Izletniki iz Loške doline v Benetkah … Na kavo nismo šli, ker je bila božjastno draga, še posebno za jugoslovanske denarnice, pač pa smo jo na poti domov nekaj prešvercali od Gigija na Opčinah …

Konec sedemdesetih in v osemdesetih letih so šli člani uredniškega odbora in dopisniki Glasila Kovinoplastike, ki so napisali določeno število prispevkov, vsaka štiri leta ali nekaj več nekam na izlet. Če dobro premislim, je bila to presneto dobra nagrada. Mislim, da je bilo leta 1974 ali 75, ko so šli na Češko za kake štiri dni, tole v Benetkah je bilo za en dan, sledilo je potovanje po Jugoslaviji za štiri dni, nato smo bili 1987 na Poljskem skupaj z Godbo Kovinoplastike. Vsakokrat en velik avtobus – ker obvezno pa ni bilo … Od Poljske naprej pa mislim, da so se ti izleti nehali oziroma je čez čas sindikat organiziral izlete za vse delavce po bolj ali manj ugodnih cenah.

Kar se mene tiče, sem se takrat že tedne prej veselila vsakega skoka čez mejo, saj so bili redki in dragi in že pot z avtobusom v Cerknico je bila izlet. Iti čez mejo pa je pomenilo videti, kako se živi drugje, kaj imajo, česar mi nimamo in kaj imamo mi, česar oni nimajo … V Italiji je bilo to ogromno blaga, ki je bilo bleščeče in lepo na pogled, kvalitete pa take kot se jo prodaja v času konjunkture, ko z dobičkom prodaš karkoli.

* * *

Ne vem ali sem že kdaj povedala tole (če sem, preskočite, prosim):

POCENI ČEVLJI

Tudi pod Javorniki so bili že minili časi obnove in zadrug, gospodarstvo se je počasi postavljalo na noge, najhujša revščina je bila mimo, ljudje so spet lahko kaj zaslužili, a še vedno je bilo težko priti do nekaterih vsakdanjih dobrin, navadnemu človeku še celo. Trgovci so imeli le skromno ponudbo in kadar je prišlo blago na police, je med ljudmi še vedno zašumelo: »Dobili so kuhinjsko posodo!« ali: » Pri Teliču imajo blago za moške obleke!« In je vse letelo tja, kjer je bilo kaj naprodaj, vsaj pogledat, če že ni bilo denarja za nakup. Tu in tam je kdo tudi kupil robo, ki je bila ravno na voljo, čeprav je tedaj niti ni potreboval – potem pa pride potreba, se pa nikjer ne dobi, so si mislili ljudje.

Hudi časi so torej bili spet enkrat mimo in tudi državne meje so počasi postajale vse bolj prehodne. Najbolj podjetni so že zaprosili za potne liste, jih z malo sreče kmalu dobili in začeli potovati v Italijo – nekateri zato, ker so bili tega vajeni še izpred vojne, ko so dobro služili s kontrabantom, drugi iz potrebe, tretji morda iz želje razgledati se malo onkraj domačega plotu. Odhajali so v Trst – najprej peš do avtobusa, nato na vlak, potem spet peš. Ali kakor se je pač kdo znašel. Iz Trsta so prinašali čuda, čudesa: najprej zlato, precej rdečkasto, pa vendar zlato, mehke čevlje »tržačane« iz semiša, ki so postali pobožna želja vsakega otiščanega, protinastega ali ozeblega starca, prosojne najlonske srajce in dežne plašče »šuškavce«, ki so jih potem nosili tudi v najhujšem mrazu, ker jih ni prepihal veter. Pa prekrasne punčke v razkošnih najlonskih oblekicah, ki so znale odpirati in zapirati oči, jokati in celo klicati mamo. Otročad je bila očarana nad njimi, ko so jih prinesli v hišo, a jih je smela le narahlo potipati, da se ne bi umazale. Potem so »pupe« nedotakljive kraljevale na skrbno postlanih in pregrnjenih zakonskih posteljah in dotikale so se jih le gospodinje in muhe, ki so kljub muholovcem in zagrnjenim zavesam že kako prišle noter od hleva in gnojišča.

Prinešeno tržaško blago so pokazali vsakomur, ki je prišel v hišo in še ni vedel zanj. Pomenilo je, da gre domačiji dobro, da so tu doma ljudje, ki so delovni, varčni in si ga zato lahko privoščijo. Iz Trsta so prihajale kmalu tudi pisane cunjice, kričeče rute iz gladke svile, lišp in priboljški vseh sort, da so se domači trgovci, ki teh reči še vedno niso imeli naprodaj, nemara kdaj počutili osramočene in ponižane – ali pa jim je bilo vseeno, saj so še vedno lahko prodali vse, karkoli so ponudili, čeprav je vedno več ljudi odhajalo po nakupih čez mejo. Zdaj je to postalo prej pravilo kot izjema. Marsikaj se je dobilo, česar doma ni bilo, marsikaj je bilo cenejše, čeprav slabše, izbira je bila mamljiva.

In se je tako tudi v Trstu ali v zvezi z njim in njegovo robo namerilo marsikaj presenetljivega, vrednega spomina in pripovedi za šankom ali med malico v tovarni … Tako so pripovedovali v Ložu, da je šel v Trst po nakupih tudi nekdo iz Prezida. Morda mu je bilo ime Josip ali Franjo, morda Tuonc ali kako drugače, ni važno. Morda sploh ni bil iz Prezida. Morda so tudi tokrat Ložanje obesili svojo nezgodo nekomu drugemu, kot se je to zgodilo pozneje, ko so prav tako Prezidancem pripisali nakup makaronov za pse – ki so bili pač najcenejši – v gospodinjske namene ali ko so trobili naokoli zgodbo o Potočanu, ki da je v Nemčiji – takrat so že začeli hoditi tja na delo in ne več v hrvaške gozdove – da je torej neki Potočan tam v želji čimveč prihraniti, živel od najcenejših konzerv, ki so se tudi pozneje izkazale kot hrana za pse. Revež pač ni razumel nemško. Pa še domov jih je prinašal, za družino … Kot rečeno, naš junak morda v resnici ni bil Prezidanec. Ampak zgodba pravi, da je bil in je šel v Trst, da si kupi čevlje in še kaj lepega, po poti pa se morda ustavi še v gostilni ali dveh na žganje ali kozarec vina.

No, Franjo ali Josip ali kar je že bil, stopi v neko tržaško trgovino s čevlji, se začne razgledovati in pomerjati. Marsikakšen model mu je bil po godu, a ko je slišal za ceno, je menil, da je predrago. Trgovec mu je prinesel kaj cenejšega – možaku se je tudi tokrat zdela cena previsoka.

»Veste kaj, da se ne boste brez potrebe mučili, prinesite vi meni najcenejše moške čevlje, ki jih imate,« je rekel prodajalcu in ta mu je jadrno ustregel. Naš Prezidanec – ali kar je že bil – pogleda čevlje, potiplje, pomeri, vpraša za ceno, ki je bila tokrat res zelo ugodna. » Pa mi dajte še ene, ko so tako poceni!« se odloči naglo in dobi še en par, plača in ves zadovoljen odnese nove čevlje iz trgovine.

Prvo nedeljo po ugodnem nakupu obuje nove čevlje in gre na sprehod, na »korzo«. Kajti Prezid je mesto, »grad«, in ima promenado. Stopa zadovoljno Franjo ali Josip ali kar je že bil po cesti sredi mesta, »puši« cigareto in se ozira malo naokoli, vsake toliko pa tudi na svoje nove čevlje. Resnica, niso bili kaj posebnega, celo zelo navadni čevlji, vendar pa ga niso nikjer tiščali ali žulili. Tudi svetili so se lepo.

»Za nekaj časa sem obut,« si misli zadovoljno. Pride skoraj na konec promenade, ko začne kar močno deževati. Steče pod kap, pa ker je bil to ravno kap od gostilne, stopi še malo noter, najde tam družbo – in se zadrži do večera. Saj domov tako ni kazalo iti, ko pa je še kar padal dež. Ampak vsega je enkrat konec in tudi Franjo ali Josip ali Tuonc, kar je že pač bil, se odpravi domov. Pa ker je bila tema, malo je popil, pa asfalta takrat v Prezidu še niso imeli in se je zato zgodilo, da je več kot enkrat stopil v lužo. Že po drugi ali tretji mu je postalo nekam hladno v noge, a kdo bi se v takem stanju oziral na to. Vse moči je usmeril v to, da pride čimprej v posteljo. In tudi je.

Drugo jutro se postavi na noge, postori jutranje zadeve, kakor se spodobi, potem se nameni pospravit nedeljski gvant in nove čevlje, da se ne bi ves teden valjali po sobi. A ko prime čevlje v roke, vidi, da nimajo več podplatov! Samo na robovih so se še držali ostanki kartona.

»Ti baraba makaronarska!! Kapitalistična! Dobičkarska!« se razhudi Josip ali Franjo ali kar je že bil. »Jaz ti bom pokazal goljufati poštenega delovnega človeka!!«

In je šel takoj naslednji dan na dopust pa v Trst in v trgovino, kjer je kupil čevlje. Trgovec ni pokazal, ali se ga morda spominja.

»Zahtevam, da mi takoj vrnete denar!« je rekel odločno. »Da vas ni sram takole goljufati kupce! Zapreti bi vas bilo treba!« je grmel v pravičnem srdu.

Trgovec je ostal miren in ves meden: »Oprostite, gospod, nikar se ne razburjajte, pokažite, kaj je s čevlji, vse se bomo zmenili. Bomo zamenjali, če je res kaj narobe!«

»Kaj ne bo narobe, če so pa podplati čevljev, ki sem jih pošteno plačal, razpadli prvič ko sem jih obul!« je glasno in razločno povedal Franjo ali Josip ali kar je že bil. »Hočem svoj denar nazaj!« je postavil čevlje na pult.

