Prvo slovensko berilo oziroma Abecednik je bil Trubarjev Abecedarium und der klein Catechissmus In der Windischen Sprach, Ane Buquice, is tih ty Mladi inu preprosti Slouenci mogo lahku vkratkim zhasu brati nauuzhiti, ki je izšel let 1550 v Tübingenu.

Kako pravijo prvemu berilu po svetu:
Søren og Mette – Danska, 1983
Read and write – Velika Britanija, 1965
Första Boken – Švedska, 1970
Katita – Peru, ajmaranščina, 1984
Abetare – Kosovo, albanščina, 1982
Dá leaba lásse ¡a máhtte – Norveška, laponščina, 1980
Gag nog gaman – Islandija, 1984
Mon premier livre – Švica, francoščina, 1969
Salabikář – Češka, 1967
Tani ati Teni – Nigerija, jorubščina, 1983
Jack and Jill – Avstralija, angleščina, 1976
Kei hea te Taniwha? – Nova Zelandija, maorščina, 1972

To je ta avto. Moj oče se je v Ljubljani fotografiral s prodajalcem in avtomobilom. To je isti avtomobil, kot tisti goreči avtomobil v Grahovem. Na tej fotografiji je obrnjen proti levi, na drugi pa proti desni. Če bi bila obrnjena enako, bi bilo še bolj očitno, da gre za isti avtomobil. Že če primerjamo zadnji del atomobila, je popolnoma jasno, da sta identična.

Na zadnjo stran je Slavkotov oče zapisal osnovne podatke o fotografiji.

Viri:

• Slavko Hren, Avstralija

Kraj: Ljubljana
Datum: april 1940
Avtor: neznan
Zbirka: Slavko Hren
Skenirano: 14. 8. 2015
Oblika: fotografija

Zdaj, ko je taka zima, da je ni in je toplo in vlažno, je toliko virusov v zraku, da brez očal vidim, kako migajo in čakaj na pravo žrtev. To sem praviloma jaz, ne uidejo pa tudi drugi. Da ne bi kupovali zdravil, ki so samo draga, pomagajo pa praviloma ne, vam ponujam domače zdravilo proti gripi Antigiripin, ki pomaga tudi proti vsem ostalim virusom. Za HIV ne nuca, tam pomaga navaden Aspirin, pa med koleni ga je treba tiščat.

Šumadijski čaj

Na vročem ognju prežgete cukr. Le-ta mora biti seveda v loncu. Ko karamelizira, ali po domače, ko postane rjav, ga zalijete z vročo vodo, da nastane gladka, oljno tekoča zmes in prilijete šnops, ki ima najmanj 50 voltov. Še malo pokuhate in popijete ter greste takoj pod kovter. Ne jamčim, da bo pobralo viruse, se vam bo pa zagotovo fučkalo zanje in za vse drugo. Pa še vse se bo vrtelo okrog vas. Komu pa to ne prija?!

Pred uporabo in o stranskih učinkih se posvetujte z mamo ali vaško zeliščarico.

Pa še en recept, samo za moške.

Moška moč

Po 20 gramov listov rožmarina, materine dušice, korenine navadnega dežena, zmletih semen smreke in koprive ter po 10 gramov žajbljevih listov, plodov vrtnega janeža in korijandrovega semena in 30 gramov dobre misli (to ni to, da vi mislite, kako vam bo fajn ratalo) med seboj dobro premešati. Tri žlice mešanice vsuj v liter vode in pusti, da zavre. Ko se ohladi, dodaj med (kar ne pomeni vmes, ampak strd – čebelji proizvod) in pij namesto vode. Ob tem je priporočljivo uživanje lešnikov, mandljev, orehov in rib, za nameček pa še mleka, močno zaslajenega z domačim medom.

Če ne bo ratalo, slabo vam bo gotovo.

Rožice prodaja zeliščarica na placu, sam so drage. Ceneje jih imam jaz, sam ni zanesljivo, da so tiste, ki morajo biti. Lešniki so najcenejši pri H…, ne bomo delali reklame, dokler nam ne dajo lešnikov gratis. Ribe imajo pa itak povsod, sam so hrvaške. Calvo ni dober. Če počakate do poletja, jih boste lahko nabrali v Cerkniškem jezeru. Pa pazite, pri katerem proizvajalcu kupite med, da se ne boste še zastrupili.

Pred uporabo in o stranskih učinkih se posvetujte s starim očetom ali vaškim kurbirjem.

Meni do selitve ni bilo, kar rada sem bila pri Klemenovih, poleg službe sem Pepci pomagala pri delu in imela brezplačno stanovanje in hrano. Jeseni leta 1959 pa mi je Klemenov Ivan dobil službo pri Gostinstvu Cerknica in tako sem bila tu na stanovanju polnih osem let. S Pepco sva postali dobri prijateljici. Ob nedeljah smo šli skupaj na veselico ali pa kakšen izlet. Ivan nas je peljal kar s službenim Unimogom. Tudi nekaj oblek sva si dali sešit obe enaki, da me je marsikdo vprašal, če sva sestri.

Najbolj sva se zabavali, ko sva lovili rake v potoku. Potok Cerkniščica je tekel prav ob Klemenovi hiši. Tu so bile speljane stopničke prav v potok in smo lahko prali perilo, peso ali korenje za v svinjski kotel ali pa se preprosto umivali. Poletni čas, ko je bilo v potoku malo vode, je bila možnost naloviti rake. Teh je bilo v potoku zelo veliko. Raki se lahko lovijo takrat, ko v imenu meseca ni črke R. Aprila jih še ni, potem so v mesecu maju, juniju, juliju, avgustu, septembra pa jih že ni več. Najlažje se jih odkrije pod kamenji, če je v potoku vode malo, ko pa je polna luna in je noč svetla, prilezejo ven in se hranijo po goščavi ob vodi. Takrat se jih lahko samo pobira v kanglico.

