Quantcast
Channel: Stare slike
Viewing all 3578 articles
Browse latest View live

1934 Planina – Valentinovo

$
0
0

150119256Nelektorirano in necenzurirano pismo iz leta 1959:

»Spoštovani!

Oprostite, kjer Vam nisem odgovorila na Vašo prvo kartico. Kjer sem bila tako obremenjena z delom, da Vam nisem mogla takoj odgovoriti. Sedaj sem bila pa v dvomih, ali Vam lahko pišem še na naslov katerega imam, kjer ste mi pisav v prvem pismu, da ga boste spremenu. No danes sem pa sprejela Vašo drugo kartico, na katero Vam takoj odpišem.

Nevem, če se mi splača pisat, ali ne toda vseeno bom razkerala par besed na Vašo kartico. Vglavnem sem Vam že pisala na čem je stvar. V mojem dvaindvajsetem letu je to drugo pismo katero pišem v tak namen. Sliko za katero ste prosili, Vam jo priložim v drugem pismu, kjer jih pričakujem.Kajti res je, da če človek človeka ne vidi, še man pa pozna, se težko odloči za tako stvar. Tako je tudi meni težko pisati, kjer Vas še ne poznam. Ali jaz upam, da se bova vseeno dobro sporazumela. Moja želja je ta, da bi se spoznala za vedno. Če prav se še nisva videla in da se kod dobra prijatelja čim prej vidiva. Moja želja je pa tudi ta, da dobim tudi jaz Vašo sliko v pismu, ki mi ga boste prvič pisali saj veste, da si tudi jaz Vas želim videti. Kakor Vi mene.

Dolga so mi bila leta, katera sem preživela, brez, da bi pisala v tak namen, ko pišem danes. Toda prišev je tudi ta čas, ko lahko pišem pismo tudi fantu. Toda nevem če ne pišem zaston. Nevem kakšnega mišlenja ste Vi. Jaz nimam te navade, da bi govorila, kar tja ven dan, jaz kar rečem tisto tudi držim!

Bom končala, pa drugič še kaj na Vaš odgovor, katerega pričakujem čim preje.

Lep pozdrav Vam dragi XXXX pa pišite mi čim prej«

Res ne vem, kako s(m)o se spoznavali in preživeli brez interneta in pametnih telefonov?!

150119256z Razglednica je bila poslana z nekim drugim namenom, ampak nam je pri Starihslikah prav prišla za Valentinovo. Upam, da sem datum pravilno prebrala

Kraj: Planina pri Rakeku
Datum: 1934
Avtor: neznan
Zbirka: Tončka Jernejčič
Skenirano: 19. 1. 2015
Oblika: ljubavna razglednica



Nova vas 1958/59 – 3. razred OŠ

$
0
0

160109412Stara Osnovna šola Nova vas leta 1959 še ni imela kakšnega dodatnega poimenovanja. Tudi o samoprispevku za novo šolo ni še nihče razmišljal, čeprav se je vedelo, da 50 let staro poslopje ne bo več dolgo zdržalo.

Otroci so redno hodili v šolo in ne vem kaj jih je 15. 6. 1959 zmotilo, da je v tretjem razredu manjkalo kar nekaj učencev, saj je bilo vseh kar 22. Morda je razsajala kakšna bolezen, slabo vreme, ali pa so nagajali in se za kazen niso smeli slikati … Kdo ve? Slikali so se pa kar sredi ceste proti Fari. Prometa tako ali tako ni bilo skoraj nič.

Generacijo, rojeno 1949, je na nižji stopnji nekaj let učila tov. Terezija Pristavec. Doma je bila nekje od Stične na Dolenjskem. Bila je še samska in je stanovala pri Pismonoševih v Novi vasi. Kljub mladosti je bila resna in stroga učiteljica. Tudi na sliki jo vidimo oblečeno v svetlečo črno delovno haljo. Hlač učiteljice in učenke takrat niso nosile, izjemoma kakšna učenka špichoze v hudi zimi. Tov. Terezija je v skladu s takratno doktrino nagajive učence tudi pocukala za lase ali ušesa. Nagajivci so potem razlagali sošolcem in drugim učencem: “Reza me je zlasala!”Poleti, ko so se učenci slikali, so bile deklice oblečene v krilca ali oblekice. Kmalu po Veliki noči, najkasneje pa sredi maja, so začeli v šolo hoditi bosi. Dolgih poti po makadamskih cestah z grobim šodrom se niso ustrašili. Za primer: z Benet do Nove vasi je skoraj 6 km! Ko so prišli v šolo, so si učenci na prašne in blatne noge obuli copate, ki pa so bile samo za hojo po šoli. Največkrat so bile to doma narejene copate, štrikane s podplatom iz kakšnega starega površnika ali vojaške kabanice. V šolski torbi ali ruzaku pa je bilo par zvezkov in knjig, lesena puščica in prtiček, ki so ga na šolsko klop pogrnili za malico. Za malico pa čaj ali mleko v prahu ter kruh z marmelado ali UNRRA sirom. Vsake toliko pa še žlička ribjega olja, menda proti rahitisu. In vendar so učenci veseli in nasmejani da je kaj.

160109412-001

Zgoraj od leve:

  • Andrej Modic, Velike Bloke
  • nepoznan, oficirski
  • Ivan Samsa, Benete
  • Slavko Petavs, Nova vas

Spodaj:

  • Jože Zgonc, Topol in
  • tovarišica Terezija Pristavec

160109412-002

Od leve:

  • Mirko Usenik, Veliki vrh
  • France Šega, Fara
  • Jože Mazij, Velike Bloke

160109412-003

Od leve:

  • Majda Pavčič, Runarsko
  • Danica Širaj, Metulje
  • Marija Skvarča, Ravne
  • Marinka Mulc, Velike Bloke

160109412-004

Zgoraj:

  • Lado Rot, Benete

Spodaj od leve:

  • Marija Lipovec, Nova vas
  • Ivanka Oražem, Topol
  • Francka Hiti, Velike Bloke
Nekaj bosopetih dečkov je imelo že v tretjem razredu  hlače s pasom. To je bil za fante velik dosežek in znak, da bodo kmalu veliki.

Slovarček:

  • špichoze: takratne smučarske hlače
  • šoder: gramoz za posipanje ceste
  • ruzak: nahrbtnik
  • kabanica: vojaški dežni plašč
  • UNRRA: pomoč OZN povojni Jugoslaviji

Viri:

  • Marinka Lazić
  • Jože Mazij
  • France Škrabec

Kraj: Nova vas
Datum: 15. 6. 1959
Avtor: neznan
Zbirka: Marinka Lazič
Skenirano: 9. 1. 2016
Oblika: fotografija


1907 Bezuljak – Slovenski fantje v Bosni 1878

$
0
0

120914363vSliko Antonove družine iz Bezuljaka smo že opisali v Starih slikah. Oče Anton Hren ima na prsih pripeta odlikovanja, ki jih je dobil za zasluge v bojih v Bosni. Tokrat pa bi rada napisala nekaj o malem fantičku Jožkotu, ki se na sliki drži matere za rokav.

Oče so otrokom večkrat pripovedovali, kako je bilo dolgih 5 let služenja v avstro-ogrski vojski, kako so se borili za cesarja in domovino. Medalje za hrabrost pa so zaslužili v bojih za osvoboditev Bosne iz turškega jarma.

Ob 25-letnici osvoboditve Bosne, za katero je imel največ zaslug 17. pešpolk “Kranjskih Janezov”, je bila v Ljubljani velika proslava. Udeležili so se je nekateri preživeli borci in njihovi poveljniki ter sam nadvojvoda Josip Ferdinand.

Jernej plemeniti Andrejka, ki se je tudi sam udeležil bojev v Bosni, je napisal knjižico “Slovenski fantje v Bosni in Hercegovini 1878”, ki jo je izdala Mohorjeva družba iz Celovca leta 1904. V njej je natančno popisal potek bojevanja, na koncu je dodal še poglavje o muslimanskih navadah. V knjižici je objavljena tudi pesem Slovenski fantje v Bosni, ki pa je označena kot ljudska pesem. V knjižici je natančno opisan tudi potek proslave v Ljubljani in kje živijo v bojih omenjeni poveljniki slovenskega rodu ali kje je njihov poslednji dom.

In zdaj k bistvu: Jože Hren, roj. 1901, takrat je bil še Jožko, je hodil v šolo v Begunjah. Takrat je služboval v Begunjah nadučitelj Matej Kabaj, ki ga poznamo kot avtorja knjige o Cerkniškem jezeru. Bil je prijazen učitelj, ki je vzpodbujal otroke k učenju. Pod vtisom očetovih pripovedi in medalj, ki so jih oče skrbno hranili, in učiteljevih vzpodbud, se je Jožko začel učiti in se tudi naučil celo dolgo pesem Slovenski fantje v Bosni. V šoli je bil pohvaljen in postavljen za vzgled. Z veseljem je že starejši Jože še kdaj ponovil pesem. Antonov Jože se je poročil s Kovačevo Rezko, rodili so se jima otroci.

120914363Tehnika je napredovala in sin Jože je leta 1970 prinesel iz Libije magnetofon. Seveda ga je prinesel tudi domov, v Bezuljak. Ko smo ugibali, koga bi posneli, so se javili ata in rekli:” Bom pa jaz povedal pesem, ki sem se je naučil v osnovni šoli.”

In nastal je magnetofonski zapis. Vnuk Marko je kasneje pesem presnel z magnetofona na audio kaseto, Bojan Štefančič pa s kasete na modernejši nosilec zvoka. Ta posnetek je zdaj pred vami. Da boste lažje sledili, objavljam tudi iz knjižice Slovenski fantje v Bosni in Hercegovini prepisano pesem, ki so jo naš ata znali še pri 70-ih letih in kasneje. To dejstvo govori v prid latinskemu pregovoru: Repetitio est mater studiorum ali slovensko: Ponavljanje je mati modrosti (ali znanja). Mogoče bi se ga morali bolj držati v slovenskih šolah.

Vojska v Bosni.

(Narodna pesem.)
 

I.
Vsi cesarji in vsi kralji
so v Berlinu vkup se zbrali,
sodbo ostro so držali
in tako-le so spoznali:

»Tur’k velika je nesnaga,
mora se pomesti s praga;
več ne sme kristjanov dreti,
Bosna se mu mora vzeti.

