Dolgoletni šolski upravitelj na Uncu (1953-1978) Roman Gorjan je bil gonilna sila tako kulturnega kot planinskega življenja Unca, Slivic in Ivanjega sela. Bil je neutruden režiser, mladinke in mladinci smo kar pogosto na oder postavili kakšno igro.

Bil pa je tudi neustrašen pohodnik in gornik. Pogosto organiziral kak planinski pohod, mladi smo se mu z veseljem priključili.

Prva točka našega pohoda je bila Velika planina (22. 08. 1960), kamor smo prispeli po nekaj urni hoji iz Stahovice. Tu smo tudi prenočili.

Od leve:

• Tone Jernejčič, Špelin, Slivice 19;
• učitelj in vodja odprave Roman Gorjan;
• Franc Perko.

Zanimiva je naša oprema; učitelj Roman Gorjan je imel vetrovko in pumparce, ostala dva pa sva bila kar v suknjičih in dolgih hlačah.

V lepem, sončnem vremenu smo se 23. avgusta znašli na vrhu 2350 m visoke Ojstrice. Izgleda, da se nas je od koče na Korošici na Ojstrico podala le najbolj junaška polovica. Pod nami je v vsej lepoti zasijal Robanov kot. In prav od tu je prav takrat na vrh prišel znameniti pripovednik in ljubitelj narave Joža Vršnik, po domače Robanov Joža (1900-1973).

Njegov sorodnik Klemen je napisal takole:

Joža je bil menda zelo tankočutne narave. Spoštljivo je opazoval naravo, živali, človeka. Najraje je bil z živino, z ovcami in kravami. Poleti je bil v kotu, na planini, kjer je s sestro Kristino molzel krave, včasih jo je mahnil na Krofičko, k ovcam, na Covnikove travnike in Strelovec in se od tam razgledal po celi Solčavi. Po pripovedovanju je bilo njegovo življenje prežeto s ponižnostjo, preprostostjo, delom in spoštovanjem bližnjega.

Mohorjeva družba je izdala njegovo knjigo: Preproste zgodbe s solčavskih planin.

Z leve:

• Franc Perko,
• Tone Jernejčič,
• nepoznana,
• Leopold Mulec,
• Roman Gorjan,
• za njim Joža Vršnik – Robanov Joža iz Robanovega kota.

Kraj: Velika planina, Ojstrica
Datum: 22-24. avgust 1960
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 7. 9. 2017
Oblika: 2 fotografiji

Prav tako sliko imama sama, ampak sem si rekla, kdo bo pa gledal to mulo. Potem mi jo dala Slavka in rekla, naj jo objavim. Takrat smo stanovali pri stari mami na Kamniti poti in bili s Slavko sosedje.

Tule imam enih šest mesecev in do tega dne sem mami fejst pila kri. Starejši se verjetno spomnite tistega malega kuhalnika na elektriko, ki je imel v spiralo zvito grelno žico. Rešo smo mu rekli. In vsako noč, tam okrog dveh zjutraj, sem se zbudila in kričala na vse grlo pa mi je morala mama gret kamilice. Tisti rešo ni bil nikakršna indukcijska plošča in preden se je segrel sam, je minila cela večnost. Potem se je moralo segreti še tisto v lončku. Nekega zgodnjega jutra sem mamo ponovno prebudila z dretjem (To je bila novejša izvedba reka: »Mati, kave bi!«) in vstala je, kaj bi drugega, priklopila rešo na elektriko, pristavila lonček s kamilicami, sedla in me ujčkala med tem, ko sem se drla. Potem sem prenehala, mama je bila utrujena in je zaspala. Prebudila se je, ko je nekaj zadišalo – po zažganem loncu. Od tedaj se ponoči nisem več prebujala.

Sej sem pa že stara. Najprej sem to ugotovila, ko so me začeli otroci, ki so šli iz šole, pozdravljat. Zdaj so me začeli pozdravljat tudi že starejši otroci. Sem pa res že stara. Se še kdaj kakšen za mano obrne le, če se trapasto oblečem. Žvižgajo pa ne več. Naš ata je vedno rekel, da se žvižga psom pa vlakom. Potem so rekli, da babam po petdesetem žvižga samo že ekonom lonec. Pa tudi ekonom lonca nimam več. Včasih me kdo vpraša, koliko sem stara in rečem da 65. Potem pa vsak reče: »Mater dobro zgledaš za petinšestdeset!« Ne kozmetika in lepotna kirurgija, sistem je važen.

Kraj: Rakek
Datum: 1960
Avtor: neznan
Zbirka: Slavka Ivačič
Skenirano: 12. 1. 2017
Oblika: fotografija

Kot smo že pisali v starih slikah, je bila v Cerknici okrog leta l960 aktivna folklorna skupina pod vodstvom Julke Mikše.

 Vsaka prava folklorna skupina mora imeti svoje glasbenike, ki jo spremljajo. Tako je bilo tudi v Cerknici. Trije glasbeniki so s svojimi instrumenti spremljali plesalce tako na vajah kot na nastopih. S kitaro, harmoniko in kontrabasom so se prilagajali plesnemu tempu. Pa tudi brez pevk ni šlo. Imeli so dve izvrstni vokalistki. Igranje in petje v živo daje nastopu vedno svoj čar. Vsi nastopajoči so bili v narodnih nošah. Za razliko plesalk sta bili pevki v oblekah brez predpasnika. Vsi pa zelo elegantni.

Kitarist Toni Simičak.

Le kdo ga danes ne pozna? Cerkničanom zelo dobro poznam brivec in frizer. Verjetno pa ob striženju nihče ni pomislil, da je ta frizer nekoč igral kitaro v folklorni skupini. Spretni prsti so potrebni tako pri igranju kitare kot pri striženju. Moj oče je prisegal na njegovo striženje, in kot vem, je bilo veliko takih strank.

Harmonikar Alojz Hiti.

V Cerknico priseljeni Osrejčan, samouk na harmoniki, je užival v igranju. Igral je tako klavirsko harmoniko kot tudi frajtonarico. Bile so mu sprostitev po delu na Brestu. Mi pa deluje v tem širokokrajnem klobuku kot neki planšar na Veliki planini in ne kot notranjski godec. Važno je, da je užival. Saj njegov nasmeh pove vse.

Kontrabasist Konrad- Rado Majer.

Štajerc iz Rogatca, iz okolice Rogaške Slatine, je prišel v Cerknico zaradi možnosti šolanja in kasnejše zaposlitve na Brestu. Tu si je zgradil hišo in ustvaril družino s tremi otroki. Hitro si je našel tudi glasbene prijatelje. Z igranjem na kontrabas je bil tretji član folklornega tria.

Tu vidimo folklorni trio v družbi pevk:

• Toni Simičak,
• pevki Vera Žnidaršič in
• Vida Žnidaršič.
• Alojz Hiti in
• Rado Majer.

Prav škoda je, da jih ne slišimo igrati in peti.