Rake sva dali kuhati v vrelo vodo, da postanejo rdeči. Največ mesa pride iz repa, samice pa imajo pod repom jajčeca, to pa je prava poslastica.

Moj novopečeni mož je trdil, da on raka ne bi jedel za vse na svetu. Pa sva se s Pepco dogovorile. Ko sem Tonetu pripravljala večerjo, mu je Pepca prišla ponudit dobro solato. Okisala je očiščene rake, dodala vse mogoče sveže začimbe in Tone je to z užitkom pojedel. Drug večer so bile za solato kumare.

On je pa rekel: »Navadi se mi delat tako solato, kot jo zna pripravit Pepca! «.

Jaz pa sem odgovorila: »Nisem mogla nabrati rakov, ker je padal dež in je potok poln.«

Samo zasikal je: »Ti babe, pa sta me!«

Najprej so me zanimali napisi. Na manjši levi stavbi piše: “KOLKI TRAFIKA ZNAMKE”, poleg je tablica, na kateri bi lahko bil obris orla, nekakšen grb ali emblem. Na večji stavbi je slovensko- angleško – francoski napis v več vrstah in s črkami različnih velikosti:

● HAVRE- NEW YORK

● FRANCOSKA LINIJA – FRENCH LINE

● CIE GLE TRANSATLANTIQUE

● CIE CHARGEURS. REUNIS, SUD ATLANTIQUE

● TRANSPORTS MARITIMES -ZA POMORSKE VOŽNJE V JUŽNO AMERIKO ARGENTINIJO URUGVAJ IN KANADO.

Nad vrati je polkrožen nečitljiv napis, ki se konča z “ul.”, spodaj pa je številka 35 – očitno sta na njem hišna številka in ulica, poleg na veliko piše ZASTOPNIK IVAN KRAKER. Na sosednji stavbi piše še:” Jos. Presker” …

Na sliki je enaindvajset potnikov in njihovih spremljevalcev, sorodnikov, prijateljev, kolegov … in zadaj še štiri – predvidevam – zijala iz trafike in ladijske poslovalnice, med njimi mogoče tudi postrešček v službeni kapi. Šest žensk je na sliki – pet spredaj, ena v zadnji vrsti. Mogoče je katera poročena moškim poleg nje. Bosta odpotovala skupaj, ali je prišla le po slovo?

Večinoma so oblečeni v boljše gvante, lajbelce, moški razen enega nosijo kravate, bele srajce in klobuke, ženske pa obleke, nekatere prav po modi tridesetih let, ter klobučke, čeveljce s paščkom, lepe tuašlne, dolge ogrlice … Prav v sredini sedi starejša ženska v daljšem krilu. Tisti v beli bluzi s temno pentljo je moški za njo položil roko na ramo, ona pa je roko sprožila za hrbtom ženske poleg sebe, ki svojo roko drži na njenem kolenu …

Obrazi so resni, skoraj tesnobni, nobeden ni nasmejan. Skrajno levo sedi odraščajoč fante, ki je mogoče pripadal kateremu od parov – ali pa se je čez ocean podal kar sam? Kajti na sliki je spodaj z lepim rokopisom napisano: Odpotovali so iz Havre 4. julija 1928 z brzoparnikom “Paris” v severno Ameriko. Pomislila sem, da je bila fotografija morda nekakšen dokument ladijske družbe ali zavarovalnice, pa se je izkazalo, da gre le za spominski posnetek skupine izseljencev, ki se večinoma najbrž niti (še) niso poznali med sabo.

Riglerjeva Meri o svojem šolanju ni veliko pripovedovala, omenila pa je, da je bil prav tisti čas v Ljubljani strah in trepet razbojnik Tone Hace, ki je bil doma iz sosednje vasi in ga je Meri mogoče vsaj na videz celo poznala. Slišala je, kako si je razbojnik Hace privoščil ljubljanske žandarje, ko se je mimo njih v spremstvu ministrantov sprehodil preoblečen v duhovnika. Živo se je spominjala, kako so potem nekega jutra prodajalci časopisov po Ljubljani do onemoglosti vzklikali: “Razbojnik Hace prijet! Berite, berite!”

Ko sem leta 1969 prišla v službo, sem tam tudi jaz spoznala Haceta, ki je po prestani kazni – spokorjen in prevzgojen (?) – postal kuhar v Kovinoplastiki. Ko sem se nekaj pozneje po daljši odsotnosti vrnila, je bil Hace že premeščen na novo delo v vratarnico. Šla sem mimo, ko se je iztegnil skozi okence in zavpil: “Kaj si pa delala, da imaš tako debelo rit! Prej si bila bolj fejst baba!” … Nekaj sem nebogljeno jezikala nazaj v obrambo svojega ozadja, pa me sploh ni poslušal.

