Fotografija, ki jo je posnel Leon Mlakar, je nastala v Ložu v TOZD Inox v Kovinoplastiki Lož leta 1988.

Fotografija prikazuje delegacijo firme Roto, ki je obiskala Kovinoplastiko Lož. Med njimi je Wilhelm Frank, lastnik firme Roto.

Wilhelm Frank je živel skromno, patent, ki ga je ustvaril, pa daje kruh tisočem ljudem. Z Wilhelmom Frankom sva se večkrat srečala, prvič je bilo 25. 9. 1975, ko smo bili v Stuttgartu na slavju ob 50-letnici firme Roto in 25-letnici nogometnega kluba Roto. To je bilo malo pred otvoritvijo prvega Roto Loža v Novi vasi.

Na večerji v dvorani v športnem parku v Möhringenu me je želel videti in zvedeti nekaj podatkov o meni. Takrat sem bil star dobrih 27 let, on pa 72 (toliko sem zdaj star jaz). Moram reči, da je Frank naredil name izreden vtis. Povedal mi je, da je odšel od svojega doma star 15 let in mu je oče dal 20 mark. Od tedaj naprej je bil samostojen, odvisen sam od sebe. Tudi z ženo sta se na začetku težko prebijala skozi življenje.

Leta 1935 je patentiral okovje za vrtljiv, nagibni način odpiranja oken. Po drugi svetovni vojni je njegova dejavnost zacvetela. Njegov patent so uporabili mnogi drugi, tako da je danes okno z vrtljivo–nagibnim okovjem nekaj povsem običajnega.

Dejal je, da je imel v mladosti mnogo želja. Ko je kot mladenič hodil po Stuttgartu in gledal izložbe, si je želel imeti marsikaj. Dobesedno pa je rekel: »Sedaj, ko imam denarja na pretek, pa želja nimam več. Kaj pa potrebuje star človek. Očetovih 20 mark pa še vedno hranim«.

Najino zadnje srečanje je bilo leta 1988, ko je bil Wilhelm Frank zadnjikrat v Ložu. Star je bil že 85 let. Vedno je govoril o širjenju sodelovanja. Bil je vizionar, ki je vizioniral s svojim denarjem za razliko mnogih “vizionarjev”, ki vizionirajo velikokrat neuspešno s tujim, mnogokrat nakradenim denarjem in si v svoji samozaverovani egoistični miselnosti domišljajo lastno pomembnost in nezmotljivost.

* * *

Poleti leta 1974 je Wilhelm Frank prvič obiskal Kovinoplastiko Lož. Prišel je s Krka, kjer je preživljal dopust v Haludovu. V Haludovu se je nekega dne proti večeru v kratkih hlačah, star 71 let, sprehajal po mestu. Bil je navdušen ljubitelj avtomobilov Mercedes. In tak je, skozi zaprto šipo zelo od blizu, opazoval notranjost novega Mercedesa, ki ga še ni videl. Hodil je okrog avtomobila in z zanimanjem opazoval tudi zunanjost tega vozila.

Kar sta k njemu pristopila dva hrvaška miličnika in zahtevala dokumente. Frankovi dokumenti so bili v hotelu. Frank ni znal niti ene hrvaške besede, miličnika pa niti ene nemške.

Normalnemu človeku se ni zdel Frank, kakršen je bil, prav nič sumljiv. Miličnika pa nista odnehala. Z vso strogostjo in brutalnostjo sta ga vklenila in odvlekla na postajo milice. Pa tudi tam ni znal nobeden nemško. Sedem ur so imeli tovarnarja zaprtega kot kriminalca, preden so ga spustili.

Prvo minuto, ko je bil spet na svobodi, je prekinil dopust na Krku in odpotoval domov.

Tu so:

• Siegfried Riegel – predsednik uprave firme Roto,
• Elfriede Frank – žena Wilhelma Franka in soustanoviteljica firme Roto,
• zadaj eden od obiskovalcev in na desni
• Wilhelm Frank – lastnik firme Roto.

Tu smo:

• Vojko Kučina – predstavnik firme Roto v Jugoslaviji,
• Dušan Gogala in
• Rudi Monai – predstavnik firme Roto v Avstriji.

Ogledujemo si faze izdelovanja pomivalnikov po tehnologiji monoblok.

Zabeležil sem datum.

Kraj: Lož
Datum: 1988
Avtor: Leon Mlakar
Zbirka: Dušan Gogala
Skenirano: 21. 1. 2019
Oblika: fotografija

Kot hrček sem zmeraj spravljala vse, kar se mi je zdelo kolikor toliko vredno ali zanimivo. Nedavno sem spoznala, da me bodo ti zakladi zadušili, zato jih zdaj že nekaj časa sistematično odmetavam.

Ampak prva številka Glasila Kovinoplastike pač ne more kar tako v smeti, saj je velik del moje družine tako rekoč poročen s to tovarno, z menoj vred. Ko je izšla ta ciklostirana številka tovarniškega časopisa, ki so bili tedaj še redki, sem bila dijakinja, štipendistka prav te Kovinoplastike, moja mama, ki je časopisek prinesla domov, pa delavka v montaži. Najprej ga je shranila ona, za njo jaz – vse do zdaj.

Kovinoplastika Lož letos slavi 65-letnico obstoja. Tale naslovnica pripada prvi številki Glasila Kovinoplastike, ki je začelo izhajati ob 10-letnici ustanovitve Kovinoplastike. Ta je od leta 1954 delovala pod imenom Kovinsko obrtno podjetje Lož in se okoli leta 1961 preimenovala v Kovinoplastiko, domačini pa je ves čas imenujemo kar Kovinska.

KOVINOPLASTIKA LOŽ
izdelovanje kovinske galanterije, izdelkov iz plastičnih mas, umetnih smol, litih in elektro predmetov.

Pošta: Stari trg pri Ložu – telefon 8, Železniška postaja Rakek.

“Glasilo Kovinoplastike” izhaja po potrebi. Časopis urejuje uredniški odbor. Člani uredništva: Berglez Slavko, Škrbec Ivan, Martinčič Vinko, Kočevar Slave, Žnidaršič Marko, Plos Tone, Žnidaršič Franc, Žnidaršič Lado, Žnidaršič Tone, Jozelj Anton, Nelc Zvone, Tišler Jože, Kraševec Alojz.

Naslov časopisa: Uredništvo Glasila Kovinoplastike Lož, p. Stari trg pri Ložu, telefon 8. Rokopisov ne vračamo.

Mesec januar 1965. Številka 1.

Samo številko telefona poglejte…

Viri:

• Glasilo Kovinoplastike, št. 1, januar 1965

Kraj: Lož
Datum: januar 1965
Avtor: uredniški odbor in dopisniki Glasila Kovinoplastike
Zbirka: Milena Ožbolt
Skenirano: 12. 7. 2019
Oblika: publikacija, naslovnica

Na fotografiji so železničarji in skladiščniki pred skladiščem na železniški postaji Rakek leta 1910.

Karel Rustja je fotografijo takole obrazložil: Nesporno je, da skladiščni delavec na desni strani drži ročni voziček (rudl) prilagojen za prevoz zabojev, škatel, vreč itd. Pred štirimi železničarji v sredini je večji ročni voziček za prevoz težkih tovorov. Predzadnji železničar v prvi vrsti ima v naročju posodo, verjetno z lepilom za lepljenje listkov na vagone.