Viri:

• Toni Simičak
• Ančka Udovč

Kraj: Cerknica
Datum: 1960
Avtor: verjetno Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Danica Červek
Skenirano: 1. 9. 2017
Oblika: 2 fotografiji

V petdesetih in šestdesetih letih so bili vsako leto za 1. maj, praznik dela tradicionalni in dobro obiskani shodi domačinov iz vasi Slivice, Unec in Rakek v Rakovem Škocjanu. To so bili časi, ko smo se tja seveda podali peš. Sprehodili smo mimo spomenika padlim partizanom na Podbojevem lazu, preko Velikega naravnega mosta, ostankov cerkvice sv. Kancijana, pa okrog jam, Raka, na travniku pripravili nekakšen piknik v naravi. Mladi fantje smo pogledovali seveda za dekleti. Najbolj pogumni so se ob sončnem vremenu okopali tudi v mrzlem Raku.

Vesela družba od najmlajših do žena in mož v najboljših letih in dveh seniork se mi je 1. maja 1958 takole postavila pred objektiv.

Sedijo z leve:

• Boris Perko, Slivice;
• Jana Jernejčič, por. Žalec;
• Darinka Perko, Slivice.

Stojijo z leve:

• Ivanka Udovič (Grudnova Ivanka), Unec – Hribce;
• Mrkuševa mama iz Slivic;
• Franc Perko st., Slivice;
• Grudnova mama iz Hribc;
• pred njo stoji Bojan Udovič, Unec;
• Rado Udovič (Mrkušev Rado), Unec;
• pred njim Borut Jernejčič;
• neznana.

Spredaj sedi:

• Mira Perko, Slivice, por. Dermota.

Stojijo z leve:

• Ivanka Jernejčič (Mrkuševa), Slivice;
• Lucija Perko, Slivice;
• Anton Bajt (Čebavsov Tone), Unec – Hribce;
• Tone Jernejčič (Špelen Tone), Slivice.

Kraj: Rakov Škocjan
Datum: 1. maj 1958
Avtor: Franc Perko ml.
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 7. 9. 2017
Oblika: fotografija

Na sliki so topničarji spodnjeavstrijsko-štajersko-kranjskega trdnjavskega topniškega polka številka 4. Eden med njimi je Ivan Lenček, Šemacov Žan, ampak ne vemo kateri, žal. Štab polka in vsi trije bataljoni so bili v Puli.

Cesarska in kraljeva vojna mornarica je bila pomorski del avstro-ogrske vojske. Mornarico in arzenal v Benetkah je Avstrija prevzela po napoleonskih vojnah, ko ji je pripadlo beneško ozemlje. Njena naloga je bila skrb za vzdrževanje, urjenje in opremo bojno pripravljenih pomorskih sil.

Štajersko-kranjski trdnjavski artilerijski polk »Grof Colloredo-Mels« je bil ustanovljen leta 1891. V njem je služilo 35 % Nemcev, 26 % Slovencev in 39 % vojakov drugih narodnosti. Naborna okraja sta bila Dunaj in Gradec. Polk je bil nastanjen v puljski garniziji. Ime je dobil po avstrijskem ministru generalu Josephu Marii Graf Colloredo-Mels in Wallsee, sorodniku goriških grofov, njegov poveljnik pa je bil Robert Kleinschnitz.

Na sliki je četovodja in trije poddesetniki. Desni v prvi vrsti ima na prsih strelsko vrvico za natančno streljanje s topom. Liki na znakih na desni strani prsi niso dobro vidni, gre pa najverjetneje za znake dobrega topničarja. Vsi vojaki, razen enega, imajo kape za izhod, ki so jih sami kupili.

Ivan Lenček je 6. aprila 1912 pisal svojemu sosedu čez cesto Martinu Puntarju. Zaželel mu je vesele velikonočne praznika in dobro zabavo.

Informacije o vojakih je ljubeznivo posredoval gospod Janez J. Švajncer iz Vojaškega muzeja Logatec in se mu najlepše zahvaljujem.

Skrajni desni, ki stoji, bi lahko bil Ivan Lenček. Spomnim se sicer starejšega, ampak mu je kar podoben.

Tu pa sploh nismo nikogar spoznali.

Napisano z navadnim svinčnikom, ki je postal tintni, če si ga oslinil.

Viri:

• Janez J. Švajncer
• https://sl.wikipedia.org/wiki/Avstro-ogrska_vojna_mornarica
• https://sl.wikipedia.org/wiki/Cesarske_in_kraljeve_enote_za_bojno_podporo#Trdnjavska_artilerija_.286_polkov_in_8_neodvisnih_polkov.29
• https://de.wikipedia.org/wiki/Joseph_von_Colloredo

Kraj: Pula (Pulj)
Datum: 1912
Avtor: G. Florini, Pula
Zbirka: Marta Mele
Skenirano: 5. 3. 2017
Oblika: fotografija

Pred nami je slika drugega razreda v šolskem obdobju 1967/68 iz osnovne šole v Begunjah. Med 28 učenci je kar 18 deklic in samo 10 dečkov.

Razred je to leto vodil razrednik Janez Petrič. Družina sošolke Darja Martinčič se je po zaključku drugega razreda preselila iz Begunj na Nizozemsko. Stanko pa je neko popoldne pomagal pri reševanju otroka, ki je v Kurji dolini padel v potok. Novica se je hitro razširila in tako so naslednji dan pri pouku pisali prosti spis z naslovom: “Stanko junak!” Stanko pa je ostal za vedno junak tudi v spominih na šolske dogodivščine. In to upravičeno!

Od leve proti desni, od spodaj navzgor:

1. vrsta:

• Melita Doles in
• Mateja Bavdek.

2. vrsta:

• Peter Šivec,
• Pavel Šivec,
• Rado Mišič,
• Greta Debevec,
• Ludvik Hiti in
• Tomaž Opeka.

1. vrsta:

• Mojca Švigelj,
• Magda Srnel,
• Tončka Žnidaršič in
• Anica Primožič.

2. vrsta:

• pol obraza Tomaž Opeka,
• Darja Martinčič,
• Andrej Jernejčič,
• Jože Turšič in
• Srečo Tekavec.

3. vrsta:

• Anka Tavčar,
• Marija Purkart,
• Stane Čeček in
• Marjan Zalar.

1. vrsta:

• Danica Štrukelj in
• Anica Korenčan.

2. vrsta:

• Vika Meden,
• Maja Debevec,
• Nevenka Purkart,
• Magda Brancelj in
• Fani Doles.

3. vrsta:

• Darja Rot in
• razrednik Janez Petrič.

Vse je lepo zapisano. Ugotovili smo le, da ni Olga Mikuž, ampak je na njenem mestu Vika Meden.

Viri:

• Magda
• Fani Bajc

Kraj: Begunje
Datum: 1967/68
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Danica Červek
Skenirano: 21. 8. 2017
Oblika: fotografija

To sta starša Ivane Gabrenja, poročene Puntar. Enaka slika je na nagrobnem spomeniku Gabrenjevih, Marije in Martina, ki je vzidan v obzidje rakovškega pokopališča. Prav mogoče je, da je bila to edina njuna skupna slika v zrelih letih. Datum nastanka fotografije ugibam. Marija je umrla leta 1933, Martin dve leti pred njo zato se mi je zdelo najverjetneje, da je slika nastala par let pred njuno smrtjo, torej okrog leta 1930.