Že precej v letih je bil takrat, a je še vedno delal, saj ni imel dovolj delovne dobe za upokojitev. Bil je bister, robat, imel je poseben smisel za (črni) humor, rad se je pogovarjal in veliko bral, živel pa precej skromno. Iz tega obdobja je najbrž najbolj znana njegova službena anekdota, ko je v skladu s pooblastili pred vstopom v tovarno ustavil neznano osebo (mogoče niti ni bila tako neznana, a jo je Hace imel na piki), ki pa je bila slučajno novi direktor oddaljenega TOZDa Kovinoplastike. Prišlek se je nad Hacetovim ravnanjem razburil in ga nahrulil: “Kaj ti ne veš, kdo sem jaz?!” Hace pa (menda): “Če bi ti vedel kdo sem jaz, bi se pa v hlače usral!!” O nadaljevanju in posledicah anekdota ne govori, vendar je Hace zadnja leta službe preživel v vratarnici majhnega dislociranega obrata …

Včasih se mu je zahotelo heca ali zgolj pogovora, pa je iz “njegovega” obrata odhajajočega domačega zelenokjunca zgrabil za kravateljc in zatulil: “Kaj si ukradel?!… Štanco?”

Ko je ustrahovani prišel k sebi in dojel, da gre za hec, sta kakšno rekla in Hace se je pomirjen vrnil v svojo vratarsko kabino h kruhu in kavi, ki ju je morda malo prej žvečil…

Pri nas imamo malo zemlje, ampak za na lopato in motiko delat, je je pa vseeno preveč. In smo tudi mi kupili traktor – TV 420. Je bolj kot traktor ena igračka.

Pred leti sem brala v časopisu, da ima ena prekupčevalec Mercedes na daljinsko upravljanje (pa ne igračo, ampak ta zaresnega). Pa kaj misli, da ima? Saj imamo mi tudi traktor na daljinsko upravljanje. Pravzaprav je na samoupravljanje. Ko ga je ata enkrat pozabil zabremzat, je šel sam naprej. Ampak je bil pameten in se je ob češpi ustavil. Pa se nismo nič hvalili.

Ko so okna nehala tesniti, jih je bilo treba zamenjati in posledično je bilo treba popraviti fasado. Prišli so trije zidarji. Bosanci, ker danes samo še oni zidajo. Imeli so veliko volje do dela in kele, lojtre pa ne. In so vprašali, če imam jaz kakšno.
»Imam. V skednju je, kar pojdiva iskat, ker sama je ne morem nest, je prevelika.«

Odprem vrata skednja, Bosanec pa reče: »Joj, Tomo Vinković!« in to s takim glasom, kot bi videl lastno mater.

Tri dekleta na desni strani: Marica, Pavla in Stana so že uspešno končale nižjo gimnazijo v Logatcu. Bile so vse tri odličnjakinje in tako jim je vodstvo šole odobrilo brezplačno stanovanje in hrano v dijaškem domu. In kam po končani gimnaziji? Kamorkoli bi šle, bi bil strošek za internat prevelik za naše takratne razmere. Dekleta so se za nekaj let vrnila domov in delala na kmetijah, potem pa so se ena za drugo zaposlile na Brestu v Cerknici, Marica in Pavla pa v gostilni v Logatcu.

• Učiteljica Jana,
• vsestranska zaščitna Vida Kocjančič, Sv. Vid,
• Zofka Hribljan, Tavžlje.

• Marija Šivec, Osredek,
• Milka Milavec, Osredek,
• Marica Tekavec, Rudolfovo,
• Pavla Rudol, Rudolfovo,
• Stana Ponikvar, Sv. Vid.

Meri je po prihodu iz Amerike odraščala v Danah, kjer sta starša kupila Jakopetovo domačijo. Potem je šla v triletno trgovsko šolo v Ljubljano, učno dobo oziroma vajeništvo pa je opravila v Cerknici pri Kravanjetovih, kjer je tudi stanovala in v prostem času pazila na dva fantka. Pripovedovala je, kako jo je Boris, poznejši zobozdravnik, prosil: “Meli, ne do tlama!” – “Meri, ne do trama!”, ker se je bal, da bi ga zauckala previsoko in bi padel z gugalnice. Meri se je kot trgovka vrnila v Dane in odprla trgovino, ki jo je po poroki z Ivanom Antončičem z Vrha leta 1933 predala sestri Ivanki, sama pa z možem poprijela v najeti hiši Maksa Strleta z gostilno in trgovino. Bila je zelo podjetna in delovna ženska. Poleg gostilne je ročno prala in v oddaljenem potoku izpirala še perilo iz šestih graničarskih karavl na Javorniku, ki so se v zameno oskrbovale v njeni trgovini, mož pa je graničarjem s konjem vozil perilo in fasengo na mejo. 

V njeni gostilni so se zbirali tudi tihotapci živine, saj je v tistem času kontrabant cvetel do neslutenih razsežnosti. Prav zato sta Meri in mož leta 1939 dala gostilno v najem njenemu bratu Feliksu Riglerju in ženi Francki, sama pa odpotovala v Zagreb, kjer sta odprla lokal, v katerem so se zbirali in prenočevali domačini iz Loške doline, ki so na Hrvaškem, zlasti v Bjelovarju, kupovali konje in jih prodajali v Italijo. Bil je dober šeft, a ostala sta le eno leto, kajti grozila je vojna in “v Zagrebu je bil vsako noč kakšen mrtev na ulici”, kot sta pripovedovala … “Najbolje, da greva domov, kajti to ne bo imelo srečnega konca …” sta rekla in se vrnila v Podcerkev, kjer je bila najeta hiša kmalu naprodaj in po nekaj zapletih tudi postala njuna last.

