Tretja slika vojnega ujetnika Hansa prikazuje predel Cerknice ob glavnem mostu. Voda, ki teče pod njim, se uradno imenuje Cerkniščica, a ji vsi rečemo kar Potok. Slikar se je namestil ob cesti, ki vodi v Dolenje Jezero, most je postavil diago­nalno v sredino kompozicije, kot kontrapunkt pa je v ozadju razvrstil požgane hiše.

Zasilni leseni most, z ograjo le na eni strani, je bil namenjen predvsem pešcem in lažjemu tovoru, mogoče posamičnemu prehodu večje živali. Vozovi in avtomobili so prečkali potok po položnem bregu čez plitvo vodo. Siva gmota, ki jo vidimo med lesenim mostom in v zrak štrlečimi, golimi stenami požganih hiš, je ostanek nekdanjega kamnitega mostu, ki so ga dvignili v zrak jugoslovanski vojaki, ko so se umikali pred italijansko vojsko.

Za kamnitim mostom vidimo v prvi vrsti, na skrajni levi, hišo cerkniškega peka Gorjupa, nato stojita Mesojedčeva in Levštkova.

Desno, za štango, so ostanki Rakovčeve (Gostiša) in Kosove (Farbarjeve) hiše. Visoko v zrak štrli dimnik, ki je v zelo slabem stanju. Po pripove­dovanju Zdravka Zabukovca, lastnika te slike, so dimnik poskušali podreti fantiči. Drezali so vanj z lajštami in podobnimi deškimi oblegovalnimi pripravami, dokler jih ni spodil Kosov Stane, ki je potem podrl dimnik kar sam, da je imel mir.

Ah, mulci! Kar pozabljamo, da so vojno preživljali tudi otroci …

V hiši ob vznožju Velike gase je bila gostilna, ki jo je oče Zdravka Zabukovca, našega sogovornika, kupil leta 1928. Ko so Cerknico zasedli Italijani, so v njej postavili vojaško menzo, seveda vedno polno vojaštva. Menza je mejila na zid, za katerim je bila hišica z zapori sodnije, in mama Veronika je zapornikom preko zidu spuščala pošto, hrano in če je bilo treba še kaj po navodilih OF. Italijani so ji pogosto zagrozili (nekako takole): “Signora Vera, siete partigiana anche voi, finirai in prigione!” (“Gospa Vera, ste mar tudi vi partizanka, končala boste v arestu!”). A jim je le odgovarjala da “… ne, ne, to so pač naši ljudje in jim je treba pomagati …”

Za Italijani so prišli Nemci. Ko so morali tudi ti zapustiti kraj, so odvrgli del orožja, ki so ga pred tem pokvarili tako, da so tolkli puške ob zid ali gank, da so poškodovali cevi ter polomili kopita in merilne naprave.

Sedaj smo spet pri otrocih. Le kdo bi se lahko bolj veselil kupa orožja?! Zdravko je poskril nekaj pušk in bomb, ki jih je potem menjal za druge dobrine: ena puška – dve kepici sladoleda, ena bomba – ena kepica. Bombe so pred tem praviloma razdrli, za to opravilo so imeli kratkohlačnega specialista Slavca. Veljalo je tudi strogo pravilo: med razdiranjem so se morali vsi otroci umakniti za vogal, le tisti, ki je bombo našel, je imel pravico, da je stal čisto zraven Slavca in od blizu opazoval, kako se to dela. Če vas je ob zadnjem stavku spreletel srh, naj povem, da je bil Slavko res maher in danes sodeluje s skupino Stareslike.

Ko je vojna končala, se je v zapuščeno Zabukovčevo menzo vselila nova oblast, mama Vera je kuhinji dobavljala zelenjavo s svojega vrta in zanjo prejela skromno plačilo. Kadar je bila menza brez denarja, so ji ponudili kaj drugega, enkrat tudi sliko vojnega ujetnika, ki jo objavljamo danes.

Hans Rahn je čisto spodaj desno upodobil dve karijoli, simbol obnove. Poleg je njegov podpis, ki smo ga videli že na sliki Svinjskega rigla, na panorami, narisani s pobočja Slivnice pa je manjkal.

Slovarček:

• dvigniti v zrak: razstreliti
• štanga: električni ali telefonski drog
• lajšta: letev
• gank: lesen zunanji hodnik v nadstropju hiše
• maher: dober mojster, strokovnjak

Viri:

• Zdravko Zabukovec, Cerknica, ustno

Kraj: Cerknica
Datum: 1945
Avtor: Hans Rahn
Zbirka: Zdravko Zabukovec
Fotografirano: 13. 1. 2018
Oblika: reprodukcija slike

Leta 1937 se je v Novem Kotu Anton Mavrin poročil s svojo nevesto Dorico. Bil je lep dogodek kot se spodobi in oba sta bila najbrž polna upanja in lepih načrtov kot vsi mladi ljudje. Za spomin na srečni dan sta se tudi fotografirala, oba resna in svečano opravljena, on kar se da možat, ona še vsa dekliška. On je oblekel moško obleko z belo srajco in metuljčkom, kar je bila gotovo redkost v teh krajih, ona pa v svetlo obleko z dolgim pajčolanom – šlajerjem ali šralom, ki ga čez čelo dopolnjuje diskreten venček. Obuta je v šulne s paščkom čez nart po tedanji modi in tudi njegovi čevlji so moderni in dobro zglancani. Na obleki imata pripeta šopka, posebno pozornost pa vzbuja nevestin šopek iz lilij, ki zagotovo niso bile sveže, pač pa mogoče svilene, a še najverjetneje spretno narejene iz krep papirja. Prav neverjetno je, kaj vse so znale narediti nekatere ženske samo iz nekaj krep paprirja in tanke žice. Brez lepil, samo s prsti in škarjami.

Tistega dne sta stopila na skupno življenjsko pot, ki pa ni bila z rožicami posuta – čakalo ju je trdo delo, povrh pa neizmerno gorje vojnega razdejanja, ki je njuno družino potisnilo na rob preživetja. A skromna, delovna in sposobna kot sta bila, sta premagala vse.

Njuna hči Tilka Klepac v svojih spominih med drugim večkrat opisuje, kako so redili ovce in pridobivali volno za oblačila.

Ovc pa nismo gojili le zaradi mesa, ampak tudi zaradi volne. Strigli smo jih dvakrat letno (pozimi – marca in poleti – avgusta). Ovce smo strigli ročno z velikimi škarjami. To delo je opravljala mama, mi otroci pa smo ji pomagali. Ko sem malo odrasla, me je mama naučila striči, prej pa sem ovco samo držala, da ni ušla. Striženje je potekalo takole:

Ovco smo ujeli in jo položili na večji zaboj. Zvezali smo ji tri noge skupaj, da ni mogla brcati. So se pa navadno ovce hitro vdale in pridno ležale, dokler je strigla mama. Ko pa se je tega opravila lotil kdo od nas, jo je zaradi nerodnosti ali neznanja urezal. Takrat je planila pokonci in nam hotela uiti. To se je zgodilo tudi meni. Ker pa sem imela ovce zelo rada in ker so mi zaupale kot njihovi pastirici, sem se trudila, da sem jih čim manjkrat ranila. Kot vsakemu delu na kmetiji sem se tudi temu hitro priučila in bila mami v veliko pomoč.

Poleti smo vso volno oprali. Ker pa smo imeli bele in črne ovce, smo oprali vsako volno posebej. Sušila se je na vrtu na velikih sitih – retih, ki smo jih ob času mlatve uporabljali za vejanje žita. Z reti smo namreč udarjali ob nogo in tako ločili slamo od žita. Dokončno smo žito od plev ločili z vejanico. Pozimi, ko je zapadel sneg in drugega dela ni bilo, je prišla na vrsto predelava volne. Pri tem smo uporabljali kolovrat, gredaše in vreteno za sukanje volne.

Najprej smo čisto volno scufali in pobrali ven cofe, ki niso bili za predelavo. Scufano volno smo razčesali z gredašami. Kosme lepo razčesane volne je mama spredla. Ko je napredla dva vretena, jo je sukala. Tako je imela volna v klopki dve niti in je bila pripravljena za pletenje. Vsako zimo smo vsi v družini, bilo nas je šest, dobili nove volnene nogavice, le ata je dobil dva para, ker je volnene nogavice nosil pozimi in poleti. Pozimi jih je nosil, da ga ni zeblo, poleti pa je rekel, da jih nosi zato, da se mu noge ne potijo. Včasih je volnene nogavice zamenjal z onučami. Vsak član je dobil tudi novo jopo ali pulover. Nogavice je pletla mama, jope pa znanka za plačilo. To plačilo ni bil denar, ampak sta ji mama in oče naredila kako uslugo: n. pr. ata ji je pripeljal iz gozda drva za zimo. Mama ji je nosila mleko, domače maslo in jajca. Ta gospa mi je spletla tudi jopico iz angora volne. Da smo dobili volno, smo dve leti gojili angora zajce. Zajcev nismo strigli, ampak skubli. Naprej je mama volno obdelala tako kot ovčjo. Jopica je bila bela kot sneg in mehka kot puh. Spredaj ni imela gumbov, ampak se je za vratom zavezala z zasukano volneno vrvico iz štirih niti. Končala se je z dvema cofoma na vsaki strani. Samo mislite si lahko, kako sem se počutila lepa. Ta sreča pa ni trajala dolgo. Med igro s prijateljicami sem padla v blato. Mama jo je sicer oprala, nikoli več pa ni bila lepa.

Omenila sem, da smo imeli belo in črno volno. To je bilo zelo pomembno. Če smo na gredašah pri česanju volne mešali belo in črno volno, smo dobili sivo. Iz sive volne je imel spletene jope ata, ker se je na sivi jopi manj videla umazanija kot na beli. Za bele jope ali nogavice je bilo značilno, da so bile s pranjem vedno bolj bele. Če pa je bila volna od jagenjčka, je bila bolj mehka in je potegnila na rumeno.

“Lep par”, so gotovo rekli opazovalci, ki jih najbrž tudi na njuni poroki ni manjkalo. Ženske so podrobno proučile njuno obleko, moški so morda bolj komentirali nevestina polna rdeča lička in ženinova široka ramena – zdrava in mlada sta, lahko si bosta dobro uredila življenje …

Pomembni podatki so zapisani tukaj: imena, letnica, kraj …

Slovarček:

• ret: reta, veliko sito
• onuča: obujka, kos blaga za ovijanje stopal
• šlajer, šral: tančica
• šulni: nizki čevlji, šolni
• zglancan: zglajen

Viri:

• Tilka Klepac, Spomini, rokopis, 2017

Kraj: Novi Kot
Datum: 1937
Avtor: ni znan
Zbirka: Tilka Klepac
Skenirano: 11. 12. 2017
Oblika: fotografija

Na razglednici Ravnika, ki jo je fotograf Kunc iz Ljubljane izdelal okoli leta 1900, so tri fotografije. Da je mojster Kunc posnel fotografijo vasi, se je moral povzpeti na Gradiški hrib, ki je bil takrat še nezaraščen in pred njim se je odprl prelep razgled po Bloški planoti. V ozadju se vidi vas Sv. Duh s cerkvijo in posestvo Lahovo.

Naj najprej razložim, da je še danes vas Ravnik (za domačine) sestavljena iz »dolejne vasi«, na sredini ob potoku Ravniščica je vaški vodnjak “B’č”, na hribu pa je »gorejna vas«.