Že leta 1858 je šlo preko železniške postaje Rakek 7.632 potnikov (povprečno 21 na dan), leta 1929 pa kar 68.816 (povprečno 189 na dan). Leta 1858 je bilo oddano z Rakeka 213.767 centov blaga (10.690 ton; ali 29 ton na dan). Tovor je skokovito naraščal, leta 1929 so oddali 65.923 ton različnega blaga, prevladoval pa je seveda les (181 ton na dan). Na železniško postajo Rakek pa je prišlo z vlaki 15.922 ton različnega tovora (43 ton na dan).

Danes pa je na samevajočo železniško postaja Rakek, kot še številne druge po državi, kaj žalosten pogled. Na drugi strani pa po Evropi in svetu pa tirih drvijo hitri vlaki.

Rakek se je s prihodom železnice iz zakotne vasice razvil v eno najpomembnejših železniških postaj na širšem območju Kranjske. Leta 1803, ko je imel Rakek le 278 prebivalcev, jih je imel Unec kar 471. Rakek pa se je po letu 1857 hitro širil, leta 1869 ima že 482 prebivalcev, leta 1880 pa že 820. Rakek je postal središče lesne obrtnije na Notranjskem. Na železniško postajo Rakek je gravitiral les in Javorniških, snežniških, bloških in znatnega dela hrvaških gozdov. To je bila zlata doba furmanstva na Notranjskem. Do prihoda tovornjakov za prevoz lesa so bile od Cerknice proti Rakeku kolone furmanov; obstaja podatek, da je taka kolona iz Cerknice do furmanske gostilne Mlakar na Rakeku štela kar 136 voz.

Mogoče bodo ogledniki strani koga prepoznali in dopolnili prispevek.

Neznani.

Nad vrati je napis: Oddaja in prejem tovornega blaga.

Viri:

• Perko, F. 2008. Vasi v objemu železnice.

Kraj: Rakek
Datum: 1910
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Perko; kot številne druge mi je tudi to dal Tine Bombač
Skenirano: 8. 1. 2018
Oblika: kopija fotografije

Na fotografiji je bezovsko pokopališče z ljudmi, ki gredo od maše. Po zakmašnih oblekah sodeč, je to slikano “o Vel’ki maši” – 15. avgusta, ko je praznik Marijinega vnebovzetja. Bezovska cerkev je posvečena Mariji Vnebovzeti in je ta dan v Bezuljaku žegnanje. Domačini in Bezovci od blizu in daleč radi pridemo na ta praznik k maši v rojstno vas.

Na sliki vidimo del cvingerja – pokopališkega zidu z železnimi vrati, ki varujejo pokojnike gotovo že več kot 100 let. Pred vhodom v cerkev vidimo ob zidu tri večje nagrobnike, ki so jih za svoje pokojnike dali zgraditi večji kmetje.

Na sliki:

• gre skozi vrata in si popravlja frizuro Anton Kavčič – Rakiški Tone iz Bezuljaka,
• takoj za njim stopa Jože Turšič – Bajt’n Jože z vasi,
• nekoliko manjši je Alojz Hiti – Kovačov Lojz iz Begunj.
• Srednji med tremi možakarji za njim, v temni obleki, s kravato je Ludvik Hren – Antonov Ludve, zadnji čevljar na Menišiji, ki je živel v Begunjah.
• Levo od njega je Jože Korošec – F’žnarjov iz Dobca.
• Skrajno desni, v svetli obleki je Franc Turšič – Ulčarjov France.
• Levo od njega se ozira nazaj, v temni obleki Anton Hren – Antonov Tone iz Bezuljaka, ki živi v Borovnici.
• Čisto zadaj je nasmejan verjetno eden od Kešlanovih fantov, mislim, da je Slavko.

Zadaj na levi strani fotografije stoji hiša, ki ima zgoraj zabita okna. To je bezovska mežnarija, ki je tudi del današnje zgodbe.

Bezovska cerkev je bila včasih romarska cerkev, za Veliko mašo in druge večje Marijine praznike so prihajali z romarji tudi duhovniki, ki so potrebovali prenočišče. Zato je imel Bezuljak kot edina od podružnic tudi mežnarijo. V mežnariji je stanoval mežnar s svojo družino.

Pred drugo svetovno vojno je bil bezovski mežnar Janez Popek. S prvo ženo sta imela sina Toneta in hčeri Nežo in Angelo. Po smrti prve žene se je poročil z vaščanko Elizabeto Turk – Beto. Bila je dobra druga mama odraščajočim otrokom iz prvega zakona.

V Bezuljaku je bilo po I. svetovni vojni kar nekaj vdov, ki so pri hiši potrebovale moško roko. Tako se je k Tinčkovim priženil Franc Rupar. Doma je bil z Župenega, šel pa je “s trebuhom za kruhom” delat v Ljubljano. Tam se je navzel nekaj ljubljanske govorice, ki je na Menišiji izstopala. Namesto da bi rekel: “Nikakor ne …” ali  “Še malo ne …” je rekel: “Še mal’ ne …” in prijel se ga je vzdevek “Šemalne”.

Kot marsikateri Meniševec je tudi Rupar ob nedeljah po deseti maši rad zavil v gostilno. Pogosto pa se je njegov obisk gostilne zavlekel v večer. Domov se je vračal po “t’ guorajn∂ st∂z∂” – po zgornji stezi, ki vodi mimo pokopališča in mežnarije. Že na ovinku nad Mivčim vrtom je začel prepevati: “Sem zavbr fant, imam čist nov gvant …” S tem je dražil mladi Mežnarijski dekleti. Potožili sta drugi mami Beti in skupaj so skovale načrt, kako ga bodo spravile v red.

Ko se je nekega nedeljskega večera “Šemalne” spet vračal dobre volje in glasen po zgornji stezi proti domu mimo pokopališča, sta se Mežnarijska Beta in njena najmlajša pastorka zavili v beli rjuhi in se skrili za pokopališki zid pri vratih. Ko je “Šemalne” glasno pripel do vznožja pokopaliških vrat, sta se dvignili izza zidu in začeli mahati z rjuhami in ropotati s kovinskimi vrati. “Šemalne” je od strahu onemel in se hitro, tiho pobral proti domu. Odtlej ni več kalil nočnega miru pokojnikom na britofu, niti Mežnarijskim dekletom, čeprav je “Šemalne” še vedno prihajal domov po stezi mimo pokopališča in mežnarije.

Več o mežnariji pa v drugem prispevku.

Slovarček:

• cvingar: pokopališki zid, iz nemščine Zwinger – ograda, obora
• britof: pokopališče, iz nemščine Friedhof
• zakmašna obleka: boljša obleka, ki so jo včasih oblekli le za obisk maše ali druge posebne priložnosti

Viri:

• Marija Hren, Bezuljak 34 – ustno

Kraj: Bezuljak
Datum: okrog 1965
Avtor: neznan
Zbirka: Ivanka Debevec
Skenirano: 6. 1. 2019
Oblika: fotografija

V šolskem letu 1967/68 so v osnovni šoli Begunje učenci začenjali svojo šolsko pot v dveh razredih. Danes predstavljamo 1.a razred s svojo razredničarko Rozko Škerlj. Slikanih je 21 učencev, od tega 10 deklic in 11 fantkov. Slikani na stopnišču pred vhodom v šolo ob znamenitih betonskih okraskih na vrhu stopnic.

Razred je imel dvojčka Švigelj. Slavko in Jože imata na sliki očala in znamenite naramnice – hozentregarje oziroma “šire” po domače. Kako so prisrčni.  Stojijo strumno, da ne rečemo celo malo prestrašeno.