Leta 1940 sta se lotila obnove hiše in ravno ko so podrli ostrešje do štekadurja, je Ivan dobil poziv na orožne vaje, kjer je ostal šest mesecev, Meri pa je vso obnovo izpeljala sama. Mož se je vrnil, ko so že nosili pohištvo v obnovljene prostore …

Poleg hiše z gostinsko sobo je domačija imela tudi “salonček”, preurejen iz nekdanjega hleva. V njem je bilo med vojno leta 1943 , ko je bila Loška dolina osvobojeno ozemlje predvideno, da bo tam potekal pouk, saj je bilo v redni šoli to prenevarno, a ni potrjeno, da je do tega tudi res prišlo. Hacetova Stanko in Ana, takrat še otroka, se spominjata, da se je nekaj dogajalo pri Grabnarjevih, ne vesta pa kaj. Vsekakor so pristojni prišli na ogled prostora in soglašali, da je “salonček” dovolj primeren za razred. Pač pa je nesporno, da je bil med svojim bivanjem v Loški dolini večkrat pri Grabnarjevih pesnik Karel Destovnik Kajuh, ki je kot član kulturniške skupine 14. divizije jeseni 1943 nastopal na mitingih v vaseh Loške doline.

Dijaki so zelo lepo urejeni, dekliške frizure so vse do zadnje kratko, spodaj skoraj vse enako ravno pristrižene, pa je vseeno vsaka drugačna. Nekatere tudi zato, ker so nakolmane, druge pa imajo lase spete z zapenčki.

Na sliki je tudi nekaj moških in nekateri so gotovo predavatelji, mogoče je med njimi tudi ravnatelj, a dva ali trije so videti vrstniki deklet na sliki. So bili sošolci ali so imeli kakšno drugo vlogo, da so se znašli na tej sliki?

KDE so si pridobile tudi več manjših elektrarn, ki so jih imele za rezervo ali pa so jih opustile. Taka je bila Zadružna elektrarna v Cerknici, r. z. z o. z., ki je prišla v posest KDE sredi novembra 1953. Zgradili so jo leta 1927. Leta 1930 je proizvedla 20.000 kWh. Ob prevzemu je imela 2,5 km omrežja v Cerknici. Dve leti so jo KDE imele v rezervi, potem pa so jo opustile.

Ko je moj sin hodil v osmi razred, so ga kar naprej spraševali, v katero šolo bo šel po končani osnovni šoli. Ko se je tega že malo naveličal, je rekel: »Tri leta bom šel na pastirsko, eno leto na elektro, pa bom električni pastir.«

Kot vsem drugim krajem tudi Rakitni druga svetovna vojna ni prizanesla. Tudi sodeč po vojaku je bila tedaj okupacija Italije. Tod mimo so prihajale in odhajale čete vojakov iz Notranjske in Dolenjske proti Ljubljani in obratno. Tomšičeva brigada se je večkrat spopadla z vaškimi stražami v zaselku Novaki.

Po končani vojni je bila Milka dodeljena na Unec s še dvema dekletoma, kjer so bile za kuharice oficirjem JNA, ki so bili nastanjeni pri Enžku na Uncu. To so bili večinoma Hercegovski borci, ki so osvobajali naše kraje: Postojna, Planina, Ravbarkomanda in Grčarivec. Tu je Milka spoznala lepega oficirja Jovico in se kmalu poročila z njim. Takoj po poroki je bil premeščen v Požarevac, kjer sta živela kar precej let, in potem v Novi Sad. Ko smo se včasih dobili na obisku pri Milkinih starših v Borovnici, mi je Jovica dejal: »Tamo u Unecu počivaju moji dobri prijatelji, moji soborci, povej jim, da jim šaljem pozdrave.” Na Uncu je namreč grob neznanim padlim borcem in to so bili njegovi prijatelji. Ko je bil Jovica upokojen, sta se z Milko vrnila v Slovenijo in živela na Vrhniki.

Za te posnetke so uporabljali papir Ferania.

Cerkniški fotograf Jože Žnidaršič je pripovedoval, da je ob nedeljah pred cerkvijo večkrat čakal fotograf. Napravil je posnetke ljudi, ki so naročili fotografije. Film je poslal v Ljubljano, kjer so film razvili in napravili povečave. Naslednjo nedeljo je v bližnji gostilni slike predal naročnikom.

Prišla je vojna in vse obrnila na glavo. Justini je v odločilnem trenutku sosed namignil, da sovražniki že poizvedujejo za njo in ponoči je odšla od doma čez Loško dolino in Gorski Kotar v Belo krajino. Konec vojne je tam dočakala kot partizanska bolničarka. V Beli krajini je srečala tudi soseda Janeza Škrabca – Malizjevega in najbrž sta se že tam dogovorila, da se po koncu te kalvarije vzameta. Poročila sta se leta 1948 in zagospodarila na Malizjevi kmetiji. Imela sta hčerko Mileno in sina Janeza. Po smrti moža Janeza se je Justina pri 53. letih prvič redno zaposlila. Delo je ponovno dobila pri vojski in nato v tovarni Kovinoplastika Lož v Novi vasi. Delovno dobo pri kasarni je na koncu, kot vsi ostali, dokazovala s pričami. Tudi heroj Daki je zastavil svojo besedo, da je dobila skromno pokojnino.

Ob njeni smrti leta 2006 sem ji kot sovaščan v slovo povedal nekaj besed in si shranil papir na katerega sem jih zapisal. Takrat si nisem mislil, da bom o njej  pisal še enkrat.

Enostavna poletna obleka s pikčastim vzorcem in belim ovratnikom je bila značilna za zadnja leta pred vojno. Lani jeseni smo si Bločani ogledali zaključek festivala folklornih skupin v Sežani. Skupina iz okolice Gorice se je predstavila v prav takih oblačilih in obutvi, z zgodbo o življenju v tistih letih. Zmagali so!