Naš prijatelj Avstrijan
je za to dovolj močan;
on najlaže to stori.
ker korajžne ‘ma ljudi.«

Ko se sodba ta prebere.
cesar vojsko skupaj zbere
in potem Filipoviča
k sebi na svoj dom pokliče.

Cesar reče generalu:
»Ktere bomo v boj poslali,
al’ Madjare, ali Nemce,
al’ Hrvate, ali Pemce?«

Rekel je Filipovič:
»Naši fantje so vsi ptič’;
toda Kranjci so med vsemi
najbolj čvrsti in iskreni;

kamor ti se zaprašé,
vse pred sabo polomé.
S Turkom star račun imajo,
naj ga letos poravnajo.

Če junake te dobim,
Turka nič se ne bojim.«

Cesar vse mu potrdi,
pismo pisati veli
v Trst, na kranjski Kunov roj
naj pripravi se na boj.

Kunovci so pismo brali,
od veselja zavriskali:
»Ha, poskušal boš, Turčin,
kaj je kranjske zemlje sin.

Kvišku, fantje, mi smo mi.
Greje nas slovenska kri!
S Turkom star račun imamo.
prav je, da ga poravnamo.«

 

II.
Godba je lepo igrala,
vojska se je v boj peljala;
le v Ljubljani se še vstavi,
da domači kraj pozdravi.

So Slovenke se jokale,
ko so šopke povijale.
Mokro vsako je oko,
ko jemale so slovo.

Priger pa na konj’ sedi
in tako jim govori:
»Fantje, več se ne mudite,
v vrsto skupaj se vstopite!

Resen mora bit’ vojak.
ker vas čaka boj težak.«
Fantje v vrsto so stopili,
niso se nič več mudili:

»Z Bogom, ti domači kraj.
prišli bomo še nazaj,
če nas svinca in bodala
Mati božja bo varvala.«

Voz železni je zažvižgal;
črez Posavje vlak hiti.
zgine nam izpred očij
doli na hrvatsko stran,
kjer se zbira Tur’k močan.

III.
Kmalu v Zagreb so dospeli,
kjer so jih lepo sprejeli;
tam pozdravljajo Hrvate
kakor svoje rodne brate.

Dosti vojske tam je zbrane
od vseh krajev tja poslane;
so Madjari in Poljaki,
Nemci, Čehi in Slovaki;
so Tirolci, Bukovinci
in Hrvatje, Dalmatinci;

pešci, lovci, topničarji,
so ulanci in huzarji;
grdo Turek gledal bo,
kadar ti ga zgrabijo.

Ko Filipovič ji migne,
vojska vsa se kvišku dvigne;
stopa proti turškem’ Brodi
in Filipovič jo vodi.

Še le pri deroči Savi
cela truma se ustavi.
Most črez Savo naredili
in na turško stran stopili.

Ceste tri so napeljane
v kraje Bosnije prostrane:
prva se zavije v levo,
druga kaže v Sarajevo,
tretja pa na desno pelje,
v Banjaluko in Rogelje.

Vkup stopili generali
in so se posvetovali,
kak’ se naj Turčin prekane.
Brž Filipovič jo vgane:
vojsko loči na tri dele,
vsak’mu svoje da povelje.

V levo stran do reke Drine
je poslal madjarske sine.
V sredo je postavil Nemce
in pa štajerske Slovence.

In po cesti desne plati
šli so Kranjci in Hrvati.
Tak’ Tardina so prijeli,
od vseh krajev ga zajeli.

IV.
V levo stran so šli Madjari,
vodil jih je grof Sapari.
Malo sreče so imeli,
vmikati so se začeli.

Štajerci so šli po sredi,
zgrabi Tur’k jih grdogledi;
dobro so se mu branili
in nazaj ga zapodili;
niso mu počitka dali,
do Sarajeva ga gnali.

Kranjci in za njim’ Hrvati,
krenejo po desni plati.

Ko so prišli do Rogelja,
Turek že na naše strelja.
Kape vidijo rudeče.
polno jih po hribu teče;
kakor toča so se vsule
sem po naših turške krogle.

To junake kranjske zdraži,
da postanejo vsi vražji,
da se v Turke zakadé;
kmalu v beg jih zapodé.

Turki niso se vstavljali,
proti Jajcu so bežali.
Tak’ je srečno bil končan
prve bitke vroči dan.

V.
Ves srdit je turški paša.
Vojska slab’ se mu obnaša.
Sem in tja po sobi hod’
in preklinja kranjski rod.

Po vsi Bosni bobnat’ reče,
Turek na pomoč mu teče.
Moški vsak za puško zgrabi,
kar je Turka, vse privabi,
močno vojsko skupaj spravi,
v mesto Jajce jo postavi.

Tam za trdnim zidom čaka,
kdaj da Kranjec prikoraka.
Ko so naši tja dospeli,
nad Turčinom so strmeli.

Črez vse hribe in planjave
Turka je ko listja trave:
naših fantov je le malo,
pa srce jim ni upalo.

Bogu izroče si duše
in nabijejo si puše.
Ko se jutro zazori,
vojska v vrsti že stoji.

Kranjce vprašajo Hrvati:
»Al’ za vami hoč’mo stati.
Al’ pa vi za nam’ hoditi,
nas pa v boj naprej spustiti?«

Kranjci so odgovorili:
»Mi smo vedno spred hodili,

zdaj tud’ hoč’mo prvi biti
in se s Turkom poskusiti.

Treba ni za nas se bati,
Turku hoč’mo pokazati.
To pa mislimo, da malo
dela bo za vas ostalo.«

Glasno jim zapel je boben,
Kranjci šli so prvi v ogenj.
Turki streljat’ so začeli;
strašni topi so grmeli.

Krogle spred in zad padale,
mim’ ušes so jim brenčale.
Ene v zemljo se zarile,
druge našim smrt nosile.

Kranjci se pa ne splašé,
mirno v ognju tam stojé;
Turke s svincem trušajo,
hudo kri jim pušajo;

hruške mečejo jim suhe,
Turki padajo ko muhe.
Ker pretežke te jedi
vsak želodec ne strpi.

Zdaj se Turki vkup zberó,
strašno vpitje zaženó:
»Alah, Alah!« so zavpili,
v naše so se zakadili.

Naši noč’jo se vmaknit’
in začne se boj srdit.
Puška poka, boben poje.
Paša kolne Turke svoje.

Kranjci niso nič se bali,
Turke dobro so kresali.
Turkom že pogum upada,
trese se jim dolga brada.

Še Hrvatje so prihruli
in na Turke so se vsuli,
prišli Kranjcem na pomoč,
boj je trajal pozno v noč.

Vrli Kranjci in Hrvatje,
kakor pravi rodni bratje,
Turke so z močjo zvabili
in  nazaj jih zapodili.

Kakor snopje od rži,
mrtvih Turkov tam leži.
Tur’k se branit več ne more,
bežal je v visoke gore.

Turška moč je b’la zdrobljena,
Bosna pa za nas dobljena.
O veseli se, kristjan,
zate to je srečen dan!

Hvala večnemu Bogu,
ni več turškega strahu.

VI.
Bosna se je vsa podala,
samo Livna je še stala;
Livna ima trden zid
in za zidom Tur’k je skrit.

Turki so se v Livni zbrali,
našim so se posmeh’vali:
»Če ste Bosno vso vkrotili,
Livne niste še dobili.«

Ko Filipovič to čuje,
sam pri sebi premišljuje:
»Livna ima trden zid,
težko bo jo ukrotit’.

Druz’ga sveta zdaj ne vem,
ko da Kranjce tja pošljem.«
Kranjci v Travniku so bili,
v hribih Turke so lovili.

S pismom sel jih tam dobi,
Livno vzeti jim veli.
Priger skliče svoje gade,
k’ jim srce nikol’ ne vpade.

Urno so se skupaj zbrali
in pred Livno se podali;
celo mesto obstopili
in nikogar ven pustili.

Tri so dneve, tri noči
Turka tam oblegali.
Postelj trda je zemljica,
streha mokra je meglica.

Burja črez pečine brije,
straža v plašče se zavije.
Noč in dan ognjene strele
iz topov so v mest’ letele,

bombe pokale, šrapneli,
da so Turki obledeli;
mesto se od bomb unelo,
na vseh krajih je gorelo.

Turkom v mestu ni strpet’,
ven poskušajo prodret’;
se iz mesta ven spusté
in se v naše zapodé.

So na Kranjce naleteli,
ti so jih tako sprejeli,
da se brž obrnejo
in se v mesto vrnejo.

Paša kolne, jadikuje
in si črno brado ruje;
Livna se ne dá rešiti,
našim mora jo pustiti.

Jezno migne Turkom z glavo,
belo vzdignit’ dá zastavo.
Turki so se priklonili
in orožje odložili.

Godba je lepo igrala,
ko se Livna je podala.
Kunovci pa vsi veseli
v turško gnezdo so hiteli;

Turkom puške vse pobrali,
vjete v Avstrijo poslali.
Slava Kunovcem doni,
Livna se jim pokori.

Vzeta Bosna je prostrana,
vojska pa je dokončana.

VII.
Ko je cesar vse to zvedel,
se je silno razveselil;
hvalo Kunovcem poročil
in povedat jim naročil:
»Dokler Avstrija bo stala,
hvalo bode vam dajala;
Bosno ste nam pridobili,
tam kristjane ste rešili.
Pometena z naš’ga praga
divjih Turkov je nesnaga.
Kunov polk pa slavnoznan
Bo pred vsemi odlik’van.«
 
Še nekaj imen poveljnikov: Filipovič, sin častnika starobosenskega plemstva, je bil rojen v Gospiču na Hrvatskem dne 28. malega travna (aprila) leta 1818. in je vstopil, ko je bil komaj 16 let star, kot kadet v cesarsko armado. L. 1848. in 1849. se je bojeval na Dunaju pri Sofijskem mostu in potem na Ogrskem že kot stotnik in si priboril vojaški križec in viteški križ Leopoldovega reda. Deset let pozneje ga vidimo kot generalnega majorja in brigadnega poveljnika v bitki pri Solferinu, kjer je stal dvanajst ur neprenehoma v najhujšem ognju in si zaslužil red železne krone 3. vrste. Leta 1874 se je udeležil bojev proti Prusom, postal feldmaršallajtnant in bil pohvaljen za svoje delovanje v tej vojski. Dne 28. prosinca (januarja) l. 1874. je bil povišan za feldcajgmojstra. Po zasedbi Sarajeva mu je podelil presvetli cesar veliki križ Leopoldovega reda z vojno dekoracijo in dne 2. velikega travna (maja) l. 1879. pa — za izborno delovanje in poveljevanje v Bosni sploh — komandérski križ Marije Teresije reda. Po zasedbi Bosne in Hercegovine se je Filipovič vrnil dne 18. listopada (novembra) l. 1878. v Prago, kjer ga je še v službi hipoma pokosila smrtna kosa dne 6. velikega srpana (avgusta) leta 1889.

