Na prvi sliki je skrajno desno Urhov stari oče – pisali so se Škrbec, levo od njega pa zidar Janez Kočevar, Matjon iz Podloža. V ospredju je mojster Ignac Štirn, tisti, ki element ostrešja podpira z letvijo, je mogoče Stanko Hace – Točkov.

Obdelovalna zadruga Ulaka bo dobila novo poslopje. Razen pridnih rok, znanja, kakšnega škripca in nekaj preprostega orodja delavci in mojstri nimajo ničesar, a stavba vseeno raste. Stavbo, ki na slikah šele nastaja, so nedavno podrli, a je pred tem marsikaj doživela. Najprej je bila zadružni hlev, potem nekaj časa podjetje Remont in nazadnje stanovanja priseljenih delavcev.

Na drugi sliki je zadaj Mlakarjev skedenj, zagotovo pa ni na njej bližnjega Jakopcovega, v katerem so našli zapisano letnico 1806 in še stoji. (Sploh so stari podcerkavski – in drugi – skednji del dragocene stavbne dediščine naših vasi, ki jim dajejo značilen pečat. Lepo jih je videti, tako urejeni so: vsi enako visoki, z enakim naklonom strehe, enake posivele lesene stene in podobna vrata, le line se razlikujejo. Velja za tiste, ki niso bili z obnovami bistveno spremenjeni oziroma povečani).

Predsednik po vojni ustanovljene Obdelovalne zadruge Ulaka, ki je pokrivala vasi Podcerkev in Dane, je bil Franc Bavec – Gregorinov, člani pa med drugim Bločanovi, Točkovi, Rihtarjeva ujna, ki je v od krav in druge živine ločenih hlevih skrbela za prašiče, Baragov Janez, ki je imel v zadrugi bika in konje; Andretov Jakob je imel tam dva para konj. Stari oče Jakobcov iz Dan je imel v zadrugi krave in teleta. Pa Bločanova Francka, poročena Kovač je tudi delala tam. V zadrugi sta bili tudi Pavličeva mama in Enžicova teta.

Okoli leta 1954 je zadruga razpadla oziroma bila ukinjena. Ivan Paternost iz Starega trga je le malo pozneje v tej stavbi – gotovo po direktivi – organiziral podjetje Remont: to je bilo podjetje, ki je proizvajalo gradbeni material, in sicer cementne strešnike in glinaste zidake, zgoraj v stavbi s slike pa so bile najprej pisarne, vsaj zdi se mi tako, pozneje pa so tam stanovali delavci, ki so si sami uredili stanovanja nad nekdanjimi hlevi. V Remontu so poleg domačinov že delale mlade ženske iz Loškega Potoka – Pavla Zabukovec iz Malega Loga, Karla Matevžincova, Micka Zakrajškova – Mima … Za delom so v Loško dolino prišli tudi Dalmatinci in Kastavci, ki so delali predvsem poti.

V prostorih Remonta so delali betonske strešnike. Tone Šepec iz Starega trga, ki je bil zidarski mojster, je vodil delo. Otroci, ki so tudi sicer radi opazovali, kaj se dogaja, so dobili nalogo, da so drgnili oziroma čistili modele za strešnike in jih mazali s petrolejem, da se beton ni prijemal. V Remontovem skednju, postavljenem nekoliko iz vasi, so izdelovali zidake. Delavci so pod vasjo na njivah, ki jim rečejo Kračce, kopali glino. Od tam so bile čez kolovoz proti Nadlesku po poševni leseni konstrukciji napeljane tračnice in po njih so vozili ilovico z vagončki v prvo nadstropje skednja. Zmetali so jo v velik stroj z valji, ki je glino mlel, da je postala gladka in jo potem spuščal v spodnje nadstropje v obliki glinastega traku, ki je bil debel in širok kot zidak, tam pa so trak razrezali na posamezne opeke. Te so delavke pobirale in vozile na sušenje. Zidaki so nekaj časa ostali na policah treh lesenih sušilnic, potem pa so jih zvozili v bližnjo peč, ki je gorela noč in dan. V njej sta spodaj kurila Baragov in Andretov oče, zgoraj pa se je pekla opeka.

Skedenj, ki je stal na koncu vasi, so pozneje prestavili v Pudob in še stoji. Bil je ozko in dolgo poslopje, v katerem so po prenehanju dela ostali vagončki in otroci so se z velikim užitkom vozili z njimi, dokler jim niso prepovedali, vagončke pa umaknili ali oddali kdo ve kam.

V Remontu so okoli leta 1960 delali še: Vili Šumrada kot vzdrževalec, Jurjev Ivan (Žagar), Rihtarjev Dušan (Jardas), Broni Baragova in še kdo, čigar ime se je pozabilo.

Prvi od leve je Franc Bavec starejši, Gregorinov ata, predsednik Obdelovalne zadruge Ulaka. Poleg njega je Anton Kočevar, Matjonov iz Podloža, zadaj je Urhov oče, Janez Škrbec. Z rokami v bok pa stoji Ignac Štirn, tesarski mojster. (Pri njem se je za tesarja izučil tudi moj oče, še pred vojno. Nedavno sem našla dokument, v katerem Štirn potrjuje, da je Jakob Mulec od – do – delal pri njem in dodaja, da je bil z njim “jako zadovoljen”…). S hrbtom proti gledalcu je obrnjen Jakob Kotnik, Andretov ata.

Zadaj se vidi streha Urbanovega skednja. Kdo vse so možje na sliki, pa ne vemo, vsaj zagotovo ne.

Lastnik slike je Franc Bavec, Gregorinov iz Podcerkve.

Viri:

• Bavec Franc ml., Podcerkev, julij 2017, februar 2018, ustno

Kraj: Podcerkev
Datum: 1948
Avtor: ni znan, mogoče Franc Truden
Zbirka: Franc Bavec
Skenirano: 5. 7. 2017
Oblika: fotografija

Na tej fotografiji so z leve proti desni: Marija Kranjc – Kranjča Micka iz Dobca, njena sestra Jerica, njuna svakinja Katarina Kranjc – moja mama, ostalih pa ne poznam. Tudi ne vem, kje je to bilo. Zgradba, pred katero stojijo, je uradna, mogoče vojašnica. Moralo pa je biti okrog leta 1940. Mama in oče sta se namreč poročila leta 1939.

Moja teta Jerica je bila rojena leta 1907 v Dobcu kot peti otrok Antona Kranjca – Kranjč’ga Toneta. Le eden pred njo je bil fant in tudi zanjo so si želeli, da bi bila fant. Bila je krepka ženska in je celo življenje opravljala tudi najtežja kmečka dela. Ker je njen starejši brat France, moj oče, doštudiral pravo in se z družino preselil v Ljubljano, njena mlajša brata, Jožeta in Janeza, pa je pobrala vojna, je po smrti svojega očeta prevzela kmetijo in jo upravljala po svojih najboljših močeh. Za eno žensko kar pretežka naloga!

Bila je široko razgledana tako v književnosti kot v zgodovini, spretna pa je bila tudi v ročnih in kmečkih delih. Slovela po tem, da je znala na pamet nešteto narodnih in cerkvenih pesmi z vsemi kiticami, ter vse mašne in druge molitve, tako da ni potrebovala nobenih knjižic. Ko so leta 1957 prišli z Radia Ljubljana, da bi posneli strica Andreja, pa je temu zmanjkalo besed, je pomagala Jerica.

Vsake počitnice sem se iz Ljubljane vračala k njej in ji pomagala, kakor sem vedela in znala. Najraje je videla, če sem kuhala, posebno kadar je bil prisoten še kdo od mojih bratov. To pa ni bilo tako preprosto, saj ni bilo kaj veliko na izbiro, trgovine pa nobene blizu. Naučila sem se tudi šivati na šivalni stroj in sešiti preproste reči, kot na primer predpasnik, prevleko za pouštr in koutr, pa kopert deko. Teti ni bilo nikoli žal blaga, če se mi je kaj ponesrečilo.

Rada sem skrbela tudi za kravo in kokoši, dokler jih je še imela, zadnja leta pa zanjo, ko sama ni več mogla. Po grdem padcu s kolesom na poti v Begunje je imela namreč hudo krvavitev v glavi in pri operaciji so ji morali izrezati precejšen del lobanje. Po tem je hitro izgubljala spomin in ni bila več sposobna sama živeti v domači hiši, kljub pomoči sorodnikov in sosedov. Umrla je v domu za starejše na Vrhniki leta 1998, stara skoraj 91 let.

Slovarček:

• pouštr: blazina
• koutr: prešita odeja
• kopert deka: pregrinjalo

Prispevek je napisala Marija Košir.