»Ne vračamo denarja, bomo pogledali, pa bomo dali drug par čevljev …« je še vedno ves sladek govoril prodajalec, prijel nesrečne čevlje in jih obrnil, da bi videl, kaj je narobe s podplati. »Ampak gospod, kaj ste pa delali s temi čevlji? Teh pa res ni še nihče prinesel nazaj!«

»Kaj sem delal?! Kaj se pa dela s čevlji?! Obul sem jih in šel enkrat samkrat v njih čez Prezid in nazaj! Kar poglejte jih, kakšni so zdaj! Ne boste vi mene okoli prinašali! Denar sém, pa gremo in me ne vidite nikoli več! Pa še drugim bom povedal, kaj prodajate!«

»Gospod,« je nekam preveč pohlevno smehljaje se rekel prodajalec, »veste, ampak ti čevlji niso za hodit.«

»Niso – kaj!!?«

»Niso za hodit.«

»Za kaj pa so potem?! Za kaj pa so čevlji?! Za gledat?!«

»Ja, ti so samo za gledat. To so čevlji za mrliče, veste …, da pokojnik ne leži kar tako bos kot kakšen revež v krsti … zato so tako poceni, ker so iz papirja.«

Niso povedali Ložanje, kakšen obraz je ob tem naredil Josip ali Franjo ali Tuonc ali kdor je že bil. Čisto mogoče, da je bil v resnici kakšen Ložan. In tudi ni jasno, kdo je bil poleg, da je vse to videl in raznesel okoli, zakaj ni verjetno, da bi to povedal sam Josip ali Franjo ali kdor je že bil. Ali pa morda tudi. Kakšen krat, ko je spet padal dež in je zbežal pod kap od gostilne in potem noter, kjer je ostal vse do večera.

Daleč nazaj je bilo, pa spet ne tako zelo … nekaj je že pokojnih, drugi pa smo nekako manj mladi kot na tej sliki.

Od leve:

• Mitja Cerkvenik,
• Tone Zigmund,
• Irena Mazij,
• neprepoznana,
• zadaj mogoče Miro Mlakar,
• Anton Intihar,
• del obraza neprepoznanega,
• Janez Praprotnik,
• Dušan Strle,
• Lojze Mazij.

Kje sem jaz, pa ne vem – mogoče me pa sploh ni bilo in je slika iz kašnega drugega izleta, kajti našla sem jo v kupu, ki je ostal po objavi v Glasilu Kovinoplastike?!

Od leve:

• Leopold Oblak,
• hrbet kaže Janez Ovsec,
• sledi Zdravko Zrimšek,
• spredaj Vida Grl,
• za njo Matija Kočevar in
• Leon Mlakar.

Tisti, ki zadaj levo maha z roko je najbrž vodič, naš ali od kakšne druge skupine. Naš je imel zložljivo marelo, tisto kar se vidi pod njegovo roko pa ni videti zložljivo … Hm. Mogoče me pa res ni bilo takrat tu, glede na marelo …

Isti dogodek, drugi posnetek, še enkrat od leve:

• Irena Mazij,
• Tone Zigmund,
• Mitja Cerkvenik,
• Lojze Mazij,
• Janez Ovsec,
• Janez Praprotnik,
• Leopold Oblak,
• Branko Troha,
• Vida Grl,
• Matija Kočevar,
• Leon Mlakar,
• Miloš Kovač.
• Mene pa spet ni!

Kraj: Benetke, Markov trg
Datum: 1982?
Avtor: ni znan
Zbirka: Milena Ožbolt
Skenirano: 3. 6. 2019
Oblika: 2 fotografiji

Fotografija, ki jo je posnel Leon Mlakar v Novi vasi na Blokah, kjer je posloval TOZD Rotolož, je nastala 15. 9. 1988. Tega dne so obiskali Kovinoplastiko Lož predstavniki firme Roto iz Leinfeldna pri Stuttgartu.

TOZD Rotolož je bila ena od temeljnih organizacij združenega dela Kovinoplastike Lož. Rotolož je bil namreč skupna naložba med firmo Roto Leinfeleden in Kovinoplastiko Lož.

Na fotografiji smo:

• na sredini lastnik firme Roto Wilhelm Frank,
• Gerhard Frank na desni in
• Dušan Gogala na levi strani.

Wilhelm Frank je bil tedaj star 85 let in je tega dne postal častni občan občine Cerknica v prejšnji velikosti.

Na vrhnji fotografiji je na desni strani v modri halji sodelavka v Novi vasi gospa Milka Bačnik.

Zabeležil sem datum fotografiranja.

Kraj: Nova vas
Datum: 15. 9. 1988
Avtor: Leon Mlakar
Zbirka: Dušan Gogala
Skenirano: 21. 1. 2019
Oblika: fotografija

Ne vem, kako je sedaj, včasih pa je bila birma na štiri leta, ker za tistih pet otrok na leto škof ne bo hodil iz Ljubljane z vsem spremstvom. Tega leta sta šla k birmi Poženelova fanta. Eden je bil v osmem, eden pa v petem razredu. Popoldan so imeli birmansko zabavo na domačem vrtu. »Glej tam med drevjem hišo belo« – Baragovo, pod njo pa mama obrača seno. Možno je tudi, da dela kopice, ker nekaj jih je že. Raztresala po južni že ni. Je bilo treba prej, takoj ko je »šla rosa dol«.

Ko je mama začela hoditi na dializo, so ji najprej prepovedali delat. Potem je šla enkrat v Ljubljano na pregled in je vprašala zdravnika, če lahko kaj dela. Zdaj, ko pomlad prihaja. Pa je rekel, da malo, pa ne štihat z lopato. Je imela mama takoj rešitev, bo pa štihala z vilami. Potem jo je vprašal, če ima kmetijo in je rekla, da ima eno majhno njivico, pa da en par vrst krompirja vsadi. Majhno njivico, ja! Dvesto kvadratov je zanjo majhna njivica! Pa ji je dovolil, da z motiko dela. Ne vse naenkrat, ampak po malem. Jebenti dohtar, sem mislila, da se bom krompirja rešila, pa je bilo še hujše.

Ko sem se šla jaz zmeniti za operacijo, je dohtar rekel, da marca. In sem ga najprej vprašala, če bom lahko na njivi delala, pa je rekel, da lahko. Sem se spomnila na mamo. Ko sem šla po operaciji na pregled, me je zdravnica poslala na vrt. Najprej sem jo gledala, nisem vedela, kaj naj rečem, potem sem pa le izustila, da sem na bolniški.

– Na sprehod, je rekla, ne delat.
– Ampak jaz bi kopala.
– Pa ne boste.

Saj ne da ne bi imel kdo drug tega narediti, tudi traktor bi, če bi bila sila, ampak jaz moram to sama. Za dušo. Pa še ta mladi itak nič prav ne naredijo. Mi včasih moj nezakonski mož reče, če kaj o kmetijstvu premlevam: »Kako ne veš! Saj si petdeset let gledala.« Ja, točno to – gledala. Mama je rekla to, pa je bilo to. Kadar sem seštihala pa sem zvečer naglas razmišljala, da bom jutri sadila npr. peteršilj pa grah, je bilo naslednji dan, ko sem prišla iz službe, že vse vsajeno. Pa ne tisto, kar sem jaz nameravala. Samo da ne bo po moje. Včasih me je imelo, da bi šla kar vse prekopat. Ampak se mi ni dalo.

Tisto majhno njivico, na kateri raste en par (!) vrstic krompirja pa vidite v ozadju.

• Na levi je Bojan Poženel, birmanec,
• je v naročju tete Jože Švigelj.
• Za njim je Maruša Mele,
• Marta Mele,
• Marjeta Mele,
• Marjan Mele,
• Ana Poženel,
• Olga Beber,
• Slavko Švigelj.

Hrbet kažejo:

• Ančka Poženel,
• Ivana Beber,
• neznana.

• Ivan Beber,
• Avgust Poženel,
• Andrej Beber,
• Dušan Poženel,
• hrbet kaže Duško Poženel,
• drugi birmanec.

Kraj: Rakek
Datum: 1988
Avtor: neznan
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 17. 10. 2014
Oblika: fotografija

Na sliki vidimo dvajset veselih obrazov iz 8. b razreda. Srečni, da so prispeli do nove življenjske prelomnice, ki se ji reče srednja šola. Z njimi se je veselila razredničarka Jožica Zabukovec.

Razredničarka Jožica Zabukovec je učila biologijo. Aktivno je sodelovala z učenci tudi pri njihovih odločitvah glede nadaljevanja šolanja. Seznanila jih je z različnimi poklici in pogojih na srednjih šolah. Nekaterim je še posebej svetovala tudi glede na posameznikove sposobnosti. Tako se je tudi Janez z njeno pomočjo lažje odločil za svoj poklic. Izbiral je med avtomehanikom in rtv mehanikom. Lepo ga je seznanila s ptt šolo in odločitev je bila lažja. Pa še štipendijo je dobil. Za pravilno usmerjanje ji je še danes hvaležen.

Sedijo:

• Vanda Braniselj,
• Marija Krajc,
• Lilijana Gašparič,
• Iva Mulec in
• Bronislava Ferfila.

Druga vrsta:

• Marjan Šušteršič in
• Drago Švelc.

Tretja vrsta:

• Dušan Ardalič,
• Franc Bauman,
• Janez Čenčur in
• Vido Kranjec.

Sedijo:

• razredničarka Jožica Zabukovec,
• Jolanda Mele,
• Olga Braniselj,
• Branka Turšič in
• Helena Ule.