Da gremo smo se dogovorili v gostilni na tiho. Bil je še en fant z vasi in eden iz Postojne. Jaz sem šel na Silvestrov večer od hiše do hiše v vasi voščiti z besedami: “Voščim vam srečno in veselo novo leto in ob enem vas pozdravljam!” Nihče me ni jemal resno, samo sestra je začela jokati. Prišel sem domov, šel spat in ponoči me je zbudil prijatelj. Plašč sem vrgel skozi okno, da mama ne bi opazila. Seboj si lahko vzel samo plašč, vse ostalo je bilo sumljivo. Tudi mama se je zbudila in se pojezila, kam spet grem, češ da sem bil že včeraj zunaj. Odgovoril sem ji: “Mama grem, pa ne bom dolgo!”

No, mame potem nisem videl do leta 1971, ko sem se prvič vrnil domov. Najbolj hudo je, ko greš in ne smeš povedati, da se ne boš vrnil. Ne moreš se posloviti. Iz vasi je veliko ljudi kar izginilo, največkrat poleti, ko je bilo bolj toplo.

Ko sem prvič prišel domov, me je šla iskat tudi mama. Vse sem videl ponovno po 16 letih. Mama je imela ob »šporgetu« kišto za drva. Tam je sedela in me že velikega fanta vzela v naročje, ter me močno objela. Mislim, da tudi njej ni bilo lahko.

Na meji smo potem čakali cel dan, da je bilo prosto in smo prišli čez brez skrbi, da bi nas kdo opazil. V Trstu nas je sprejela policija in tam sem ostal 3 tedne. Potem so me premestili v kamp Fraschette, kjer sem ostal leto in pol. Te kampe so naredili med vojno. Bili smo politični begunci. Odšel sem od doma, ker me je doma oblast “zafrkavala”.

V kampu je bilo veliko različnih narodov (Bolgari, Afričani, Romuni, Madžari, Jugoslovani, Albanci itd.). Vsi smo čakali na internacionalne vize za begunce in določitev dežele, v katero se selimo. Vsi smo bežali iz sistemov ven. Kamp je imel zidane stavbe in v sobi je bilo 180 moških. Spali smo na pogradih. V tem kampu ni bilo žensk in družin. Dobivali smo hrano. Za nas so skrbeli dobro. Pretepanje in kraja sta bila strogo kaznovana. Policija je imela v kampu štab, ki je vse nadzoroval. Tam me je večkrat obiskal tudi brat Pepi, ki je živel v Rimu in si je že utiral pot do vojaškega generala.

Dobil sem vizo, Campo Fraschette, Alatri, Italija, 1956

Ko sem dobil vizo za Avstralijo sem bil zelo vesel. Tisti čas so jih pošiljali tudi v Kanado in Nemčijo. Ker sem imel brata v Avstaliji, so me poslali tja. Avstralijo sem videl kot nekaj boljšega od domače vasi.

Tudi hrana je bila dobra in vsak dan so nam dali tudi malo vina. Denarja nisem imel nič. Nam je ta družba za begunce plačala vse na poti. Moj brat je pred mano potoval v Avstralijo celo z letalom. Na ladji se spominjam, da so bili samo Hrvati od vseh narodov nekaj zelo posebnega. Držali so se skupaj in nosili ustaške značke. Mene so enkrat označili, da sem “dober kolega od Hrvata”. To mi ni bilo nič všeč, tako da sem se jim malo odmaknil.

Do Melburna smo se ustavili približno štiri krat. Brat, ki je šel od doma šest mesecev pred mano, me je čakal na obali. Bil je že poročen.

V Avstaliji smo se Slovenci držali skupaj. Lotili smo se različnega dela. V Snowy Mountains sem kopal tunele, potem sem šel sekat sladkorni trs. To je res težaško delo, ker moraš vse kar nasekaš, tudi sam odvleči stran. Velikokrat sem bi z enim delom čisto zadovoljen, pa je prišla družba, ki me je prepričala, da je drugje boljši zaslužek in boljši pogoji, pa sem šel drugam. Dostikrat sem spoznal, da to ni bilo res in sem spet iskal novo delo. Ker sem jim bil všeč, sem hitro postal delovodja, kamor sem prišel.

Vmes sem spoznal tudi svojo ženo Sandro. Za tri leta sva se preselila tudi na Novo Zelandijo.

V Sydney sva se vrnila 1968. Sabo sva prinesla 8.000 dolarjev in s tem sva lahko kupila z malo zadolžitvijo hiško za 13.500 dolarjev. Imela je 4 leta. Če pomislim koliko so danes vreden hiše v Avstraliji, kar težko verjamem, da je to mogoče. Zaposlil sem se v tovarni, ki je delala železne cevi premera 1 m in dolge 10 metrov. Kmalu sem postal delovodja. Sandra je delala kot trgovka. Po sinovem rojstvu ni šla več v službo. Je bila pa velika borka delavskega sindikata. Lahko sva lepo živela od moje plače.

Domov sem se prvič vrnil leta 1971. V Sloveniji ni bilo nič drugače. Še vedno so vse delali konji in ročno. Ženi Avstralki je bilo to zelo všeč, tako, da je fotografirala vse zanjo nenavadne stvari. Ko so naju vozili proti Zarečju, sva na njivah videla strašila. Obrnil sem se k ženi in ji bolj v šali rekel, da bo tudi ona za moje domače ljudi kot kakšno strašilo.

– Smo frej, ker je Prešeren umrl!
– Pa kaj, saj je še kakšen drug tud’!
Se strinjam z njo. Bi bili lahko še kakšen drug dan frej.