Ob pogledu na sliko, mi je prišel na misel zapis ene mojih tovarišic v spominski knjigi. “Vedno se spominjaj lepih dni, ko si drgnila šolske klopi.” Prepričana sem, da se danes tudi takrat malce prestrašeni prvošolčki z veseljem spominjajo na svoje šolske dni.

Prva vrsta:

• Franci Pirman,
• Zdenka Popit in
• Ema Brence.

Druga vrsta:

• Janez Šivec,
• Marko Nared in
• Irena Srnel.

Tretja vrsta:

• Jože Otoničar.

Prva vrsta:

• Janez Stražiščar,
• Irena Petrič in
• Judita Jovič.

Druga vrsta:

• Marta Korošec,
• Heda Intihar,
• Slavko Švigelj in
• Jože Švigelj.

Tretja vrsta:

• Slavko Korošec,
• razredničarka Rozka Škerlj in
• Olga Bizjak.

Prva vrsta:

• Joža Mikuž in
• Marko Turšič.

Druga vrsta:

• Zvone Zalar in
• Bojan Zelič.

Tretja vrsta:

• Vanda Urh.

Zadnja stran.

Viri:

• Marta Urbas
• Jožica Debeljak
• Toni Švigelj

Kraj: Begunje
Datum: 1967/68
Avtor: Jože Žnidaršič
Zbirka: Francka Nelec
Skenirano: 17. 5. 2019
Oblika: fotografija

Gledamo poročno sliko enega od bratov Martina Puntarja. Eden njegovih bratov je živel v Ivanjem selu, drugi v Logatcu. Martin je imel gostilno »Pr’ mostu«. Bila sta sposobna in cenjena človeka, oba delovna. Martin je bil lastnik, gospodar pa je bila Ivana.

Kdo je gospodar in kako ljudje to pojmujejo? Neko sredo sem ravno prišla iz službe. Ura je bila šele pol osmih zvečer. Mama se je grela pri šporgetu, Sebastjan je večerjal. Montl sem obesila in torbo odložila, pri vratih je pa pozvonilo. Mama je rekla: »Kar ti pojdi, k glih stojiš.« Pa sem šla. Pred vrati soseda, ki je to tudi na gmajni. Vpraša, kje je gospodar. Ker je bila po atovi smrti to mama, sem ji rekla, da v kuhinji. Kar mimo mene se je zrinila notri in ko je za mizo zagledala Sebastjana, je rekla: »Aha, tukaj si,« in se nadalje pogovarjala z njim. Jaz sem pogledala mamo, ona se je nasmejala na eno stran k Drnovšek, jaz pa sem le skomignila z rameni. Pri nas se ve, da baba nima kaj komandirat. Sicer je pa prav, da se je z njim pogovorila, ker je prišla povedat, da imamo v gmajni sušico in jo je treba posekat. Mama je že ne bi mogla. Jaz bi se še lotila podiranja, ampak kaj ko mi ne pustijo delat z motorno žago. Menda sem tako nerodna kot »odprt foučk v žepu« – kot je rad rekel naš ata.

Spredaj:

• Martin Puntar,
• Ana Debevec,
• Ivana Puntar.

Mladoporočenca.

Starejša gospa v sredini je zelo podobna materi Ivane Puntar Mariji Gabrenja.

Podatke je zapisala Marta Mele, vnukinja Ivane Puntar.

Slovarček:

• šporget: štedilnik
• montl: plašč za obleči, ne za kolo
• sušica: suha smreka
• foučk: nožič

Kraj: Rakek
Datum: 1930
Avtor: neznan
Zbirka: Marta Mele
Skenirano: 5. 3. 2017
Oblika: fotografija

Ta fotografija iz zbirke slikarja Slavka Mikšeta je bila posneta pri Svetem Vidu leta 1961. Avtor fotografije še ni znan, je pa bila posneta ob priliki odkritja spomenika NOB.

Fotografija prikazuje mlade specialce slovenske milice.

Na tem segmentu so:

• neznan,
• neznan,
• Jadran Uršič in
• Branko Milek.

Tu pa so:

• neznana,
• Slavko Mikše,
• Slavko Truden,
• Janez Žurga in
• Sašo Miler.

Prav tako so mladi miličniki 3. 7. 1961 sodelovali pri odprtju bencinske črpalke na Rakeku. Ta črpalka je bila edina v naših koncih. Prvi vodja bencinske črpalke na Rakeku je bil Volbenk Demšar.

Na fotografiji so:

• Slavko Mikše,
• Janez Žurga,
• Branko Milek,
• Sašo Miler,
• neznana,
• Jadran Uršič,
• Slavko Truden in še
• dva neznana.

Slovarček:

• Žilce: kraj se od leta 1991 imenuje Sveti Vid

Vir:

• Slavko Mikše

Kraj: Žilce, Rakek
Datum: 1961
Avtor: neznan
Zbirka: Slavko Mikše
Skenirano: 16. 7. 2019
Oblika: 2 kopiji fotografije

Na fotografiji je gledališka skupina, ki je uprizorila igro “Goslarice naše ljube gospe”.

Ker so igralke v kostumih in zamaskirane, ne prepoznamo nobene osebe.
Sedeča na sredini je prepoznana le gospa Pavlina Mervič.

Gledališka igra ” Goslarice naše ljube gospe” je bila nekoliko religiozno obarvana. Dekleta so si jo izbrala sama. Te igre učitelj Metod Mervič zaradi religiozne vsebine ni želel režirati, zato je režijo prepustil svoji ženi Pavlini. Kostume za to igro si je gospa Pavlina izposodila v Ljubljanskem Gledališču.

Slovarček:

• zamaskirane: zakrinkane

Viri:

• Kristina Štritof
• Lilijana Štritof

Kraj: Gorenje Otave
Datum: 1936
Avtor: neznan
Zbirka: Ivanka Kovač, Gorenje Otave
Skenirano: 6. 4. 2019
Oblika: fotografija

Slika je nastala med leti 1967 in 1976, bolj natančno si res ne upam ugibati. Še ta okvir lahko utemeljim samo s tem, da je nova stavba Kovinoplastike s slike zaživela po letu 1967 in da je dirigent Lavrič vodil godbo do leta 1976…

Nova tovarniška hala, stare uniforme, stari dirigent, praznik, zastave … V ozadju levo vratarnica, v nadstropju računovodstvo, uprava in tehnologija. Poleg vratarnice in za kapami godbenikov spodaj prva tri okna pripadajo prostorom za prvo pomoč in varstvo pri delu – moja takratna služba, naslednja tri prostorom oddelka kontrole kvalitete izdelkov.

Za godbeniki in pod okni se da slutiti delček strehe kolesarnice, za hlačnicami muzikantov se svetlikajo kolesa biciklov. Kos avtomobilskega kolesa čisto desno najbrž pripada fičotu in kdor ga je imel, je bil kar velik gospod – raja se je vozila z bicikli, srednji sloj brezrazredne družbe z mopedi, nekateri pa tudi s tako natrpanimi avtobusi, da so zadnje kilometre pred tovarno večkrat pole plaščev in kril bingljale ven, ujete v zaporo avtomatskih vrat … V nekaj letih pa je bil res že tudi pred Kovinoplastiko “sam pleh”, kot je ob pogledu na dvorišče nove hale KPL predvideval Janez Hribar. Takrat prisotni spremljevalci so si to dobro zapomnili, veselo pričakovali in dočakali.

