Quantcast
Channel: Stare slike
Viewing all 3627 articles
Browse latest View live

1959 Cerknica – Lovci

$
0
0

Spet sem mislila, da nekoga poznam pa mi je njegov sin zatrdil, da to ni on. Prav tako ni prepoznal nikogar drugega. Dejal je, da bolj izgledajo kot Italijani. In če bi pogledala žig na zadnji strani razglednice, bi videla, da so res. Sliko je 7. junija 1959 napravil fotograf Gambirasi iz Mogliana Veneta. Bi pa znala slika nastati v Leskovi dolini.

Njega dni so k nam hodili na lov italijanski petičneži. Večinoma v Lovišče s posebnim namenom Snežnik, ker je blizu. V njem pa živijo tri zveri, ki imajo visok rating pri lovcih: medved, volk in ris*. Od tega ima koristi tudi lovska družina, saj odstrel ni poceni. LPN sodeluje tudi z italijanskimi univerzami, saj tam skoraj ni več velikih zveri, predvsem medveda. Še danes prihajajo tuji lovci predvsem Italijani pa tudi Švicarji, Avstrijci in Nemci. So tudi raznolikih poklicev. Veliko je zdravnikov, odvetnikov, podjetnikov pa tudi duhovnikov, predvsem slovenskih. Kot pravi vodja LPN Jelen Anton Marinčič, pa je politiku skoraj bogokletno priznati, da je lovec, in če že lovi, poćne to na skrivaj. Nekdaj pa je bilo drugače. Spomnimo se Bulca v Afriki.

Tile, po moje, niso kaj dosti lovili. Skoraj vsak ima svoj cigaret, bohvar brez njega in ne mi reči, da žival tega ne zavoha. Tranzistor je igral italijanske kancone in tudi to se daleč sliši. Ko pa so izpraznili še flaškon, so zagotovo tudi sami pritegnili s prelestnimi glasovi. Še stekla lisica bi se izogibala takega šundra.

* Nekdaj je ris naseljeval pretežni del evropskega prostora. Pri nas je živel v gozdovih južne in zahodne Slovenije. V 18. stoletju se je v Evropi začelo krčenje gozdov, leta 1821 so podeljevanje nagrad za ubite zveri razširili z medveda in volka tudi na risa. Neusmiljeno pokončevanje risov se je razširilo tudi v Slovenijo in zadnjega risa na naših tleh so ustrelili leta 1908. V Sloveniji so risa ponovno naselili v Gojitveno lovišče Medved Kočevje. Drugega marca 1973 so iz Slovaške pripeljali tri samice (Vesno, Stefo in Reško) in tri samce (Vitka, Vlaška in Arpada). Ris sodi med strogo zaščitene živalske vrste. Odstrel je mogoč le izjemoma in ga s posebnim pravilnikom predpiše minister za okolje. Zadnjo odločbo za odstrel so izdali leta 2003.

Ni dvoma – Italijani. S tranzistorjem in v obleki na lov, joj, joj, joj.
Manjkati ne smeta niti flaškon in čik.
Desni se mi zdi še najbolj “lovski”.
Sliko je napravil italijanski fotograf, kdo je zapisal podatke, pa ne vemo.

Slovarček:

  • LPN: lovišče s posebnim namenom
  • kancona: v italijanskem okolju popevka, literarno romanska lirska pesem v kiticah, v glasbi večglasna vokalna skladba lahkotnejšega značaja
  • tranzistor: polprevodniški elektronski element s tremi priključki, ki ga uporabljamo za ojačevanje, preklapljanje, uravnavanje napetosti, modulacijo signalov in v številne druge namene, po domače pa prenosni radijski sprejemnik na baterije.

Viri:

Kraj: verjetno Leskova dolina
Datum: 7. junij 1959
Avtor: Foto Gambirasi, Mogliano Veneto
Zbirka: Silvana Orel
Skenirano: 15. 1. 2012
Oblika: fotografija


1965 Cerknica – Aktiv za razredni pouk

$
0
0

Slika je nastala 28. 10. 1965 ob srečanju aktiva za razredni pouk v osnovni šoli Cerknica. Stisnjeni v kot razreda so se dobro razpoloženi, postavili pred neznanega fotografa, učitelji nižje stopnje iz Cerknice, Begunj, Grahovega, Nove vasi, Starega trga, Rakeka in Unca.

Med njimi so tudi predavatelj Ivan Bizjak (kasneje je bil direktor Mladinske knjige), predavatelj Bogdan Pintar, inšpektor prof. Drago Vončina ter tedanji ravnatelj v Cerknici Stanko Janež. Poleg so tri moje tovarišice, na katere imam zelo lep spomin: Nada Milavec – 1. razred, Bibjana Bavdek – 3. razred in Vika Tornič – 4. razred.

Na srečanju aktiva za razredni pouk so poslušali različne predavatelje in se tako izobraževali. Kajti to so bili še časi brez računalnika in interneta.

Prisoten je bil tudi inšpektor. In kaj je bilo delo inšpektorja? Nadziranje, pregledovanje, analiziranje:

  • hospitiral je pri učni uri (poslušal, kako učitelj govori in podaja snov učencem-skratka, preverjal kako uči),
  • pregledoval je vso dokumentacijo (dnevnik, redovalnico, priprave na pouk),
  • podal svojo analizo tako učitelju kot tudi ravnatelju,
  • na podlagi svojih ugotovitev potem organiziral predavanja, srečanja učiteljev iste stroke in aktive.

Vrnimo se k sami sliki. Z njo je povezana cela dogodivščina. Kot vemo, se vse slike zbirajo pri našem uredniku Milošu. Ob vsej množici neobjavljenih fotografij bi bilo že kar malo čudno, če se kdaj ne bi kaj zalomilo oziroma izgubilo. Tako se je izgubil original današnje slike in imamo samo nizko resolucijsko povečavo “za čečkat”. Sedaj ne vemo imena lastnika, ki je to sliko dal Milošu enkrat v jeseni 2018. Milošu je bila zanimiva in je takoj pripravil povečave, da se bo lažje raziskovalo. Te povečave sem dobila jaz, ob enem obisku pri njem in čez nekaj časa začela z raziskovanjem udeležencev tega aktiva. To je rabilo svoj čas. Celo v Stari trg sem šla in g. Tilka Klepac je sklicala skupaj nekaj prijateljic, da so prepoznale še Starotržanke, za kar si ji lepo zahvaljujem. In ko sem hotela naročiti pripravo posta, se je zapletlo. Na povečavi ni bilo nobenih številk, med neobjavljenimi slikami te slike ni in tako je tokrat post pripravljen nazaj iz povečave. Upamo, da bo kdo prepoznal sliko in se bo zadeva uredila.

Prva vrsta:
  • Majda Arko, por. Lenarčič (Rakek),
  • ravnatelj Stanko Janež (Cerknica),
  • levo zadaj je Amalija Pivk (Rakek),
  • Francka Kocjančič, por. Živkovič (Rakek, Nova vas),
  • levo zadaj je Tončka Jernejčič (Rakek),
  • predavatelj Ivan Bizjak,
  • inšpektor prof. Drago Vončina in
  • Nada Milavec (Cerknica).

Stojijo:

  • Marija Bogataj (Unec),
  • Slavka Gornik (Rakek),
  • Rozka Škrlj (Begunje),
  • Marija – Mika Žnidaršič por. Kocjančič (Stari trg),
  • Marta Tomažič, por. Nardin (Stari trg),
  • Jožica Obreza (Stari trg),
  • Danica Intihar (Stari trg) in
  • Aleksandra Turšič (Stari trg).
Prva vrsta sedijo:
  • Meta Mikše (Grahovo),
  • Bibjana Bavdek (Cerknica),
  • Lah Jolanda (Cerknica),
  • Vika Tornič (Cerknica) in
  • Milka Manfreda (Cerknica).

Druga vrsta sedijo:

  • gospod z brki, gospod z očali in gospa pred njim so nepoznani,
  • za Jolando Lah delno vidna Boža Mrcina, por. Turk (Nova vas),
  • Francka Anzeljc (Nova vas), za njima je
  • Janez Petrič (Begunje),
  • gospod desno neznan in
  • Marija Valerija Gostiša, por. Mazi (Nova vas, Rakek).

Tretja vrsta stojijo:

  • Pavla Lavrič (Stari trg),
  • predavatelj Bogdan Pintar,
  • Marija Kopitar (Begunje, Cerknica),
  • Ludovika Bavdek (Begunje),
  • Jožica Košir (Begunje) in
  • Brona Žurga (Nova vas).

Slovarček:

  • aktiv: delovna skupina

Viri:

  • Vika Tornič
  • Tilka Klepac

Kraj: Cerknica
Datum: 28. 10. 1965
Avtor: neznan
Zbirka: (še ugotavljamo)
Skenirano: —
Oblika: fotografija

1972 Stari trg – Obnova Kulturnega doma

$
0
0

Poteka obsežna obnova Kulturnega doma v Starem trgu, vendar ne vem, ali je to prva okoli leta 1965, ko so zasteklili prej odprti spodnji balkon in naredili notranje sanitarije ali druga v sedemdesetih; tretja gotovo ne. No, če pogledam še z druge strani: slika je bila v kupu gradiva za Glasilo Kovinoplastike, to pomeni, da sem jo dobila že v službi in je potemtakem slika najbrž nastala v sedemdesetih letih. Torej bi res lahko šlo za drugo obnovo … ali pa kakšno vmesno, za katero niti ne vem, kajti za svoj kulturni hram smo v Loški dolini vedno spodobno skrbeli – in naj bo še naprej tako.

Malo sem o podrobnostih teh obnov povpraševala naokoli, pa stvar nekako ne deluje “bez Muje”, kar pomeni, da bi morala “na teren” in tudi med papirje, to pa trenutno ni zlahka izvedljivo. Za zdaj se bo treba zadovoljiti s pomešanimi drobci spomina in ugibanji. Izvedela pa sem, da je bila tretja – zadnja – prenova Kulturnega doma kmalu po osamosvojitvi Slovenije v času županovanja Jerneja Zabukovca. Takrat so obnovili streho in fasado ter – ne vem zanesljivo – zamenjali okna, ki jih je mogoče darovala ali pa vsaj ugodno prodala Kovinoplastika iz svoje proizvodnje na Blokah.

Tukaj pa, se pravi v sedemdesetih letih, se na desni še vidijo zidarski odri. Mogoče so postavljeni zaradi zasteklitve balkona in sanacije visokih polkrožno oblikovanih oken ali zaradi fasade. Obnovljena je bila tudi notranjost – sanitarije in spodnji, tako imenovani klubski prostori … Ti so bili deloma dekorirani s stropom v maniri tedaj še novega in zelo avantgardnega Maximarketa, odprtega leta 1968 ali 1969… Tam in potem tudi pri nas so s stropa v vrstah viseli ivernati temnordeči oblaki in učinkovali od sile svetovljansko … V dvorani so bili tedaj nameščeni novi udobni stoli v (rdečem?) skaju, ki služijo še danes, stene pa obložene z obdelano iverko … Pred tem so bili v rabi lahki oštevilčeni leseni stoli, ki so po vsakem dogodku v dvorani ležali razmetani vsevprek. Oder je dobil nove zavese. Obnovljene in razširjene so bile garderobe v prostorih nad bližnjo trgovino, kjer so bila do tedaj stanovanja, namesto prejšnjih zelenih peči na drva pa je povsod grela centralna kurjava … Material za obnovo naj bi plačala Kovinoplastika (tudi takrat!), prostovoljno pa so delali igralci Amaterskega gledališča Stari trg in mogoče so sodelovali tudi drugi loškodolinski kulturniki … Eden od gonilnih akterjev, vsaj idejni – tako so govorili – je bil Jože Stanič, ki se je priselil v Loško dolino s Kala nad Kanalom nekje okoli leta 1960 in se aktivno vključil predvsem v gledališko dejavnost. Verjetno pa je bilo ob njem še veliko drugih mož z vizijo, voljo in vplivom – Lojze Tomec, Miloš Benčina, Tone Šepec … samo ugibam.