Kraj: neznan
Datum: približno 1940
Avtor: France Kranjc
Zbirka: Marija Košir
Skenirano: 10. 5. 2015
Oblika: negativ

To fotografijo smo pred kratkim objavili v prispevku 1931 Stanovnik – Pesem tihotapcev. Na hrbtni strani fotografije je s svinčnikom zapisano: Na Stanovniku nad Otokom, meja 31. 8. 31.

Na podlagi zapisa na zadnji strani fotografije in zemljevida mejnih kamnov sem ugotovil, da je najbolj verjetno, da je fotografija nastala na cesti pod maloobmejnim cestnim prehodom pri Otoških dolinah.

Žorž mi je že naslednji dan poslal izseke italijanskih vojaških zemljevidov serije 1:25.000 izdajatelja IGM, z označenimi jugoslovanskimi mejnimi objekti od Suhega vrha na Javorniku do Bele vode. Uporaben je bil seveda izsek mejnega prehoda Otoške doline. Na njem je malo pred desnim ovinkom in prehodom označena Caserma J., kar sem tolmačil kot jugoslovanska vojašnica.

Na fotografiji je konfiguracija terena enaka kot na zemljevidu. Na sliki pa je jasno videti, da za stražnico cesta zavija levo in ne desno, kot je narisano na izseku zemljevida. Na približno istem mestu je sedaj križišče, kjer se levo v serpentini odcepi cesta, ki vodi pod Kozlovko. To možnost sem najprej izločil, saj je ta cesta pod Kozlovko nova, ni vrisana še niti na vojaških specialkah iz leta 1970.

Torej fotografija in zemljevid se nista ujemala. Pomislil sem, da gre po vsej verjetnosti za eno ali več napak:

• da je napis na zadnji strani fotografije napačen,
• da je jugoslovanska karavla na italijanski karti napačno locirana za 50 – 100 m,
• da je fotografija zrcalna kot posledica napake pri izdelavi pozitiva.

Zaradi pušk, ki sta na desni rami, je Žorž mnenja, da fotografija ni zrcalna.

Hkrati nam je poslal pogled s približno istega mesta, kot je nastala zgornja fotografija pred 87 leti. Izdelan je v GIS programu, prikazan pa je na podlagi iz Lidar podatkov izdelanega digitalnega modela reliefa z natančnostjo pol metra. Primerjava lokacij je pokazala, da je oznaka jugoslovanske stražnice na italijanskem zemljevidu napačna za 50 metrov, saj se potek in izgled ceste ter relief ujemata tako na originalni fotografiji kot DMRju. Pa naj še kdo reče, da se je svet popolnoma spremenil.

Pri Zgodovinskem društvu Rapalska meja so se poigrali in v digitalni model reliefa vključili še fotografijo štirih kolesarjev.

Poleg določitve lokacije je Žorž poslal še nekaj podatkov, ki osvetljujejo stražnico na maloobmejnem prehodu Otoške doline:

Vojaški korpus Obmejne čete (originalno srbsko ime granićna trupa) so znotraj vojske Kraljevine SHS ustanovili leta 1921 ter njene pripadnike razmestili ob vseh mejah kraljevine. Že leta 1923 so korpus izdatno skrčili ter ga pustili le ob južnih mejah takratnih srbskih pokrajin, iz slovenskega dela kraljevine pa so pripadnike odpoklicali.

Vojaki korpusa so se zgolj na italijansko mejo vrnili leta 1926 ter tam ostali vse do napada na Jugoslavijo v aprilu 1941. Ob meji so praviloma na vsakih pet kilometrov zgradili svoje postojanke, stražnice pa so tudi ob mednarodnih in maloobmejnih prehodih. Njihove stražnice (srbsko karaule) so bile preproste lesene barake, ki so nekaj vojakom zagotavljale le osnovne pogoje življenja.

Mejno stražnico na fotografiji zgolj na podlagi ceste umeščamo v bližino maloobmejnega prehoda Otoška dolina ob cesti Otok – Otoška dolina – Jurišče med mejnikoma 54/XXIII – XXIV na nadmorski višini 777 metrov. Mejnika sta bila specialne vrste, saj sta označevala prehod, danes pa noben od njiju ni več ohranjen.

Mejna stražnica je vrisana na italijanskem zemljevidu lista Jurjeva dolina merila 1:25 000 iz leta 1936 neposredno ob današnjem križišču, ravno zaradi ovinka ceste na fotografiji pa sklepamo, da gre za lokacijo 50 metrov pred križiščem.

Ko bo v Javorniku skopnel sneg, si bom to mesto zagotovo ogledal.

Kraj fotografije: maloobmejni prehod Otoške doline
Datum: 31. 8. 1931
Avtor: Lojze Tomec
Zbirka: Anda Tomec
Zemljevid iz zbirke: GIAM ZRC SAZU
Skenirano: 23. 9. 2012
Oblika: fotografija

Na sliki so notranjski drvarji na delu v Franciji. Od leve:

• Franc Plos – Jernusov, Viševek,
• Jernej Šraj – Šumradov, Vrhnika,
• Lojze Sterle – Potošken, Viševek,
• Lojze Matevžič – Petruškov, Vrhnika,
• Andrej Lekšan, Klance,
• Franc Kočevar – Kordišev, Viševek,
• Lojze (priimek neznan), Loški Potok,
• Franc Baraga – Bazizljev, Viševek.

Izseljevanje Slovencev se je začelo desetletja pred zgornjo letnico. Najprej so se izseljevali v Ameriko, ko pa je ta leta 1924 zaprla svoja vrata in drastično zmanjšala kvote priseljencev, se je odprlo okno v Franciji in pridne slovenske roke so iskale svoj kruh tam. Veliko Notranjcev je tam pustilo svoja najboljša leta. Nekateri so se vrnili, drugi ne.

Večina izseljencev je delala v francoskih rudnikih, Prekmurci na žitorodnih poljih pariške kotline ali sezonsko na poljih sladkorne pese. Kočevarji, Notranjci in Čabranci pa so bili specializirani za gozdarska dela. Delo je bilo težko, zaslužek pa dober.

Novinar »Slovenskega doma« je leta 1939 obiskal naše gozdarje v Franciji. Do Montsoulta (približno 24 km zračne črte severno od Pariza) je potoval z vlakom, od tam naprej pa še pet kilometrov s kolesom. Ob že precej izsekanem gozdu so levo in desno ob cesti stale barake. Pohištvo je bilo za silo zbito, saj so se morali večkrat seliti. So pa imeli v eni od barak gramofon in so novinarju z veseljem zavrteli nekaj plošč. Posedli so okrog mize, natočili kozarce, prižgali cigarete in pogovor je stekel. Gostitelj Janez je povedal, da je iz Loške doline in da je največ gozdarjev iz Loža, Čabra in Delnic. Eni so podirali drevje, drugi pripravljali jamski les, ki so ga potrebovali v rudnikih, tretji so tesali železniške pragove – švelerje. Plače niso dobivali sproti, temveč šele, ko so delo končali in je gospodar prišel po les. Dodaten zaslužek so prinesli ostanki lesa, ki so bili njihova last.

Prvotno so bili tam nastanjeni le možje. Kmalu pa so ugotovili, da jim bo z ramen padlo veliko breme, če pridejo še žene, ki so potem kuhale, prale in šivale. Otroci so hodili v šolo v vas in so govorili francosko, doma pa so se pogovarjali po notranjsko. Še to je povedal Jane, da čeprav so že mnogo let v Franciji, vsi zelo slabo govorijo tuj jezik, ker »od koga pa naj se naučijo francosko v gozdu«. Vsi pa so računali na to, da bi čim prej zaslužili dovolj, da bi se lahko vrnili v domovino.

Kar nekaj podatkov, a kljub temu sem si pri imenih pomagal s knjigo Janeza Kebeta: Loška dolina z Babnim Poljem.

Viri:

• Kebe, J. Loška dolina z Babnim Poljem. Zgodovina župnij Stari trg pri Ložu in Babno Polje. Ljubljana: Družina d. o. o., 1996.
• Slovenski dom (15.05.1939), letnik 4, številka 111. URN:NBN:SI:DOC-YHX4ZHN1from https://www.dlib.si

Kraj: Francija
Datum: 1937
Avtor: neznan
Zbirka: Župnišče Stari trg
Skenirano: 28. 3. 2012
Oblika: fotografija

Ob jugovzhodnem delu Cerkniškega jezera leži vas, nekdaj imenovana Vrh jezera in prvič omenjena leta leta 1275, pod imenom Gorenje Jezero pa šele leta 1430. Vaščani so tam postavili cerkev in jo posvetili zaščitniku pred poplavami sv. Kancijanu. Prvič je omenjena leta 1526. Sedemnajstega junija 1558 je oglejski pomožni škof posvetil oltar in vanj položil relikvije sv. Kancijana. Leta 1878 so obnovili ostrešje.

