Z lastnico fotografije sva datum nastanka le-te ugibali. Tole ugibanje mi gre prav dobro od rok.

Slika predstavlja udeleženke in izdelke še enega od mnogih šiviljskih tečajev, ki so bili med vojnama zelo številni. Ta naj bi bil na Rakeku, prepričani pa nismo. Uspelo nam je prepoznati dve udeleženki, ampak sliko je treba objaviti, ker vsega o šivanju pa še nisem povedala. Pa še bo ostalo za kdaj drugič.

Charles Frederik Weissenthal je leta 1755 v Londonu patentiral iglo z dvema konicama in ušesom na sredini. Blago, ki je bilo vpeto v okvir, je bilo treba po vsakem vbodu obrniti. To je bil prvi poizkus šivalnega stroja, ki pa ni bil bistveno hitrejši kot ročno šivanje.

Prvi šivalni stroj je leta 1790 patentiral londonski mizar Thomas Saint in še preden bi z delom lahko nadaljeval, umrl. Njegove skice je v zavrženi mizi patentnega urada leta kasneje našel William Newton Wilson in napravo modificiral, a šivanje je bilo kljub temu še vedno zamudno.

Dunajski krojač Joseph Madersperger je okrog leta 1828 napravil model, ki je posnemal ročno šivanje z dvema iglama in za svoj »izum« prejel patent cesarja Franca I., finančnih koristi pa od tega ni imel.

Približno v istem obdobju je Henry Lye v Ameriki napovedal revolucionarni izum na področju šivanja in ga patentiral, požar pa je uničil vso dokumentacijo.

Francoz Berthelemy Thimonnier je leta 1830 patentiral šivalni stroj na verižni vbod. Njegove stroje so uporabljali v pariški šivalnici, ki velja za prvo konfekcijsko tovarno na svetu. Pariški krojači pa so se zbali konkurence in vdrli v delavnico ter vse uničili. Thimonnier si je rešil le golo življenje, pobegnil iz Pariza in naprej izdeloval stroje, odprl tovarno, a zaradi revolucionarne konkurenčne iznajdbe propadel.

Prvi šivalni stroj, ki je deloval po principu današnjega, je leta 1846 izdelal Elias Howe. Odkritje je patentiral, ni pa imel denarja za reklamiranje, zato je povabil na ogled potencialne kupce. Prišli so in odšli. Howe je razočaran odšel v Anglijo in ko se je po treh letih vrnil v Ameriko ugotovil, da konfekcijske tovarne veselo šivajo z njegovim izumom, ne da bi mu plačevale patentne pravice. Vložil je tožbo zoper Isaaca Merritta Singerja in slednjemu je sodišče leta 1854 naložilo plačilo visoke odškodnine in pavšala za patentne pravice ter mu dovolilo prevzem licence po Howovem patentu.

Ivan Bizjak je bil krojaški mojster iz Celja, ki je širom Slovenije prirejal tečaje krojenja in šivanja. Leta 1934 je izdal Priročnik za krojaško in šiviljsko stroko, ki je vseboval vsa potrebna teoretična znanja, ki so bila potrebna za opravljanje mojstrskega izpita. Risbe in postopki so bili prilagojeni tudi širši populaciji. Priložene so bile tudi modne skice. Avtor je v uvodu zapisal, da je znanje krojenja potrebno vsakemu strokovnjaku in tudi vsaki dobri gospodinji. Vsak dober krojač pa bi moral poskrbeti za stalno izobraževanje in izpopolnjevanje in moral znati prilagoditi kroje trenutni modi in obliki postave. Za gospodinjo naj bi bilo dovolj, da zna oblikovanje preprostih krojev prilagajati postavi.

Mož na sliki bi lahko bil Ivan Bizjak, polega je njegova pomočnica.

Med sedečimi je druga z leve Mima Matičič – Žlincava, poleg pa Marica Ileršič – Matijeva.

Tu pa nič ne piše.

Viri:

• Podlogar, Alenka (2010). Od sestavljanja pravokotnikov do krojenja. Glasnik Slovenskega etnološkega društva, letnik 50, številka 3/4, str. 63-71. URN:NBN:SI:DOC-NF8VRZWS from https://www.dlib.si
• https://www.dnevnik.si/1042249839

Kraj: Rakek
Datum: 1938
Avtor: Franjo Kunšek, Celje
Zbirka: Marta Mele
Skenirano: 5. 3. 2017
Oblika: fotografija

Bilo je leta 1961, ko je Tone Lampreht fotografiral gospodarja Toneta Mavrina z domačim konjem Todorjem, močno, a krotko delovno živaljo.

Zelo drugačni časi so bili to v vseh ozirih. Kdo še dela s konji, kdo še redi kokoši in prašiče?

Samo spomini so ostali. Tilka Klepac, dekle z domačije, kjer je nastala ta slika, je nedavno zapisala, kako je bilo, ko so na njihovi domačiji pozimi zaklali pujsa.

DOMAČI PRAZNIK

Mama je vsako zimo zredila po dva prašiča. Klali smo največkrat vsakega posebej, prvega za 29. november in drugega okrog novega leta. Naš klavec je bil očetov stric Gregor Tušek, ki so ga klicali Grga. Bil je visok, suh možakar s košatimi brki, vsaj takega imam v spominu. V meni je vzbujal strahospoštovanje. Mislila sem, da so prašiča zaklali že zato, ker je on prišel k nam.

Starši so vstali zgodaj zjutraj. Treba je bilo vse postoriti v hlevu in še pripraviti za koline, kar se ni naredilo prejšnji dan, preden se je prikazal stric Grga in pa ljudje, ki so držali prašiča (držači). Preden so šli klat, jim je mama postregla z žganjem, s pravo kavo in s puóhlni (kvašeni flancati). Za držače so prihranili tudi suho meso iz zaseke od lanskega leta in kruh. Kri je v mojih otroških letih prestregla mama, kasneje pa smo jo nadomestili otroci. Vzela je veliko vandlo in kuhalnico. Z njo je kri ves čas mešala, da ni šla v kepe. Manjši otroci smo takrat navadno še spali in nas je zbudilo cviljenje prašiča. Ven smo se prikazali, ko je nastopila tišina.

Delo se je nadaljevalo v kuhinji. Pod smo posuli z žaganjem (s pilanco), da smo ga po končanem delu lažje poribali. Držači so noter prinesli dve mizarski stolici, gor položili večji lesen ploh, na katerega so dali ležat prašiča z nogami navzgor. Mama jim je zopet postregla žganje. Vsi držači so bili povabljeni na pražena jetrca in svež domač kruh. Navadno so se vsi odzvali, in medtem ko je mama pripravljala jetrca, pridno pomagali klavcu. Po malici so odšli na svoje domove, pri delu pa smo ostali domači. Spominjam se, da je stric imel zelo nabrušene nože. Neprestano nas je podil vstran, da se ne bi kdo porezal.

Najprej je prašiča na suho obril, nato ga je prerezal po trebuhu, da je ven vzel čreva. Pri mesarjenju je sproti pobiral z zajemalko kri, ki se je stekala na dnu trupa. Ker pri nas ni tekoče vode, smo čreva prali doma z vodo iz štirne. Mami sta prišli na pomoč dve sosedi, da so dale čreva narazen in obrale črevno mast. Pri tem delu so zelo pazile, da niso prerezale črev. Pri pranju smo pomagali tudi otroci. Naše delo je bilo vlivanje vode z lončkom v čreva, da so ženske lahko prale. Po pranju črev je prišlo na vrsto kosilo: svinjska juha z rezanci, meso iz juhe in pečena svinjska ribica, pražen krompir in dve vrsti solat (rdeča pesa in zeljnata solata iz glav, ki jih je mama hranila v kleti).