Spodnji balkon je bil do prve obnove odprt, zgornji, od koder se je prišlo na balkon v dvorani, “rezerviran” za zaljubljence in v kinooperaterjevo kabino, pa že zastekljen kot na sliki. Kdaj je bil narejen nadstrešek, ki pokriva zadnje stopnice in povezuje obe sosednji stavbi, spet ne vem. Skrbniki stavbe, zadolženi za vzdrževanje, red in snago so bili dolga leta Stane in Marija Mlakar ter za njima do danes Ivan in Pavla Zabukovec, mogoče še kdo. Sploh upam, da bo kdo dopolnil in popravil kronologijo vseh teh del in izboljšav na Kulturnem domu v Starem trgu, saj to, kar sem napisala, ni ravno zanesljivo.

V veži je desno od vhoda v času s slike stala lična lesena kabina za prodajo vstopnic, v tako imenovanih klubskih prostorih pa se je dogajalo marsikaj: sestanki, predavanja, razstave, šahovska tekmovanja, druženja … Tudi krojaški tečaj v organizaciji Delavske univerze, ki sem se ga udeležila. Mojstrica iz prestolnice je bila sorodnica popularnega pevca, ki je tudi njemu šivala oblačila za nastope – tako se je pohvalila, nas pa med pomerjanjem oblačilnih umotvorov, ki smo jih ustvarjale, mimogrede okrcala, kako zanikrne modrce nosimo in si z njimi kvarimo videz. Modrc namreč – tisti, ki z modrostjo nima nič opraviti – je bistven za videz ženske. Če se ne prilega dobro, pokvari še tako lepo postavo! Če slučajno niste vedele …

Imam pa še druge spomine na to stavbo.

Tu sem bila prvič v kinu. Pri vsaki predstavi so najprej predvajali tednik – nič hudega, če je bil star nekaj let – in v enem od njih pokazali miličnike na motorjih, ki so peljali proti gledalcu. Imela sem kake tri ali štiri leta in mislila sem, da bo motor zapeljal med nas – kako sem tulila od strahu!! “Mator-de, mator-de!” sem kričala še nekaj časa po tem in pridrvela na varno v hišo, če sem le zaslišala kje kakšno brenčanje, ki je bilo tiste čase na vasi še prav redko.

Podobno je bilo v Vrhniki, kamor je pred vojno v gostilno h Komidarju prihajal potujoči kino, ki je predvajal film o Tarzanu – najbrž tistega, kjer je igral Johnny Weismueller … Gledalci so vsevprek vreščali v strahu, da bo opica, ki se je zibala na lijanah, skočila mednje … Gibljive slike res niso kar tako … Prihajal je tudi trgovski potnik, ki je sredi Vrhnike nasproti trgovine pri Palčiču postavil gramofon, s katerega se je razlegala glasba in reklama: “Pere on – pralni prašek Radion!”ali nekaj podobnega. Seveda je vsa vas drla skupaj … Jaz pa sem mislila, da je Radion prišel na svetlo šele v šestdesetih letih, prej pa da je obstajal le mariborski Zlatorog v svetlo modrih škatlah in v kombinaciji z njim terpentinovo milo. Kakšen napredek je bil to, da ni bilo treba več prati s pepeliko!

Amatersko gledališče je bilo v Starem trgu dejavno še daleč izpred vojne in tudi jaz sem tam kot gledalka doživela prvo predstavo. Bilo je v stavbi na sliki okoli leta 1955 in igrali so Miklovo Zalo po povesti Jakoba Sketa, ob kateri smo pretakali potoke solza in o njej govorili še mesece. Nebeško lepo Miklovo Zalo je igrala učiteljica Rozka Berglez … ali mogoče res Marija Benčina?? V kinodvorani so se dogajale tudi vse proslave in obiski dedka Mraza.

Na tem odru sem prvič stala kot članica šolskega zbora pod vodstvom učitelja Lada Furlanija, morebitnih recitacij se pa ne spomnim. Po letu 1960 smo ob nedeljah dopoldne sem hodili gledat tv prenose športnih dogodkov, vmes pa na čim več kino predstav. Mislim, da je še pred letom 1965, ko so stari dinar zamenjali za novega, vrednega 100-krat več, vstopnica stala 350 dinarjev. Jaz sem vse svoje prihranke v nekem obdobju znesla sem, kjer je lepa gospa Micka Bočkova prodajala karte. Zdela se mi je vsaj tako lepa kot katera od igralk na platnu in povrhu skrivnostno zamaknjena v tiste blokce z vstopnicami – kot da ni s tega sveta, ampak že s tistega sanjskega, ki se je potem prikazoval v dvorani … Včasih smo šle v kino skupaj s sosedami in se že na poti domov, potem pa še ves teden, igrale za kavbojce in Indijance ali partizane in Nemce. Kričale smo, tekale, padale, streljale, pokale, jurišale, metale kopja in streljale z leskovimi pičafaji. Punce. Stare deset, enajst let. No, pa zaljubljene smo tudi bile, v igralce seveda. In kako lepe bomo, ko bomo velike ali pa po možnosti že prej, smo tudi vedele: kot najlepše igralke in še bolj … Itak pa bomo tudi me igralke … Tekmovale smo v zbiranju letakov s povzetkom vsebine filmov, podatki in po možnosti kako fotografijo. Za nas mulce jih je pri blagajni vedno zmanjkalo in smo jih morali izprositi od starejših, ko jih niso več zanimali.

Predstave so bile v nedeljo popoldne in zvečer, zdi se mi, da tudi v soboto zvečer. Mulci smo smeli v kino samo v nedeljo popoldne, vendar to tudi, če je bil film za nas neprimeren – tega pojma takrat še nismo poznali. Pisani plakat za naslednji film, ki smo si ga ogledovali vsak dan na poti iz šole, je ves teden visel v vitrini pri pekariji. Kinooperater pa je bil tiste čase samouki tehnični navdušenec Kosmačev Lado iz Viševka … Nekaj časa sem bila pravi filmski navdušenec, da ne rečem manijak – kar mi še danes koristi pri križankah. Tudi če gre za Mary Pickford, kajti revija Filmski svet, ki sem jo kupovala in hranila leta in leta, je imela odlično rubriko Glumice prošlosti … Bila je prav koristna tudi za učenje srbohrvaščine.

Nekje konec osemdesetih, ko je bil Kulturni dom že davno drugič prenovljen in kinopredstav morda že ni bilo več, je na nekem dogodku, mislim da povezanem s Kovinoplastiko, recitiral tudi igralec Marjan Kralj, takrat že upokojen. Ni bil več zdrav in težko je stal, zato smo mu na oder postavili izrezljani fotelj z oranžno tapeto, ki je doživel že veliko predstav. Vendar igralec nanj ni sedel, ampak se je med recitacijo (Zdravljice?) nanj le opiral … Ko pa je prvič zagledal starotrški leseni oder, deloma pokrit s kosom modrega tapisona, je bil ves vzhičen, kakor da je odkril svetinjo: “Te deske – to je pravi oder!! … Nikar ga ne skrivajte, nikar ga ne prekrijte s čimerkoli, nikar teh desk ne vrzite ven!!To je tisto pravo!” Starotržani so si njegove besede vzeli k srcu in še danes ta oder ponosno kaže svoje častitljive oguljene črne deske.

Slovarček:

  • pepelika: lug za pranje perila iz prekuhanega bukovega pepela
  • pičafaj: otroški lok

Viri:

  •  Tone Avsec, Medvode, 2018, ustno
  •  Marija Mlakar, Stari trg, ustno, junij 2019
  • Fani Truden, Stari trg, ustno, julij 2019

Kraj: Stari trg pri Ložu
Datum: verjetno 1972
Avtor: ni znan, mogoče Jože Berglez
Zbirka: Milena Ožbolt
Skenirano: 15. 5. 2019
Oblika: fotografija

1995 Cerknica – Prijateljski pomenek

$
0
0

Fotografijo sem posnel (najbrž) leta 1995 na Mali gasi v Cerknici. Kupil sem si ravno nov fotoaparat. Ko sem pred Blažičevim skednjem zagledal dva prijatelja med pogovorom, sem brž zagrabil kamero in šel k njima. Nič nista imela proti, da bi ju slikal. Še danes sem vesel, da ju imam na fotografiji, saj ni nobenega od njiju več med živimi.

To je France Zakrajšek – Blažičov France z Male gase, moj sosed.

France je bil vedno pripravljen pomagati. Kadarkoli sem kaj delal, je vedno, ne da bi ga prosil, priskočil na pomoč. Pa ne samo meni. Tudi drugim ljudem je rad pomagal.

Z mojim očetom sta bila skupaj v Dachavu. Nekaj pred koncem druge svetovne vojne pa so ju za kazen premestili v “štraflager” K. L. – Natzweiler v Schönberg, Rottweiler Strasse 358, bei Rottweil, v nemški deželi Württemberg.

To pa je Janez Zgonc – Zgoncov Žan od Svetega Roka.

Glede na prazno koreto je šel Žan verjetno po Mali gasi na njivo v Ušivk. Že dolgo časa nisem videl nikogar, da bi vlekel koreto.

Kraj: Cerknica
Datum: 1995
Avtor: Dušan Gogala
Zbirka: Dušan Gogala
Skenirano: 21. 1. 2019
Oblika: fotografija

1934 Rakek – Urbarjeva pekarna

$
0
0

Sliko Urbarjeve pekarne je 17. februarja 1934 napravil Adolf Ölhofer. V ozadju je Rajcava hiša. V njej je stanoval in imel mizarsko delavnico Štrukelj. Po strehah in dvorišču je še malo snega sicer pa vse kaže na to, da pomlad ni prav daleč. Na kulcah je vreča moke. Hedvika in njena hči Vika se pripravljata, da jo bosta odnesli v pekarijo. Ivan Urbar, Hedvikin mož, je umrl leta 1930, star komaj 40 let zato ne preseneča, da so morale ženske same opravljati tudi najtežja dela v pekarni.

