Pokončna risba, narejena s svinčnikom in ogljem na rjavkastem papirju, prikazuje vhod na dvorišče Kosove, po domače Farbarjeve hiše, ki je stala pred mostom čez Cerkniščico. Videli smo jo že na akvarelu nemškega vojnega ujetnika Hansa Rahna, v družbi z razstreljenim mostom in ruševinami sosednjih domačij.

Risba je bila lahko narejena leta 1945 ali celo 1948, pravi sedanji lastnik Vojko Harmel. Spominja se, da so bili vojni ujetniki prisotni na Blokah še leta 1949. Takrat je šel z očetom na pot v Postojno in ga, kot majhen fantič, kratek čas čakal v nekem lokalu, ob malinovcu. A tista voda ni bila dobra. Kmalu je zbolel, obiskal pa ga je lahko šele zdravnik z Blok, ki je bil dejansko vojaški zdravnik – vojni ujetnik.

“Takoj je ugotovil, za kaj gre,” je povedal Harmel. “Tifus!” Hrenov Lojz ga je takoj odpeljal v ljubljansko bolnišnico – bil je bil eden tistih maloštevilnih, ki so imeli avtomobil. V bolnici je ostal dalj časa. Teden dni dlje tudi zato, ker sta se tiste dni zaletela tramvaj in tricikel, s katerim so v laboratorij na testiranje prevažali odvzeto kri in druge reči, pa je bilo treba testiranje ponoviti.

“Ker je bila šolska zgradba požgana, je pouk nižjih razredov potekal v poslopju današnjega županstva (občine)”, pravi sogovornik. “Višji razredi so imeli pouk v Šerkovi hiši, v kateri je danes notariat.”

Podpis je nečitljiv, narejen z drugim pisalom kot risba, z navadnim svinčnikom. Zdi se, da se začne z veliko črko “V” in ga ne znam razbrati. Z istim svinčnikom je pripisana tudi letnica 1948. Poleg je zelo podobna čačka, ki bi tudi lahko bila podpis, mogoče prvotni, originalni, ki se je kasneje zamazal, pa se je zato avtor podpisal še enkrat? Ali pa je tisto le stiliziran šop trave …

Na zadnji strani slike je tisti, ki jo je vstavil v okvir, pripisal: “Pogorišče Farbarjeve – Kosove hiše. Zadaj je … (besede ne znamo prebrati) Rakovcova hiša. Narisal nemški vojni ujetnik – poletje 1945 leta.”

Podatka si torej nasprotujeta, je bila risba narejena leta 1945, kot piše zadaj, ali 1948 kot je nekdo dopisal pod sliko? In čigav je podpis? Hans se je na ostalih slikah podpisoval drugače, tudi narisal jih je v akvarelu. Mu je tokrat zmanjkalo barv in je imel na voljo le svinčnik in lesno oglje? Po stilu sodeč, je to vseeno njegovo delo. Se je podpisal kdo, ki je sliko le prevzel? Ali pa je tisti “V” pravzaprav R(ahn)? Ne vemo.

Viri:

• Vojko Harmel, Cerknica, ustno

Kraj: Cerknica
Datum: 1945 ali 1948
Avtor: verjetno Hans Rahn
Zbirka: Vojko Harmel
Fotografirano: 16. 3. 2018
Oblika: reprodukcija slike

11. februarja 1934 je bila na Rakeku smučarska tekma. Vreme so dobro naročili in po tekmi so si nekateri privoščili še malo dodatne športne dejavnosti. Aleks se je tako pripravil za plavanje, a ker po snegu to ni šlo, se je po strmini spustil kar na smučkah. Če ni dobil pljučnice, je pa vsaj malo porjavel.

Sporstki klub Javornik je priredil medklubsko smučarsko tekaško tekmo na 16 kilometrov. Udeležilo se je je skupno deset tekmovalcev. Trije iz Ilirije, po eden iz Sokola Rakek in Smučarskega kluba Logatec, ostali so bili člani SK Javornik. Tekmovalci se tekme niso številčneje udeležili zato, ker je istega dne potekalo prvenstvo Notranjske v Logatcu.

Proga je bila naporna, saj je imela 350 metrov višinske razlike, hude vzpone in spuste, za povrh pa je bil sneg južen. Kljub temu so tekmovalci dosegli dobre rezultate, posebno še zmagovalec Danilo Bračič iz Ilirije, ki je imel še toliko težjo nalogo kot ostali, ker si je moral kot prvi progo sproti teptati. Ja, zmagovalna ni lahka. Drugi je bil Jože Hladnik, SJ Javornik, tretji Lado Bručan, Ilirija, četrti Stane Česnik, SK Logatec, peti Dušan Zorc, Sokol Rakek in šesti Matevž Hreščak, SK Javornik. Prvi je prejel zlato plaketo, drugi in tretji pa diplomi.

Vodja tekmovanja je bil Aleks Domicelj, delegat podzveze pa Gojko Pipenbacher.

Aleks v poletno napravljen štatra nizdol.

Podatki, ki so pripomogli k iskanju še več podatkov.

Viri:

• Jutro: ponedeljska izdaja (12.02.1934), letnik 15, številka 34a. URN:NBN:SI:DOC-W8Y5R23J from https://www.dlib.si
• Ponedeljski Slovenec (12.02.1934), letnik 7, številka 7. URN:NBN:SI:DOC-E61OORRU from https://www.dlib.si

Kraj: Rakek
Datum: 11. februar 1934
Avtor: neznan
Zbirka: Peter Kovšca
Skenirano: 22. 3. 2012
Oblika: fotografija

Na fotografiji neznanega fotografa sta fotografirana dva sokola z Rakeka. Fotografija je nastala leta 1938 v Ljubljani.

V sokolski uniformi sta:

• Metod Arko na levi in
• Rudolf Štefančič na desni strani.

Rakek je bil med obema svetovnima vojnama obmejna železniška postaja. Sem se je v medvojnem obdobju priselilo mnogo ljudi, ki so prišli iz vseh koncev Kraljevine Jugoslavije. Na Rakeku je delovalo več društev, posebej na področju kulture in športa. V prosvetnem domu, zgrajenem leta 1905, kjer je danes servis in prodajni salon Oplovih avtomobilov, so se že pred prvo vojno delovali člani Južnega sokola, ki so se vzgajali v disciplini telesa in duha. »Boj za krepko telo je tudi boj za močen narod,« je bilo njihovo geslo še iz avstrijskih časov. Po drugi vojni je nastalo Telesno vzgojno društvo Partizan Rakek.