Žal fotograf v objektiv ni ujel celotne »gorejne vasi«. V »dolejni vasi« je bilo (levo od cerkve), v smeri proti Lepemu vrhu, kar veliko gospodarskih poslopij (kozolci in skednji). Najbrž so Miščevi, Udinovi, Jakopinovi, Grbcovi. Desno od cerkve je dokaj strnjeno naselje. Tu so bile hiše Anžolovih, Tastarih Anžolovih, Hmetkovih, Ančeharjevih, Centovih. Od »gorejne vasi« se verjetno vidi Mrtinča kmetija (hiša in štala ali skedenj) ter Marinovo in Špirovcovo posestvo.

Tudi cerkev sv. Roka je na samostojni sliki. Stari ljudje so govorili, da je bila cerkev sezidana iz zaobljube, ker je razsajala kolera. Kdaj je bila sezidana, se ne ve natančno, jo je pa v Slavi vojvodine Kranjske omenjal že Valvazor. Kot je iz slike razvidno, je cerkev imela na strehi tudi kupolo z okenci, t. i. svetlobnico. Na tej fotografiji so samo moški, lepo postavljeni in vsi enako oblečeni. Zagnani plesalci Folklorne skupine Bloke so takoj pomislili, da so fantje v nekakšnih narodnih nošah. Mogoče pa res?

Med obema svetovnima vojnama se vas ni prav veliko spreminjala, o tem niti nimamo veliko podatkov.

Največjo spremembo je povzročila 2. svetovna vojna. 25. marca 1942 so vas s cerkvijo vred požgali Italijani. Samo tri stavbe niso zgorele: tik pred vojno sezidan gasilni dom, Mrtinč keudrc, ki so ga menda polivali z gnojnico in Tončkova hiša, ker je bila v njej na smrtni postelji stara mama, pa se jo je Italijan, ki je požigal, usmilil. Takoj po vojni in v času obnove je v gasilnem domu dobilo zatočišče kar nekaj ravniških družin, veliko pa jih je bilo razseljenih pri žlahti in znancih po celi Bloški planoti. Šele po letu 1950 se je življenje počasi vrnilo v vas.

In še za primerjavo: po podatkih Logaškega okrajnega glavarstva je bilo v letu 1880 v Ravniku 23 hiš s 147 prebivalci (6,4 prebivalca na hišo). Danes, v letu 2018, je v Ravniku 27 hiš s 33 prebivalci (1,2 prebivalca na hišo).

V centru vasi je eminentna hiša, pokrita s strešno opeko in ima na oknih polkna. Fotograf jo je posebej fotografiral. To je takratna gostilna pri Turku (po domače pri Jernejcu, kasneje pri Milavcu in še kasneje pri Zalarčku, po vojni je bila tu tudi trgovina). Moja stara mama, Marija Strle (roj. Koščak, 1896 – 1991) in tetka sta nam pripovedovali, da je bilo v Ravniku vedno živahno. Menda so imeli veselice ob vseh praznikih (in še vmes) kar kaže, da je bil gostilničar podjeten človek. V gostilno so hodili tudi gosposki ljudje in glede na lepo leseno poletno uto ob hiši, bo to najbrž tudi držalo.

Sklepam, da so bile fotografije posnete okoli žegnanja, 16. avgusta, ko je praznik sv. Roka, saj so vsi ljudje na slikah lepo, pražnje oblečeni, tako moški, ženske in otroci.

Razglednica je zelo na gosto popisana z lepo in drobno pisavo. Izkoriščen je ves prostor razglednice. Teta najprej izraža veliko skrbi, ker se sestra ni že dolgo javila iz daljne Amerike. Sprašuje, ali so tam vsi pomrli, jih je vojna pokončala? Kako ji gre? Je zdrava? Naj se že vendar javi z veselimi, ali pa žalostnimi »vesticami«. V nadaljevanju pa je vsebina srčna, polna sestrske ljubezni, poljubčkov in nežnosti. Pisanje je pravzaprav namenjeno sestrinemu bližajočemu se prazniku – godu, ob katerem ji pošiljajo prelepe želje vsi domači, obenem pa pozdravljajo vso žlahto in znance tja daleč čez morje.

Prispevek je napisala: Zora Obreza, Ravnik.

Slovarček:

• keudrc: zidana klet
• žlahta: sorodstvo

Viri:

• Zora Obreza, Ravnik

Kraj: Ravnik na Blokah
Datum: 1910, 1915
Avtor: Franc Kunc
Zbirka: Zora Obreza
Skenirano: 14. 1. 2018
Oblika: razglednica

Puščica iz devetnajstega stoletja je pripadala sestri Franca Gabrenje, ki je bil poročen s sestro mojega starega očeta in je zato prešla v mojo last. Narejena in kupljena je bila zagotovo pred letom 1900. Takrat so ji rekli peresnica, ker so v njej hranili peresa in nastavek, v katerega so le-ta peresa zataknili, jih pomakali v črnilo, narejeno iz sipinega črnila, ki je stalo na mizi v črnilniku in pisali z njimi. Še jaz sem v prvem razredu osnovne šole pisala s peresom. Je bil tak fajn občutek, ko si pero pomočil v črnilnik in prinesel do zvezka, tam je pa kapnila velika kaplja na list in naredila prav lepo packo. Praviloma sredi lista.

Ima tri razdelke. V daljšem je nastavek oziroma držalo za peresa, v krajših dveh so bila peresa in včasih tudi navaden svinčnik, ki je bil največkrat tintni. To pomeni, da je pisal kot navaden svinčnik, če pa si mino oslinil, je pa pisal kot peresnik oziroma kot kemični svinčnik, da bo tudi današnja mladež razumela. Po slinjenju mine je ostal tudi jezik tinten – od tinte. Ker pa je bilo treba porabiti svinčnik do samega konca, so za to uporabljali lesene podaljške, ki so imeli na enem koncu zvrtano luknjo, v katero so vtaknili svinčnik in uporaben je bil še nekaj časa.

Prve peresnice so naredili v Londonu sredi 19. stoletja in so bile okrogle ali v obliki valja ter srebrne. V tem času so naredili prve lesene in kovinske puščice na Kitajskem in jih izvažali v Evropo. V Ameriki so prvo naredili šele leta 1946, patentirala pa jo je Verona Pearl Amonth.

Enako je imela naša mama, ki, kot sem že povedala, ni rada hodila v šolo, zato se je tam dolgočasila, kar je opazil tudi učitelj in ji ukazal, naj po pouku ostane v šoli. Po domače povedano – bila je zaprta. »Prav,« si je mislila, »ampak ne bom sama, da bi mi bilo dolgčas.« Zato je, ko so šli otroci iz razreda, udarila najbližjega fantina po, kot je sama rekla, plešasti butici (ker so bili postriženi skoraj do golega), ta pa se je zakadil vanjo, pa je imela družbo.

Peresa žal niso originalna, ampak novejša in so namenjena ponazoritvi.

Viri:

• https://ourpastimes.com/history-pencil-case-7451850.html

Kraj: Rakek
Datum: 1900
Avtor: –
Zbirka: Ivanka Gantar
Fotografirano: 21. 12. 2017
Oblika: fotografija predmeta

Na sliki je zadružna žaga v Begunjah, ki jo je leta 1938 ustanovil Jože Kranjc – Kranjč iz Dobca. O tem smo že pisali.

Pobudo za žago je dal Jože Kranjc – Kranjč iz Dobca. Spomnim se pripovedovanja Markotove Francke – žal že pokojne. Pravila je, da je bil Jože bister in podjeten fant. Begunjski župan (Jakob Kranjc – Mihoučkov) ga je že kot mladega fanta leta 1938 na občinske stroške poslal v kmetijsko šolo na Češko, v mesto Brno. Ko se je vrnil, je v Begunjah ustanovil lesno zadrugo. Menil je, da je prihodnost Menišije v lesni industriji in žagah, ne pa v kmetijstvu. Navduševal je mlade, da so se vključili v zadrugo. Zanimivo je, da je tudi ženske navduševal za službo na žagi, da bi zaslužile kakšen dinar.

Ko se je zbralo dovolj ljudi, ki so bili pripravljeni pristopiti k zadrugi, so se odločili za postavitev žage. Zanjo so sprva izbrali prostor med Dobcem in Bezuljakom, a so si kasneje premislili, sta povedala Jože Korošec – Fžnarjev in Točka Zrimšek – Brešča. Nato so začeli pripravljati prostor v Begunjah. Pri potrebnih izkopih je ves čas sodeloval tudi Gregorjev ata (Jernejčič) iz Dobca. Takrat na Menišiji še ni bilo elektrike. Napeljevanja električnih kablov se spominja Marinka Nared – Severjeva mama iz Dobca, ki je začela hoditi v prvi razred v šolskem letu 1939/40. Šele, ko je bila napeljana elektrika, je žaga lahko začela obratovati. Prej je bilo nekaj žag na vodni pogon na Cerkniščici.

Kaj več o žagi nisem mogla izvedeti, saj so bili moji sogovorniki – sedaj stari 80 – 87 let – takrat še osnovnošolci. Nekaj so sicer videli, nekaj slišali govoriti starše, a ker jih stvar kot otroke ni posebno zanimala, si tudi zapomnili niso veliko.

Kdo ve, kakšen razvoj bi doživela Menišija, če ne bi bilo vojne, ki je vzela večino fantov iz teh krajev. Nekoč sem vprašala Markotovo Francko, zakaj se ni poročila. »S kom pa, saj ni bilo nobenega fanta,« mi je odgovorila.

Na sliki se vidi, da je delo dobro steklo. Poleg hlodov vidimo že cele skladovnice desk. Ljudi žal ni mogoče prepoznati.

Viri:

• Francka Košir – Markotova iz Dobca

Prispevek je napisala: Marija Košir.

Kraj: Begunje
Datum: neznan, okoli 1938
Avtor: Janez Kranjc (r. 1918)
Zbirka: Jerica Kranjc
Skenirano: 14. 2. 2017 (Ana Košir)
Oblika: negativ na steklu

Kaj je bilo prej – kura ali jajce oziroma vžigalice ali vžigalnik?

Prvi instrument, ki je deloval po principu današnjega vžigalnika, je izumil nemški kemik Johann Wolfgang Döbereiner že leta 1823. Pomembno vlogo pri patentiranju vžigalic je imel Anglež John Walker, saj je leta 1827 naredil prve, a je bila vžigalna glavica iz take zmesi, da je neznansko smrdela, ogenj pa je hitro ugasnil in se izum »ni prijel«. Če stopimo še nekaj korakov nazaj, pa pridemo do dejstva, da so Kitajci že leta 577 uporabljali paličice, s katerimi so prenašali ogenj. Ah, vedno ti Kitajci. Joshua Pusey je leta 1982 patentiral vžigalice, pakirane po 50 kosov, ki so se prižigale na notranji strani pokrova.

Tovarno vžigalic Drava v Osijeku, ki je izdelala tudi vžigalice na sliki, je vodila družina Reisner in je bila ustanovljena leta 1856. Bila je prva na tem teritoriju, saj je začela obratovati le 23 let po odkritju prve vžigalice. Pod tem imenom je delovala od leta 1909 do 1945, ko je bila nacionalizirana. Leta 1950 so ji nadeli ime Drava, tovarna šibic, Osijek. Leta 2003 pa so jo zaprli.

Na tedanjih škatlicah so bile vse mogoče slike: živali, rože, gobe, avtomobili, ladje, juha Podravka, znak za bolnico, pošto, Olimpijske igre Sarajevo 1984, vse kar si zamislite. Lahko bi rekli, da so bile škatlice vžigalic brezplačni majčkeni reklamni panoji.