Kancij in Kancijanila sta bila dvojčka, Kancijan pa njun brat. Po izročilu so izhajali iz bogate rimske družine Ancijev – iz te družine je bil tudi rimski cesar Kar oziroma Karin (Carinus). Njihov učitelj Prot jih je poučil v krščanski veri.

Ko je Dioklecijan začel preganjati kristjane, so prodali vse svoje premoženje v Rimu in pobegnili v Oglej, a tudi tam so jih preganjali. Lokalni oblastniki so hoteli, da Kancij, Kancijan, Kancijanila in Prot, v znak lojalnosti oblasti, počastijo rimske bogove. To so zavrnili in skušali pobegniti. Ujeli so jih in v Gradežu (Škocjan ob Soči/San Canzian d’Isonzo) obglavili na dan pred junijskimi kalendami – 31. maja, domnevno leta 304. Kristjani so njihova trupla na skrivaj shranili v kamnit sarkofag in nad njim pozneje zgradili cerkev sv. Kancijana.

Cerkev spada med nepremično kulturno dediščino.

Na levem oltarju je mavčni kip Žalostne Matere božje z Jezusom, ki ga je kupil vaški župnik za kapelico, a je ostal v cerkvi. Pred prvo svetovno vojno so obnovili zvonik nad pročeljem. Narejen je na preslico. Oba zvonova so leta 1917 vzeli, nova pa sta bila obešena leta 1922. Glavni oltar datira v 18. stoletje. V glavni niši je sv. Kancijan, levo njegov brat Kancij, desno pa njuna sestra, upodobljena kot mladenič, sv. Kancijanila. Z zvonjenjem v tej cerkvi so domačini vsako leto naznanili začetek znamenitega lova v Cerkniškem jezeru, o katerem je poročal že Valvasor.

Če nč, pa nč.

Viri:

• Življenje svetnikov II. Celje: Mohorjeva družba v Celju, 1929.
• Kebe. J. Loška dolina z Babnim Poljem. Zgodovina župnij Stari trg pri Ložu in Babno Polje. Ljubljana: Družina d. o. o., 1996.
• http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?Esd=2339
• Dežela ob Cerkniškem jezeru. Cerknica: Kulturna skupnost občine Cerknica, 1990.

Kraj: Gorenje Jezero
Datum: neznan, okoli 1930 (?)
Avtor: neznan
Zbirka: Župnišče Stari trg
Skenirano: 29. 7. 2012
Oblika: kopija fotografije

Nedavni mraz in sneg sta me spomnila na sliko iz leta 1952. Je sicer bolj slabe kvalitete, a se vseeno vidi, da je bilo takrat zelo veliko snega.

Spomnim se, da je pri nas zakril okna. Še potem ko so ga odkidali, je bilo v hiši še vedno temačno. Ko so naredili prehode tudi od hiše do hiše, je posijalo sonce. Oče mi je pripel smučke, take kratke, s štirimi lesenimi količki, med katere se je postavil čevelj in se pritrdil z jermenčki, in me postavil na sneg. Bilo je prav zanimivo, da sem bila njemu nad glavo. Kaj hitro pa me je postalo strah in me je spet postavil na tla.

Takrat je bilo toliko snega, da se je v vas zatekel jelen, ki so ga imeli kake 14 dni privezanega pod Podlipčim kozolcem. Spomnim se slike, a je nimam. Ko se je sneg sesedel in malo skopnel, so jelena izpustili. Ucvrl jo je proti Vinjemu vrhu, kar so ga nesle noge.

Na sliki pred vežnimi vrati naše – Kranjče hiše stojimo: nasmejana moja mama Katarina Kranjc s Tomažem v naročju, pri njej pa prav pri vratih Andrej, za njim jaz, pred njim pa Janez.

Prispevek je napisala: Marija Košir.

Kraj: Dobec
Datum: februar 1952
Avtor: France Kranjc
Zbirka: Marija Košir
Skenirano: 12. 11. 2014  (Marija Košir)
Oblika: skenirana datoteka

Razglednico iz Vrbe s senčnim profilom Franceta Prešerna je leta 1962 dobila Sonja Lipovec pri Malenski mami v Markovcu. Slika je precej stara, natisnjena na bolj hrapavem papirju in s fotografijo v zelenkasti barvi. Kdo ve koliko časa je že bila pri hiši, preden je prišla na svetlo … Je pa kar prava, da ob njej opišem zanimiv otroški hobi, ki se mu takrat še ni reklo tako, niti izraza konjiček nismo poznali v pomenu nekega početja za razvedrilo, ampak smo rekli kar po domače: razglednice zbiram. To zbiranje je bilo velika moda, enako kot zbiranje vžigaličnih škatlic ali sličic filmskih zvezd iz prvega žvečilnega gumija, ki so ga izdelovali v Nerežiću na otoku Braču … kako se mu je že reklo, temu gumiju …? No, tudi če si v trgovini rekel samo “čigumi”, nisi mogel zgrešiti, ker so bile tiste ploščice v staniolu prvi edini žvečilni gumi. Tak v obliki cigaret se je dobil le v Italiji …

Zbirka razglednic je bila že kar statusni simbol – več ko si jih imel, bolj ko so bile od daleč in več ko je bilo med njimi barvnih, več si veljal med brati. Posebna kategorija so bile razglednice s slikami filmskih igralcev in “zaljubljene”, z nerodno pozneje obarvanimi slikami parčkov, ki so se objeti milo gledali in držali za roke, oblečeni in sfrizirani za tedanji okus že hudo staromodno. Pa tudi slike cvetja, po možnosti “gartrouž”, so bile imenitne.

Če je poštar prinesel razglednico v hišo, je bilo še v šestdesetih letih prejšnjega stoletja to nekaj imenitnega. Pomenilo je, da je nekje daleč nekdo mislil nate – kakšen sorodnik, prijateljica, sošolka ali – bognedaj – fant. Bogata zbirka razglednic je bila pravi zaklad, ob katerem smo se tudi učili in spoznavali domačo deželo in svet. Desetletja prej so bile razglednice s pozdravi kavalirjev privilegij imenitnih gospodičen, v naših časih pa so se že razširile tudi na starejše otroke. Zbirali smo jih, menjavali, kazali drug drugemu in jih skupaj po svoje preučevali, gojili hrepenenja po tujih krajih in delali načrte o bodočih potovanjih, si izmišljevali, da smo bili tudi sami že tam, si jih zavidali, se spominjali tistih, ki so jih poslali in ugibali o njih… Albumov nismo imeli, dovolj in celo bolj praktične so bile stare škatle od čevljev in le malo kdo je imel zanje imenitno poslikano pločevinasto škatlo. Ročno, z okrasnimi šivi sešite škatlice iz kartona in celuloida, znotraj oblazinjene z vato in prevlečene s svilo, so bile prava dragocenost, še posebno, če imele posebno lepo razglednico ali njen del všit kot okras; uporabljale pa so se le za hranjenje nakita in raznih dekliških skrivnosti.

Ne vem, kje je Sonja Lipovec, takrat še Plosova iz Podgore, hranila svoje razglednice, a zbirala jih je tudi ona. Kot vsi drugi zbiralci razglednic je po njih spraševala starejše, kamorkoli je prišla. Tako se spominja tudi te razglednice:

“Takrat, okoli leta 1962, smo v Beli malen hodili kupovat koruzno moko za žgance ali kaj za kokoši. Mama je včasih poslala tja tudi mene in tako sem nekoč naletela na Malensko mami. Pa sem tudi njo vprašala, ali ima kakšno razglednico zame, ker jih zbiram. In res mi je rekla, naj malo počakam, odšla v hišo in se čez čas vrnila z razglednico Vrbe in Franceta Prešerna, ki mi jo je dala … Še danes mi je lep spomin na tiste čase in na Belmalensko mami.”

Viri:

• Sonja Lipovec, februar 2018, ustno

Kraj: Vrba, Markovec (zgodba)
Datum: okoli 1962
Avtor: neznan
Zbirka: Sonja Lipovec
Skenirano: 3. 3. 2018
Oblika: razglednica

Fotografija iz zbirke Franca Gornika iz leta 1961 prikazuje kopalce na brestovem bazenu na Slivnici.

Podjetje Brest je še pred požarom, ki je bil v soboto 8. avgusta 1959, pričelo graditi protipožarni bazen na Slivnici.

Najprej so gradbeni delavci izkopali gradbeno jamo. Pri kopanju v teren je bilo potrebno miniranje. Kompresorji se neutrudno drdrali, delavci so naredili vrtine, v katere je nato miner vtaknil eksploziv. Pred miniranjem je zavpil fajer!, kar je bil zvočni signal, da se bo miniranje začelo.