V ozadju nad fičotovim kolesom se s povečavo vidi rešetka kuhinjskega ventilatorja … Na položni brežini nasproti vkopane jedilnice so v sedemdesetih posadili neverjetno lepe vrtnice roza barve, prva okrasna drevnina ob novi hali pa je bila rdečelistna sliva prav tam pod zastavami. Ker je na sliki še ni slutiti, bi morda lahko nastanek slike pomaknili za nekaj let nazaj, bliže letu 1967 …

Res težko rečem, kakšna priložnost je bila, da je godba zaigrala pred vhodom v tovarno. Bi bila lahko otvoritev novih prostorov? Na oknih zgoraj se da slutiti nekaj lončnic, ki jih je treba vsak dan zalivati – torej čisto po vselitvi ali tik pred njo tole verjetno ni bilo. Nič občinstva ni videti, kar pa ne pomeni, da ga ni bilo, le neznani fotograf se je najbrž postavil predenj. Je bil zaključek zadnjega delovnega dne pred prazniki ali uvod v praznike, morda prvomajske? Ni mogoče reči, prav huda zima pa ni bila glede na odprta okna na stavbi in obleko godbenikov, dež tudi ni padal – zastave so suhe; prav vroče tudi ne …

Kam je potovala fotografija, da je potrebovala žig? Ali je žigosana le zato, ker je bila narejena za uradno dokumentacijo oziroma objavo v Glasilu Kovinoplastike?

Slovarček:

• zahmašni rekelc: praznični suknjič

Kraj: Lož, pred Kovinoplastiko
Datum: med leti 1967 in 1976
Avtor: ni znan
Zbirka: Milena Ožbolt
Skenirano: 15. 5. 2019
Oblika: fotografija

Pred nami je slika mojega starega ata iz njegove osebne izkaznice, izdelane leta 1950. Na tej sliki je točno tak, kakršnega imam tudi sama v spominu. Včasih so bili ljudje zgarani in zato so prej ostareli in taki ostali kar dolga leta. Slikan je bil nekje pri svojih šestdesetih letih, umrl pa je star 78 let.

Takrat je bila osebna izkaznica majhna knjižica dimenzije 8,5 x 5,5 cm. Na njenih modrih platnenih platnicah je poleg napisa OSEBNA IZKAZNICA natisnjen grb Jugoslavije. V notranjosti so še štirje listi, na katerih so vpisani podatki.

Tudi notranje strani platnic so služile za podatke. Najprej v notranjosti je slovenski grb in pod njim napis” Ljudska republika Slovenija. Pod okraj je vpisana Postojna, kjer je bilo Poverjeništvo za notranje zadeve. Sledi serijska in registrirana številka in datum veljavnosti. Na drugi strani je žigosana slika, lastnoročni podpis in prostor s prstnim odtisom desnega kazalca.

Na naslednji strani izvemo vse podatke o lastniku osebne izkaznice. Tako vidimo, da je lastnik izkaznice Hiti Anton, sin Janeza, rojen v Osredku 29. 11. 1888, poročen, kmečki delavec, velik 1,73 m. Ima podolgast obraz, “špičast” nos, usta srednja, brki osiveli, brada ozka, ima “rujave” lase in sive oči, ter je brez posebnih znamenj. Kot datum izdaje osebne izkaznice je zapisan 5. 12. 1950. Sledi še pečat in podpis poverjenika.

Veljavnost osebne izkaznice je bilo treba podaljševati. Kot je razvidno iz sledečih si datumov podaljševanj, je ata to delal na tri do štiri leta. Na naslednji strani je prostor za vpis sprememb prebivališča. In tako je bila leta 1954 dodana sprememba, ko je domačija dobila hišno številko. Kot kaže, jo prej niso imeli. Čisto na koncu pa je napisano še opozorilo in navodilo kako je treba rokovati z izkaznico.

Mislim, da je stari ata imel po letu 1964 še kakšno novejšo izkaznico, vendar se žal ni ohranila.

Kraj: Cerknica
Datum: 1950
Avtor: neznan
Zbirka: Danica Červek
Skenirano: 30. 9. 2016
Oblika: dokument

Na sliki so Susmanov ata France, eden od njegovih sinov in voliča, ki so se lotili spomladanskega oranja. Ker je Francetova hči Ivanka, rojena Žnidaršič, poročena Baraga moja soseda, sem se odpravila k njej po več informacij. Očeta je takoj spoznala, za goniča volov pa se ni mogla odločiti, kateri od njenih bratov je. Kot je v navadi pri slovenskih družinah, se je namesto nje odločil njen mož. Gonič je njen brat France, ki je najstarejši. Na tej sliki šteje okrog sedemnajst let.

Zanimivo je, kako se je lotil določanja letnice nastanka fotografije. Na sliki sta en rjav in en siv vol. Takega para se ne spomni. Ko je on pričel zahajat v vas k Ivanki, so imeli dva siva vola, torej je slika stara vsaj 68 let.

Leta 2005 je bil kar naprej dež.  Zaradi tega nas je kmetijstvo prav fino j…. Pravzaprav nas je j… vreme. Ampak zaradi tega se pri nas ni prav nihče nič sekiral, razen naše mame. Komaj nam je v aprilu uspelo preorati njivo. Potem pa se je začelo deževje in z nadaljevanjem dela ni bilo nič. Je prišel enkrat en sosed, pa se je hvalil, da je njegov krampir že zunej. Ja, sem rekla, naš je tudi še zunej.

Ko sem prišla 23. aprila 2005 iz službe domov, je imela mama že ves krampir naštiman po gajbah, da ga bo šla sadit. Samo še Sebastjana je čakala, da ji bo sfrezal njivo. V zadnjemu kraju pa je grmelo. In kadar tam grmi, je gvišen dež. Potem pride Sebastjan domov, še pojedel ni dobro, ga že mama nagovarja, naj gre sfrezat. Naj še povem, da mi nimamo ta pravega traktorja ampak TV 450. To ni kakšen kanal bosanske televizije, to je Tomo Vinkovič. Je bolj kot traktor ena igračka.

– Ne grem, ker ne bom nič naredil. Je mokro, freza je prelahka, pravi Sebastjan.
– Pa pejd provat.
– Bo Franci s traktorjem, sem se že zmenil.
– Kdaj pa?
– Jutri, če ne bo dež.
– Jutri je dež napovedan.
– Prav, bom pa šel, samo potem ne boš godrnjala, če bo frezo v luft metalo.

Sebastjan se začne preoblačiti. Komaj se je obul pol levega čevlja, se je vsulo ko *** ***. Ni bilo treba iti frezat. Ampak je moral iti v soboto. Je glih sfrezal, ko se je mama odločila, da gre Tonetu rečt, če gre krampir sadit – na stroj (mi smo moderni), pa se je spet ulilo. Potem je bil dva dni mir.

27. aprila smo bili pa doma. Je mama že od zjutraj hodila v škornjih in v halji po kuhinji in hodila gledat, če Tone krampir sadi. Ob pol desetih ni več zdržala in je telefonirala. Se je oglasila Tonetova žena, ker je Tone še spal. Potem je spet hodila gledat, če že sadi. Ob pol enih je bilo pa meni tega zadost in sem jaz telefonirala Tonetu. Se je spet žena oglasila.

– Dober dan. Kje imate moža?
– Južna.
– Rečte mu, da gre takoj po južni krampir sadit. Ker zdaj mam pa jaz tega dost. Naša mama že cel dan v škornjih pa v hali tle po kuhni hodi in čaka. Zdaj sem pa že jst živčna.
– Bom rekla.