Druga vrsta:

• Boris Mahne,
• Ivo Mestek,
• Tomaž Šubic,
• Ivo Klobučar in
• Jože Zgonc.

Nekaj se jih je podpisalo.

Viri:

• Janez Čenčur

Kraj: Cerknica
Datum: 1970/71
Avtor: Jože Žnidaršič
Zbirka: Janez Čenčur
Skenirano: 10. 1. 2019
Oblika: fotografija

Brejnice so pa eden redkih izvirov pitne vode na Menišiji, ki velja za zdravilno. Včasih sva jo šla iskat tudi midva z možem, potem pa sva ugotovila, da njena zdravilnost ne odtehta nevarnosti, ki jo predstavljajo klopi, ki imajo mene še posebno radi.

Pred nami je še ena zanimiva fotografija, ki mi jo je pokazal sovaščan in prijatelj iz Dobca Jože Korošec – Fəžnarjev. Na zadnji strani je napisal, kdaj je bila posneta in kaj predstavlja. Leta 1939 ali 1940 pri Brejnicah vojaki Kraljevine Jugoslavije z oslički za prenos vode na gradbišča utrdb. Gre za utrdbe Rupnikove linije.

Jaz se spomnim samo ostankov obrambnih objektov blizu Brejnic. Človek kar težko verjame, kako kvaliteten beton so imeli, da še danes drži.

Rupnikova linija ali Rupnikova črta je sistem utrdb, ki jih je začela graditi Kraljevina Jugoslavija na ozemlju zahodne Slovenije pred drugo svetovno vojno kot obrambo pred italijanskim napadom. Ime je dobila po jugoslovanskem generalu slovenskega rodu Leonu Rupniku.

Obrambna črta nikoli ni služila svojemu namenu, saj je bila zapuščena še pred italijanskim napadom na Jugoslavijo v aprilski vojni. Danes je ponekod v zahodni Sloveniji ostanke Rupnikove obrambne črte še možno videti, največ od Blegoša do Golega vrha v Poljanski dolini.

Oče Andrej na fotografiji je seveda Jožetov oče ter stari oče in soimenjak sodelavca Starih slik Andreja Korošca.

Le vojak s kapo je v uniformi. Ostali trije so civilisti.

Tudi na tem izrezu je v uniformi le en vojak. Najbrž sta po vodo prišla dva vojaka z dvema osličkoma.

Viri:

• https://sl.wikipedia.org/wiki/Rupnikova_linija

Prispevek je napisala: Marija Košir (Maša Kranjc).

Kraj: Dobec
Datum: 1939 ali 1940
Avtor: neznan
Zbirka: Jože Korošec
Skenirano: 28. 1. 2015 (Marija Košir)
Oblika: skenirana datoteka (mail 24. 6. 2019)

Ko se je stric Jakob Turk upokojil, sta z ženo Francko najela staro hišo na Lazcu v Dragarski dolini in tu preživela nekaj let. Kasneje sta si kupila starejšo hišo v Dragi, jo obnovila in tam živela do njune smrti. Kadarkoli sem šla po službenih ali privatnih opravkih v Kočevje, sem pri njiju prenočila, da sem šla okrog šestih zjutraj na avtobus in mi ni bilo treba sami ponoči hoditi iz Starega Kota na Lazec po gozdu eno uro peš.

Teta me je rada razvajala. Vstala je vedno ob petih in mi skuhala koruzne žgance z belo kavo oz. s pravo kavo z mlekom. Ta kava je bila nekaj posebnega, spraševala sem se, kako to, da je tetina kava bolj okusna – omamnejša kot mamina. Teto sem spraševala, kaj dene vanjo, da ima tako omamen vonj in okus, ona pa se je samo skrivnostno smehljala. Šele kasneje mi je kapnilo, s čim mi teta tako rada postreže in ustreže, kar ni nič čudnega, ker smo pri nas redko kuhali pravo kavo, jaz je pa sploh pila nisem.

Poglejte teto Francko, tako so se nosile ženske v Novem Kotu in okolici: cajhasta obleka, klotast predpasnik, lahka bombažna ruta zavezana na tilniku, pod njo pa dolgi lasje spleteni v kito, ki je bila zadaj zvita v figo. Obuta je v modrih, platnenih (Borovo) copatih. Strica pa se spominjam takšnega, kot je tu: flanelasta srajca in lovske hlače.

Pri Dalinenih je domače ime domačije, kjer se je rodila moja mama Doroteja Turk por. Mavrin materi Frančiški Miklič por. Turk (Pavličkavkena iz Starega Kota) in očetu Jakobu Turku. Domačija nosi ime po lepi dolini, kjer je ležal njihov grunt. Mama je rekla, da je Dalina srce Novega Kota, ker vse njive ležijo v ravnini, prst pa je debela in rodovitna. Obdana je na vzhodu in zahodu z vzpetinami, proti jugu se odpira proti Žrvampavim, na severu pa proti Podleščevim in Vedkovim.

Kdaj so zgradili obstoječo (požgano) domačijo, ne vem, ni pa na tem mestu od nekdaj, ker je bila stara hiša na vrhu vzpetine na zahodni strani Daline proti Nahribnim. Ata mi je pokazal še ostanke temeljev.   Poleg nje je bila njiva, kjer smo včasih sadili krompir. Temu delu grunta še vedno pravimo Pri stari hiši.

Moj pradedek izhaja iz Turkove rodbine. Pri Turkovih so bili štirje bratje: Valentin je ostal doma, Franc je šel na Lazec, Jakob v Dalino, eden izmed bratov pa v Drago. Moj dedek Jakob in babica Frančiška sta imela dva sinova (Jakoba in Toneta) ter pet hčera (Francko, Angelo, Terezijo, Ivo in Dorico). Dorica, moja mama, je bila najmlajša. Pri petih letih jim je umrla mama. (Trebuh ji je predrla krava z rogovi. Ker je niso peljali k zdravniku, je dobila zastrupitev in umrla.) Nekaj let za njo je umrl še oče. Mama je odraščala brez staršev z brati in sestrami, ki niso imeli najboljšega posluha za majhno punčko. Vsak od sedmih otrok si je po svoje iskal srečo in svoj prostor pod soncem. Jakob se je poročil s Francko Poje (Lecineno) iz Starega Kota. Otrok nista imela. Čeprav je podedoval kmetijo, se po vojni nista vrnila, ampak sta odšla na Gomanco pri Klani, kjer je bil stric državni lovec, kmetijo pa sta odkupila moja starša. Jakob je bil strasten lovec že od mladosti, saj je kar naprej raupšical in pri Dalinenih ni nikoli manjkalo divjačine. Orožniki so ga neprestano preganjali in delali hišne preiskave, pa mu niso mogli do živega. Moji mami je naročil: »Kadar boš videla orožnike, vzemi pušo in se skrij v gozd. Nate ne bo noben pozoren.« In res je bilo tako, vedno ga je rešila.

Danes je vsa vzhodna in zahodna stran Daline poraščena z gozdnim drevjem. Včasih so bili to travniki z nekaj leskami sem ter tja. Na njivah je bila gosta, visoka trava, seno s senožeti pa je bilo bogato z zelišči in s planinskim cvetjem. Na eni gruči kamenja in peska so rasle celo planike. Terezija se je poročila k Čopu na Travo in rodila dve hčeri (Milko in Marijo), Iva pa se je poročila k Mikličevim v Stari Kot. Moža so ji ubili kot talca v Čabru, ona pa je umrla na Rabu. Za njima so ostale tri vojne sirote (Jože, Tone in Rozika). Angela je umrla zaradi kapi v Jurjevci pri Ribnici, kjer je služila pri bogatem kmetu. Francka, najstarejša med njimi, se je poročila s Cvarom v Prezid (k Brencetovim). Imela je sina Slavka in hčeri: Ivanko in Marijo (Mimico). Mama se je poročila z osemnajstimi leti k Štodlovim in rodila pet otrok (Zvonkota, Toneta, Tilko, Jožeta in Ivana). Po vojni se je poročil še stric Tone. Z ženo Marijo sta si ustvarila dom v Srednji vasi pri Dragi in imela pet otrok (Slavka, Toneta, Marijo, Justino in Ivana). Z vsemi smo imeli dobre stike, najbolj pa smo bili povezani z družino tete Francke iz Prezida. Takrat ni bil pri vsaki hiši avto, povsod smo šli peš ali z vozom, teta Francka pa je bila nekako pri roki, v Prezidu smo bili najmanj enkrat tedensko in vedno smo se ustavili pri njej.

Dalina je bila vedno zelo lepa, vendar sem to spoznanje sprejela šele v zrelih letih. Šele zdaj prav dojemam lepoto narave in njeno spokojnost, ki vlada v tem delu Novega Kota. Zame je Dalina nekoč pomenila vir trpljenja – samo garanje, bojazen, da bo staršem izpila vse moči in zdravje.

To so razvaline mamine rojstne hiše. Ko sem bila majhna, je bilo lepo videti pogorišče in mama nam je lahko pokazala, kje je bil kakšen prostor v hiši. Danes je očiščen samo en velban tjoudr, kamor smo spravljali grablje in vile ob košnji. Pogorišče je preraslo drevje in samo v mislih si lahko predstavljam trdno Dalineno domačijo, ki je bila pred vojno med najlepšimi v vasi. Hiša je takrat imela dva velbana tjoudra ali babi. Ker takrat pri nas hiše niso imele armaturnih plošč, so imeli zidan špurhet in zidano peč le tam, kjer so imeli dve babi, da sta nosili njuno težo. In v Dalini so to imeli. Naj povem še pregovor v zvezi s pečjo. Ko se je mlad par poročil, so z veseljem pričakovali prvega in drugega otroka. Ker pa so bile pri nas številne družine, so imele ženske navado reči pri tretjem, četrtem, … porodu: Npr.: “Pri Štodlovih se je pa peč podrla.” In vsi v vasi so vedeli, da so v določeni družini dobili še ena usta več za preživljanje.