Okolica bazena ni bila nikoli urejena. Z zgornje strani je bilo ob bazenu položenih nekaj vrst pranih betonskih plošč velikosti 50×50 cm.

Okrog bazena je bila ograja iz pletene žične mreže, vendar je bilo nekaj kar precej širokih odprtin, skozi katera je bil kopalcem in ostalim obiskovalcem bazena omogočen nemoten dostop do bazena.

Preden je bil brestov protipožarni bazen zgrajen, smo se kopali v Kolenu, pa pri Krajcovi žagi, pa še naprej po potoku proti Begunjam, kjer zdaj pravijo Srebrna jezera (najbrž zaradi filma o Vinetuju). Kopali smo se tudi pri Rutarju, pa tudi na jezeru, dokler je bila voda.

Kraj: Cerknica
Datum: 1961
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Gornik, arhiv Brestov obzornik
Skenirano: 28. 7. 2011
Oblika: fotografija

Bazen je imel na vsaki krajši stranici po štiri podstavke za skoke v vodo, čeprav je skakalec, ki je na posnetku, skočil v bazen z daljše stranice.

Na severni strani je bilo dno bazena bolj plitvo, proti sredini pa se je dno spuščalo in je bila voda na južnem delu bazena globoka.

Bazen ni bil nikoli tako dograjen in urejen, da bi ustrezal merilom, ki so predpisana za take objekte, da ne govorim o reševalcu iz vode.

Do bazena se je prišlo mimo Šerkotove hiše, v kateri je zdaj notariat, se zavilo levo v klanec mimo Žitkotove in Radučenove hiše, kjer se je proti bazenu začela nekaj sto metrov dolga stezica.

Ker je teren obrnjen proti soncu, sem ob stezici večkrat opazil kakšno kačo, ki se je nastavljala soncu in je pobegnila, ko je začutila bližino človeka.

Kraj: Cerknica
Datum: 1961
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Gornik, arhiv Brestov obzornik
Skenirano: 28. 7. 2011
Oblika: fotografija

Takole jih poimenuje Janez Kebe v svoji knjigi:

• Franc Petrič – Maškov,
• Anton Kraševec – Kovačev s Škrilj,
• Franc Kraševec – Malenski,
• Jakob Kraševec – Malnarjev,
• Franci Hauptman – Albinov Francek-fantek,
• Albin Hauptman – Albinov,
• Anton Krajc – Kovačev,
• Janez Petrič – Maškov,
• Matervž Strle – Mlakarjev.

Na sliki so lovci iz Dan in zato sklepam, da sta bili živali uplenjeni v Snežniških gozdovih. Tam je bilo na prelomu iz devetnajstega v dvajseto stoletje, po oceni starih gozdarskih uslužbencev, od 30 do 40 medvedov. Do leta 1998 se je število le-teh povečalo na 392.

Leta 1999, skoraj 66 let po nesrečni smrti medveda na sliki, je dal tedanji minister nalog za odstrel 65 medvedov. Povečano število kosmatincev je bilo na račun beguncev, ki so se med vojno preselili iz Bosne. Odstrelili pa naj bi jih, medvede namreč, zaradi ovac oziroma napadov nanje. Veste, lov je bil vedno prestižen šport. Za kralje in graščake. Zato pa je imel vsak graščak svojega jagra, da je živali pazil in raubšice lovil. Ni bil minister od včeraj in matematiko je imel gotovo odlično. Za odstrel medveda moraš plačat kot črn, če pa slona ustreliš, te pa črnci zaprejo. Vam povem, da so Italijančki že na meji čakali s polnim kufrom lir, da bi lahko te medvede na dlako položili. Kam je šel ta denar pa bohved. Politiki so od nekdaj radi streljali. Se spomnim, ko je en naš politik v Afriki odstrelil slona, ker ga je menda zamenjal za gazelo, čeprav ga je gledal skozi daljnogled, ki pa je bil seveda na puški. Sloni so pa v Afriki zaščiteni, kot pri nas kočevski medvedi. Pa so ga potem zaprli, politika namreč, in smo plačali kot črni, da so ga ta črni izpustili in slovenski, takrat jugoslovanski, nacionalni dolg se je precej povečal. Pa takrat so bila še mrhovišča in so lovci poskrbeli, da je bilo tam kaj za pojest, da medvedje niso ven iz gozda silili. Potem je pa Evropska unija, od katere imamo samo blagor, prepovedala mrhovišča. Zakaj že? Zdaj pa še gozda ni več. Kolikor ni žled polomil, je pa lubadar nadaljeval, dokončali so pa gozdarji, ki še kakšno smreko več, kot je treba, posekajo, pomagal jim je pa še vetrolov leta 2017, ki je podiral samo zdrave smreke v najboljših letih. Zdaj pa pride medved prav na vrt in se na kompostniku naje, če je kaj tam. Sicer pa poišče čebele, ali pa ovce. Volkovi mu pa pomagajo. Ni lahko biti kmet v Evropski uniji. Pa medved tudi ne.

Samo da si boste lažje predstavljali, da lov ni za reveže.

Z dnevno lovno pristojbino lovski gost pri lovu na medveda plača organizacijo lova, vstop v lovišče, spremljevalca, uporabo lovskih naprav in pripravo trofeje. Prenočevanje in oskrbo je treba plačati posebej. Za posebej naročene prevoze z avtomobilom velja plačilo kilometrine, in sicer 0,25 € za 1 km. Dnevna lovna pristojbina je 100 €.

Odstrel medveda do 150 točk 600 evrov in tako dalje, ko pridemo do cene 6.000 evrov za medveda, ki velja od 290 do 300 točk. Za vsako nadaljnjo točko je treba plačati 150 €. Za zastreljenega medveda plača lovski gost 1.000 € odškodnine. Kot trofeja pripada lovskemu gostu kožuh z glavo. Za tepih pred kamin. Cene so stare več let. Sedaj so gotovo višje.

Kaj te točke pomenijo, naj pa kakšen lovec razloži. Meni ni uspelo ugotoviti.

Še dobro, da sem imela knjigo Janeza Kebeta. S tem si ne bi mogla kaj dosti pomagati.

Viri:

• http://www.lovska-zveza.si/userfiles/Druge_dejavnosti/pdf/Cenik.pdf
• Kebe, J. Loška dolina z Babnim Poljem. Zgodovina župnij Stari trg pri Ložu in Babno Polje. Ljubljana: Družina d. o. o., 1996.

Kraj: Dane
Datum: 1933
Avtor: neznan
Zbirka: Župnišče Stari trg
Skenirano: 28. 3. 2012
Oblika: fotografija

Na fotografiji, ki je nastala med leti 1873 in 1875, je fregata “Nadvojvoda Ferdinand Max.”, bojna ladja avstrijske vojne mornarice. Fregate so bile najprej hitre ladje s tremi jambori in dvema palubama, na katerih je bilo nameščenih kakih 50 topov, prav take, kakršne smo videli v pustolovskih gusarskih filmih. Kasneje, z iznajdbo parnega stroja, so jih krasili še visoki dimniki, še malo kasneje pa so jih izpodrinile križarke.

Prav ta fregata je še posebej pomembna. Prvič, ker se je zelo izkazala v pomorski bitki pri Visu (1866) in drugič, ker je povezana z železniško postajo na Rakeku.

Pred kratkim je na Dunaju izšla knjiga z naslovom “Album ladjevja avstrijske vojne mornarice Johanna B. Rottmayerja 1872-1880”.

Avtorja W. M. Donko in T. Zimmel sta v njej predstavila fotografa, ki je v sedemdesetih letih 19. stoletja poslikal vojne ladje cesarstva. Pred tem sta tudi natančno pregledala vse dosegljive vire in naletela tudi – ja, na Stareslike.

Prispevek, ki ga avtorja omenjata v svojem delu, smo objavili pod naslovom 1864 Rakek – Železniška postaja, hkrati s kratkim življenjepisom avtorja fotografije. Iz knjige pa smo izvedeli še nekatere zanimive podrobnosti.

Johann B. Rottmayer, rojen leta 1831, je bil poklicni fotograf okoli petdeset let, svoje ateljeje pa je imel v vsaj enajstih mestih tedanje Avstro-Ogrske in tudi na Bavarskem. Med drugim v Trstu, Gorici, Gradcu in v Ljubljani, kjer je prodal atelje leta 1883, potem ko se je preselil v München.