Ni minlo deset minut zvoni telefon. Tonetova žena.
– Naš se že prpravla.
– Prou! Mi smo prpravleni že cel teden.

Preden sva se s Sebastjanom obula škornje, da bi Sebastjan peljal krampir na njivo, ga je že s karjolo speljala. Pa smo končno vsadili tisti krampir.

Potem je pa dež začel padat in je kar padal pa padal pa padal. En dan sem pogledala z balkona, se glih na njivo vidi. Sem imela kaj videti. Voda je stala kot v Cerkniškem jezeru. Se je naučil naš krampir plavat. Kazalo je, da bo zrastla ena posebna sorta. Temu se reče gensko spremenjen krampir. Bo namesto kali pognal plavutke. Potem ga bomo pa lahko tudi na Cerkniškem jezeru sadili, in ko bo zrel, bo sam na vrh priplaval. Mi ga bomo pa z mrežo polovili, k ribe. Pa ne stoji voda samo na naši njivi. Je tudi na drugih. Tam okrog Brezovice in Notranjih Goric jo je še največ. En dan, ko sem se peljala z vlakom iz službe, sem videla ene ljudi, tam na njivah, so riž flancal.

Ata France Žnidaršič – Susmanov.

France Žnidaršič – Susmanov, mlajši.

Kraj: Begunje
Datum: 1951
Avtor: neznan
Zbirka: Janez Žnidaršič
Skenirano: 12.1.2013
Oblika: fotografija

Tu smo ob koncu šolskega leta 1949 zbrani vsi šolarji od 1. do 4. razreda Osnovne šole na Rakeku. Fotografiranje je bilo tedaj očitno pomembno dejanje, saj je iz Postojne prišel fotograf Vilko Filač, ki nas je postavil pred poslopje železniške postaje. Poskrbeli so tudi za klopi, tako da učenke v prvi vrsti sedijo, zadaj pa stojimo na klopeh. Glave vseh je razločno videti, le prepoznam danes malokatero.

• Tu zadaj prepoznam le Draga Korošca, drugega od leve v zadnji vrsti.
• V prvi vrsti z leve je, domnevam, učiteljica Franja Jerala,
• četrta pa Mija Mihevc.

• V zadnji vrsti četrti z leve sem Franc Mazi, tedaj drugošolec.
• Prva z leve v prvi vrsti je Milica Frelih.

• Druga v prvi vrsti je Nataša Popovič.

• Zadnja od leve v drugi vrsti je, domnevam, učiteljica Erna Likar.

Pred leti sem na hrbtno stran fotografije zapisal letnico 1948, a danes menim, da je najverjetneje nastala leta 1949.

Šola je bila v 1. nadstropju Gabrenjeve hiše v sedanji Gasilski ulici, kamor se je prišlo po mostu, ki ga danes ni več. Pouk je potekal v dveh prostornih sobah, nekoč uporabljanih za gostilno, tudi na mostu so bile nekoč mize za goste. Drugi in četrti razred je imel pouk dopoldne, prvi in tretji pa popoldne. Tako sta bili učiteljici Franja Jerala in Erna Likar zaposleni ves dan. Gospa Mesesnelova, ki je bila snažilka v šoli, je poskrbela za topel kakav ali mleko v prahu (pomoč UNICEF-a) in kos kruha. Moja družina je takrat prebivala v pritličju in spominjam se, da sem spomladi, ko so bila okna odprta, na vrtu za hišo poslušal pouk učencev 1. razreda. Za učiteljico so nekoliko pojoče ponavljali poštevanko: enkrat eena je enaa, dvakrat eena je dvaa, trikrat eena je trii … Učnih pripomočkov ni bilo, pa je bilo treba ponavljati poštevanko. Tudi skrb za higieno tedaj ni mogla biti v ospredju, saj je šola imela le eno stranišče (“čučavac”), voda pa je pritekla samo kakšno uro na dan, običajno med deveto in deseto.

S spoštovanjem se spominjam obeh učiteljic. Kot uči konfucijanstvo, mora vsak človek spoštovati svoje starše in svoje učitelje, kajti vse, kar ve in kar zna, izhaja iz tega, kar so ga naučili starši in učitelji. Konfucij (551 – 479 pr. n. št.), sin izkušenega vojskovodje v mali kitajski kneževini Lu, ki pa je umrl, ko je imel sin tri leta, je z materjo živel v siromaštvu. Pri 19 letih – mati mu je umrla, ko je imel 18 let – se je poročil in se zaposlil kot nadzornik javnega žitnega silosa. Zgodaj je začel poučevati, pri čemer se je držal načela, da je treba spoštovati tradicijo. Kmalu je dobil zaposlitev na dvoru, kasneje pa se je ukvarjal s poučevanjem in je s svojimi učenci desetletja potoval po domovini, ne redko tudi ob tveganju za življenje. Kot vrhunsko vrednoto je postavljal človečnost: vljudnost, plemenitost, poštenost, vztrajnost in dobroto. Človečnost naj bi prepojila slehernega človeka, zlasti še, če gre za vladarja. Velja pa tudi obratno. “Dokler oče živi, se ravnaj po njegovi volji. Ko očeta ni več, se ravnaj po tem, kako se je prebijal skozi življenje”. Ko sin po očetu podeduje kmetijo, naj tri leta ničesar ne spreminja, da se izogne nepremišljenim dejanjem. Potem pa še: “Plemenit človek je izveden v dolžnosti, prostak je izveden v pridobivanju.” Verovanja je odklanjal, imel jih je za praznoverja.

Še vedno so aktualne Konfucijeve misli o načelih vladanja:

“Zi-gong je vprašal, kakšen je pravilni način vladanja. Mojster je odgovoril: Takšen, da skrbiš za zadostno prehrano, zadostno vojsko in za to, da ljudstvo zaupa svojemu vladarju. Zi-gong je dejal: Če pa ne bi imel nikakršne druge izbire, kot da eno od teh opustiš, kateri od teh stvari bi se še najlaže odpovedal? Mojster je odgovoril: Vojski. Zi-gong je rekel: Če pa ne bi imel nobene izbire kot to, da še eno stvar opustimo, kateri od obeh bi se še najlaže odrekel? Mojster je dejal: Prehrani. Od nekdaj je že tako, da morajo vsi umreti; če pa ljudstvo nima zaupanja, ni mogoče vzpostaviti nobenega vladanja.” (Lunyu, XII/7)

Čisto na kratko je konfucijanstvo, na katerem še danes temelji kitajska civilizacija, vsebovano v načelu Ren, katerega najosnovnejši pomen je sočustvovati z ljudmi in jim v težavah pomagati. Pa načelo: ne stori ničesar drugemu, česar ne želiš, da drugi stori tebi. V razmerju oblast – podaniki pa naj velja načelo, da so podaniki lojalni do oblasti, ta pa mora v kar največji meri skrbeti za blaginjo podanikov. Med oblastjo in podaniki naj, tako kot v družini, obstaja harmonija. Kako uspešen je konfucijanski nauk, vidimo danes, ko (za sedaj) še od daleč opazujemo silovit razvoj Konfucijeve domovine.