Moško nošo so nekoč sestavljali klobuk, srajca, lajblc (brezrokavnik), reklc (suknjič), pozimi še suknja, spodnje hlače – gate, onuče (po rakovško »fece«) in čevlji. Poleti so bili ljudje bosi.

Ženska noša je bila sestavljena iz rute – šerpe, spodnje srajce – kombineže, vrhnje srajce, lajblčka, spodnjih razklanih hlač – pizdače, včasih podkrila namesto kombineže, vrhnjega krila – bordule, nogavic – štumfov in visokih čevljev na zavezovanje.

Med obema vojnama je opazna sprememba edino v ženski noši, kajti ženske so pričele nositi nedrčke. V razkoraku so zašile spodnje hlače.

Po prvi vojni so se pričela spreminjati tudi vrhnja oblačila, začeli so se bolj modno oblačiti. V tem času je za Rakovčane veljal rek, da so kmetje, vendar hočejo biti gospodje.

Po drugi svetovni vojni pri moških upada nošenje klobuka, ženske se več ne pokrivajo z ruto, razen starejših. Klobuk so zamenjale čepice in pozimi polhovke, pri ženskah še vedno rute.

Zadnjih nekaj let je klobuk ponovno v modi. Tudi sama ga nosim, za na vrt in njivo slamnatega, ker se na moji glavi v družbi sebi enakih dobro počuti, »za ven« pa boljšega ali pa čepico, tako, kot je imel Lenin, le brez zvezde. Zaenkrat.

Podatke je zapisala Marta Mele.

Slovarček:

• pizdače: hlače na pizdo; spodnje hlače, ki v koraku niso bile sešite, Slovenski pravopis, DZS, Ljubljana 1962
• onuča, množina onuče: kos blaga za ovijanje stopala

Viri:

• Drame, L.: Uvajanje novosti in razkroj tradicionalne kulture ter stopnja njene ohranjenosti v trgu Rakek od zadnjih dveh desetletij preteklega stoletja naprej. Seminarska naloga. Rakek 1991.

Kraj: Rakek
Datum: 1930
Avtor: neznan
Zbirka: Marta Mele
Skenirano: 5. 3. 2017
Oblika: fotografija

Vojaki JLA so uniformirani v skladu z Uredbo z dne 21. aprila 1946. Slika je najverjetneje nastala v drugi polovici leta 1946 ali 1947, lahko tudi 1948.

Na sliki je en desetar in en nižji vodnik. To sta bila najnižja čina v JLA. Nižji vodnik je na sliki z epoletami z dvema lomljenima četama, desetar z eno črto.

Po predpisu iz leta 1947 je bila za vojake sredi naramk predpisana vzdolžna široka črta v barvah rodu ali službe. Ker je slika črno-bela, barve ne vidimo. Skrajno desni vojak ima pasno spono nemškega letalstva iz 2. svetovne vojne. Zaplenjene nemške pasne spone so nosili približno od let 1949 do 1950. Na kapah imajo kokarde oblike iz leta 1954, toda – kot sklepam – jugoslovanske izdelave po vojni.

Vodnikove pasne spone ne prepoznam, verjetno spet neka rešitev, saj je v tistih letih primanjkovalo vsega, tako ljudem v vsakdanjem življenju kot vojski. Podobno je bilo drugod po Evropi.

Posebnost te slike je ta, da je zelo opazna skrb vojakov za urejen videz. To je bila značilnost slovenskih vojakov. Srbi so še vedno nosili debele nogavice in titovke na široko kot šajkače.

Opaziti je, da so vojaki različno stari. To je bilo zato, ker so morali na »dosluženje«, kot se je temu reklo, vsi, ki so služili v nemški vojski, in partizani, ki so bili v partizanih premalo časa – seveda po merilih JA oziroma tedanji zakonodaji.

Besedilo je v celoti avtorsko delo gospoda Janeza J. Švajncerja iz Vojnega muzeja v Logatcu. Najlepše se mu zahvaljujem.  Z njegovim prispevkom je slika pridobila dodano vrednost, ki je sama ne bi mogla prispevati.

Na levi stoji moj sosed Avgust Poženel.

Tako kot na prejšnji sliki je tudi tu videti raznolikost uniform. Spoznali pa nismo nikogar.

Podatke je zapisala Avgustova hčerka Marta Mele.

Slovarček:

• JLA: Jugoslovanska ljudska armada, uradni naziv tedanjih oboroženih sil; tudi JNA (srbohrv.: Jugoslovenska narodna armija)

Kraj: neznan
Datum: 1947
Avtor: neznan
Zbirka: Marta Mele
Skenirano: 5. 3. 2017
Oblika: fotografija

Do ustanovitve osemletke na Rakeku smo tisti, ki smo želeli nadaljevati šolanje, obiskovali nižjo gimnazijo v Postojni. Najprej smo bili v prostorih, kjer je bila potem ljudska univerza, kasneje pa smo se preselili v “pravo gimnazijo” na trgu v Postojni.

Ko smo jeseni leta 1953, enajstletne deklice in pobiči zapustili šolo na Uncu in Rakeku ter se podali z vlakom v Postojno v nižjo gimnazijo (takrat še ni bilo osemletk) smo v letih med 1953-1957 doživeli marsikaj novega in zanimivega.

Pa se bom ozrl le na dve dogajanji iz tistega obdobja.

Prva je bila burja, ki je pozimi delala na poti od železniške postaje do centra mesta ogromne, več metrov visoke zamete in nas zmrazila do kosti. Spomnim se, kako smo se kobacali preko teh zametov zbitega snega in vsi premraženi prihajali v šolo. To je bil čas, ko smo bili zelo skromno oblečeni in obuti.

Drugo dogajanje pa je povezano s koncem druge svetovne vojne in razmejitvijo med Jugoslavijo in Italijo. Na narodnostno mešanem območju Istre in Julijske krajine, kjer so ob sklenitvi mirovne pogodbe leta 1947 ustanovili Svobodno tržaško ozemlje (STO), razdeljeno na coni A in B. Prva (A) je obsegala Trst z zaledjem, sestavljenim iz številnih večinsko slovenskih naselij in je bila pod Zavezniško vojaško upravo, druga (B) pa pod upravo jugoslovanske vojske. Državica, ki je izdajala celo svoj denar, znamke ter združevala državljane slovenske, italijanske in hrvaške narodnosti, je v praksi obstajala do leta 1954, ko je bila z londonskim sporazumom cona A dodeljena Italiji, cona B pa Jugoslaviji.