Najprej je izdeloval portrete, ki so bili takrat zelo priljubljeni, pa tudi dobičkonosni, saj je lahko s svakom Zintlom odprl toliko podružnic. Leta 1872 se je pogodil s Poveljstvom vojne mornarice, da bo slikal “portrete” bojnih ladij. S tem bi prišla pomorska komanda do odličnega, brezplačnega kataloga vojnih plovil, le fotografu bi omogočala, da postavi ladje na primerne lokacije in da kasneje te posnetke, za svoj račun, prodaja kot umetniška dela. Fotografiranje je potekalo med leti 1873 in 1875, predvsem na lokacijah v zalivu vojaškega pristanišča Pulj (Pula) v Istri in deloma v luki Trst. Skupaj je posnel 75 ladij in pristaniških objektov ter predal album cesarju Francu Jožefu I., ko je ta leta 1875 obiskal Trst, tedaj glavno pomorsko mesto monarhije. Zbirko danes hrani Avstrijska Narodna knjižnica.

Rottmayer ni poslikal vseh ladij, projekt je zaključil pred tem, ter začel kasneje prodajati fotografije neke druge znamenitosti tistega časa – železnice. Poslikal naj bi lokomotive, kompozicije in železniške postaje, predvsem tiste v okolici Trsta. Tako smo prišli do železniške postaje na Rakeku. Proga Dunaj-Trst je bila dokončana 1857, kdaj točno je Rottmayer fotografiral rakovško postajo, objavljeno v našem postu, ni znano.

Rottmayer je prejel naziv cesarsko-kraljevi dvorni fotograf (k.u.k. Hof-Fotograf), umrl je leta 1907.

Viri:

• Wilhelm M. Donko, Thomas Zimmel: Flotten-Album der österreichischen Marine von Johann B. Rottmayer 1872-1880, Fidelitas Verlag Wien, 2018
• Wikipedija: Fregata

Kraj: Trst
Datum: 1873
Avtor: Johann B. Rottmayer
Zbirka: Miloš Toni, vse fotografije so iz omenjene knjige
Skenirano: 18. 3. 2018 (bojans)
Oblika: kopija fotografije, publikacija

Fotografija neznanega avtorja izpred druge svetovne vojne prikazuje pogled na Cerknico.

Fotograf jo je posnel z Žajfarjevega vrta, saj takrat ta še ni bil pozidan s stanovanjskimi bloki. Postavil se j v bližino Kušlanove hiše, kamero usmeril proti jugu in fotografiral. Bilo je popoldne, saj kaže ura na zvoniku 13:35, pa tudi sončna obsijanost je popoldanska.
Leto 1935 je ocenjeno.

V ozadju fotografije stoji cerkev Marijinega rojstva. Pravijo, da je njen zvonik visok okrog 65 metrov. Še ko sem hodil v osnovno šolo, sva šla nekega dne s sošolcem do malih lin.

Do velikih lin, kjer so veliki zvonovi, se da povzpeti po stopnicah, višje do malih lin pa po lestvah.

Ravno ko sva se vzpela do velikih lin, je na zvon udarilo kladivo in odbilo uro. Kako je to zadonelo!

V malih linah se je odprl lep pogled na Cerknico in okolico. Iz malih lin se sploh ne opazi klancev v mestu, dobiš občutek, kot da bi Cerknica ležala na ravnini.

Zadaj desno se vidi streha cerkniškega župnišča, na sredi zadaj vidimo streho Zagorjanove hiše, zadaj levo pa streho kaplanije.

Spredaj desno je Zevnikova hiša, spredaj levo pa Turšičeva, oziroma po domače Gšpinova.

Prav spredaj se razteza Žajfarjev vrt.

Fotografija je bila izdana kot razglednica.

Kraj: Cerknica
Datum: 1935
Avtor: neznan
Zbirka: Tone Urbas
Skenirano: 29. 7. 2016
Oblika: razglednica

Včasih se usoda poigra. Za objavo na strani Stareslike smo dobili to fotografijo brez dodatnih podatkov. Na voljo je bil le zapis na zadnji strani fotografije.

Skoraj istočasno sem brskal po kupu starih dokumentov in naletel sem na dokument z naslovom:

 Prepis “KRONIKE ŠOLE V OTAVAH”, ki jo je dne 30. avgusta 1960 napisal Zalar Jože iz Dol. Otav.

Leta 1928 se je porodila misel tukajšnjega prebivalstva, oziroma želja do lastne šole, katero je bila po tedanjih zakonih upravičena, ker je obstoječa šola pri Sv. Vidu bila oddaljena 6-7 km.

Ustanovljen je bil pripravljalni odbor petih mož, in sicer: Zalar Jože iz Dol. Otav, Janez Koščak, Zalar Jože in Borštnik Janez iz Gor. Otav ter Rupar Anton iz Župenega. Prošnja odbora glede graditve šole v Otavah je naletela na gluha ušesa pri občini, kakor tudi na okraju, oziroma banski upravi. Pričela se je huda borba, katera je trajala dve leti – vzrok je bilo politično ozadje. Šele, ko je prišel na oblast novi ban – dr. Drago Marušič in odstranil občinskega župana Sv. Vid ter zamenjal okrajnega načelnika, izgledi na šolo v Otavah so se izboljšali. Poslal je na lice mesta ogledno komisijo, na kar je bilo izdano dovoljenje za gradnjo šole.

Pričeli smo zbirati gradbeni material in prostovoljne prispevke. Ravno v tem času je iz okupirane (po fašistični Italiji) Primorske – iz Št. Petra pri Gorici, prišel Mervič Metod – učitelj, ter zaprosil za jugoslovansko državljanstvo in službo na banski upravi. Bil je sprejet v službo in poslan v Otave. Prebivalstvo Otav ga je z veseljem sprejelo in ker se je takoj v začetku izkazal za dobrega organizatorja, mu je zaupalo vodstvo pri gradnji šole. Pripravili smo gradbeni les, nabavili apno in opeko, doma pa smo spekli 40.000 komadov zidne opeke. Pričela se je gradnja. No, zopet smo naleteli na hude težave. Nastopila je namreč svetovna finančna kriza, vse banke so bile prazne, radi čega nismo mogli dobiti najnujnejšega posojila. Takoj se je znašel učitelj Mervič. On je s pomočjo gori imenovanega odbora organiziral notranje posojilo na področju Otav. Uspeh te akcije je bil odličen. Prebivalstvo je v zaupanju do učitelja in vneto za šolo zbralo 200.000 din, kar je takrat predstavljalo vrednost 80 najboljših volov. Posojenega denarja ni dobil nihče več nazaj – niti obresti, niti glavnice.

Gradnja šole je dobro napredovala ter je konec leta 1931 bila dograjena in izročena namenu. V njej je učitelj Mervič pričel z poukom in s tem uresničil dolgoletno željo tukajšnjega prebivalstva. V šoli je učitelj Mervič s svojo mlado ženo Pavlo in edino hčerko Metodo srečno in zadovoljno živel. Okrog šole je uredil lep sadovnjak in cvetlični vrt, tako da je bil okras šoli in zgled otavskim domačijam. Prebivalstvo tukajšnjih vasi jih je zelo spoštovalo in cenilo. Soproga učitelja je v šoli poučevala ženska ročna dela in povsod je bila priljubljena.

Učitelj Mervič je bil v Otavah pravi ljudski vodja. Udejstvoval se je povsod, kjer je bilo to potrebno, pa naj bo to med posameznimi osebami ali v javnosti. Zelo aktiven je bil na kulturnem vzgoju mladine in na tem polju je vložil mnogo truda. Bil je tudi dobre družabnik ter med možmi in fanti vedno veselega značaja. Popolnoma se je seživel s tukajšnjim prebivalstvom in s svojim zelo lepim, ljudskim nastopom, vedno pozitivno deloval na okolino. Večkrat je dejal, da ne bo odšel iz Otav in da bo tudi po upokojitvi živel tukaj.

Tako je družina preživljala vesela leta do začetka druge svetovne vojne. Ob izbruhu vojne so italjanske okupatorske tolpe zasedle Slovenijo in prišle tudi v Otave. Spričo naraščajočega odpora okupatorskemu režimu, kjer je bil učitelj Mervič zelo aktiven, rastel je tudi bes okupatorja. Kot dober poznavalec italjanskega jezika je vedno uspeval preprečiti vse italjanske načrte na področju Otav. Vendar je bil preveč zaupljiv v osebe in ni našel za potrebno, da bi se pravočasno umaknil prežeči nevarnosti. Dne 24. julija 1942 leta so pridrli razbesneli italjanski fašisti v Otave in pobrali 20 mladih mož in fantov, med njimi tudi učitelja Merviča in Šinkovca. Vse so odpeljali na livado med Stražiščem in Kožljekom, kjer so jih grozno mučili, ter na koncu pobili. Ta dan je bil strašen in pretresljiv za Otave. Čim se je zvedelo o zločinskem dejanju, so starejši možje šli iskat svojce in prijatelje pobite na livadi. Naložili so tri voze razmesarjenih trupel, ter jih ponoči v strahu prepeljali v Otave. Skopali so tri jame, vanje položili trupla brez krst in zagrebli brez zvonenja – ob zamolklem ihtenju žena, otrok, staršev in prijateljev. Vse to je bilo potrebno urediti tiho in ponoči radi krute fašistične odredbe.