O Urbarjevi pekarni smo že pisali ob sliki hiše, ki stoji na tem prostoru danes. Takrat smo zapisali, da je bil vajenec v tej pekarni narodni heroj Stane Semič – Daki. Nekoč mu je Hedvika naročila, naj odnese polno košarko kruha in žemelj na železniško postajo v carinarnico, kjer so imeli svoj sedež financarji. Daki si je naložil košaro in šel. Nazaj je prišla samo košara. A ne sama. Prinesel jo je financar. Daki pa je, po viru, pobegnil v partizane, saj je bil že prej dogovorjen. Če vsaj nekoliko poznamo Dakijevo biografijo pa ta podatek ni povsem pravilen. Daki je šel v Španijo leta 1936, da bi se udeležil tamkajšnje državljanske vojne, domov v Ljubljano se je vrnil maja leta 1941 in julija istega leta odšel v partizane.

Marica Urbar, vesela, ker je lahko vlekla kulca.
Hedvika Urbar – mati pekovka, Silvana Urbar, Vika Urbar, čepi Bogdan Urbar, starejši.
Teh dveh pa nismo spoznali.
Sliko je napravil Adolf Ölhofer 14. februarja 1934, nekdo pa je zapisal še datum 17. 2. 1934. Morda so jo tega dne prejeli.

Slovarček:

  • kulca: ročni voziček

Viri:

  • Anton Arko

Kraj: Rakek
Datum: 14. februar 1934
Avtor: Adolf Ölhofer
Zbirka: Tone Arko
Skenirano: 30. 3. 2019
Oblika: fotografija

Cerknica 1974/75 – 6. c razred

$
0
0

Razredničarka Milena Kvaternik in njen razred vozačev, slikani pred šolo Cerknica v šolskem letu 1974/75. Slikanih je 32 učencev, od tega kar 20 fantov in le 12 deklet. Med njimi sedi v prvi vrsti mlajša deklica Jelka Šivec iz Avstralije. Njena sorodnica Tončka jo zaščitniško drži za ramena. V Slovenijo je Jelka prišla na obisk z očetom, Tončkinim bratrancem. Slovensko ni veliko razumela, vendar sta se s Tončko dobro ujeli. Dopoldan, ko so otroci odhajali v šolo, bi Jelka ostala sama doma med starejšimi in se dolgočasila. Zato je šla kar s Tončko v šolo in pristala tudi na skupinski sliki. Tako preprosto se je vse včasih dogajalo. Danes pa prošnje, dovolilnice in razni podpisi …

Sedijo:
  • Janko Pirman,
  • Bojana Bavdek,
  • Sonja Petrič,
  • Marija Petrič in
  • Martina Kranjec.

Druga vrsta:

  • Vili Šivec,
  • skriva se Janez Borštnik,
  • Franc Lenarčič drži čez rame
  • Dušana Primožiča,
  • za njima je visoki Srečo Korošec,
  • Niko Zalar,
  • Slavko Intihar,
  • Jože Meden in
  • Zdenka Štritof.
Sedijo:
  • Jelka Šivec iz Avstralije,
  • Marija Sernel,
  • Mihaela Seljkak,
  • Cvetka Mestek in
  • Marta Intihar.

Druga vrsta:

  • Silva Korošec,
  • Tončka Otoničar,
  • Magda Štritof,
  • Berto Hribljan,
  • Iztok Korošec in
  • razredničarka Milena Kvaternik.
  • Miro Nared,
  • Franci Matičič,
  • Janez Jernejčič,
  • Jože Intihar,
  • Janoš Purkart,
  • Janez Klančar,
  • Vojko Turšič,
  • Roman Hribar in
  • Janez Korošec.
Med podpisi je celo datum slikanja: 2. VI. 1975.

Viri:

  • Martina Mele
  • Tončka Sernel

Kraj: Cerknica
Datum: 1975
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Magda Gornik
Skenirano: 17. 12. 2018
Oblika: fotografija

1969 Unec – Odkritje spominske plošče generalu Rudolfu Maistru

$
0
0

Na vroč poletni dan, 27. julija 1967, je bila na Maistrovi hiši odkrita spominska plošča prvemu slovenskemu generalu Rudolfu Maistru. Prišle so delegacije iz Celja, Kamnika in Maribora, prišlo je okoli 200 borcev prostovoljcev za severno mejo in se poklonilo svojemu komandantu. Tudi sam sem se udeležil tega slavnostnega dogodka.

General in pesnik Rudolf Maister – Vojanov (1874-1934), je bil tako v kraljevini Jugoslaviji, pa tudi v povojni Jugoslaviji nekako zamolčan. Pozabili so na njegove zasluge, da je danes Maribor in znaten del Štajerske v Sloveniji. No, povsod le ni bilo tako, na Uncu ni bil zamolčan. Predvojna in prva povojna leta so bila na Uncu tako ali drugače povezana z Rudolfom Maistrom in njegovima sinovoma in to v dobrem in ne slabem pomenu. V njegovih gospodarskih prostorih so se, preden je bil zgrajen zadružni dom, odvijale kulturne prireditve. Na njegovem vrtu je zrasel zadružni dom (otvoritev junija 1950), že po osamosvojitvi je gasilsko društvo Unec z njegovimi nasledniki brez težav uredilo lastninske razmere, v novem domu so uredili dvorano Rudolfa Maistra, kjer domuje stalna razstava v njegov spomin. Pred gasilskim domom je tudi doprsni kip generala Rudolfa Maistra.

Pa se povrnimo nekaj desetletij nazaj, v čase, ko je bil po državi general Rudolf Maister zamolčan, ko so se slavili drugi pomembni dogodki, pozabile pa njegove zasluge, da je Maribor in okolica prišla pod Slovenijo. Prav je, da ob tem omenimo enega od pomembnih pobudnikov za obuditev Rudolfa Maistra, gospoda (takrat tovariša) Romana Gorjana, ki je prišel na Unec 1. avgusta 1953 za vodjo šole. Že ob 100-letnici šole leta 1957 so se ob razstavi spomnili pomembnih mož iz naših vasi: generala Rudolfa Maistra, slavista dr. Josipa Puntarja, pa Maistrovega borca in pisatelja Ivana Matičiča, Franca in Janeza Jagra in olimpijcev Janeza in Cveta Pavčiča. Ob njegovem sodelovanju je bila leta 1969 na Maistrovi hiši na Uncu odkrita spominska plošča generalu in pesniku Rudolfu Maistru. Šola je leta 1974 proslavila 100-letnico njegovega rojstva (1834) in 40-letnico smrti (1934), po njem je bil poimenovan tudi Pionirski odred Rudolfa Maistra, leta 2001 pa še šola: Osnovna šola Jožeta Krajca Rakek, podružnična šola Rudolf Maister Unec. Leta 1979 so se pred Maistrovo hišo srečali Maistrovi borci, borci NOB, pionirji in učitelji. Organizatorji srečanja so bili Roman Gorjan, Janez Štritof in Majda Palčič Marc.

Odnos države do generala Rudolfa Maistra avtentično prikaže njegov soborec Ivan Matičič v Kamniškem občanu, 20. novembra 1970.

Moja srečanja z Maistrom

Mnogo let je prihajal general Maister na poletni oddih k svoji teti gospe Sebenikarjevi, ki mu je pozneje zapustila svoje, posestevce in lepo hišo. V Ivanjem selu pri Uncu je moj rodni kraj, zato sem generala na Uncu večkrat obiskal. Z veseljem me je sprejel. Prinesel sem mu nekaj do tedaj izišlih svojih knjig in videl, da so mu že dobro znane, zlasti zato, ker so vojne in borbene vsebine: Krvave poljane (prva svetovna), V robstvu (na Soči), Na mrtvi straži (Vojna krajina). Moč zemlje (epopeja koroški zemlji).

Generalov poletni kvartir je bil Unec, zimski pa Maribor. V zimskem času sem prihajal ob sobotah zvečer v Maribor, kjer sem v realki predaval grafičarjem o grafičnih tehnikah. Pred začetkom sem na kratko obiskal Maistrov dom — in general mi je rekel, da moram vsakokrat po predavanju priti k njemu, da malo pokramljamo. In tako sem prihajal. Prijazno so me sprejeli in mi razkazali ogromno knjižnico, ki nima primere po množini in vrednosti knjig v nobeni zasebni knjižnici. Kak večer je prišel tudi nadporočnik Cviren — in ko so se družinci: Maistrova gospa in sina Hrvoj in Borut umaknili počivat, smo kramljali v treh in cukali belo močno »Maistrovo vino« (tako so mu rekli zato, ker mu je bilo to vino všeč). Kramljali smo o raznih frontah prve svetovne, največ pa o bojih na Koroškem. Opazil sem, da generalu ugaja ozka družba, kjer se zaupno kramlja, rad ima tudi šaljive pomenke, pri katerih se do srca nasmeje. Je zelo zgovoren, živahen temperament, prijeten, demokratičen; pozorno posluša besedo in mnenje sobesednikov. Hitro, prehitro so minevale ure v njegovi družbi. Ko je odbila polnočna ura smo si voščili prijetno spanje in se razšli.

Zmeraj pa ni bilo Cvirna zraven. Neki večer, ko sva bila sama, se je general zresnil in rekel: »Poslušaj, govoriti hočem nekaj popolnoma zaupno, med štirimi očmi.«

»Prosim, gospod general,« sem rekel.

 »Veš, jaz sem revež, moja družina je v stiski… Moja pokojnina je tako nizka, da težavno izhajamo. K meni prihajajo in me pozdravljajo razne deputacije, ki jim moramo s čim postreči. Beogradu nisem pri srcu, zato mi daje slabo pokojnino.«

Začudil sem se: »A tako? Oh, gospod general, tu vam pa moramo pomagati! V Ljubljani bom stopil do nekaterih, ki mnogo premorejo …«

Brž me je prekinil, odločno pocukal za roko in otresel z glavo: »Ne, ne dovolim! To sem zaupno priznal tebi, a ne smeš o tem niti črhniti nikomur! Zadnji čas mi mariborska občina daje nekaj dodatka …« Ubogal sem ga in sem o tem molčal vse do danes.

V juliju 1934 v Mariboru, na dan našega zbora bojevnikov, mi je general stisnil roko in rekel veselo razvnet: »Velja, na svete Ane dan se gotovo snidemo na Uncu!« Tedaj je odšel izredno dobro razpoložen v svoje notranjsko zatišje. A na svete Ane dan je umrl…

27. julija zatem smo se na Uncu poslavljali od pokojnika. V imenu bojevniških organizacij, katerih predsednik je bil general, sem se poslovil z besedami: »Letos spomladi (l. 1934) k prazniku Prebujenja je obhajal naš Rudolf Maister jubilej svojega 60-letnega življenja, danes k prazniku žetve pa se poslavlja s te svoje zemlje, ki ji je koval mejnike. Ob njegovem jubileju smo mu zagotavljali: Ti ne boš umrl, ne, ti ne umrješ, ne moreš umreti svojemu narodu, v katerem si tako globoko zasidran!

Nenadoma, sredi dneva, mu je zastal utrip srca, kakor da je zasnul. In to notranjsko zatišje ob skrajni meji je vztrepetalo, kriknilo — in vsa slovenska zemlja je prisluhnila, v neizrečeni boli je sklonilo ljudstvo glave.

Umrl je junak, ljubljence naroda, izdihnil je ljudski general. Slišimo, kako jokajo matere, žene, vidimo jake može, ki stoje prepadeni in v nemem molku tugujejo za tem, ki jim je bil ponos in varnost.