Meni tega dne ni bilo nikoli lepo, ker mi je smrdela vsa hiša. Šele takrat, ko smo pospravili po kuhinji in prezračili prostore, se je zame začel praznik. Uživala sem ob cvrtju špeha, ker je bilo notri precej velikih mesnatih ocvirkov in smo jih lahko s kuhalnico lovili in jedli. Krvavic ni delal klavec, ampak mama – tudi te so mi šle v slast. Takrat smo naredili le toliko krvavic, mesenih in pljučnatih klobas, kolikor je bilo črev – le teh se takrat ni kupilo. Krvavice smo nesli tudi bližnjim sosedom. Kar jih je ostalo, smo jih dali na hladno, da se niso pokvarile, ker ni bilo ne hladilnikov ne zamrzovalnih skrinj. Na srečo so bile takratne zime zelo mrzle in smo krvavice prej pojedli, kot bi se pokvarile. Kmalu pa so zopet klali pri sosedovih in smo dobili krvavice v pokušino. Tako se je zgodba ponavljala do februarja. Meso in slanino s hrbta smo dali v rasolo, po štirinajstih dnevih pa v sušilo. Spomladi smo suh špeh zmleli za zaseko. Ko smo jo tlačili v »dežo«, smo dali vmes suhe klobasice in dva večja kosa suhega mesa. To je bilo zelo dobro. Vsa zaseka je dišala po suhem mesu. Privoščili smo si jo po težjem kmečkem opravilu, tudi raznovrstni žganci, zabeljeni z zaseko, so bili prava poslastica. Meso in klobase pa so bili za gospodinjo nekakšna skrita rezerva, kamor se je lahko zatekla ob nenapovedanih, za družino pomembnih obiskih ali pa za družinska praznovanja.

V Starem Kotu pri Jerčinovih pa so od enega prašiča ves špeh zrezali na majhne koščke ali pa zmleli in scvrli za mast in ocvirke, špeh z drugega prašiča pa so sneli v celoti, tako da so bile vidne le štiri luknje od nog. Na tem svinjskem plašču je klavec pustil tudi malo mesa. Ta špeh so potem nasolili in dali v rasolo kot pri nas. Ko se je špeh razsolil, so v luknje vtaknili dve močni palici, odnesli na sušilo, ga s škripcem dvignili in obesili, da se je okadil in na zraku posušil. Posušenega so en del zmleli za zaseko, lepše dele pa pustili v večjih kosih in jih shranili v shrambo kot suho meso.

Za našo vas je bilo značilno, da je vsaka gospodinja pridobila nekaj ugleda, če je zredila čim debelejšega prašiča. Prašiča nismo tehtali, pač pa se je ocenjeval po debelini maščobe na hrbtu, ki so jo izmerili s pokončno prislonjenimi prsti dlani. Dva prsta špeha je imel bolj reven pujs, normalen pa vsaj tri ali štiri prste. O špehu so veliko govorili, saj je pomenil veliko moči za delo.

Kmalu po letu 1955 so se postopki in navade pri klanju prašiča začele spreminjati – prašiča niso več brili, ampak šopali, to je oparili in potem odstranili ščetine; niso ga več razsekali v hiši, ampak obesili v skednju, dalo se je že kupiti očiščena goveja čreva, zato so začeli delati klobase kožarice in podobno.

Kakšno sožitje diha iz gospodarja in njegove živali!

Zapisano ostane, povedano se pozabi. Šele med pisanjem prispevka pa se je pokazalo, da je slika nastala leto pozneje, kot je zapisano – istega dne kot tista v prispevku o nedelji pri Mavrinovih in da jo je posnel Tone Lampreht.

Slovarček:

• vandla (Novi Kot): velika emajlirana skleda z dvema ročajema
• rasola (Novi Kot): slana raztopina soli z začimbami za zorenje mesa pred sušenjem, razsol
• sušilo, sešieu (Novi Kot): dimnica za prekajevanje in sušenje mesa; v Loški dolini se imenuje tudi diera.
• črevna mast (Novi Kot): maščoba v trebušni votlini prašiča, ki se drži črev. Porabi se zmleta in scvrta s čebulo v masi za krvavice in bele (jetrne) klobase. V Loški dolini poznamo izraza obáčouna in čejvna mast
• puóhlni (Novi Kot): kvašeni flancati; v Loški dolini so to tašce

Viri:

• Tilka Klepac, Spomini, februar 2018, rokopis

Kraj: Novi Kot
Datum: 1961
Avtor: Tone Lampreht
Zbirka: Tilka Klepac
Skenirano: 22. 12. 2017
Oblika: fotografija

Na sliki je prababica Slavke Repolusk. Žal tudi ona ne ve o njej veliko – ne priimka, niti drugih osebnih podatkov, niti kje je pokopana. Datum nastanka fotografije je zatorej uganka. Navedena letnica pa je nastala po verjetnostnem izračunu.

Imenujmo jo Šivilja. To delo je opravljala pri Windischgrätzih v 19. stoletju. Kdo ve, kako ji je bilo. V ne prav svetli sobi je šivala po 12 ali več ur na dan, od zore do mraka. Zato je imela brezplačno sobico in verjetno tudi hrano. So ji plačali? V osemdesetih letih 19. stoletja je dunajska šivilja za dvanajst srajc zaslužila dva goldinarja in 50 krajcarjev. Tudi prostih dni ni imela veliko, zabave pa sploh ne. Konec dneva so jo pekle oči od šivanja in boleli prsti od neprestanega vbadanja v svilo, loden, brokat in druge materiale. Šivalni stroji so že obstajali, a dvomim, da ga je imela.

Kot je bilo tiste dni običajno, si je gospoda služinčad (tudi šivilja je to bila) lastila in menili so, da lahko z njimi počnejo, kar jih je volja. Gospodje so se tako tudi radi pozabavali s služabnicami. Šivilji se je zgodilo prav to in z nekim židovskim gospodom je dobila hčerko Jedrt, ki se je rodila leta 1866. Sklepam, da je imela Šivilja tedaj dvajset let ali pa tam nekje okrog in ima na sliki 40 let – tako sem določila letnico nastanka fotografije. Le ona je vedela, kako se je prebijala sama z otrokom, kakšne muke je prestajala, ko so jo vsi vaščani gledali postrani in o njej govorili grde besede. Ne, ni ji bilo z rožicami postlano.

Da prav nobeni šivilji v bližini Juda ni bilo lahko pa razberemo tudi iz članka, ki ga je leta 1901 objavil časopis Slovenski list. Takole piše:

»Ostuden dokaz židovske krutosti prinašajo dunajski antisemitski listi. Ondi je namreč tožil pred sodiščem neki jud Samuel Štern neko šiviljo, ki mu je robila robce in drugo za trgovino. Šivilja je namreč zastavila nekaj robcev in to je dalo židovski hijeni povod, da je tožil. Pred sodnijo pa je bila šivilja popolnoma oproščena in Žid je odnesel še daljši nos kakor onega, ki je imel poprej. Šivilja je namreč pred sodiščem izpovedala, da mora delati po 36 ur zaporedoma, a jud jej plača za to – čujte: trideset novčičev! Torej niti en novčič za jedno uro dela! Šivilja je med solzami tožila, da ne more živeti ob tako bornem zaslužku in ker jej je še mati bolna, morala je zastaviti robce. Sodniki so se zgražali nad zversko krutostjo Žida in so ubogo šiviljo jednoglasno oprostili. Žid je revici seveda takoj odvzel ves zaslužek. Tako delajo židovski trgovci z ubogim krščanskim ljudstvom, potem ni čuda, ako prodajajo vse za tako ceno in konkurirajo krščanskim tvrdkam. A na tem židovskem blagu se drži nebroj solza ubogih žrtev židovske krutosti, vzdihov – in krščanske krvi! Vsakdo, ki vse to pomisli, se mora z studom obrniti od židovskih prodajalnic kaj še, da bi delal za iste reklamo! Ker smatrajo nekateri judje krščanska dekleta pa še celo za svoje klavne žrtve potem ni čudo, da se jim ne smilijo tudi uboge šivilje.«

Najslavnejša grajska šivilja pa je Bogdanka, ki jo je v pravljici z naslovom Šivilja in škarjice opisal Dragotin Kette. Prvič je bila objavljena leta 1896 v reviji Angelček.