Pokojni Metod Mervič je bil zaveden slovenec in vnet pristaš gibanja za osvobodilno idejo, radi čega je bil večkrat preganjan, posebno pa družina po njegovi smrti.

Po osvoboditvi se je soproga pok. Merviča s hčerko preselila v Št. Vid pri Ljubljani. Tam živi pri svoji omoženi hčerki srečno in zadovoljno; le nekaj je, kar ji greni življenje – izguba dobrega moža in očeta.

Tudi mi Otavci ne moremo pozabiti našega prvega učitelja in dobrega prijatelja. Čeravno je že 18 let v grobu, se ga še prav dobro spominjamo, kot da je včeraj bil med nami. Da bi se mu vsaj delno oddolžini za njegovo dobroti in prijaznost, smo mu poleg že vzidane spominske plošče dali povečati njegovo fotografijo in jo izobesli v šolski učilnici, kjer je poučeval otroke. Kopija tega spisa o graditvi šole v Otavah in delovanju prvega učitelja v njej pok. Mervič Metoda pa bo vložena v notranjost fotografije.

Dne 23. avgusta 1960                                                 Zalar Jože, Dol. Otave

Od nastanka tega prepisa je minilo že skoraj 60 let. V tem času se je veliko spremenilo. Otavska šola je prenehala biti šola že leta 1962, ko je učence, od tedaj naprej so se imenovali vozači, začel voziti avtobus v Begunje in Cerknico. Ostalo pa je grobišče in grob učitelja Merviča.

Le kdo ve, kaj se je v 60 letih zgodilo s sliko Metoda Merviča in zapisom, ki je bil vložen v okvir pod sliko!

• Neznan,
• Franc Borštnik in hčerka Dragica,
• Kovačev ata z uro,
• Rupar – mož in žena od Sv. Vida,
• Betačov ata.

• Koščakov ata,
• Metoda Mervič (hčerka),
• Metod Mervič,
• Pavla Mervič,
• Jože Zalar (Bečajev),
• Anton Rupar,
• Anton Tekavec.

Kraj: pred šolo Otave
Datum: verjetno pred 2. svetovno vojno
Avtor: neznan
Zbirka: Jože Korošec
Skenirano: 5. 10. 2017
Oblika: fotografija

Leta 1960 je župnija sv. Jurija v Starem trgu pri Ložu praznovala 800. letnico ustanovitve. Na slovesnost so se pripravljali s celotedensko duhovno obnovo. Cerkev so zunaj in znotraj lepo uredili in prenovili krstilnico. Slovesnost, ki je bila 20. novembra 1960, je vodil škof dr. Anton Vovk, in kot vidimo, je bila novembrska nedelja prav prijetna, brez mraza, snega in burje. Škof, na vrhu stopnic, prihaja iz cerkve in je namenjen k črnemu volkswagnu, hrošču po domače, ki ga bo odpeljal na kosilo ali že kar nazaj na sedež škofije. Skrajni desni na sliki je Vojko Seljak, dolgoletni unški župnik, ki je maševal in opravljal druge duhovniške zadolžitve tudi na Rakeku. Čisto pravi duhovnik, z dušo in srcem, preprost in dobrosrčen.

Anton Vovk (1900 – 1963), v krstni knjigi zapisan kot Volk in kasneje na podlagi starejših vpisov popravljeno na Vovk, se je rodil v isti kamri kot France Prešeren in je bil pesnikov pranečak. Bil je 30. ljubljanski nadškof. Poleg škofovstva je opravljal še številne druge pomembne funkcije in leta 1960 doktoriral na Teološki fakulteti v Ljubljani. Na začetku škofovanja je skušal brez posrednikov urediti odnose med cerkvijo in državo. Zaradi tega je bil tudi neposredno ogrožen, kar je doseglo vrh 20. januarja 1952, ko so ga na vlaku na železniški postaji Novo mesto polili z bencinom in zažgali. Njegova zasluga je, da sta se ohranila Teološka fakulteta in semenišče. Ustanovil je tudi pet novih župnij. Ob 500-letnici ljubljanske škofije je v Rimu izposloval, da sta bila za prva zavetnika imenovana Ciril in Metod. Bil je priznan in dober govornik, ki je celo življenje skrbel za lepo govorjeno in pisano besedo. Kot dijak je pisal tudi pesmi, njegovi govori so ohranjeni v zapuščini.

Župnija Stari trg pri Ložu je prafara, ker je obstajala že leta 1160, kar izhaja iz listine, ki jo je 15. novembra 1221 izdal patriarh Bertold iz Ogleja in v njej piše, kako se je glede patronata nad župnijo v Ložu sprl z Vrbovškim grofom Vilijemom. Prepir je zelo natančno opisan na spletni strani župnije in dekanije Stari trg, ampak če po pravici povem, je tako zapleteno, da ne razumem, kdo je zmagal. Pomembno je, da je župnija stara in imamo sliko s praznovanja 800. letnice, kar je lep jubilej.

Viri:

• http://www.zupnija-staritrg.si/stari_trg_page_2
• http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi814645/

Kraj: Stari trg
Datum: 20. november 1960
Avtor: Foto Erjavec – Stična
Zbirka: Nenad Škarič
Skenirano: 4. 2. 2017
Oblika: fotografija

Rdeča knjižica, ki je odpirala vrata, omogočala boljšo zaposlitev ali pa le obdržati tedanjo. Eni so se včlanili iz koristoljubja, drugi iz prepričanja. Ko je Jugoslavija že počasi umirala, smo parolo »Proletarci vseh dežel, združite se!« predelali v »Proletarci vseh dežel, zdržite še!«

Ob nastanku je bila Komunistična partija Jugoslavije (KPJ) prepovedana, kasneje se je marsikdo pretrgal, da bi ga sprejeli vanjo. Sama nikoli nisem bila članica nobene partije in tudi nikoli ne bom. Še partija šaha mi gre bolj slabo od rok. Ko smo bili v tretji gimnaziji, kar pomeni, da smo postali polnoletni in smo dobili pravico voliti in biti voljeni, voziti avto in početi še druge neumnosti, za katere smo sami odgovarjali in ne več naši starši, so nas pričeli na veliko snubiti za članstvo v partiji. Ker mi to ni dišalo, sem rekla, da hodim v cerkev in sem imela mir. Resnici na ljubo, tudi v cerkev ne grem prav pogosto. Člani partije so bili tudi tisti, ki sedaj pri Bogu prisegajo, da niso bili.

ZKJ je bila ustanovljena leta 1919 in med drugo svetovno vojno je postala vodilna politična institucija. Leta 1952 se je preimenovala v Zvezo komunistov Jugoslavije – ZKJ in ugasila leta 1989, leto kasneje pa se je v Sloveniji preoblikovala v Stranko demokratične prenove in se kasneje še nekajkrat preimenovala in združevala z drugimi strankami, dokler ni leta 2005 zaživela pod imenom SD – Socialni demokrati.

Usihanje moči in ugleda ZKJ pa se je pričelo že pred letom 1989, kar je pripeljalo do šale, ki bi bila lahko še danes aktualna s kakšno drugo izkaznico, če jih še dajejo. Na bencinsko črpalko je prišel možakar, črpalkar mu je natočil poln tank bencina (takrat so redki sami tankali), ko je bilo treba plačati pa se je izkazalo, da možakar nima denarnice. Kaj sedaj? Črpalkar mu ponudi možnost, da pusti kakšen osebni dokument, ki mu ga bo vrnil, ko bo prišel bencin plačat. Izkaže se, da možakar tudi osebnega dokumenta nima in reče: »Joj, nič nimam, lahko pa vam pustim partijsko izkaznico.« Pa pravi črpalkar: »Ne, ne, teh imam pa že poln predal.«

Zdržite še – saj bo!

Kraj: Jugoslavija
Datum: 1956
Avtor: neznan
Zbirka: Miloš Toni
Skenirano: 11. 8. 2015
Oblika: dokument

Skladno z načrtom o izvedbi III. Lesariade 72 je bil 15. aprila sestanek organizacijskega komiteja in predstavnikov vseh prijavljenih podjetij. Na sestanku so prisotni poslušali poročilo o dotedanjem delu in pripravah, dobili so tudi aktivni pregled izvedbe same prireditve. Izdelan je že bil urnik vseh tekmovanj. Z manjšimi dopolnitvami pa so soglasno sprejeli tudi pravilnik iger. Izžrebane so bile tekmovalne številke.