Uporabljale pa so se za čiščenje zob in prav prijetno je bilo opazovati samovšečnega tipa, ki si za mizo, vsem na očeh, z vžigalico čistil zobe in pri tem še veselo cmokal. Nekateri so si z glavicami čistili ušesa, kar je vprašljivo s higienskega vidika, z zdravstvenega pa je nedopustno, saj so bile glavice iz precej strupenih snovi, da o manirah niti ne govorimo. Namesto da bi predli čas, so vojaki, ki so tega imeli v izobilju, ko niso bili več fazani, iz vžigalic delali razne stvari. Na lastne oči sem videla vojaka, ko je nesel na vlak Eifflov stolp izdelan iz vžigalic. Se večkrat vprašam, je prinesel celega domov? Ne nazadnje pa so se in se vžigalice uporabljajo tudi za prižiganje ognja v peči, če vam ni treba le na knof pritisniti. Aja, pa skoraj bi pozabila, za cigarete prižigat so tudi bile. Veljalo je pravilo, da z vžigalico prižgeš najprej sebi, potem ostalim, da ves žvepleni smrad sam podihaš. Od žveplene glavice tudi domače ime žveplenka, po rakovško žeplenka. Z vžigalnikom pa si prižgal najprej drugim, nato šele sebi. Pa na Andersenovo Deklico z vžigalicami se spomnimo v mrzlih zimskih dneh.

»Kdor ne ve, kako se prede čas, temu bodi povedano, da se čas prede takole: kazalec ene roke se upre v palec druge, kazalec druge pa v palec prve, potem se en palec in kazalec ločita, da se v polkrogu zopet poiščeta, nakar drugi palec in kazalec nastopita enako pot in tako lepo naprej.«
Fran Milčinski, Gospod in hruška, pravljica.

Viri:

• http://mojafirma.rs/magazin/sta-je-starije-sibica-ili-upaljac/
• https://hr.wikipedia.org/wiki/Drava_tvornica_%C5%BEigica

Kraj: Jugoslavija
Datum: 1965
Avtor: neznan, izdala Tvornica žigica Drava Osijek
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 27. 1. 2016
Oblika: škatlice z vžigalicami, ki še delujejo

Bilo je leto 1945 in Ludvik Strle, takrat star 19 let, se je meseca julija po triinpolletni kalvariji v italijanskih in nemških taboriščih vrnil v domače kraje. Še preden je prispel do doma, je bil že na Rakeku razporejen k Narodni zaščiti, ki je – oborožena – vzdrževala red, varovala prometne povezave in iskala skrivače.

Ludvik se je fotografiral nekaj mesecev pozneje, ko so pripadniki Narodne zaščite že imeli dostojne uniforme, niso pa še bili Ljudska milica in tudi plače še niso dobivali. Slika je nastala najbrž že po tistem, ko je opravil prvi tečaj Narodne zaščite v Radomljah.

Fotografiral ga je Franc Truden v Podcerkvi pred istim zidom, kjer je nastalo na desetine drugih njegovih slik, najbrž pred njegovo domačo hišo.

Ludvik Strle, Valkov iz Markovca, rojen leta 1926, je bil – kot rečeno – med vojno tri leta in pol interniranec in je okusil številna italijanska in nemška taborišča. Po njegovem nedavnem pripovedovanju sem poskusila v grobem zapisati njegovo taboriščno odisejado. Tukaj je prvi del:

Njegov starejši brat Viktor je bil v partizanih s Slavkom Kovačem – Smelijem, Storžkovim iz Loža, poznejšim narodnim herojem. V letu 1941 je bilo partizanov še malo, v stavbah lagerja pod Mokrcem sta bila najprej le Smeli in Viktor Strle, januarja 1942 pa se jim je pridružila skupina moških iz Viševka. Z njimi je bil tudi nekdo iz Hudega Vrha.

Ko je bil nekega dne zjutraj v januarju ali začetku februarja leta 1942 partizanski napad na Verd, se je tisti s Hudega Vrha podal Italijanom in izdal vse svoje partizanske tovariše. Iz Ljubljane so zato prišli tudi v Markovec italijanski karabinjerji in obkolili vas. To se je zgodilo 20. februarja 1942, ko je bilo meter in pol snega, zato so karabinjerji prišli v vas s smučmi in krpljami … Ko je Valkov Ludvik v hlevu ravno čistil konja, njegov brat Stane pa je odmetaval gnoj, so se odprla hlevska vrata in v njih se je pojavil oborožen Italijan, ki je vpil: »Alte le mani!« Roke kvišku!

Poleg Valkovega očeta in njegovih dveh sinov so karabinjerji takrat iskali tudi soseda Janeza Moharja – Harašoja, saj ga je tisti, ki je izdal, poznal že pred vojno. Janez Mohar je hodil za delom v razne države Evrope in bil tudi v Rusiji, kjer se je navzel komunističnih nazorov, se leta 1939 vrnil domov in v skladu z njimi začel delovati. To je vedel tudi poznejši izdajalec, ki je v stari Jugoslaviji od hiše do hiše prodajal saharin, tistega dne pa, ko je prišel s karabinjerji v Markovec, je bil že v italijanski uniformi. Harašo, ki je pravočasno opazil njihov prihod, je hitro odvezal živino in jo gnal, kakor da jo gre napajat k bregu Obrha. Tam, kjer je bil ob krlišču mostič Žagarjeve, t. j. Špetnakove žage, pa je ušel čez vodo na drugi, zelo strmi breg. Skrit v grmovju je videl, kako so karabinjerji gnali Valkove moške proti žagi in čez most ter naprej čez Cviblo in na drugi most pri Belemu malnu, kjer je čakal tovornjak. Ludvika, Staneta in njunega očeta so nagnali nanj, gor pa sta bila tudi že Storžkov oče in sin Rudolf, Smelijeva oče in brat, ki so ju aretirali v Ložu.

Tistega dne so Italijani aretirali tudi zaščitno, ki je delala pri dr. Mejaču v Ložu, ker je bila izdana, da naj bi oskrbela in prevezovala ranjene na Knežji Njivi po napadu na Lož. Njo so dali v osebni avto, moške pa na kamion, jih odpeljali v Cerknico ter zaprli nekje zadaj v hotelu sredi Cerknice. Tam so bili čez noč, dva dni popolnoma brez jest. Nato so jih odpeljali s kamionom na Rakek in dali na vlak: zapornike v potniški vagon, kamione pa na tovornega. Sredi noči so prispeli v Ljubljano, kjer so jih odpeljali na Metelkovo ulico v zapor, imenovan belgijska kasarna. Tam je bil tisti čas zaprt samo neki moški, ki se je pisal Dougan in nikogar drugega ni bilo, toda že 25. 2. 1942 so bile v Ljubljani prve racije in prignali so veliko zapornikov, tako da je postal zapor čez noč natrpan.

Vse do aprila so bili trije Valkovi moški tam, potem pa so brata Ludvika in Staneta odpeljali v Gonars, očeta pa izpustili domov. V Gonarsu so bili takrat, ko je prišla skupina, v kateri sta bila brata Strle, po barakah še vojni ujetniki, ki so jih potem premestili in tam nastanili civilne internirance.

Razmere v Gonarsu so bile zelo slabe: povsod so bile stenice, od zdravil pa so poznali le purgo in cinkovo mast. Taboriščniki so hudo stradali. Ludvik se spominja, da so pobirali tudi lupine od limon in podobno. V Gonarsu je bilo zaprtih veliko Ljubljančanov in njihovi sorodniki so doma zorganizirali za en kamion paketov, ki jih je tja pripeljal prevoznik Tanko. Tudi Ludvik je pisal domov za hrano, vendar nista z bratom ničesar dobila – mogoče tudi doma ni bilo ničesar, če so sploh dobili njegov pošto, kar tudi ne bi bilo nič nenavadnega … Drugače pa je bila hrana tam minimalna.

Osem mesecev sta bila Ludvik in Stane v Gonarsu, vse do novembra 1942. Že v Ljubljani sta bila obtožena, da sta nosila partizanom orožje. Po osmih mesecih sta bila premeščena v Treviso, kjer sta skupaj ostala en mesec. Tam je bila tudi Potoškina Micka iz Viševka, pa tri sestre iz Podloža in še mnogi drugi …

V Gonarsu je bil Valkov Stanko iz njihove barake določen za delo v kuhinji, kjer je bil kurjač pod kotli, pa tudi v Trevisu so ga določili za v kuhinjo, zato je tam še nekaj časa ostal potem, ko so Ludvika že premestili in sta bila ločena. Stane je ostal v Trevisu, Ludvik pa je bil premeščen v Elero, kraj blizu Peruggie na zahodni strani Apeninov, nekje sredi italijanskega škornja.

Že v Gonarsu so Italijani med taboriščniki izbirali železničarje, delavce in kmete. Te so razporedili na delovišča v Eleri, ostali pa so morali iti v taborišče Renici, tako da so Gonars takrat skoraj izpraznili, vanj pa so konec leta 1942 prišli taboriščniki z Raba.

Tako je bil Valkov Ludvik za novo leto že v Eleri. Tam so bila tri delovišča, kamor so pošiljali delat internirance. Na vsakem delovišču je bilo po kakih 200 ljudi, ki so bili po poklicu železničarji, delavci ali kmečki delavci … Prva skupina je bila nameščena v starem gradu Castel Sireni, druga v Eleri, tretja v Petrofitu, kjer je bil v odprti rudnik lignita. Vsaka skupina je gradila svoj odsek proge med rudnikom in glavno železniško progo.

V Eleri so še v času Avstrije naredili usek, sedaj pa so ga širili, položili šine – tire in namestili prekucne vagončke. Tam je šestnajstletni Ludvik z drugimi vred vsak dan delal in potem hudo zbolel na ledvicah, tako da je bil ves zatečen in zabuhel … Rešil ga je tamkajšnji oficir, komandant delovišča. Mladenič je bolan ležal v baraki, ko je slučajno prišel zdravnik, sicer zadolžen za vsa tri delovišča, ga pregledal in mu predpisal vitamin C in dvakrat po pol litra mleka ter četrt litra “železnega vina” (to je bil takrat zdravilni napitek za slabokrvne).

Ko mu je bilo malo bolje, je Ludvik prosil za premestitev v Petrofito k bratu. Res je prišlo do zamenjave in Ludvika so z motorjem s prikolico odpeljali v Petrofito, kjer je bila glavna komanda …

Po tedanji modi si je kapo postrani posadil na kodraste lase. Uniforma je bila temnomodra, plašč je imel dvoredno zapenjanje, oznake na ovratniku so bile rdeče.

Take uniforme so miličniki nosili še v drugi polovici petdesetih let in verjetno tudi pozneje. Ko sem bila še cicibanka, sem umirala od strahu, če sem le od daleč kje zagledala kakšnega miličnika. Šlo je tako daleč, da sem začela glasno jokati tudi mami na kolenih v starotrški kinodvorani, ko so v “predfilmu” prikazali miličnika. Res pa je, da je bil povrh še na motorju, drugi grozoviti pošasti iz mojega otroštva … Sicer pa sem se takrat bala vsega, tudi rjuh, ki so se pri Krašovčevih v Podcerkvi sušile na vrvi in plapolale v vetru tam daleč proč na samem …

Ludvik je bil kar dobro oblečen in obut: močni okovani gojzarji, ne ravno novi, a celi, volnene, na roke pletene nogavice in suknene hlače, zlikane na rob in zatlačene v nogavice, da mraz ni mogel do živega.

Nekaj podatkov.