Poročnik Jernej Andrejka služi kot ritmojster v cesarski gardi na Dunaju; pisec knjige Slovenski fantje v Bosni

General Priger je umrl na Dunaju.

Slika je že bila objavljena http://stareslike.wordpress.com/2015/05/13/1907-bezuljak-druzinska-slika

Viri:

  • Jernej pl. Andrejka: Slovenski fantje v Bosni in Hercegovini 1878, Družba sv. Mohorja Celovec 1904,
  • Marija Hren, Bezuljak

Kraj: Bezuljak
Datum: avgust 1907 (fotografija), 1878 (zasedba Bosne)
Avtor: neznan
Zbirka: Marija Hren
Skenirano: 14. 9. 2012
Oblika: fotografija nalepljena na karton


1953 Ljubljana – Tečajnice prve pomoči na izletu

$
0
0

160125502-002Tečajnice prve pomoči v organizaciji Rdečega križa so bile leta 1953 po uspešno opravljenem zaključku na izletu v Ljubljani. Na tečaju sta poučevala Mimi in Vinko Toni in še nekdo, mogoče je bil to učitelj Jenko.

Marija Perušek iz Podcerkve se še spominja skoraj vseh njihovih imen:

Prva vrsta od leve:

  • Ivanka iz Podgore
  • Francka Škrbec, Carova iz Podgore
  • Silva Prevec, Iga vas
  • Vera Truden, Šmarata
  • Vinko Toni, Stari trg
  • Milka Bavec, Ogradarjeva, Šmarata
  • Broni Bavec, Kozarišče
  • Ivanka Prevec, Iga vas
  • Ela iz Vrhnike

Druga vrsta od leve:

  • Enžicova Francka, Vrh
  • Marija Kandare, Šmarata
  • Marija Mihelčič, Babna Polica
  • Dubča Justina, Iga vas
  • Julka Ravšelj, Gornje Poljane

Zadnja vrsta od leve:

  • Francka Špeh, Šmarata
  • Francka Lekan, Podgora
  • Marija Špeh, Kozarišče
  • Marija Gerl, Podgora
  • Ana Martinčič, Šmarata
160125502Rdeči križ si je v tistem času izredno prizadeval za izboljšanje higienskih razmer, zdravstveno vzgojo in izobraževanje iz prve pomoči. Tečaji prve pomoči so potekali vsakih nekaj let po vaseh, šolah oziroma občinah, pozneje pa po delovnih kolektivih, krajevnih skupnostih in tudi v osnovni šoli. Za dekleta na sliki ne vemo, kako dolg je bil njihov tečaj, a udeležba je bila tudi zanje obvezna in hkrati brezplačna. Pozneje so intenzivni 80-urni tečaji prve pomoči potekali tudi v okviru sanitetnih enot Civilne zaščite.
160125502-001Nekatera dekleta s slike sem veliko pozneje srečala v Kovinoplastiki in s ponosom so mi povedale, da imajo že opravljen tečaj prve pomoči.

Viri:

  • Marija Perušek Kandare.

Kraj: Ljubljana
Datum: 1953
Avtor: Vinko Toni
Zbirka: Marija Perušek
Skenirano: 25. 1. 2016
Oblika: fotografija


Grahovo 1963/64 – 7. razred

$
0
0

160203554 Na šolskem dvorišču v Grahovem je neznani fotograf posnel učence sedmega razreda; med njimi je tudi njihov razrednik Janez Lavrenčič.

160203554-001
Naštevanje gre od leve proti desni.

Spredaj:

  • Nada Levar,
  • Zdenka Mihelčič,
  • Vera Doles in
  • razrednik Janez Lavrenčič.

V sredini:

  • Katja Prhne,
  • Marija Vesel in
  • Slavka Intihar.

Zadaj pa so:

  • Miran Zigmund,
  • Stane Mavko,
  • Ivan Žnidaršič in
  • Jože Urbas.
160203554-002
Spredaj:
  • Milena Mišič,
  • Danica Rožanc,
  • Sonja Rutar in
  • Hermina Lunka.

V sredini:

  • Marija Telič.

Zadaj:

  • Vojko Debevec,
  • Franci Funda in
  • Peter Klučar.
160203554z Zadnja stran fotografije.

Vir:

  • Sonja Čik.

Kraj: Grahovo
Datum: 1964
Avtor: neznan
Zbirka: Emil Čik
Skenirano: 3. 2. 2016
Oblika: fotografija


1956 Rakek –Članska vrsta TVD Partizan Rakek

$
0
0

160127507

Med obema vojnama, ko je bil Rakek mejna železniška postaja in se je priselilo mnogo ljudi z vseh koncev Kraljevine Jugoslavije, je v kraju delovalo več društev, posebej na področju kulture in športa. V Prosvetni dom, zgrajen leta 1905, kjer je danes servis in prodajni salon avtomobilov, so se že pred prvo vojno vselili člani Južnega sokola, telovadci, ki so se vzgajali v disciplini telesa in duha. »Boj za krepko telo je tudi boj za močen narod,« je bilo njihovo geslo še iz avstrijskih časov. Iz vrst sokolov je izšel tudi olimpionik Leon Štukelj.

Kot protiutež izrazito liberalni usmeritvi sokolov, je 1910 leta nastal orlovski odsek Katoliškega izobraževalnega društva, ki je leto kasneje na križišču Poti v Dele in Škocjanske poti zgradilo svoj društveni dom, imenovan Ljudski dom. Po drugi vojni, ko so bila vsa dotedanja društva ukinjena, je nastalo Telesno vzgojno društvo Partizan Rakek, ki je sprva še domovalo v Prosvetnem domu, kmalu pa so se telovadci preselili v nekdanji Ljudski dom ob Poti v Dele, Kulturni dom pa je od tedaj, nekoliko povečan, vse do 70- let služil za različne prireditve in kino predstave.

Telovadci so imeli moško in žensko člansko vrsto, mladinski in pionirsko vrsto. Načelnik telovadcev je bil Metod Arko, ki je še pred vojno telovadil pri sokolu, potem pa kljub grozljivi epizodi v Dachau nadaljeval v TVD Partizanu, kjer je na mladi rod prenašal telovadno znanje, tudi sokolsko etiko. Vsako leto se je društvo predstavilo občinstvu na vedno dobro obiskanem nastopu v kulturnem domu ali poleti na prostem. Prikazali so vaje na bradlji, drogu, parterju, gredi in v preskoku. V najbolj dejavnih letih so nastopali tudi v drugih krajih, kot so Postojna, Cerknica, Stari trg, Nova vas, Grahovo, Planina pri Rakeku. Vsaka vrsta je imela svojega vodnika, ki jo je vadil dvakrat tedensko. Telovadno orodje in kroje je priskrbela republiška zveza. Društvo je bilo zelo aktivno do začetka 60 – tih let, ko se je telovadnica preselila k osnovni šoli, dotedanji rod telovadcev se je postaral, mladino pa so začele zanimati druge dejavnosti.

Na fotografiji neznanega fotografa, posneti 16. 9. 1956, je članska vrsta na igrišču za takratno telovadnico. Zgradbo so kasneje podrli in namesto nje je sedaj tam stanovanjska hiša. Tudi pritlično hišo ob Škocjanski poti za hrbtom strumnih (odmev sokolske drže) mož, je nadomestila večja.

160127507-001 Kot je uradniško natančno natipkal na hrbtni strani fotografije Franc Mazi st., so na njej od leve:
  • Metod Arko,
  • Franc Mazi ml.,
  • Franc Vengust.
160127507-002
  • Slavko Mesesnel,
  • Tone Arko,
  • Dušan Arko,
  • Marjan Korenčič.
160127507z Kot je že gospod Mazi zapisal, je slika res natančno opremljena z informacijami.

Zapisal: Franc Mazi ml.
 

Viri:

  • Vir: Gantar, I.: Rakek. Založba Mladika, d. o. o., Ljubljana, 2005

Kraj: Rakek
Datum: 16. september 1956
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Mazi
Skenirano:27. 1. 2016
Oblika: fotografija


Dopolnjen prispevek

1960 Cerknica – Pokaži kaj znaš

$
0
0

160203556 V šolskem letu 1959/60 je bila v kulturnem domu v Cerknici oddaja Pokaži kaj znaš. Na oddaji so sodelovali tudi učenci sosednjih šol, ne samo cerkniške. Fotografija neznanega fotografa prikazuje nastop učenk tretjega razreda Osnovne šole Grahovo.

160203556-001 Od leve proti desni stojijo spredaj:
  • Danica Rožanc,
  • Slavka Intihar,
  • Sonja Rutar in
  • Hermina Lunka;

Zadaj:

  • Anica Jenc,
  • Milena Mišič,
  • Irena Janežič in
  • Vera Jenc.
160203556-002 V zakulisju so se drenjali tisti, ki so čakali na svoj nastop in so izza zaves opazovali nastopajoče.
160203556z Zanimivo okrašena hrbtna stran stare fotografije.

Vir:

  • Sonja Čuk

Kraj: Cerknica
Datum: 1960
Avtor: neznan
Zbirka: Emil Čik
Skenirano: 3. 2. 2016
Oblika: fotografija



Stareslike v časopisu Delo

$
0
0

V časopisu Delo (19.2.2016, stran 20) so objavili prispevek o portalu za področje kulture – Kulturnik.si, v katerem so omenjene tudi Stareslike. Prispevek ima naslov: “Vsi slovenski kulturni zadetki”, v podnaslovu pa navajajo:

“Na spletnem portalu Kulturnik so najbolj (ob)iskani Delove ocene, gledališče in cerkniške Stare slike”.


1954 Iga vas – Plesoče kuharice

$
0
0

160125501Slika je bila že objavljena v sklopu starejšega prispevka. Na njej so dekleta, ki so obiskovale kuharski tečaj, se tam seznanile z učiteljem Tonetom Avscem, ki je imel izkušnje s folklornim plesom in ga prosile, da je nekaj od tega naučil tudi njih. Marija Perušek, ki je tudi na sliki, je prepoznala skoraj vse.