Kaj čm rečt? Je lepa zadnja stran, rada jo gledam, ampak povedati pa nimam nič.

Viri:

• Slovenski list (01.06.1901), letnik 6, številka 22. URN:NBN:SI:DOC-HZGIC0MY from https://www.dlib.si
• Slovenski narod (25.02.1889), letnik 22, številka 47. URN:NBN:SI:DOC-6V7BMCNVfrom https://www.dlib.si

Kraj: grad Haasberg, Planina pri Rakeku
Datum: 1886
Avtor: neznan (Souvenir)
Zbirka: Slavka Ivačič
Skenirano: 12. 1. 2017
Oblika: fotografija

Kržiščarjev Lojz (Alojz Martinčič, 1906) iz Otoka je izdeloval drevake in se z njimi tudi prevažal. Takole sem ga posnel jeseni leta 1972, ko sva s Tonetom Udovičem iz Grahovega (Janezkov Tone, rojen na Uncu), revirnim gozdarjem v revirju Otok, šla na ogled zadnjih splavov za prevoz lesa na Cerkniškem jezeru.

To je bil čas, ko drevaki niso bili “moda”, ampak potreba ljudi ob Cerkniškem jezeru, posebej še v vasi Otok. Janez Kebe v knjigi Cerkniško jezero in ljudje ob njem zapiše: Otok je edina slovenska vas, ki leži na otoku, ki ga dva nasipa povezujeta z nepoplavnim področjem.

Valvasor pa pravi, da: … je vas na griču sredi Cerkniškega jezera, namreč na otoku. Ima imeniten gozdič, polje in travnike pa cerkev sv. Primoža in Felicijana.

Kljub nasipom pa je bil ob visokem vodostaju Cerkniškega jezera tudi dejansko otok, tako so drevake nujno potrebovali za vsakdanje življenje (pot v šolo, trgovino, do zdravnika in drugo), pa seveda za ribolov. Tudi pozneje, ko je bil povišan nasip, po katerem gre v vas cesta, je bila vas Otok pogosto otok. Kot se spomnim, je imel Kržiščarjev Lojz takrat ob hiši vsaj še dva drevaka, podrobno nama je razložil tudi, kako jih izdeluje. Poduk je bil namenjen predvsem meni, kajti Tone je kot dolgoletni revirni gozdar področja ob Cerkniškem jezeru, potek izdelave drevakov poznal že od prej, saj je moral marsikdaj izdelovalcem drevakov odkazati za posek primerno jelko.

Še tale zanimiv zapis Janeza Kebeta si oglejmo:

Da bi kaj zaslužili, so še pred drugo svetovno vojno ženske nosile prodajat žive ribe v škafu na glavi, ki so ga imele posajenega na svitku. Ker je bil škaf poln, je moral ženski pri namestitvi pomagati moški. Bremena pa si vso pot ni mogla olajšati, ker bi se voda izlila. Kako je bilo to naporno! Prav tako ji je moral nekdo pomagati, ko je škaf odložila. Od Kržiščarjevih so ženske nosile ribe prav v Dolenjo vas h Klamerju. Pot je bila dolga okoli osem kilometrov.

Kržiščarjev Lojz, letnik 1906, na drevaku jeseni leta 1972.

Viri:

• Janez Kebe: Cerkniško jezero in ljudje ob njem. 2011. Ognjišče Koper.

Kraj: Cerkniško jezero v bližini vasi Otok
Datum: 1972
Avtor: Franc Perko
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 12. 10. 2017
Oblika: fotografija

To so maturantje prve generacije lesarjev, ki je končala šolanje v Cerknici kot dislociran oddelek. Čeprav so že bili predstavljeni, pa mislim, da si tudi ta slika zasluži objavo.

Slikali so se pred vhodom na upravno enoto Bresta, sedaj je tu sodišče. Pred njimi so tulipani in narcise iz lepo urejene Brestove okolice. Slikano je bilo za Brestov obzornik, kar se vidi tudi po začrtani obliki. Slika z dodanim člankom je bila objavljena v Brestovem obzorniku meseca maja 1969. Ker je bil tisto leto v uredniškem odboru tudi g. Štefan Bogovčič, lahko le ugibamo, ali ni bil tokrat tudi fotograf.

Prihajam iz zadnje generacije lesarjev v Cerknici, ki je končala šolanje leta 1978. Lahko se pohvalim, da smo imeli med profesorji kar pet predavateljev iz prve generacije lesarjev. To so bili Rajko Palčič, Marjan Braniselj, Slavko Rudolf, Zoran Trošt in Darko Lesar, ki je bil celo naš razrednik. Med prvo in zadnjo generacijo lesarjev je bilo le devet let razlike.

V prejšnji objavi so dekleta v večini predstavljena z danes nam bolj poznanimi priimki, pridobljenimi s poroko. Danes pa jih bomo predstavili z njihovimi dekliškimi priimki. Na srečo se Bernarda še vseh spominja.

Prva vrsta:

• Milka Lovko (Bizaj),
• Anica Zabukovec (Škrlj),
• Romana Štritof (Nared),
• Jožica Jenček (Ileršič),
• Darinka Štritof (Rot),
• Helena Lipovec (Kusič) in
• Bernarda Drenik (Petrič).

Druga vrsta:

• Darko Lesar,
• Rajko Palčič,
• Marjan Braniselj,
• Slavko Rudolf,
• Miro Urbas in
• Niko Švelc.

Prva vrsta:

• razrednik Janez Otoničar,
• Danica Rožanec (Srpan),
• za njo je Anica Debeljak (Kozin),
• Alenka Kajtna (Jug),
• Sanda Zakrajšek (Mele),
• zadaj je Marija Jurjevčič (Žnidaršič),
• Vanja Mlinar (Knap) in
• Jožica Košir (Škrlj).

Druga vrsta:

• Drago Frlan,
• Stane Zakrajšek,
• predavatelja Jože Resnik in
• Anton Žele
• in kot zadnji Zoran Trošt.

Zadnja stran v pripravi za objavo v Brestovem obzorniku.

Viri:

• Bernarda Petrič

Kraj: Cerknica
Datum: maj 1969
Avtor: verjetno Štefan Bogovčič
Zbirka: Franc Gornik
Skenirano: 28. 7. 2011
Oblika: fotografija

Antonija Milavec je pri 12 letih prejela zakrament svete birme. Obe z botro sta imeli lepo obleko, se pa Antonija drži strašno grdo. Nekaj ji ni bilo prav in kot vsi Milavci tega ni znala skriti in se ji vidi na obrazu.

V Ljubljanskem škofijskem listu iz leta 1895 so objavljena precej natančna navodila o birmi in spremljajočih dejavnostih. Do 13. stoletja so otroke birmali takoj po krstu, takrat pa je bila postavljena meja 7 let, ko naj bi otrok že razumel pomen zakramenta. Leta 1858 pa je bil sprejet sklep, naj bi otroci ne prejeli zakramenta svete birme pred svetim obhajilom prav tako pa ne po 14. letu.