Na levi strani slike je del debla stare lipe, na katero so Italijani, preden so odšli, privezali teto Francko, da bi zgorela skupaj s hišo in gospodarskim poslopjem. Ko so ognjeni zublji od vsepovsod že sikali proti njej, jo je rešil mož Jakob, ki je še pravočasno prišel domov. Na desni strani, na sliki se ne vidi, je bilo veliko gospodarsko poslopje in kozolec duplar z zidanimi podpornimi stebri, kar je značilnost Novega Kota. Domačija je imela svoj studenec – takrat zelo bogat vir vode. Vodo so uporabljali za pitje, kuhanje, pranje in napajanje živine, pa ni nikoli presahnil.

Ta del Doline se razprostira od domačije proti jugu, kjer je bil nekoč svet odprt proti Žrvampavim. Ob desni strani je poljska pot, ki vodi mimo hiše do Vedkovih, kjer je asfaltirana cesta, ki pelje skozi vas. Senožeti na levi in desni so postale gozd in gozdni venec varuje neokrnjeno Dolino pred vsiljivci zunanjega sveta. Povsod je gluha tišina, sliši se le petje ptic iz gozdne bližine in ni ga slikarja, ki bi na platno ujel to lepoto narave.

Slovarček:

• velban tjoudr ali baba: obokana klet
• šporhet: štedilnik
• raupšic: divji lovec
• raupšicati: krivi lov
• Dalinen: Dolinarjev
• puša: puška
• grunt: posestvo
• Dalina: Dolina

Kraj: Lazec, Novi Kot (Dolinarjevo pogorišče )
Datum: 1967, 12. 10. 2018
Avtor: neznan, Miloš Toni
Zbirka: Tilka Klepac
Skenirano: 16. 5. 2019
Oblika: fotografija

Prva številka Vseveda je izšla 25. februarja 1970. Kje so mi jo kupili, se ne spomnim. V spominu mi je ostalo le, da mi je mama eno od številk kupila v knjigarni na vogalu Trga OF in Miklošičeve v Ljubljani, ko sva šli po šolske knjige. Ostale so mi verjetno kupili v trafiki na Rakeku.

To je bila enciklopedična revija za mlade. Takratni Google pa še kaj. Za tiste čase je bila to nadstandardna revija. Vsa v barvah, velikega formata 25,5 x 32 cm, ki je z leti malo variiral. V reviji je bilo vse: znanost, slikarstvo, glasba, literatura, imena, ki jih pomnimo (zapomnila sem si Teslo), kako deluje, nastanek velikih mest (Mexico City, Atene, New York …), filatelija, kako so nastali (diamanti, sol …), živali v sliki in besedi (pod zemljo, v džungli, pod morjem …). Avtorske pravice so imeli Nizozemci, prevajal je Nenad Brixy, izdajal Vjesnik Zagreb. Zadnja številka je izšla 6. junija 1973. Revijo je nadomestil Politkin Zabavnik, ki pa je bil bolj stripovsko obarvan.

V drugih jugoslovanskih republikah je imela revija naslov Sve oko nas – Vse okoli nas.

Kako sem jaz to revijo komaj čakala, vsak mesec! Bolj kot tista, ki se je spozabila, menstruacijo. Tu sem prvič slišala za klasike svetovne literature: Don Kihot, 20.000 milj pod morjem, Nesrečniki, Odiseja. Čudno je, da se črke še poznajo, saj sem revijo prebirala v nedogled. Še potem, ko je nehala izhajati. Literarna dela so bila prirejena za ciljno občinstvo – šolsko mladino. Na dveh straneh posamezni prizori, lično narisani, spodaj pa besedilo. V primernem obsegu seveda. To je bil tudi razlog, da se branja originalov nikoli nisem lotila. Zdelo se mi je, da vem že dovolj. Pa še predolgi so bili, kot vse, kar mi ne diši. V vsaki reviji je bilo predstavljenih tudi štiri ali pet znamk. Izbirali so najlepše in napisali, kdaj so bile izdane in kaj predstavljajo. Tudi to se je bralo kot zgodba in me napeljalo, da sem začela zbirati znamke, kar počnem še sedaj. V reviji sem prvič izvedela, da so koze »odkrile« kavo, da je bila sol tako dragocena, da so z njo plačevali rimske vojake, da je bil Tesla »naš člouk« in še veliko drugih zanimivih stvari.

Prepričana sem, da bi se imeli današnji otroci veliko bolje, če bi brali take revije, ako bi jih imeli, namesto da vse iščejo po računalniku. V reviji smo prebrali, kar je pisalo, ni bilo druge izbire, in če si rad bral, si prebral vse in se nekaj naučil. Škoda, da so časi tako zelo drugačni. Potem pa kupim vnukinji knjigo za rojstni dan pa mi reče: »Kaj mi to kupuješ, če pa ne maram brat!«
Kar sesedla sem se. Kako je že tisto o jabolku in drevesu?

Slovarček:

• Nenad Brixy (1924 -1984) je bil hrvaški novinar, romanopisec, komediograf, prevajalec, ustanovitelj in urednik mnogih časopisov. Njegovo najbolj znano delo je urejanje in prevajanje italijanskega stripa Alan Ford v srbohrvaščino, ki je postal na območju bivše Jugoslavije še bolj popularen kot v Italiji. Kot urednik v Vjesniku je poskrbel, da je strip postal del hišnega založniškega programa.
• Vjesnik: politični dnevnik, ki je izhajal v Zagrebu od leta 1940 do 2012.

Viri:

• https://hr.wikipedia.org/wiki/Nenad_Brixy
• https://hr.wikipedia.org/wiki/Vjesnik

Kraj: Rakek
Datum: 25. februar 1970
Avtor: založnik Vjesnik Zagreb
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 18. marec 2018
Oblika: fotografija

Poplave v Nadlesku, hlev v katerem redijo piščance, zadaj Šmaraški hrib, na katerem se zdi, da je že malo snega … Letnico sem usekala približno – čisto mogoče se mi zdi, da je bila slika posneta leta 1974, ko so bili v Loški dolini vojaški manevri in vseslovenska (?) vaja civilnih struktur “Nič nas ne sme presenetiti”, kajti tudi takrat je neusmiljeno deževalo, prav kot nalašč. Bilo je jeseni, oktobra ali celo novembra …

Na sliki se vidijo kolesnice vozil, ki so – domnevam – reševala živali in opremo iz hlevov, ko je bilo jasno, da jih voda ogroža.

Slika je bila skupaj s tisto, na kateri piše “že druge letošnje poplave” – torej smemo sklepati, da je ta posneta istočasno. Ampak kdaj? In kdo jo je posnel. Jože Berglez? Čisto mogoče.

O zgodovini tehle hlevov sem vprašal Franceta Bavca, Gregorinovega iz Podcerkve in takoj se je marsikaj pojasnilo:

Prvi hlev so postavili leta 1960, hkrati ko je potekala prva arondacija, državni ukrep, ki je za potrebe Kmetijske zadruge odvzel lastnikom Nadleska in Podcerkve zemljo, ki so jo imeli na desnem bregu Obrha do vznožja Javornikov, kjer se je potem pasla goveja živina v t. im. čredinkah, ograjenih z bodečo žico. Druga arondacija se je zgodila leta 1963 in tokrat je šlo za zemljo na levem bregu Obrha – tam so potem kosili za krmo. Nekateri lastniki so dobili nadomestna zemljišča, drugi so jih dali v najem, tretji, kot na primer Rihtarjeva ujna, ki jih niso mogli obdelovati, so prodali. Še po mnogih desetletjih se stvari niso v celoti vrnile v prvotno stanje in je državi ostalo okoli 40 ha zemljišč …

Ampak nazaj k hlevu na sliki: Postavljal ga je mojster Ignac Štirn s svojo ekipo, vajenca, ki sta pokrivala streho pa sta bila tisti čas France Bavec – Gregorjev in Lužarjev Miro, oba iz Nadleska. Takrat je kmetijska zadruga že imela nekaj krav, ki so bile do postavitve tega hleva nameščene v farovški štali v Starem trgu. Gregorinov oče je prav tedaj prodal zadrugi teličko, ki jo je sin Franci potem vsakič obiskal in pobožal, ko je šel v šolo ali iz nje, saj je bil hlev odprt in je lahko prišel do nje. Mnogim kmetom je bilo hudo za živali, za katere ni bilo poskrbljeno, kot so bile navajene doma. 

Manjša stavba na sliki je nekdanja porodnišnica in mlekarna, ki pa se je z leti sama podrla, ker je ni nihče vzdrževal. Kmalu pa so vzporedno s prvim postavili še en enak dolg hlev, podrtijo mlekarne pa po dolgem času odstranili. Ko se namreč govedoreja ni več obnesla, so v hlevu na sliki najprej še kakšno leto redili žrebeta, za katera je skrbel Pišta Cmor, sin delavcev Kmetijske zadruge, ki so okoli leta 1960 prišli živet v Koča vas. Hlevi v Nadlesku so po letu 1969 prešli v roke Perutnine Pivka, kjer so redili piščance brojlerje, za razliko od podobnih hlevov v Koča vasi, kjer so imeli kokoši nesnice.

Pištekova starejša sestra Marija je postala moja sošolka in sedeli sva skupaj. Kakšen šok je morala biti tista selitev zanjo! Družina je prišla od nekod s severa Slovenije ali celo s Hrvaške, najverjetneje iz Prekmurja ali Međimurja, mi pa smo mislili, da so Madžari. V prejšnjem kraju je bila Marija odlična v šoli, ko je prišla v Stari trg, je nenadoma nihče ni razumel, vključno z učiteljico in ona ni razumela nas … in zdi se, da se nihče ni zmenil za to, morala se je sama znajti, kakor je vedela in znala. Enako Pišta. Ni čudno, da je Marija kmalu po končani šolski obveznosti odšla živet drugam.