Londonski sporazum je predstavljal izhod iz tako imenovane “tržaške krize”, do katere je prišlo 8. oktobra 1953, ko so zahodni zavezniki brez vednosti in soglasja Jugoslavije razglasili, da bodo upravo v coni A predali Italijanom. Tedaj je v zraku visel strah pred novim oboroženim spopadom na tleh Evrope, kajti jugoslovanska stran je takoj po razglasitvi na mejo s STO in Italijo poslala vojsko. Mimo naših vasi so takrat noč in dan potovali konvoji tankov, vojaških kamionov, topov. Bili smo prestrašeni, vojni obvezniki so bili vpoklicani na večmesečne vežbe. Spomnim se, kako smo tudi dijaki postojnske gimnazije (takrat sem bil v prvem letniku) protestirali po Postojni in vzklikali “Dajte nam puške, gremo v Trst”. Parole so pripravljali višji letniki, gotovo pa je kakšna vspodbuda prišla tudi od politike. Jure Koščak se spomni, da smo vpili tudi: “Mi imamo topove za fašiste lopove”, pa še marsikatero drugo parolo, danes že pozabljeno. Zanimivo bi jih bilo zbrati. Za enajstletne fante in dekleta je bilo seveda najpomembnejše, da takrat, ko smo protestirali, ni bilo pouka. Med govorniki in pobudniki protestov se dobro spominjam Maksa Kebeta, višješolca iz Cerknice.

Sošolec Jure Koščak z Rakeka se dobro spominja govora Matevža Haceta, ki je med drugim po loško zategnil in dejal: “Raj b se s puška baril, kot vam tle gavuru!”

Zaplet se je končal leto dni pozneje (1954) s podpisom omenjenega londonskega sporazuma, čeprav ta jugoslovanske strani, zlasti Slovencev, ki so ostali odrezani od matične domovine, ni nikoli zadovoljil.

Od leve zadnja vrsta:

• neznana;
• Iva Urbas – Lukcova, Slivice (čuvajnica);
• Tone Primožič – Hladov, Slivice.

Druga vrsta:

• neznana na skrajni levi;
• Marica Šemrov, Rakek;
• Urška Zalar, Rakek;
• Gizela Suša, por. Homovec, Rakek;
• neznana.

Sedijo:

• Zvonka Lampič, Rakek;
• Štefka Kotnik, Rakek;
• Marjanca Baraga, Rakek.

Zadnja vrsta z leve:

• Janko Rebec, Rakek;
• Franc Perko, Slivice;
• Franc Udovič – Lenčkov, Unec;
• Peter Drole, Rakek;
• Franc Štefančič, Ivanje selo;
• Tone Oblak, Ivanje selo.

Na sredini z leve:

• neznana;
• neznana;
• Milena Kulič, Laze (železniška postaja Planina);
• neznana;
• Klasič ?;
• Irena Klemenc, okolica Postojne.

Sedijo z leve:

• Mara Matičič – Oštirjeva, Rakek;
• Stana Pavlica, razredničarka;
• ravnatelj gimnazije Lenarčič.

Zadnja vrsta z leve:

• Marjan Cantaruti, Pivka;
• Andrej Podobnik, Rakek;
• Jure Koščak, Rakek.

Na sredi z leve:

• nobene od deklet nismo prepoznali.

Sedijo:

• Modic ?;
• neznana.

Viri:

• Jure Koščak

Kraj: Postojna, pred poslopjem gimnazije
Datum: 25. 06. 1956
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 7. 9. 2017
Oblika: fotografija

Brestovi gasilci so leta 1977 praznovali 30 let svojega delovanja. V nedeljo, 2. oktobra, ko so imeli veliko prireditev z veliko parado in gasilskim tekmovanjem.

Industrijsko gasilsko društvo Brest Cerknica je bilo ustanovljeno leta 1947, istega leta, kot je bilo ustanovljeno podjetje Brest Cerknica. Na začetku so bili prvi člani gasilci lokalnih gasilskih društev, ki so bili zaposleni na Brestu. Že takoj se je namreč na začetku pokazala potreba, da se pred požarom varuje mlado podjetje. Ko je leta 1959 ogenj res uničil proizvodne prostore in s tem dolgoletno delo domačinov, da si ustvarijo reden zaslužek in s tem svetlo prihodnost, se je pokazala pravilnost njihove odločitve. Kot se je na noge postavil Brest in se razrasel v veliko podjetje, je z njim raslo tudi gasilsko društvo Brest Cerknica. Vraslo med domačimi ljudmi in domačo tovarno.

Brestov obzornik piše ob gasilskem tekmovanju leta 1977 sledeče:

“Pričela se je že ob deveti uri z gasilsko parado po ulicah Cerknice. V njej so poleg gasilcev naše delovne organizacije sodelovali še pripadniki gasilskih društev občine Cerknica ter gasilci iz Marlesa, Mebla, Novolesa in Stola. Slavnostni sprevod z godbo, prapori, gasilci in gasilskimi vozili, se je ustavil pred tribuno pri Tovarni pohištva Cerknica. Tu sta zbrane gasilce in goste pozdravila predsednik društva Tovarne pohištva Cerknica Marjan Meden in glavni direktor Bresta ing. Jože Sterle”
Brestov Obzornik, letnik XI, številka 121, stran 8, 1977

 
Ob praznovanju 20. obletnice leta 1967, torej 10 let poprej, pa so pripravili prvo gasilsko tekmovanje.

“Sprevod, ki se pomika po cesti, je prava paša za oči: godba in svetle čelade tekmovalnih skupin iz podjetij BREST, STOL iz Kamnika, MARLES iz Maribora in MEBLO iz Nove Gorice. Za njimi gredo poklicni gasilci iz Ljubljane in gasilci iz Cerknice in okoliških krajev. Tu so tudi rdeči gasilski vozovi. Kolona se ustavi pred tovarniškim poslopjem TP Cerknica.”

…

“Slovesni del prireditve je končan. Sledi prva disciplina tekmovanja. Naloga ni lahka. Vsak izmed devetih tekmovalcev mora preteči 30 metrov poti ter premagati oviro, na katero bi lahko naleteli na svojem humanitarnem delu. Nekdo se mora plaziti po rovu, drugi mora preplezati 1,5 m visok plot, tretji pokončno lestev itd. pri tem morajo paziti na pravila, črte, opremo. Sodniki so strogi, napake beležijo s točkami, ki zmanjšujejo uspeh, pridobljen s hitrostjo.”

Brestov Obzornik, letnik I, številka 1, stran 7, 1967

Brestovi gasilci so na prvem tekmovanju zmagali.

Z leve čepijo:

• Srečo Škrlj,
• Franc Švigelj,
• Janez Mele,
• Metod Urh s pokalom za doseženim drugim mestom v tekmovanju Industrijskih Gasilskih Društev (IGD) lesarskih podjetij v Sloveniji.

Stojijo z leve:

• Franc Petan,
• Marjan Meden,
• Anton Ule,
• Alojz Braniselj,
• Janez Kebe,
• Jože Lovko in
• Braniselj.

Čepijo z leve:

• Janez Mele,
• Jože Zevnik,
• Srečo Dragolič,
• Alojz Doles in
• Jože Mivec.

Stojijo z leve:

• Stane Vrenko,
• Vinko Žnidaršič,
• Polde Kos,
• Jože Homovec,
• Jože Kos,
• Franc Meden,
• Anton Urbas,
• Egidij Hrvatin,
• Alojz Mramor,
• Janez Hren,
• Alojz Šabec in
• Anton Klančar.