V večjih farah je bila birma na šest let in so bili zajeti vsi otroci med osmim in štirinajstim letom. Da bi preprečili napake in nevšečnosti pa naj dušni pastirji, torej duhovniki, poskrbijo: “… da bodo otroci dobro poučeni o krščanskih resnicah, jim bodo znani najvažnejši nauki o zakramentu birme, naj bodo v cerkvi pred prvim blagoslovom in naj je ne zapuste pred zadnjim, imeti morajo čisto vest, torej morajo prej prejeti zakrament pokore, naj se z molitvijo in pobožnim branjem že prej pripravljajo, naj se jim posebej na srce položi, naj na dan birme ne hodijo z botri v gostilno, botri naj pazijo na darove in ne dajajo spominkov, ki so le za krajši čas, npr. sladkarij ali le posvetnih daril. Otroci naj bodo ostriženi, počesani in naj jim lasje ne silijo na čelo, na katero se mazili s sveto karizmo.”

Ne, ne verjamem, da je Antonija šla v Ljubljano k birmi. Najverjetneje je bila v Cerknici, fotograf pa je prišel iz Ljubljane.

Viri:

• Ljubljanski škofijski list, št. XI, leto 1895

Kraj: verjetno Cerknica
Datum: 1906
Avtor: A. Landau, Ljubljana
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 11. 3. 2007
Oblika: fotografija

Ta fotografija je pritegnila mojo pozornost, ker sem na njej prepoznala svojo teto Jerico. Po pripovedovanju Brešče Tončke – Antonije Stražiščar, poročene Zrimšek, gre za člane in članice predvojnega društva Orel. Orlicam so menda rekli tudi krojevke, ker so imele uniforme – kroje, sestavljene iz krila in pelerine svetlo modre barve. Pelerino tete Jerice še hranim kot spomin nanjo.

O Orlih je bilo na strani Stare slike že veliko napisanega. Moški naj bi kroje na fotografiji začeli nositi leta 1937, za ženske pa takih krojev nisem našla v nobenem objavljenem prispevku pa tudi na spletu ne.

Kraja nastanka fotografije nismo mogli ugotoviti, niti dogodka, ob katerem je nastala fotografija. Sprva smo mislili, da gre za prednjo stran železniške postaje Rakek, pa smo s primerjanjem fotografij iz tistega časa ugotovili, da smo se motili.

• Ivana Rožanc – Andrejeva z Brezij, poročena Rožanc,
• neznan,
• Jerica Kranjc – Kranjča iz Dobca (z dolgima kitama, ki ju je ohranila daleč v starost).

• Neznan,
• Angelca Turk –gorenja Pavlova s Kožljeka,
• neznan,
• Ivana Švigelj – Kəšlanova iz Bezuljaka.

Štempiljka fotografa:

Foto Tourist, Lojze Šmuc, Ljubljana, Aleksandrova 8.

Prispevek je napisala: Marija Košir – Maša Kranjc.

Kraj: neznan
Datum: 1939 (moja ocena)
Avtor: Foto Tourist – Lojze Šmuc
Zbirka: Jerica Kranjc
Skenirano: 25. 1. 2015 (Marija Košir)
Oblika: skenirana datoteka

Kako se je ta vojna dopisnica znašla pri naši teti Antoniji, ne vem. Zanimiva je tudi zato, ker ima samo prednjo stran z naslovom, zadaj ni nič.

Leta 1913 je bila dejavnost in organizacija poštnih uradov v Avstro-Ogrski urejena na novo s servisno knjigo E-47. K. u. k. Feldpost (kraljeva in cesarska poljska pošta) je bila v skladu s tem skupni vojaški objekt. Njegova naloga pa je bila posredovanje vseh uradnih in zasebnih sporočil med vojsko na terenu in domovino. Takoj po začetku vojne je začela svoje delo na 118 poljskih poštah s 620 uslužbenci. Vse poljske pošte so bile označene s poljsko poštno številko, ki jim je bila dodeljena. To je zagotovilo tako tajnost bivanja in gibanja posameznih enot kot sortiranje velike količine pošiljk. Naslov vojaka je bil sestavljen iz položaja vojaka, imena in priimka, vojaške enote in poštne številke poljske pošte, kar je razvidno tudi na dopisnici.

Da bi zagotovili hitro in nemoteno razdeljevanje pošiljk na terenu, so v servisni knjigi E-47 navedena natančna navodila o naslavljanju pošiljk, ki jih je bilo treba prevažati. Npr. ime in naslov pošiljatelja sta bila v zgornjem levem kotu, v zgornjem desnem beseda Feldpost (nemško) ali Tabori posta (madžarsko), v sredini je moral biti naveden prejemnik, v spodnjem desnem delu pa poljska pošta ali poštni urad. V prvih dneh vojne so bili predpisi objavljeni tudi v različnih dnevnih časopisih in tiskanih vzorcih za ponazoritev.

Na sliki levo nemški cesar Viljem II. z nemško zastavo.¹ je Karel IV., madžarski kralj od novembra 1916 do novembra 1918. Na njegovi levi je madžarska zastava. Desno je Franc Jožef I., ki ga ni treba posebej predstavljati. Pritičeta pa mu dve zastavi. Rdeče-bela je bila avstrijska zastava od 13. stoletja dalje. Rdeče-belo-rdeči pasovi pa so se prvič pojavili leta 1787 na narodnih vojaških insignijah.

Slovarček:

• feldpost, tabori post: poljska pošta
• insignije: skupek znamenj oziroma simbolov stanu, časti ali oblasti;  vojaške insignije so oznake čina, položajav vojaški hierarhiji ter tudi enote

Viri:

• http://europa.eu/kids-corner/memory/more/index_sl.htm
• http://ww1.habsburger.net/de/kapitel/wie-kommt-der-brief-von-nach-b

Kraj: Ogrska
Datum: 1917
Avtor: Avstro-ogrska kraljeva in cesarska vlada
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 17. 10. 2014
Oblika: dokument

¹ Sprememba 1. 3. 2018

Prišla je druga svetovna vojna, v kateri je mama Neža izgubila vseh pet sinov. Njeno življenje se je potem nadaljevalo ob snahi, obkroženo z vnuki. Najmlajša med njimi je bila Jožica – moja mami. Ko smo jo obiskovali, se spominjam njene sobice oziroma štiblca, kot jo je imenovala ona. V njej je stal lep velik predalnik s čudovitimi kljukicami, ki so služile kot ročaj. Predalnik je bil nižja, široka omara s tremi širokimi predali spodaj. Na vrhu pa sta bila dva krajša predala. Mislim, da so predalom včasih rekli lajdl in predalniku v celoti pa lajdl-kuostln.

Kuostln je bil izraz za večjo dvodelno omaro. Odpirati si ga moral vedno z obema rokama. Iz njega je nato potegnila vrečko z belimi ali rdečimi bombončki. Rekla jim je melisnice in bili so božanski, saj so se kar stopili v ustih. Po njeni smrti so svojci njen lajd- kuostln podarili cerkvi pri Svetem Vidu, kjer ga imajo še danes v zakristiji.

Ob pogovoru z enim od njenih vnukov sem izvedela, da je bila težka življenjska zgodba Nežne mame pred leti objavljena v časopisu Delo. In tu se je aktiviral tudi moj spomin na nekoč viden časopisni odrezek. Toda, kje je to shranjeno? Prelistala sem vse knjige v hiši, ki jih sploh ni malo. In ko sem že skoraj obupala, se je pojavila kuharska knjiga moje mami in za njenimi platnicami tudi iskani članek.

Članek je napisal domačin, novinar Jože Petrovčič. S pomočjo današnje mladine in strica Googla smo ugotovili, da se je pisalo leto 1970. (V članku na zadnji strani je omenjena nedelja 27. september. Leto smrti Nežne mame je 1974 in od tu nazaj pade nedelja 27. septembra v leto 1970.) Pa tudi z omenjeno starostjo Nežne mame se ujema. Preslikan članek v celoti objavljamo na koncu današnjega prispevka.

