Mlekarji so bili vedno dnevna vez med vasmi, prinašali so novice, marsikatero okroglo so slišali in jo še sami dokončno zaokrožili ter jo nazadnje prodali v Novi vasi kot suho zlato. Prebilov Jože je bil poleg furmanstva tudi znan godec. Mnoge ohceti je preigral in tudi moj oče Lojze ga je jeseni leta 1946 dobil za godca, ko se je ženil z Mihovo Ivano v Topolu. Za večje ohceti si je Jože dobil za pomoč bobnarja. Če ta ni imel pravega bobna je moral dajati takt z udarjanjem na ribežen ali kar na štokrle, da je bil le takt prav poskočen. Znan bobnar je bil Ušakarjev Janez iz Velikega vrha. Kakšnega večjega števila skladb Jože ni imel na repertoarju. Najraje je zaigral tisto ” Mi smo vojaki, korenjaki, kako nas gledajo ljudje …”. Na vsaki ohceti ali veselici jo je zaigral večkrat, pravijo, da jo je znal igrati tudi rikverc.

Ustavili so se pred Lenčkovo gostilno in trgovino v Velikih Blokah, ki je takrat še delovala, kot govori napis na hiši z imenom lastnika Ivana Korošca, ki pa je bil takrat že pokojni. Po letu 1950 je Lenčkova Olga z Ivanom Miklavčičem odprla gostilno v hiši čez cesto, kjer je še danes. Trgovino pa je podjetje Škocjan preselilo v hišo Lojzeta Škrabca – Malizja na vasi.

Jožeta je pot navadno vodila od doma na Hudem Vrhu v Metulje, Topol, Ravne, Runarsko, na Studenec in Veliki Vrh in nazadnje v Novo vas. Delovnik mlekarjev se je po oddaji mleka mnogokrat končal v bloških gostilnah in marsikateri zaslužen dinar je stekel po grlu.

Lani spomladi umrli ljudski pevec Anzeljc Franc – Petrač s Hudega Vrha je znal zapeti lepo furmansko pesem, ki jo je zapisala Ljoba Jenče:

Izkupiček za svinjsko kožo je v najboljših časih pokril stroške za čreva, špine, klavca in sol, pozneje pa je cena tako padla, da so kožo nesli prodat samo zato, da je ni bilo treba zavreči. Nekateri so spet začeli delati klobase kuožarce in so zato zaklano žival poparili, nadrgnili s smolo kolofonijo in ščetine zelo natančno postrgali in očistili. Šele nato so kožo odrli, skuhali, zmleli, dodali nekaj mesa in slanine, sol, poper in česen ter napravili klobase. Te so na hitro okadili in nekoliko osušili, potem pa kmalu pokuhali, takoj za klobasami iz pljuč. Babnopoljci v Bukovici so kožarice s kislim krompirjem tradicionalno jedli o božiču po polnočnici.

Za klanje prašiča so bile potrebne obsežne priprave, saj je bilo delo zahtevno in pomembno. Že teden prej se je pripravljalo začimbe: sol, črno meto, majaron, poper, česen, čebulo. Kupiti je bilo treba kašo in riž, za velike ljubitelje klobas tudi dodatna čreva in kolofonijo, napraviti ali kupiti špine pri kom, ki jih je imel za prodajo … Izposoditi si je bilo treba stou, se dogovoriti s klovcam in najmanj štirimi možmi za držat, zagotoviti dovolj šnopca, nekaj črnega vina in dovolj velikih posod za vse mesovje, ki ga je bilo potem treba spraviti v red. Gospodinje so si našle kakšno prijateljico, sosedo ali sorodnico za čejva prat, da je naporno, zahtevno in odgovorno, pa zelo zoprno delo v ledeni vodi hitreje minilo. Nekatere gospodinje so tudi za kri mešat prosile kakšno bolj trdno žensko, kajti sodelovati pri klanju živali, ki se jim je v dolgih urah krmljenja, nege in skrbi priljubila, je bilo zanje preveč. Čeprav so bila taka čustva nekdaj luksus in znak mehkužnosti, so si jih nekatere vendarle dovolile … Moja tašča je pripovedovala, da se je morala iti zmeraj kam skrit, da ni slišala cviljenja živali.