Telovadci so imeli moško in žensko člansko vrsto, mladinsko in pionirsko vrsto. Načelnik telovadcev je bil Metod Arko, ki je še pred vojno telovadil pri sokolu, potem pa, kljub grozljivi epizodi v Dachavu, nadaljeval v TVD Partizanu, kjer je na mladi rod prenašal telovadno znanje kakor tudi sokolsko etiko.

Super podatki na hrbtni strani fotografije.

Vir:

• Tone Arko

Kraj: Ljubljana
Datum: 1938
Avtor: neznan
Zbirka: Tone Arko
Skenirano: 14. 12. 2015
Oblika: fotografija

Slika močno spominja na prizor iz leta 2014, ko so Notranjsko prizadele velike poplave. Tudi takrat so na Planinskem polju iz vode štrleli le vrhovi drogov električne napeljave. Glede na to, da je slika iz župnijskega arhiva Stari trg pa sklepam, da je nastala nekje v Loški dolini ali na cerkniškem. Na to me napeljuje tudi izdelan splav, saj so deske položene preko dveh drevakov.

Približno dvajset let pred poplavo leta 1933 so izvedli delno regulacijo spodnjega dela Obrha in požiralnika Golobine, zato je bila Loška dolina nekaj let obvarovana velikih poplav, ki pa so se nekaj let pred katastrofalno poplavo leta 1933 začele zopet pojavljati. Vzrok je bilo tridnevno obilno deževje konec maja, ki je sledilo že tako deževnemu mesecu in je prišlo z zahoda. Planinsko polje se je spremenilo v jezero, Cerkniško jezero je močno narastlo in po tridnevnih nalivih doseglo največji obseg, kar so ga ljudje pomnili. Obrh se je razlil po poljih okoli Dan, Podcerkve in Nadleska in zalil tudi vasi. Cela ravnica od Dan do Pudoba in Kozaršč se je spremenila v jezero. Vodomer pri vhodu v požiralnik Golobina je 29. maja 1933 kazal višino vode 7,1 m, 31. maja je začela voda upadati za 20 cm na dan. Ob strugi Obrha je bila voda visoka 3,5 m.

Septembra istega leta so Notranjsko ponovno prizadele poplave. Takrat je bila poplavljena tudi Cerknica. O povodnji v Cerknici in Grahovem smo na naši strani že pisali.

Pa se pri tem še ni končalo. Naslednje leto marca je bila Loška dolina še vedno jezero. Dvotedensko obilno deževje v drugi polovici marca je povzročilo, da so se odprli do tedaj neznani bruhalniki in iz zemlje bruhali vodo v curkih visokih več metrov. Potoki so nenadoma postali hudourniki, požiralniki pa so ob izjemno veliki količini vode odpovedali. Največja količina vode je prihajala s pobočja Snežnika in vznožja Racne gore kot močan Obrh. Po ocenah strokovnjakov se je v nekaj dneh po dolini razlilo 30 milijonov kubičnih metrov vode, ki je poplavila približno 900 hektarov travnikov in plodne zemlje. Podobne poplave so se konec leta 1933 in v začetku leta 1934 pojavile kar petkrat in ljudje so se bali, da ne bodo imeli pridelka in bo poplavam sledila še lakota.

Že ob poplavi maja 1933 se je pokazala potreba po regulaciji Obrha in razširitvi požiralnika Golobina. Na hidrotehniškem oddelku banske uprave so že leta ležali izdelani načrti z izračunom stroškov in ljudje so si želeli, da bi se banska uprava čim prej lotila izvrševanja del. Je bilo kaj iz tega?

Prva proučevanja vodá Loške doline, regulacije Obrha in požiralnika Golobina so se začela že po veliki poplavi leta 1872, prva dela pa so se začela šele leta 1902 in so trajala do leta 1908 ter za dokaj dolgo dobo preprečila večje poplave.

Viri:

• Jutro: dnevnik za gospodarstvo, prosveto in politiko (24.03.1934), letnik 15, številka 68. URN:NBN:SI:DOC-4PTEQTZI from https://www.dlib.si
• Slovenec: političen list za slovenski narod (28.05.1933), letnik 61, številka 121a. URN:NBN:SI:DOC-G7FWQ9PO from https://www.dlib.si
• Slovenec: političen list za slovenski narod (27.03.1934), letnik 62, številka 71a. URN:NBN:SI:DOC-6LT8NXM3 from https://www.dlib.si
• Slovenec: političen list za slovenski narod (27.03.1934), letnik 62, številka 71a. URN:NBN:SI:DOC-6LT8NXM3 from https://www.dlib.si

Kraj: Loška dolina
Datum: 1933
Avtor: neznan
Zbirka: Župnišče Stari trg
Skenirano: 29. 7. 2012
Oblika: kopija fotografije

Pogreb pokojnega pusta je bil v Cerknici vedno na pepelnično sredo. Običajno je bil pogrebni sprevod zelo svečan. Začel se je v zgodnjih popoldanskih urah v hiši žalosti, ki je bila po navadi ena od cerkniških gostiln, največkrat Žajfenca, kjer je pust ležal na parah. Pogrebni sprevod je zavil od tu po ulicah in cestah Cerknice do gostilne na Peščenku in nazaj do mosta.

Maškare so bile med pogrebom zelo žalostne. Da so lažje premagale silno žalost, niso do glavnega mostu izbrale najkrajše poti, ampak se je med potjo pogrebni sprevod večkrat ustavil v gostilnah pri Zgoncu in pri Zabukovcu. Po tradiciji je pogreb krenil vedno preko mostu čez potok do gostilne pri Anci na Peščenku. V tej gostilni, ki je bila na poslednji Pustovi poti zadnja, je še marsikateri pogrebec poplaknil grlo, da je lažje prišel nazaj do mostu, kjer je bilo slovo od preminulega.

Fotografija prikazuje pogreb, ko se je vračal iz gostilne pri Anci na Peščenku proti zadnjemu dejanju tega žalostnega dogodka. Kot je videti na fotografiji, pogreb ni bil najbolj slavnosten. Verjetno je k temu pripomoglo vreme.