Slovarček:

• zaščitna: medicinska sestra, v stari Jugoslaviji zaščitna sestra, civilna zdravniška pomočnica, za razliko od redovnic
• brez jest: brez hrane
• purgo: odvajalo
• lager: taborišče
• belgijska kasarna: pozneje vojašnica 4. julij, sedanji večnamenski kompleks na Metelkovi v Ljubljani

Viri:

• Ludvik Strle, Markovec, december 2017, ustno

Kraj: Podcerkev
Datum: 1945
Avtor: Franc Truden
Zbirka: Ludvik Strle
Skenirano: 22. 1. 2018
Oblika: fotografija

Posoda na sliki se imenuje pražilnik za kavo. Podobna je ponvi s pokrovom, ki ima luknjo, prav tako s pokrovom, skozi katero si nasul surovo kavo. Na štedilniku si potem odmaknil rinke in, kot piše v receptih, na rahlem ognju pražil kavo. Da pa se ni zažgala, si obračal ročico na zgornji strani, pritrjeno na lopatico v posodi, ki je mešala kavno zrnje.

Prvi pražilci kave so bile tanke, okrogle in pogosto naluknjane posode iz kovine ali porcelana, uporabljali pa so jih v Osmanskem cesarstvu in Perziji že v 15. stoletju. Prvi pražilec v taki obliki kot je na sliki, datira okrog leta 1650 in so ga uporabljali v Kairu. Najpogosteje je bil izdelan iz kositra, bakra ali litega železa, držati pa ga je bilo treba nad odprtim ognjem. Kmalu so se pojavile še francoske, nizozemske in italijanske različice. Naš je rakovški.

V času, ko je bila popularna pesmica: »V imenu očeta – ni kofeta in sina – ni bencina in svetega duha – ni belega kruha«, smo hodili po kavo v Italijo, ker jo je v Jugoslaviji, kot že pesem pove, primanjkovalo. Taljani so to vedeli, in ker nam še do današnjih dni niso oprostili, da smo jih že leta 1921 in potem še 1943 nagnali tja, od koder so prišli, so kavi navili cene do skrajne, komaj še razumne meje. In ker je naša mama vedela še pred Izokom Mlakarjem, da je »kofe drago ku eno očku vn z glave«, je raje kupovala surovo kavo, ki je bila bistveno cenejša. Potem jo je pražila doma v napravi, ki jo vidite na sliki. Včasih ji je na plano udarila dolenjska lastnost – napraviti soseda fovšljivega – in je zatorej na stežaj odprla vrata in okna in po celi ulici je dišalo po sveže praženi kavi. Če bi tiste dni tam mimo hodil Cankar, bi gotovo dejal: »Verona, kave bi!« Vem, da bi mu jo skuhala.

Odprtina za vsipanje surove kave – pokrita …

… in odkrita. Če ni bilo kave, smo v tem pražili tudi sojo in iz nje kuhali kavo. Proja je bila boljša.

Ročaj z vrvjo za obešanje. Oboje original.

Viri:

• https://en.wikipedia.org/wiki/Coffee_roasting

Kraj: Rakek
Datum: 1924
Avtor: –
Zbirka: Ivanka Gantar
Fotografirano: 21. 12. 2017
Oblika: fotografija predmeta

Pramati Uršula prihaja na trg pred proti­turš­kim taborom, imenovanim kar Plac. Množica gledalcev deluje vznemirjeno, kot da bi coprnica kar iznenada padla mednje. Za njo se pomika še vrsta drugih likov, ki jih še ne vidimo. Trg je nabito poln, gledalci so zasedli tudi strateške točke v takrat še neobnovljeni Kravanjetovi hiši. To je ena prvih povork nedeljskega karnevala, pišemo leto 1977.

Fotografijo mi je pred leti posredoval slikar Milan Rot, namenjena je bila objavi v nekem drugem mediju, a takrat ni bila uporabljena. Kdo je njen avtor, ne vem. Mogoče kdo iz družine znanih cerkniških fotografov Žnidaršič?

Čarovnica Uršula je bila prvi veliki pustni lik, ki si ga je zamislil slikar Rot, cerkniški pustarji so jo izdelali leta 1976. Sledili so ji še zmaj, Jezerko, jež, ščuka velikanka in drugi. V tej povorki je sodelovala tudi ladja Zagon, ki je za Uršulo priplula navzgor po Veliki gasi.

Potem ko so se v povorki začele pojavljati velike figure, je postala organizacija te prireditve vedno bolj zapletena. V njej nastopa nekaj sto domačih mask, med njimi so godbe iz raznih krajev, nekatere z mažoretkami. Veliko je gostujočih skupin, v povorki so otroci, konji, veliki liki, ki jih premikajo traktorji ali druga vozila. Skratka, poskrbeti je treba za varnost, živali ne smeš postaviti v bližino otrok ali velikih, hrupnih figur, teh pa spet ne poleg godb, saj zaradi hrupa glasbe ne bi slišali. Hkrati morajo vodje povorke, glavni se imenuje princ karnevala, poskrbeti tudi za smiseln razpored sodelujočih in tekoč mimohod karnevala.

V fraku in cilindru je dolgoletni princ karnevala Miro Jenček, ki nagovarja obiskovalce. Žal nam je zbežal iz kadra in ga vidimo le v hrbet.

Čarovnica pred traktorjem je metlo zamenjala za motor. Izvirno in duhovito prirejenih vozil butalskih policajev, gasilcev in coprnic smo v naslednjih letih videli še veliko.

• 40 zacopranih, Časopis vedrih ljudi; Pustno društvo Cerknica, 2015

Kraj: Cerknica
Datum: 1977
Avtor: neznan
Zbirka: Milan Rot
Skenirano: 4. 2. 2015
Oblika: fotografija

Na sliki je zakovica (po domače net), kakršni so na robovih žepov kavbojk Wrangler »original«, narejenih v Jugoslaviji, na ostalih slikah še vse pritikline, ki so jih premogle nove kavbojke: oznake znamke, serijska številka, velikost in celo cena.

Si predstavljate Jamesa Deana brez kavbojk? Pomečkanih, oguljenih in rahlo umazanih? Nikakor ne. Tako kot si ga tudi brez obvezne cigarete ne.

Levi Strauss, ki z mojstrom dunajskega valčka ni bil v sorodu, čeprav je bil rojen blizu – na Bavarskem, je prve kavbojke naredil leta 1873, potem ko se je preselil v Ameriko. Narejene so bile iz denima, blaga za delavske obleke. Nosili so jih predvsem rudarji in ker so v žepe tlačili vse mogoče, so se le-ti na vogalih trgali, zato jih je Levi ojačal z zakovicami. In take poznamo še danes.

Kaj pa Wrangler? Proizvajalca delovnih oblačil Casey Jones Company je leta 1943 prevzelo podjetje Blue Bell in s tem tudi pravice do uporabe redko rabljene blagovne znamke Casey Jones – Wrangler. Originalne wranglerice je zasnoval krojač Rodeo Ben in jih leta 1947 predstavil ameriški javnosti. Leta 1962 so odprli obrat v Belgiji in tako osvojili tudi Evropo. Leto za tem so začeli uporabljati predhodno obdelan denim, ki se kasneje pri pranju ni skrčil. Če pogledamo zgodovino tovarne natančeje pa vidimo, da so bile hlače narejene predvsem za rodeo tekmovalce in so jih kot take tudi reklamirali in še vedno jih večinoma nosijo tekmovalci in tekmovalke na rodeih.

1. Prav tako kot ameriški original ima tudi jugoslovanski na zadnjem desnem žepu prišit v usnje vtisnjen naziv znamke.
2. Kaj naj bi pomenilo, da so hlače pravilne (regular), ne bi vedela. Morda se bo javil kakšen krojač ali pa trgovec. Tudi vse tiste številke in centimetrske mere mi ne povedo prav veliko. Lahko pa sto-odstotno potrdim, da se ne krčijo, ne pri pranju ne v sušilnem stroju. Se pa dolgo sušijo.
3. Ja, to je pa najboljše od vsega. Na prišiti etiketi je bila nalepljena še originalna cena. Pa pravijo, da je bilo vse v Jugoslaviji narejeno, zanič. Me zanima, katera današnja nalepka bi zdržala 28 let. Stale so 68.735 din, kupljene pa so bile v blagovnici Nanos v Postojni. Uradniška plača birokrata mojega ranga je bila decembra 1989 29.670.300,00 din. Spomladi leta 1990 je bila denominacija in našim dinarjem smo odrezali štiri ničle, ker bi sicer zmanjkalo prostora na bankovcu in tako je bankovec z nominalno vrednostjo 100.000 din kar naenkrat postal bankovec za 10 dinarjev. Ampak cena na hlačah je ostala od prej in tako lahko vidimo, da so bile cenejše kot originalne ameriške v Trstu.
4. Hlače so naredili v podjetju Intex Skopje, ki je bilo vodilno tekstilno podjetje v Makedoniji, ustanovljeno pa je bilo leta 1968 in posluje še danes, specializirani pa so za drugačne vrste tekstilnih izdelkov.
5. Za vse dvomljivce še našitek iz blaga znotraj šlica s podatki o izdelku in navodili za vzdrževanje. Pere se lahko na 60 stopinj. Poizkusite današnje kavbojke oprati na tako visoki temperaturi!
6. Zakovičen (zanetan) kovinski gumb z napisom znamke se odlično prilega v gumbnico. Človek bi rekel, da kar sam »not pade«. Ne pa tako, kot so cote narejene dan današnji, da so gumbnice prevelike in se vse skupaj kar naprej odpenja, ali pa premajhne in ne moreš zapeti. Jaz jo potem malo razširim z razparalom, pa jo največkrat preveč in potem imam prvo varianto.

Slovarček:

• razparalo: naprava za paranje šivov, včasih je bila žiletka, sedaj smo se modernizirali

Viri:

• https://www.wrangler.com/about/history.html?sma=sm.00009xrdrlgudf9hxqz20j5qta9mj

Kraj: Rakek
Datum: 1990
Avtor: Intex Skopje
Zbirka: jaz jih nosim
Fotografirano: 21. 12. 2017
Oblika: fotografije predmeta

Ekipa Postaje Ljudske milice v Brežicah leta 1952. Prvi na levi je Ludvik Strle, Valkov iz Markovca, ki je tu služboval. Fotograf je bil Vinko Bavec, njegov sovaščan, posnetek pa je nastal na postaji LM v Brežicah. Če je po zidu v ozadju razpeljana trta, potem je slika najbrž nastala v zimskem času, saj ni videti nobenega listja na njej, pa tudi možje so zimsko oblečeni.

Ludvik Strle je bil k Milici oziroma še prej k Narodni zaščiti razporejen takoj ob vrnitvi iz italijanskih in nemških taborišč že poleti 1945. Po tistem, ko je bil aretiran skupaj z očetom in bratom ter zaprt najprej v Cerknici, nato v Ljubljani in interniran v Gonarsu in Trevizu, sta bila z bratom razporejena na delovišče blizu odprtega kopa lignita Petrofito pri Peruggi sredi italijanskega škornja … Doživela sta veliko hudega in skupaj dočakala razpad Italije. Tukaj je še drugi del zapisa njegove zgodbe:

Po premestitvi iz Elere je bil do razpada Italije Ludvik v Petrofitu skupaj z bratom. Takrat je ponovno zbolel na ledvicah in bil zaradi tega tako oslabljen, da ni mogel niti na stranišče. Dva meseca je ležal, potem mu je le bilo malo bolje.