Čepijo od leve proti desni:
  • Francka Žnidaršič, Iga vas
  • neprepoznana
  • Ivanka Okoliš, Srpanščava, Nadlesk
  • Malka Strle, Podgora
  • Francka Škrbec, Carova iz Podgore
  • Harmonikaš Janez Krapenc, Iga vas
  • Francka Špeh
  • Skrajno desno stoji Tone Avsec,
  • poleg njega Marija Kandare, Šmarata
  • naprej proti levi Marija Onušič, Viševek
  • Marica Ravšelj, Gornje Poljane
  • Meri Baraga, Kozarišče
  • Milka iz Viševka
  • Dubča Justina, Iga vas
  • Cirila Bavec, Kozarišče
  • Silva Prevec, Iga vas
160125501-002Plesa jih je kot rečeno naučil Tone Avsec, nato so oblekle bele bluze in pisana krila, čez rame ogrnile lepe rute, pripele nageljček na prsi in že so bile pripravljene za nastop.
160125501-003Kaže, da se je v tistih letih v Loški dogajalo marsikaj – iste obraze srečamo na kuharskih tečajih, na tečajih prve pomoči in pri folklorni skupini. Da niti ne govorimo o telovadcih, gasilcih in godbi na pihala …

Slika že objavljena na http://stareslike.cerknica.org/2013/09/05/1954-iga-vas-folklorni-nastop/

Viri:

  • Marija Kandare Perušek, Podcerkev, januar 2016, ustno

Kraj: Iga vas
Datum: 1954
Avtor: Vinko Toni
Zbirka: Marija Perušek
Skenirano: 25. 1. 2016
Oblika: fotografija


Grahovo 1957/58 –Športni dan

$
0
0

160203557Fotografija prikazuje tri učence prvega razreda Osnovne šole Grahovo in njihovo učiteljico ob spomeniku na Lanišču. Fotografija neznanega avtorja je nastala leta 1957, ko so imeli šolarji športni dan.

V enem od komentarjev na prispevek 1959 Radlek – Odkritje spomenika na Lanišču, ki je bil objavljen 26. 11. 2015, je komentator vsekakor dobrohotno pripomnil, da se je pogovarjal z več domačini, od katerih je slišal, da je bil datum odkritja spomenika na dan borca leta 1959 in prosi, da se popravi leto 1956 na leto 1959.

Ker je ta fotografija nastala leta 1957, ko je spomenik že stal, bo potrebno popraviti letnico na prispevku, objavljenem 26. 11. 2015, nazaj na leto 1956, saj je skoraj nemogoče, da je bil spomenik zgrajen tri leta pred njegovim odkritjem.

160203557-001 Učenci prvega razreda od leve so:
  • Danica Rožanc,
  • Janko Logar in
  • Sonja Rutar.

Zadaj je njihova učiteljica ga. Zupan.

160203557z Na hrbtni strani je napis: Spomin na 1. razred.

Vir:

  • Sonja Čik

Kraj: Grahovo, Lanišča
Datum: 1957
Avtor: neznan
Zbirka: Emil Čik
Skenirano: 3. 2. 2016
Oblika: fotografija


1934 Zagreb – V ateljeju

$
0
0

160127508Finančna straža, danes bi jo postavili med carino in finančno policijo, je med obema svetovnima vojnama spadala v pristojnost finančnega ministrstva v Beogradu ter njemu podrejene finančne direkcije v Ljubljani. Bila je uniformirana in oborožena, z nekaj prvinami vojaške organiziranosti.

Opravljali so naloge v zvezi z zagotavljanjem državnih prihodkov, to je užitnine (današnje trošarine) in monopolov (tobaka, cigaretnega papirja in vžigalnikov). Poleg tega so tisti ob državni meji opravljali vlogo čuvajev te meje, saj so nadzorovali tihotapstvo čez to črto. Nadalje so vodili izvršbe v zvezi z neplačanimi davščinami, vse do prodaje zarubljenega premoženja. Za potrebe davčnih uprav (odmera pridobnine in prometnega davka) so na terenu zbirali podatke o osebnih in gmotnih razmerah posameznih davčnih zavezancev.

Ob znanem odnosu Slovencev do plačevanja obveznosti državi si ni težko predstavljati, kolikšno priljubljenost so financarji uživali med ljudmi. To še posebej v obmejnih krajih, kot je bila tedaj Notranjska, kjer je domači tihotapec s soljo Martin Krpan še danes narodni junak, tihotapstvo pa je tedaj mnogim pomenilo skoro normalen vir dohodka. Leta 1939 je bilo na območju tedanje Dravske banovine zaposlenih v 133 enotah finančne kontrole 613 mož.. Pri nas so bili oddelki v Cerknici, Ložu, Planini pri Rakeku in na Rakeku. Med financarji je bilo tudi nekaj ruskih emigrantov, ki so pribežali k nam pred revolucijo. Tako je bil na Rakeku financar Vladimir Geništ, diplomant vojaške akademije v Rusiji, poleg njega pa tudi Štefan S. Lubski.

Financarji se najmanj sedem let po nastopu službe niso smeli poročiti, pripravniki pa sploh nikoli, s čimer si je država zagotovila lažje premeščanje, pa tudi nižje plače jim je lahko dajala, saj so samski financarji bivali v državnih stavbah z napol vojaško ureditvijo. Plače so bile razmeroma nizke, kar se je blažilo z draginjskim dodatkom, katerega višina je bila odvisna od kraja službovanja, v večjih mestih je bil večji. Ker je Lož iz zgodovinskih razlogov tedaj še imel status mesta, so tam službujoči financarji dobivali nekoliko večji draginjski dodatek. V svojem rojstnem kraju financar ni mogel službovati, tudi ne v rojstnem kraju svoje žene.Nosili so uniforme olivno sive barve. Vsake tri leta je imel uslužbenec pravico do nove uniforme, če je služboval ob meji pa vsaki dve leti. Krzneni ovratnik je bil iz rjave jagnjetine in so ga lahko nosili na bluzi, podloženi s krznom, ali na zimskem plašču. Ovratna ruta je bila iz olivno sive tkanine z belim robom, šal pa je bil spleten iz ovčje volne. Oznake službenih nazivov so nosili na zunanjem delu obeh narokavij bluze in plašča. Poduradniki (pripravniki, podpregledniki in pregledniki) so imeli od enega do tri srebrne trakove dolge 8 cm, uradniki (komisarji in inšpektorji) pa enake trakove zlate barve. Za svečane priložnosti so imeli tudi svečane uniforme. Orožje in oprema (opasač, prekoramnik, torbica za naboje, tok za revolver) so bili enaki kot v vojski. Uradniki so bili oboroženi z revolverjem, poduradniki pa s puško in bajonetom ali revolverjem. Orožje so smeli nositi le v službi.
160127508-001Na fotografiji je Ivana Mazij, Matevževa mati iz Velikih Blok, ko je 6. 8. 1934 leta obiskala svojega drugorojenca Franca, ki je bil tedaj poduradnik finančne straže v Zagrebu. Težko si je predstavljati, kako se je kmečka žena, tedaj stara 55 let, ki je rodila 11 otrok in je bil najmlajši sin Jože takrat star 14 let, odpravila na zanjo verjetno najdaljše potovanje v življenju.

160127508-002Sin Franc, tedaj star 33 let, je v tistih letih svojo kariero v finančni straži, začeto v Kastvu nad Reko, nadaljevano v Sorici nad Škofjo Loko, ki ga je kasneje vodila v razne kraje, med drugim v Zagreb, Kumanovo, Preševo, Gnjilane, Dojran, Malinsko na Krku, končal leta 1941 v Marenbergu (sedaj Radlje ob Dravi). Prve dni okupacije aprila 1941 so ga Nemci kot še mnoge druge Slovence (sezname za izgon so jim že prej pripravili člani tamkajšnjega Kulturbunda) z družino izgnali, čemur danes rečemo etnično čiščenje.

Na sliki je v svečani uniformi, trije srebrni trakovi na levem rokavu pa kažejo, da je tedaj z začetnega položaja pripravnika (en trak), preko pripravnika s položenim izpitom za poduradnika (dva trakova), dosegel položaj podpreglednika. Ob začetku vojne je imel položaj višjega preglednika finančne kontrole. Verjetno zaradi prepovedi poročanja pred iztekom predpisanega roka službovanja se je poročil šele leta 1938 pri 38 letih. Po vojni je služboval v davčni upravi Okraja in nato Občine Postojna, umrl pa je leta 1969 na Rakeku star 69 let. Mati ga je preživela za štiri leta.

160127508z Pa še natančen zapis na zadnji strani fotografije, kot smo pri gospodu Maziju starejšem že vajeni.

Napisal: Franc Mazi ml.

Viri:

  • Čelik, P.: Naši financarji ( 1918 – 1946 ). Modrijan založba, d. o. o ., Ljubljana, 2012
  • Vrišer, S.: Uniforme v zgodovini. Civilne uniforme na Slovenskem. Založba Park, Ljubljana, 1991

Kraj: Zagreb
Datum: 6. avgust 1934
Avtor: Fotografski atelje Criterion, Zagreb
Zbirka: Franc Mazi
Skenirano: 27. 1. 2016
Oblika: fotografija


1935 Cerknica – V delavnici

$
0
0

141218976Fotografija je nastala leta 1935 v Cerknici. Neznani fotograf je v svoj objektiv ujel vsakodnevni utrip v kovinarski delavnici, ki se je nahajala v Meletovi hiši nasproti kulturnega doma. Kot je videti na fotografiji je bila kar gneča, saj se v delavnici, poleg raznega orodja in strojev, nahaja kar osem oseb. Neznani fotograf se je v želji, da zajame na fotografijo čim večji del delavnice, malce nerodno postavil, zato mu je ponagajala močna dnevna svetloba, ki je svetila skozi okna. Ampak to ni preveč pokvarilo namena, le par obrazov je malce manj jasnih. Pa še nekaj je zanimivo na sliki. Vse osebe so pokrite v enak tip pokrivala. Gre za kape s šilti (ščitki), ki so jih moški nosili ob običajnih dnevih, ob nedeljah in praznikih pa so te kape praviloma zamenjali s klobuki.