Pri pogrebu sta bila običajno dva duhovnika. Mnogokrat so štiri maškare nosile nebo oziroma baldahin, namesto monštrance, ki se nosi pod nebom, pa je godec raztezal harmoniko in ker ni znal igrati žalostink, je ubiral veselejše melodije. Tega leta vsega tega ni videti.

Na mostu so pustu prebrali sodbo in pust je bil vedno obsojen na smrt. To je po tradiciji zažig pusta na mostu, tako da njegovi posmrtni ostanki padejo v Cerkniščico in odplavajo po strugi naprej.

Od žalostnih pogrebnikov pa nisem prepoznal nobenega. Letnica v naslovu je približna.

Kraj: Cerknica
Datum: 1965
Avtor: Štefan Bogovčič
Zbirka: Zlatko Bogovčič
Skenirano: 10. 6. 2016
Oblika: fotografija

Pri Zakrajškovih so imeli prva kolesa v Loški dolini in to ne dolgo za tem, ko se je kolesarska evforija razširila po Evropi. Gospa je bila pogumna, saj je še nekaj let po nastanku slike veljalo, da ženske ne smejo na kolo zaradi pregrehe. Kolo je lepo opremljeno, veriga je zaščitena, na zadnjem kolesu je mrežica, a bolj ko to gledam, bolj se mi poraja vprašanje, kako se ji tista dolga in široka kikla ni zapletla med špice?!

Kolo je že v drugi polovici 19. stoletja postalo del meščanske in društvene kulture. Prvi klub je bil organiziran v Ljubljani že leta 1885, a je sprejemal le člane. Šele enajst let kasneje so sprejeli prve članice.

Velik nasprotnik ženskega kolesarstva je bil Anton Aškerc, prvi slovenski arhivar, pesnik in duhovnik. »Gosposko žensko na kolesu« je opisal kot »živo karikaturo svojega spola, pravo ironijo ženske gracije.« To pa je še podkrepil z opisom morebitnega padca s kolesom. Če se to primeri moškemu, prava reč, se pobere, njegova obleka je morda malo prašna ali zamazana, a je ostala na svojem mestu. Če pa pade ženska in spričo padca razkrije večji del nog, kot bi jih lahko … joj, gorje! Saj so ga pogruntali, kdo je, čeprav je sestavek podpisal z Antikolesarjevič.

Kolesarjenje naj bi ženski odvzelo milino in gracioznost in celo vodilo v izgubo zaželenih oblin. Kaj bi rekli takratni nasprotniki ženskega kolesarjenja, če bi vedeli, da mnogo žensk dan danes kolesari prav zaradi tega, da izgubijo kakšen kilogram. Zdravniki so na začetku odsvetovali kolesarjenje tako moškim kot ženskam, ker naj bi bilo škodljivo. Opozarjali so na okvare dihalnih poti in pljuč, pri ženskah pa naj bi celo povzročalo sterilnost. Naprednejši zdravniki pa so kolesarjenje predpisovali predvsem ženskam za zdravljenje histerije, nevrastenije, hipohondrije in ženske muhavosti. Tretji so kolesarjenje povezovali celo s samozadovoljevanjem. Kljub vsemu pa je bilo kolo izum, ki se je »prijel« tako, kot malokateri. Dandanes kolesarijo skoraj vsi, ki jim je kaj do gibanja. In če so nekoč kolesarji plašili konje po cestah, danes delajo zmedo tisti kolesarji, ki morajo »malo potrenirati« ravno v času prometne konice in tisti, ki so oblečeni tako, da so težko opazni. Saj vem, zaradi tega me bodo nekateri pribili na križ. Pa naj me, saj so Kristusa tudi. Pa ga ne bi, če bi govoril le to, kar drugim paše.

Viri:

• http://www.delo.si/druzba/panorama/kolesarjenje-nekoc-zdravi-hipohondrijo-zensko-muhavost-nervozo.html
• Bogataj, J.: Domače obrti na Slovenskem. Ljubljana, Državna založba Slovenije, 1989.

Kraj: Vrhnika pri Ložu
Datum: 1902
Avtor: neznan
Zbirka: Župnišče Stari trg
Skenirano: 29. 7. 2012
Oblika: kopija fotografije

V Podskrajniku je med drugo svetovno vojno padel Ludvik Lovko – Bognar, po domače Koprivč Ludve s Peščenka v Cerknici. Na mestu, kjer so ga 10. 4. 1944 ustrelili domobranci, ki so ga v zasedi na Skrajniku čakali, ko se je s kolesom vračal iz Zelš, so 11. maja 1954 leta odkrili spomenik.

O odkritju spomenika sem v Starihslikah že pisal 7. februarja 2011 .

Ludvik, po poklicu kolar, je bil član Sokola. Bil je tudi kapelnik cerkniške godbe, revolucionar, udeleženec zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju.

Taka je pa hrbtna stran te stare fotografije.

Kraj: Podskrajnik
Datum: 1954
Avtor: verjetno Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Tone Urbas
Skenirano: 19. 6. 2014
Oblika: fotografija

Fantje iz Iga vasi so se ponosno nastavili fotografskemu objektivu s prav novimi kolesi, ki so jih tudi lepo okrasili. Bohved, če so se sploh že peljali, saj so kolesa brez prahu, gume pa popolnoma čiste.

Na sliki so:

• Jakob Kranjc – Pavlov,
• Rudolf Truden – Hlepinov,
• Tine Mlakar – Baragov,
• Franc Bavec – Dubčev in
• Vinko Truden – Hlepinov.

V zvezi z gumami sem se spomnila na štorijo, ki je le posredno povezana s kolesarstvom. Pred mnogimi leti, za devetimi gorami in vodami, sem si kupila montl (plašč) in je bil moji znanki zelo všeč, zato sem ji obljubila, da bom šla pogledat v trgovino, če imajo njeno številko. Imeli so jo, a montl je bil bele barve, ona pa je želela črnega. Poklicala sem jo takoj, že iz Ljubljane, če bi morda pa imela belega. Oglasil se je njen sin. Matere ni bilo in sem mu naročila, naj ji pove, da imajo samo še bele montlne. Potem je bila nekaj časa tišina in zatem vprašanje: »Montlne za kolesa, al…?« Kmalu bi umrla od smeha, saj tega izraza nisem slišala že toliko časa, da sem pozabila, da sploh obstaja.

