Tomšič je bil tudi navdušen jamar in član Jamarske zveze, do leta 1966 je bil tajnik mednarodnega speleološkega kongresa.

Tomšičevo delo zajema širok nabor tematik, žanrov in smeri: znanstveno in psiho fantastiko, satiro, humoreske, komedije, groteske, erotične in ljubezenske zgodbe, mistiko, pravljice, modrostne/filozofske zgodbe, socialno-politično prozo, svet otroške domišljije in drugo.

• Gospod s kravato, peti z leve je Slavko Hren iz občinske uprave Cerknica.
• Druga od njega desno je Jana Skuk,
• naslednji pa Boštjan Skuk.
• Za Boštjanom je Eni Bombač.
• Tretji zadaj z desne je Osman Ismalagič.
• Zadaj je prva ženska na levi Pavla Ivančič,
• pred njo pa Vida Strozack.

• Drugi iz desne je g. Caf iz uprave v Ljubljani.

• Čisto spodaj levo stojita Danilo Mlinar in Božo Levec.
• Moški desno od vrat je Ludvik Mele.
• Desno v svetli jopici in rokami navskriž je Marica Milavec, por. Jevđič.
• Takoj za njo tudi v svetli jopici sem Ana Ivančič,
• levo od mene je Helena Zidar.
• Desno od mene je Ana Primožič in
• zadnja, ogrnjena s plaščem Mimica Urbar.
• Četrta desno od vrat je Tončka Korenčič.

Rakovški telovadci so vsako leto priredili telovadni nastop z vajami na bradlji, drogu, parterju, gredi in v preskoku. Spominjam se, da so nastopili tudi v Cerknici, kjer jim je ploskala polna dvorana.

Metod Arko je fotografiran na začetku vaje na bradlji. Če se prav spomnim, naj bi bil v položaju vese, iz katere bo nadaljeval vajo. Pri vesi je telo v celoti ali deloma pod orodjem, vedno pa je težišče telesa pod točko, kjer se držimo.

Tudi v Cerknici se je telovadilo. V letih med 1958 do 1962 sem pri TVD Partizan v Cerknici telovadil tudi jaz. Naš učitelj je bil Tone Skuk, na katerega imam najlepše spomine, saj je na nas nesebično prenašal telovadno znanje in športno etiko.

Oblačila so jim izdelale domače šivilje (Zinka iz Velikih Blok, Mihova iz Nove vasi …). To kažejo tudi podobni kroji kostimov in oblek. Krila so bila le kakšen centimeter nad koleni. Podobni so si tudi modeli čevljev. V Cerknici sta bila na Veliki gasi trgovini Peko in Borovo in to je bilo to. Visoke pete se za valeto niso nosile. Na prsi so si pripele bele ali rdeče nageljčke z zelenjem asparagusa. Gotovo so bile ta dan prvič v najlon nogavicah pripetih s pasom. Hlačne nogavice so prišle v naše kraje šele okoli leta 1970.

Škoda, da skoraj poetično sliko kvari prozaičnost Cvetkotovih gospodarskih poslopij v ozadju. Takšna je bila pač realnost leta 1964 na Blokah.

1. Mlakar Matevž, Baragov,
2. Nelec Janez, Lekšanov,
3. Bavec Franc, Dubeč,
4. Pavlič France, Lekanov,
5. Žnidaršič Milan, Videč,
6. Žnidaršič Janez, Uoščiev,
7. Truden Franc, Šemacov.

Iz Iga vasi so bili internirani na Rabu tudi:

1. Krapenc Janez, ki je bil pozneje tudi v drugih taboriščih, kmalu po koncu vojne pa je umrl doma. Na Rabu je pisal dnevnik, ki ga hrani družina.
2. Strle Stanko, Knavskov
3. Mici Mlakar, Pirča
4. Vesel Lojze z Milanovega vrha, ki je bil slučajno v Iga vasi, bi ga pa gotovo izselili tudi, če bi bil doma, saj so velik del Gorskega Kotarja izpraznili in požgali.