Lastnik kovinarske delavnice je bil Anton Mele iz Cerknice. O njem in njegovem delu smo v Starihslikah že ogromno pisali in kaže, da bomo lahko še, saj je slik in podatkov o tem še veliko, za kar gre velika zahvala Zvonetu Meletu ter njegovi ženi Joži, ki skrbno hranita vse slike, dokumente in drugo, kar je v zvezi z Meletovo delavnico. Pri njih so večinoma izdelovali vse, kar je bilo povezano s kovinarstvom, niso pa jim bila tuja tudi dela na področju popravila raznih strojev in raznih vozil. V tej delavnici je bila med drugim izdelana tudi gasilska črpalka, ki so tu izdelali za gasilce iz Nove vasi in o kateri je bil že napisan prispevek.Kot sem že v uvodu omenil je bila v delavnici kar gneča, kar pa ni čudno, kaj so v njej izdelovali vse. Na sredini delavnice so deli vodne turbine in velike cevi. Turbina in vse kar sodi zraven je bila izdelana v tej delavnici in kot je videti je v zaključni fazi izdelave. Poleg tega se v delavnici nahajata tudi dve motorni kolesi, ki so jih skoraj zagotovo dobili v popravilo. Če so bila motorna kolesa takrat redka, so bili še bolj redki mehaniki, ki so jih znali popraviti, te pa so pri Meletovih imeli. Pri delu so uporabljali razne stroje in orodje, kakršne se večinoma uporablja še danes, le da so ti bolj sodobni in podprti z računalniško tehnologijo.

V levem kotu spodaj vidimo del naprave za krivljenje pločevine, ki so ji rekli “pigmašina” ali pa “abkant”. Na isti strani je stebelni vrtalni stroj ali “bormašina”, ki je deloval v kombinaciji električnega in nožnega pogona, nanj pa je pripeta še naprava za brušenje, ki so jo imenovali “šmirgel”. Nasproti nje se nahaja stružnica, ki je imela več nazivov, “drejbank”, “drejponk” ali “drejmašina”, z njo pa se je stružilo oziroma “drejalo”. V delavnici so uporabljali dve stružnici, eno malo, ki je na sliki in še eno večjo. Poleg tega so imeli v delavnici tudi kovaško ognjišče “feldšmitno” ali “ješo”, kompresor za zrak, mehanske škarje za pločevino, ter drugo orodje, ki so ga potrebovali pri delu. Za večino strojev so uporabljali imena, privzeta iz nemščine. Te nemške izposojenke se veliko uporabljajo še danes.

Glede imenovanja strojev ali raznih naprav moram omeniti tudi to, da se je naziv, ki se ga je uporabilo prvič, ostal za zmeraj. Na primer, samonakladalni prikolici za seno v naših krajih največkrat rečemo “mengelca”. To ime je dobila po prvih takih prikolicah, ki so se začele uporabljati pri nas, proizvajalec pa je bila nemška firma MENGELE. Tako je vsaka taka prikolica ostala “mengelca” vse do danes. Podobno je s šivalnimi stroji SINGER, vsak šivani stroj je bil “singerca” in še bi lahko naštevali.

141218976-001Mladenič na sliki ni prepoznan, po izrazu obraza pa je videti zadovoljen in predan svojemu delu. Lahko, da gre za vajenca, teh so imeli pri Meletovih kar nekaj, to sklepam po tem, ker je mlad in da so mu zaupali vrtanje, kar je za začetek eden izmed lažjih opravil.

Jermen, ki je gnal “šmirgel” je nameščen v osmico. Na tak način so zagotovili, da se je le ta vrtel v želeno smer, ki je bila v tem primeru nasprotna od smeri vrtenja pogona.

141218976-002Tudi ta oseba ni prepoznana.

Zadaj na delovni mizi ali “ponku”, se nahaja platišče bicikla, tudi popravila teh prevoznih sredstev so bila v tistih časih potrebna in iskana.

141218976-003Levo je Anton Mele iz Cerknice, lastnik delavnice.

Motor popravlja pa Tone Mihevc iz Cerknice, ki se je tudi učil in delal pri Meletovih. Motor, ki ga popravlja pa je 500 kubični BSA Wonderer iz leta 1927.

Na tem izseku vidimo, da je na stružnico pripet jermen. Večino strojev v delavnici je poganjal elektromotor znamke ŠKODA. Ta je preko jermena poganjal transmisijo, nameščeno na stropu, nanjo pa so bili z jermeni priključeni določeni stroji. Vsi jermeni so bili usnjeni.

Slovarček:

  • pigmašina, abkant: naprava za krivljenje pločevine
  • drejbank, drejponk, drejmašuina: stružnica
  • drejanje: struženje
  • ješa, feldšmidna: prenosna, poljska kovačija
  • ponk, bank: delovna mika

Viri:

  • Zvone in Joži Mele

Kraj: Cerknica
Datum: 1935
Avtor: neznan
Zbirka: Joži Mele
Skenirano: 18. 12. 2014
Oblika: fotografija


1939 Ljubljana – Birma

$
0
0

151010084Še ena birmanska slika, ki je nastala v Ljubljani. Napravil jo je Foto Pavlovčič, ki je imel atelje na Poljanski c. 12.

Pri birmi sta brat in sestra, Milka in Ivan, za botra pa sta njuna teta Rezka in njen mož Tone, vsi iz Borovnice. Milka in Ivan sta moja sestrična in bratranec, zadaj pa stojita teta in stric. Sklepam, da je bilo to leta 1939, kjer sta se tega leta Rezka in Anton poročila.

151010084-003Birmanka je v beli obleki, na glavi pa ima tridelen suh venček. Ugibam iz kakšnega materiala so bili ti venčki, pa tudi poročni šopki, ki so jih ženini nosili v gumbnici, so bili nekaj takega.
151010084-004Za Ivana pa ne bi rekla, da ima novo obleko, saj so mu rokavi skoraj prekratki. Verjetno je bil v njej pri birmi že njegov starejši brat. Ima pa žepno uro z lepo verižico, ki mu jo je prav gotovo podaril boter.

Ivan je tukaj na golo ostrižen, ko je odraščal pa je imel zelo lepe skodrane lase, bil je zelo prijeten in vedno nasmejan.

151010084-001Teta Rezka je v čudovito narejeni obleki s spuščenim ovratnikom postrani pokriti kapici z broško. Lase je verjetno imela spletene v kito in ima uhane, ki se jim je reklo »solzice«, ter belo ogrlico.
151010084-002Stric je v svetli obleki z lajbelcom in kravato. Tudi klobuk ima v tem stilu.
Ko je bil Ivan star dobrih 17 let, se je kot mnogi Borovničani leta 1945 znašel v Teharjah. Dodeljen je bil v kuhinjo, kjer je pomagal pri pripravi hrane. Morda prav zaradi njegovega prijetnega videza je bil oficir, vodja kuhinje do njega zelo prizanesljiv. Celo mu je dovolil, da je kakšne odpadke hrane previdno odnesel do ograje taborišča, kjer je bil nastanjen njegov starejši brat in mu vrgel hrano kar skozi ograjo. Ko je spet enkrat nesel to hrano, brata ni bilo več. Potožil je oficirju, da brata danes ni bilo in da je za ograjo prazno. Ta ga je začel spraševat vse podrobnosti, kako se piše, od kje je, vse od njegove družine in si vse zapisoval. Ko sta pogovor končala, je prijel pištolo in ustrelil pod noge. Nato je poklical nekoga, da je pripeljal avto, sam pa ga je naložil in odpeljal v Celjsko bolnišnico. Čez kakšne tri tedne, ko se je začelo Teharje umirjati, je dobila njegova mama pošto, naj pride po sina v Celje. Teta se je odpravila z vlakom v Celje in v bolnici dobila sina Ivana. Srečno sta se vrnila domov.

Res da je nekoliko pošepaval, ampak ostal je živ. Kdo je bil ta dobri človek, ki ga je rešil gotove smrti, ni Ivan nikoli izvedel, mu je bil pa celo življenje hvaležen.

 Slovarček:
  • lajbelc: telovnik

Prispevek je napisala: Ana Ivančič.

Kraj: Ljubljana
Datum: 1939
Avtor: Foto Pavlovčič, Ljubljana
Zbirka: Ana Ivančič
Skenirano: 10. 10. 2015
Oblika: fotografija


1923 Rakek – Slovenska kuharica

$
0
0
160122465 160122466

Felicita (Terezija) Kalinšek (5. september 1865 – 21. september 1937) je bila slovenska redovnica, avtorica Slovenske kuharice.

Kranjska kmetijska družba je leta 1898 v Ljubljani ustanovila gospodinjsko šolo. Potrebovali so šolsko osebje, sestre so jim iz Maribora poslale tedaj triintridesetletno Felicito Kalinšek. Kot učiteljica kuhanja je tako delovala vse do svoje smrti. Poučevala je dekleta iz premožnih meščanskih družin, oskrbovala je škofovo jedilnico.

Felicita je tako uspešno opravljala svoje delo, da so ji kmalu po selitvi v Ljubljano ponudili pripravo ponovne izdaje Slovenske kuharice avtorice Magdalene Pleiweis. Knjiga je prvič izšla leta 1868, do leta 1902 so jo natisnili še petkrat. Felicita je priročnik dopolnila in uredila, v šesti izdaji se tako poleg avtoričinega pojavi tudi njeno ime. Prvotno izdajo je dopolnila tudi z gostobesednim slogom in humorjem.

Sestra Felicita Kalinšek je izpopolnila delo Magdalene Pleiweis. Leta 1923 je izšla že 7. izpopolnjena in pomnožena izdaja, ki je tudi na sliki. Družbo ji dela 11. dopolnjena izdaja, ki je leta 1953 izšla pri Slovenskem knjižnem zavodu v Ljubljani.

Vsaka ima doma vsaj eno kuharsko knjigo. Jaz jih imam kar nekaj in samo ena je moja, ostale sem podedovala, pa kljub temu ne znam kuhati. Jajce kuham deset minut pa je še vedno trdo in se že leta sprašujem, zakaj je tako. Nisem edina. Redke so današnje mladenke, ki rade kuhajo, recepte pa imajo kar na internetu saj še spijo s pametnim telefonom. Edina sreča, da jim v golaž ne pade.