Slovarček:

• štiblc: manjša sobica, kamra
• lajdl: predal
• lajdl-kuostln: večji, nižji, širok predalnik
• kuostln: visoka, dvodelna, garderobna omara
• melisnice: beli in rdeči bomboni iz mletega sladkorja

Viri:

• Franci Moljk
• Rezka Pirman

Kraj: Sveti Vid
Datum: 1934
Avtor: neznan
Zbirka: Danica Červek
Skenirano: 7. 12. 2017
Oblika: fotografija in časopisni izrezek

V času med obema svetovnima vojnama dekleta na podeželju niso bila več privezana samo k staršem, domači hiši in cerkvi. Pričela so se prizadevanja za pridobitev širših znanj na kuharskem, gospodinjskem, zdravstvenem pa tudi kulturnem področju. Povratniki iz Amerike so prinesli nova spoznanja in navade. Tovrstni tečaji so se razširili posebej s začetkom delovanja Društev kmečkih fantov in deklet po letu 1930.

Eden od tečajev je potekal na Blokah polet leta 1932. Na koncu so se tečajnice slikale z dr. Stankom Pušenjakom ter trgovcem in bloškim županom Stankom Lenarčičem pred takratno osnovno šolo v Novi vasi. Med njima sedita neznani predavateljici.

Na tem delu slike smo prepoznali legendo zdravništva na Notranjskem dr. Stanka Pušenjaka. Na Notranjsko je prišel iz severovzhodne Slovenije, takrat Dravske banovine. Bil je splošni zdravnik v pravem pomenu besede. Večkrat je predaval na temo “O zdravstvu na podeželju” in tako dekletom in ženam podajal osnovna znanja o higieni, boleznih in zdravljenju.

Na tem delu slike smo prepoznali dekle na sredini v spodnji vrsti, Jožefo Modic – Marentovo in desno od nje Micko Hiti – Mazejevo obe iz Velikih Blok.

Slika z osnovnim podatkom se je ohranila pri Gregorjevih v Velikih Blokah.

Viri:

• France Škrabec, Nova vas
• Album slik Toneta Šraja Aljoše, OŠ Nova vas

Kraj: Nova vas
Datum: 1932
Avtor: neznan
Zbirka: Silva Vertačnik Marolt, Velike Bloke
Skenirano: 23. 8. 2017
Oblika: fotografija

Pred golom SK Javornik je živahno, domače moštvo je v prednosti. Odvija se drugi polčas in vodstvo je treba obdržati.

Leta 1941 je bil na Rakeku nastanjen 8. bataljon minerjev italijanske vojske. Predstavniki SK Javornik in italijanske vojske so se dogovorili za medsebojno tekmo. Le-ta je bila 8. junija 1941 na nogometnem igrišču v »opekarni«. Predstavniki jugoslovanske kraljeve vojske so Rakek zapustili, zato je ekipa igrala v novi, popolnoma domači postavi. Igralci so bili: Janez Hladnik, Jože Krašovic, Vojko Gabrenja, Dore Brecelj, Jože Klemenčič, Tone Debevec, Aleksander Dekleva, Miloš Moravec, Vojko Felc, Franc Janež in Janko Kamenšek. Sodil je poročnik Bottoli. V prvem polčasu so vodili naši z golom prednosti, no, z edinim golom, ki ga je dal Dore Brecelj.

V drugem polčasu je vse obrnilo na glavo, saj je Gabrenja igral z roko, zato je sodnik dosodil enajstmetrovko. Strelec je tekmo izenačil, že v naslednjih minutah pa so Italijani povedli in na koncu zmagali s 3 : 1. Za to smo se leta 1943 maščevali in jih nagnali tja, od koder so prišli.

Kljub dežju je kar nekaj gledalcev.

Kilovca, ki je tako ime dobil zaradi kilavega rastja, danes ne bi prepoznali. Zaraščen je z borovci.

Take zadnje strani imamo radi.

Viri:

• Urbar, B. Začetki nogometa in športne dejavnosti med Javorniki in Slivnico 1926 1956. Cerknica: Nogometni klub Rakek, 2017.

Kraj: Rakek
Datum: 8. junij 1941
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Gornik
Skenirano: 12. 3. 2016
Oblika: fotografija

Slavka, katere mati Ida je na sliki, pravi, da je le-ta najbrž nastala leta 1919. Knezoškof Anton Bonaventura je vsako leto za tekoče leto v Škofijskem listu objavil seznam birmovanj po škofiji. V času od 1916 do 1920 je Planina na seznamu le leta 1916, tako da je mogoče, da je slika nastala tega leta.

Po cerkvenem zakoniku naj otroka k birmi pospremi boter. Če botra ni mogoče dobiti, lahko škof birmuje tudi brez botra. Vsak boter pa naj ima enega ali največ dva birmanca.

Rakek še ni bil župnija, zato so otroci hodili k birmi v Cerknico ali Planino. Botric ni bilo na razpolago, v Planini pa je bila premožna družina, ki je botrovala revnim otrokom. Windischgrätzova hči Loti je ob birmi vedno obdarovala revne otroke s križem. Dobila ga je tudi Ida, sedaj ga nosi Slavka.

Tega leta je škof izdal navodila, kako naj celoten obred in spremljajoče dejavnosti potekajo. Škof je prišel le z enim sodelavcem, imenoval ga je postrežnik. Želel je, naj pride še par duhovnikov, kolikor jih pač mora biti. Zunanjega okrasja, mlajev in vencev ni želel, pričakajo naj ga šolski otroci in verniki. V cerkvi pa naj bo slovesnost lepa. Po birmi naj bi ne šli v gostilne, skromno slovesnost naj priredijo doma. Novih oblek ni treba delati, zadostuje majhno darilce. Več pozornosti naj namenijo duševni pripravi.

Prva na levi je Ida Repolusk, za njo je botra vseh treh deklet.

Viri:

• Ljubljanski škofijski list (1916), številka 1. URN:NBN:SI:DOC-R6TSBAPU from https://www.dlib.si

Kraj: Planina pri Rakeku
Datum: 1919
Avtor: neznan
Zbirka: Slavka Ivačič
Skenirano: 12. 1. 2017
Oblika: fotografija nalepljena na karton

Štirje kolesarji so se podali iz Loške doline na Stanovnik, hrib nad Otokom. Čez mejo verjetno niso šli, obiskali pa so jugoslovanske graničarje in tam je tudi nastala ta fotografija.

V zapuščini svojega pokojnega očeta, Miroslava Fajdiga (1929-2013) iz Pudoba pri Starem trgu, sem našel nepodpisani tipkopis pesmi Tihotapska (kontrobantarska).
V spletišču sem našel izvirnik z Gorenjske, naslovljen Šundar na Žirovskem, ki ga je zabeležila Milena Miklavčič.

V primerjavi z izvirnikom je pesem Tihotapska (kontrobantarska) skrajšana z devet kitic na šest in v prvi, predzadnji ter zadnji kitici krajevno prirejena za Notranjsko.

Hotel sem ugotoviti, kdo je napisal pesem. Predvideval sem, da bi kaj o tem lahko vedel očetov prijatelj iz otroštva, diplomirani zgodovinar in arhivar Tone Avsec z Vrhnike v Loški dolini (zdaj živi v Medvodah). Telefonsko mi je 2. 2. 2018 potrdil, da jo je bil res on dal mojemu očetu, njemu pa Cerkničan Tone Kebe (pevec, socialni delavec, direktor Zavoda za slepo in slabovidno mladino).

Kdo je ustvaril izvirnik, ni znano. Gospa Milena Miklavčič mi je 14. 2. 2018 sporočila, da ji je izvirnik pesmi povedal že pokojni Alfonz Zajec iz Žirov.

Slovarček:

• kontrobant, kontrabant: tihotapstvo, prepovedana trgovina
• granična linija: mejna črta

Viri:

• Gorenjski glas 10. 2. 2008

Prispevek je napisal: Mitja Fajdiga.