Tisti, ki so ostali doma, večinoma so bile to ženske, so nase sprejele breme težkih razmer, saj je šlo tudi njim za golo preživetje. Ni bilo veliko moči in časa za žalovanje za umrlimi. Ženske so pokrile črne rute, se zakopale v delo in tiho molile.

Zanimivo je, da starejši ljudje večkrat omenjajo, kako je med vojno v Loški dolini polje dobro obrodilo, letine so bile nenavadno obilne, kot bi narava hotela ublažiti gorje, ki ga je prinesla vojna. Po razpadu Italije so začeli v dolino prihajali preživeli z Raba, ki so prej bivali v vaseh onkraj meje takratne Ljubljanske pokrajine, v Reški pokrajini, kjer pa so ob vrnitvi našli le gola pogorišča in so bili prisiljeni iskati kakršnokoli pomoč, da bi preživeli. V Iga vasi se spominjajo, da so imeli kar “stalne odjemalce” – za pomoč pri kmečkih delih so obubožani Gorani kot plačilo dobili nekaj živeža, kadar dela zanje ni bilo, pa so bili prisiljeni prositi po hišah, ne glede na to, kako zelo ponižani so se zaradi tega počutili. Večinoma so ljudje delili z njimi, kar so pač imeli – fižol, krompir, moko … Nekateri Gorani so poskušali tudi trgovati – prodajali so vžigalice ali kaj drugega, kar so uspeli prinesti z Reke.

V mali Sloveniji, kjer sodimo med tako imenovane tranzicijske države, je razslojevanje na peščico bogatih in naraščajočim slojem revnih, še toliko bolj boleče. Socialne probleme pa v veliki meri bolje premagujejo ženske (tako vsaj pravijo nekatere raziskave). Kolikor bolj se bo omenjeni proces nadaljeval in stopnjeval, toliko bolj bo pomembna vrednota, ki se ji reče solidarnost med tistimi, ki ne živimo od kapitala in premoženja, temveč od lastnega dela in znanja. Prav to pa je tista vsebina, ki v današnjem času označuje praznika, kot sta 8. marec in 1. maj.

Kljub poplavi raznih “novokomponiranih” praznikov in kljub velikim družbenim spremembam (ali pa prav zaradi njih) 8. marec ostaja kot dan, ki spominja in opominja na pravice žensk, ki so tudi človekove pravice. Ali kot so zapisale ženske na Uradu na žensko politiko:

“Enakost žensk in moških je eno temeljnih demokratičnih vodil moderne družbe. Je cilj, za katerega si morajo prizadevati vse države. Načelo enakosti in načini njegovega uresničevanja so zapisani v številnih dokumentih in deklaracijah OZN, enaka obravnava žensk in moških ter načelo enakih možnosti pa sta temeljna principa zakonodaje Evropske unije.” Ja, kar se nam zadnje čase malo sesuva po Merklovi krivdi.

Da je bil Anton Mele aktiven prebivalec Cerknice pričajo tudi podatki, da je bil član takratnega gasilskega društva Cerknica, izvajal je vzdrževanje in preglede gasilskih naprav in opreme na celotnem območju občine, bavil se je z vzdrževanjem in popravljanjem naprav v takratnem kinu in z upravljanjem dvorane, bil je član vodovodnega odbora in delal na vzdrževanju vodovoda v Cerknici, bil je inštruktor na področju motoroznanstva na gasilskih tečajih za vožnjo motornih vozil, kjer so udeleženci pridobivali vozniška dovoljenja. Poleg vsega tega je bil tudi član v takratni gledališki skupini v Cerknici, katere imena nisem uspel izvedeti.

Anton Mele je umrl leta 1959. V svojem življenju je s svojim delom in znanjem pustil velik pečat v naši Cerknici in mislim, da je prav, da se takih ljudi spominjamo tudi na tak način, preko Starihslik.

