Fotografija je bila posneta med prvo svetovno vojno na Lovčenu, domnevno po tem, ko jo je zavzela avstro-ogrska vojska. Prikazuje kolono vojaških tovornjakov, ki se je ustavila na cesti v tem pogorju. Nekdanje kilometrske kolone vojaških vozov, ki so jih vlekle konjske vprege, so v avstro-ogrski armadi počasi zamenjevali s tovornjaki. Med vojno so zelo povečali njihovo proizvodnjo, saj so jih izdelali dva do tri tisoč na leto, med vso vojno okrog osem tisoč petsto [1]. Prav ničesar ne vem o vojakih, ki sedijo na tovornjakih. Domnevam, da gre za armado, v kateri je bil takrat tudi moj ded, sicer ne bi imel te slike v albumu. Premišljeval sem, kaj vse so do tedaj preživeli vojaki, preden so prišli na ta kraj, na del poti, kjer so se ustavili. Je bila osvojitev Lovčena res “nepričakovano junaško dejanje avstrijskih čet, ki so se s silovito drznostjo polastile te tako važne postojanke”, kakor so takrat poročali v številnih časopisih?
Na sliki je pet kamionov. Videti je, da gre le za kratek postanek, vsi vojaki so ostali na svojih prostorih, razen treh, ki so si dali opravka pri motorjih. Kabine za voznika in sovoznika so preproste, brez vetrobranskega stekla, pokrite le s platneno streho, ki je nudila ob slabem vremenu le najnujnejše zavetje. Kolesa kamionov nimajo pnevmatik z zračnicami. Iz slike sklepam, da so bila platišča še lesena, na njih pa najverjetneje železni obroči, morda celo z zaščito proti zdrsu [1] – (stran 31). Kako je potekala obnova precej podobnega, še nekoliko starejšega tovornjaka, si lahko preberemo na
spletu. Firma Saurer – Werke AG je bila podružnica švicarske matične tovarne v avstro-ogrski monarhiji in ena izmed dobaviteljic c. kr. armade. Iz fotografije ni mogoče razbrati, kdo je proizvajalec teh vozil. Z današnjega vidika taki tovornjaki prav gotovo niso nudili udobne vožnje, vendar so predstavljali napredek v primerjavi z vprežnimi vozovi in konjskimi vpregami. Njihovi pogonski motorji so bili bencinski, saj so se pojavili prvi tovornjaki z dizelskim motorjem šele leta 1924 [2]. Spredaj na kabinah sta vidni na vsakem vozilu po dve svetilki (verjetno petrolejski, kakršne so bile na kočijah), na sredi med njima je svetilo, podobno žarometu – najbrž gre še za acetilensko luč. Take luči so uporabljali na začetku dvajsetega stoletja [3].
Vrnimo se k uvodnemu vprašanju o avstrijski “junaški osvojitvi” Lovčena. Razumljivo je, da so jo povsod v monarhiji poveličevali. Poskušajmo pogledati na zadevo od blizu: kdo so bili vojaki, ki so priborili to zmago; kdo in kakšni so bili njihovi nasprotniki; kaj se je dejansko dogajalo? Na strani centralnih sil so se borili tudi Slovenci, Hrvati, Bošnjaki, Čehi in drugi. Narodnostna sestava avstro-ogrske vojske je bila zelo pisana. Posamezni narodi so nasprotovali monarhiji in niso želeli umirati zanjo [4]. Januarja 1916 so nemško – avstrijske divizije napadle Črno goro. Njena vlada je kapitulirala, vendar je večina črnogorskih enot odklonila ukaz o kapitulaciji in se hrabro bojevala pri Podgorici še nadaljnja dva tedna proti premočnemu nasprotniku [5]. Avstrijska stran je Lovčen naprej napadla z artilerijo, nato pa je udarila bosanska pehota. Zavzetje vrha Lovčena je zahtevalo več ur krvavega dela [6].
Večkrat je šlo za bratomorno vojno, saj so si stali nasproti tudi pripadniki istih narodov. Vsaka vojna je nesmiselna, nepredvidljiva in strašna. V vrstah srbske vojske so se bojevali tudi slovenski prostovoljci, t. i. slovenski Dobrovoljci [7]. Dragocena so pričevanja udeležencev, nobenega slovenskega nisem našel, tudi z dedom se nisva nikdar pogovarjala o tem. Pač pa sem naletel na pričevanje češkega prostovoljca v zvezi z bitko za Lovčen. František Kryštof se je boril na črnogorski strani. Povzemam zaznamek njegovega pričevanja, ki pokaže še drugo plat te bitke [8].