Alkohol je sila, ki poganja, predvsem slovenske pisce. Cankar in Prešeren bi bolj malo pisala, če ne bi svojih ideja zalivala in bila nesrečno zaljubljena. Če bi se Julija poročila s Prešernom, ne bi nikoli napisal Krsta pri Savici, ker bi sedel doma na zapečku in pil lipov čaj. Samo soneti nesreče bi bili nekoliko daljši.

Je pa France pisal tudi druge vrste poezijo, o kateri pa se nismo učili v šoli, ampak so nas o njej podučili starejši kolegi in je naskrivš krožila od ust do ust. Govorim o manj znanih, zabavnih verzih, ki jih je Prešeren pisal ob vsakršnih priložnostih. Večinoma so to kratke pesmi, uperjene proti moralizmu družbe, dvoličnosti cerkvene morale ter nasploh v tisto plat človekovega življenja, ki naj bi bila grešna. Zdaj so drugi časi, naj vam teknejo ti verzi.

Če s mislil, vlačugar, vlačit se tako,
te treba v Ljubljani nikol ni bilo.
Ti lahko dobil bi bil conto doma,
da b’ kozje molitve učila te bla.
Kako da se birtom trebuhi redé?
Ker žrejo, pijejo do belega dne.
Kako da se ferboltarjem trebuhi redé?
Kri kmetov pijejo pijavke hude.
Kako da se dohtarjem trebuhi redé?
Zato ki nobeden k njim prazen ne sme.
Kako da se peamtarjem trebuhi redé?
Zato, ki se mazat vsi radi pusté.
Kako da se farjem trebuhi redé?
Za maše jim nosijo neumne žene.
Kako da se nunam trebuhi redé?
Zato ki se farjam porivat pusté.

Ko pa smo že pri Prešernu – 1901. leta je začel v Ljubljani voziti tramvaj. Ne, nima zveze s Prešernom, še ne. Predstavnika jare gospode današnjih dni, mož in žena, sta bila povabljena na banket, ki tudi nima zveze z banko. Žena je bila še bolj jara kot mož in ni imela pojma, gospod je bil bolj inteligenten in se je zavedal ženinih “vrlin” pa ji je tudi povedal, da če bo kakšno trapasto zinila, da jo bo pod mizo brcnil in naj utihne. Na banketu med večerjo na davkoplačevalske stroške, je beseda nanesla tudi na kulturo, na poezijo in končno na Franceta. In en kulturno ozaveščen gospoda povpraša jarico:

– Gospa, a poznate Prešerna?
– O, ja! Sem ga prejšnji teden na tramvaju srečala.

Je tako kasirala pod mizo, da je imela še teden dni modrico. Ko sta šla pa z možem domov, je vprašala, kaj je naredila narobe.

– Trapa, je rekel mož, kako moraš reči, da si prejšnji teden srečala Prešerna na tramvaju, če pa že več kot petdeset let ne vozijo več!

Rotor turbine, ki ga vidimo na sliki, in vsi drugi njeni deli, so bili v celoti izdelani v Meletovi delavnici. Zamisel za izdelavo žage se je Toniju Meletu porodila že leta 1934, ko je popravljal okvarjeno tovarniško izdelano Milavcovo žago v Dolenji vasi. Ker je bilo za pogon take žage potrebno veliko moči, je padla še ideja, da izdelajo močno vodno turbino, ki jo bo gnala.

Vse načrte je Toni Mele izdelal sam in jih imajo Meletovi še danes. Rotor in lopatice so ročno skovali, dolge in masivne osovine so izdelali z veliko stružnico, ki jo je Toni kupil v Škofji Loki prav v ta namen. Robustna rabljena stružnica – z letnico izdelave iz leta 1875, že takrat je bila stara – je bila tako velika, da so jo morali odrezati za en meter, da so jo sploh spravili v delavnico. Običajno se je v takšnih primerih dozidalo prostor, pri Meletovih pa so se zaradi želje, da turbino čimprej izdelajo, odločili za predelavo stružnice.

Kot je bilo že omenjeno, so bili vsi deli turbine in žage izdelani pri Meletovih. Posebnost je bila tudi jeklena konstrukcija žage in posebna izdelava ojnic z ležaji. Tudi izdelava ohišij ojničnih ležajev ima svojo zgodbo. Najprej je bila zamisel, da ta ohišja izdela poklicni kovač (imena ne vemo) iz Martinjaka, ki je imel v svoji kovačiji veliko mehansko kladivo. Temu kladivu so rekli kar “norc”. Delo z njim je bilo težko in nevarno, zato je kovač ocenil, da ohišij ležajev ne bo mogel izdelati, oziroma bi bila izdelava le teh prenevarna. Ker ni šlo drugače, so na koncu tudi te sami izdelali v Meletovi delavnici.

V ta namen so najprej naredili posebna klešče, s katerimi so na nakovalu držali in obračali neobdelano ležišče ležaja. Dva pa sta, vsak s svojo težko macolo kovala, to je bilo ropotanja. Klešče so se ohranila vse do danes in se še vedno nahajajo v delavnici Zvoneta Meleta, ki nam je pred kratkim tudi omogočil, da smo jih fotografirali.

Spredaj stoji Toni Mele, desno od njega pa Franc Mele – Jagenški. Otrok, ki sedi na rotorju turbine je France, sin Franceta Meleta – Jagenškega.

“Strašno lepo in s poudarkom je recitiral: ‘Veš, mama, lepo je živeti, toda za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti!’” se spominja udeleženka mitinga v Starem trgu Vilma Mlakar Prosenc, takrat stara 11 let. “Še danes ga slišim!” pravi.