Zdaj v nadleških hlevih menda nekdo redi purane.

Tudi pri gradnji teh hlevov se je odvila stara zgodba naših krajev: domačini so strokovnjake opozarjali, naj ne gradijo na tako nizko ležečem zemljišču, saj ga pogosto poplavlja voda – ampak zgodilo se je, in to na sliki ni bilo ne prvič ne zadnjič. Kot nova čistilna naprava v Markovcu …

Kajti poplav je bilo na Loškem polju veliko od pamtiveka in tudi malo večjih kot je ta. Ko so povečali vhod v Golobino v tridesetih letih prejšnjega stoletja, je bilo nekoliko bolje, a je zdaj spet huje, ker so deževja še silovitejša kot nekoč. Matevž Hace je v mladinski knjigi Povodenj, ki je leta 1968 izšla v zbirki Čebelica pri MK opisal, kako so jeseni v dežju kar ponoči reševali pridelek krompirja, ki ga je zalivala voda ter ga šele proti jutru pripeljali domov na hrib k svetemu Martinu in to po velikem ovinku čez Šmarato, po starodavni poti pod Javorniki, ker je bila tista čez polje medtem že pod vodo. Dandanes so njive zaraščene, noben krompir ni več ogrožen, za poplave, ki presegajo tisočletne standarde pa nemudoma izve vsa Slovenija.

Ko smo še živeli v Podcerkvi, sem tudi jaz z drugo mularijo spomladi in jeseni s čudenjem, tesnobo in nejasnim pričakovanjem nečesa grozljivo lepega hodila gledat vodo, v kateri so valovile trave in plavale smeti s travnikov in njiv. Večkrat je voda prišla vse do prvega ovinka pod vasjo ali celo čezenj. Starejši so nas odganjali stran v skrbi, da se bomo zmočili, prehladili in bognedaj potem kar umrli. Ali pa se utopili. Mi pa bi bili radi naredili čoln ali vsaj splav in z njim odpotovali v čudežne bleščeče daljave …

Šišnekova mati so znali povedati, da je nekoč voda prišla tudi v njihovo štalo in to prav visoko, ogrozila živino in napravila veliko škode. Njihova hiša je bila postavljena najnižje v vasi in zgrajena tako, da je bil spodaj hlev, nad njim pa stanovanje. Stroka je takim tradicionalnim hišam rekla vrhhlevne hiše, se mi zdi. Šišnekova mati pa so zaradi slabe izkušnje z vodo vedno zaskrbljeno pogledovali ven, kadar je le predolgo deževalo … Pa škupneka so enkrat omenili, kajti njihova hiša je imela še slamnato streho. To je tisto skrivnostno bitje, ki razkopava ali celo zažge slamnato streho … Pa o možu so pripovedovali mati, ki je iz prve svetovne vojne ranjen ali hudo bolan prišel okrevat domov in ker ni mogel na noge, je leže v postelji pletel nogavice, da bi bil vsaj malo koristen, medtem ko so mati sami z otroki delali v gozdu in na polju … In elektrike ni bilo v hiši, ne vem, ali je sploh nikoli ni bilo ali so jo odklopili zaradi požarne ogroženosti. Nekaj se mi sanja o slednjem, vsekakor je vnukinja Šišnekove matere ob sveči prebrala Grofa Monte Crista in še marsikaj. In ognjišče so imeli v črni kuhinji, ki je bila pravzaprav veža in v njej so se zidovi svetili od saj in kondenza, po tleh pa je bil rdeč opečnat ješterlah – tlak, ki se ga je samo pomilo s cunjo in ga ni bilo treba drgniti s krtačo kot deske v hiši in štibelcu …

Čudno in čudovito je, da sem lahko še doživela in videla vse to. Včasih se počutim, kot da sem padla v ta čas iz nekega drugega vesolja …

Porodnišnice – mlekarne na desni ni več. Slika je posneta z grbine ob cesti Nadlesk-Podcerkev, tako da se ne vidi zgornja štala. Voda zalije vse skupaj vsakih nekaj let, včasih tudi dvakrat na leto. Na koncu pa ugibam, da je posnetek najbrž nastal prej kot sem mislila, mogoče kmalu po letu 1969 in ne šele 1974, kot sem zapisala v naslovu. Tudi moja dva informatorja v Podcerkvi se namreč spomnita hudih poplav prvič okoli leta 1966 in drugih leta 1969. Takrat so bile v zgornjem hlevu krave, v spodnjem pa telice in voznik Joškov Jože jih je s tovornjakom vozil v podobne hleve KZ na Marof pri Cerknici.

Slovarček:

• ješterlah: tlak
• hiša: glavni prostor tradicionalne notranjske kmečke hiše
• štibelc: stranska soba v tradicionalni notranjski kmečki hiši
• štala: hlev

Viri:

• Franc Bavec, Podcerkev, junij 2019, ustno
• Zmago Žnidaršič, Podcerkev, junij 2019, ustno

Kraj: Nadlesk
Datum: 1974
Avtor: ni znan
Zbirka: Milena Ožbolt
Skenirano: 15. 5. 2019
Oblika: fotografija

Moj ded Janez (Ivan) je prikolesaril iz Ljubljane v Kranj k nam na obisk. Takrat je imel že dobrih petinšestdeset let. Moja mati Mira nas je posnela nekega toplega sončnega dne leta 1956 pred stanovanjsko hišo za tovarno ISKRA, kjer smo takrat živeli.

Ded Janez stoji na sredini, desno od njega moj oče Marjan, fantič na levi pa sem jaz. Deda smo nameravali spremljati vsaj del poti proti Lju­blja­ni, zato stojimo vsak ob svojem kolesu, tik preden smo se odpravili na pot, mi trije – tri generacije.

V petdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo kolo oziroma bicikel naše pomembno prevozno sredstvo, saj smo bili še pred začetkom motorizacije. Imeti kolo je veliko pomenilo, svoj prvi otroški bicikel sem dobil na Moravskem od bratranca, ko ga je prerasel. V Kranju je bil nekaj posebnega, saj takrat nisem poznal nobenega vrstnika, ki bi imel kaj podobnega. Iz slike je očitno, da imata oče in ded bolj ali manj opremljeni kolesi, še iz časa pred drugo svetovno vojno, moj mali bicikel pa je brez luči in dinama, brez zadnjega odbojnega stekla, brez prednje zavore, imel pa je vsaj zvonec. Vsi bicikli na sliki so z eno prestavo in nimajo menjalnika.

Oče in ded imata sončna očala, ded tudi sponke za hlačnice, da je lahko lažje kolesaril in se mu ne bi umazale. Z očetom nosiva vsak svoje pumparice, ki so se zapenjale pod kolenom, za kolesarjenje so bile prav primerne.

Ded se je rad šalil, njegova govorica je imela elemente notranjskega narečja. Z njim sem doživel tudi prvo kolesarsko prigodo. Imel sem pet ali šest let in peljal me je na svojem biciklu, jaz pa sem vtaknil noge med špice, tako da sva se prevrnila in telebnila na tla sredi Streliške ulice v Ljubljani. Ni bilo hujših posledic, le nekaj odrgnin in bušk, kar naju ni nikakor odvrnilo od kolesarjenja.

Voziti sem se naučil najprej na kolesu za odrasle. Stal sem na pedalih in lovil ravnotežje. Ko sem ga obvladal, je šlo naprej samo od sebe. Pri tem so mi seveda pomagali.

Poleti leta 1955 sem bil na počitnicah pri starih starših na Moravskem v mestecu Zábřeh, kjer sem dobil omenjeni otroški bicikel. Na njem sem se ves srečen spustil po klancu navzdol. Šlo je vedno hitreje, zato sem hotel prijeti za zavorno ročico na balanci, ki pa je ni bilo. Zaviral sem kar z nogami in drsal s sandali po tleh ter se na ravnini končno ustavil. Šele kasneje sem ugotovil, da lahko zaviram z zavrtitvijo pedalov nazaj. Imel sem osem let.

Nekega dne nas obišče sorodnica Jiřina s sinom Jirko. Bila je vdova po Bogu Deklevi. Po njegovi smrti se je odselila z obema sinovoma iz Kranja v Brno. Jirka, vnuk Albine iz Planine, je bil nekaj let starejši od mene. Ni znal več slovensko, jaz pa takrat ne več moravsko (v tem jeziku sem najprej spregovoril), razumel pa sem skoraj vse. Zgrabil je moj bicikel in se zapodil po okoliških ulicah. Vrnil se je peš in žalostno vodil bicikel s predrto zračnico ob sebi. Razočarano sva se spogledala, saj se tisti dan nisva več mogla voziti z biciklom. Le kdo ga bo popravil!? Čez kakšen dan mi je ujec Lojz zakrpal zračnico. Prvič v življenju sem videl, kako se to dela. Spet sem se veselo vozil naokrog.

Tamkajšnje moravsko narečje mi najprej še ni šlo z jezika, govoril sem slovensko, zato me vrstniki iz sosedstva niso razumeli in so me proglasili za Nemca. Odzvali so se kot nekoč Slovani pri srečanju z Germani, zanje sem bil pač “nem”, ker sem govoril nerazumljiv jezik. Seveda sem protestiral in s tem nevede zatajil tudi svoje nemške korenine. Šele kasneje sem izvedel, da je bil moj moravski ded dejansko povsem nemškega porekla, vendar se je poslovanil, ker je hodil v češke šole in postal velik češki rodoljub. Doma so ga včasih dražili v skladu s češkim pregovorom: “Poturčenec je hujši od Turka!”