Prednja vrsta:

20. Tone Katern – Severjov, Bezuljak
21.
22.
23.
24. Tone Hren – Antonov, Bezuljak

Zadnja vrsta:

1. Otrin Helena – učiteljica
2.
3.
4.
5. Marko Turšič – Kotovčkov, Bezuljak

Spredaj:

25. Stane Škrlj – Dolnji Popkov, Bezuljak
26. Vinko Brezec – Čejdn’kov, Bezuljak
27. Janez Vesel, Brezje
28. (med dvema glavama)
29.
30. Minka Turk – Turkava, Bezuljak

Zadaj:

7. Alojz Debevec – Žogarjov, Bezuljak
8. Jože Turk – Turkov, Bezuljak
9.
10. France Obreza – Andrejev, Selšček
11. (desno, samo zgornji del obraza)

Spredaj:

56. Darči Bonač – Bonačeva, Begunje
57. Ivanka Meden – Tonkava, Bezuljak
58. Minka Žnidaršič – Žnidarjeva, Bezuljak
59. Anka Brancelj – Krajnča, Bezuljak

Srednja vrsta – pet učenk:

31. Minka Turšič – Tetna, Bezuljak
32. Ana Turšič – Turščeva, Nov Jork – Begunje
33. Minka Turšič – Dolnja Kotava, Bezuljak
34. Marija Petrič – Mivča, Begunje
35. Ana Košir, Selšček

Zadnja vrsta:

12. Milan Otrin, ravnatelj
13. desno pred Otrinom – Pavle Urbas – Urbanov, Bezuljak
14.
15.
16.
17.

55. Geni Franetič – Nacetava, Begunje
54. Zinka Furlan – Zogarjeva, Nov Jork – Begunje
53. Hermina Zalar – H’rblanava, Begunje

Druga vrsta:

52. Francka Debevec – Žogarjeva, Bezuljak
51.
50.
49. Ivanka Katern – Severjeva, Bezuljak
48. Minka Brezec – Čejdn’kava, Bezuljak
47.

Predzadnja vrsta:

Čelo neznane učenke
36. Pred njo Anka Kavčič – Rakiška, Bezuljak
37. Rozka Škrlj – Grmkova, Nov Jork – Begunje
38. Zdenka Rožanc – Kovačeva, Brezje
39.
40.
41. Olga Urbas – Urbanava, Bezuljak
42.
43.
44.
45.

Zadaj:

18. Mara Popek – Rubča, Begunje
19. Justi Rode, učiteljica

110. Franc Tavželj, Dobec
111.
105. Ivanka Hribar, Brezje
103. Silva Vesel, Brezje

Druga vrsta:

109. Alojz Obreza – Andrejev, Selšček
108. Jože Suhadolnik, Kožljek
107.
106. Lado Milavec, Begunje (Rakek)
104.
103. Silva Vesel, Brezje

Tretja vrsta:

63. Alojz Škrlj – Blažov z Ledine, Begunje (namrščen)
64.
65.
66. Janez Stražiščar – Mihcov, Begunje ( v svetli srajci)

Zadaj:

62. France Knap – Vilč, Begunje
61. Julij Zalar – Jakopov, Kožljek (nekoliko zakrit)
60. Jože Stražiščar – Mihcov, Begunje (stoji za 66)

Prva vrsta:

101. Danica Korošec – Korošcava, Begunjr
98. Franc Petrič, Begunje
96. Andrej Otrin, Begunje
94.
92.

Druga vrsta:

100.
97. Aleksander Zalar
95.
93. Janez Kranjc – Klemenov, Begunje
91. Jože Meden – Jagrov, Topol

Tretja vrsta:

99.
69.
70.
77.
72. Tone Debevec – Žogarjov, Bezuljak
74. Pepca Juvančič – Tonetava, Nov Jork – Begunje
73. Marinka Katern – Zrimškava, Dobec (za 74, zakrit spodnji del obraza)

Čisto zadaj (oba imata zakrita spodnja dela obraza):

67.
68.

90. Janko Košir, Selšček
89.
88. Franc Doles, Begunje
87. Beno Rožanc , Brezje
86.

Druga vrsta:

76. Mateja Otrin, Begunje
78.
80. Ivanka Stražiščar – Brešča, Dobec
82.
83.
84.
85.

Tretja vrsta:

75.
77.
79.
81.