Kot že enkrat prej povedano, so se kolesa pri nas pojavila skoraj istočasno kot drugje po Evropi. Bila so draga, okrog 200 kron, kar je bilo štiri učiteljske plače, zato so si jih najprej privoščili bogati meščani in šele kasneje so postala praktično prevozno sredstvo še za vse ostale.

Prvo skico kolesa naj bi naredil že Leonardo da Vinci v 15. stoletju in je precej podobna današnjemu kolesu, znanstveniki pa ne znajo določiti njene starosti in zato to ni popolnoma zanesljiv podatek.

Med začetniki industrije koles v Avstro-Ogrski je bil vsem znani Janez Puh, ki jih je že leta 1889 začel izdelovati v lastni delavnici v Gradcu. Kmalu je postal uspešen, prepoznaven podjetnik in kmalu zatem začel izdelovati tudi motorna vozila. Le nekaj let za njim je njegov svak Franz Neger v svoji delavnici v Mariboru poleg šivalnih strojev začel izdelovati tudi kolesa in delavnica je kmalu prerasla v tovarno. Franc Batjel je na začetku 20. stoletja v Gorici izdeloval kolesa vseh vrst in iz te delavnice je leta 1905 nastala prva slovenska tovarna koles Tribuna. Leta 1919 jo je preselil v Ljubljano in njena naslednica je bila tovarna Rog.

Po drugi svetovni vojni je poleg tovarne Rog izdelovala kolesa tudi Tovarna koles Partizan v Subotici. Reklamo za ta kolesa je napisal Frane Milčinski – Ježek. In ker je izvirna in da ne bi šla v pozabo, naj bo še tu zapisana, čeprav je nastala najmanj dvajset let po fotografiji.

Tudi v tem primeru so pomagali zapisi v knjigi Janeza Kebeta.

Viri:

• http://www.educa.fmf.uni-lj.si/izodel/sola/2002/di/Penca/ena/zgodovina.htm
• Kebe, J. Loška dolina z Babnim Poljem. Zgodovina župnij Stari trg pri Ložu in Babno Polje. Ljubljana: Družina d. o. o., 1996.

Kraj: Iga vas
Datum: 1935
Avtor: neznan
Zbirka: Župnišče Stari trg
Skenirano: 28. 3. 2012
Oblika: fotografija

V Podskrajniku so 11. maja 1954 odkrili spomenik Ludviku Lovku – Bognarju, kjer so ga 10. aprila 1944 ustrelili domobranci.

Fotografija prikazuje cerkniške godbenike, ki korakajo na prireditev ob odkritju spomenika. Godbeniki so na poti od nove kapelice proti Podskrajniku.

Cerkniški godbeniki so, na levi:

• Stane Mele,
• Matija Mikše za Stanetom,
• godbenik za Matijem, ki gleda na levo je neprepoznan in
• Jože Brence.

Na desni:

• Slavko Mikše,
• ostali so neprepoznani.

Od leve:

• Janez Dragolič,
• Jože Mekinda,
• Janko Vidrih,
• Janez Lovko,
• Janez Mekinda,
• France Tomšič, ki gleda nekam v levo in
• Žan Drenik — kapelnik.

Kraj: Cerknica
Datum: 1954
Avtor: najbrž Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Tone Urbas
Skenirano: 19. 6. 2014
Oblika: fotografija

Žalostna sem. Zakaj lovci vedno trdijo, da imajo radi živali, da jim pomagajo, skrbijo zanje in jih pozimi hranijo, če pa že kakšno ustrelijo, je to bolna ali ranjena žival? Zakaj se pa potem s takim veseljem fotografirajo s svojimi trofejami? Tele živali na sliki zgledajo prav zdrave, lovcem pa se vidi, vsaj nekaterim, da so že malo proslavljali.

Valvasor je zapisal: “Znamenito pa je, da na Kranjskem uplenjajo jelene, medvede in merjasce, tako težke in velike, da se z divjadjo drugih pokrajin rimskega cesarstva in Češkega niti primerjati ne morejo.”

Tistega novembra je v Glinški rebri pod streli lovcev iz Loške doline padlo štirinajst srn, dve lisici, dva zajca in 182 kilogramski jelen dvanajsterak, ki so mu po stari navadi dali poslednji grižljaj – vejico v usta. Na sliki, ki jo hrani družina Prezelj v Zagrebu in ni ta, ki je objavljena, pa je na zadnji strani še verz: »Lovci, vsi smo korenjaki, ne kot drugi, le bedaki, divjačino streljamo, zraven vince pijemo.« To se pa vidi.

Ko sem pogledala zadnjo stran fotografije, mi je v oči najprej padel zapis »Lov na Danskem«. Mater«, sem si mislila, »leto pred vojno, oni pa lovit na Dansko. Si pa privoščijo!« Potem mi je potegnilo: Dane – Dansko. No, ja, motiti se, je človeško, je rekel jež in splezal s krtače. Je pa takale zadnja stran redka in zato ne le zlata, ampak diamantov vredna.

Slovarček:

• Rimsko cesarstvo: Rimsko cesarstvo, kot ga imenuje Valvasor, je bila med leti 962 in 1806 državna skupnost, ki je povezovala plemiče in njihove posesti na območju današnje Nemčije, Avstrije, Francije, Slovenije, Švice, Lihtensteina, Belgije, Nizozemske, Luksemburga, Italije, Češke in Poljske. Ime sveto v srednjeveškem imenu Rimskega cesarstva se je uporabljalo od leta 1157. Skupščina v Kölnu je leta 1512 ime uradno spremenila v Sveto rimsko cesarstvo nemškega naroda (nemško: Heiliges Römisches Reich Deutscher Nation, latinsko Imperium Romanum Sacrum Nationis Germanicæ). Francoski pisec Voltaire je sarkastično pripomnil: “Ta skupina, ki se je imenovala in samo sebe imenuje Sveto rimsko cesarstvo, ni niti sveta niti rimska, pa tudi ne cesarstvo.”

Viri:

• Kebe, J. Loška dolina z Babnim Poljem. Zgodovina župnij Stari trg pri Ložu in Babno Polje. Ljubljana: Družina d. o. o., 1996.
• https://sl.wikipedia.org/wiki/Sveto_rimsko_cesarstvo

Kraj: Dane
Datum: 14. november 1913
Avtor: Josip Šega
Zbirka: Župnišče Stari trg
Skenirano: 29. 7. 2012
Oblika: kopija fotografije

Na hrbtni strani fotografije sem uspel prebrati, da je bila narejena med letoma 1961 in 1963. Odločil sem se za srednjo vrednost, torej 1962, kar morda pomeni 15 let tovarne Brest?