V kraju Dolje, pokrajina Tkuje, pa se kuha nekoliko drugače kot v preostalem delu sveta. Na primer dunajski zrezki. Ves svet jih cvre v olju, ki ima približno od 160 do 180 stopinj Celzija. Če si ne upate temperature preizkusiti s prstom, lahko to naredite tako, da vanj vržete krušno drobtino. Če je temperatura prava, bo odplesala solo iz baleta Hrestač. Vanj vržete zrezek in ga cvrete največ štiri minute. V kraju Dolje pa nalijete v kozico, kastrolo po domače, za dva prsta visoko olja in ga segrejete na največ 40 stopinj. Vanj zložite tri, štiri zrezke, več jih je, bolje je, se grejejo med sabo, in jih kuhate petnajst do dvajset minut. Med kuhanjem jih nekajkrat obrnete in premečete. Ko jih poberete iz olja, jih ni potrebno odcejati ali pivnati s papirnato brisačo, ker malo maščobe človek potrebuje, da se naredi šlauf za na morje pa lažje je kakšen glaž več popiti.

160122467

Češpljeve, marelične ali kakšne druge cmoke (knedlne) pripravite tako, da iz krompirjevega testa naredite kačo premera 10 cm. Za en cmok odrežete približno pet centimetrov, raztegnete in v testo položite sadni nadev. Naredite cmok. Testa okrog sadja mora biti najmanj dva ali več centimetrov. Sproti jih polagate v krop, da lahko ta nemoteno vre. Ko vanj vržete še zadnji cmok, kuhate še dvajset minut. Ne mi oporekat, testo je kuhano po dvajsetih minutah ali več in ne ko cmok priplava na površje.

Makaron flajš – V liter osoljenega kropa stresete pol kile makaronov in kuhate najmanj dvajset minut. Za kakšno luknjo v zidu zaflikat ni boljšega. Se pa tudi lepo prilepijo na zid. Jemo jih malo težje. Odcejene makarone, pa bohnedej spirat pod vodo, stresete v omako iz mletega mesa in premešate. Za tistega, ki ne pride domov ob času, pustite stati kastrolo na robu štedilnika na drva, v katerem gori, da bodo topli. Zamudnik jih bo lahko narezal kot torto in tudi jedo se lahko na ta način. Se grem pa že raje past na Kilovec.

Naj vam tekne!

160122463 160122464

 

 

Viri:

Kraj: Rakek, Cerknica
Datum: 1923, 1953
Avtor: Felicita Kalinšek (knjige)
Zbirka: Ivanka Gantar, Miloš Toni
Skenirano: 22. 1. 2016
Oblika: knjiga



1935 Cerknica – Elektrarna

$
0
0

141218982 Slika je bila narejena v delavnici Antona Meleta, v Cerknici. Ne vemo, kdo je stal za fotoaparatom, vemo pa, kdo stoji pred njim. Na sliki sta brata, Franc Mele – Jagenški in Anton Mele, oba iz Cerknice. Franc Mele – Jagenški je živel v hiši poleg Jagenške žage, ki še danes stoji v neposredni bližini cerkniške avtobusne postaje. Anton Mele pa v nam bolj znani Meletovi hiši, ki še danes stoji ob Cesti 4. maja, nasproti Kulturnega doma v Cerknici. Danes med njunima hišama stoji avtobusna postaja, v času nastanka fotografije pa so bile na tem mestu Meletove garaže in delavnica, kjer so izdelovali avtobuse. Glede na opisano sta bila brata tudi soseda.

Slikala sta se poleg še nedokončane vodne turbine, ki jo je izdeloval Anton Mele. Namenjena je bila za pogon male elektrarne, ki so jo v nadaljevanju postavili v mali zidani hiški, pri Jagenški žagi ob potoku Cerkniščica. Omenjena elektrarna je služila samo za hišno razsvetljavo, za kaj več pa ni bila zadosti močna, oziroma je bila prešvoh. Pri tem sem se kar malo vprašal, kaj bi v tistem času še potrebovalo elektriko v hiši, v primerjavi z današnjim časom in vsemi električnimi aparati, brez katerih si življenja niti več ne zamišljamo. Nič takega nisem našel, morda še kakšen radio, potem se pa z električnimi porabniki kar konča. Pa niti ni tako pomembno, koliko je bila elektrarna močna, kot to, da je bila to ena izmed prvih elektrarn za domačo uporabo v Cerknici. Takrat je edina elektrarna (zadružna elektrarna) za javno uporabo delovala na Taboru, nasproti današnjega farovža. Tu je potrebno omeniti še, da so bili vsi sklopi (turbina, generator in vse, kar sodi zraven) za to elektrarno v celoti izdelani in sestavljeni v Meletovi delavnici.

Kot zanimivost bi opisal še, kako so izdelali koleno cevovoda turbine. Danes je tako koleno največkrat izdelano po principu vlivanja kovine, dobimo pa odlitek. Koleno na naši sliki pa je v celoti ročno delo in je izdelano iz debele jeklene pločevine. Da so lahko oblikovali okroglino, so pred tem iz pločevine izrezali posamezne kose pločevine. Tem kosom so rekli “ribice”, saj so imeli tako obliko, dokler jih niso skrivili v obroč. Podobno so kolena odtočnih žlebov delali tudi “špenglerji”, najprej so na pocinkano pločevino s šablono zarisali “ribice”, jih izrezali, skrivili v obroč in vse elemente s cinjenjem spojili. Pri izdelavi kolena cevovoda turbine pa je bila pločevina debela, zato je bil cel postopek dosti težji kot pri “špenglerjih”. Tu so posamezne kose kolena najprej izrezovali, potem kovali, jih zvarili s plamenskim varjenjem, vare zbrusili in na koncu naredili popolno koleno, kot ga vidimo na sliki.

Zvone mi je v zvezi z elektrarno povedal še en zanimiv izum Antona Meleta. Vodo za pogon turbine elektrarne so speljali iz potoka Cerkniščica, za kar so zgradili zajetje z betonskim jezom. Pretok vode skozi turbino pa so regulirali z zapornico. Splošno je bilo znano, da so vsi mlinarji in žagarji, katerim je stroje poganjala voda, z vodo šparali, zato so po koncu dela zapornice redno zapirali, da voda ni odtekala po nepotrebnem. Tako je bilo tudi s to turbino. Pred spanjem, ko so pogasili luči, so vodo vedno zapirali. Ker je bila Meletova hiša od elektrarne pri Jagenških kar oddaljena, se je Antonu porodila ideja, da bi to lahko naredil kar iz njegove hiše. Kar zamislite si, da moraš pred spanjem, v temi, še zapirati zapornico. To je izpeljal tako, da je na vogalu Meletove hiše in na vogalu Jagenškega kozolca namestil kovinska nosilca, preko katerih je na primerni višini napeljal žico in jo povezal z zapornico. Ko so pogasili luči, je samo stopil pred hišo, sprostil žico, ter tako zaprl zapornico in s tem zaustavil turbino, ki je gnala elektrarno. Po tem sodeč lahko zagotovo trdim, da je bila njihova elektrarna resda ena izmed prvih malih elektrarn pri nas, zagotovo pa je bila prva, ki so jo upravljali na daljavo.

141218982-001Ne levi strani stoji Franc Mele – Jagenški, na desni pa Anton Mele. Kljub resnosti sta vseeno videti, zadovoljna. Upravičeno, saj je vodna turbina za elektrarno skoraj dokončana.
141218982-002V soju svetlobe vidimo še ena osebo, vendar je ne moremo prepoznat. Zagotovo je eden izmed delavcev, ki so delali ali se učili pri Meletovih.

Slovarček:

  • švoh: slaboten
  • špengler: klepar, stavbni klepar

Viri:

  • Zvone in Joži Mele iz Cerknice

Kraj: Cerknica
Datum: 1935
Avtor: neznan
Zbirka: Joži Mele
Skenirano: 18. 12. 2014
Oblika: fotografija


1973 Rakek – Proslava v Kartonaži

$
0
0

151010080

Fotografija je bila posneta v proizvodni hali v Kartonažni tovarni na Rakeku. To je bilo v času socialističnega sistema v takratni državi Jugoslaviji, ko smo delavci dan pred državnim praznikom ustavili stroje dve uri pred koncem delovnega časa, pospravili proizvodnjo, se posedli po spakiranih kartonskih škatlah in počakali nastopajoče. Dan pred prazniki je veliko delavcev koristilo dopust, tako, da je tudi popoldanska izmena delala dopoldan in smo bili vsi skupaj na proslavi.

Najverjetneje je bilo to pred praznikom Dneva borca, ki smo ga praznovali četrtega julija. Na steni za nastopajočimi so obešene kar tri zastave: slovenska, jugoslovanska, ter zastava ZKJ. Nad zastavami je obešena slika Tita kot predsednika države in nad njo slika Tita kot predsednika ZKJ. Torej; spoštljivo, vzvišeno, veličastno, ni kaj. To je bil enostrankarski sistem. Zdaj v demokraciji se kaj takega ne dogaja.

Na vsaki proslavi nas je najprej pozdravil direktor tovarne, takrat je to bil tov. Kavčič Franc. Poročal je o doseženem in uspešnem poslovanju tovarne, ter obrazložil predvidene načrte delovne organizacije. Vedno je poudaril, da delamo zase in da delamo v svoji tovarni.

151010080-001Spredaj vidimo učence, harmonikarje glasbene šole Rakek. Takrat sta harmonikarje učili učiteljici Majda Burkeljc in ga. Renata Rebolj.

Kdo so mladi harmonikarji, mi ni uspelo ugotoviti. Upam, da jih bo kdo od bralcev prepoznal.

151010080-002Odrasli nastopajoči pa so zaposleni delavci Kartonažne tovarne. To je bila dobra ekipa bralcev in recitatorjev revolucionarnih in domovinskih pesmi.
  • Vojko Prijatelj
  •  Janez Doles
  •  Cveto Žorž
  •  Marija Košir
  •  Anita Albreht
  •  Drago Sernel
  •  Milena Brecelj

Prispevek je napisala: Ana Ivančič.

Kraj: Rakek, Kartonažna tovarna
Datum: 1973
Avtor: neznan
Zbirka: Ana Ivančič
Skenirano: 10. 10. 2015
Oblika: fotografija


Nova vas 1963/64 – Valeta

$
0
0

160109411 Pred kratkim sem se s pomočjo sosede Marinke posvetil zanimivi sliki tretjega razreda bloške osnovne šole iz leta 1959. Potem pa sva vzela v roke sliko njenega razreda na dan valete junija 1964. Kaj je v petih letih na Blokah zraslo iz bosonogih kratkohlačnikov in deklic s spetimi lasmi v skromnih oblekicah?