Vidim ljudske množice, ki ga kropijo s solzami, vidimo kmetske žuljeve roke, ki dvigajo njegovo krsto na rame, vidimo jih, ki neso tvoj ponos na poslednjo pot, neso graničarja orjaka.

»Videli smo blisniti meč,
videli zlomljenega sredi zamaha
Bratje v sedlo, vajeti v dlan,
Drava nas zove, Jadran rjove,
vranci naj skrešejo trde podkove!Bratje, naprej!

General Maister odhaja …
Večen spomin na narodnega generala in zapovednika!
Večna zahvala junaku osvoboditelju!«

I. Matičič

Pogled na slavnostni oder pred Maistrovo hišo, kjer so odkrili spominsko ploščo generalu Rudolfu Maistru – Vojanovu.
Eden od slavnostnih govornikov je bil cerkniški župan Franc Zorman (desno od oficirja), poleg njega še Lojze Ude, podpredsednik republiške zveze borcev – prostovoljcev za severno mejo.

Viri:

Kraj: Unec
Datum: 27. julij 1969
Avtor: verjetno Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 30. 1. 2017
Oblika: 2 fotografiji

1956 Rakek – Pionirska gasilska četa

$
0
0

Slika je nastala leta 1956 na Rakeku, ko je Prostovoljno gasilsko društvo razvilo svoj prapor. To se je zgodilo osmega julija.

Za trakove na praporu (4.000 din) so darovali: Občinska gasilska zveza Cerknica, Tovarna lesnih izdelkov »TISA« Rakek, Trgovsko podjetje Škocjan Rakek. Zlat žebljiček (1.800 din) so darovali: Gasilska zveza Ljudske Republike Slovenije Ljubljana, Društvo upokojencev Rakek, Sindikat Tovarne lesnih izdelkov »TISA« Rakek, Prostovoljno gasilsko društvo Laze-Jakovica, Pekarija Rakek in Prostovoljno gasilsko društvo Unec. Srebrn žebljiček (700 din) so darovali: Ivan Slabe, Anton Lampič, Franc Mekina, Anton Rok, Jože Volonte, Matija Matičič, Franc Ileršič, Andrej Modic, Janko Vivoda in »Agrarna« Postojna.

Za primerjavo naj povem, da je stalo Rogovo žensko kolo 3.500 din, kilogram jabolk pa 140 din.

Stojijo od leve:
  • Marjan Frank,
  • Franci Urbas,
  • Janez Korošec,
  • Mirko Juvnčič.

Čepijo:

  • Jožko Stržaj,
  • Franci Homovec,
  • Srečko Richly.
Stojita:
  • Anton Arko in
  • Toni Bauman.

Čepijo:

  • Sašo Kovač,
  • Franci Modic,
  • Marjan Šušteršič.
Spodaj sta dva zapisa imen. Prvega je napisal Mirko Juvančič, ki je dal enako sliko, drugi pa je na zadnji strani objavljene fotografije. 

Kraj: Rakek
Datum: 8. julij 1956
Avtor: neznan
Zbirka: Anton Arko
Skenirano: 30. marec 2019
Oblika: kopija fotografije


1964 Šmihel pri Novem mestu – Moje šolanje

$
0
0

Ne spomnim se točno, kdaj je fotografija nastala, po oblačilih in po našem izgledu sklepam, da smo hodile v tretji letnik učiteljišča. Postavile smo se ob ograji takratnega internata oz. bivšega samostana Šolskih sester de Notre Dame. Nižje desno je bil glavni vhod v stavbo, v kateri je bil naš dom dolgih pet let.

Stojita Martina Štajner por. Kuzma in Irena Mavrin por. Klepac, čepita pa Tilka Mavrin por. Klepac in Anica Sintič por. Cvetko. Vsa leta smo bile dobre prijateljice in zaupnice.

Po končani osemletki v Starem trgu sva imeli z Ireno jasno začrtano pot – postati učiteljica. Nekatere najine sošolke, ki so prav tako sanjale o učiteljskem poklicu, so se vpisale na učiteljišče v Ljubljano, midve pa sva šli v Novo mesto. Zakaj? Tam je namreč nekaj let prej končal učiteljišče najin bratranec in vzornik. Čeprav je bilo Novo mesto še enkrat dlje od Ljubljane, tudi najini starši niso imeli nič proti. Tja sva potovali z avtobusom (Prezid – Ljubljana – Novo mesto). Prvič sva se odpravili na pot v neznano, ko sva šli na sprejemni izpit (slovenski jezik, glasba). Najina takratna ravnateljica Justa Krajc se je dogovorila z upravnico (Romano Hanzel) dijaškega doma v Šmihelu pri Novem mestu, da bova tam spali in jedli dva dni zastonj. Ko sva prispeli na novomeško avtobusno postajo, nisva vedeli kam. Mimoidoče sva spraševali, kam morava iti, da bova prišli v Šmihel.

»Prosim, ali bi mi povedali, kako se pride v Šmihel.«

Ta stavek sva izgovarjali enkrat ena enkrat druga, ko sva prišli do točke, ko nisva več znali naprej. Prvič sva prečkali Krko po Kandijskem lesenem mostu, šli čez železniško postajo in mimo šmihelskega pokopališča do Šmihela. Pred nama se je med sadnim drevjem prikazala veličastna stavba – nekdanji samostan Šolskih sester de Notre Dame, takrat pa dijaški dom. Do šolskega leta 1960/61 je bil to dom tudi za fante, kasneje pa smo bile punce v Šmihelu, fantje pa na Kapitlju v Novem mestu (v kateri stavbi ne vem). Upravnica naju je sprejela na notranjem dvorišču. Takoj je vedela, kdo in od kod sva. Medve pa sva na dolgo in široko, v knjižni slovenščini, razlagale, zakaj sva tu in kaj bi rade.

Strogo naju je pogledala in rekla: »Lahko boste spale in jedle, ampak boste plačale.« Ker takega odziva nisva pričakovali, sva imeli takoj polne oči solz – vsaj jaz. Hudomušno se je nasmejala in nama ponudila vso gostoljubnost. Odpeljala naju je v kuhinjo, kjer so nama postregli z bogatim kosilom. Tudi kasnejša postrežba je bila dobra. Spali sva v majhni sobici, tako so rekli, s šestimi posteljami, v jeseni pa sva bivali s sošolkami v sobi z dvanajstimi posteljami brez ogrevanja. V najhujši zimi sva spali skupaj, da naju ni zeblo.

Sprejemni izpit sva naredili. Irena je pela pesem Zdaj zaori pesem o svobodi, jaz pa Kje so tiste stezice, kaj so zahtevali pri slovenščini, se ne spomnim. Prvo leto sva hodili na pedagoško gimnazijo, naslednje leto pa so zopet uvedli učiteljišče in na učiteljišču sva tudi maturirali.

Na šolanje in bivanje v internatu imam zelo lepe spomine, čeprav ni primerjave v razmerah takrat in danes. Takrat smo hodile iz Šmihela do učiteljišča okrog tri četrt ure hitre hoje, nismo pa bile temu primerno obute ne oblečene. Tja smo šle po krajši poti čez Kandijski most na Krki, vračale pa smo se večkrat skozi mesto, če je bilo dovolj časa, ali pa če smo imele kakšen opravek.

Prav tako kot spalnice so bile tudi učilnice velike. Tiste gojenke, ki smo spale skupaj, smo bile skupaj tudi v učilnici. V učilnici je bila velika lončena zidana peč. Kurile smo s premogom. Da je bilo v vedru vedno dovolj premoga, smo morale poskrbeti same. Prale in likale smo si same. V umivalnici je bila vedno mrzla voda, tuširale pa smo se v kletnih prostorih. V tuširnici je bilo več tušev in smo se morale prej pogovoriti, kdo se bo tuširal, kdaj in kdo bo zakuril peč. Pri tuširanju pa je nekaj časa tekla mrzla voda ali pa zelo vroča, zato je curljanje vode spremljalo neprestano cviljenje in smo se rajši umivale v mrzli vodi. Hrana je bila zelo dobra in vedno je bilo na razpolago dovolj kruha. Poleg tega je imel internat velik sadovnjak in vrt in smo si lahko postregle, kar smo hotele.

Domov sva šli petkrat na leto, ker je bila pot dolga in draga (29. november, Novo leto, zimske počitnice, 1. maj, konec šolskega leta). Z domačimi in bližnjimi smo bile povezane le preko pisem. Si lahko mislite, koliko pisem je bilo napisanih in kako težko sva pričakovali pošto. Kolegice iz Bele krajine, iz Posavja in okolice Trebnja so šle večkrat domov. Vedno so se spomnile na naju in nama prinesle kak priboljšek. Obiskov od doma vseh pet let ni bilo. Edino na zaključno prireditev v petem letniku sta prišli Irenina sestra Albina in moja mama. Zdi se mi, da ju je pripeljal Irenin stric z avtom – »s hroščem«.

Čeprav sva preživeli, mladi in neizkušeni, jaz nisem dopolnila še štirinajst, ko sem prišla v Novo mesto, daleč od doma dolgih pet let, sva imeli jasno začrtano pot – potrpeti, se učiti in končati učiteljišče. Na začetku sva imeli hudo domotožje, vendar vzgojiteljici in upravnica so našle vedno prave spodbudne besede in svet je bil spet lepši. Vsi smo se poznali med seboj, dijakinje, kuharice, čistilke in vzgojno osebje – bili smo ena sama velika družina. Pomagali smo drug drugemu in si prisluhnili med seboj.

V Šmihelu je zasebna dekliška šola Šolskih sester de Notre Dame začela delovati 20. 10. 1886. Leto 1946 je prineslo ukinitev samostanskega šolstva. 20. junija 1945 je prenehala delovati meščanska in 25. marca 1946 tudi ljudska šola. V Šmihelu so sestre ostale do decembra 1948, ko so bile z zakonom o nacionalizaciji pregnane na opuščeni grad Struga pri Otočcu.

V nekdanjem samostanu v Šmihelu so po odhodu sester delovali osnovna šola, dijaški dom, poseben oddelek s prilagojenim programom, zaradi katerega je Šmihel dobro poznan zgodovini slovenske surdo pedagogike. V zadnjih desetletjih je nekdanji samostan Šolskih sester de Notre Dame dobil novo, lepšo podobo. Sestre so po denacionalizaciji podarile samostan Škofiji Novo mesto, ki ga je obnovila in danes je stavba, ki ji pravijo Baragov dom, ponos Šmihelu in dolenjski prestolnici.

Sprehod novopečenih učiteljic ob zaključku petega letnika po mestu – korakamo pred mestno knjižnico Mirana Jarca. Na ta dan smo bile posebno lepo napravljene: črn kostimček, bela čipkasta bluza, salonarji, bela torbica – pismo, frizura.

V sprevodu smo:

  • Anica Sintič,
  • Sonja Gabrič,
  • Irena Mavrin,
  • Milena Čarman,
  • Tilka Mavrin,
  • Milena Pečaver in
  • Anica Hosta.
Po zaključni prireditvi sva se na vrtu učiteljišča slikali z najinim prvim in edinim obiskom v petih letih. Za naju je bil to v vseh pogledih nepozaben dan. Družile smo se do noči, vendar vsega se ni dalo ne pogledati ne povedati.