Kraj: Stanovnik
Datum: 31. 8. 1931
Avtor: Lojze Tomec
Fotografija iz zbirke: Anda Tomec
Zemljevid iz zbirke: GIAM ZRC SAZU
Skenirano: 23. 9. 2012
Oblika: fotografija

Že leta 1823 je starotrški župnik Gregor Jereb poročal, da hodijo pozimi moški na Hrvaško sekat in tesat les. Te sezonske delavce so imenovali hrvatarji. Hodil je tudi oče moje stare mame France Primšar s Knežje Njive. Stara mama mi je to večkrat pripovedovala in jaz sem si vse »zapomnila«, zato pa sedaj nič o tem ne vem. Kdo so možje na sliki, ne vemo, mogoče je moj pradedek med njimi.

Hrvatar je bil član delavske skupine, ki je delala v gozdovih Slavonije, Madžarske, Sedmograške in Romunije. Sprva izključno v slavonskih gozdovih, kasneje pa tudi vse tja do Rusije. Ker pa je pot tja peljala preko hrvaškega ozemlja, so jih imenovali hrvatarji. Na pot so, do zgraditve železnice, odhajali peš ali z vozovi. Včasih niso zaslužili niti toliko, da bi si lahko plačali vozovnico in so morali domov priti peš, kar je lahko trajalo 14 dni in več in so se vrnili k družinam strgani, lačni in utrujeni.

Z Notranjske so odhajali v skupinah od šest do štirinajst ljudi. Velikokrat so bili z njimi tudi fantje, stari od 12 do 16 let, ki so skrbeli za koče in se učili dela. Odhajali so predvsem revnejši kmetje. Na pot so odšli jeseni, ko so doma zaključili s kmečkimi opravili, sezona sečnje pa je trajala od tri do pet mesecev. Domov so se vračali običajno okrog velike noči. Ob prihodu v tuje kraje so najprej postavili kočo, ki je imela v sredi ognjišče in le vrata, brez oken. Slamo za postelje so dobili v najbližji vasi.

Skupine so se imenovale kumpanije. Najstarejši delavec, imenovan kosator ali kasator, je vodil posle. Najmlajšega so imenovali fant in je bil kuhar. Poleg tega je skrbel še za red v koči in jo je lahko zapustil le, če je šel po drva ali vodo. Edini prost dan je imel za božič in takrat je kuhal nekdo drug. Delavci so se medsebojno dogovarjali glede delitve dela in na podlagi tega tudi določali zaslužek.

Ob nedeljah so radi odšli v vas v gostilno, da so se družili. Slovenski duhovniki so se nad tem zgražali, ker so le redki hodili k maši. Nekateri so tam ostali in se poročili s Slavonkami. Njihovo že tako težko delo so oteževale še vremenske razmere in nepošteni posredniki, saj se je večkrat zgodilo, da za svoje delo niso bili pošteno plačani in so se predčasno vrnili domov.

Hrvatarji so domov prinašali zaslužek, ki ni bil pomemben le za družino, temveč je vplival tudi na lokalno ekonomijo. Tako so npr. hrvatarji pomagali zgraditi Dom v Loškem potoku. Večkrat pa so bili vzpodbuda tudi za literate.

En sod pa upam, da ni prazen in cepin za podporo.

Kotel, v katerem je fant kuhal ne prav obilne in kalorično bogate obroke.

Precej “švoh” čevlji za delo v gozdu počivajo na lesenem zaboju, ki je služil kot kovček in je še nekje doma na podstrehi. K nov.

“V spomin l. 27”. Spoznali pa nismo nikogar.

Slovarček:

• cepin: gozdarsko orodje za premikanje hlodov

Viri:

• Riman, Kristina; Riman, Barbara (2016). Hrvatarji v slovenski književnosti. Slavistična revija, letnik 64, številka 3, str. 315-324. URN:NBN:SI:doc-EVDOJ847 from https://www.dlib.si
• Kebe, J. Loška dolina z Babnim Poljem. Zgodovina župnij Stari trg pri Ložu in Babno Polje. Ljubljana: Družina d. o. o., 1996.

Kraj: Slavonija
Datum: 1927
Avtor: neznan
Zbirka: Župnišče Stari trg
Skenirano: 29. 7. 2012
Oblika: fotografija

Prelepa slika fantov in deklet iz zapuščine Franca Trudna. Nekatere poznam: prva na levi stoji Stana Mavko, Rihtarjeva, fant poleg nje me spominja na Ludvika Ponudo, sledi Pavličeva Ana iz Podcerkve, poleg nje pa je mogoče Janez Mlakar iz Viševka, nato neznano dekle, zadnji na desni pa Stanko Hace iz Podcerkve

Spredaj levo čepita neznano-znana dekle in fant in na koncu ena od Knausovih deklet … Lepi, mladi in cvetoči so kot jablana za njimi. Je bil praznik ali kakšna posebna priložnost? Nekateri imajo šopke v gumbnici ali cvetočo vejico v roki.

Stana Mavko in fant, za katerega mislim, da je Ludvik Ponuda, pa Ana Pavlič na koncu. Fant ima šopek in nekateri drugi tudi – ali gredo na vestierengo? Najbrž ne, saj so šopki iz jablanovega cvetja; za vojaški nabor bi bili iz drugačni … nagelj, rožmarin in roženkraut bi moral biti …

Mlakar Janez iz Viševka se zdi, da bi lahko bil prvi, sledi neznano dekle in nato Stanko Hace. Kodrasti lasje, rože v roki in na prsih, zadaj cvetoča jablana – kratko malo lepi, da ni mogoče povedati kako.

Spet jablanov cvet v rokah in pušeljc na prsih. Tadva, ki se držita skupaj, sta očitno par (ali morda brat in sestra?), drugi pa (še) ne. Poleg je ena od Knausovih deklet, samo ne vem več, kako ji je bilo ime: ni Malka in ne Albina, niti Milka; ta je bila najstarejša, njeno ime pa je nekam izpuhtelo. Ne morem se jih nagledati, kako lepi so: nedeljske moške obleke, bele srajce, kravate, ura na roki, lahne dekliške obleke in jopice ali jakne čez, cvetje v gumbnicah in med prsti … na obrazih pa sproščeni, široki nasmehi … In frizure!Koliko velnov in loknov in čuf! … Kateri so naravni in kateri delo Zofije Polak, starotrške frizerke ali morda priložnostne domače mojstrice? Kje je sodelovala kemija in kje le razgrete frizerske klešče ali pilotki?

Takrat so fantje in dekleta še veliko peli, skupaj ali vsaki zase. Zadnjič je znanka omenila, kako so kozarski fantje v njenem otroštvu v petdesetih letih prejšnjega stoletja ob večerih peli na vasi in kako so jih ljudje v hišah pozorno poslušali. Naslednje jutro so spraševali drug drugega:”Kateri pa je bil tisti, ki je sinoči pel čez*“?

Ne vem ali je kdaj skupaj pela tudi skupina na sliki, toda podalo bi se jim, če bi zapeli recimo Sijaj mi sončece, kot so jo zapele članice takrat šele nastajajoče skupine Pevke iz Loške doline, ko jih je julija 2017 posnel Miloš Toni … Gotovo bi njihovi mladi in močni glasovi zadoneli, da bi poslušalcu zastajal dih …

 * petje “čez” – ena od bolj znanih značilnosti ljudskega petja, po katerem se to razlikuje od zborovskega

Slovarček:

• pilotki: navijalke za lase,
• velni: kodri las
• lokni: večji kodri las
• čufa: čop las
• vestierenga: vojaški nabor
• roženkraut: geranija

Kraj: Podcerkev
Datum: okoli 1955
Avtor: Franc Truden
Zbirka: Janko Štritof
Skenirano: 21. 7. 2012
Oblika: negativ 6×9

Ravni so ravnina na levi od ceste, ki gre iz Bezuljaka, med prvo in drugo hišo v Dobcu. Tam so najboljše njive Kranjčga grunta. Za dobške razmere so kar velike, posebno, če je en sam človek za vse delo.