Viri:

• Vinko Žnidaršič
• Srečo Dragolič

Kraj: Cerknica
Datum: 2. 10. 1977
Avtor: neznan
Zbirka: Vinko Žnidaršič
Skenirano: 28. 4. 2017
Oblika: skenirana datoteka

Razglednica je nastala pred letom 1956. Tega leta so namreč na spodnjem, južnem delu rakovškega pokopališča uredili partizanske grobove, ki jih na tej sliki še ni.

Moj pogled na tej sliki pritegnejo ostrnice. S tema dvema vrstama ne moremo konkurirati Loški dolini, kjer so ostrnice avtohtone. Na Rakeku jih že leta ne dela nihče več. Se pa spomnim, da smo jih nekje v sedemdesetih letih pri nas še postavljali. Bile so borove, ne smrekove. Ata se je vedno jezil, ker je moral popravljati za mano, ker je seno neprenehoma padalo dol. Nekoliko lažje je bilo z deteljo, ki je raje obvisela na klinih.

Ostrnice so res nekaj posebnega, saj so tako navdihnile Otona Župančiča, ko je letoval v Loški dolini in se tam z njimi spoznal, da je po njih imenoval ciklus svojih pesmi – Med ostrnicami. Slikal jih je tudi Lojze Perko.

V Gospodarskem listu iz leta 1926 so objavljeni razni nasveti med drugim tudi, kako naredit ostrnico. Takole piše:

»Sušenje na ostrnicah in piramidah

Najnavadnejši način je razen kozolca sušenje trave na ostrnicah. V zemljo se zabije navpičen kol, ki ima na več mestih vodoravne palice v obliki križa, ali pa se naredi iz treh kolov stožec (piramida), ki je vezan na dveh ali treh mestih z vodoravnimi palicami.

Na stojalih, ki so iz enega samega kola posušimo do 5 q zelene krme, na piramidah do 8 q.

Pri sušenju krme na stojalih in piramidah moramo paziti na sledeče:

Na ostrnice nakladamo travo, ki je že uvela. Čim več jo naložimo, tem bolj suha mora biti, ko jo nakladamo. S skladanjem začnemo od spodaj, vsaka prihodnja plast pokriva deloma prejšnjo, da voda ne zateka v ostrnico. Iz tega razloga naj bo trava na ostrnici lepo zložena posebno na oglih in na vrhu. Slabo zloženo travo veter raznese in dež premoči, tako da začne gniti. Kot pri piramidi, tako moramo paziti tudi pri ostrnici, da je v sredini prazen prostor, kamor ima dostop zrak, ki polagoma suši travo. Trava mora biti vedno tako naložena, da se nikdar ne uleže do tal sicer, bi bila spodnja vrsta pomešana z blatom in bi začela gniti. Tudi bi v tem slučaju zrak ne imel pristop v notranjost piramide in bi zato seno začelo plesniti.«

Slovarček:

• piramida: sušilna piramida – kozolec brez strehe za sušenje detelje in trave
• q: oznaka za cent

Viri:

• Gospodarski list (1926), letnik 5, številka 6. URN:NBN:SI:DOC-BVHLIDI5 from https://www.dlib.si

Kraj: Rakek
Datum: 1956
Avtor: neznan
Zbirka: Janez Gregorič
Skenirano: 19. 11. 2016
Oblika: razglednica

Na razglednici je delavska nastamba srček v gozdnem revirju Škocjan. Zgrajena je bila med leti 1945 in 1950. Zgradili so jo poleg stanovanjske stavbe, kjer sta po drugi vojni živela logar Alojz Zwölf in cestar Lovrenc Ivančič z družinama (na levi strani je vidna vrtna ograja pred to hišo). Med graditelji je bil tudi gozdni delavec in cimperman Anton Udovič – Janezkov Tone z Unca.

Skoraj do konca petdesetih let 20. stoletja pri Gozdnem gospodarstvu Postojna ni bilo organiziranega bivanja in prehrane za gozdne delavce. Vse je bilo prepuščeno njim samim. Če so delali v bližini doma, so dnevno pešačili na delo in z dela. Če so bila delovišča bolj oddaljena, so delavci bivali v gozdu v neposredni bližini delovišč, največkrat v zasilnih barakah, nadstreških, pa tudi v zapuščenih vojaških objektih, ki jih je bilo ob nekdanji Rapalski meji kar precej. Zasilna bivališča so si zgradili iz lesa, lubja, vej in drugega materiala, ki so ga našli na kraju samem, od podjetja so običajno dobili le balo strešne lepenke. Kuhali so si sami, največkrat so bili na jedilniku koruzni žganci, ki so jih skuhali v kotličku. Še malo za hec ali pa tudi zares: pogosto je bilo pomanjkanje zabele, pravili so nam, da so to reševali tako, da so ob žlici (leseni seveda) žgancev použili tudi na špago privezan košček špeha, ki so ga še pravočasno potegnili nazaj, pa je bil pripravljen za izboljšanje naslednjega grižljaja, da je le-ta lažje zdrknil po požiralniku.

Med prvimi, na novo zgrajenimi kočami, z vsem takratnim udobjem, je bila prav brunarica Srček v Rakovem Škocjanu.

V šestdesetih letih je bilo na območju Gozdnega gospodarstva Postojna zgrajenih veliko delavskih nastamb, raztresenih po širnem snežniško-javorniškem in nanoško-hrušiškem masivu. Ko so sredi šestdesetih let domačini zapuščali težko in nevarno delo v gozdu in se zaposlili v razvijajoči industriji, so v naše gozdove prišli na delo delavci iz Bosne in Hercegovine. Tem je bilo treba zagotoviti bivanje in prehrano; zgrajene so bile sodobnejše nastambe; vendar še vedno sredi gozdov. Razvoj je šel naprej, delavci niso želeli več bivati v gozdnih prostranstvih, zgrajene so bile nove delavske nastambe v naseljih ali njihovi bližini. Leta 1970 je imelo Gozdno gospodarstvo Postojna po gozdovih kar 104 stavbe, ki so služile gozdni proizvodnji (brez upravnih in stanovanjskih stavb v naseljih) s površino 11.701 kvadratnih metrov. Ob gozdnih stavbah je bilo 88 vodnjakov s prostornino 5.124 kubičnih metrov.

Podobno pot je šla tudi delavska nastamba v Rakovem Škocjanu. Namesto skromne brunarice (ta je bila potem namenjena za piknike, poleg je bilo zgrajeno pokrito kurišče) je bila v bližini leta 1969 zgrajena sodobna nastamba. Pa tudi tu delavci niso ostali dolgo, v Cerknici je bil konec osemdesetih let zgrajen samski dom za gozdne delavce; nekdanjo nastambo pa je prevzel Center šolskih in obšolskih dejavnosti in v njej uredil Dom Rak.

Nastamba srček je bila zgrajena iz brun in je imela dva prostora: jedilnica (pozneje je bila to spalnica za kuharico) in kuhinja s skupno površino 22 kvadratnih metrov. Za spanje pa so uporabljali podstrešje. Nad vhodom na podstrešju je bil izrez v obliki srca, po tem je dobila tudi ime.

Zadnja stran preproste razglednice, ki je bila oddana na Rakeku. Z žigom so označena polja za naslov; poleg je žig Škocjan Rakek.