Na sliki smo:

  • Irenina sestra Albina,
  • Irena,
  • moja mama Dorica
  • in jaz.

Slovarček:

  • Notre Dame: fr. Naša Gospa, Mati božja
  • surdo pedagogika: veda, ki se ukvarja z vzgojo in izobraževanjem gluhih in naglušnih otrok

Kraj: Šmihel, Novo mesto
Datum: leto 1964 in junij 1966
Avtor: neznan
Zbirka: Tilka Klepac
Skenirano: 12. 7. 2019
Oblika: 3 fotografije

1960 Unec – Vodja šole Roman Gorjan nas je popeljal v hribe

$
0
0

Na Kokrškem sedlu, 24. avgusta 1960.

Prvega avgusta 1953 je prišel na Unec, za vodjo šole Roman Gorjan. K nam je prišel iz nižje gimnazije v Knežaku, kjer je poučeval matematiko, fiziko in ruski jezik. Kot dolgoletni šolski upravitelj na Uncu (1953-1978) je bil Roman Gorjan gonilna sila tako kulturnega kot planinskega življenja Unca, Slivic in Ivanjega sela. Bil je neutruden režiser, mladinke in mladinci smo kar pogosto na oder postavili kakšno igro. Bil pa je tudi neustrašen pohodnik in gornik. Številne svoje učence, pa tudi tiste, ki smo že pred njegovim prihodom zapustili klopi šole na Uncu, je kar zastrupil s planinarjenjem. Pogosto je organiziral kak planinski pohod, mladi smo se mu z veseljem priključili.

Tako smo se 22. avgusta 1960 podali z vlakom do Kamnika, od tu pa seveda peš na Veliko planino (nihalke na Veliko planino še ni bilo, obratovati je pričela leta 1964), čez Presedlaj, Konja do Korošice in se 23. 08. 1960 povzpeli na 2.350 m visoko Ojstrico. Iz Korošice nas je vodila pot na Kamniško sedlo, izognili smo se visokim hribom in se preko Kokrškega sedla in Krvavca 24. avgusta zadovoljni vrnili v dolino z dogovorom, kmalu nasvidenje.

Takole nas je Roman Gorjan učil hoditi v hribe: nobenega zaletavanja, hitenja, le počasi in vztrajno, le kratek oddih, in to kar stoje, pa spet naprej, pa boste prišli na cilj. Tako smo tudi mi v treh dneh, večina prvič, pa nikakor zadnjič, premagali precej višinskih metrov, osvojili svoj prvi vrh, 2350 m visoko Ojstrico, užili čudovit pogled na Robanov kot, in pregnali strahove pred gorami in to s skromno opremo (kar je pač posameznik imel), ki z dandanašnjo seveda ni primerljiva.

Roman Gorjan je na Triglav popeljal tudi svoje učence. V knjižici Ob 150-letnici Podružnične šole Rudolfa Maistra Unec je tudi zapis, ki ga je Roman Gorjan poslal Majdi Palčič Marc, avgusta 1993, ob 40-letnici svojega prihoda na Unec:

»Ker si mi poslala tudi pozdrave s poti na Triglav, Ti pošiljam spomin na izlet učencev iz Unca, iz Slivic in Ivanjega sela avgusta 1962 na Triglav. Takrat so me mnogi opozarjali, naj tega izleta ne napravim, ker se mi bodo vsi pobili, pa so vsi prišli srečno domov. Na sliki (v knjižici, op. Perko) se vidi njih zadovoljstvo nad premaganimi težavami tega “podviga”. Od teh jih še kar nekaj hodi v gore. Pravijo, da sem jih “zastrupil” s planinarskim potepanjem. Prav je tako.«

V prvi vrsti z leve:

  • Marjan Istenič,
  • Darinka Istenič iz Slivic,
  • Marija Jeršan,
  • Tinetova z Unca,
  • Franc Udovič Lenčkov z Unca.

V drugi vrsti:

  • na levi Jože Rebec,
  • na sredini največji Polde Mulec,
  • levo od Poldeta neznana,
  • Tone Jernejčič,
  • Franc Valentin Perko,
  • Edo Mramor.
  • V ozadju vodja pohoda učitelj Roman Gorjan.

23. 8. 1960. Na poti z Velike planine do Presedljaja in Konja:

  • učitelj Roman Gorjan,
  • Tone Jernejčič,
  • Franc Valentin Perko in
  • Marjan Istenič.

Viri:

  • Ob 150-letnici Podružnične šole Rudolfa Maistra Unec, 2007, str. 88.

Kraj: Iz Kamnika preko Velike planine, Presedljaja, Konja, Korošice, Ojstrice, Kamniškega in Kokrškega sedla, Krvavca proti domu
Datum: 22.-24. avgust 1960
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 7. 9. 2017
Oblika: 2 fotografiji

1953 Podcerkev – Tržaška kriza, pošta za vojaka, kolovrat in še kaj

$
0
0

Na rumenkasti ovojnici, naslovljeni na mojega očeta, je poštni žig z datumom oddaje 26. november 1953. Dolgo je že od tedaj. Še način, kako je izpisan naslov prejemnika, je zgodovina: Voj. pomeni “vojnik” in ne vojak, kajti v JLA je bil uradni jezik srbohrvaščina in ne slovenščina kot v avstro-ogrski, kjer so tudi pri poveljevanju v vojski menda tolerirali nacionalne jezike. V. P. 1101-26 je številka vojne pošte – tudi če se je enota premaknila, je naslov veljal. Ajdovščina, kjer je bil oče takrat nastanjen v kasarni, kolikor ni bil na “vatrenom položaju“, kot vsi drugi kraji še ni imela poštne številke, zadostovalo je ime. Na znamkah za tri in dvanajst dinarjev sta upodobljena maršal Tito in kosec, napis ob robu pa je še FNR Jugoslavija, Federativna narodna republika Jugoslavija. Kmalu potem se je država preimenovala v FLRJ – Federativna ljudska republika Jugoslavija, ki ji je sledila SFRJ – Socialistična federativna republika Jugoslavija, ne vem pa ali je zadnji naziv nastal v času nastanka gibanja neuvrščenih v šestdesetih letih prejšnjega stoletja ali z novo ustavo 1974. Bolj verjetna se zdi povezava z ustavo … No, ja, seveda, kaj pa drugega.

Mama s svojo enakomerno pisavo, ki se je je naučila v šoli na Dolenjih Poljanah, piše očetu v Ajdovščino. Jaz imam tri leta in pol. Že nekaj časa sva z mamo sami v Jurjevčevi hiši v Podcerkvi, saj je bil oče najmanj oktobra, če ne že prej kot vojaški obveznik mobiliziran ob izbruhu “tržaške krize” in več mesecev ga ni bilo doma. Megleno imam v spominu, da je bil vpoklican potem še večkrat, a je šlo najbrž le za orožne vaje, ki so bile tiste čase tudi kar pogoste, tako da so možje ob načrtovanju kakšnega večjega dela vedno rekli: “Samo, da me ne bi ravno takrat poklicali na kakšne preklete orožne vaje!”
Te so kot smrt prišle vedno ob nepravem času in nihče se jih ni veselil, a izogniti se jim ni dalo … Vem, da sva očeta enkrat obiskali v Postojni, samo ne vem kdaj. Mogoče sta starša naredila podobno kot Bločenov, ki je sporočil ženi Francki, da jo bo iz Ajdovščine prišel počakat v Postojno. Tako je bilo potovanje preprostejše. O tem in še marsičem piše v tem pismu …

O oktobru 1953 kot času, ko je bil oče že v Ajdovščini, govorim zato, ker je druga pošta iz tega meseca, in sicer materina dopisnica, datirana 27. oktobra 1953, poslana ravno v tednu Rdečega križa, o čemer priča velika rdeča znamka. Sporočilo govori o jesenskih poplavah in kako v podcerkavskih hlevih in kevdrih zaradi deževja izvira voda. Pa o hrani in sorodnikih na Jezeru, ki še niso vedeli, da je šel oče v vojsko … Domnevam, da je Baraga, ki je omenjen v besedilu, očetov sovojak Franc Baraga, čevljar iz Kozarišč, ki mi je pet desetletij po tržaški krizi pripovedoval o takratnem dogajanju.

V pismu, ki ga vsebuje ovojnica na sliki, pa je mama podrobno poročala, kaj se dogaja doma in v vasi in predvsem skrbela, kako je z očetom – ali bo kmalu prišel domov, pa kako so vojaki preskrbljeni s hrano in obleko; ali je mraz in ali naj mu kaj pošlje. Pravi, da je že minila polovica njegove obveznosti v vojski in skrbi, da je ne bi podaljšali, ker s konferenco, na kateri naj bi se dogovorili glede meja, še kar odlašajo … Potem pripoveduje o stiski noseče sosede, ki naj bi rodila prav za Miklavža, ki bo vsak čas, mož pa je tudi mobiliziran v vojsko. Pa o sosedu, ki so mu ponovno zlomili narobe zaraščeno poškodovano nogo, o jabolkih za zimo, ki so stala 28 dinarjev za kilogram (za primerjavo: znamke na pismu so bile 15 din) in o tem, da sva bili v kinu, ker je posebno ob nedeljah tako zelo dolgčas.

Zanimivo, da sem se ob branju pisma po tolikih desetletjih živo spomnila pogovorov med mamo in sosedo Blaževo Francko, ki je tiste čase preživljala drugače težke čase: imela je čisto majhnega otroka, mož pa se ji je ponesrečil na Korletovi in je dolge mesece za delo na kmetiji ostala sama. Z našo mamo sta se zelo razumeli in si med seboj pomagali takrat in vedno, vse do leta 1958, ko sta se v solzah razšli, ker smo se preselili, pa čeprav samo v Markovec. Spomin na trdno prijateljstvo z Blaževimi je eden mojih najlepših, povezanih s Podcerkvijo.

Ne vem natanko, do katerega leta je trajalo, ko so se pozimi pri Blaževih zbirale predice in pletilje: poleg Blaževe in moje mame je bila vsaj še ena, mogoče Gregorinova, Pavličeva ali Baragova. Tudi mi smo takrat imeli eno ali dve škabi in volne od njiju je bilo ravno za nekaj parov nogavic.

Pač pa je mama takrat spredla tudi dlako angorskih zajcev, ki jih je redila in vsak dan česala, da je prišla do volne, iz katere sem potem imela šal in rokavice. Šal je imel nekaj modrih črt, saj je mama nekaj tiste niti celo pobarvala. Enako jopico in kapo, ki sem ju imela kot dojenček, pa sem že davno prerasla. Angora volna je bila takrat velikanski modni luksus in samo najbolj prizadevna dekleta so imela iz nje majhne jopice s kratkimi rokavi, kot nekakšen bolero, kakšna malčica pa tudi pravo jopico … Nekatere pletilje so z angora nitjo svoje izdelke samo okrasile, tako da so vpletle kosmate črte ali robove. Te pletenine je bilo treba nositi previdno, ker so puščale dlake, se hitro umazale in po pranju nikoli več niso bile lepe. Ampak nove – to pa to!! Kot angelska krila, nič manj puhaste in mehke.