Od leve zgoraj:

Anton Mele je omenjeni avto naročil 22. julija 1939 na Zastopstvu avtomobilov J. LOVŠE v Ljubljani in ga prevzel 30. avgusta 1939. Zastopstvo avtomobilov J. LOVŠE je imelo svoje prostore na Tyrševi cesti 35, v neposredni bližini ljubljanskega nebotičnika. Tyrševa cesta je bila leta 1952 preimenovana v Titovo cesto, po osamosvojitvi pa je bila cesta razdeljena in preimenovana v Dunajsko in Slovensko cesto.Gre za štirisedežni osebni avto DKW (Dampf-Kraft-Wagen) – Luxus kabriolet, slonokoščene barve. Poganjal ga je 700 kubični, dvocilindrski in dvotaktni bencinski motor z močjo 20 konjskih sil in je preko tristopenjskega menjalnika zmogel hitrost do 85 kilometrov na uro.

Podoben avto je leta 1940 kupil tudi takratni cerkniški trgovec Lojze Hren, ki smo ga na Starih slikah že omenjali. V zvezi s prispevkom “1943 Grahovo – Hrenov DKW”, kjer Slavko Hren pripoveduje, da so domobranci Lojzetu Hrenu vzeli DKW, ter pred tem manjkajoče dele avtomobila vzeli pri Meletovih, mi ni uspelo potrditi, da so bili ti vzeti prav iz DKW-jca z naše slike. Glede na to, da so imeli Meletovi mehanično delavnico in tak avto, je to čisto možno.

O nakupu avtomobila s slike obstaja tudi originalni račun. Cena je bila 40.000 din, Anton je ob prevzemu plačal 22.000 din, kasneje pa še tri obroke po 6.000 din. Velike cifre, zato sem se poigral s statistiko, ker hočem vsaj malo prikazati, koliko bi tak avto koštal danes. Leta 1939 je povprečna dnevna mezda znašala 25.15 din na dan. Se pravi, da bi delavec, ki bi celo plačo, šest dni na teden (nedelja je bil gospodov dan) dajal samo za avto, le tega izplačal v približno 1.586 dneh oziroma v približno petih letih.

Danes bi s povprečno dnevno plačo približno 40 EUR (upoštevajoč podatek, da povprečna mesečna plača znaša nekje 1035 EUR), preračunano po istem kopitu, lahko kupil avtomobil za približno 63.000 EUR. Ta izračun seveda ni popolnoma primerljiv z današnjimi časi, ker so kupna moč, ponudba ter potrebe ljudi čisto drugačne kot takrat.

V oči mi je padel zapis na računu “Potrjujem zahvalno prejem Vašega cenjenega naročila …”, kar govori o zelo spoštljivem odnosu prodajalca do kupca, kar danes kar malo pogrešamo.

Fotografija je nastala ob novi maši Stanislava Žerjala, zavednega Slovenca, v Cerknici. O sliki se je v izročilu ohranilo le, da je fotograf v svoj objektiv ujel prisotne na novi maši pred neznano hišo nekje v okolici cerkve.

Sošolec Stanislava Žerjala je bil tudi Orožen in skoraj gotovo je bilo, da je bil prisoten ob njegovi novi maši. Torej je tudi na tej sliki.

• levo spodaj: novomašnik Stanislav Žerjal;
• poleg njega: Jernej Martinčič, trgovec iz Dolenje vasi.

Na levi strani izseka je Krajcava žaga. Prej opisana železniška povezava med to žago in tovarno Brest je prečkala potok Cerkniščico čez leseni most, ki je bil bolj podoben brvi in je še dolga leta, tudi potem, ko je bila ta povezava ukinjena, služil za prehod čez potok v Koleno.

Spodaj Brestova iverka in skladišče žaganega lesa.

Ti je lepo videti leseni most čez Cerkniščico, ki ga je kasneje zamenjal današnji betonski most. Z regulacijo Cerkniščice se je tudi njena struga spremenila in ne gre več tako, kot je na sliki.