Fotografija je bila posneta neko dopoldne pred tovarno pohištva Brest v Cerknici. Na prireditvi so nastopili tudi cerkniški godbeniki. Vodil jih je kapelnik Žan Drenik, ki stoji pred njimi, na levi strani slike.

Od šestih godbenikov, ki se dobro vidijo, mislim da smo vse prepoznali. To so od leve:

• Žan Drenik – kapelnik,
• Stane Mele,
• Slavko Mikše,
• Jože Mekinda,
• Ivan Caserman in zadaj desno
• Jože Turšič.

Od šestih, ki se jim vidijo obrazi, smo prepoznali vse. To so od leve:

• Tone Urbas,
• Janko Vidrih,
• Tone Mihevc,
• France Mele,
• Tone Caserman in
• Janez Lovko.

Od občinstva nismo prepoznali nobenega, od godbenikov pa se vidi na levi Slavkota Mikšeta, v sredini pa Jožeta Turšiča.

Obledela hrbtna stran stare fotografije.

Kraj: Cerknica
Datum: 1962
Avtor: po vsej verjetnosti Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Tone Urbas
Skenirano: 19. 6. 2014
Oblika: fotografija

Kdo ve, kaj se je zgodilo tej stari sliki, da ji je ostala samo zgornja polovica. Je kdo tako nujno potreboval košček kartona, da je moral uporabiti spodnji del stare fotografije? Kdo je sliko posnel, ni mogoče ugotoviti, in tudi kdo je na njej, je komaj še mogoče reči. Posneta je bila nekoč na začetku 20. stoletja, a tudi točne letnice ne vemo. Če je deček na sliki res Franc Miklavčič – pravijo, da zagotovo je – in ima tu največ kaka tri leta (kajti za fotografiranje so ga postavili na stol), je slika najbrž nastala okoli leta 1915, med prvo svetovno vojno, saj je bil Franc Miklavčič rojen leta 1912. Seveda je vse to le za silo utemeljeno ugibanje.

 Slika izvira z Velikega Vrha na Blokah od Šemetovih, sedaj pa jo hranita hči in vnuk Šemetove Mime kot edini še ohranjeni materialni spomin na staro mamo oziroma prababico. Ena od žensk na njej je namreč Gizela Miklavčič, hči Marije Palčič, (aleksandrinke Čičke iz Pudoba, rojene Udič v Drskovčah leta 1861), a ne vemo katera. Zgolj po spoduobe ugibam, da je mogoče tista na levi. Deček na sliki pa je Jakopov ujc z Babnega Polja kot deček. Gizela je bila njegova mati, oče pa Matija Miklavčič, ki je šel po sinovem rojstvu za kruhom v ameriške gozdove. Drugi deček (Matija?) iz tega zakona je nesrečno umrl še majhen. 

Gizela je bila premožna nevesta, saj je njena mati v šestih(?) letih službe v Egiptu (kjer je “dojila od črne kraljice sina”, kot je včasih trdila) dobro zaslužila in je po nakupu ali gradnji hiše v Pudobu imela še dovolj denarja, da je hčeri preskrbela bogato doto. Kupila ji je mobiljo z nobel stoli iz ukrivljenega lesa po tedanji modi in velikim zrcalom z rezljanim okvirjem. To dvoje – star stol thonet in ogledalo – se je namreč ohranilo do danes …

Veliko se je zgodilo od tedaj, ko se je Čičkina hči poročila.

Ko je nekoč sedela Gizela – uradno Elizabeta – s sinkom Francijem na peči in gledala skozi okno, se je nenadoma iz nič pojavila temna senca in ju vsa ovila in tudi pred okni je šlo nekaj srhljivo mračnega, prav temnega, kakor oblak. “Kaj je zdaj to?!” je spreletelo mater. “Kakor da je cahen!!”… In res je bil cahen – kajti že čez teden ali nekaj več je prišlo pismo iz Amerike z naznanilom, da je Matija Miklavčič pri delu v gozdu umrl. Na glavo mu je z višine padla suhar, niti ne debela, a dovolj za hudo notranjo poškodbo. Kljub glavobolu je še nekaj časa hodil okoli in k zdravniku sploh ni hotel iti, misleč, da mu bo odleglo, a nazadnje je hudi udarec napravil svoje in Matija je umrl. Bil je zavarovan, tako da sta sin in vdova dobila nekaj denarja, a očeta ni moglo nič nadomestiti.

Gizela se je kmalu poročila z moževim bratom Jožetom, rodila dve hčeri in sina, nato pa še mlada umrla zaradi razlitega slepiča. Hči Mima je morala imeti kakih osem let, ko je dobila mačeho … Oče se je namreč ponovno poročil in imel še dva sinova, Ivana in Staneta. Tako so bili v družini od dveh očetov in dveh mater trujo suorto otruace, kot se je vedelo širom po Blokah … Z Gizelino smrtjo so iz hiše kmalu izginili tudi vsi njeni predmeti in slike, tako da tudi za ta posnetek ne moremo biti povsem prepričani ali ni mogoče zgodba, ki se ga drži, le rezultat silne otroške želje, da bi poznali podobo preminule matere …

Še ena pripoved se je ohranila

Ko je Gizelina in Jožetova hčerka Mima kot deklica prišla k stari materi v Pudob na obisk in tam prvič v življenju jedla kot sanje bel kruh, ji je stara mati, ki je imela (po izročilu) eno od sestra poročeno na Babnem Polju pri Tomaževih, nekega dne z roko pokazala proti hribom na jugovzhodu in rekla: “Glej, tam je pa Babno Polje!!” Niti stara mati niti vnukinja nista pomislili, da se bo mala Mima nekoč poročila prav tja, na tisto mrzlo, skrivnostno in oddaljeno Babno Polje in kaj vse hudega bo tam doživela, začenši z okupatorskimi vojaki, ki so prišli na njeno poroko kontrolirat, ali se morda ne dogaja kakšen rebeljuon, potem pa so se kar pridružili svatom …

Zadnja stran fotografije oznanja, da je bila narejena za spomin.