Zelo so mi bili zanimivi kolovrati, ki so jih prinesle predice k Blaževim – vsi so bili skoraj enaki: temnorjavi, malo oguljeni, a lepo drakslani. Kolesa so imela lepo oblikovane napere … Samo naš kolovrat ni bil tak! Bil je umazano oranžen, pobarvan le s temeljno barvo – grundiran – ker druge barve v trgovini niso imeli. In tudi kolo je bilo tako zelo drugačno! … Stvar je bila taka: mama ni imela kolovrata, saj je s požganih Poljan prišla brez vsega, a ga je oče – večni taužentkunštlar – sklenil narediti kar sam. In res ga je: ogrodje, pedal, vreteno – samo pri kolesu je nastal problem. Narediti bi ga moral kolar, ki pa je imel preveč dela in bi bilo treba dolgo čakati, pa še plačati je bilo treba. Zato je oče našel dovolj velik jelov hlod in od njega odrezal kakih 6 cm debel kos ter iz njega izrezal pravilno, enako veliko ali malo manjše kolo, kot so ga imeli drugi kolovrati. Da bi zmanjšal maso, je izrezal ali izvrtal nekaj centimetrov stran od roba vrsto velikih lukenj, malo bolj proti sredini pa še drugo. To kolo z luknjami je potem vgradil v ogrodje, povezal s pedalom in vretenom – in reč je delovala. Ne spomnim se več vseh podrobnosti – jermena in utorov zanj in kdo ve česa še – in tudi ne vem, koliko časa in poskušanja je terjala izdelava našega kolovrata, ki je bil tako zelo drugačen od drugih, da so ga vsi precej nezaupljivo ogledovali, nato pa skomignili z rameni in si svoje mislili. Meni je bilo malo nerodno, ker nismo imeli kolovrata kot drugi – ampak spredel je vso volno, kar smo je imeli in še precej tuje … V pismu mama omenja, da prede za Baragovo, ki bo otrokom spletla jope za Miklavža … Prav dolge kariere pa naš kolovrat ni napravil, kajti preja je že skoraj izginila, prej ko sem šla jaz v šolo. Potem je tisti oranžni kolovrat z nenavadnim kolesom kot drugi njegovi sorodniki nabiral prah na podstrešju. Kako je končal pa ne vem, zgodilo se je, ko me ni bilo doma.

K Blaževim sva z mamo hodili tudi sicer pogosto vasovat, še posebno potem, ko je k njim prišla gospodarjeva sestra z Babnega Polja, majhna in drobcena ženička, urna kot miška in s posebno govorico, babnopoljsko kajpak, ki je meni zvenela kot pesmica ali zvončkljanje. Kako sem jo poslušala!! Menda ima ta teta Francka tudi kar nekaj zaslug, da sem potem vse življenje pozorno poslušala govorice ljudi iz raznih krajev in si jih skušala zapomniti – kar tako, za zabavo.

V tistem tesnobnem času leta 1953 odkar sta se ohranila pismo in dopisnica, pa so ljudje s skrbjo premlevali dnevne novice in neprestano se je ponavljal vzdih: ” Menda ja ne bo spet kakšna vojska?!” Strah pred novo vojno je bil hromeč, rane pred osmimi leti končane druge svetovne vojne pa še ne zaceljene, kaj šele pozabljene. Zato je bilo res velikansko olajšanje, ko so se napetosti okoli meje z Italijo sprostile in so se mobilizirani možje vrnili domov. To pa je že druga zgodba.

Slovarček:

  • škaba: ovca
  • vatreni položaj (srh): bojni položaj, ognjena črta
  • Korletova (fabrka): žaga Karla Kovača, pozneje Mizarsko podjetje Stari trg, nato Gaber (Brestov obrat)
  • taužentkunštlar: mojster za vse
  • drakslan: stružen
  • grundiran: pobarvan s temeljno barvo

Viri:

  •  pismo in dopisnica

Kraj: Podcerkev
Datum: 26. 11. 1953
Avtor: pismo in dopisnico je napisala Zofija Mulec
Zbirka: Milena Ožbolt
Skenirano: 12. 7. 2019
Oblika: 2 dokumenta

1977 Rakek – Pohod ob žici okupirane Ljubljane

$
0
0

Prvi pohod po poteh okupirane Ljubljane je bil 23. junija 1957 v okviru prvega festivala telesne kulture. Z urejanjem celotne poti so končali 1985 leta in svečana otvoritev je bila 9. maja. Za časa Jugoslavije je bila udeležba na pohodu obvezna za vse ljubljanske šolarje, študente in delavce. Učenci rakovške šole se tega pohoda nismo nikoli udeležili.

Cerkničani in Rakovčani na sliki pa so tja odšli veselo in prostovoljno. Ljubljanski sodelavci so tudi mene enkrat prepričali, da sem šla. Čeprav nisem ne vem kakšen hodec in sem se branila na vse pretege, sem končno le popustila, ker pametnejši vedno odneha. Morda je bil argument tudi to, da bom na koncu dobila kolajno. Jaz ne vem, kje so me vlekli, lahko tudi malo dlje, ker nisem vedela točno, kje gre pot, ampak sproti so mi razložili vse točke mesta, ki bi me utegnile zanimati. Tako sem šla po cesti, kjer so snemali meni najljubši kader najljubšega novodobnega filma Outsider, videla sem »mondeno« barakarsko naselje Tomačevo in Kučana sem srečala – dvakrat. Me je prav lepo pozdravil. V gostilni, kamor smo šli na kofe in cigaret, je sedel za sosednjo mizo. Do njega nisem mogla, ker je bil obkrožen z grdo gledajočimi varnostniki. Ko sem pozno popoldan prišla na zadnjo točko pohoda, so mi prijazno čestitali in izročili medaljo – kos lesa na špagi s pirografičnim napisom datuma pohoda. Z manj truda kot sem ga porabila za pohod, bi si lepšo naredila sama. Ampak saj vemo – osel gre le enkrat na led.

Stojijo:
  • Peter Žagar iz Iga vasi,
  • Tončka Rus, por. Likar, predsednica Zveze borcev,
  • za njo Ludvik Krajc,
  • Tone Arko,
  • Slavko Logar, starejši.
  • Harmonikar je Ivan Karošec.
Od leve:
  • zastavonoša Slavko Štrukelj,
  • neznana,
  • neznana,
  • v beli srajci Andrej Kordiš,
  • Viktor Prosenc,
  • z očali je ravnatelj cerkniške šole Hlebec,
  • Momo Vukičevič.
  • Spredaj v rdeči jakni je neznana,
  • poleg nje je Irena Adlešič, tajnica na Policijski postaji Postojna – rdeč pulover.
Skromno besedilo, ki ga je ustno obogatil Anton Arko.

Slovarček:

  • mondeno: svetovljansko
  • pirografija: umetnost žganja v les, pluto ali usnje

Viri:

  • Anton Arko

Kraj: Rakek
Datum: okoli 1977
Avtor: neznan
Zbirka: Tone Arko
Skenirano: 16. 10. 2015
Oblika: fotografija

Begunje 1968/69 – 2. a razred

$
0
0

Razredničarka Jožica Košir ob učencih iz 2.a razreda v šolskem letu 1968/69. V razredu je bilo 22 učencev, po 11 deklic in dečkov.

Zadaj na desni strani ob stebru za ograjo, vidimo dve zvedavi glavici iz naslednjega razreda, ki sta že nestrpno čakali na slikanje. To nam dokazuje, da je bilo včasih skupinsko slikanje nekaj težko pričakovanega in posebnega. Bili so brez mobitelov in danes vsakdanjih selfijev.

Dogodek, ki je ostal v spominu na eno izmed malic. Če je kdaj kaj ostalo, si lahko še dobil. Nekoč je od malice ostal še kompot iz suhih sliv in kruh. Zato je sledilo vprašanje, kdo bi hotel še. Tedaj se je oglasi učenec Janez Stražiščar in določil: “Jože, Slavc in Matičevka (Marta Matičič).” Kar bruhnile so besede iz njega. Kdo bi vedel, zakaj je tako določil. Malica pa se je končala z obilico smeha.

Prva vrsta:
  • Olga Bizjak,
  • Heda Intihar in
  • Marta Korošec.

Druga vrsta:

  • razredničarka Jožica Košir,
  • Mitja Suhadolnik,
  • Jože Švigelj in
  • Metod Zalar.
Prva vrsta:
  • Jolanda Razpet,
  • Danica Doles in
  • Tončka Žnidaršič.

Druga vrsta:

  • Irena Srnel,
  • Ema Brence in
  • Marko Nared.

Tretja vrsta:

  • Srečo Tekavec,
  • Slavko Korošec in
  • Janez Stražiščar.
Prva vrsta:
  • Marta Matičič in
  • Majda Hrovatin.

Druga vrsta:

  • Rado Mišič,
  • Bojan Šivec in
  • Marko Turšič.

Tretja vrsta:

  • Slavko Švigelj in
  • Judita Jovič.
Nekaj se jih je pa že podpisalo, še celo razredničarka s svojo lepo pisavo.

Viri:

  • Marta Urbas
  • Toni Švigelj
  • Heda Simčič

Kraj: Begunje
Datum: 1969
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Marta Urbas
Skenirano: 17. 5. 2019
Oblika: fotografija

1936 Rakek – Pred veselico

$
0
0

Drugega avgusta leta 1935 je bila v gostilni pri Hladniku letna prireditev gasilske čete z začetkom ob treh popoldan. Članice in člane so zaprosili za pomoč. Predvsem so ciljali na gasilke in ubrali zelo diplomatsko pot:
»Ob tej priliki naprošamo imenovane člane in članice, da nam priskočite z delom na pomoč, na prireditvenem prostoru oziroma v paviljonih, v katerih ste samo ženske sposobne in najbolj praktične.«
Kdo bi se uprl takemu nagovoru. Povabilu je sledil seznam predvidenih izvajalcev in svojo udeležbo so morali potrditi z lastnoročnim podpisom. Premišljanja potem ni bilo več.

Zgodba bo iz nekega drugega obdobja. Anton Arko in Franc Ileršič sta pri Faturju, v gostilni polagala pod. Bilo je leta 1955. Okrog trinajste ure je z gasilsko prikolico pribrzel Marjan Mikuž. Z njim sta bila še Rok in Mekina. Mudilo se je v Planino, kjer je gorelo seno pri gostilničarju Demšarju. Na kraj požara so prispeli Rakovčani prvi in takoj začeli gasiti. Sledili so jim še Planinci in Postojnci. Po končanem delu so se vsi čudili, kako so rakovški gasilci prispeli tako hitro. Gospod Anton pravi, da se z Marjanom ni hotel nikoli več peljati, ker je vozil tako hitro, da je šla prikolica z brizgalnico velikokrat le po enem kolesu in sploh ni čudno, da so prispeli prvi na kraj požara.

Leta 1955 je rakovška gasilska četa intervenirala pri dveh požarih, v Planini v podjetju LIPA Martinjak. Sodelovalo je 21 operativcev.

Mirko Vidrih, Malka Stražišar

Ivan Gregorič

Nekdo je spoznal Mirka, gospod Arko je dopisal še Malko, Ivana se pa jaz “spomnim”. Je bil moj sosed.