Ob razpadu Italije septembra 1943 so se taboriščniki v Petrofitu dobro organizirali, saj so imeli partijsko organizacijo že prej, tudi že v Gonarsu, kjer sta oba brata Strle sodelovala pri kopanju rova za beg iz taborišča (glej n. pr.: Martinčič Jože, Beg iz Gonarsa, zal. Borec, Lj. 1978). Ludvik je zbiral izrabljene metle, kartone, vrvice in odpadni les, kar vse so uporabili kot opore v rovu, brat je od nekod dobil nekaj olja … Zadolžila sta ju organizatorja Boris Kraigher in Lojze Ude. Tudi zdaj v Petrofitu so taboriščniki pravočasno izvedeli za razpad Italije, bili so pripravljeni in imeli načrt: napad na stražarje, pobrali so dokumente, vsakemu internirancu so dali porcijo olja in deko. V različno velikih skupinah so skupaj odšli peš do Castel Sireni.

Ludvik, ki je bil v skupini kakih stotih internirancev, je zaradi bolezni opešal, zato je na poti dvakrat počival, tretjič pa ni mogel več vstati. Brat ga ni hotel pustiti samega, zato sta se zatekla v bližnjo vas, kjer je pri nekem kmetu v listniku ležal, da si je nekoliko opomogel. Bil je jesenski čas, imeli so grozdje, ki mu je pomagalo, da se je telo očistilo in okrepilo … Kmetje so jedli dvakrat dnevno: ob desetih in ob štirih popoldne in vsakokrat so dali jesti tudi Ludviku. Brat in dva druga interniranca so bili po eden nameščeni pri drugih kmetih in jim po svojih močeh pomagali pri delu.

Interniranci pa so hoteli naprej. Pri tem je pomagala italijanska Milicia Volontaria, prostovoljna milica, ki je delala za Nemce. Tako so jih odpeljali v veliki zapor v Peruggi. Bil je res ogromen zapor, saj se Ludvik še vedno spominja, da so šli petnajstkrat skozi železna vrata. Tam so bili dva dni, nato so prišli Nemci in jih s kamioni odpeljali v zbirno taborišče vojnih ujetnikov in internirancev Spoleto, kjer so bili zaprti ljudje vseh mogočih ras in narodnosti – črnci, Angleži, Amerikanci, Slovenci … Bilo je ograjeno z žico, znotraj pa so stali šotori za dvesto ljudi. V to taborišče je že imel dostop mednarodni RK, kar je pomenilo zlasti za ameriške vojake nekaj pomoči v paketih hrane, evidenco zapornikov ter nekaj nadzora nad ravnanjem z njimi. Tam je bil tudi ameriški zdravnik.

(Kot nalašč mi je sodelavec Starih slik nedavno posredoval kartico RK, kjer je navedena vsebina paketa za ameriške vojne ujetnike s točnim seznamom dobrin, ki so jih dobili in tudi njihove količine – med drugim mleko v prahu, sir, jetrna pašteta, mesne konzerve, sladkor, limonin prah, kakav, kava, čokolada, piškoti, cigarete, tobak in vžigalice – vsega po malem. Gotovo so se prejemniku takega paketa ob splošnem pomanjkanju za nekaj časa odprla nebesa. Podobne pakete, ki so jih dobivali nekateri, je omenjal tudi moj oče, ki je bil v tistem času vojni ujetnik v enem od nemških taborišč.)

V Spoletu so Valkova brata spet ločili.

Neke deževne noči so namreč ameriški ali angleški oficirji, internirani v Spoletu, prerezali žico in ušli od tam. Zvečer so prišli Nemci v šotor, vprašali za brata Staneta in ga odpeljali. Osumili so ga, da je on prerezal tisto žico. Neki interniranec, inženir arhitekture po izobrazbi, ki je znal nemško, je takrat, ko so prišli po Staneta, vprašal zakaj so ga odpeljali. Odgovor je bil samo: »Bo že prišel nazaj!« A ga ni bilo, kajti kmalu so ga odpeljali v Nemčijo, še prej pa je Stane ležal dva dni v neki mrzli kleti, kjer se je prehladil in zaradi posledic dobil rano na želodcu. Ludvik, ki je takrat še ostal v Spoletu, vse do konca vojne leta 1945 o bratu ni izvedel ničesar več. Stane je pozneje pobegnil iz Nemčije, s ponarejenimi dokumenti prišel do Jesenic in se pridružil partizanom na Gorenjskem.

Le malo po tistem, ko so ju ločili, so Nemci tudi Ludvikovo skupino, v kateri je bilo kakih petnajst ljudi, odpeljali v Dachau. Ker pa je bil med tistimi interniranci, ki niso imeli urejenih dokumentov – dobiti bi jih morali od domače oblasti – so jih poslali v štraflager, kazensko taborišče Innsbruck – Reichenau. Ob prihodu iz Italije je na železniški postaji v Innsbrucku Rdeči križ lačnim internirancem delil čaj. Ti so ob odhodu za predvideno dvodnevno pot dobili vsak kilogram štirikotno oblikovanega nemškega kruha. Proga pa je bila minirana, morali so na obvoz in vožnja je trajala precej dlje. V Innsbruck so prispeli še bolj sestradani, kot so bili že sicer …

Tudi v strogem kazenskem taborišču Reichenau, kjer je bil Ludvik od jeseni 1943 pa do konca vojne, okroglo dvajset mesecev, so bile razmere zelo težke. Internirance so razporejali po Innsbrucku po raznih delovnih komandah na težka in nevarna dela. Ker je bilo mesto bombardirano, so morali čistiti ruševine, odstranjevati neeksplodirane mine in opravljati še marsikaj, vse pod strogim nadzorom, ob revni hrani in slabo oblečeni in obuti. Proti koncu je bil Ludvik razporejen na delo na neki kmetiji blizu Innsbrucka, kjer je tudi dočakal težko pričakovano osvoboditev.

Ko je bilo konec vojne, so v Innsbruck prišli Američani. Tudi oni so organizirali zbirno taborišče, kjer so ujetniki čakali na prevoz v domovino – repatriacijo. Tudi tam so bili pomešani skupaj ljudje vseh mogočih narodnosti: Poljaki, Nemci, Ukrajinci … Poljaki in Ukrajinci niso šli radi domov, ker so se bali Rusov, s katerimi se že prej niso razumeli najbolje …

Ludvik se je vrnil domov v Slovenijo šele 3. julija 1945.

Pripeljali so se v Kranj, kjer je bil vsak zaslišan – med vračajoče se internirance so se namreč pomešali ubežniki, zato so jih tam sortirali. Ludvik je po tistem prispel v Ljubljano, prenočil v šotoru in šel zjutraj naprej z vlakom do Rakeka.

Na Rakeku so jih takoj popisali. Tam je bil tudi Ludvikov sokrajan Tone Zigmund – Baštek, ki ga je poznal in ga kot zaupanja vrednega in zanesljivega človeka usmeril k Narodni zaščiti, katere naloga je bila med drugim varovanje oziroma oboroženo spremstvo avtobusov, vzdrževanje reda in iskanje skrivačev.

Tako je dobil izkaznico in bil razporejen na dolžnost, še preden je prišel do doma. Moral je najprej v Cerknico, nato pa v Grahovo na postajo Narodne zaščite, kjer je službovalo šest do osem ljudi. Tja je bil le malo pozneje razporejen tudi moj oče, takoj ko je prispel iz nemškega taborišča vojnih ujetnikov.

Komandir postaje je bil Stane Žitko, prej borec v Rakovški četi, poleg Ludvika Strleta, Jakoba Mulca in drugih so bili tam še smučar Janez Pavšič, Ivan Almajer, ki je bil kmalu razrešen, ter Niko Lipovec iz Starega trga, ki je bil pozneje pri policiji v Kopru … Narodna zaščita je delovala po vojaških principih, delo ni bilo plačano, dobili so le hrano in cigarete; tudi uniform najprej ni bilo … Ludvik Strle se spominja, da se je tam v redkih prostih urah učil igrati na mandolino mojega očeta. Že v septembru pa je bil poslan na prvi tečaj narodne zaščite v Radomlje – še pred prvimi volitvami, ki so bile v novembru. Za novo leto so člani Narodne zaščite dobili prvo plačo, v januarju pa je bila ustanovljena Ljudska milica, ki je nasledila Narodno zaščito.

Ludvika so potem poklicali v brigado v Škofjo Loko, kjer so zapisali, da je v službi v Grahovem. Leta 1946 je moral pristati na šest let službovanja v milici, v zameno pa mu ni bilo treba služiti vojaščine …

Pozneje je bil nameščen v raznih krajih: Dolenjem Logatcu, Turjaku, Velikih Laščah, Brežicah, Ilirski Bistrici …

Tako je tudi njegovo mladost po svoje oblikovalo in zaznamovalo težko in burno vojno in povojno obdobje …

Ludvik Strle in njegov kolega iz Bosljive Loke v Brežicah leta 1952.

Še dva sodelavca. Z desnim je Ludvik leta 1951 skupaj obiskoval prometni tečaj v Begunjah.

V naglici narejen zapis s podatki o sliki.

Slovarček:

• štraflager: kazensko taborišče

Viri:

• Ludvik Strle, Markovec, december 2017, ustno
• Janez Lavrenčič, Ljubljana

Kraj: Brežice
Datum: 1952
Avtor: ni znan
Zbirka: Ludvik Strle
Skenirano: 22. 1. 2018
Oblika: fotografija

Zajec je pripomoček za sezuvanje škornjev, imenovan tudi hlapec, kar je na Rakeku tudi neka druga priprava pa o tem drugič.

Sezujemo se tako, da v polkrožno odprtino zataknemo peto škornja ali čevlja, medtem ko z drugo nogo deščico obtežimo. Največkrat je izdelan iz lesa, prodajajo jih še sedaj, cene pa so od 13 evrov navzgor. V 19. stoletju so naredili prve litoželezne, imeli pa so različne oblike: rogatca, jelenove glave ali »Naughty Nellie« – ženska v ležečem položaju z vzdignjenimi in razkrečenimi nogami, narejena med leti 1890 in 1920. Da jih le ni bilo sram. Se pa dobro prodaja kot starina.

Med leti 1852 in 1995 je bilo patentiranih kar 239 različnih zajcev (angleško Jack Boot). Izumitelji pa so prihajali tako iz Amerike kot iz Avstrije, Kanade, Anglije, Nemčije, Indije in Japonske.

Na našem področju so zajce uporabljali nekje do druge svetovne vojne, ponekod še kakšno desetletje potem. Če zajca nimate, vam lahko pomaga tudi hlapec v človeški obliki. Sedete na stol, hlapec se postavi pred vas, s hrbtom obrnjen proti vam, med noge mu porinete svojo oškornjano nogo, hlapec prime škorenj in vleče, vi pa mu pomagate tako, da se z drugo nogo uprete v njegovo rit in porinete.

Malo je s pleskarsko barvo pomazan, ker nekdo ni pazil.

V polkrožno odprtino, oblečeno s filcem, se zatakne peta škornja ali čevlja.

Gibljive nožice, da jih lahko “zapreš” za lažje shranjevanje v omari, ker se sicer kar naprej spotikaš obenj.