To fotografijo je istega dne posnel moj oče. Moja mati Mira stoji ob svojem ženskem kolesu Achilles (proizvajalec Závody Achilles, A. Schneider a spol., Horní Police) iz leta 1938 z lesenimi ročaji na balanci. Proizvajalca za očetovo, dedovo in svoje kolo pa se več ne spomnim; svoj bicikel bi morda lahko prepoznal v kakšnem kolesarskem muzeju. Spominjam se le še to, da je bil svetlomodre barve.

Mati je imela druge opravke, deda pa sva z očetom spremila do Medvod. Peljali smo se skozi vasi ob Savi, tudi skozi Mavčiče in Podrečo, mimo Zbilj do sedanjega Penziona Na klancu, kjer smo se poslovili – ded se je odpeljal v Ljubljano, midva z očetom pa nazaj v Kranj.

Slovarček:

• pumparice: hlače s spodaj stisnjenimi hlačnicami, segajočimi pod kolena (Slovar slovenskega knjižnega jezika – SSKJ)

Viri:

• Marjan Lavrenčič (fotografiji)

Kraj: Kranj
Datum: leto 1956
Avtor: Mira in Marjan Lavrenčič
Zbirka: Janez Lavrenčič
Skenirano: 7. 6. 2019
Oblika: 2 fotografiji

Tako smo se po končanem pouku v šoli samo preselili v sosednjo stavbo. Verouk je potekal običajno dvakrat tedensko v farovžu, včasih tudi v cerkvi. Takratni begunjski župnik je bil Janez Križaj. Vsi ki smo ga poznali, se ga bomo spominjali, saj je bil dolga leta župnika v naši fari. Ni imel svojega prevoznega sredstva, v podružnične cerkve je hodil peš, razen če se je našla dobra duša in mu ponudila prevoz. Bil je vedrega duha, pisal je šaljive zgodbice, ki jih je potem na romanjih in izletih bral na avtobusu. Pisal je tudi pesmi o domačih ljudeh.

Prvarčki smo bili v šoli sprejeti med pionirje, pri verouku pa nas je na koncu šolskega leta čakalo prvo sveto obhajilo. Na to smo se pripravljali, se učili. Na koncu je bilo še preverjanje znanja in tudi spričevalo.

Seveda, kot se za prvo obhajilo spodobi, je bila potrebna nova, svečana obleka. Takrat je bilo treba po takšnih nakupih z avtobusom v Ljubljano. Tam smo obleko izbrali in kupili, potem pa je bila na vrsti šivilja, da je obleko popravila, da se je lepo prilegala.

Da pa ti spomini ne bi zbledeli, je poskrbel fotografski mojster Jože Žnidaršič, ki je tako, kot za šolske slike skrbel, da so bili spomini na prva obhajila in birme ohranjeni na fotografijah.

V begunjski župniji nas je bilo tisto leto dvanajst prvoobhajancev – osem deklet in štirje fantje.

• Katarina Nared – Dobec
• Anica Obreza – Selšček
• Lilijana Matičič – Topol
• Silvo Tomšič – Topol
• Mojca Meden – Bezuljak

• Bogo Opeka – Begunje
• zadaj stoji tedanji begunjski župnik Janez Križaj
• Janja Kranjec – Topol
• Pavel Virant – Brezje
• Mojca Turšič – Bezuljak
• Andrej Korošec – Dobec
• Lilijana Homovec
• neznana – ni hodila z nami ne v šolo in ne k verouku. Spominjam se, da je bila od drugje in je bila v Begunjah samo pri sv. obhajilu.

Slovarček:

• pobožen: veren
• farovž: župnišče
• fara: župnija

Prispevek je napisal: Andrej Korošec.

Kraj: Begunje
Datum: 1973
Avtor: Jože Žnidaršič
Zbirka: Andrej Korošec
Skenirano: 3. 7. 2019
Oblika: skenirana datoteka – mail

Pred nami je 5.c razred iz leta 1973/74. Prišli smo iz podružnične šole Begunje v Cerknico in za vedno postali razred vozačev, razred hribcev. To je bilo včasih kar malo žaljivo in vedno smo bili manj vredni od domačinov. Za razredničarko smo dobili Mileno Kvaternik. Razred je štel 21 fantov in 13 deklet, skupaj 34 učencev. Dobili smo tudi nekaj novih sošolcev, ki so prve štiri razrede šolo obiskovali pri Sveti Trojici.

Poleg selitve v drug kraj in drugo šolo nas je v petem razredu pričakala še ena selitev. Selitev, ki se je ponavljala vsako šolsko uro. Iz učilnice v učilnico. V petem razredu smo prešli na predmetni pouk. Kar velika sprememba od prejšnjega, razrednega. In seveda, dobili smo tudi prvič tuj jezik-angleščino. Pri angleškem pouku smo imeli tudi angleška imena. Ta so nam bila zelo zanimiva, zato ni čudno, da so se pojavila tudi med podpisi na zadnji strani slike. Vili Šivec je bil Bill in Iztok Korošec Steve.

Sedijo:

• Janez Korošec,
• Roman Hribar in
• Franc Lenarčič.

Druga vrsta:

• Slavko Intihar,
• Dušan Primožič,
• Niko Zalar,
• Jože Intihar in
• Marija Sernel.

Tretja vrsta:

• Jože Meden,
• Janez Borštnik,
• Franc Matičič,
• Franci Popit in
• Janez Jernejčič.

Sedijo:

• Janko Pirman,
• razredničarka Milena Kvaternik in
• Marija Petrič.

Druga vrsta:

• Tončka Otoničar,
• Silva Korošec,
• Marta Intihar in
• Mihaela Seljak.

Tretja vrsta:

• Janez Jernejčič,
• Miro Nared,
• Dušan Pirman,
• Janoš Purkart in
• Vojko Turšič.

Sedijo:

• Sonja Petrič,
• Magda Štritof in
• Cvetka Mestek.

Druga vrsta:

• Marja Tekavec,
• Zdenka Štritof,
• Bojana Bavdek in
• Martina Kranjec.

Tretja vrsta:

• Janez Klančar,
• Berto Hribljan,
• Iztok Korošec in
• Vili Šivec.

Zanimivi podpisi. Bill, Steve – naj se vidi, da obvladamo angleščino.

Viri:

• Martina Mele

Kraj: Cerknica
Datum: 1973/74
Avtor: Jože Žnidaršič
Zbirka: Martina Mele
Skenirano: 17. 12. 2018
Oblika: fotografija

Če prav vidim, kar pa ni nujno, ženske kopljejo krompir, moje veliko veselje. Datum sem pa določila glede na njihova oblačila. Strnišča za gvišno ne plevejo. Mogoče iščejo tartufe, ker imajo psa s seboj. Na sosednji njivi stoji voz, verjetno z gajbami za krompir. Se mi zdi pa zelo nenavadno, da ga je zapeljal kar na seno. Po senu še peš nismo smeli hoditi, je bila mama huda.

Ker smo še vsi v službi, samo mama je bila v penziji je en cel dopoldan kopala krompir, sam da ga je. Je moralo biti takoj, ko se je spomnila, narejeno. Nič čakat. Potem sva prišla midva iz službe domov in je rekla, če ga greva pobrat.
»Kdor ga je izkopal, naj ga pa še pobere,« je rekel Sebastjan.
»Prav,« je rekla mama, »potem mi pa samo traktor na njivo pelji, da ga ne bom v karjoli vozila.«

Saj sva ga šla potem tudi pobirat in ko smo vsega pobrali pa mama pravi:
»Zame pa za teto Micko ga bo zadost!«
»No, Sebastjan,« sem rekla jaz, »midva ga bova šla pa kupit.«

Je kar naprej jamrala, da krompirja pa ni. Smo ga pridelali samo 450 kil, ga tristo kil prodali, pa ga smo ga imeli še vedno tristo kil. Ne me vprašat kako. Najhujše pa je bilo, da je bilo povsod dovolj krompirja, sam pri nas, pa pri sosedu ne. Kaj hujšga! Dva največja kmeta v ulici, pa brez krompirja!

Kraj: Loška dolina – menda
Datum: okoli 1956
Avtor: neznan
Zbirka: Peter Mele
Skenirano: 11. 5. 2011
Oblika: fotografija

Fotografija, ki jo je posnel Leon Mlakar v tovarni pomivalnikov Inox v Ložu, je nastala 15. 9. 1988. To je bil dan, ko je Kovinoplas­tiko Lož obiskal lastnik firme Roto gospod Wilhelm Frank s spremstvom.

Firma Roto je v Leinfeldnu, to je v mestecu kakih 10 kilometrov južno od Stuttgarta v Nemčiji.

“Rotojevci” so si z zanimanjem ogledali proizvodnjo v Kovino­plastiki Lož. Fotograf nas je ujel v proizvodnih prostorih Inoxa, kjer si ogledujemo izdelovanje pomivalnikov po tehnologiji monoblok. Po tej tehnologiji sta posoda in odcejalnik izdelana iz enega kosa.

Na tem segmentu smo od leve proti desni:

• Siegfried Riegel – predsednik uprave firme Roto,
• Wilhelm Frank – lastnik firme Roto,
• Vojko Kučina – predstavnik firme Roto v Jugoslaviji in
• Dušan Gogala.

Kraj: Lož
Datum: 1988
Avtor: Leon Mlakar
Zbirka: Dušan Gogala
Skenirano: 21.1.2019
Oblika: fotografija

Med fotografijami, ki jih je z negativov na steklu v življenje obudil Miloš, je tudi pričujoča slika dela Belčeve družine iz Dobca. Pisali so se Škrlj.