Prodajalec mi zagotavlja, da je bila poslana 1956 leta, dan in mesec se da lepo prebrati (2. 10.), letnico pa težko – mogoče je res (19)56. 

Slovarček:

• cimperman: tesar
• špaga: vrv
• špeh: slanina
• nastamba: objekt za začasno nastanitev

Viri:

• F. Perko, 2002. Zapisano v branikah. Gozdovi in gozdarstvo od Snežnika do Nanosa skozi čas. Gozdarsko društvo Postojna. 272 s.

Kraj: Rakov Škocjan
Datum: 1956
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 12. 10. 2017
Oblika: razglednica

Pred nami so učenci 3. razreda iz osnovne šole Begunje in že drugo leto jih spremlja razrednik Janez Petrič.

Slikanih je 14 deklic in 15 dečkov, kar pomeni skupaj 29 učencev. Med obujanjem spominov na šolske dni se v misli prikradejo lepe ure glasbenega pouka. Razrednik Janez Petrič je med glasbenim poukom igral na harmonij, ki je bil postavljen kar v razredu. Ob živi spremljavi se je tako lepo zapelo, da je kaj.

Znamenite velike lipe med šolo in župniščem. Kako luštno se je bilo igrati in loviti okrog ogromne lipe, ter skakati čez njene ven segajoče korenine. Ker so bile lipe že pred petdesetimi leti ogromne, to pomeni tudi stare, današnjega časa žal niso dočakale. Tako je pač, zob časa se pozna povsod in ne le na nas samih.

Od spodaj navzgor, od leve proti desni.
1. vrsta:

• Mojca Švigelj,
• Fani Doles in
• Vika Meden.

2. vrsta:

• Nevenka Purkart,
• Maja Debevec,
• Anica Primožič,
• Andrej Jernejčič in
• Jože Turšič.

3. vrsta:

• Tomaž Opeka in
• Marjan Zalar.

1. vrsta:

• Danica Štrukelj,
• Darja Rot,
• Janez Ličen in
• Marjan Pirman.

2. vrsta:

• Ludvik Hiti,
• Brane Rupar,
• Magda Brancelj in
• Pavel Šivec.

3. vrsta:

• Anka Tavčar,
• Marija Purkart in
• Melita Doles.

1. vrsta:

• Bojan Marolt,
• Stane Čeček in
• Zvone Hribljan.

2. vrsta:

• Peter Šivec,
• Franc Tekavec in
• Metod Debeljak.

3. vrsta:

• Mateja Bavdek,
• Magda Srnel in
• razrednik Janez Petrič.

Nekaj podpisov, desno pa celoten spisek.

Viri:

• Magda

Kraj: Begunje
Datum: 1968/69
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Danica Červek
Skenirano: 21. 8. 2018
Oblika: fotografija

Leta 1929 so krajani Planine sestavili odbor za postavitev spomenika Miroslavu Vilharju. Predsednik odbora je bil Blažon, posestnik iz Planine. Veliko zaslug pa je imel tudi učitelj Benedik. Skoraj ves denar so zbrali slovenski izseljenci v Ameriki. Spomenik, bronasto doprsje, je izdelal Ivan Sajovic. Odkritje spomenika je bilo ob 60-letnici skladateljeve smrti.

Slovesnost se je pričela že večer pred dnevom odkritja spomenika s svečano razsvetljavo na trgu, kjer so postavili spomenik, in s slavnostno akademijo.

V nedeljo, 9. avgusta 1931, je bila budnica ob petih zjutraj, ob desetih sprejem gostov na Viharjevem trgu, uro zatem sprevod in nato maša na glavnem trgu, ki jo je bral Jože Juvanec  iz Cerknice. Po maši je bilo odkritje spomenika po naslednjem programu:
1. Predsednikov pozdrav.
2. Po jezeru (pojo združeni zbori).
3. Slavnostna beseda (govori prof. dr. Josip Puntar).
4. V spomin Miroslavu Vilharju (poje pevsko društvo Logatec).
5. Govori posameznih zastopnikov.
6. Slovenec, Srb, Hrvat (pojo združeni zbori).
7. Polaganje vencev.
8. Adrijansko morje (pojo združeni zbori).

Po zaključku kulturnega programa je bila velika narodna veselica na kateri je igrala godba iz Cerknice.

Odbor je zagotovil tudi železniške vozovnice po polovični ceni za vse udeležence.

Spomenik stoji nasproti skladateljeve rojstne hiše, ki je v precej ubogem stanju.

Namen je bil, a se ni uresničil do konca.

Viri:

• Jugoslovan (08. 08. 1931), letnik 2, številka 181. URN:NBN:SI:DOC-1ZDO71SU from https://www.dlib.si

Kraj: Planina
Datum: 1931
Avtor: Foto Helios, Ribnica
Zbirka: Tončka Jernejčič
Skenirano: 19. 1. 2015
Oblika: razglednica

Jesenski mir se je naselil v lepo pokrajino in zdi se, da vsa ta narava pričakuje nekaj velikega … Tedaj zapiha … Konec je tihih, lepih jesenskih dni. Težki oblaki ležejo na gore okrog in okrog Cerkniške kotline in začne deževati. Iz izvirov in razpok v skalnatih bregovih začne dreti voda. Ponekod je, kakor da bi tekla skozi sito. Kjer vre voda iz kotlov, se dviga kakor širok klobuk nad vrelci v dnu. Voda hitro raste. Svet se je hitro spremenil. Iz suhe kotline je v dveh, treh dneh, včasih pa celo v enem dnevu, nastalo veliko lepo jezero.
Pavel Kunaver, Cerkniško jezero, 1961

Dekle z nečitljivim imenom je pisalo Ljutomiru, da ne utegne priti v Ljubljano ter ga povabilo v Škofjo Loko (žig pošte), da bi se šla kopat.

Viri:

• http://ec.europa.eu/environment/life/project/Projects/index.cfm?fuseaction=home.showFile&rep=file&fil=Cerknisko_Newsletter_3_2_SL.pdf
• Slovenski glasnik (01.02.1862), letnik 5, številka 2. URN:NBN:SI:DOC-KWT5VO3F from https://www.dlib.si
• http://www.primorci.si/osebe/svetli%C4%8Di%C4%8D-fran%C4%8Di%C5%A1ek/1332/

Kraj: Cerkniško jezero
Datum: 1948
Avtor: neznan
Zbirka: Lenka Gabrenja
Skenirano: 25. 7. 2016
Oblika: razglednica

V soboto, 25. septembra 1982, so Brestovi gasilci praznovali 35 let delovanja. Seveda s parado, tekmovanjem in na koncu z gasilsko sliko.

Leto 1982. Časi TOZD-ov, SOZD-ov, SIS-ov … Minilo so časi gospodarske rasti in razcveta. Čas stabilizacijskih ukrepov, inflacije, višanje cen energije (plin, nafta), upadanje proizvodnje, povečevanje zadolženosti, recesije … Toda Brestovi gasilci se niso dali in so še naprej zgledno in uspešno delovali.