Viri:

• Konfucij, pogovori. Prevedla in spremno besedo napisala Maja Milčinski. Cankarjeva založba, Ljubljana, 1988

Kraj: Rakek
Datum: verjetno 1949
Avtor: Vilko Filač, Postojna
Zbirka: Franc Mazi
Skenirano: 25. 2. 2019
Oblika: fotografija

Na fotografiji so igralci gledališke skupine iz Gorenjih Otav. Tudi zato, ker so zamaskirani, jih še živeča generacija ne prepozna. Prepoznana sta le Jože ali Janez Kovačič – Srnelov, ki sedi prvi od leve in sedeča tretja od leve, ki naj bi bila Marija Repar oziroma Katernova Mima.

Med letoma 1933 in 1936 je Društvo kmečkih fantov in deklet veliko nastopalo v gledaliških igrah in na drugih prireditvah.

Najbolj znane igre, ki so bile uprizorjene, so:

• 23. 2. 1936 je mladina uprizorila gledališko igro v dveh dejanjih z naslovom “Lažizdravnik”,
• 5. 7. 1937 je bila uprizorjena gledališka igra “Zaklad”,
• 2. 2. 1937 je bila uprizorjena gledališka igra F. S. Fižgarja “Naša kri”.

Društvo kmečkih fantov in deklet pa ni prirejalo igre samo v domačem kraju, ampak so se podali tudi izven Notranjske.

Vse igre, navedene in tudi vse druge, ki niso omenjene, je režiral takratni učitelj v Gorenjih Otavah, Metod Mervič, igrali pa so jih fantje in dekleta iz Otavske soseske, ki obsega osem vasi; Stražišče, Dolenje Otave, Kranjče, Gorenje Otave, Župeno, Beč, Kržišče in Pikovnik.

Prepoznan je prvi sedeči z leve Janez ali Jože Kovačič – Srnelov.

Prepoznana je sedeča na sredini, Marija Repar – Katernova Mima.

Iz zapisa na zadnji strani izvemo, da je bila “Lažizdravnik” burka, šaljiva igra v dveh dejanjih, uprizorjena 23. 2. 1936.

Viri:

• Kristina Štritof
• Liljana Štritof

Kraj: Gorenje Otave
Datum: 23. 2. 1936
Avtor: neznan
Zbirka: Joško Koščak
Skenirano: 6. 4. 2019
Oblika: fotografija

Geslo Vojne enciklopedije Jugoslavije, rešene iz kontejnerja za star papir pravi, da ima karta okvir, ki omejuje risbo. Kdo bi si mislil. Pa ne le enega, temveč dva: notranjega – matematičnega in zunanjega – okrasnega. Vzporedno z notranjim okvirjem izrišejo geografsko delitev v minutah in sekundah in oporne točke.

Od leta 1931 so začasno delali originalne topografske karte v izmeri 1 : 50.000 za potrebe vojske. Končni cilj pa je bila karta razmerja 1 : 25.000 in slednje so začeli izdelovati leta 1934. Karte so tiskali v trdnjavi na Kalemegdanu, kjer je imel do leta 1956 svoj sedež Vojno geografski inštitut. Ta se je leta 1951, ko je nastala ta karta, preimenoval v Geografski inštitut Jugoslovanske narodne armade, deset let kasneje pa v Vojnogeografski inštitut – VGI.

Ko smo bili mi še štirje in je imel kdo delati (zdaj sem sama, še mačka mi je umrla), smo imeli kravo. Stric iz Postojne je prišel vsak dan k nam po mleko. Saj ne da ne bi dobil tistega mleka kje bliže. Prišel je še malo na obisk, na kofe pa z atom sta se malo pomenila. Pojavil se je točno ob pol devetih. Uro bi lahko nastavil po njem.

Enkrat proti koncu junija 1991, ko je bila osamosvojitvena vojna že v polnem teku, je prinesel cel kup takih kart, kot je ta na sliki. Zraven je bil še en ravnilček. Tako kot imajo otroci v šoli (zdaj ne vem, če imajo še) na ravnilih kroge, kvadrate ali trikotnike »izrezane« da lahko rišejo, je imel vojaški ravnilček vojake, topove, tanke, leta in še marsikaj, česar se več ne spomnim. Ravnilčka pa tudi ne najdem, kar pomeni, da imam v hiši red. Stric je povedal, da je to našel v Postojni pred kasarno. Ata, ki je bil precej za hece in takoj pripravljen na kakšno neumnost, mu je rekel:

»Daj, ti k’ se bolj spoznaš – bova tule na karte narisala, kot da iz Italije k nam prihajajo tanki, iz Avstrije pa avioni in potem boš ti to pred kasarno ‘izgubil’, ko boš šel domov.«

Pa ni bil za to. Karte so ostale, ker ni da bi stran metali, kar je pri hiši, pa prevelike so, da bi se kam založile. Ravnilo se pa je. Saj ga bom enkrat našla, ko bom iskala kaj drugega. Kot je imela navado reči stara mama – hudič gor sedi pa ga ne vidim.

Viri:

• 140 Godina Vojnogeografskog instituta – društveno-političke, vojne i profesionalne okolnosti postojanja. Vojska Srbije, Vojnogeografski institut, 2016.

Kraj: Cerknica
Datum: 1951
Avtor fotografije: Miloš Toni
Zbirka: Ivanka Gantar
Fotografirano: 18. 3. 2019
Oblika: fotografija

Leta 1994 je bila podpisana pogodba o sodelovanju med firmama Dynacast in Kovinoplastiko Lož. Dynacast je mednarodna firma, ki ima podružnice v mnogih državah, kjer izdelujejo precizne kovinske izdelke po postopkih, ki so jih razvili v Dynacastu.

Podpis pogodbe je bil v Ložu.

Na desni je gospod Jürgen Müller, ki je bil takrat direktor Dynacasta v Bräunlingenu v Nemčiji in istočasno direktor Dynacastovih firm v Evropi.

Bräunlingen je prijetno mestece v Schwarzwaldu na jugozahodu Nemčije v bližini Donaueschingena, kjer se dve rečici Breg in Brigach združita v reko z imenom Donava.

Na levi sem pa jaz.

Jürgen je bil takrat star 53 let, jaz pa 47.

Datum na hrbtni strani fotografije.

Kraj: Lož
Datum: 1994
Avtor: Leon Mlakar
Zbirka: Dušan Gogala
Skenirano: 21. 1. 2019
Oblika: fotografija

Nasmejani otroci so slikani sredi vojne vihre, poleti 1944, ob macesnu na meji med Turkovim in Kotovčkovim vrtom v Bezuljaku.

V Bezuljaku smo zelo imenitni, imamo namreč dvoje ulic: “t’guorajne” (gornje) in “t’duolajne ulce” (dolnje ulice). Na koncu dolnjih ulic proti Dobcu so Severjeva (Katern), Nežna (Primožič) in Kotovčkova (Turšič) hiša, na gornjih ulicah pa sta na desni strani Ulčarjeva (Turšič) in Ancna (Žnidaršič) hiša, na levi pa še Tetna (Kocjančič) in Turkava (Turk) hiša*. 

Otroci iz sosednjih hiš so se igrali skupaj, starejše sestre so skrbele za mlajše, domače ali sosedove otroke. Med vojno so se tudi otroci bolj držali bližine doma, ker niso nikoli vedeli, kateri vojaki bodo prikorakali v vas.

Kopijo fotografije je najmlajši na sliki, Ancni Ivici, prinesla šele po 60-ih letih Kotovčkova Julka. Julka je imela malo Ivico zelo rada in jo je pogosto prenašala okrog. Včasih je bila doma celo tepena, ker se je predolgo potepala in cartala Ivico pri sosedih Ancnih. V spomin na tiste težke in vendar brezskrbne dni ji je prinesla sliko in nanjo napisala: Otroci z našega konca.