Pred njihovo hišo jih je razporedil moj stric Janez – navdušen amaterski fotograf, ki je slike tudi sam razvijal. Ohranjenih je precej njegovih portretov, a žal veliko ljudi ne poznam. Ljudi s te slike pa sem poznala skoraj vse, čeprav seveda v malo starejši »izdaji«.

Mame se spomnim le bežno, ata pa zelo dobro. Doživeli so visoko starost in so bili po vojni najstarejši moški iz svoje generacije v Dobcu. Sina Toneta je vzela vojna, France pa se je poročil in šel od doma. Tako so bili ata edini moški pri hiši in so delali kar do konca. Večkrat sem jih srečala, ko sva nabirala šipek ali drnulje, pa sva kakšno rekla. Ker so se mi zdeli vedno enaki, sem se sama počutila zelo mlado. Atove sestre nisem poznala. Na sliki jo je prepoznala Brešča Tončka.

Micke in Tonce se najbolj spominjam po tem, da sta bili odlični pevki. Micka je pela sopran ter je dajala intonacijo in takt, Tonca pa ji je pomagala z lepim altom. Po smrti mojega strica Andreja sta bili ob žegnanju onidve vodilni pevki na koru. Na stara leta sta živeli sami in si čas krajšali tudi s prepevanjem. Zelo rada sem ju obiskovala in na srečo sem nekaj pesmi tudi posnela. Jaz nisem imela nikoli poguma, da bi sama začela peti, zelo rada pa sem se pridružila.

Brešča Tončka mi je povedala, da je bila Micka zelo dobra izučena šivilja. Sešiti je znala vse: od predpasnika do kostima in plašča. Šivala je tudi Tonca, ki se je naučila ob sestri. Tudi na tej sliki vidimo, da sta lepo oblečeni.

Spredaj sedi mama, za njo pa stojita Micka in Tone.

Spredaj je ata in atova sestra, za njima pa stoji Tonca.

Viri:

• Brešča Tončka (roj. Stražiščar, poročena Zrimšek)

Prispevek je napisala: Marija Košir (Maša Kranjc).

Kraj: Dobec
Datum: verjetno 1938
Avtor: Janez Kranjc – Kranjč (roj. 1918)
Zbirka: Jerica Kranjc
Skenirano: 9. 5. 2015
Oblika: steklena plošča

Literarno-kulturna revija Odmevi je izhajala na četrt leta v Ljubljani. Urednik je bil Radivoj Peterlin – Petruška. Objavljala je prispevke manj znanih slovenskih literatov. V eni od njih so objavili prispevek nekega Rakovčana, za katerega še nisem slišala in verjetno je, da je bil kakšen državni uradnik, ki je bil kasneje premeščen v drug kraj.

Radivoj Peterlin (1879 – 1938) je bil pesnik slovenske moderne. Peš ali s kolesom je prepotoval skoraj vso Evropo. Sedem let je preživel v carski Rusiji. Izdal je več pesniških zbirk, objavil knjižico s prevodi slovanskih ljudskih pesmi in svoja popotovanja opisal v delu Ahasverjeva kronika.

France Vodnik (1903 -1986) je bil slovenski pesnik, prevajalec, kritik in esejist.

Slovarček:

• Ahasver: večni popotnik, imenovna tudi večni Jud izhaja iz srednjeveške legende o Židu, ki ni veroval v Kristusa in se je iz njega norčeval. Kristus ga je kaznoval tako, da nikoli ne bo umrl, še huje, taval bo po svetu do drugega Jezusovega prihoda.

Viri:

• https://sl.wikipedia.org/wiki/Radivoj_Peterlin
• https://sl.wikipedia.org/wiki/France_Vodnik

Kraj: Rakek, Ljubljana
Datum: 1930
Avtor fotografije: Miloš Toni
Zbirka: Ivanka Gantar
Fotografirano: 18. 3. 2019
Oblika: fotografija

Klasična fotografija poplavljene državne ceste med jesensko ali spomladansko poplavo v Loški dolini. Glede na dejstvo, da je bila shranjena ta slika skupaj s tisto v prispevku o poplavljeni piščančji farmi v Nadlesku, je tudi tu najbrž posneta ista jesenska poplava. Večinoma so te manjše, vsakih deset ali nekaj manj let pa vodovje takole zalije glavno cesto proti Hrvaški. Takrat ljudje ne morejo normalno v službo in šolo, pa pridejo s traktorji po gozdnih obvoznicah, mogoče s kakim čolnom ali pa sploh ne. V prestolnici za tele poplave najbrž še vedeli niso, medtem ko dandanašnji poročevalci spremljajo vsak centimeter sprememb v nivoju vode. Saj je prav tako, ne rečem da ne. Se vsaj s tem pojavljamo v slovenski javnosti …

Bolj ko ne po občutku sem oba posnetka datirala v leto 1974, napravil ju je neznan fotograf, bila pa sta pripravljena za objavo v Glasilu Kovinoplastike.

Poleg nekdanjega hotela, cestne zapore in skednja, ki je bil dve ali tri leta nazaj spet pod vodo, se na desni spodaj vidi del avtomobila citroen ami, če kaj vem … Se je z njim pripeljal fotograf?

Tule nekje je tik ob levem robu slike in pod vodo plavalni bazen, prvi in edini v Loški dolini, ki v tem času iz dobro vidnih razlogov ne služi več namenu – poplave so ga zasule z blatom in vejevjem, odnesle, kar se je odnesti dalo, drugo je propadlo samo. Le ostanek betonskega mostiča do njega se mi zdi da še stoji. Še en projekt, ki ni upošteval narave.

Nekdanji hotel Jelen, ki je okoli leta 1955 postal orodjarna Kovinoplastike in tako služil vse do leta 1967. V prizidku spredaj so najbrž stranišča, večja stavba v ospredju je del z orodjarno, zadaj so stanovanja.

France Bavec iz Podcerkve se spominja, da je bilo 29. novembra 1966 ali 1967 hudo sneženje, tako močno, da po kaki uri doma niso mogli več normalno zapeljati na dvorišče, potem pa je takoj nastopila odjuga s poplavami, zaradi katerih so morali od tukaj, iz hotela, nujno preseliti orodjarske stroje v Lož pod komaj zgrajeno streho nove hale. Čez dve leti se je situacija ponovila, s tem da so stroji takrat ostali v Ložu za stalno.

Tudi stavba čez cesto služi Kovinoplastiki, če ne več za delavnico, pa za skladišče, po preselitvi Kovinoplastike v nove hale le bolj za ropotarnico …. Obvoz proti Babnemu Polju in Prezidu je ob poplavah vsakokrat preko Markovca in Viševka, ki je malo višje, kot že ime pove. Tisto cesto so leta 1928 namreč toliko nasuli, da ni več pod vodo ob vsakem dežju, če ga je dovolj, pa tudi tisto še zalije.

Lepo in jasno napisano, letnice pa nič. Opomba “rezerva” pomeni, da je bilo predvidoma dovolj gradiva za obseg ene številke, v nasprotnem primeru pa bi praznino lahko zapolnila dodatna fotografija … Pisal je Slavko Berglez, urednik Glasila Kovinoplastike, ki je to delo opravljal dvajset let, vse od prve številke naprej. Pred tem je izšlo nekaj številk Glasu Notranjske, mislim da od leta 1961 naprej, in najbrž je bil Slavko Berglez tudi tam kaj zraven. Umrl je iznenada okoli prvega maja 1985. V drugi številki dvajsetega letnika je Glasilo maja 1985 na prvi strani objavilo besede njemu v slovo. Za njim so Glasilo Kovinoplastike, ki je “pokrivalo” celotno Krajevno skupnost Loška dolina, kolikor vem, urejali Rudi Mlakar, Tone Žnidaršič in Ivanka Mihelčič.

Viri:

• Franc Bavec, Podcerkev, junij 2019, ustno

Kraj: Pudob
Datum: 1974?
Avtor: ni znan
Zbirka: Milena Ožbolt
Skenirano: 15. 5. 2019
Oblika: fotografija

Moja mama ni veliko dala na in za knjige. Zanjo je bilo branje potrata časa, za strica moje prijateljice pa je bilo podobno, kot če bi pozimi kuril v peči in imel okno odprto. Mama knjig ni kupovala iz omenjenega razloga in tudi drage so bile. Denar pa je bilo treba tiščati na banki, da je nabiral zgubo. Prvo knjigo mi je kupila, ko sem imela štiri leta in zlatenico. Heidi. Prodajali so jo na Rakeku v trgovini Nanos. Velikokrat sem jo videla in fehtala zanjo, a neuspešno. Konec osnovne šole in še kasneje sem z velikim veseljem prebirala slovenske knjige s kmečko vsebino, tudi Kmetske slike, Potrča pa ne. Je bil premalo romantičen in preveč življenjski.

Na Brestu so skrbeli za razsvetljenje svojih delavcev in so velikokrat prodajali knjige. Tako mi je mama nekoč v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja prinesla Ciganko Magde Stražišar – Magduške. Vem, da so jo nagovorile sodelavke, ki so vedele, da sem knjižni molj in vem tudi, da je popustila tudi zato, ker je bila Magda domačinka. Malo pa tudi zato, ker se del zgodbe odvija v Suhi krajini, kjer je mama preživela otroštvo. Knjiga se mi je usedla v srce in je danes, ko je vse naokoli polno rasizma, ponovno aktualna. Prebrala sem jo tolikokrat, da ni obrabljen le papir, ampak tudi črke. Knjiga je zame klasika slovenskih romanov o kmečkem življenju. Še jo bom brala, dokler ne razpade. Kar bo kmalu.

Prvi del knjige je izšel leta 1971, nadaljevanje s podnaslovom V ciganski senci pa leta 1974. Dočakala je tri ponatise, tretjega pri Svetu knjige v nakladi 8500 izvodov, kar ni malo za slovenske razmere.