Kegljanje moških ekip se je začelo že v petek, 16. junija.

V maju je bil dokončan bilten, zgradila so se igrišča, opravljena je bila rekonstrukcija kegljišča, organizacijske priprave, skratka vse, kar je potrebno. Tudi komisija za promet in varnost je morala urediti vse, saj je v Cerknico pripeljalo okrog 25 izrednih avtobusov. Med tekmovališči pa je stalno vozilo še 8 avtobusov, poleg tega pa je prišlo še okrog 200 osebnih avtomobilov. Krajevna skupnost Cerknica je izdala priporočilo za ureditev Cerknice. K uspešni organizaciji so prispevali praktični vsi prebivalci in ne samo Brest.

Naj naštejem podjetja, ki so sodelovala:

• ALPLES, tovarna pohištva Železniki,
• BOR, mizarsko galanterijsko podjetje Laško,
• BREST, industrija pohištva Cerknica,
• ELAN, tovarna športnega orodja Begunje na Gorenjskem,
• GLIN, gozdarstvo in lesna industrija Nazarje,
• HOJA, predelava lesa Ljubljana,
• INLES, industrija stavbenega pohištva Ribnica na Dolenjskem,
• JELOVICA, lesna industrija Škofja Loka,
• KLI, kombinat lesno predelovalne industrije Logatec,
• KOPITARNA, Sevnica,
• KRN, tovarna pohištva Klavže,
• LESOGRAD, Kozina,
• LESONIT, tovarna lesovinskih plošč Ilirska Bistrica,
• LIK, lesna industrija Kočevje,
• LIKO, lesnoindustrijski kombinat Vrhnika,
• LIPA, tovarna pohištva Ajdovščina,
• LIP, lesno industrijsko podjetje Slovenj Gradec,
• LIP. lesno industrijsko podjetje Slovenske Konjice,
• LIP, lesno industrijsko podjetje Bled,
• MARLES, lesna in pohištvena industrija Maribor,
• MEBLO, tovarna pohištva Nova Gorica,
• MIZARSTVO, pohištveno mizarstvo Branik,
• NOVA OPREMA, tovarna oblazi njenega pohištva Slovenj Gradec,
• NOVOLES, industrija pohištva Straža pri Novem mestu,
• OLES, lesno podjetje Izola,
• SAVINJA, lesno industrijski kombinat Celje,
• SLOVENIJALES, trgovsko in proizvodno podjetje Ljubljana,
• STIL, tovarna pohištva Koper,
• STILLES, tovarna stilnega pohištva in notranje opreme Sevnica,
• STOL, industrija pohištva Kamnik,
• TAPO, podjetje za izdelavo blazinjenega pohištva Ljubljana,
• TOVARNA MERIL, Slovenj Gradec in
• ZLIT, združena lesna industrija Tržič.

Prišli so torej iz vseh delov Slovenije. Zastopani vsi največji proizvajalci, v Cerknici je bila zbrana vsa lesna industrija Slovenije. Res pisana paleta podjetij, tekmovalcev, revija športnikov in športnic.

Slovarček:

• lesariada: tudi lesarijada, športne igre delavcev lesne industrije
• komite: odbor

Viri:

• Brestov obzornik, junij 1972

Kraj: Cerknica
Datum: 1972
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Gornik
Skenirano: 02. 09. 2011
Oblika: fotografija

III. Lesariada 72 je bila v Cerknici. Pripravil jo je Brest, ki je za organizacijo Lesariade imenoval organizacijski komite. Naloga organizacijskega komiteja (odbora) ni bila lahka, saj ob pogojih, kakršne je imela takrat Cerknica, ni bilo enostavno. Prireditve na takšni ravni in ob tako veliki udeležbi v Cerknici do takrat še ni bilo. To pa je bila do takrat tudi največja skupna športna manifestacija lesarjev iz vse Slovenije.

Potrebno je bilo zgraditi nekaj novih športnih objektov in nekatere že obstoječe obnoviti. Prav tako je bilo treba nabaviti mnogo športnih rekvizitov.

Pripravljalne naloge niso bile majhne. Vrsta komisij je več tednov pripravljala vse od programa do voznih redov, od prehrane do ureditve kraja.

Cilj celotne akcije je bil organizirati III. Lesariado 72 na ravni dobro organiziranih delavskih iger. Veliko število ekip (skupaj 205 ekip) je pred organizatorja postavilo vprašanje, kako opraviti vsa tekmovanja v enem dnevu. In res ni šlo. Izredno povečano število kegljaških ekip je organizatorja prisililo, da se kegljaški del III. Lesariade 72 začel že 16. junija.

Tekmovali so v naslednjih disciplinah:

• mali nogomet 25 ekip,
• streljanje moški 29 ekip,
• streljanje ženske 18 ekip,
• kegljanje moški 31 ekip,
• kegljanje ženske 19 ekip,
• odbojka moški 16 ekip,
• odbojka ženske 15 ekip,
• šah moški 21 ekip,
• šah ženske 11 ekip in
• balinanje 20 ekip.

Viri:

• Brestov obzornik, junij 1972

  
Kraj: Cerknica
Datum: 1972
Avtor: Jože Obreza
Zbirka: Franc Gornik
Skenirano: digitalizirano iz 2×8 mm filma (Jože Obreza)
Oblika: video

Dve sliki iz Starega Kota, ki prikazujeta pripravo nastila, je Starim slikam posredovala Tilka Klepac. Takole piše:

“Na eni sliki kosci stojijo in gledajo v fotografa – ta slika je nastala po končanem delu. Kosili so staro travo za nastilo živini. Na drugi so isti ljudje pri košnji v Jerčinovi ograji v Starem Kotu. Kosi staro in mlado, ženske in otroci. Ta ograja je danes zaraščena z drevjem – postala je gozd, leta 1935 pa je bila travnik. Fotograf ni znan, prav tako gospa, ki mi je dala sliki, ne prepozna nobene osebe. Ljudje, ki bi jih prepoznali, pa so že pokojni. Obe sliki sta bili posneti isti dan.”

Tilka Klepac, ki je mladost preživljala na kmetiji v Novem Kotu, se takole spominja skrbi za domače živali:

NASTILO ZA ŽIVINO IN PRAŠIČE

Naš listnik je bil vedno poln nastila. Če ni bilo listja, je bilo žaganje, ali pa pokošena stara trava pomešana z listjem. Ata je imel v štali red. Vedno je moralo biti odkidano in nastlano, da so bile živali čiste. Po odkidanih tleh pod živalmi smo natrosili najprej žaganje, da je popilo mokroto, potem pa smo potresli še z listjem. Večkrat so živali tudi krtačili s štriglom, da so odstranili umazanijo in staro dlako. Potem pa so dlako pogladili s krtačo iz žime, da se je lepo svetila. Ovcam nismo nastiljali, ker smo jim položili seno kar na tla, da so jedle.(Jasli niso imele.) Kar niso pojedle, so poteptale in bile vedno na suhem, le njihova tla so bila bila vedno višja. Dvakrat na leto jim je bilo treba gnoj skidati. To delo je bilo naporno. Ovčji gnoj pa je bil zelo kvaliteten.

Na pripravo nastila se je ata pripravljal že pozimi. Takrat je delal koše za seno in listje. Nekaj je naredil novih, stare pa je popravil. Dno koša in gornji del sta bila enaka, le da je bilo dno prepleteno z žico, da se je na njej ustavljalo seno ali listje. Oba dela sta bila povezana s pokončnimi špriklami. S takim košem smo nosili seno iz skednja v štalo. V skednju smo ga natlačili, da seno ni padalo iz njega, kajti krma je bila zelo dragocena. Če nismo sena dovolj potlačili v koš, je za nami ostajala sled in ata nas je večkrat nagnal pobirat raztreseno seno. Ker so bili koši težki in ker je bilo to delo zamudno, smo kasneje naredili trahtar. To je bila luknja, ki je vodila iz skednja naravnost v štalo. Prostor, kjer je padalo seno, je bil obit z deskami, luknja v skednju pa se je zapirala z vrati, da ni prišlo do nesreče.

Listje smo grabili v lepih suhih jesenskih dnevih. Najprej smo pograbili vse odpadno listje okoli doma. Tega je bilo veliko. Imeli smo velik sadovnjak, v bližini pa sta rasli še dve veliki stari lipi ter brest in jesen. Če nam je bilo vreme naklonjeno, smo šli enkrat letno po listje z vozom in koši v tale nad Koroščevo domačijo. Tam je bil v glavnem bukov gozd in je bilo listja na pretek. Najprej smo nagrabili skupaj velike kupe listja. Sproti smo odstranjevali suhe vejice. V te kupe smo otroci skakali, se potapljali in brcali. Ker smo kupe razkopali, smo jih morali ponovno zgrabiti skupaj. Nagrabljeno listje smo močno potlačili v koše in jih zložili na voz. Ostanek listja smo potlačili še v velike vreče iz jute. Starša sta jih močno zavezala, da nismo listja med potjo raztresli. Doma smo vse izpraznili v listnik. Vendar to ni zadostovalo za vso zimo. Pozimi smo šli še večkrat v Prezid na žago po žaganje.