Marija Plos iz Podgore pa se ob sliki spominja: “Bilo je po nemški ofenzivi. Bili smo pri dopoldanski nedeljski maši, po maši pa so nas prestregli partizani in nas usmerili na miting, ki je potekal pri cerkvi. Spominjam se Kajuhovega obraza, ne pa tudi kaj je recitiral. Pač pa se spomnim Matevža Haceta, ki je imel zelo dolg govor. Zapomnila sem si nekaj njegovih besed: ‘Bežimo, pa bomo še en čas bežali, a nazadnje bomo zmagali!’ Govoril je zelo glasno in po domače. Vsi pa so bili zelo izčrpani, lačni, žejni in prezebli.”

Obstajajo tudi druge fotografije kulturniške skupine s Kajuhom v Loški dolini. Ena od njih skupino prikazuje na poti v Kozarišče, v ozadju se vidijo Kucelj, Vrh in Podgora …

Marta Paulin-Brina se v prvem obdobju bivanja kulturniške skupine na Notranjskem, septembra 1943, spominja mitingov v naslednjih vaseh: Šmarata, Podgora, Dane, Podlož, Nadlesk, Pudob, Kozarišče, Iga vas, Babno Polje, Prezid, Nova vas, Vrhnika, Viševek, Žerovnica, Lož, Podcerkev, Loški Potok in Studenec na Blokah. Nato so imeli miting 3. novembra 1943 na Petelinjeku nad Poljanami, na dan oktobrske revolucije 7. novembra v Mrzli Jagi (ali Jami) nad Jurščami, po ofenzivi pa v novembru 1943 spet v Loški dolini, na Blokah in drugod: Šmarata, Vrhnika, Stari trg, Metulje, Topol, Ravne, Benete, Gora, Globel, Nova vas … Zatem so se kulturniki z divizijo premaknili na Dolenjsko, naprej na Hrvaško in končno na Štajersko.

Kajuhova zbirka sedemindvajsetih pesmi s preprostim naslovom Pesmi je bila natisnjena novembra 1943 v javorniških gozdovih v osemintridesetih izvodih na skromni zalogi papirja iz gradu Snežnik, ki ga je v partizansko tehniko prinesel kurir Tone iz Viševka … Marta Paulin-Brina piše, da je bil papir moker in so se črke na več mestih razmazale. Obstaja tudi fotografija razmnoževanja Kajuhove zbirke Pesmi, 18. novembra 1943 pri Starih Ogenjcah (Notranjski listi II.).

Kot je znano, je Kajuh, star komaj enaindvajset let, svojo življenjsko pot končal 22. februarja pri Belih Vodah nad Šoštanjem, prav blizu rodnega kraja. Ob njem v Žlebnikovi hiši je bil takrat poleg drugih tudi Franc Bavec Gregorinov iz Podcerkve, ki ga je po usodni bitki skupaj s Tonetom Žnidaršičem Mezinovim, prav tako iz Podcerkve, tudi pokopal.

Na tem izseku je poleg Karla Destovnika Kajuha najbolj viden Vilko Žnidaršič, ob njem sta njegovi mladi sorodnici Vilma Mlakar in Malči Vesel iz Iga vasi, zadaj pa Jernej Zabukovec iz Loža. Moški v ozadju je mogoče Vilmin starejši brat.

Kajuha se je dobro spominjala tudi Meri Antončič, Grabnarjeva mama, saj je bil pesnik večkrat v njihovi hiši v Podcerkvi. Stanoval je nekaj časa v Vrhniki pri Zakrajškovih, kjer mu je požgana vas navdihnila še zadnjo pesem z naslovom V slovenskih vaseh. Marta Paulin-Brina piše, da je pesem nastala v začetku oktobra 1943. Zapisala si jo je v beležnico, saj jo je Kajuh le povedal, sam pa je nikoli ni zapisal.

Na sliki prepoznamo moža, ki smo ga imenovali Janezkov Jože, a ne vemo priimka. Doma je bil iz Dan, gotovo pa bi bralci strani Stareslike prepoznali še koga.

Pripovedovali so mi, da se je ta miting odvijal po nedeljski maši, ko so odhajajoče iz cerkve ustavili partizani, rekoč, naj še malo počakajo, ker bo zdaj miting. Z okna kaplanije ga je opazoval tudi duhovnik Lovšin. Kdo je še nastopal, se je pozabilo, bil pa je vsekakor prisoten harmonikar.

Oglejski grad Snežnik je že pred stoletji izginil, njegova zgodovina pa je zavita v temo. Leta 1269 je nastopil upravno službo vitez Majnard Snežniški, ki je dobil ime po gradu. Schönburgi so prišli na posestvo leta 1853 in bili tisti, ki so posestvu vtisnili svoj pečat. Najprej so dvorec med leti 1860 in 1864 povišali za eno nadstropje, da bi pridobili več bivalnih prostorov. Verjetno pa so najprej nadzidali že prej obstoječi okrogli obrambni stolpič, na vzhodni strani pa so prizidali teraso s prav tako okroglim stolpičem na vogalu. Posebno temeljiti so bili posegi na območju grajskega parka. V letu 1905 do postavili svetilke v bližini dvorca, pet let kasneje pa še ničelni kamen, ki je še ohranjen in je označeval izhodiščno točko snežniških gozdnih poti. V tem času so tudi prenavljali ali na novo gradili številne gospodarske in gozdarske stavbe. Grajska pristava zajema več gospodarskih poslopij, v katerih so številni okoličani služili svoj vsakdanji kruh in nekateri so tu tudi stanovali s svojimi družinami. Kompleks sedmih gospodarskih poslopij grajske pristave leži vzhodno od gradu na nekoliko višjem svetu. Ko je v šestdesetih letih 19. Stoletja Jurij Schönburg Waldenburg prišel na svoj podedovani grad, je posebno pozornost namenil urejanju neenakomerno izkoriščanih gozdov in propadajoči grajski pristavi.