Viri:

• http://www.antiquetrader.com/features/vintage_and_antique_boot_jacks/

Kraj: Rakek
Datum: okoli 1930 ali prej
Avtor: en mizar
Zbirka: moja
Fotografirano: 21. 12. 2017
Oblika: fotografija predmeta

Fotografija je nastala v Brežicah leta 1952 nekoč poleti, saj je listje v ozadju dobro razvito in videti lepo sočno. Fotografijo je posnel Cene Bavec, Bizarjev iz Markovca, ki je bil tedaj uveljavljen fotograf s svojim salonom v Brežicah. Sovaščana Ivan Strle – Ravšeljnov in Ludvik Strle – Valkov, sta bila pri njem na obisku in za spomin je nastala ta fotografija. Ludvik je bil tedaj že v službi pri Milici in nameščen v Brežicah, Ivan Ravšelj pa je služboval kot oficir JLA v Kićevu, a je bil tedaj na dopustu in je obiskal Ludvika, soseda iz domače vasi na njegovem novem službenem mestu …

Ko je nastajala ta fotografija, Ludvik najbrž ni več mislil na leta med vojno, ki so se sprevrgla v vse prej kot brezskrbno mladost, saj je imel komaj petnajst let in pol, ko je bil aretiran in je potem do konca vojne prebil v raznih taboriščih Italije in Nemčije. Pred njim ter njegovima očetom in bratom so Italijani aretirali le še učitelja Mercino in redke druge prebivalce Loške doline, tako na primer trgovca Rupnika iz Loža, o katerem so ljudje pripovedovali, da je bil aretiran, ker se je smejal ujetim Italijanom ob napadu na Lož.

Med drugim je Ludvik Strle pred nedavnim pripovedoval tudi o naslednjem dogodku aprila 1945, ko sta bila ranjena njegova mati Alojzija in Brat France, sam pa je bil takrat še taboriščnik v štraflagerju Reichenauu:

“Nikjer še ni bilo zapisano, da so svoj zadnji napad v Loški dolini domobranci izvedli prav na našo hišo v Markovcu. Bilo je 7. aprila 1945, tik pred koncem vojne.

Borci Notranjskega odreda so bili v manjših skupinah razporejeni po hišah. Brat France je bil takrat nekje v Žerovnici, pa je prišel domov, z njim pa še pet drugih partizanov … V Notranjskem odredu je bil od leta 1943. Komaj štirinajstletnega so domobranci zaprli v svojo pudobsko postojanko v neko sobo, poleg katere so tepli sovaščana Potočanovega Franceta. Ko je prišel domov, je samo rekel: » Ne bodo me več dobili!« in takoj odšel v partizane …

Tistega dne je skupina partizanov, ki so bili s Francetom na poti v Markovec, srečala partizansko patrolo in izvedela, da je povsod vse mirno … Počutili so se varno, tudi ko so zvečer sedeli v domači hiši in je mati Alojzija vsem postregla s hrano …

Pripadniki »črne roke«, domobranske specializirane skupine za podtalno delovanje, pa so vpadali, kjerkoli so izvedeli za partizane. Takrat je bila ena partizanska brigada v Podgori, druga v Podcerkvi … Pri Renkočih v Markovcu pa so tistega večera opazili, da prihaja dvanajst domobrancev čez Cviblo od Koča vasi proti njim. Pri njihovem mlinu so šli čez most in naprej proti Knežji Njivi, kjer je vodila bližnjica proti Rakeku, kamor so se umikali … Renkoči so jih skozi okno prešteli …

Pri nas pa so pod večer partizani s Francetom sedeli okoli mize, mama in še eden za pečjo, na postelji pa je bil oče s hčerkama Meri in Rezi. Niso postavili straže. Domobranci so opazili luč – svečko – v oknih naše hiše in videli, da okoli mize sedijo partizani. Takrat so vsi naenkrat začeli streljati skozi vsa tri okna hkrati. Vrgli so tudi šest bomb …
Ubili so partizana, ki je bil doma iz Celja. Njegovo ime se je pozabilo in tudi na spomeniku NOB v Viševku ni napisano. Sta pa njegovi sestri nekoč po vojni prišli pogledat, kje je umrl njun brat.

Tistega večera sta bila ranjena tudi naša mama in brat France ter še trije drugi (Tone Rom z Dolenjske, Jože Logar s Knežaka, ime tretjega je utonilo v pozabo …). Šli so klicat sosedo Ravšljevo mamo, da bi pomagala, vendar zaradi streljanja ni mogla iz hiše. Potem je prišla pomagat druga soseda, Uoščiéva mama, ki je z družino stanovala v sosednji Lukovi hiši, in oskrbela ranjene.

To je bil zadnji domobranski napad v Loški dolini in morda tudi širše … Čez kakih pet dni pa je k nam prišel razvpiti domobranec domačin in spraševal, katera bomba takrat ni eksplodirala, kar so vsi razumeli kot dokaz, da je bil udeležen pri tistem napadu, saj je poznal vse podrobnosti …

Naš France je bil hudo ranjen, tako da so ga pozneje na zdravljenje prepeljali v Belo krajino, od tam pa v italijanski Bari. Mama se je zdravila v Civilni partizanski bolnici, ki je bila v Teličevi hiši v Starem trgu in delovala do leta 1946. Pripovedovala je, kako so šli med njenim zdravljenjem skozi Stari trg Nemci in je vse bolnike v Civilni partizanski bolnišnici pregledal nemški zdravnik. Nemci in z njimi tudi zdravnik pa so takoj odšli, a osebje bolnice je pred njim še pravi čas poskrilo vsa zdravila in pripomočke, ki so jih dobili kot pomoč od Angležev oz. zaveznikov …”

Markovljan Ravšljev Ivan v elegantni nedeljski opravi na obisku v Brežicah.

Ludvik Strle, takrat star kakih 26 let, je bil miličnik v Brežicah. Tudi on je bil tistega dne nedeljsko opravljen v obleki in srajci s položenim ovratnikom …

Zapis podatkov …

Viri:

• Ludvik Strle, Markovec, januar 2018, ustno

Kraj: Brežice
Datum: 1952
Avtor: Cene Bavec
Zbirka: Ludvik Strle
Skenirano: 22. 1. 2018
Oblika: fotografija

Pranje perila, še bolj pa posteljnine, je bilo dokler niso prišli pralni stroji težko in zamudno opravilo. Cela vrsta pripomočkov je bila potrebna: razne lesene posode kot čebrički za vodo in pranje perila in razni škafi za nošenje vode, perilnik. V steni je bil vzidan bakren kotel, kjer so se kuhala umazane cunje, ki jih je bilo treba občasno premešati z veliko kuhalnico. Prej jih je bilo treba dobro namočiti. Veljal je pregovor “dobro namočeno perilo je na pol oprano”. Če je bilo manj cunj, so jih kuhali kar na šporgetu. Spomnim se povojnih let, ko je mama doma kuhala žajfo, bili so to veliki sivi kvadri, s katerimi je mama drgnila po žehti na perilniku. Vem, da je med drugim za izdelavo uporabila pepel in živalsko maščobo (loj), pa mogoče še kaj in vse to kuhala.

Na fotografiji od leve Lucija Perko, Julka Bajt in neznana, pri ožemanju.

Šele ko smo fotografijo povečali, in bolje pogledali smo spoznali, da je na lonec namontiran ožemalnik. Ta je prišel prav za ožemanje rjuh in podobnih večjih kosov blaga. Rjuha se je iz kotla, v katerem se je prej prekuhala, najprej izprala, ko je bila čista pa potovala med dvema valjema in se tako temeljito ožela. Lucija Perko je vrtela ožemalnik, drugi dve pa sta poravnano rjuho vstavljali med valja. Pri tem opravilu je bila torej potrebna kar številna ekipa.

Drugače je bilo ročno ožemanje rjuh kar zahtevno in nič kaj lahko opravilo. Spomnim se, da sem pogosto moral pomagati mami pri ožemanju. Vsak na enem koncu sva držala rjuho, čim bolj nategnjeno, mama pa jo je ovijala, da se je odcedila iz nje voda. Jaz sem običajno rjuho le držal in zgodilo se je, da mi jo je izvila iz rok, da je padla na tla, pa je bil kraval, saj je bilo potrebno ponovno izpiranje z vodo. Pri nas smo bili vezani na vodo iz vodovoda, zato so gospodinje pranje opravljale kar doma v hiši ali na dvorišču. Potem se je žehta sušila na dvorišču, kjer so bile napeljane špage, podprte z lajštami. Pozimi pa so žehto sušili ob krušni peči, verjetno pa so takrat prali malo bolj poredko.

Mnogo lažje je bilo vasem, ki so imele v bližini potok, kakor je na primer Dolenja vas, od koder prihaja soproga. Takole je potekalo izpiranje doma skuhane žehte:

Čeber s prekuhano žehto so naložile na koreto, poleg še perivnik in se podale na Cerkniščico. Tam so bila posebna mesta “plotki” (ob potoku je bilo urejenih za pranje več takih mest), kjer so gospodinje spirale žehto, manjše kose kar v potoku, večje na perilniku. To je bilo tudi primerno mesto za opravljanje in vaške čenče, včasih so se za boljši prostor ob potoku tudi sporekle.

Slovarček:

• šporget: štedilnik
• žajfa: milo
• špaga: vrv
• lajšta: letev

Viri:

• Marija Perko

Kraj: Unec
Datum: okoli leta 1950
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 8. 1. 2018
Oblika: kopija fotografije

Slika je nastala v Dolenji vasi pri Cerknici tik pred iztekom desetletja. Tam je mama živela nekaj let in Vida je bila njena prijateljica.

Snega je precej manj kot dve leti zatem, ko so ga zapadle enormne količine. Sonce sije in bilo je toplo, saj je Vida le v obleki in ni videti, da bi jo zeblo. Obuta je pa v standardno zimsko obuvalo tistega časa – črne gumijaste škornje in prepričana sem, da ima na nogah volnene nogavice iz domače volne, ki so »grizle«, grele pa tudi.

Mnogo let po nastanku te slike, 27. decembra 2001, bil je četrtek, sem vstala »u ranu zoru«, kot za v službo, se pravi ob petih in šla kidat belo opojnost. Videla sem soseda, ki je šel v službo. Blagor mu! Kidala sem do pol desetih in bila tako prešvicana, da mi je kapljalo od trtice. Bi mi, pa so hlače popile. Stuširala sem se in preoblekla, pol ure za tem pa je šel plug. Le-ta vedno odrine sneg tja, kjer ga ni, fizika pač, torej na naše dvorišče. In sem ponovila vajo. Tuširala in preoblačila se nisem več, ker sem slutila, da bo plužil še pločnik. In ga je res pa mi je nametal snega do okna. Ponovi vajo – v tretje. Ob enih pa je posijalo sonce in sneg se je začel topiti. Kako sem bila srečna! Saj, ko je sonce sijalo, je izgledalo prav lepo, res kot v pravljici, ampak kaj, ko se ta hudič noče sam skidati.

V petek je še vedno sijalo sonce, bilo pa je tudi mraz k hudič. Idila je bila kot za na razglednico in to kičasto. Ko se je stemnilo, je sijala polna luna in vse zvezde so se videle. Bilo je še bolj mraz. Manjkalo je le še zavijanje vetra in tuljenje volkov pa bi imeli sceno za grozljivko.

V soboto so se, v primerjavi s petkom, temperature dvignile do enormne vročine na celi dve stopinji plusa. Pihal je jugo – veter, ne avto. Sneg je pobiralo kot za stavo. Do večera ga skoraj ni bilo več, le še na kupih, ki sem jih mukoma, v potu svojega obraza (razumela hlapca Jerneja) nakidala.

Vnovič se je potrdil rek: »Bog ga je dal, Bog ga bo vzel«. In kot kaže, se ta trend nadaljuje do današnjih dni.

Vida je z lično pisavo natančno zapisala vse potrebne informacije.

Slovarček:

• u ranu zoru: zarana, zelo zgodaj, zame prezgodaj

Kraj: Dolenja vas
Datum: 28. december 1950
Avtor: neznan
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 12. 1. 2017
Oblika: fotografija

Ohonica je vas pri Borovnici. Tam je živela družina Korošec.