Jaz se ne spomnim, da bi kdaj rekli, da je praznik, ko smo klali prašiča, kvečjemu pomembno delo, ki se je začelo že v jutranjem mraku in trajalo še najmanj ves naslednji dan. Možje, ki so prišli držat, so začeli s štamprlom šnopca, potem so šli po pujsa, ki je seveda jokal, da je šlo skozi ušesa in srce. Odtekajočo kri je bilo treba prestreči v posodo, jo mešati, da se ni strdila in potem postaviti na toplo, najbolje kar na peč, dokler je klouc ni rabil. To je trajalo kar nekaj časa, saj je naprej razdelal žival: odrezal in obesil glavo, odrl kožo, obesil žival in odprl drub, obesil pljuča, izločil želodec, vranico, ledvice in mehur, izločil jetra, kjer je skrbno izrezal žolč, dal zavezana čreva v škaf in razsekal meso na dve polovici, da se je hladilo. Gospodinja je prišla po kos jeter, ki jih je pripravila za malico v zosu ali pražena na čebuli, poleg je postregla svež kruh, ki ga ta dan ni smelo manjkati, pa kaj za popit. Če je bil klouc ljubitelj maliganov, je bil od tu naprej včasih že precej vinski in se mu je zato kdaj vsulo tudi premalo ali preveč soli in popra v klobase …

Še pred malico je klouc s črev obral obačouno ali čejvno mast in jih pripravil za pranje, da so šle ženske z njimi čimprej k potoku, kajti po malici je že začel delati kravice, ki so jih ženske takoj skrbno in pravilno skuhale in dale hladit … medtem so se skuhala in zmlela jetra in pripravila maščoba ter začimbe za te bajle klobase. Pri črnih klobasah ni smelo manjkati črne mete – ruonte na Babnem Polju – in/ali majarona, pri belih pa ne česna, ki je od prejšnjega dne čakal namočen v litrskem loncu. Česnovo vodo je mesar porabil za mesiene klobase, goščo pa za te bajle …

Ker ni bilo hladilnikov, so te čarne in te bajle klobase, ko so bile kuhane, zložili narazen kam na hladno – na podstrešje ali v hladno klet. Treba jih je bilo kmalu porabiti in prva peka se je zgodila že za večerjo. Takrat so dobile tudi oceno: so primerno slane, dobro dišijo, so ravno prav mastne, sta bila riž in kaša prav kuhana, da niso klobase preredke ali da ne pokajo? Slabe klobase so bile sramota za hišo in klouca. Ta jih je poleg prate nekaj dobil za luon, po dve ali več – odvisno kaj in koliko so imeli v dobrem – so jih dobili sosedje: tisti, ki so posodili stou, tisti, kamor smo hodili po mleko, pa še vsi, ki so tudi nam poslali koline in še kdo. Tako se ni moglo zgoditi, da bi se klobase pokvarile, pa še vsi v vasi smo jih bili   siti vso zimo. Danes je klal ta, jutri drugi. Po pripovedovanju so poprejkedaj pojedli in razdelili tudi guodlo, v boljših časih so je bile deležne živali, posebno če je bila redka in ne preveč mastna …

Nekoč, že davno, v prvi polovici petdesetih let, je šel paket s prato in klobasami z avtobusom k tetam v Ljubljano. Kako so se dogovorili, da je ena od tet prišla točno določenega dne k avtobusu po paket, ne vem, najbrž je bilo kar nekaj dolgoročnega načrtovanja in dopisovanja. Je morda morala priti večkrat vprašat … ? Je pa potem okoli novega leta po obratni poti poslal Dedek Mraz iz Ljubljane za ta malo škatlo za čevlje, iz katere se ji je potem prikazala prva pomaranča v življenju, prvi arašidi, ki se jim je takrat reklo kikiriki, velika, dišeča in dragocena jedilna čokolada, ki je tehtala 100 gramov in knjižica z neverjetno lepimi slikami z naslovom Sneguljčica, ki se je ni bilo mogoče nagledati in naposlušati še nekaj generacij …

Kajpada bi bilo mogoče napisati še cel roman o tem, kako se pere in žlajma čreva, kako se cvre in shranjuje mast, kako suši meso in kako ima potem vsak udek svoj gudek. Pa lokalni recepti za to ali ono vaško ali hišno posebnost tudi niso kar tako – a naj ostane kaj še za drugič…