Kadar je bila trava lepa in smo nakosili dovolj krme na lepših delih travnika, smo slabše dele med grmovjem in drevjem pustili in jih pokosili šele pozno v jeseni, ko je odpadlo listje. Ko se je trava posušila, smo jo pograbili z listjem vred in odpeljali domov za nastilo.

Za nošnjo rezance iz skednja v hlev pa je ata naredil pleten koš. Tudi ta je bil polkrožen. Dno je bilo majhno, potem pa se je koš v konus odpiral navzven. Prepletel ga je z vitrami. Na razširjenem gornjem delu je bil ročaj. Na ravnem delu, tistem ki se je prilegal hrbtu, pa sta bili dve oprti.

Kakor pa sta starša starela, tako so se koši drug za drugim uničevali. V skednju sta ostala le senen koš in koš za rezanco kot nemi priči in nas spominjata na tiste davne, zame zelo lepe čase.

Kosili so nastilo in to moški, ženske in otroci – nekega sončnega dne na jesen … Tukaj sta zanimiva oba ženska predpasnika: oba temna, najbrž iz črnega klota, eden okrašen z genero – volanom spodaj. Obe ženski sta pokriti na marinko, kot je bilo značilno za Gorski Kotar. Starejše ženske so večinoma imele črna pokrivala. Sprednji del rute je potegnjen močno naprej, da so oči v senci.

Ženska na desni je pokrita na šišco, z zapognjeno stranico ob obrazu. Vozla ni dobro videti, a najbrž je narejen na mašenco, ne samo neskriš, ker je bolj obstojno in tudi lepše … Dve ženski sta v oblekah s kratkimi rokavi, ki imajo obrobo druge barve.

Besedilo ni točno, razen mogoče letnice – tako je ugotovila Tilka Klepac, avtorica zapisa o pripravi stelje.

Slovarček:

• nastilo: nastilje, stelja
• štrigl: strgalo
• šprikla: napera, tukaj lesena iz preklanih (leskovih?) palic
• trahtar: jašek v skednju; tudi lijak za nalivanje steklenic
• tal: gozdna parcela
• genera: volan
• ograja: ograda; očiščeno zemljišče, ob katerem je na robu zloženo kamenje, ki so ga pobrali po zemlji (?)

Viri:

• Marija Pečnik, r. Janež, Stari Kot

Kraj: Stari Kot
Datum: 1935
Avtor: ni znan
Zbirka: Tilka Klepac
Skenirano: 22. 12. 2017
Oblika: fotografija

Letos je velika noč padla na dokaj nenavaden dan – prvi april. Enkrat je bila celo na moj rojstni dan in mama je rekla, da se mi nikoli več ne bo tako ujelo. Pravzaprav je rekla urajmalo. In imela je prav, tako kot vedno.

Na voščilnici ni nič kaj velikonočen prizor. Z njo je povezan le toliko, ker kokoš znese jajce, ki ga pobarvamo in pojemo. Če ga uspe skriti pred nami in kločiti, pa se iz njega izvalijo piščančki.

Velikonočne navade na slovenskem več ali manj vsi poznamo. Kako pa je drugje po Evropi?

Na Češkem fantje ob veliki noči punco, ki jim je všeč, petkrat udarijo z bičem in ji na ta način pokažejo, da jim je všeč. Dekle jim nato podari pirh ali denar, če pa so dovolj stari, lahko tudi žganje. Naslednji dan pa dekleta fantom, ki so jim všeč, na glavo zlijejo mrzlo vodo. Hvala za tako občudovanje.

Norvežani se ob veliki noči zberejo v krogu družine in skupaj rešujejo umore, prikazane na televiziji.

Na Madžarskem se dan po veliki noči imenuje »dan za zalivanje«, ker moški obiščejo hiše, kjer živijo dekleta ali/in žene in recitirajo pesem: »Bil sem v zelenem gozdu, zagledal sem modro vijolico, skoraj je že ovenela. Jo smem zaliti?« Odgovora ne čakajo, ampak dekle takoj poškropijo s parfumom.

Na Finskem se otroci oblečejo v čarovnice, hodijo od vrat do vrat in nabirajo sladkarije. Tistemu, ki jih obdari, poklonijo vrbovo vejico, ki velja kot blagoslov za hišo.

Na veliki petek zvonovi utihnejo. V Franciji to razložijo otrokom tako, da so zvonovi ušli iz zvonikov in odšli v Rim k papežu na obisk. Tudi pri nas rečemo, da so šli zvonovi v Rim. Ko pa na veliko noč zvonovi ponovno zadonijo, se okrog hiše pojavijo čokoladna jajčka in pirhi, starši pa otrokom povedo, da so to vrgli zvonovi iz zraka, ko so se vračali iz Rima.

Ivanki je pisal oboževalec in ji voščil vesele praznike. Poleg tega pa smo izvedeli tudi, da se je hiši po domače reklo “pri Grehcovih”.

Slovarček:

• kločiti: kazati nagnjenje za valjenje piščancev: kokoši so skoraj vse leto kločile

Viri:

• http://www.leemeta.si/blog/zanimivosti/nenavadni-velikonocni-obicaji?utm_source=Leemeta.si&utm_campaign=2b4d25954b-Najnenavadnejsi-velikonocni-obicaji&utm_medium=email&utm_term=0_82b2f8cac0-2b4d25954b-332281189

Kraj: Planina
Datum: 18. april 1930
Avtor: neznan
Zbirka: Tončka Jernejčič
Skenirano: 19. 1. 2015
Oblika: voščilnica

Na sliki je kovačija A. Avsca iz Pudoba, po domače Šmitova kovačija. Kot navaja Janez Kebe v svoji knjigi o Loški dolini in Babnem Polju, naj bi slika nastala okrog leta 1910. Na levi je mojster z ženo, na desni štirje pomočniki. Poleg stvari, ki jih običajno delajo kovači, so delali še pluge z lesenim ogrodjem. Je pa na sliki videti, da so se pripravili na fotografiranje. Lepo so oblečeni in pozirajo vključno z vso živino.

Čeprav je imel grad Snežnik poleg kolarske tudi kovaško delavnico, so zaradi racionalizacije svoje usluge naročali pri pudobskem kovaču.

Kovaštvo je bilo pomembna obrt in skoraj vsaka vas je imela svojega kovača. Če jih je bilo več, so si delo razdelili – eni so delali orodje, drugi so podkovali. Orodjarji so izdelovali orodja, ki so se uporabljala v kmetijstvu, gozdarstvu, prevozništvu, gradnji hiš. Žebljarstvo je bilo posebna panoga orodjarskega kovaštva. Poleg vseh vrst žebljev so na Notranjskem izdelovali še posebne žeblje, ki so bili potrebni za izdelavo drevaka. Žebljarstvo je izumrlo, ko se je pričela industrijska izdelava žebljev. Kovačije orodjarjev so bile ob potokih, da je voda poganjala kovaški meh za ognjišče, brusni kamen in veliko kladivo, imenovano norec.

Podkovski kovači pa so izdelovali podkve in tudi podkovali. Pri tem delu je lastnik držal nogo živali, kovač je pomeril za podkev, jo segrel, obdelal v mero, spodrezal kopito, nanj postavil vročo podkev in jo zabil s posebnimi žeblji.

Znanje kovačev se je prenašalo iz roda v rod. Nekateri so bili tudi živinozdravilci in ruvalci zob pri ljudeh. Večina kovačij je bila ob furmanskih poteh.

Prvi kovači na podeželju so se pojavili v 11. stoletju, v mestih pa stoletje kasneje in so se zaradi zaščite pred konkurenco združevali v cehe.

Ker si s tem nisem mogla prav veliko pomagati, sem si s knjigo Janeza Kebeta.

• Kebe, J.: Loška dolina z Babnim Poljem. Zgodovina župnij Stari trg pri Ložu in Babno Polje. Ljubljana, Družina d. o. o., 1996.
• Bogataj, J.: Domače obrti na Slovenskem. Ljubljana, Državna založba Slovenije, 1989

Kraj: Pudob
Datum: 1910
Avtor: neznan
Zbirka: Župnišče Stari trg
Skenirano: 29. 7. 2012
Oblika: kopija fotografije