V družini je bilo rojenih devet otrok. Štirje od njih so umrli še kot otroci. Matevž in Franci kot dojenčka, Angelca v starosti petih, Micka pa v starosti desetih let. To so bili časi, ko so otroci umirali za posledicami otroških bolezni, saj takrat še ni bilo cepljenja (to kot opomin tistim staršem danes, ki svojih otrok ne cepijo).

Pet otrok je odraslo in življenje jih je popeljalo na različne konce sveta. Stojijo z leve:

• Ivanka. Poročila se je v Begunje pri Cerknici z Ivanom Mrakom.
• Tončka. Odšla je v Kanado (Kirkland lake, Ontario), kjer se je poročila z Matijo Otoničarjem (Pocinom) iz Cerknice.
• Tone. Ostal je na domu v Ohonici.
• Francka. Moja stara mama, ki se je poročila s Francetom Žnidaršičem (Šentkom) iz Cerknice.
• Micka. Poročila se je s Francetom Klančarjem iz Lašč pri Borovnici.

Oče Matevž je bil rojen v vasi Lašče pri Borovnici, ki ležijo na pobočni polici kraške planote Menišija pod Malim Trebelnikom. Na 492 m nadmorske višine stojita domačiji, do njiju pa vodi gozdna pot mimo Ohonice.

Njegov oče je nesrečno prezgodaj umrl, zato se je mama ponovno omožila. Nov očim pa je zapravil kmetijo, zato so se morali preseliti. Zanimivo je, da se je njegova hči Micka kasneje priselila prav v njegovo rojstno hišo, ki jo je moral kot mlad fant zapustiti in kjer bi moral ostati kot gospodar. Res, čudna so ta pota …

Viri:

• Vinko Žnidaršič

Kraj: Ohonica
Datum: neznan, okoli 1924
Avtor: neznan
Zbirka: Matjaž Žnidaršič
Skenirano: 2. 2. 2018 (MŽ)
Oblika: fotografija

Tri leta je minilo od takrat, ko je bil objavljen prispevek o romanju Andreja Kranjca – Kranjč’ga strica iz Dobca v Rim. Sedaj so nam prišle v roke še tri fotografije tega dogodka.

Na prvi sliki pred baziliko sv. Petra v Rimu fotografu pozirajo stric Andrej, kar je prav nenavadno, saj se menda niso radi fotografirali. Tudi tu niso ravno sproščeni.

Naj tu navedem odlomek iz življenjepisa strica Andreja, ki ga je v župnijski kroniki leta 1956 zapisal tedanji begunjski župnik Franc Hiti. Ta nam osvetli stričevo romarsko žilico in pove tudi pravo leto romanja v Rim:

Že od zgodnjih mladostnih let je čutil v sebi vročo željo videti svet, po svetu kaj novega, zlasti cerkve in pri tem v duhu spokornosti opraviti romarske pobožnosti. Kot dete je že romal na Križno goro pri Ložu, seveda v mehkem materinem naročju. Ko se je razgledal zrel po svetu, so sledila romanja brez števila: Lurd s škofom Jegličem, Rim l. 1933 s škofom Rožmanom, Sv. kri na Laškem, Ptujska gora, Višarje, Krka na Koroškem itd. Težko mu imenuješ bolj značilno cerkev v Sloveniji, da je ne bi poznal.

Leta 1955 sem s starši in bratom v Rim poromala tudi jaz – obiskat teto Marico, očetovo sestro. Najbolj se spominjam dogodka na strehi cerkve sv. Petra. Med ogromnimi kipi je bil za nami mlad par. Dekle je reklo fantu: »Ovdje mi možeš slobodno sve kazati. Ovdje nas niko ne razumije.« Nismo se izdali, zapomnila pa sem si, čeprav sem bila takrat stara devet let.

Na drugi sliki je cela skupna ljudi, gotovo romarjev, ki so se udeležili skupinskega romanja s škofom Rožmanom. Prepoznam samo strica pred desnim srednjim stebrom, spet zelo resnega obraza. Nasmejani moški na desni je verjetno mož Jankotove Stane.

 Tretja slika je posneta v Koloseju, ravno tam kot tista že objavljena, le da so se osebe na njej malo zamenjale ali premaknile in da so vsi zelo dobro razpoloženi. Matevža Šviglja na levi je zamenjala ženska, ki je ne poznam. Zraven nje stoji mož Jankotove Stane. V rokah ima isti zavitek kot na že objavljeni sliki, ne vidim pa, kaj to je. Zraven njega so stric, neverjetno nasmejani. Stana se je postavila za strica, na kos zidu.

Prispevek je napisala: Marija Košir – Maša Kranjc.

Kraj: Rim
Datum: 1933
Avtor: Peter Naglič
Zbirka: Matjaž Šporar
Skenirano: neznano (MŠ)
Oblika: skenirane datoteke

Prav ganljivo je, da so pri Petrovih v Babnem Polju ohranili to staro pismo z datumom 20. 10. 1891, ki ga je njihovemu predniku, gostilničarju in trgovcu Petru Trohi, napisal Ivan Ožbolt, Ivanov iz Babnega Polja.

Ivanov Ivan v pismu prijatelja Petra Troho najprej lepo pozdravi in zaželi “tu lubo zdravje”, nato pa sporoči, da mu pošilja 50 f (frankov?) za njegov račun in naroča, naj da njegovi ženi, kar je več. Potem ga še opomni, naj plačilo vpiše v knjigo in sporočilo zaključi s še enim pozdravom vsej njegovi družini in besedami “ostajam tvoj prijatelj Ivan Ožbolt”. Na drugo stran lista je napisal še sporočilo svojim, v katerem pozdravlja ženo in vso družino ter jim vošči za božične praznike “da bi jih mogli zdravi voditi (?)” in doda “mi ne moremu u šumi tako lejpo”…Pozdravi vse in prosi, naj mu pišejo, kako je doma.

Očitno je bil prejemnik pisma tisti, ki je na prvi strani spodaj s svinčnikom zapisal opombo: “Dne 26.12.91 dal ženi Neži 5f 67” in pismo shranil med svoje papirje, kjer je ostalo dolga leta.

Med vrsticami pisma je mogoče razbrati marsikaj in še več ugibati.

V levem zgornjem robu pisemskega papirja je očarljiv reliefni odtis, kjer piše “Pozdrav iz Vrbanje”, a lahko samo ugibamo, da je bilo pismo poslano od tam. Vrbanja je reka (in pokrajina?) blizu Slavonskega Broda. Kaj bi Ivan Ožbolt lahko počel tam? Skoraj gotovo je, da je z drugimi Babnopoljci čez zimo delal v slavonskih gozdovih, čemur pritrjuje tudi opomba o “šumi” v božičnem voščilu, ki ga je namenil svoji družini. “Hrvatarji” pač niso hodili za božič domov, saj je bilo to sredi njihove delovne sezone. Ko je Ivan Ožbolt poslal pismo s priloženim zneskom, da bi ravnal v skladu z nenapisanimi pravili, ki zahtevajo, da se do novega leta poravnajo vsi dolgovi, vrne izposojene stvari in dobi nazaj posojeno, je imel triinštirideset let. Bil je natanko trideset let starejši od pisateljice Zofke Kvedrove, ki je pozneje v naturalistični maniri pretresljivo opisala “hrvatarje” iz Loškega Potoka, ki pa verjamem, da niso bili dosti drugačni od babnopoljskih.

Pismo je nastalo mnogo let po tistem, ko je bil Ivan Ožbolt po dvanajstletnem službovanju odpuščen iz avstro-ogrske vojske, od koder je prinesel veliko in lepo poslikano odpustnico, ki se je ohranila do danes.

Na njej pod grbom z geslom “Za kralja i domovinu” piše, da je …

“… Ivan Ozbold, kr. ug. domobranski domobran, rodjen 1848, v pražupaniji (okružje) Delnice, občina Prezid, rimokatolik, neženjen, poljedelac, pri kr. ug. 80 i 88 domobranskog bataljuna kao domobran 12 godina, 3 mjeseca i dan služio; učestvovao je kod vojne od godine 1878 prigodom posjednuća Bosne i Hercegovine, te dočim je tako svojoj zakonom propisanoj domobranskoj obranbenoj obveznosti podpuno udovoljio ovim se iz sveze domobranstva konačno odpušta …

Rečeni domobranski domobran ovlašten je nositi ratnu kolajnu.

Dokument je bil izdan v Ogulinu 31. prosinca 1881, deset let preden je Ivan Ožbolt poslal pismo iz Vrbanje … Odpustnico je podpisal “Njegova cesarsko i kraljevsko aposotolskoga Veličanstva pravi domobranski satnik i zapovjednik kr.ug. 88 domobranskog bataljuna: Budimirović, satnik …”

Če ime meseca prosinca (januarja) v hrvaščini pomeni isto kot v slovenščini, je dokument nastal pred skoraj točno 137 leti.

Ivan Ožbolt je bil rojen v letu pomladi narodov 1848 pri Kranjcih nad Prezidom mlademu očetu Janezu, ki je tedaj imel 22 let. Slednji je – glede na zapis v knjigi Loška dolina z Babnim Poljem II – leta 1880 kupil hišo ob poštni poti v Bukovici v Babnem Polju, kjer je bila – po izročilu – poleg pošte tudi trgovina. Vendar pa družinsko izročilo pripisuje nakup hiše piscu tega pisma, torej Janezovemu (najstarejšemu?) sinu, kar se ujema tudi z drugimi ohranjenimi podatki o Ivanu Ožboltu, tako da glede zapisa o tem nakupu ostaja nekaj nejasnosti …

V času nastanka pisma je bil Ivan Ožbolt že davno poročen, saj piše, naj si naslovnik pisma in prejemnik priloženega denarja iz njega poplača račun, preostanek pa izroči pošiljateljevi ženi. Verjetno je bilo takrat rojenih tudi že kar nekaj od njegovih enajstih otrok. Glede na družinsko izročilo in nekaj skromnih zapisov in dokumentov lahko za silo rekonstruiramo življenje zanimivega moža, ki je napisal to pismo:

Doma je bil, kot rečeno, od Kranjcev na hrvaški strani, blizu Prezida. Zaselek so menda nekateri imenovali Jevánafci .

Njegov vnuk, Franc Ožbolt, si je zapomnil nekaj pripovedi o njem. Prva je ta, da je šel njegov stari oče že pri devetih letih z gozdnimi delavci v Slavonijo za kalibárja, kjer je moral skrbeti za kuhanje, pomivanje, prinašanje vode in drv ter stalno nalaganje na ogenj, ki je gorel v gozdarski bajti – kolibi. Koliba je dala njegovi službi tudi ime: kalibár. Najbrž je bil mali Ivan pri tej rosni starosti samo za pomočnika kalibárja, a trdi uk preživetja se je zanj že začel …

Ni čisto jasno, kateri od Ožboltov je bil tisti, ki je samo tri mesece hodil v šolo – Ivan ali njegov sin Franc. Ali oba? Vsekakor je vnuk vedel, da je stari oče imel kljub pomanjkljivi izobrazbi zelo lepo pisavo, čemur pritrjuje tudi pogled na zgornje pismo.

To, o čemer govori odpustnica iz vojske, namreč da je bil tam dvanajst let in da je bil udeležen pri aneksiji BiH, je v družinskem izročilu gotovo najbolj markanten podatek o starem Jevanu poleg tistega, da je bil on tisti, ki je kupil hišo, kjer še vedno stoji Ivanovo domovanje. Sedaj je na novo postavljeno, takrat pa je bila to nekdanja pošta in trgovina, ki je stala pod Žlebom ob poštni poti od Babne Police proti Prezidu.