Kraj: Rakek
Datum: 1936
Avtor: neznan
Zbirka: Tone Arko
Skenirano: 30. 3. 2019
Oblika: fotografija

1945 Strmol – Zaščitna četa

$
0
0

Na fotografijah so člani zaščitne čete 4. bataljona KNOJ. Nastale so leta 1945 na gradu Strmol. Med njimi je bil tudi Tone Gornik takrat iz Grahovega, sedaj pa živi na Rakeku. Četa je bila sestavljena predvsem iz Primorcev in Notranjcev. Poleg Toneta je bil iz naših krajev tam še nekdo iz Martinjaka.

Na eni od fotografij je zadaj napisano: “Vod KNOJ-a zaščitne čete, ki je varoval grad Strmol od 1. 9. do 30. 10. 1945”. Tone Gornik je pripovedoval, da je bila v tem obdobju na gradu Strmol celoten jugoslovanski politični vrh s Titom na čelu. Umaknili so se iz Beograda, saj so bili časi nestabilni. Pripravljale so se volitve in tako so bili v gradu Strmol petnajst dni. Zaščitna četa je varovala območje gradu tudi še nekaj časa potem, ko se je vlada vrnila v Beograd.

Tone Gornik se spominja, da so mladi kurirji, takrat združeni v zaščitno četo, na gradu Strmol bivali v barakah, kjer so še nekaj mesecev prej živeli nemški vojaki. Kmalu so ugotovili, da so vsi polni bolh, ki so jih dobili na slamaricah, ki jih je prej uporabljala nemška vojska. Organizirano so zaparili vso obleko, da bi se rešili nadloge.

Obleko so obesili na vrvi in parili nad kotlom, v katerem je vrela voda. Uniforme so bile težke, da se je vrv strgala. Obleka je padla na pločevino in se sežgala. Enemu je pri jopiču manjkal rokav, drugi je ostal brez nogavic. Ko so oblačili tako poškodovane uniforme, je prišel mimo Matija Maček. Smejal se je, poskrbel pa je, da so dobili nove uniforme.

Tone pravi, da ni nikoli kadil. Pravzaprav je ravno v času, ko so nastale te fotografije, poskusil. “Pa sem hitro ugotovil, da to ni zame”, je pripovedoval. Takrat je bilo kajenje zelo razširjeno, kadili so skoraj vsi. Na dan so člani zaščitne čete dobili po 5 cigaret. Dobil jih je tudi Tone in še sedaj se spomni, kako so ga vsakič sovojaki že čakali, da jim je odstopil svoje. “Nekaj so nam morali dajati notri, sami mladi kebri smo bili, dim je tako lepo dišal.”

Tone Gornik je pripovedoval:
“Od leta 1942 pa do 1045 je bilo v Sloveniji v vojnem času 2200 kurirjev. V aprilu leta 1945 so bili razporejeni v enote KNJO -a. (Korpus Narodne Osvoboditve Jugoslavije) V Sloveniji je bila formirana druga brigada KNOJ-a. Četrti bataljon je formiral zaščitno četo, ki je bila zadolžena za notranjo varnost.”

Viri:

  • Tone Gornik

Kraj: grad Strmol
Datum: 1945
Avtor: neznan
Zbirka: Tone Gornik
Skenirano: 15. 7. 2019
Oblika: 4 fotografije


1956 Rakek – Nastop pred Sokolskim domom

$
0
0

Slika rakovških telovadcev je nastala leta 1956 pred Sokolskim domom na Rakeku, danes trgovina z avtomobili Urbas.

Telesno vzgojno društvo ali skrajšano TVD Partizan Rakek, je imelo večkrat nastop, da so tekmovalci predstavili svoje znanje. Nastopov se je rad udeleževal tudi rakovški župnik Vojko Seljak. S kolesom se je pripeljal k Metodu Arku in dejal: »Metod, dva stola. Zame pa za Francko.« Francka je bila kuharica.

Na vročem soncu so se bradlje preveč razgrele in otežkočale nastop, zato so ga želeli prirediti proti večeru. Takrat pa so bile tudi večernice. Župnik je rekel, da to ne bo problem, bo pač prestavil mašo.

***

Ko je šel moj sin na civilno služenje vojaškega roka v gasilsko brigado v Sežano, sem morala kljub temu kdaj pa kdaj sobo pospraviti. Kako se prah nabira, če ni nobenga v njej, pa tud ne razumem. No, pa sem enkrat pospravljala sobo in sem se spotaknila ob vago. Hudič! Če bi se že kmalu ubila zaradi tebe, bom pa še gor stopila, sem si mislila. Pa sem gor stopila, pogledam, ne, to ne kaže prav. Stopim dol, pogledam, če je v vaservagi in nacentriram tako, malo pod nulo in stopim nazaj gor. Kristapana dijo povero maledeto krvave dile pa konjska smrt fiks laudan duš. Bo pa že prav, kar kaže, sam bo preveč. Odštejem dve kili za cote (je zima pa sem fajn oblečena, k me rado zebe), ampak je še zmeraj dve kili preveč. Zato nobene kikle ne morem zjutraj več zapet. Sem sirota, da pri polnih omarah nimam kej oblečt. Obvestim mamo, da bom južnala sam še vsak drug dan, da se reva ne bo matrala, pa preveč kuhala. Potem sva pa opoldan pojedli in me je vprašala, če bom tisti dan še kaj jedla. Sevede, sem rekla. Tisti dve kili bom pa že pri krampirju zgubila. Ha, reče mama, kje je še krampir! Ja, ni kej, bo treba telovadit. Ampak pri meni je kot v Svetem pismu – duh je močan, telo je šibko. Brez slednjega pa težko telovadiš. Če bi jaz toliko telovadila, kolikor si obljubim da bom, bi me bila sama mišica, tako je pa sam žolca.

Od leve:
  • Slavc Mesesnel,
  • Franci Mazi,
  • Danimir Mazi,
  • Franci Vengust,
  • pred njim Metod Arko.
Ljudje so že zbrani, večernice so se končale. Dva stola pa sta še prazna – za župnika in kuharico.
  • Prvi levi na stolu je Andrej Beber,
  • poleg njega Franc Pupis.
  • Telovadec je Franc Zorman,
  • na bradlji Anton Arko.

Slovarček:

  • v vaservagi: v vodoravni, pravilni legi
  • cote: oblačila

Kraj: Rakek
Datum: 1956
Avtor: neznan
Zbirka: Tone Arko
Skenirano: 30. 3. 2019
Oblika: fotografija

1963 Planina Malni – Ob izviru Malenščice

$
0
0

Lep, prav idiličen posnetek Malnov v Planini ob izviru Malenščice je za zgodovino opravil dr. France Habe, preden so to idilo uničili, ko so zgradili črpališče za postojnski vodovod. Razglednico je založilo T. D. Planina. Na levi naj bi bili ostanki Modrijanovega mlina, na desni Spodnji Milavec in v prav v ozadju verjetno še del mlina Zgornjega Milavca.

Zaselek Malni je imel že na začetku devetnajstega stoletja osem ali devet hiš, številne mline in žage. Zemljiški kataster iz leta 1861 navaja, da so bili ob izviru Malenščice zaradi stalne vode naslednji mlini in žage:

  • 1. Laškarjev mlin (mlin je obstajal že v 18. stoletju, z delom pa je prenehal leta 1935. Poleg mlina je bila še stanovanjska hiša in žaga),
  • 2. Galantijev mlin (obsegal je hišo z mlinom in žago venecijanko, leta 1935 je bil opuščen),
  • 3. Firštov – Windischgrätzov mlin (obstajal je že v 18. stoletju, mlin je prenehal delovati med prvo svetovno vojno, žaga pa leta 1942),
  • 4. Gornji Milavec (tvorila ga je stanovanjska hiša z mlinom, žaga in gospodarsko poslopje, mlin je deloval še po drugi vojni, tja sem še sam s koreto vozil mlet pšenico in koruzo, žaga pa je delovala do leta 1942. Zaradi zajetja vodovoda za Postojno so bili podrti, že razpadajoči objekti. To naj bi bila najstarejši mlin in žaga, saj sta izpričana že ob koncu 17. stoletja.),
  • 5. Spodnji Milavec (Celoto so sestavljali enonadstropna stanovanjska hiša, mlin, žaga in kozolec. Žaga venecijanka je prenehala z delom že leta 1962, ko so bile ustavljene vse kmečke žage na območju koprskega okraja, mlin pa je deloval vse do leta 1976. Zanimiva kulturna dediščine po preselitvi Milavčevih nezadržno propada.),
  • 6. Modrijanov mlin (Med vojnama je obsegal enonadstropno stanovanjsko hišo, mlin in žago ob vodi na desni strani Malenščice).

K propadu naselja je najprej pripomogla Rapalska meja, ki je presekala zaselek na del, ki je sodil k Italiji in del, ki je prišel pod Jugoslavijo, dokončno pa je bilo konec naselja leta 1989, ko je bilo tu urejeno črpališče za postojnski vodovod.

Pot od gradu Haasberg do Malnov je potekala po poti, ki je bila po letu 1920 hkrati meja med državama, oče in mama sta mi pogosto pravila, da je bil ob tej poti pri gradu “zverinjak” različnih divjih živali, ki so si ga otroci z veseljem ogledovali, ko so vozili žito na mletje v Malne. Ko smo mi vozili žito na mletje v Malne, je bil grad že požgan, delavci pa so ga čistili, nekaj pozidali, da bi ga ponovno pokrili, les so imeli že pripravljen; potem pa iz vsega tega ni bilo nič.

Ob gradnji zajetja so zgornji mlin porušili, spodnji mlin in žago ter stanovanjsko hišo pa so po preselitvi Milavčevih v bližino ruševin gradu Haasberg, prepustili propadu.

Viri:

  • F. Habe. Mlini in žage na vodni pogon na Pivki in Planinskem polju nekoč in danes. 1996.

Kraj: zaselek Malni pri Planinski jami
Datum: 1963
Avtor: F. Habe
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 13. 12. 2018
Oblika: razglednica

1960 Notranjska – Grabljice

$
0
0

O fotografiji, ki mi jo je “nastavil” Miloš, vemo le, da je nastala v šestdesetih letih na nekem lazu v Loški dolini. Takih prizorov nakladanja sena so bile v tistih časih polne notranjske senožeti. Košnja je bila eno osrednjih kmečkih opravil in je trajala od konca junija do konca avgusta, s košnjo nastila pa se je zavlekla še v september. Ob tem je na Blokah veljal rek: Kdor ob Mali maši kosi, na peči suši. Najpomembnejše delo so v košnji ob koscih opravile grabljice, ki jih je pri delu ujel tudi avtor te slike.

Malo je področij dela na kmetih, ki se je v zadnjih desetletjih tako korenito spremenilo kot spravilo sena. S spremembami so iz senožeti in košenic izginile tudi grabljice in številni izrazi, ki so pri nas opisovali delo s tem, do nedavnega nepogrešljivim orodjem.

Z grabljami se je razmešalo redje za kosci, prigrabilo pred prvim obračanjem, obračalo, grabilo, rinilo seno in zgrabilo za zdevanje v kopice, z grabljami se je tudi raztresalo kopice, pa spet obračalo, dokler seno ni bilo tako suho, da so bilke pokale na glidih. Nato se je pregrabilo ograbke, preden je živina zapeljala voz v ograbek sena ob nakladaju.