Tudi to fotografijo sem našla v zbirki tete Jerice.

Jaz sem na njivah v mladosti delala bolj malo, čeprav bi me bilo bolj veselilo kot delo v hiši. A teta Jerica je raje videla, če kaj skuham ali sešijem. Dobro pa se spomnim, kako smo hodili kopat krompir. Takratne sorte so dozorele veliko pozneje kot sedaj. Vedno smo se bali, da se bo prej začela šola in ne bomo mogli iti pomagat pri spravilu. Takrat smo namreč živeli že v Ljubljani.

Na Ravneh zelo dobro uspeva tudi neka vrsta trave – plazeča pirnica. Je sicer zdravilna rastlina, a tudi zelo nadležen plevel. Njene živice, s katerimi se razmnožuje, se plazijo na vse strani, tudi skozi gomolje krompirja. Če se pletev zanemari, je kopanje zelo naporno. Vem, da smo se včasih mučili na vse načine, tudi s krampom smo poskušali.

Slika še ni zelo stara, zelo “mlada” pa tudi ne, saj je minilo že 35 let, odkar je bila posneta. Na njej je bila Jerica stara 76 let.

Slovarček:

• grunt: posestvo
• aržet: žep
• drobnice: zelo drobne rumene hruške
• tepke: stara vrsta hrušk zelene barve, užitne so šele, ko se zmedijo in postanejo v notranjosti rjave
• krovence: stara vrsta hrušk, okrogle, rumene in tudi užitne šele, ko se zmedijo

Prispevek je napisala Marija Košir.

Kraj: Dobec
Datum: 1983, jesen
Avtor: neznan
Zbirka: Jerica Kranjc
Skenirano: 21. 2. 2018
Oblika: skenirana datoteka

Fotografija je nastala leta 1932, najverjetneje v Ložu, preden je Jože Udovič mlajši začel študirati teologijo in kasneje slavistiko. Do vpisa na slavistiko je kot obliko svojega priimka navajal Udovč, od tu naprej pa Udovič [1]. Na sliki je njegov oče Josip ali Jože z ženo Avrelijo, rojeno Prezelj, krušno materjo Jožeta mlajšega, in njunimi šestimi otroki. Hčerki Marta in Anda, zdaj še edini živeči od vseh otrok, nista na tej sliki. Avtor fotografije ni znan.

Dejansko je na fotografiji družina Udovč, saj so imeli tako obliko priimka ob nastanku fotografije. /Priimek Udovč je nekdo brez uradnega zaznamka v matični knjigi v Cerknici po drugi svetovni vojni popravil v Udovič [1]/.

Jože Udovič mlajši (stoji povsem zadaj), takrat že pesnik, prvorojenec iz očetovega prvega zakona z Antonijo, rojeno Marinčič, ima na sliki približno dvajset let, drugorojeni bratec Leon je preminil že v drugem letu svojega življenja in ga ni na sliki. Tako se je morala nežna pesniška duša že v ranem otroštvu soočiti s to izgubo, nekoliko kasneje pa mu je bolezen vzela še mater Tončko. Posledice so ostale za vse življenje. Vsi drugi otroci na sliki so pesnikove polsestre in polbrata. Od leve proti desni stoji v mornarski oblekici fantič, ki so ga spet poimenovali Leon, med njim in materjo Avrelijo je polsestra Darinka. Oče Josip ima v naročju sina Dušana, na njegovi desni stojita hčerki Smilka (Maksimilijana) in Vrelka (Avrelija), ki sta zapustili ta svet še zelo mladi. Spredaj pred starši sedi hčerkica Mira.

Pesnik Jože je bil do nastanka te družinske slike že vnet bralec evropske poezije, bil je poln idealnih predstav, da je najtežje stvari mogoče premagati vsaj v lastnem samotnem svetu, kar je izrazil v najpomembnejši pesmi tega obdobja Človek pred zrcalom bolečine, ki jo je objavil v Domačih vajah do januarja 1932:

Že davno moram vneto verjeti:
nekje ostaneš z lastno lučjo sam,
nekje je drugačen svet, drugačne oči,
zrak, ljubezen drugačna.

Rešil se bom na tisti otok Nekje,
ko bom preplaval sovražno morje,
povsod bo čisto, zaželeno obzorje,
sam bom, nihče me ne bo ubijal.

Takrat bo zame velika ura,
sredi ognja daljine, globine, višine,
se bom prelil v zvon iz nove, čiste kovine,
pripravljen, da se me čista roka dotakne …

Vsakdo izmed Udovičeve družine ima svojo življenjsko zgodbo, ki večinoma ni bila lahka. Oče Josip, izučeni trgovec, je bil vnet za umetnost in lepoto. Udejstvoval se je v domačem kulturnem življenju. Sodeloval je pri loškem odru in režijsko pripravil nešteto predstav. Izkazal se je pri ureditvi znamenitega vrta, imenovanega Čudovka, ki je bil pravi mali arboretum in posebnost Loža [1].

Darinko in njenega soproga sem osebno poznal. Njuna hči Meta se spominja obiskov pri babici Avreliji v Ložu. Kot otroka sta z bratom Mihom pripotovala v Ljubljano iz Beograda, kjer so živeli. Pričakale so ju tete, sestre mame Darinke. Začudile so se, ker jih je Meta nagovorila po srbsko in ena izmed njih je rekla: “Slovensko pa bi jo že lahko naučili!” Nečakinja jim je odvrnila: “Saj znam slovensko, samo povejte, pa bom govorila slovensko.” Naučena in navajena je bila, da so doma v beograjskem stanovanju govorili slovensko, izven doma pa le srbsko. Tak vzorec je avtomatsko uporabila tudi na obisku v Ložu. Spominja se babice, ki je zelo slabo videla, zato je z veliko težavo vdevala nit v šivankino uho. Kasneje je oslepela, zato jo je otipala po obrazu in jo tako prepoznala, kadar je prišla na obisk.

Jože Udovič

Viri:

• Meta Kozole, hči Darinke Mišič, roj. Udovič (ustno in pisno); Marta Jeglič, roj. Udovič (ustno)
• [1] France Pibernik: OGLEDALA SANJ JOŽETA UDOVIČA /Dokumenti, pričevanja komentarji/, Celje: Mohorjeva družba, 1996

Kraj: Lož
Datum: leta 1932
Avtor: neznan
Zbirka: Meta Kozole
Skenirano: 9. 1. 2018
Oblika: fotografija

Na sliki je rakovški čevljar Mirko Vidrih na svojem delovnem mestu, oblečen v delovno uniformo, z lepilom zamazan firtoh, ki je bil praviloma narejen iz plavine (trdnega platna, obarvanega modro), ki pa, po izročilu, ni smel biti obešen okrog vratu, ampak so morali biti trakovi na križu in hrbtu, da ga ni odnesel hudič, v resnici pa zato, da se pri sklanjanju ni naredil mehur in čevljarja oviral pri delu.

Spomnim se obiskov v njegovi delavnici desetletja pozneje. Vedno je dišalo po usnju, vedno je bil nasmejan in nič mu ni bilo težko. Pa še kakšno smešno je vedno povedal. Delavnico je tedaj imel poleg svoje hiše, ampak to ni ta.

Na policah je kopit v izobilju. Po njih so včasih delali čevlje, kasneje, ko so se pojavile tovarne čevljev, pa so ostali za raztezanje le-teh. Skoraj vsaki novi čevlji so malo tesni. Potem pa imaš dve možnosti: ali »za lepoto se trpi«, ali pa jih neseš k čevljarju na kopito, da se malo raztegnejo. Pa še gratis je to napravil. Prav tako luknjanje pasov.