In kaj o 35. obletnici piše Brestov obzornik:

“Prvo mesto in s tem prehodni pokal so zanesljivo osvojili tekmovalci naše delovne organizacije. Zelo hitro in z majhnim številom napak so izpeljali zlasti taktično vajo, ki velja za eno najtežjih gasilskih tekmovalnih disciplin. Rezultat, ki so ga dosegli pri tej vaji, je izredno dober, tudi če ga primerjamo z vrhunskimi rezultati na tem področju.”

…

“Prireditev se je pričela že ob 9. uri z gasilsko parado po ulicah Cerknice, v kateri je sodelovalo več kot I5O gasilcev. Osrednja proslava je bila pred TOZD Pohištvo, …”

Brestov Obzornik, letnik XVI, številka 180, stran 10, 1982

Z leve čepita:

• Alojz Doles in
• Janez Mele.

Z leve stojijo:

• Mivec,
• Franc Dragolič,
• Vinko Žnidaršič,
• Milan Klančar,
• Beno Škrlj,
• Marjan Meden in
• Jože Malc.

Z leve čepijo:

• Bojan Dragolič,
• Srečo Škrlj,
• Polde Kos,
• Marjan Meden,
• Branko Lovko in
• Jože Gornik.

Z desne stojijo:

• Anton Klančar,
• Jože Kos,
• Janez Hren,
• Alojz Mramor,
• Jože Homovec,
• Stane Vrenko,
• Metod Urh,
• Janez Mele,
• Tone Urbas,
• Jože Lovko in
• Jože Tavželj.

Z leve čepita:

• Samo Homovec in
• Srečo Dragolič.

Z leve stojijo:

• Stane Kos,
• neznan,
• Mile Maglič,
• Jože Mivec,
• Alojz Šabec,
• Franc Petan in
• zastavonoša Anton Ule.

Viri:

• Vinko Žnidaršič
• Srečo Dragolič

Kraj: Cerknica
Datum: 25. 9. 1982
Avtor: neznan
Zbirka: Vinko Žnidaršič
Skenirano: 28. 4. 2017
Oblika: skenirana datoteka

Fotografija je nastala meseca maja leta 1945 v mestu Litomyšl na Češkem, ko se je Marjan vračal domov iz ujetništva pri kraju Luckenwalde v Nemčiji. Po skoraj petih letih se je končno srečal z zaročenko Miroslavo (Miro) Frankovo.

Še vedno je v uniformi starojugoslovanske vojske. Na čepico in rokav uniforme si je prišil zastavico osvobojene domovine Jugoslavije, Mira je oblečena v lepo bluzo, v laseh ima obroč. Posnetek je v parku naredil njen sodelavec Viktor Hájek. V ozadju je viden del gledališke stavbe, ki se imenuje Smetanova hiša.

Druga svetovna vojna je bila končana in vojni ujetniki so se vračali proti domu. Marjan se je na tej poti seveda najprej ustavil pri svoji zaročenki. Že od predvojnih dni mu je bila zelo všeč tudi njena družina, še posebno se je razumel z njenim svakom. Ko se je pojavil na domu v Litomyšlu, je bila Mira v službi. Hotel jo je presenetiti. Mirino nečakinjo osemletno Sonjo, so poslali k Miri v službo. Rekla ji je, da jo čaka doma neka gospa. Deklica ni bila preveč prepričljiva, zato jo je Mira vprašala: “Ni ta gospa slučajno Marjan?”

Presenečenje ni uspelo. Marjan je ostal nekaj časa pri njih. Z Miro sta se dogovorila, da bosta živela v Sloveniji, ki je Mira še ni poznala. V zvezi s tem ni bilo nobenih problemov. Ni bila “prodana” nevesta, čeprav sta odločitev sprejela v rodnem mestu Bedřicha Smetane. Prišla naj bi čim prej za ženinom v Ljubljano. Učila se je slovenščine, s tem je začela že pred vojno. Pred tem še nikoli ni bila pri nas. Ni poznala Slovenije, kaj šele Notranjske, kraških rek in presihajočih jezer. Marjan ji je sicer pripovedoval nekaj o tem, o Planini, Ljubljani in morda še kaj. Prav verjetno pa še nikdar ni slišala za Bloke in Babno polje, še manj za Slivnico, goro čarovnic. Tako goro, zelo podobno kar se tiče čarovnic, je imela doma, dobrih štirideset kilometrov vzhodno od svojega rodnega mesta Zábřeh. Imenuje se Velký Roudný in je ugasli ognjenik v pogorju Nízký Jeseník.

Marjan se je pripravljal s še drugimi bivšimi sojetniki preko Brna na povratek domov. “Na Dunaju so takrat začuda vsi znali češko”, je pripovedoval kasneje, saj nemščine sploh ni potreboval. Češkega porekla je kar znaten del Dunajčanov.

V Brnu se je prijavil za potovanje v Ljubljano na t. i. “Jugoslavenski narodni odbor” in dobil za to kot bivši vojni ujetnik ustrezen dokument. Končno se je lahko vrnil v domovino.

Viri:

• Marjan Lavrenčič (fotografija in ustno, potrdilo)
• Soňa Antošová (pisno)

Kraj: Litomyšl, Čehoslovaška republika (Tretja ČSR)
Datum: maj 1945
Avtor: Viktor Hájek
Zbirka: Janez Lavrenčič
Skenirano: 18. 11. 2015
Oblika: fotografija in potrdilo

 V zbirki slik pri Mavrinovih se je ohranila tudi ta fotografija iz leta 1963, natančneje 29. januarja, ko jo je napravil neznan fotograf, prikazuje pa Štodlovo, t. j. Mavrinovo domačijo v Novem Kotu. Hiša je bila zgrajena po vojni na pogorišču prejšnje.

Tilka Klepac, rojena Mavrin, se takole spominja notranjosti hiše na sliki:

Ovce so imele svoj hlevček pod hišo, ne v hlevu in to pod spalnico. Prostor so si delile s kokošmi in prašiči. Ovce so bile v levem delu ob vratih, kokoši v zadnjem levem kotu, nasproti kur je bil kotel za kuhanje svinjske krme. V desnem kotu ob vratih pa je bil svinjak. Ker pa v hiši nismo imeli betonske plošče, ampak samo grede obite z deskami, je v spalnico prihajal duh po ovcah, prašičih in kurah. Nas domače to ni motilo, ker smo bili tega vajeni, če pa je kdo prišel k nam in prespal kot gost v spalnici – hiši – mojih staršev, je zjutraj takoj povedal, da ga je motil smrad iz kleti. Tla kleti so bila pokrita z zemljo. Bila so trda kot beton, ker se je z leti zemlja utrdila. Ko smo novembra, navadno 29. novembra, prašiča zaklali, smo svinjski kotel zamenjali s kotlom za žganjekuho. Šnops smo kuhali vedno pozimi, da smo porabili čim manj vode. Imeli smo namreč vodnjak, kjer je voda komaj zadoščala za gospodinjstvo in za napajanje živine. Ko sem bila že v šoli v Starem trgu, so svinjak premestili k hlevu pod skednjem. Sedaj pa ni smrdelo po njih, je pa mama mnogo bolj trpela, kajti kotel za svinjsko kuho je tudi dobil novo mesto, kar pa je bilo čisto na drugem koncu svinjaka in mama je nosila hrano prašičem dobrih petdeset metrov daleč. So pa ovce in kure ostale na istem mestu. Leta 1967 smo hišo izpraznili in naredili betonsko ploščo. Delo je bilo gotovo ravno za mojo poroko. Tako so ovce ostale pod hišo do leta 2000. Takrat se je brat Ivan upokojil in ovce preselil v štalo. Kure pa so domovale pod hišo vse do njegove smrti leta 2015.