Veliko težkih dni so “dali skozi” ljudje, ki so povezani s to sliko. Vendar pa so bili pri Šemetovih vedno tudi dobri, prav odlični pevci in s petjem so si nemara vendarle polepšali marsikakšno urico. Ne vem, ali je kateri od njih znal tudi tisto žalostno ljudsko pesem, ki poje o mladi zapuščeni materi in njenem otroku … Julija 2017 sta jo na MGC Gaber v Starem trgu zapeli sestri Pavla Zabukovec in Danijela Gerl, ki sta se jo naučili še kot deklici doma v Retjah. Posnel ju je urednik Starih slik Miloš Toni … “Šla bom na goro vísoko, vísoko …” pravi pesem …

 

Slovarček:

• suhár: suha veja
• po spoduobe: po videzu, po podobnosti
• mobilja: pohištvo
• trujo suorto otruace: tri vrste otrok
• cahen: znamenje, (skrivnostno in zlovešče, navadno je naznanjalo smrt ali nesrečo, lahko tudi sporočilo z onega sveta)
• rebeljuon: upor

Viri:

• Tone Vesel, Babno Polje, januar 2018, ustno
• Marija Vesel, Babno Polje, januar 2018, ustno
• Slavko Ožbolt, Markovec, marec 2018, ustno

Kraj: ni znan, slika izvira iz Velikega Vrha na Blokah
Datum: po oceni okoli 1915
Avtor: ni znan
Zbirka: Marica Vesel
Skenirano: 3. 3. 2018
Oblika: fotografija

Fotografija iz leta 1953, morda še kakšnega leta prej, prikazuje selima pred župniščem v Cerknici. Bila je nedelja, saj so vojaki dobili dovoljenje za izhod iz vojašnice. Predvidevam, da je fotografijo posnel Jože Žnidaršič st., ker je takrat stanoval blizu župnišča, vojaki pa so se prišli slikat, da so imeli fotografije za spomin.

O selimu sta pisala že Ivanka Gantar in Bojan Štefančič, zato tu ne pojasnjujem, zakaj Cerkničani besedo selim razumemo kot poklic in povsod vsakega prodajalca sladoleda imenujemo selim.

Spominjam se Ruždija, ki je prodajal sladoled pred Žumrovo hišo pred vhodom v prodajalno čevljev Peko, kjer je prodajal čevlje moj oče. Ruždi in oče sta se rada pogovarjala. Kadar oče ni imel vajenca ali pomočnika, pa je imel kak opravek v Cerknici, je prosil Ruždija, da popazi na trgovino. Oče mu je zaupal blagajno. Ruždi je strankam razkazal čevlje, nekajkrat jih je tudi prodal.

Poleg sladoleda je Ruždi prodajal tudi cigare, turški med, bombone in cikorijo. Drugih sladkarij se ne spomnim.

Kasneje je šel Ruždi za selima na Ptuj. In ko je nekoč prišel na obisk v Cerknico, nas je prišel obiskat.

Kraj: Cerknica
Datum: 1953
Avtor: najbrž Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Harun Mehmedi
Skenirano: 15. 12. 2014
Oblika: fotografija

Po nedeljski veselici je bilo treba junakov, da bi v ponedeljek pospravili štalo, ki je ostala po veseljačenju. V Sokolskem domu v Grahovem je bila veselica leta 1934 in ponedeljkarji, kot so jih imenovali, so po napornem pospravljanju malo počili. Ko je bilo tega počivanja že preveč, južina pa se je hladila na mizi, so matere poslale otroke po može. In tako je nastala ta slika, ko je Gornikov Tonček prišel po svojega očeta.

Ponedeljkarji pa so se imenovali še nekateri drugi, ki v spominu ljudskih množic nimajo tako pozitivnega vtisa. To so tisti, ki so se ga v nedeljo malo preveč ulili in v ponedeljek niso šli na delo, ker so udarili »plavi ponedeljek«, skrajšano »plavega«.

Vem eno drugo zgodbo, ki je nedeljska, je pa precej podobna ponedeljkarski. V nekem kraju je gostilna prav nasproti hiše, kjer je živel stari oče (Ne bomo imen, ker …), ki je šel v nedeljo dopoldan rad na dva deci k sosedovim. Ko je bil čas kosila, ga pa ni bilo od nikoder in ženske so poslale sina, naj ga gre iskat in potem ni bilo še sina, solata pa že mrzla, zato so poslale še vnuka, ki je za eno Orangino dal mir in ni silil domov. Mačka je šla ponje že nekje vmes, ker je bila tako navajena, da je šla sama v gostilno, skočila staremu očetu na rame in čakala, da sta odšla skupaj domov. Tudi ta ni sitnarila in to brez Orangine. Ko so se vsi štirje končno priklatili domov, ni bila mrzla le solata, pač pa še vsa druga hrana.

Od leve:

• Tone Gornik, 6 let,
• njegov ata Anton Gornik,
• Janez Krajc – Gregorč,
• Viktor Kočevar – oče, krojač.

• Kranjc – Korošček,
• Franc Šega – Lukov,
• Andrej Krajc – Štefinov,
• Štefan Resinovič,
• Tomo Resinovič.

Nisem imela težkega dela. Je vse napisano.

Kraj: Grahovo
Datum: 1934
Avtor: neznan
Zbirka: Tone Gornik
Skenirano: 17. 11. 2017
Oblika: fotografija

Fotografija je bila posneta v Postojni pred vhodom v Postojnsko jamo. Izdelal jo je Foto atelje L. Zirmann iz Postojne. Pred fotografa so se postavili trije Cerkničani: Janko Vidrih, France Urbas in Jože Mele.

Glede na starost fotografiranih ocenjujem, saj sem jih dobro poznal, da je bila fotografija posneta okrog leta 1960. Bila je najbrž nedelja ali praznik, ker so vsi trije lepo oblečeni.

Tudi jaz sem bil enkrat okrog 1960 prvič v jami. Bil sem otečen po licu, ker me je bolel zob. V Cerknici pa ni bilo nobenega zobozdravnika. Rekli so, da je zobozdravnik v Postojni. Zjutraj s prvim avtobusom sva se z mamo peljala v Postojno. V Postojni je pa delal samo vojaški zobozdravnik. Ordinirati je začel šele popoldne ob petih. In ker sva imela veliko časa, sva šla v jamo. Pa tudi potem ko sva prišla iz jame, je bilo še precej dolgo do pete ure. Pri zobozdravniku sem bil hitro na vrsti. Dobil sem injekcijo in potem mi je izpulil zob. Nato sva šla z mamo na železniško postajo, se z vlakom peljala do Rakeka in po stari cesti peš domov.