(…) Lačni srbski vojaki, ki so šli preko črnogorskega ozemlja, so izropali vse, kar se je dalo pojesti. Tako kot vedno, in kot tudi sedaj, so jih zavezniki zopet pustili na cedilu (…) Bombardiranje Drača, napadi na lovčensko enoto, napredovanje Bolgarov – ti dogodki povzročajo paniko (…) 21. decembra 1915: črnogorska vojska je pet dni brez kruha. Ljudstvo je povsem sestradano …
(…) Na začetku januarja 1916 so avstro-ogrski vojaški oddelki, okrepljeni s svežimi enotami, poskušali s pogostimi in močnimi napadi prebiti črnogorsko obrambo. 7. januarja se je začel splošen napad sovražnikovih sil. Glede na silovitost topniškega obstreljevanja je bilo očitno, da je avstrijski glavni cilj Lovčen. Ognjeno treskanje tisočerih granat, ki so eksplodirale v skalnatih pobočjih, drobile balvane v neznosne odlomke skal in razmetavale ta kamniti drobir daleč na vse strani, je ogrožalo življenje vsakogar, ki si je upal zapustiti kritje.
Črnogorsko topništvo je odgovarjalo na vsakih sto izstrelkov z enim strelom, ker so bile baterije, ki so imele komaj 20 do 30 strelov za vsako cev. Pehota, ki že štirinajst dni ni dobila kruha, v tem peklu (…) ni mogla odbiti svežega napadalca, ki mu je na stotine topov utiralo pot na Lovčen.
(Vir: Kryštof, F. Lovčen, Hradec Králové, Fr. Šupka, 1927)
Po črnogorskih virih se je junaško borila predvsem črnogorska vojska, ki se je hrabro upirala neprimerno močnejšemu sovražniku. Črnogorski viri najbolje osvetljujejo takratne dogodke in tudi bitko za Lovčen. Tako je bilo v Črni gori pred sto leti.
Leta 2008 je nastalo na Dunaju diplomsko delo, ki podrobno razlaga avstro-ogrsko ofenzivo in bitko za Lovčen. Kogar tema zanima, in zna nemško, z branjem ne bo imel težav. Težišče tega raziskovalnega dela je predstavitev prodora, ki so ga izvedle enote c. kr. XIX. korpusa pod vodstvom feldmaršalporočnika Trollmanna, kar je končno pripeljalo do osvojitve Lovčena in iz tega izhajajočih nadaljnjih posledic do končne kapitulacije Črne gore.
Voznik prvega avtomobila je priskočil na pomoč vozniku za seboj. Ugotavlja, kaj je narobe z motorjem. Morda je “zakuhal”, nekaj se je očitno zgodilo, da so morali obstati.
Nekateri vojaki na kamionih se dolgočasijo, spet drugi pozirajo neznanemu fotografu. Ob cesti je veliko kamenja in tudi nekaj večjih skal.
Tudi zadnja dva tovornjaka imata težave. Pokrov motorja na predzadnjem vozilu je dvignjen, vojak si je dal opravka z motorjem. Morda je potrebno kaj doliti, če ne drugega vsaj vodo v hladilnik, potem ko se je vse skupaj dovolj ohladilo. Tudi vojak pred povsem zadnjim tovornjakom nekaj ugotavlja, lahko pa da je izstopil ven samo kar tako, da se malo razgleda. Zdi se, da je voznik kamiona, pred katerim ne stoji nihče, nekoliko zadremal in izkoristil postanek za počitek. Ob robu ceste je na tleh poleg predzadnjega vozila vojaška kapa. Vsaj tako je videti. Prav verjetno je, da so “zakuhala” vsa vozila, saj cesta na Lovčen še danes ni od muh. Serpentine na Lovčen obvladajo le izkušeni vozniki, tudi taki, ki tja danes vozijo turiste. Cesta na Lovčen pa je danes asfaltirana, na motociklu srečanje z avtomobili na ozki cesti ni težavno.
Slovarček:
- c. kr.: cesarsko kraljevega
Viri:
Kraj: Lovčen
Datum: med leti 1916 in 1918
Avtor: neznan
Zbirka: Janez Lavrenčič
Skenirano: 10. 7. 2015
Oblika: fotografija