Iz prvega dela kleti so vrata vodila v drug prostor pod hišo. Tam smo imeli v pregradah krompir, silos, peso in kolerabo za prašiče, jabolka in sod s kislim zeljem. Tudi tu so bila tla zemljena. V levem kotu ob vratih, ki so vodila v drugi del kleti, je bil sod s kislim zeljem. Ob levi steni kleti so bile še tri pregrade za debel krompir. To pa zato, ker so bile sorte krompirja ločene. Spomnim se, da smo imeli dolga leta naslednje sorte: merkur, igor, akersegen. Ob zadnji steni je bila pregrada za droben (prašičji) krompir in za jabolka. To, da so bila jabolka zraven krompirja, ni bilo dobro. Vedno so imela duh po krompirju. Ob desni steni pa je bil ob majhnem okencu silos za svinjsko krmo in pregrada za kolerabo in peso. V jeseni smo še v vsako luknjo, če se je le dalo, potaknili sode z namočenim sadjem za šnops …

Zame je bil opis silosa za kisanje krme nekaj novega, le megleno se spomnim, da sem nekje v Loški dolini nekoč nekoga videla jemati nekakšno zeleno reč iz velikega kovinskega soda in tisto zmešati med prašičjo krmo v pominjaku – je bil tisti sod varianta silosa iz Novega Kota, ki je bil betonski?

Redkost na starih fotografijah: datum in kraj nastanka slike.

Slovarček:

• silos: veliko betonsko korito za kisanje zelenih delov kolerabe in bele krmne pese (Novi Kot)
• pominjak: škaf za pripravo in prenašanje obroka prašičje krme (Loška dolina)

Viri:

• Tilka Klepac, Spomini, rokopis, 2017

Kraj: Novi Kot
Datum: 29. 1. 1963
Avtor: ni znan
Zbirka: Tilka Klepac
Skenirano: 11. 12. 2017
Oblika: dve fotografiji

Franc Gabrenja, brat Ivane Gabrenja, poročene Puntar, se je v Ameriki poročil s Koščakovo. Tudi slika je nastala tam. Imela sta 12 otrok. Domovino sta zapustila šele leta 1936.

Leta 1921 je Amerika sprejela zakon o izrednih kvotah, s katerim je drastično zmanjšala število priseljencev z določitvijo kvot glede na državljanstvo. Število posameznih državljanov, ki bi lahko bili sprejeti v Združene države, je bilo omejeno na 3 % zastopanosti posameznega naroda v popisu Združenih držav leta 1910.

Po letu 1924 je Amerika še bolj omejila val priseljevanja in še bolj znižala kvote priseljevanja, in sicer na 2 % v popisu iz leta 1890 določene narodnosti, ki je že živela v Ameriki. Po tem zakonu so izseljenci lahko opravili inšpekcijo že v domovini in zato postanek na otoku Ellis Island ni bil več potreben. Tako so se z ladjo zapeljali prav na Manhattan in od tam nadaljevali pot naprej po celini.

Vse priseljence so temeljito pregledali na Ellis Islandu. Morali so imeti najmanj 18 dolarjev (približno 600 današnjih), kar je bil znesek, za katerega je ameriška vlada menila, da zadošča za nastanitev in preživetje, dokler se priseljenec ne zaposli in stalno nastani.

Poleg tega so morali odgovoriti na 29 vprašanj, med drugim tudi, kdo je ameriški predsednik (pa še ni bilo Melanije) in ali že imajo pogodbo o zaposlitvi. Pritrdilni odgovor je pomenil takojšnjo deportacijo, ker je to predstavljalo kršitev delovnega prava.

Slovenci so večinoma potovali z vlakom do Ljubljane, kjer je bilo mnogo prenočišč, hoteli, gostilne, izseljenske in potovalne agencije. Od tu so pot, prav tako z vlakom, nadaljevali do Hamburga, Bremna ali Le Havra. Redki so zapustili staro celino iz Trsta, saj se jim je zdela pot od tam do Amerike z ladjo predolga. Treba je razumeti, da je bil to predvsem kmečki živelj, vajen zemlje in trdnih tal pod nogami. Nekateri oziroma večina so morje prvič videli v pristanišču in prav tako je bilo večino na ladji, v podpalubju, kjer so bile najcenejše kabine, strah. Sploh če je nastal vihar.

Še zadnji pogled na evropsko celino in natančen zapis podatkov.

Viri:

• https://sl.wikipedia.org/wiki/Le_Havre
• http://www.history.com
• http://ljubljana-kps.zrc-sazu.si/9.html

Kraj: Amerika in Le Havre
Datum: Le Havre 9. september 1936, v Ameriki pozneje
Avtor: neznan
Zbirka: Marta Mele
Skenirano: 5. 3. 2017
Oblika: 2 fotografiji

Zanimiva je pot našega gozda parcelna številka 1542 k. o. Unec. Okoli leta 1860 je parcelo od vaške skupnosti odkupil Janez Bajt, pa tega ni sprovedel v zemljiški knjigi. To je opravil šele leta 1898.
Zato je moral najprej dobiti o dejanskem odkupu izjavo Podžupanstva na Uncu. Pa to še ni bilo dovolj. Izjavo je moral odobriti še Deželni odbor za Kranjsko, šele nato je lahko Zemljiškoknjižni urad c. k. okrajne sodnije v Cerknici 14. aprila 1898 vknjižil lastništvo parcele 1542 k. o. Unec v lastništvo Bajt Janeza.

Izjava
Z ozirom na odlok c. kr. sodišča v Logatcu z dne 18. 8. 1897 št. 3985, vsled katerega se ima Janez Bajt iz Unca št. 68 pri parceli št. 1542 vl. št. 226 k. o. Unec prepisati, konštatuje podpisano podžupanstvo na Unci kot gospodarski odsek, da je Janez Bajt kupil navedeno parcelo že pred več kot 30 leti ter dovoljuje odpis parc. št. 1542 od nje lastne vl. št. 226 k. o. Unec ter vknjižbo lastninske pravice na to parcelo novo sestavljeno vlogo na korist Janez-u Bajt iz Unca št. 68.
Na Uncu dne 12. 11. 1897.
Žig: Podžupanstvo na Uncu
Janez Hlad l. r. načelnik gospodarskiga odsek
+ Franc Puntar pomeni Janez Hlad l. r.
Janez Puntar l. r.

Žal ta gozdna parcela ni imela sreče, da bi se gozd ohranil, preko nje gre danes avtocesta med Uncem in Postojno.

Viri:

• spletna stran Ognjišče

Kraj: Unec
Datum: 1897-1898
Avtor: –
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 8. 1. 2018
Oblika: dokument