To je Janko Vidrih s Podpeščenka v Cerknici, kjer so zgradili po vojni novo hišo, ker so jim staro hišo, ki je stala na Veliki gasi, zažgali Nemci leta 1943.

Kolikor se spomnim, je bil šofer. Vozil je zadružni traktor, pa kamion in nazadnje rešilni avto Zdravstvenega doma Cerknica.

To je France Urbas z Male gase v Cerknici.

France je bil doma na spodnjem delu čudovite Male gase v Cerknici. Vedno je bil nasmejan in dobre volje. Ljudje so ga imeli radi in so bili veseli njegove družbe. Rad se je šalil, bil je duhovit in je besede postavil na veselo stran. Mnogokrat, ko je šel mimo naše hiše, je potrkal po oknu in zaklical: “Gogoli zdravo,” in nadaljeval pot.

Meni je soseda mnogokrat rekla, kako grdo hodim, da se zibljem. Za vzgled mi je dajala Levštkovega Franceta. Rekla je: »Poglej, kako Levštek lepo hodi, noben drugi v Cerknici ne hodi tako lepo.« Pa ni nič pomagalo, France je še naprej lepo hodil, jaz pa tudi nisem spremenil svoje hoje.

To pa je Jože Mele s Peščenka. Tam so po vojni zgradili novo hišo, ker so tudi njim staro hišo, ki je stala na Mali gasi nasproti Levštkove, leta 1943 zažgali Nemci.

Tudi zanj lahko rečem, da je bil vedno šofer. Vozil je traktor, pa osebni avto wartburg pri Gozdnem gospodarstvu Cerknica. Nazadnje je tudi on vozil rešilni avto Zdravstvenega doma Cerknica.

In na samolepilnem listku še podatki, ki jih je napisal Slavko Hren v Avstraliji.

Kraj: Postojna
Datum: 1960
Avtor: Foto atelje L. Zirmann
Zbirka: Slavko Hren
Skenirano: 14. 8. 2015
Oblika: skenirana datoteka

Na sliki so naborniki iz Dolenjega Jezera, odpravljeni kot za na veselico. Voz je okrašen po vseh manirah, tudi godec je navzoč.

Ko je Kennedy izrekel svoj največkrat citirani in s strani vlad pogosto zlorabljeni stavek: »Ne sprašuj, kaj lahko stori zate tvoja država, vprašaj se, kaj lahko za državo storiš ti.« najbrž ni imel v mislih nabornih komisij na slovenskih tleh od začetka do ukinitve splošne vojaške obveznosti. Veljalo je namreč, da so mladeniči državi »nekaj dolžni« in to so morali odslužiti z obveznim služenjem vojaškega roka. Za časa kraljevine Jugoslavije so obstajala vojaška okrožja in eno izmed njih je bilo ljubljansko, kamor so hodili oziroma so se vozili z vozovi ali vlaki na nabor tudi fantje iz okoliških krajev. Ni mi uspelo ugotoviti, kam so šli fantje na sliki.

Splošno znano je, da so se ga naborniki napili in čeprav je vojaška komisija strogo prepovedala oštirjem točenje pijač na dan nabora, je nekaterim uspelo priti pred komisijo v rožcah. V teh so bili tudi sicer, kar je razvidno s fotografije. Vojska Kraljevine Jugoslavije je bila prekleto dobro seznanjena z dejstvom, da rekrutom in vojakom iz slovenskih dežel alkohol ni tuj. Leta 1924 je major Josip A. Skala napisal članek »O markantnima crtama Slovenaca« in slovenskemu vojaku pripisal junaštvo, previdnost, zvitost, inteligenco, smisel za disciplino in organizacijo, poštenost, pobožnost in ljubezen do svojega naroda, a mu pripisal, kot jo sam imenuje, tudi rak rano – pravzaprav dve: trmo in nagnjenost k pijančevanju. Za Slovence je predlagal popoldanske aktivnosti kot npr. pevske zbore, knjižnice ali predavanja o boju proti alkoholizmu.

Pijančevanje med slovenskimi naborniki je bilo tako popularno, da je Franc Terseglav v svoji knjigi o lepem vedenju, ki jo je napisal že leta 1910, posvetil mladim nabornikom celo poglavje. V njem razmišlja, da je najbrž res hudo, ko nabornik sliši, da je potrjen in je normalno, če zavriska in zapoje (hm?), neokusno in prostaško pa je, če se ga napije, se pretepa in razgraja. Še slabše mnenje pa je imel o onih, ki niso bili potrjeni in so se napili, saj se mu je zdelo njihovo pijančevanje neumno. O, meni se pa ne zdi. Slednji so se napili od veselja. Splošno znano namreč je, da Slovenci nikoli niso radi odhajali v vojsko.

Skratka, naborniki so od nekdaj pili. Največkrat so prišli domov trezni le konji. S pojavom traktorjev pa še ti ne. Zdaj je konec enega posebnega poglavja v zgodovini slovenskih fantov v povezavi z vojsko – naborne vojske ni več.

 Fotografija je nastala na dvorišču pred ateljejem Josipa Šege v Grahovem. Pa tudi takšen papir, kot je vidno na zadnji strani fotografije, smo našli na drugih fotografijah, za katere smo ugotovili, da je avtor Šega.

Viri:

• Zajc, M.: K zgodovini naborov v Kraljevini SHS/Jugoslaviji. “V Dravski banovini je že od pamti veka v navadi, da rekruti veseljačijo«. Prispevki za novejšo zgodovino. XLVIII (2008) 1, stran 91 -104

Kraj: Dolenje Jezero
Datum: 1926
Avtor: Josip Šega
Zbirka: Silvana Orel Kos
Skenirano: 15. 1. 2012
Oblika: fotografija

Fotografija neznanega fotografa prikazuje parado ob proslavljanju 1. maja leta 1951.

Fotograf se je postavil v križišče cest, ki vodita s placa proti Dolenji vasi in Nove ceste, kjer stojita danes stari Mercator in NLB, parada pa se bliža iz smeri Rakeka proti mostu čez Cerkniščico.