V petem razredu so se jim pridružili vrstniki iz podružnične šole na Šivčem (pri Sv. Trojici), kjer jih je poučevala tov. Mramorjeva in iz Krajiča (od Sv. Duha) kjer je učila tov. Anzeljceva.

Pretolkli so se skozi štiri višje razrede in končali osmi razred z naslednjim predmetnikom: slovenski jezik, srbski ali hrvatski jezik, nemški jezik, zgodovina, zemljepis, računstvo z geometrijo, spoznavanje prirode (biologija), fizika, kemija, likovni pouk (risanje), tehnični pouk (ročna dela), glasbeni pouk (petje), telesna vzgoja, gospodinjstvo.

Predmetnik se je leta 1958, ob prehodu na enotno osemletno osnovno šolo spreminjal. V nekaterih šolah so predmete še poimenovali po starem, kot je napisano v oklepajih, poučevala se je tudi družbeno ekonomska vzgoja ali družbeno moralna vzgoja. Nekateri učenci so imeli še stare knjižice spričeval, ko je še obstajala delitev na OŠ in nižjo gimnazijo. Ne nazadnje so začeli šolanje v FLRJ – LRS, končali pa v SFRJ – SRS.

Ob koncu osmega razreda so se na zadnji šolski dan zbrali pred fotografom z razredničarko, učiteljico slovenščine Ivico Škrabec. Vsi so bili svečano oblečeni, s šopki v gumbnicah in na prsih. Metlo in ključ so na ta dan predali – prodali moji generaciji, ki je bila naslednja za njimi in skupaj smo zaplesali. Kako je tekel cel protokol predaje ključa se natančno ne spomnim. Vem le, da smo sedmarji dolgo zbirali drobiž in z njim plačali ključ od osmega razreda. S tem naj bi osmarjem otežili štetje izkupička, a je bilo tudi to opravilo del veselega dne.

160109411-001
Za belimi potonkami so se na šolskem vrtu slikali:

čepita:

  • Stane Kraševec – Sleme,
  • Jože Intihar – Mramorovo pri Pajkovem.

stojijo:

  • Franc Knavs – Ravne,
  • Olga Hiti – Velike Bloke,
  • Verena Pavlič – Hudi Vrh,
  • Jože Zgonc – Topol,
  • Dragica Lužar-Studenec,
  • Jože Zalar – Gradiško,
  • Marija Lipovec – Nova vas.
160109411-002
Prva vrsta:
  • Marinka Marolt – Nova vas,
  • razredničarka Ivica Škrabec,
  • Nada Žnidaršič – Mramorovo pri Pajkovem,
  • Francka Hiti – Velike Bloke,
  • Marija Arko – Nova vas.

Druga vrsta:

  • Milan Pirc – Velike Bloke,
  • Jože Zakrajšek – Lepi Vrh,
  • Majda Pavčič – Runarsko,
  • Stanko Adamič – Lužarji,
  • Marinka Mulc – Velike Bloke,
  • Lado Anzeljc – Ravnik,
  • Rajko Lipovec – Nova vas.
160109411-003
Varuhi metle in ključa so bili:
  • Jože Širaj – Metulje,
  • Darko Mržek – Nova vas,
  • Jože Mazij – Velike Bloke,
  • Dušan Doles – Ravne.
160109411-004
Šopek deklet:
  • Ivanka Oražem – Topol,
  • Majda Hiti – Andrejčje,
  • Darinka Zakrajšek – Zavrh,
  • Marija Skvarča – Ravne.
Po končani osnovni šoli se je ta generacija Bločanov, tako kot tiste pred njo, brez pomoči testiranj, psihologov, sociologov, informativnih dni …, odpravila v uk, v ljubljanske internate in poklicne ali srednje strokovne šole do učiteljišča, mnogi pa direktno na delo v bližnje tovarne ali na kmetije. Že po nekaj letih so nekateri poizkusili srečo v tujini – Nemčiji, Švici, Kanadi itd. Kar nekaj deklet si je hitro ustvarilo družine.

Ob pogledu na to sliko nisem mogel mimo misli: Nihče od teh mladostnikov ni imel takrat doma televizije, avta, telefona, traktorja …, pa so kljub temu optimistično in veselo zrli v prihodnost.

Slovarček:

  • FLRJ -LRS – Federativna ljudska republika Jugoslavija-Ljudska republika Slovenija
  • SFRJ – SRS – Socialistična federativna republika Jugoslavija- Socialistična republika Slovenija

Viri:

  • Marinka Lazić, Velike Bloke

Kraj: Nova vas
Datum: junij 1964
Avtor: neznan
Zbirka: Marinka Lazić
Skenirano: 9. 1. 2016
Oblika: fotografija


Begunje 1936 – Cerkveni pevski zbor

$
0
0

100904020Cerkveni pevski zbor je slikan pred staro šolo, v ozadju vidimo pokopališki zid. V stari šoli, na desno od glavnega vhoda, sta stanovali babica Antonija Rode in njena hči Justi Rode. Na levi strani od vhoda so bili uradni prostori županstva. V prvi, večji sobi je uradoval občinski tajnik, iz tajništva je bil vhod v manjšo, županovo sobo. V tajnikovi sobi so bili sestanki občinskih odbornikov, v popoldanskem času pa so imeli tu vaje pevski zbori, prosvetni in cerkveni.

Cerkveni pevski zbor v Begunjah je bil odličen zbor. Vodil ga je po prvi svetovni vojni gospod Pregeljc, za njim pa je postala organistka in zborovodkinja gospodična Anica Drobnič, učiteljica v Begunjah. Cerkveni pevski zbor je bil številen mešani pevski zbor. Ob posebnih slovesnostih pa je nastopil samo moški del cerkvenega pevskega zbora. Nenavadno je bilo, da je drobna gospodična vodila mogočne moške glasove. Zbor je pel tudi na pogrebu Begunjca dr. Jožeta Debevca, duhovnika in prvega prevajalca Dantejeve Božanske komedije, v Ljubljani leta 1938. Leta 1944 je profesor na Učiteljišču v Ljubljani vprašal dijakinjo Jožico Košir – Markotovo Pepco iz Dobca, če v Begunjah še deluje imenitna zborovodkinja, ki je tako suvereno vodila moški zbor na pogrebu dr. Debevca. Tedaj je bila Drobničeva že mrtva.

Sestra Amata -Ana Hiti, Kovačeva iz Begunj, se rada spominja ubranega petja begunjskega zbora. Pove, da je dobila kot otrok kar kurjo polt, ko so se na koru oglasili lepi glasovi. Sestra Amata je tudi prepoznala večino pevcev

Slika je žal poškodovana. Očitno je šla nekomu pevovodkinja gdč. Drobničeva tako v nos, da jo je strgal s slike.

Od moških pevcev so bili ubiti med vojno ali po njej: Bonač, Turšič, Debevec, Vidmar, Korošec, Cimperman, Tomšič, Opeka, Meden, Rožanc; ubita je bila tudi Anica Drobnič.

100904020-001
  • Stojita zadaj: Anton Popek – Šuštarjov iz Bezuljaka, čevljar in mežnar, oče narodnega heroja Vandka, France Debevec – najstarejši od Krajnčih fantov iz Begunj, umrl v Argentini.
  • Tretja vrsta: Janez Bonač – Bonačov iz Begunj, France Turšič – Tomažičov, Jože Švigelj – Mivč iz Selščka.
  • Druga vrsta: Janez Vidmar – Vidmarjov iz Begunj, Viktor Kraševec – Krašovcov Viko iz Begunj, Ivan Korošec – Jožlinov, imeli so hišo nad Čopetovo v Begunjah.
  • Sedijo: Dana Otoničar – Čopča, Marija Rožanc – Klemenava Merica, Zofka Turšič – Tomažičeva, Justi Rode – kasneje učiteljica, Pepca Mrak iz Doline.
100904020-002
  • Stojijo zadaj: Franc Švigelj – Francetov ata iz Bezuljaka, župnik Matej Ježek, Jakob Kranjec – Mihovčkov iz Topola, begunjski župan, ki pa tedaj ni bil član pevskega zbora, Tone Debevec – Janezov ata iz Begunj, Anton Cimperman – Anžkov Tone, občinski tajnik iz Topola.
  • Tretja vrsta: Alojz Tomšič – Mihov iz Topola, Polde Opeka – Pavličkov iz Selščka, Tone Kranjec – Krajnč s Kožljeka, neprepoznan, Viktor Meden – Jankotov Vik.
  • Druga vrsta: Tone ali Janez Meden – Jurjov iz Selščka, gostilničarjev sin Slavc Sernel – Sernelov iz Begunj, neprepoznan, Tone Rožanc – Klemenov.
  • Sedijo: Angela Obreza, por. Košir iz Selščka, iztrgana pevovodja, učiteljica Anica Drobnič, Ivana Mivc por. Cimperman – Žagarčkava Ivana iz Begunj, Malka Vidmar por. Popek – Rubča iz Begunj, Angelca Vidmar – Matejncava iz Begunj, Urška Drobnič, sestra učiteljice, ki je služila v župnišču.