V letu 1905 je bila do gradu napeljana prva telefonska linija. Ob pristavi je bil urejen zelenjavni vrt, na pobočju za vrtnarijo, kjer so bili nekoč pašniki, pa so uredili slivov drevored, ki je »kasneje nudil sirovino za priljubljeno snežniško slivovko« – tako Schollmayer, ki so jo prodajali v litrskih steklenicah z reliefnim napisom Schneeberg.

Med vojnama je tu potekalo dobro organizirano delo grajskih uslužbencev: uradnikov, gozdarjev, logarjev, lovcev, kočijažev, šoferjev, kolarjev, mizarjev in drugih obrtnikov, ki so skrbeli za grad in gozdove.

Za časa italijanske okupacije je bila v pristavi nastanjena italijanska posadka divizije Ravenna. Ves kompleks je bil zaradi varnosti ograjen z dva metra visokimi jelovimi bruni in bodečo žico.

Leta 1944 je bilo v enem od poslopij zavetišče za partizanske otroke. Zanje je skrbela učiteljica iz Cerknice.

Po letu 1945, ko je država nacionalizirala posestvo, so se v pristavi vrstili razni obrati s svojimi pisarnami, skladišči, garažami, konjskimi in govejimi hlevi, svinjaki in čebelnjaki. Na zemljiščih okrog pristave pa so bili vrtovi, njive, travniki in pašniki raznih gospodarjev. V stanovanjih nekdanjih grajskih uslužbencev je živelo osem strank, nekateri izmed njih pa so še po tem letu ostali v stanovanjih kot najemniki.

Leta 1951 je Predsedstvo vlade ustanovilo na pristavi svojo ekonomijo, ki naj bi z lastnimi pridelki olajšala delo grajske kuhinje, saj tako v kraju samem, kot v bližnji okolici ni bilo dobiti zelenjave in mleka. Ekonomijo so leta 1965 ukinili.

V tem času sta v enem delu pristave domačina Jože in Nežka Mlakar odprla dobro vodeno gostišče, ki je s svojo ponudbo privabljalo številne obiskovalce. Znano je bilo po bikovih jajcih ali lepše povedano govejih prašnikih in kremšnitah (kremnih rezinah) pred katerimi se lahko skrijejo tudi tiste na Bledu. Mamine so bile pa najboljše. Morda zato, ker jih ni več. Z nekajletno vmesno pavzo je delovalo vse do leta 1989, pristava pa je s tem izgubila velik del obljudenosti.

Z drobilnikom so drobili kamenje v gramoz, ki so ga nato uporabili za ceste. Takega drobilnega stroja bi bili danes veseli v vsakem muzeju, ki hrani eksponate tehnične dediščine. Vprašanje je, kje je končal, imamo pa vsaj njegovo sliko. Levo spodaj za delavci in nakladalnim mostom je kup kamenja, metali so ga v drobilnik. Za vojakom, ki drži roke v pasu, za zadnjim kolesom stroja, je kup gramoza. Med fotografiranjem so vojaki prenehali z delom in vsak je zavzel svoj položaj. Eden izmed njih se je oprl na lopato, za njim in levo sta dve samokolnici.

Konstrukcijska zasnova z dvema ploščama je enaka pri vseh podobnih drobilnikih. Princip drobljenja, sicer na bistveno manjšem stroju, če zanemarimo način pogona, prikazuje npr. drobilnik iz Gerstenhofa. Na spletu je kar nekaj posnetkov, vendar nikjer nisem našel takega stroja iz začetka dvajsetega stoletja, ki bi bil samohoden, z lastnim pogonom drobilnika.

Naletel sem tudi na Muzej starih strojev (Muzeum starých strojů). Poslal sem jim sliko in jih prosil za mnenje, saj sem menil, da ne gre za povsem običajen stroj. Odgovoril mi je solastnik muzeja g. Radek Bednář. Pravi, da predstavlja ležeči enovaljni motor z Wattovim regulatorjem pravo izjemo pri takih samohodnih drobilnih strojih. Prav iz tega vidika je zanimiv. Ocenjuje, da gre za štiritaktni bencinski Ottov motor, ima viden magneto. Za pogonsko gorivo je uporabljal morda tudi petrolej. Gospod Bednář je prosil, da uvrsti fotografijo stroja iz tega prispevka v ustrezno fotografsko razstavo njihovega muzeja, s čimer sem se strinjal.

Muzej starih strojev in tehnologij je neprofitna organizacija. Ustanovila ga je skupina mladih navdušencev. Za cilj imajo ohranjanje tehnične dediščine, ki predstavlja razvoj industrije v devetnajstem in dvajsetem stoletju predvsem na ozemlju Češke in Moravske. Imajo tudi restavratorsko delavnico. [3] Dva parna valjarja firme Zettelmeyer so kupili pri nekem podjetniku pri nas v Sloveniji. Med drugimi eksponati si ju lahko ogledamo v videoposnetku muzeja, ki je bil posnet ob dnevu odprtih vrat. Muzej je zagotovo vreden ogleda, na spletu je v zvezi z njim na voljo še nekaj videoposnetkov.

Desno od njiju vidimo dve veliki kolesi – vztrajnika, ki ju ima vsak tak drobilnik.