Na delovni mizi je vse sorte orodja. Približno 120 različnih kosov čevljarskega orodja obstaja. Med orodjem je tudi pločevinka lepila in flaša, v kateri je bil verjetno firnež. Razporedu na mizi pa rečemo funkcionalni nered in bohvar tako mizo pospraviti, ker potem človek nič več nič ne najde.

Zavetnika čevljarjev sta Krišpin in Krišpinijan, mučenca. Želela sta oznanjati evangelij, a nista bila preveč uspešna, zato sta se odločila, da bosta to počela potihoma. Izučila sta se čevljarskega poklica in delo opravljala brezplačno, zraven pa oznanjala evangelij. Ko je v Galijo prišel cesar, so ju zatožili in oblastniki so jima ukazali, naj darujeta malikom. Ker tega nista hotela, so ju mučili, utopili, vrgli v vrel svinec, a sta ostala živa. Umrla sta šele, ko so ju obglavili. Godujeta 25. oktobra.

Ko sem mu nekoč prinesla čevlje v popravilo, ker so imeli znucane pete zaradi mojega krevsanja, je pograbil čevelj in s ščipalkami (posebne klešče) odtrgal še tisto, kar je od pete ostalo. Kar srce me je zabolelo. Popravljeni čevlji pa so bili še boljši in pete trpežnejše. Spomnim se še časa, ko so se na pete pribijale podkvice. Mama je vsake moje nove čevlje odnesla »k Mirkotu«, da jih je pribil na pete. Potem sem ropotala po cesti in povsod, le stepa se nisem naučila plesati. Ma, kaj sem res tako krevljala, da je bilo to potrebno?

Podatke je najbrž zapisal Tone Gornik.

Viri:

• Porenta, Tita (1999). Dobro orodje je pol dela. Etnolog. Nova vrsta (Ljubljana), letnik 9, številka 2, str. 63-84. URN:NBN:SI:DOC-UX0ZI0CS from https://www.dlib.si
• http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/all/A5808B5F8342A7D1C1257062003990A2?OpenDocument

Kraj: Rakek
Datum: 1958
Avtor: neznan
Zbirka: Tone Gornik
Skenirano: 7. 10. 2017
Oblika: fotografija

Spominjam se pripovedovanja Jožice, da je na sliki kot petnajstletno dekle, ki v spremstvu svoje stare mame nese venec. Zakaj in kje se je to zgodilo, pa nič. V želji po dodatnih podatkih sem obiskala sorodnika iz Planine. Presenečen, od kje meni ta slika. Saj je on kot udeleženec dogodka nima. Nato je sledilo še moje presenečenje. Ko ga vprašam po kraju dogodka, dobim zanimiv odgovor: “Poglej skozi okno!” In res. Na nasprotni strani ceste je na vzpetini spomenik. Takoj sem dobila vse informacije.

V Planini pri Rakeku so leta 1952 odkrili spomenik borcem padlim med II. svetovno vojno. Na odkritje so bili povabljeni svojci umrlih. Na spomeniku sta zapisana tudi brata Ludvik in Anton Pirman iz Svetega Vida. Brata sta delala v Planini in bila od tam tudi internirana. Zato je bila povabljena tudi njuna mati, Neža Pirman. Njeno težko življenjsko zgodbo smo v starih slikah že predstavili.

V Planino pa ni odšla sama, ampak jo je spremljala njena vnukinja Jožica Pirman. Nežna mama je imela v Planini poročeno edino hčer Karolino in posledično je Jožica imela tam svojo edino teto. Na prireditvi je bil med množico tudi Karolinin sin Franci, ki se dogodka še danes dobro spominja. Tudi sam je nesel manjšo ikebano, z napisom “v slovo stricem.” Svojci padlih so od doma prinesli spletene vence. V Planini so nato v trgovini dobili napisane trakove in rože, ki so jih dobili iz Goriškega konca. Trgovina je bila v hiši, dobro vidni v ozadju. Na njej je nad vrati tabla z napisom in zgoraj dve majhni okrogli lini.

Vrsta z venci je šla po stopnicah proti vrhu spomenika-ploščadi, po abecednem redu zapisanih. Ko si venec odložil, si se vrnil nazaj na rezerviran prostor. Franci se spominja, da je govor držal domačin iz Planine g. Pelicon, konzul iz Beograda in poznejši konzul v Keniji. Zbralo se je veliko število domačinov, svojcev in celo gojenci Vzgojnega zavoda iz Planine so bili tam.

V prvi vrsti med občinstvom vidimo podobno oblečene otroke. To so bili gojenci Vzgojnega zavoda iz Planine.

Vidimo vrsto, ki se vzpenja po stopnicah proti spomeniku, da položijo vence. Tretja v vrsti (za starejšo gospo v črni ruti), je Jožica Pirman. V rokah ima venec z napisom:” V slovo Ludviku in Tonetu – rodbina Pirman.” Drugi del napisa lahko preberemo.

Nekdanja trgovina še danes stoji, vendar je zapuščena. Nima več table z napisom nad vhodom. Značilne okrogle line ima še vedno.

Viri:

• Franci Moljk

Kraj: Planina
Datum: 1952
Avtor: neznan
Zbirka: Danica Červek
Skenirano: 7. 12. 2017
Oblika: fotografija

Antonija je bila sestra mojega starega očeta, atova teta in tako smo jo klicali tudi vsi ostali. Ljudje so jo imeli za žleht. Saj je res bila, nihče pa se ni nikoli vprašal, zakaj. Težko breme je nosila s seboj.

Včasih so rekli, da kdor veliko govori, tudi veliko laže. Jaz pa pravim, kdor veliko sprašuje, izve tudi veliko slabega. Šele pred kratkim sem vprašala Antonijino nečakinjo, mojo teto, kako je bilo pravzaprav s tistim nezakonskim otrokom Antonije. Mi je bilo prav kmalu žal, da sem sploh vprašala.

Družina mojega pradedka Lovrenca Milavca ni imela svoje hiše in so stanovali po raznih hišah na Rakeku. Leta 1917 so živeli v hiši, v kateri so stanovali tudi vojaki. Konec tega leta je prva svetovna vojna, na srečo, izgubljala zagon in se je bližala koncu. Bitko pa je izgubila tudi Antonija. Njena mati Katarina je rada kaj spila. Vojaki so jo napili in potem posilili Antonijo. Imela je 23 let. Naslednje leto junija se je rodil Alojzij, ki je po enem mesecu umrl. Njena duša pa je umrla prej. Kaj vse je morala prestajati, kaj so govorili o njej, kako se je počutila, je našla uteho vsaj pri materi, ki je ni zaščitila pred hordo, so ji drugi domači stali ob strani? Nešteto vprašanj se mi poraja, pa nikdar ne bo odgovora. Njen je bil – žlehnoba. S tem je branila svoje strto jedro in ranjeno dušo. Na stara leta je našla uteho v cerkvi in pravdanjih s sosedi. Ker je bila žleht – tako so mislili vsi. Zlo ni v hudiču, zlo je v ljudeh!

Leta 1927 se je poročila s Francem Gabrenjo, ki je bil dvajset let starejši od nje. Bila je že v Kristusovih letih in njegova tretja žena. Ljudje so govorili: »Dve ženi je pokopal, ta bo pa njega!« Saj ga je, ampak je učakal 96 let, ona jih je imela takrat 76. Ne bi rekla, da je umrl zaradi njene žlehnobe.

Bolj ko jo gledam, bolj se mi zdi, da sem ji čisto podobna. Ima pa lenonke, še preden se je Lennon rodil. Pa zamorčke je vedno nosila.

Kraj: Rakek
Datum: 1946 – najbrž
Avtor: neznan
Zbirka: Marija Milavec
Skenirano: 26. 8. 2013
Oblika: fotografija