1 . Dana Otoničar – Čopča

2. Marija Rožanc – Klemenava Merica

3. Zofka Turšič – Tomažičeva – pela je alt

4. Justi Rode – Babcina Justi – kasneje je postala učiteljica

5. Pepca Mrak – Mrakava iz Doline

6. Angelca Obreza – Obrezava iz Selščka , por. Košir

7. manjka Anica Drobnič – organistka, zborovodkinja, učiteljica v Begunjah

8. Ivana Mivc – Mivča iz Begunj, por. Cimperman – Žagarčkava

9. Malka Vidmar- Vidmarjeva iz Begunj, por. Popek – Rubča

10. Angela Vidmar – Matejncava iz Begunj,

11. Urška Drobnič – služila je v župnišču – sestra Anice Drobnič,

12. Janez Vidmar – Vidmarjov iz Begunj

13. Viktor Kraševec – Krašovcov Viko, najmlajši brat Malke Tornič

14. Ivan Korošec – Jožlinov, (hiša nad Čopetovo) iz Begunj, čevljar, vedno dobre volje

15. Tone ali Janez Meden – Jurjov iz Selščka

16. Slavc Sernel – Sernelov iz Begunj

17. neznan

18. Tone Rožanc – Klemenov iz Begunj – krasen basist

19. Janez Bonač – Bonačov iz Begunj

20. France Turšič – Tomažičov iz Begunj

21. Pepe Švigelj – Mivč iz Selščka – basist

22. Alojz Tomšič – Mihov iz Topola – krasen bariton

23. Polde Opeka – Pavličkov iz Selščka

24. Tone Kranjec – Krajnč s Kožljeka, kasneje živel v Cerknici

25. neznan

26. Viktor Meden – Jankotov Vik iz Begunj

27. Anton Popek – Šuštarjov iz Bezuljaka, čevljar in mežnar, oče narodnega heroja Alojza Popka – Vandka

28. France Debevec – Zgornji Krajnč iz Begunj

29. France Švigelj – Francetov ata iz Bezuljaka, zelo dober tenorist

30. župnik Matej Ježek – umrl maja 1938

31. jakob Kranjec – Mihovčkov iz Topola, begunjski župan

32. Tone Debevec – Janezov ata iz Begunj

33. Anton Cimperman – Anžkov Tone iz Topola, občinski tajnik

Viri:

  • Sestra Amata – Ana Hiti, Kovačeva iz Begunj, sedaj Šentjakob ob Savi, februar 2016
  • Marija Hren, Bezuljak 34
  • Ana Nared, Begunje
  • Valentina Brezec, Bezuljak

&nbsp
Kraj: Begunje
Datum: 1937
Avtor: neznan
Zbirka: Anton Koščak
Skenirano: 5. 9. 2010
Oblika: kopija fotografije


1916 Lovčen – Kolona tovornjakov

$
0
0

150710846-002Fotografija je bila posneta med prvo svetovno vojno na Lovčenu, domnevno po tem, ko jo je zavzela avstro-ogrska vojska. Prikazuje kolono vojaških tovornjakov, ki se je ustavila na cesti v tem pogorju. Nekdanje kilometrske kolone vojaških vozov, ki so jih vlekle konjske vprege, so v avstro-ogrski armadi počasi zamenjevali s tovornjaki. Med vojno so zelo povečali njihovo proizvodnjo, saj so jih izdelali dva do tri tisoč na leto, med vso vojno okrog osem tisoč petsto [1]. Prav ničesar ne vem o vojakih, ki sedijo na tovornjakih. Domnevam, da gre za armado, v kateri je bil takrat tudi moj ded, sicer ne bi imel te slike v albumu. Premišljeval sem, kaj vse so do tedaj preživeli vojaki, preden so prišli na ta kraj, na del poti, kjer so se ustavili. Je bila osvojitev Lovčena res “nepričakovano junaško dejanje avstrijskih čet, ki so se s silovito drznostjo polastile te tako važne postojanke”, kakor so takrat poročali v številnih časopisih?

Na sliki je pet kamionov. Videti je, da gre le za kratek postanek, vsi vojaki so ostali na svojih prostorih, razen treh, ki so si dali opravka pri motorjih. Kabine za voznika in sovoznika so preproste, brez vetrobranskega stekla, pokrite le s platneno streho, ki je nudila ob slabem vremenu le najnujnejše zavetje. Kolesa kamionov nimajo pnevmatik z zračnicami. Iz slike sklepam, da so bila platišča še lesena, na njih pa najverjetneje železni obroči, morda celo z zaščito proti zdrsu [1] – (stran 31). Kako je potekala obnova precej podobnega, še nekoliko starejšega tovornjaka, si lahko preberemo na spletu. Firma Saurer – Werke AG je bila podružnica švicarske matične tovarne v avstro-ogrski monarhiji in ena izmed dobaviteljic c. kr. armade. Iz fotografije ni mogoče razbrati, kdo je proizvajalec teh vozil. Z današnjega vidika taki tovornjaki prav gotovo niso nudili udobne vožnje, vendar so predstavljali napredek v primerjavi z vprežnimi vozovi in konjskimi vpregami. Njihovi pogonski motorji so bili bencinski, saj so se pojavili prvi tovornjaki z dizelskim motorjem šele leta 1924 [2]. Spredaj na kabinah sta vidni na vsakem vozilu po dve svetilki (verjetno petrolejski, kakršne so bile na kočijah), na sredi med njima je svetilo, podobno žarometu – najbrž gre še za acetilensko luč. Take luči so uporabljali na začetku dvajsetega stoletja [3].

Vrnimo se k uvodnemu vprašanju o avstrijski “junaški osvojitvi” Lovčena. Razumljivo je, da so jo povsod v monarhiji poveličevali. Poskušajmo pogledati na zadevo od blizu: kdo so bili vojaki, ki so priborili to zmago; kdo in kakšni so bili njihovi nasprotniki; kaj se je dejansko dogajalo? Na strani centralnih sil so se borili tudi Slovenci, Hrvati, Bošnjaki, Čehi in drugi. Narodnostna sestava avstro-ogrske vojske je bila zelo pisana. Posamezni narodi so nasprotovali monarhiji in niso želeli umirati zanjo [4]. Januarja 1916 so nemško – avstrijske divizije napadle Črno goro. Njena vlada je kapitulirala, vendar je večina črnogorskih enot odklonila ukaz o kapitulaciji in se hrabro bojevala pri Podgorici še nadaljnja dva tedna proti premočnemu nasprotniku [5]. Avstrijska stran je Lovčen naprej napadla z artilerijo, nato pa je udarila bosanska pehota. Zavzetje vrha Lovčena je zahtevalo več ur krvavega dela [6].

Večkrat je šlo za bratomorno vojno, saj so si stali nasproti tudi pripadniki istih narodov. Vsaka vojna je nesmiselna, nepredvidljiva in strašna. V vrstah srbske vojske so se bojevali tudi slovenski prostovoljci, t. i. slovenski Dobrovoljci [7]. Dragocena so pričevanja udeležencev, nobenega slovenskega nisem našel, tudi z dedom se nisva nikdar pogovarjala o tem. Pač pa sem naletel na pričevanje češkega prostovoljca v zvezi z bitko za Lovčen. František Kryštof se je boril na črnogorski strani. Povzemam zaznamek njegovega pričevanja, ki pokaže še drugo plat te bitke [8].

(…) Lačni srbski vojaki, ki so šli preko črnogorskega ozemlja, so izropali vse, kar se je dalo pojesti. Tako kot vedno, in kot tudi sedaj, so jih zavezniki zopet pustili na cedilu (…) Bombardiranje Drača, napadi na lovčensko enoto, napredovanje Bolgarov – ti dogodki povzročajo paniko (…) 21. decembra 1915: črnogorska vojska je pet dni brez kruha. Ljudstvo je povsem sestradano …

(…) Na začetku januarja 1916 so avstro-ogrski vojaški oddelki, okrepljeni s svežimi enotami, poskušali s pogostimi in močnimi napadi prebiti črnogorsko obrambo. 7. januarja se je začel splošen napad sovražnikovih sil. Glede na silovitost topniškega obstreljevanja je bilo očitno, da je avstrijski glavni cilj Lovčen. Ognjeno treskanje tisočerih granat, ki so eksplodirale v skalnatih pobočjih, drobile balvane v neznosne odlomke skal in razmetavale ta kamniti drobir daleč na vse strani, je ogrožalo življenje vsakogar, ki si je upal zapustiti kritje.

Črnogorsko topništvo je odgovarjalo na vsakih sto izstrelkov z enim strelom, ker so bile baterije, ki so imele komaj 20 do 30 strelov za vsako cev. Pehota, ki že štirinajst dni ni dobila kruha, v tem peklu (…) ni mogla odbiti svežega napadalca, ki mu je na stotine topov utiralo pot na Lovčen.

(Vir: Kryštof, F. Lovčen, Hradec Králové, Fr. Šupka, 1927)

Po črnogorskih virih se je junaško borila predvsem črnogorska vojska, ki se je hrabro upirala neprimerno močnejšemu sovražniku. Črnogorski viri najbolje osvetljujejo takratne dogodke in tudi bitko za Lovčen. Tako je bilo v Črni gori pred sto leti.

Leta 2008 je nastalo na Dunaju diplomsko delo, ki podrobno razlaga avstro-ogrsko ofenzivo in bitko za Lovčen. Kogar tema zanima, in zna nemško, z branjem ne bo imel težav. Težišče tega raziskovalnega dela je predstavitev prodora, ki so ga izvedle enote c. kr. XIX. korpusa pod vodstvom feldmaršalporočnika Trollmanna, kar je končno pripeljalo do osvojitve Lovčena in iz tega izhajajočih nadaljnjih posledic do končne kapitulacije Črne gore.

150710846Voznik prvega avtomobila je priskočil na pomoč vozniku za seboj. Ugotavlja, kaj je narobe z motorjem. Morda je “zakuhal”, nekaj se je očitno zgodilo, da so morali obstati.

Nekateri vojaki na kamionih se dolgočasijo, spet drugi pozirajo neznanemu fotografu. Ob cesti je veliko kamenja in tudi nekaj večjih skal.

150710846-001Tudi zadnja dva tovornjaka imata težave. Pokrov motorja na predzadnjem vozilu je dvignjen, vojak si je dal opravka z motorjem. Morda je potrebno kaj doliti, če ne drugega vsaj vodo v hladilnik, potem ko se je vse skupaj dovolj ohladilo. Tudi vojak pred povsem zadnjim tovornjakom nekaj ugotavlja, lahko pa da je izstopil ven samo kar tako, da se malo razgleda. Zdi se, da je voznik kamiona, pred katerim ne stoji nihče, nekoliko zadremal in izkoristil postanek za počitek. Ob robu ceste je na tleh poleg predzadnjega vozila vojaška kapa. Vsaj tako je videti. Prav verjetno je, da so “zakuhala” vsa vozila, saj cesta na Lovčen še danes ni od muh. Serpentine na Lovčen obvladajo le izkušeni vozniki, tudi taki, ki tja danes vozijo turiste. Cesta na Lovčen pa je danes asfaltirana, na motociklu srečanje z avtomobili na ozki cesti ni težavno.

Slovarček:
  • c. kr.: cesarsko kraljevega

Viri:

Kraj: Lovčen
Datum: med leti 1916 in 1918
Avtor: neznan
Zbirka: Janez Lavrenčič
Skenirano: 10. 7. 2015
Oblika: fotografija


Viewing all 3578 articles
Browse latest View live