Anc∂n pes Piko je imel rad otroke in Ivici so povedali, ko je zrasla, da ima on zasluge, da je shodila. Na vse načine so jo vabili, da bi naredila korak ali dva iz prijetne sence na deki pod drevesom, toda ona se ni in ni hotela premakniti. Pustili so jo zunaj in Piko je bil z njo. Kar naenkrat je sama prikoracala, oprta na Pikota, skozi vežna vrata.

Ko sva se z gospo Ivo pogovarjali o fotografiji, je povedala še eno zanimivost v zvezi z njenim imenom. Iva ima v krstnem listu napisano ime Ivana, dokler je bila majhna, so jo vsi klicali Ivica. Ko je prišla v šolo, so jo poklicali Ivana, ona pa se ni oglasila, ona je vendar Ivica. Iz Ivice je odrasla v Ivo.

Trije ta mali sosedje:

• Marko Turšič – Kotovčkov, ki se umika prijaznemu Ancnemu psu Pikotu,
• tudi Severjev Toni – Anton Katern ga gleda z nezaupanjem,
• modro pa se drži njegov bratec Franc Katern – Severjev Franci.

Vsi trije so bosonogi kratkohlačniki. Hlače jim držijo šire. 

Zadaj stojijo:

• Kotovčkova Francka,
• Ancna Anica, ki drži v naročju še ne eno leto staro sestrico Ivico,
• Jelka Turšič – Kotovčkova.

Spredaj:

• z Rakeka je prišla na počitnice k Ancnim sestrična Fani Antončič v kiklci z naramnicami in beli bluzici,
• Julka Turšič – Ulčarjeva,
• Angela Turšič – Kotovčkova Angelca,
• s svetlimi lasmi Marija Primožič – Nežna Marica in
• s temnimi lasmi njena sestrica Frančiška Primožič – Francka,
• zadnja v vrsti je Julka Turšič – Kotovčkova.

* Hišna imena in priimki veljajo za čas nastanka fotografije, do danes so se spremenili nekateri priimki in lastništvo.

Slovarček:

• šire: naramnice
• kiklca: krilce
• cartati: razvajati; otrok je razcartan: otrok je razvajen
• Než’ni: imena domačij so pogosto izpeljanke iz imen ali priimkov lastnikov: Neža – Nežini, Anc’ni: od Anica, Anca – Anicini, Tet’ni: od teta, tetini

Viri:

• Iva Kržič, roj. Žnidaršič, Bezuljak, ustno 2019

Kraj: Bezuljak
Datum: poleti 1944
Avtor: neznan
Zbirka: Iva Kržič
Skenirano: 6. 1. 2019
Oblika: natisnjena fotografija

Sličice smo uporabljali v petem razredu pri predmetu spoznavanje narave in družbe, na kratko imenovanem SND. V blok so bile spete po zaporedju, ki je sledilo temam pri tem predmetu. Vzeto snov smo predelali doma, v zvezek nalepili pripadajoče sličice in napisali ustrezno besedilo, ki je bilo napisano na zadnji strani slike. Grebatorji so napisali še malo več. Lepili smo jih z lepilom Karbofix, pakirano v okroglo škatlico, ki je imela poseben predalček za lopatko, s katero si lepilo nanašal. Zelo lepo je dišalo, včasih sem ga tudi poizkusila. Lej, znanost ne bi napredovala, če ljudje ne bi eksperimentirali. Nisem bila edina čuknjena v razredu. Sošolec je pil črnilo. Očitno smo bili »testirajoča« generacija. Ko sedaj gledam te sličice se mi dozdeva, da ne bi bilo napak, če bi si jih še enkrat ogledala in prebrala, kaj piše zadaj. V gozdu in na travniku se namreč v glavi pojavi luknja, ker se nisem dovolj naučila in nič zapomnila tistega, kar sta mi pravila stari oče in stara mama.

Šolsko gradivo je izdajala Založba Obzorja Maribor. Vsebino je pripravil Janko Žurman, sličice pa izdelal Rudi Gorjup. Gradivo je bilo tretirano kot učbenik in smo blok imeli vsi.

Založba Obzorja Maribor je bila ena izmed štirih največjih založb v Sloveniji. Konec leta 1950 jo je ustanovila Zveza kulturnih in znanstvenih delavcev. Širom Slovenije je imela mrežo knjigar, papirnic in specializiranih prodajaln. Podjetje je šlo v stečaj leta 2003.

Viri:

• Breznik, M. Časnik večer in Založba Obzorja, diplomsko delo. Ljubljana, FDV, 2004.

Kraj: Rakek
Datum: 1970
Avtor fotografije: Miloš Toni
Zbirka: Ivanka Gantar
Fotografirano: 18. 3. 2019
Oblika: fotografija

Na sliki je Marija Škrbec iz Podgore, poročena Plos, s svojimi prvimi tremi otroki: Ivanom, Sonjo in Lidijo. Slikali so se o binkoštih leta 1954 na vrtu hiše v Jermendolu. Na mehko travo, med drobne rožice so pogrnili vzorčasto odejo in se stisnili nanjo. Fotografiral jih je Vinko Toni in lepo mu je uspelo.

Vsi so pražnje oblečeni, kot se priložnosti spodobi: mamica v svetli bluzi z volančkom okoli vratu, krilu s pikami in v kambrikastem predpas­niku z drobnim vzorčkom in temno obrobo, kakršni so bili takrat še vedno pogost sestavni del nedeljske noše podeželskih žena. Za delavnik so bila oblačila enaka, le da bolj ponošena in zašita, tudi temnejša. Še vedno so se nosili črni klotasti predpasniki, ki so imeli, dokler so bili novi, lep satenast lesk …

Večja deklica ima v laseh široko svetlo pentljo (večinoma so bile bele, roza ali svetlomodre), na sebi svetlo bluzico in čez rožasto oblekico ali predpasnik z naborkom na ramah. V roki pa drži – tako se vsaj zdi – bankovec. Je bil to fotografov trik, da je umiril nemirno otročad? Resni deček Ivan, ki je roko položil na ramo male sestrice Lidije, ima oblečeno svetlo srajčko in hlače z naramnicami iz blaga. Tudi dojenčica je oblečena v oblekico z rožami in pokrita v kapico z naborkom ob robu. Skratka eno sama milina, veselje, mladost in lepota.

O binkoštih je bil pred vojno in tudi še po njej v Jermendolu in na obojih Poljanah velik praznik. Iz Loške doline in Loškega Potoka so se zgrinjali ljudje, eni zaradi pobožnosti, drugi zaradi gostiln, ki so bile na široko odprte, prišli so kramarji, postavljeni so bili štanti, pilo in plesalo se je do jutra, da se je vse treslo. Otroci in dekleta so dobili sladkarije in drobna darilca, starejši ljudje so si izmenjali novice in opravljanja. Domačini pa so bili vzorni gostitelji vsem, tako v Jermendolu kot na Poljanah.