Pozabilo se je ime tiste drobne tetke, ki je – stara okoli 90 let in rahlo zmedena – še nekje v petdesetih letih 20. st. pred Ivanovo hišo čakala postaljuona. 

“Vejš, muaren pačakat, bu postaljuon póršu!” je razlagala otrokom, ki so se igrali okoli nje. Čeprav se imena potomci več ne spomnijo pa vsi priznavajo, da je imela v družini pomembno vlogo, saj je nečaku pomagala preživeti internacijo na Rabu … A tudi usodni angleški jopič, ki je Nemce navedel na misel, da je shirani povratnik z Raba pri štedilniku Ivanove hiše, odporniški vojak, mu je podarila prav ona. Bila je šivilja, ena od enajstih otrok Ivana Ožbolta, glavne osebe tega zapisa. Kajti imel jih je res enajst: Antona, Janeza, Alojzijo, Franca, Marijo, Frančiško, Venceslavo, Ludvika … le da so se ostala imena že izgubila v pozabi.

Ko se je Ivan Ožbolt vrnil iz vojske, je imel ravno dovolj denarja za nakup hiše, ženitev in izgradnjo vodnjaka. Glede na letnice rojstva njegovih otrok je kar pohitel: iz vojske je bil odpuščen leta 1881, prvi sin se je rodil 1883 … Žena Neža je bila domnevno doma s Kozjega Vrha.

Ko je vojni veteran Ivan Ožbolt imel že vnuke, je enemu od njih, Francetu (nekoč po letu 1905), takole pokazal svojo štierno: “Frencek, videš to štierno?! To štierno son jest nariedu!… Videš, kulku je v ne vadi?!… Pa son jest več rakije papiu, ku je f-te štierne vadi, de boš vejdu!”

Do danes se je ohranil tudi srhljivi vzklik, s katerim se je stari vojak spominjal bojev v Bosni:“V ene same nuače smo pounu Turku pakuale!”

Toda bili so tudi doma hudi časi, denarja je že davno zmanjkalo, gospodar je hodil služit v gozdove na Hrvaško, vsaki dve leti se je rodil nov otrok … Imeli pa so eno samo kozo za mleko in vse drugo. Eden od fantkov jo je pasel po Zavodih in v Dolinah, pa pride nekega dne volk iz gozda in napade kozo. Deček jo še pravi čas pograbi na drugem koncu in tako dolgo se cukata, da je volk nazadnje odnehal. A je bila koza vseeno tako poškodovana, da so jo morali zaklati. Tistega dne je gospodar, stari Jevan, sedel na pragu svoje hiše in jokal. Premožni sosed, ki je imel poln hlev živine, se je ponorčeval:”Daj, daj – pa menda ne boš za eno kozo jokal!” “Lahko je tebi”, je odvrnil Ivan, “ko imaš vsega polno! Če bi bil ti ob edino živinče, bi tudi jokal!”

Stari Jevan je bil tudi tisti, ki je izterjevalca sinovih dolgov za uho povedel po stezi proti Gornjim Poljanam. (A prav ta zadolženi sin je na isti stezi desetletja pozneje prepričal Nemce, da je sin Franc samo slučajno oblečen v angleški vojaški jopič, sicer pa bolan in na smrt oslabljen povratnik z Raba – in sina tako s svojim avstro-ogrskim vojaškim znanjem nemščine rešil gotove smrti …)

Glede na citirano knjigo J. Kebeta so iz Ivanove hiše vsaj trije odšli v Ameriko za zmeraj: Anton, rojen 1883 z ženo, Janez, r. 1885 ter Alojzija r. 1888. Glede na letnice rojstva sklepam, da so bili to starejši Ivanovi otroci. V Ameriki pa je bil tudi Franc, a ta se je vrnil na Babno Polje.

Kljub trdemu in skromnemu življenju je Ivan Ožbolt doživel 84 let ali še več. Nekega dne v začetku tridesetih letih 20. st. je posebno skrbno pospravil vse okoli hiše, dal vsako orodje na svoje mesto, pregledal vsa poslopja, šel še zadnjič okoli hiše z molkom v rokah in molitvijo na ustih, potem pa legel v posteljo in rekel: “Zdaj bom pa umrl!” In je res.

Slovarček:

• Vejš, muaren pačakat, bu postaljuon póršu!: Veš, moram počakati, bo postiljon prišel
• postaljuon: poštna kočija, postiljon
• Frencek, videš to štierno?! To štierno son jest nariedu! Videš, kulku je v ne vadi?! Pa son jest več rakije papiu, ku je f te štierne vadi, da boš vejdu!: Francek, vidiš ta vodnjak?! Ta vodnjak sem jaz napravil! Vidiš koliko je v njem vode?!Pa sem jaz več žganja popil kot je v tem vodnjaku vode, da boš vedel!
• “V ene same nuače smo pounu Turku pakuale!”: “V eni sami noči smo vse polno Turkov poklali!”
• Jevan: Ivan; tudi gospodar Ivánove domačije
• Jevánafci: Ivanovci
• kalibár: deček, ki je gospodinjil v drvarski bajti, kolibar; v Loški dolini in Loškem Potoku imenovan fanték

Viri:

• Janez Kebe: Loška dolina z Babnim Poljem II, družina, 2002
• Marija Ožbolt, Babno Polje, 2004, ustno
• Janez Ožbolt, Babno Polje, 2005, ustno
• Marica Vesel, Babno Polje, 2003, ustno
• Slavko Ožbolt, Markovec, 2018, ustno

Kraj: Vrbanja
Datum: 20.10.1891
Avtor: –
Zbirka: Tone Vesel, Babno Polje
Skenirano: 22. 1. 2018
Oblika: dokument

Tik pred drugo svetovno vojno je pri Domicelju na Rakeku potekal šiviljski tečaj, ki je bil dobro obiskan. Udeleženke so se na tečaju učile krojiti, šivati in tudi vezti. Ob izteku tečaja so se fotografirale in na ogled postavile poleg Singerjevih šivalnih strojev (za reklamo) tudi svoje izdelke, prav tako za reklamo, da bo videti, kaj vse ti stroji in one same zmorejo, pa tudi za spomin.

Sedijo:

• četrta z leve Ane Debevec, por. Poženel.

Stojijo:

• predstavnik tovarne Singer,
• tretja z leve je Jelka Kovšca, roj. Albreht,
• Rezka Zupan – Razporova,
• neznana,
• Demšarjeva iz Dovc.

Če je znalo dekle šivati, je bilo zelo zaželeno med samskimi moškimi, saj je bilo pričakovati, da bo družina prihranila marsikateri dinar za krojača. Če pa je za doto prineslo še šivalni stroj, po domače mašino za šivat, pa je bil njen rating toliko večji. Z mašino v hiši ni le prihranilo dinarjev za krojača, ampak je lahko še kaj prislužilo, če je le imelo čas in je bilo količkaj podjetno.

Ni znano, kdaj so se pojavili prvi šivalni stroji na Slovenskem. Menda okrog leta 1863. Najpopularnejše znamke so bile Singer, Howe, Pfaff in Ivan Jax. Tedaj so bili zelo dragi in proizvajalci so nudili brezplačne tečaje šivanja in vezenja. Kupiti jih je bilo mogoče z obročnim odplačevanjem, so pa tudi imeli večletne garancije.

Mici Kete iz Grahovega pri Cerknici je 27. decembra 1929 v Veletrgovini s šivalnimi stroji in kolesi ter pripadajočimi predmeti Ing. Vok, Tavčarjeva 7, Ljubljana, kupila šivalni stroj Pfaff po ceni 4.000 din. Za primerjavo, kako drag je bil, in ker smo ravno pri šivanju, naj povemo, da je plača delavca v oblačilni stroki znašala 17,73 din na dan. Za ta znesek je bilo moč kupiti 8 do 9 kg kruha, 2 do 3 litre vina v gostilni, 23 škatlic vžigalic (takrat so bile drage), delavski čevlji pa so stali 10 din.

Mama si je kupila šivalni stroj Bagat v začetku šestdesetih let 20. stoletja in je zanj dala celo Brestovo plačo – 3.500 din. Je odslužil svojo ceno, ampak ni entlal. Zato sem si jaz leta 1984 ali 1985 kupila Bagat Ruža step šivalni stroj, ki je bil takrat zadnji krik mode, prav tako pa tudi moj zadnji krik, saj je stal 507.000 dinarjev – cela plača s poračunom za pol leta. Bil je na elektriko, entlal je, šival knefnge in knofe, imel je posebno tačko za fršlus da ni vleklo, znal je štikati, ampak jaz ne skupaj z njim. Ta je stokrat odslužil svojo ceno. Prešival je skoraj toliko kot kakšen industrijski, če ne več. Leta 2016 pa se je začel malo hecati in ni bilo druge, kupiti je bilo treba novega. V Hoferju so prodajali Pfaffove po 99 evrov. No, vreden je pa glih toliko. Saj dela, ampak je skoraj vse, razen čolnička in igle plastično in ta ne bo zdržal toliko časa, kot je Bagatov. Zato bom dala slednjega v remont, samo da najdem serviserja.

Podatke je zapisala Marta Mele, hči Ane Debevec. Ona je tudi prepoznala osebe na sliki.

Slovarček:

• knefnge: gumbnice
• knof: gumb
• fršlus: zadrga
• štikati: vezti
• entlati: s cikcak vbodi, navadno strojno, robiti blago

Viri:

• Kresal, F. Mezde in plače na Slovenskem od novele obrtnega reda 1885 do kolektivnih pogodb 1991. Prispevki za novejšo zgodovino. Letnik XXXV, številka 1 – 2, stran 7 – 25.
• Arhiv stare slike
• Marta Mele

Kraj: Rakek
Datum: 1939
Avtor: neznan
Zbirka: Marta Mele
Skenirano: 5. 3. 2012
Oblika: fotografija

Po izidu knjige Vasi v objemu železnice (2008) sem dobil številne odzive, pa tudi precej fotografij, ki so prikazovale dogajanje v naših krajih. Gospa Nuška Pogačnik Kansky mi je oktobra 2010 napisala prijazno pismo in mi poslala kup fotografij: Skoraj pol leta je minilo, odkar sem vam ponudila še kakšen dokaz aktivnosti mladih in starih Rakovcev pred drugo svetovno vojno. Kot vidite, so mladi radi sodelovali pri vseh taborih.

Nuška Pogačnik Kansky je od 1929 do 1940 živela na Rakeku, njen oče je bil železniški uradnik na Rakeku, mama Anica Modic – Pogačnik, Majerjeva pa je bila domačinka iz Ivanjega sela.

Stanovali smo v veliki stanovanjski hiši za železničarje, ki na začetku še ni imela elektrike niti kopalnic. Osnovno šolo sem opravila na Rakeku. Vsa štiri leta me je učila gospa Likarjeva, nanjo imam lep spomin. V gimnaziji v Ljubljani nisem imela nobenih težav, čeprav sem prišla s podeželske šole.

Za začetek si poglejmo tole zanimivo fotografijo. Na fotografiji so deklice, ki so ob birmi na Rakeku leta 1937 pozdravile škofa Rožmana.

Gospa Nuška Pogačnik Kansky je na zadnjo stran fotografije napisala zelo zanimiv komentar:

Rakek 1937. Ob obisku škofa Rožmana (birma).

Cirila Venier, Elčka Štrukelj, Nuška Pogačnik so pozdravile škofa. Vse tri se držimo grdo, ker smo se kregale, katera bo stala v sredini.

Kraj: Rakek
Datum: 1937
Avtor: neznan
Zbirka: Nuška Kansky
Skenirano: 8. 1. 2018
Oblika: kopija fotografije