Vojaki v prvi vrsti nosijo transparent z napisom JA porok naše svobode. Za transparentom korakajo vojaki. Skoraj prepričan sem, da so to vojaki iz vojašnice v Podskrajniku.

Tudi naslednji nastopajoči, ki korakajo za vojaštvom, nosijo transparente, vendar napisov na njih nisem mogel razbrati.

Pred vojaštvom je korakala cerkniška godba na pihala. Vodil jo je kapelnik Žan Drenik, ki je bil poročen z mojo sosedo Ronkotovo Ivo in ker je bil mnogokrat pri Ronkovih, smo mu domačini rekli Ronkotov Žan. Meni se je zdel zares odličen kapelnik.

Vse besedilo ni čitljivo, vsaj ne zame. Kar mi je uspelo prebrati pa piše: “Parada 1. maja v Cerknici leta 1951”.

Potem sledi podpis in še naprej: “Na poti v Cerknico …”.

Mislim, da je fotografija zamenjala kar nekaj lastnikov, preden je prišla v Tonetove roke.

Kraj: Cerknica
Datum: 1951
Avtor: neznan
Zbirka: Tone Urbas
Skenirano: 19. 6. 2014
Oblika: fotografija

Gabrovško jamo v Dobcu pri Cerknici so odkrili 2. septembra 1934 in podjetni fotograf Fotostudia »Mara« iz Logatca je obiskovalce v njej fotografiral kmalu zatem, da so jo lahko poslali kot novoletno voščilo že konec decembra in se z obiskom v novoodkriti jami tudi pohvalili. V katastru jam je kot datum odkritja vpisan 4. avgust 1935. Verjetnejši je podatek na razglednici.

Jama se nahaja v Fežnarjevem talu in jo zato imenujejo tudi Fežnarjeva. Vhod vanjo je skozi kvadratni meter širok jašek, ki se po sedmih metrih globine razširi v dvorano, od tu naprej spet vodi rov, ki se konča v manjši dvorani s stebrom, imenovanim Mogotec. Zna biti ta na sliki levo. Od tu je rov še v tretjo dvorano, kjer sta dve brezni. Od tu naprej vodi odprtina strmo navzdol na eno stran, njen drugi krak pa na nasprotni strani doseže najnižjo točko jame. Zelo preprosto povzeto po zapisniku jamskih raziskovalcev.

Jamo so leta 1985 raziskovali Leon Drame, Dušan Arko in Jože Arko in ugotovili, da je verjetno ostanek kakšnega vodotoka, saj so na najnižjem delu jame slišali tok vode. Iz jame je vel topel zrak in je imela številne male prebivalce, med katerimi je tudi drobnovratnik, 8 – 11 mm velik hrošč, ki se prehranjuje z organskimi ostanki, ki jih najde v jami in je torej jamski mrhovinar in jamski podkovnjak, ki je najmanjši evropski podkovnjak. Zapisali so še, da so domačini jamo med obema vojnama uredili za turistične obiske.

Jama je odprta za oglede pod vodstvom, vhod je zaklenjen, ključ hrani lastnik zemljišča.

Podatek o odkritju jame me je zelo razveselil. Razglednica je potovala v Cerknico, žal pa ne vemo, od kod, če je bila sploh poslana.

Viri:

• Inštitut za raziskovannje Krasa Postojna
• http://life1.notranjski-park.si/cmsfiles/cf_634.pdf

Kraj: Gabrovška jama, Dobec
Datum: 31. december 1934
Avtor: Foto Mara, Logatec
Zbirka: Vojko Harmel
Skenirano: 8. 11. 2011
Oblika: razglednica

V roke nam je prišla fotografija, ki je bila slikana v Velikih Blokah. Prebivalci Male gase so se slikali konec maja 1952. Verjetno je bila nedelja, saj so lepo oblečeni. Na sliki pa so tudi nekateri, ki so bili v Velikih Blokah takrat samo na obisku.

Imamo več slik, ki so nastale ravno na tem mestu. Tukaj je stala stara jablana. Vsako leto je bogato obrodila, vendar jabolka so bila tako neokusna, da jih tudi mi otroci, ki nismo imeli nobenega drugega sadja, nismo marali.

Odkar pomnim, pa je bil pod njo vedno zložen voz ali dva drv. Tukaj je bil najlepši prostor za igro. Posedali in skakali smo po njih in se lovili okoli. Vedno je bil kakšen kos daljši in je tanjši del štrlel ven iz kupa. Tako smo se na tem koncu lahko še guncali. Seveda pa so bila ta drva krasne stopnice za na jablano. Po vsakodnevnem plezanju po njih smo bili že tako spretni, da smo si merili čas, kdo do določene veje pride prej. Smo pa na jablani imeli tudi vsak svojo ” klopco”. To je bila veja, ki je bila ravno prav debela, ravno prav zvita in ravno prav udobna, da smo sedeli na njej brez težav. Ti sedeži so bili tako gladki in zdrsani, da ni bilo nobenih težav s kakšnimi raztrganimi žabami ali hlačami.

Ko sem odšla z Blok, teh drv že nekaj časa ni bilo več. Pred nekaj leti pa so podrli še jablano. Ostali so nam pa zelo lepi spomini.

Na zadnji strani je slabo viden datum:
7. 5. 1952.

Prispevek je napisala Breda Turšič.

Kraj: Velike Bloke
Datum: 7. 5. 1952
Avtor: neznan
Zbirka: Sonja Dragaš
Skenirano: 16. 3. 2018
Oblika: fotografija

Dušan Trotovšek je mnogokrat vodil razne prireditve in je bil dober konferansje. Na Brestu je imel pomembno vodilno funkcijo. Kasneje se je njegova družina preselila v Ljubljano.

Slavko Mikše je bil priznan tesar. Bil je tudi član cerkniške godbe na pihala. Na tej prireditvi je bil oblečen v uniformi cerkniške godbe na pihala in je igral signale, kot nam pove napis na zadnji strani fotografije.

Tako pa izgleda ta fotografija na zadnji strani.

Iz obledelega napisa se da razbrati dan in leto dogodka, meseca pa nisem mogel dešifrirati, torej 5. –. 1952.

Slovarček:

• konferansjé: napovedovalec, voditelj prireditve

Kraj: Cerknica
Datum: 1952
Avtor: neznan
Zbirka: Tone Urbas
Skenirano: 19. 6. 2014
Oblika: fotografija