Cerkničani so ga najbolj poznali kot pilota potniškega letala, poleg tega pa je izhajal iz dobro znane družine Klammer, iz Dolenje vasi, o kateri smo že pisali. Letalsko kariero je začel v Mostarju, kjer se je izučil za vojaškega pilota, kasneje pa nadaljeval pot v civilnem letalstvu. Kljub temu, da je v času ko je letel za JAT, z družino prebival v Beogradu, je vsako leto domov prihajal na dopust. Da se bo nekoč za stalno vrnil v domače kraje je nakazoval s tem, da je na Peščenku zidal hišo. Prav ta hiša je bila takrat atrakcija, saj je bila malce drugačna od drugih hiš. Najbolj se je razlikovala po strehi, ki je bila res klasična dvokapnica, vendar je imela za razliko od drugih podobnih streh poševno tudi sleme in je zaradi te oblike posebna še danes.

V naših krajih se mlaji postavljajo pred hišami obeh mladoporočencev, in sicer po dva mlaja, morata pa stati točno sedem dni. V tem času je treba zanje skrbeti in jih po potrebi popraviti, če bi se zaradi kakšnega nepredvidljivega vzroka preveč nagnili in bi grozilo, da se podreta. Se pa postavljanje mlajev po Sloveniji razlikuje, odvisno od regije. Prav mlaji so tu igrali veliko vlogo, saj je obstajalo splošno pravilo, da v primeru, če bi se ženin izmuznil šrangi ali pa, če ne bi plačal odkupnine, bi fantje mlaje še isti dan požagali, kar bi bila sramota za ženina. Do sedaj še nisem slišal, da bi se v naših krajih to kdaj zgodilo, kljub temu pa so svatje ta skrajni ukrep vedno jemali resno. 

Takih pravil pri šrangi je bilo še nekaj. Eno tako je bilo tudi naslednje: če so svatje odvezali štrik je šranganja konec, s tem pa konec tudi barantanja. Ženin vseeno plača odkupnino, ampak višino le te določi on sam. To pa je sramota za domače fante. Zato je bila vedno postavljena straža na obeh koncih štrika, da ga ne bi kdo odvezal, tudi na tej sliki je tako. Lepo ne bi bilo niti to, da bi ženin takoj, brez barantanja, plačal odkupnino, vedno se moralo barantati, zato je bila praviloma prva cena odkupnine postavljena nenormalno visoko, potem pa so jo spuščali do zneska, ki so ga fantje pričakovali. Dostikrat se je za odkupnino dogovorilo (na skrivaj) že pred šrango, da so se s tem izognili kakšnim nepredvidenim neprijetnostim, kar resnično ni namen.

Sam sem bil velikokrat prisoten pri postavljanju mlajev in šranganju. Zagotovo lahko potrdim, da nismo nikoli predčasno podrli, ker smo bili vedno uspešni na šrangi, pa tudi šrange nam niso nikoli odvezali. So se pa na šrangah redno dogajale različne komične zgodbice in pripetljaji. Na šrango smo, poleg vsega kar tam mora biti, običajno prinesli še kobilo za rezanje drv in deblo, če se je dalo hrastovo in kakšno staro tesarsko žago. Take stare žage so se včasih dobile v vsakem skednju, ljudje pa so jih vedno radi dali, ker so vedeli, za kaj bo služila. Čeprav jih nazaj niso več dobili, saj je bila posojena žaga ponavadi neuporabna. To žago smo namerno skrhali, na kamnu ali betonu, da je čim slabše rezala. Temu smo rekli, da smo jo “razpelali”. Ko so se svatje ustavili pred šrango in po uvodnih formalnih opravilih, smo začeli barantati, jasno z nenormalno visoko ceno, v desetinah milijonov dinarjev. Nato je prišla ponudba, da se bo upoštevala višina odkupnine ženina, če obe priči prežagata deblo. Tu je bilo vedno smeha in kričanja, žaga normalno ni nič rezala, priči pa bentili. Če pa je slučajno rezala preveč, smo jo zalili s pivom, po nesreči seveda, da se je kar zalimala na deblo. Redko kdaj jim je uspelo deblo prerezati, razen enkrat, ko je bil priča eden izmed naših in je vedel, kaj ga čaka. Ko smo prišli do rezanja, je odprl prtljažnik avta, vzel ven motorko in nam prerezal deblo in kobilo. Kaj je sledilo se pa že ve.