To je bil malo daljši uvod k opisu dela in življenja Magde Stražišar – Magduške. Njen oče je bil čevljar in cerkovnik in tako je na svet privekala v mežnariji na Lipsenju v letu gospodovem 1920 (jutri, 22. julija, bi dopolnila 99 let). K pisanju sta jo spodbudila župnik Hafner in nadučitelj Mercina. Že v šolskih letih je objavila nekaj spisov in pesmic v otroških revijah. Pri štirinajstih je šla za deklo v gradič Koča vas, ki je imel bogato knjižnico. Tam je bila svetovljanska gospodarica modre krvi, menda iste kot Franc Jožef I. Takrat, leta 1934, je Magduška objavila svoj knjižni prvenec Pisma iz Loža in za nekaj časa prekinila s pisanjem. Pred vojno je delala kot natakarica. Čeprav je morala med vojno pesmi skrivati, je Notranjski odred leta 1944 v svojem glasilu Snežnik objavil del njene pesmi z enakim naslovom. Po vojni je postala stalna sodelavka Kmečkega glasu in po letu 1947 so objavili več njenih krajših sestavkov in pesmi. Njihova založba je izdala tudi vsa njena knjižna dela: Ciganka, Skrivač, Dvoživke. Leta 1982 pa je v Brestovem obzorniku izhajal podlistek v enajstih delih z naslovom Obsojenci zibelke. Leta 1980 je prejela plaketo Občine Cerknica. Umrla je v Dolenji vasi pri Cerknici leta 1997.

Pisateljica v krogu družine, z možem in sinom Jožetom v sredini. Fotografija je nastala 5. 6. 1977.

Viri:

• Nedeljski dnevnik 16. 1. 1994, stran 5
• https://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/morje-ti-pride-v-kri-ne-mores-si-vec-pomagati-konec.html
• Brestov obzornik, glasilo delovne organizacije, leto XVI, številka 182, 26. november 1982
• http://www.notranjci.si/Default.aspx?id=583

Kraj: Dolenja vas
Datum: okoli 1975 in 1977
Avtor: neznan, portret je mogoče naredil Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Jože Stražišar
Skenirano: 19. 7. 2019
Oblika: 2 fotografiji

Učenci 1.b razreda, ki so kot prvošolci zakorakali v šolske klopi leta 1967, so se pred fotografa postavili proti koncu šolskega leta. Razred je štel 23 učencev, v katerem so prevladovali dečki s 13 proti 10-tim deklicam. Z njimi je razredničarka Korlinca Strle. To je bil njen prvi razred, njeni prvi učenci po končanem šolanju. Z njimi je začenjala svojo službeno pot v Begunjah. Tudi sama je izhajala iz vasice Rudolfovo nad Svetim Vidom. Zato so ji bili njeni učenci še toliko bolj domači. In ker prvega ne pozabiš nikoli, se jih še danes spominja in ob srečanju z njimi z veseljem obuja spomine.

Prva vrsta:

• Dušan Pirman in
• Toni Švigelj.

Druga vrsta:

• Ivica Korenčan,
• Marija Korošec,
• Bojan Šivec in
• Milan Štritof.

Tretja vrsta:

• Janez Doles.

Prva vrsta:

• Darja Hiti,
• Metoda Zalar in
• Danica Intihar.

Druga vrsta:

• Peter Bajc,
• Janez Žnidaršič in
• Tone Klučar.

Tretja vrsta:

• Helena Maček,
• Marta Matičič in
• Janez Klančar.

Prva vrsta:

• Jožica Zalar,
• Slavko Rupar in
• Ivica Nared.

Druga vrsta:

• Janez Škrlj,
• Dragica Mesar in
• Franci Debevc.

Tretja vrsta:

• Jože Obreza in
• razredničarka Korlinca Strle.

Zabeleženi le lastnica slike in razredničarka.

Viri:

• Francka Nelec
• Marta Urbas
• Toni Švigelj

Kraj: Begunje
Datum: 1967/68
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Francka Nelec
Skenirano: 17. 5. 2019
Oblika: fotografija

Gledališka skupina Društva kmečkih fantov in deklet Gorenje Otave, iz leta 1933.

Na sredini sedita učitelj Metod Mervič in njegova žena Pavlina. Prva v stoječi vrsti je Marija Repar oziroma Katernova Mima, zadnji v tej vrsti pa je eden od Srnelovih fantov – Kovačič Jože ali Janez.

Drugih na fotografiji sedanja generacija ni prepoznala.

Za dvig kulturnega dogajanja v vasi je bilo zelo pomembno delovanje Društva kmečkih fantov in deklet, ki so velikokrat uprizorili kakšno igro ali organizirali druge kulturne prireditve. Odkrivala se je bogata zakladnica sposobnosti za kulturno delovanje kmečke mladine.

Ta neizčrpni vir sposobnosti kmečkih fantov in deklet, ki so si po trdem fizičnem delu na kmetiji širili obzorje, se je izražal tudi na oderskih deskah.

Pri uprizarjanju iger pa je pomembno vlogo odigral učitelj, ki je bil za tovrstne dogodke vedno pripravljen žrtvovati svoj prosti čas. Na Notranjskem je bila odigrana prva igra na Blokah, leta 1932.

Zelo aktivno na podeželju je bilo tudi Društvo kmečkih fantov in deklet Gorenje Otave. Ustanovil ga je učitelj Metod Mervič, ki ga je tudi vodil. Kot učitelj je poučeval tako otroke kot mladino. Na podeželju je bil učitelj glavni vzpodbujevalec kulturnega in družabnega življenja. Ni le poučeval, ampak je skrbel tudi za organizacijo kulturnega življenja ter za vzgojo in izobraževanje vseh vaščanov.

Prvi njihov nastop v javnosti je bil v nedeljo, 2. julija 1933 s predstavo gledališke igre Razvalina življenja.

Prepoznana je le Marija Repar oziroma Katernova Mima, ki stoji prva v zgornji vrsti.

Sedita učitelj Metod Mervič in njegova žena Pavlina.

Na fotografiji je zadnji v zgornji vrsti morda Srnelov Janez ali Jože oziroma Kovačič Janez ali Jože.

Viri:

• Kristina Štritof
• Lilijana Štritof

Kraj: Gorenje Otave
Datum: 1933
Avtor: Foto “Mara”, Dolenji Logatec
Zbirka: Kristina Štritof, Lilijana Štritof
Skenirano: 6. 4. 2019
Oblika: fotografija

Pa kaj še. Ta vrečka iz blaga je pri hiši že od kar pomnim. Mama jo je imela za fižol, ker je blago gosto tkano, šivi pa so dvojni. Ga ni molja, ki bi se prebil, če ni bil že prej v fižolu. V osemdesetih letih so v vrečkah iz blaga prodajali praške znamke Ava, Faks helizim in še enega, katerega vrečka je bila potiskana z zelenimi jabolki in prav tako je dišal prašek, imena se pa ne spominjam. Tudi v tistih smo hranili fižol. Mišljene pa so bile za kuhinjske krpe in nekaj jih je res še vedno pri hiši.

Ko sem odnesla vrečko na fotografiranje, pa me je Miloš opozoril, da v njej ni bil prašek, temveč masa za švasanje (varjenje). Včasih bi bilo dobro, če bi prebrala tudi kaj drugega in ne le tisto, kar mi paše. Vrečka je ostala pri hiši po atovi teti. Njen mož je bil železniški čuvaj in vrečka je prišla z železnice. Na njej v treh jezikih piše »masa za varjenje Thermit«.

Na švasanje se spoznam le toliko, kot sem pri tem opravilu opazovala bratranca in mu šivala hlače, zluknjane od vsenaokrog frlečih isker. Povem zato, ker ne vem, če bom znala razumljivo razložiti postopek varjenja, ki ga je leta 1895 patentiral prof. Hans Goldscmidt. Proces je imenoval Thermit® – termitna ali alutermična reakcija. Pri tej reakciji kovinski aluminij oksidira z oksidom druge kovine, po navadi z železovim. Reakcija povzroči nastanek velike toplote, tudi do 2400 °C. Pri taki vročini sta železo in aluminijev oksid v tekoči obliki. Ker ima železo večjo gostoto, se potopi navzdol in je zaščiteno pred oksidacijo (rjo) s tekočim aluminijevim oksidom. Termitna reakcija se uporablja za varjenje koncev tračnic in v ladjedelništvu. Termit je primeren tudi za rušenje zgradb z jekleno konstrukcijo. V vojski ga uporabljajo za dele granat ali zažigalnih bomb. Prvi tirni zvari s Termitom so bili izdelani za tramvaje v Essnu.

Tu pa so zaslutile večji zaslužek tudi zavarovalnice in hitro pristavile svoj lonček: »Ognjeno tekoč termit, ki se vlije na klado železa, raztopi železo kakor vrela voda sneg. Pred tatovi in ognjem varne blagajnice se ne protivijo več, oklopne plošče dobe luknje.« In zato obveščajo: »Cesarsko kraljeva privatna občna zavarovalnica Assicurazioni generali v Trstu (glavna agencija v Ljubljani, Gradišče številka 4), ki zavaruje proti tatinskemu vlomu, izjavlja, da jamči brez povišanja premije tudi za škode povzročene po ‘thermit’-u.«

Iz dobrega bombaža je narejena.

Slovarček:

• švasanje: varjenje

Viri:

• Zavarovalne vesti; Slovenski narod (07. 09. 1900), letnik 33, številka 206, stran 5; URN:NBN:SI:DOC-EB62FO1S from http://www.dlib.si
• https://de.wikipedia.org/wiki/Thermit

Kraj: Rakek
Datum: 1930
Avtor fotografije: Miloš Toni
Zbirka: Ivanka Gantar
Fotografirano: 18. 3. 2019
Oblika: fotografija