Ob nakladanju je imel pomembno delo tudi tisti, ki je tlačil seno na vozu. Z grabljami je enakomerno razporejal in tlačil kupe sena po vozu, pazil, da je bilo seno krepko potlačeno za šaragle in na vogalih, da je šlo na voz čimveč sena. Posebej je bilo nakladanje zahtevno, ko se je nakladalo nad šaraglami. Naložen voz je bilo treba pred odhodom s senožeti z grabljami očesati in obgrabiti ter prav tako spretno na grabljah zmetati zadnje kupčke sena na voz. Kadar smo kosili kje ob vodi, smo s parom grabelj na grabeljščah tudi prenašali kopice na višji del senožeti. Res univerzalno kmečko orodje v rokah spretnih grabljic. Kakšna neroda je pa kaj hitro zlomila zob ali dva ali pa kar grabeljšče posebej, ko je bilo treba zriniti seno v kupe! No ja, z grabljami smo tudi spretno vrgli kakšno nesnago v grm, ali pokončali gada. V otroških očeh je bil že vsak malo večji slepec strašen gad. Z zaletom smo narobe obrnjene grablje včasih zapičili na sredino potoka in ga tako z lahkoto preskočili.

Majhne grablje smo v roke dobili že otroci. Starši so jih kupili od kakšnega Ribničana, spretnejši očetje pa so jih znali izdelati tudi sami. Težje in močnejše grablje so bile namenjene grabljenju listja za nastilo, da se niso zlomile že ob prvem srečanju s kakšno korenino.

Danes pa so grablje še največkrat uporabljene v povezavi z Dežmanovimi grabljami. V zgodbi je nemškutarski nadutež v svoji vsevednosti narobe obrnil grablje, nato pa stopil nanje, da so ga vsekale po ustih. Takoj se je spomnil domačega jezika in zaklel: »Proklete grablje!« Najbrž so tudi zato naši starši stalno pazili, da smo grablje že od otroštva postavljali in pospravljali pravilno.

No, nekaj nas je še, ki delo z grabljami tudi danes dobro obvladamo, med njimi tudi Cencova Breda iz Begunj, katere slika na Miloševem fotodnevniku me je spodbudila k razmišljanju o grabljah in delu z njimi.

Slovarček:

  • nastilo: stelja
  • šaragle: vzdolžne lojtrnice na lojtrniku
  • glidi: členki

Kraj: Loška dolina
Datum: okoli leta 1960
Avtor: neznan
Zbirka: Ivana Sterle
Skenirano: 6. 1. 2011
Oblika: fotografija

1970 Cerknica – Sožitje z živalmi

$
0
0

Čas nastanka slike je izmišljen, neznan je tudi kraj, prav tako ne vem za ime nasmejanega fantka na sliki. Morda bo kdo kaj napisal o tem. A za ta prispevek to ni bistveno. Bistven je občutek topline, prijateljstva med zajčkoma, kozličkom in fantkom. Slika izžareva občutek, da so vsi živa bitja, ki živijo skupaj v razumevanju, sočutju, si delijo veselje nad življenjem. Tako kot je bilo nekoč na kmetijah, ko so bili voli, krave, konji, prašiči malodane družinski člani s svojimi imeni in zanesljivo pripadnostjo hiši. Da ne govorimo o psu, ki je menda edino živo bitje, sposobno zvestobe do groba.

Ob sedanjih neprilikah v zvezi s pokoli drobnice, bo treba razmišljati spet o ovčarskih psih, ki so stoletja uspešno varovali črede. Med ovčarske pse je spadala tudi letos preminula psička Chaser (pasma border collie), ki jo je lastnik profesor v treh letih naučil, da je identificirala več kot tisoč predmetov. Razumela je tudi kompleksne stavke. Ob njeni smrti ji je nekrolog objavil New York Times.

Kaj se je spremenilo? Človek danes ne razume več živali? Na prvi pogled to ne drži. Cela gospodarska panoga nastaja pri proizvodnji hrane za hišne ljubljenčke, odpirajo se celo klinike zanje, a to je le del resnice, majhen del, ki naj bi morda človeku pomiril slabo vest ob vedno strahotnejšem ravnanju z drugimi živalmi. Vsi smo že videli na televiziji velikanske farme piščancev, katerih življenje (menda 40 dni) mine v neznosni gneči pri prestopanju z ene noge na drugo in jedenju premišljeno izdelane hrane na tekočem traku. Živijo zgolj za to, da bodo 41. dan končali v klavnici in bo njihovo meso morda že isti dan po čim nižji ceni v trgovini. Da ne omenim”baterijske reje”, pri kateri se na račun trpljenja živali še nekoliko “zmanjšajo stroški”. Ali pa goveda v hlevih, katerih življenje mine ob gledanju v zid pred seboj, dokler jih, nevajene hoditi, s palicami ali električnimi pripomočki ne spravijo na plano, ki so ga živali prvič in zadnjič videle, saj gredo takoj na kamion in v klavnico. Vse popolnoma brezčutno, važni so le stroški in zaslužek. Če ste pozorni, opazite, da gospodarstveniki niti ne govorijo več o reji živali, ampak le še o “proizvodnji mesa”.

A človeštvo je padlo v odnosu do živali še globlje. Aristokrati v Veliki Britaniji vsako leto prirejajo lov na lisice in gledali smo, kako se stotine sestradanih lovskih psov požene čez planjave, da bi prignali preplašene živali pred puške zgolj v zabavo njihovih lastnikov Ali pa tisoči kričečih gledalcev na bikoborbah v Španiji, ki doživljajo pravo ekstazo ob trpeči živali v areni. In najrazličnejši boji petelinov, psov, v Hongkongu celo čričkov, vse, da se se zadovolji človekova želja po spektaklu, pri čemer ni trpljenje živali niti malo pomembno, pravzaprav izgleda, da na to nihče sploh ne pomisli. Ni treba niti spominjati množičnih medicinskih poskusov na živalih, da bi ob njihovem strašnem trpljenju človeštvo čim prej in čim ceneje dobilo nova zdravila.

Milan Kundera je v veličastnem romanu Neznosna lahkost bivanja o tem povedal vse:
»Resnična človekova dobrota se lahko v vsej nedolžni goloti in neprisiljeni svobodi razodene le v odnosu do bitja, ki ne premore nobene moči. Edino pravo nravstveno preizkušnjo, zares temeljno (ki se godi tako globoko v nas, da se izmika našemu pogledu), prestaja človeštvo v odnosu do bitij, ki so mu izročena na milost in nemilost: v odnosu do živali. Tu pa je človek doživel temeljit polom, tako temeljit, da iz njega izvirajo vsi ostali«. Znamenit je  dogodek leta 1889 v Torinu, ko je kočijaž na cesti z bičem neusmiljeno pretepal konja. Mimoidoči genialni nemški filozof Friedrich Nietzsche je pristopil h konju, ga pred kočijaževimi očmi objel okrog vratu in zajokal. Veliki mož je čutil strašno krivico, prizadejano živali.

Tudi država ne razmišlja dovolj o živalih kot živih bitjih. Kazenski zakonik Republike Slovenije v določenih poglavjih varuje le človeka in stvari. Mučenje živali je sicer kaznivo po 341. členu, a če bo zlobni sosed zastrupil vašega psa, bo odgovarjal za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po 220. členu: “Kdor tujo stvar poškoduje, uniči ali jo napravi neuporabno, se kaznuje …” Se vam bo zdelo, da je bil vaš pametni, dobri in zvesti prijatelj “stvar”? Poleg tega so primerjave z nekaterimi živalmi nadvse krivične. Za hudo umazanega človeka se reče, da je svinjski. Ampak, kakšen bi bil pa človek, če bi ga za kakšno leto zaprli v hlevček med lastne iztrebke, kot to počne s prašičem? Ali pa primerjava, da je nekdo neumen kot osel. Stari mož v Trenti, ki je 30 let z oslom in konjema tovoril preskrbo na Dolič (sedaj so helikopterji), mi je pripovedoval, da je bil vedno spredaj osel, za njim pa konja. Osel je vodil, “ker je preudaren, razumen in previden” na ozki stezi nad mogočnimi alpskimi ostenji, kjer je vsak korak lahko usoden. Ko včasih slišim tako primerjavo, pomislim, da je bolj žaljiva za osla kot za primerjano osebo.

V današnji histerični tekmi za najrazličnejšimi dobrinami in ugodji, ki naj bi nas osrečevale (nas res?), vse večji individualizaciji, ne pozabljamo le na ljudi okrog sebe, ampak še posebej na živali. Da so živa bitja, ki marsikaj vedo, čutijo in trpijo zaradi naše lakomnosti ali preprosto zaradi naše strahotne brezčutnosti. Tole sem napisal, da bi vsaj drobec prispeval k spreminjanju zavesti o vseh živih bitjih, ki niso med nami zato, da nam na vse načine služijo, mi pa lahko počnemo z njimi, kar hočemo. Da, skratka, niso naše stvari.

Viri:

  • Milan Kundera: Neznosna lahkost bivanja. Mladinska knjiga, Ljubljana, 1985
  • Delo, 30. 7. 2019

Kraj: domnevno Cerknica
Datum: neznan, okoli 1970
Avtor: neznan
Zbirka: Vanda Mlinar
Skenirano: 10. 1. 2015
Oblika: fotografija

Begunje 1968/69 – 2. b razred

$
0
0

Razredničarka Zdenka Rovan je v Begunjah poučevala 2. b razred v šolskem letu 1968/69. V razredu je bilo 22 učencev, med dekleti in fanti je bila moč enakomerno razdeljena. Številčno namreč, drugače pa lahko le ugibamo. Po otroško navihani so bili vedno bolj fantje. Tudi na tej sliki vidimo učenca v tretji, najvišji vrsti, kako kaže “rožičke” sošolcu pred sabo. Pa saj to ni nič slabega in nič ne boli. Odleže pa, odleže. Pa še danes lahko o tem napišemo par besed.

Prva vrsta:
  • Dragica Mesar,
  • Darja Hiti in
  • Anica Korenčan.

Druga vrsta:

  • Janez Doles,
  • Janez Šivec in
  • Jože Obreza.

Tretja vrsta:

  • Zdenka Popit,
  • Ivica Nared in
  • Marija Korošec.
Prva vrsta:
  • Ivica Korenčan,
  • Jožica Zalar in
  • Helena Maček.

Druga vrsta:

  • Janez Tekavc in
  • Milan Štritof.

Tretja vrsta:

  • Slavko Rupar,
  • Janez Škrlj in
  • Tone Klučar.
Prva vrsta:
  • Metoda Zalar in
  • Irena Petrič.

Druga vrsta:

  • Janez Klančar in
  • razredničarka Zdenka Rovan.

Tretja vrsta:

  • Franci Debevc in
  • Toni Švigelj.
Novejši zapis.

Viri:

  • Marta Urbas
  • Toni Švigelj

Kraj: Begunje
Datum: 1969
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Francka Nelec
Skenirano: 17. 5. 2019
Oblika: fotografija

Viewing all 3627 articles
Browse latest View live