Okoliševe hčere – odraslih sinov po vojni ni bilo več – so včasih za binkošti, ko je bilo tam tradicionalno žegnanje, prihajale na Dolenje Poljane obiskat starše in najmlajšega brata. Tako sem tudi jaz nekajkrat z mamo potovala tja. Ko sem bila še tako majhna, da se komaj spomnim, sva šli popoldne iz Podcerkve najprej peš v Iga vas k teti Rezi, ki naju je dala spat, naslednji dan pa čez Šico in Cerulak na Poljane. Spomnim se, kako sem se kisala, ker sem bila utrujena in mama si me je ravno oprtala na hrbet, ko je v gozdu pred nama nekaj glasno zarjovelo in zalomastilo, da sva se obe na smrt prestrašili, čeprav nisva ničesar videli. Mama je rekla, da je mogoče jelen ali pa medved. Vsa utrujenost me je v hipu zapustila. Še zdaj točno vem, kje se je to zgodilo … ali se mi vsaj tako zdi. Čez nekaj ur sva po obisku pri starih starših in stričku poromali po drugi poti dol v Vrhniko in naprej čez Markovec, Stari trg in Ulako domov …

Stara mama so imeli za praznik pripravljene ocvrte tašce in hruškovo ali škundrovo vodo, enkrat celo pisan makunčev kruh … Midve pa sva prinesli atetu klobaso tobaka za žvečenje ali pol litra belega vina, ki so ga kar takoj spili … Kako nepredstavljivo skromno je bilo vse! Predvsem pa je bilo takrat, deset let po koncu, še povsod čutiti posledice vojne: na vsakem koraku ruševine požganih hiš: Polončičeve, Knausove, Urhove domačije … druge so bile z velikim trudom in minimalnimi sredstvi za silo obnovljene; v besedah pa žalost za ubitimi in odhajajočimi mladimi in skrb kako bo naprej z nekdaj cvetočo domačijo, saj sta ostala izčrpana starša sama z najmlajšim sinom. Zadihali so spet šele, ko se je sin leta 1955 poročil, a še vedno so jih tlačili trdo življenje, davki in kmetom nenaklonjena država. In vendar so nama mama ob odhodu stisnili v roke liter masti v stari vojaški šali ali štučko putra, ki ga je mama potem skuhala in hranila kot svetinjo do naslednjih velikih praznikov in še dlje …

Kratkomalo lepa! Prijazna, mlada, v lepo bodočnost zazrta mamica … V Jermendolu ob nastanku te slike ni bilo več gostilne, zaprli so jo že leta 1948, tudi hiše že nekaj časa ni več, spomini nanjo pa so med ljudmi še zelo živi.

Kot piščančki se tiščijo k materi, ker je toplo, mehko in varno … Mogoče so jih priprave na slikanje že malce utrudile in bi šli radi po svoje, a so jih odrasli že ukrotili – in nastala je zelo lepa slika, ki bi jo bilo škoda spregledati.

Slovarček:

• odpravljen: oblečen, urejen
• ate: oče, stari oče
• škundrava voda: v obilici vode kuhani suhi jabolčni krhlji
• šála: menažka, vojaška porcija za hrano
• štučka putra: v štručko (brez modela) oblikovana kepa surovega masla
• tašce: flancati
• makunčev kruh: kruh iz plodov drevesa mokovnika

Viri:

• Sonja Lipovec, julij 2019, pisno in ustno

Kraj: Jermendol
Datum: binkošti 1954
Avtor: Vinko Toni
Zbirka: Sonja Lipovec
Skenirano: 12. 7. 2019
Oblika: fotografija

Učenci 8. razreda so se postavili pred objektiv za bivšo nižjo gimnazijo na športnem igrišču pri TVD Partizan. Po ukinitvi gimnazije so tu obiskovali pouk učenci od 5. do 8. razreda. Na levi strani je bila drvarnica. Zadaj pa se vidi stavba, kjer je danes trgovina KZ Velike Lašče, takrat pa so bile v njej prehrambena trgovina, lekarna in trgovina s tekstilom. V ozadju je viden del Ulake.

Za te učence se je zaključilo obdobje brezskrbnosti in otroške razposajenosti – pomemben korak iz otroških let v bolj zrelo obdobje, v obdobje srednje šole. V sedmem razredu sta bila to še 7. a in 7. b, v osmem pa so oba združili, ker se je število učencev zmanjšalo zaradi osipa in zaradi odhoda otrok iz internata v domače kraje. Tako je bilo v osmem razredu 34 učencev. 32 jih je na sliki, dva, Tone Malnar in Ludvik Strle, pa sta tisti dan manjkala. Danes je živih 32, Tugomir Kušlan in Branko Mahne pa sta pokojna.

Večina se jih je zadnje leto še bolj trudilo, da bi dosegli čim boljši uspeh, da bi se lahko vpisali v željeno šolo in bili tako za korak bližje k uresničitvi njihovih sanj. Nekaj jih je s šolanjem zaključilo in so si poiskali delo, ki ga takrat ni bilo težko dobiti, saj sta bili lesna in kovinska industrija v dolini v razcvetu. Večina teh osmarjev je po končanem šolanju dobila zaposlitev v dolini in si tu ustvarila družino in dom.

Njihov razrednik je bil priljubljen in ugleden učitelj in kasnejši ravnatelj Emil Mercina. Takrat je poučeval matematiko in fiziko. Učence je znal motivirati in jim snov razložiti na preprost razumljiv način. Lani je dopolnil častitljivih devetdeset let.

Fotografija je nastala pred koncem šolskega leta. Za zaključek osemletke so se učenci pražnje oblekli. Vsak po svoje je bil unikaten. Valete v taki obliki, kot je danes, takrat ni bilo. Dekleta so si takrat mogoče prvič obule čevlje z visoko peto in se počutile bolj odrasle. Danes si mnoge za valeto izberejo čevlje z obupno visoko peto. Čeprav je videti lepo, mnoge punce v teh čevljih ne znajo hoditi, kaj šele plesati.

Zadnja vrsta:

• Marjanca Vukičević,
• Vera Lekan,
• Fani Černigoj,
• Milka Strle.

Srednja vrsta:

• Gordana Krstić,
• Branko Mahne,
• Milena Mulec,
• Tončka Kristan.

Sprednja vrsta:

• Anđelka Poje,
• Stana Avsec,
• Branko Troha in
• Jožica Hribar.

Zadnja vrsta:

• Vida Korošec,
• Danuša Tomšič,
• Vitko Stanič,
• Jože Avsec.

Srednja vrsta:

• Anica Zabukovec,
• Marica Komidar,
• Milena Grl,
• Fani Kočevar.

Sedijo:

• Vida Brodarič,
• razrednik Emil Mercina,
• Anica Žnidaršič.

Zadnja vrsta:

• Branko Mihelčič,
• Peter Kvaternik,
• Ludvik Šraj.

Srednja vrsta:

• Metka Židanek,
• Ivan Paternost,
• Tugomir Kušlan,
• Mitja Škrbec.

Prva vrsta:

• sedi Marta Truden,
• stojita Ljubo Bavec in
• Tone Pantar.

Viri:

• ustni vir: Jožica Hribar por. Novak

Kraj: Stari trg
Datum: 15. 6. 1964
Avtor: neznan (mogoče Jože Berglez ali Jože Žnidaršič )
Zbirka: Jožica Novak
Skenirano: 12. 7. 2019
Oblika: fotografija

Na fotografiji je le polovica letnika 1910, ki je štel kar 19 fantov. Fotografija pa je bila posneta leta 1928.

Kar primerno okrancljani so fantje, kar nekaj jih je v nobel klobukih, verjetno so že potrjeni za vojake, pa so se takole po gasilsko postavili pred objektiv. To so bili časi, ko je bila prava sramota, če fant ni bil potrjen za vojaka.