Na kmetijah je imela žetev, tako kot košnja posebno mesto. Na njivi se nas je zbralo več sosedov skupaj, da smo lahko hitro poželi pšenico na eni njivi, naslednji dan pri drugem sosedu, dokler ni bilo požeto vse žito. Dekleta smo hodile žet v žrnado, za lon pa smo dobile za Vse svete hlebec kruha ali prešco, kot se je temu kruhu reklo. Na njivo s pšenico smo šle zgodaj zjutraj, ko je bilo še temno. Oblečene smo bile v boljše obleke, kot za na njivo s krompirjem. Oblekle smo se v temne kikle, svetle bluze, lepe fertohe, na glavi pa smo imele zavezane bele ali rdeče rute. Sabo smo imele dobro sklepane srpe in pa usovnik, v katerem je bila voda in osla za brušenje srpov. Prav pri brušenju se je marsikatera žanjica vžela v prst prav do kosti. Vedno smo imele s seboj kakšno fliko za obvezat, rano pa smo razkužili in ustavili kri z dobro premečkanimi listi rmana. To je bilo najboljše zdravilo za take poškodbe. Poresla smo delale žanjice same, snope pa so po navadi vezali moški, če pa jih ni bilo, smo tudi to delo delale ženske. Ko je bilo žito požeto, je gospodar prišel na njivo z vozom lojtrnikom, ki so ga vlekli konji ali pa voli. Žito smo naložili na voz tako, da je bilo klasje obrnjeno navznoter, zato, da se ni žito otresalo ven skozi lojtro. Zdaj je bilo treba voz samo še povezati. Na žito smo položili leseno žrd in jo na obeh koncih povezali z vrvjo, tej smo rekli porepnik. Voz z žitom smo zapeljali do kozolca, kjer smo obdeli žito v štant, tako, da je bil en snop obrnjen ven, drugi pa navznoter, tako je bilo žito varno pred ptiči.

Včasih, ko še ni bilo trideset vrst kruha, kot je sedaj in smo jedli samo tisto, kar smo pridelali doma, je bil vsak klas dragocen. Po njivi smo pobrali v košaro vsak klas in doma nahranili kokoši. Prav tako smo izkoristili vsak košček zemlje. Spomladi smo po ječmenu, ki je dozorel najprej, posejali strniško korenje. Ječmen smo poželi bolj visoko, potem pa strnišče dobro pregrabili in ga opleli, pa je na tej njivi zraslo še korenje, ki smo ga pobrali pozno v jeseni, največkrat že v mrazu.

Je pa morala biti za žetev dobra malica. Bil je bel kruh, prekajeno svinsko pleče, vinski štrukeljci, za pijačo pa bezgova šabesa ali kuhani jabolčni škundri. In kako smo hranili svinsko pleče, ko ni bilo hladilnikov, niti ne kakšnih dobrih kleti? Gospodinje so zavile okajene svinjske kose v časopis ali pa papir od škrniclnov. To so povezale s špago in dale v krušno peč. Tam so zavito meso dobro pokrile s pepelom in meso je bilo varno pred muhami, mišmi ali celo mačkami. Še ko smo septembra mlatili žito, je bilo za malico suho meso čudovite barve, lepo sočno, kot pomladi.

Pod roke pa nam je prišel članek, ki opisuje Vincenca in njegovega sina. Prispevek je bil objavljen 1961 v reviji Misel, mesečnik za versko in kulturno življenje Slovencev v Avstraliji. Članek je povzet po objavi v reviji Ameriška domovina, napisal pa ga je urednik Ameriške domovine Jaka Debevec.

Igra na hlodih je bila zmeraj zanimiva, pa ne vem zakaj. Bilo je lahko nevarno, ker se je hlod lahko obrnil in ti stisnil nogo ali pa se je na obleko prijela smola, če je bil hlod smrekov, potem pa je doma trpela zadnja plat.