Včasih bencinski servisi še niso bili trgovine z vsem mogočim in nemogočim in tudi ne samopostrežni. Tam je bil prodajalec, ki ti je prijazno, ali pa tudi ne, če je imel slab dan, napolnil avtomobilski rezervoar, bencinski tank po domače in potem tudi kasiral. Danes moraš vse sam in za starejše gospe, ki tega nismo vajene iz prejšnjih časov, je to kar mali problem. Jaz dolgo let nisem tankala sama, ker ne znam oziroma si nisem upala. Vedno sem naredila najbolj neumen in trpeč izraz na obrazu in šla v stavbo servisa in tam lepo prosila, če bi mi lahko nekdo natočil, ker jaz pa ne znam. Pa so mi. Potem mi je postalo že malo nerodno in se po navadi nafehtala enega od dedcev. In ker človek obrača, Bog pa obrne, se je zgodilo, da je bil tank prazen, pa nobenega domačega dedca pri roki. Saj, ko jih človek rabi, jih nikoli ni. Naslednji dan je bilo treba v službo, lučka je pa kar svetila, kot da je večna lučka v tabernaklju. Kaj naj? Nič, bom spet fehtala črpalkarja. Kadar ima hudič mlade, jih ima veliko pravijo in na črpalki je bila gužva pa nisem imela srca, da bi zaposlene še jaz morila. Po pravici povedano, bilo me je tudi sram, da bi vsi tisti ljudje slišali, da še vedno ne znam sama tankat. Pa sem. Sama. Ne boste verjeli, preživela sem.

Ne pomnim se, kdaj nazadnje so se lahko otroci takole sredi ceste mirno sprehajali. Tudi igrali smo se na cesti, ker je bilo zelo malo prometa. V zabavo je bilo pa tudi, da smo skušali uganiti, kakšne znamke avto se bo najprej pripeljal mimo.

Bil je velikonočni čas. Z mamo Olgo sva se odpravili na pot z vlakom najprej od Rodika do Kozine in nato z vlakom iz Kozine do Trsta po progi v dolini Glinščice, ki se je imenovala tudi proga vseh svetih. Postaje na tej progi so bile: Hrpelje-Kozina, Sv. Elija, Sv. Anton, Sv. Ivan, Sv. Ana in Sv. Andrej. Ta proga je bila zgrajena leta 1887, kot odcep deset let prej zgrajene proge Divača-Pula.

V Trst sva z mamo nesli nekaj jajc, kokoš in najbrž kakšno skrito slivovko. Očetov stric po njegovi materi, ki sva ga obiskali, je stanoval na Via delle Settefontane in imel poitalijančeno ime Giuseppe Balbi (Jožef Babič). Srečanje po dolgem času je trajalo nekaj dni. Mama ga je poleg drugega izkoristila tudi za najino prvo slikanje. Postavili so naju pred neko trgovino z znanim reklamnim napisom STOCK Liquori 1884 in na drugi strani vrat z reklamo za Coca Colo, da se je vedelo, da sva se slikali v Trstu. Pri nas v Rodiku so takrat po hišah in cerkvenem zidu še kraljevali napisi: “Napred Dalmatinci, osvetite Istru!”, “Tujega nočemo, svojega ne damo!”, “Tukaj je Jugoslavija!”, ki so spominjali na čas osvobajanja Istre in Trsta ter na čas ravno končane tržaške krize.

Tudi domov sva se odpeljali z vlakom. Danes proge Kozina – Trst ni več. Leta 1958 so jo ukinili in leta 1966 pobrali tračnice. Po trasi te proge je speljana lepa sprehajalno- kolesarska steza. Lani sem, po 60. letih od moje prve vožnje z vlakom, to traso prehodila peš.

S črev, ki jih je klouc pazljivo zavezal, da ne bi onesnažil zunanje, čiste strani, je obral maščobo ter odstranil salo in mrene, ki so jih držale skupaj. Zdaj so bile na vrsti ženske: v škafu so jih odnesle k potoku ali – če res ni bilo druge izbire in je bilo vode na pretek – k vodnjaku in začele: z ostrim nožem so odrezale kak meter črevesa in ga pazljivo izpraznile ter splakovale v čisti tekoči vodi toliko časa, da je bila notranjost čista. Nato so črevo obrnile in odstranile sluz, ki se je še držala ter ga odložile v pripravljeno posodo. Zelo je bilo treba paziti, da ne bi po nerodnosti tanke opne predrle in česa umazale – taka čreva niso bila uporabna. Včasih je bila stena zelo tanka in se je strgala že pri premikanju. Da bi bilo to delo lažje, so nekateri žival dan pred zakolom nehali krmiti. Enako so očistile tudi želodec in mehur.

Ko so bila čreva oprana, jih je klouc – ki največkrat sploh ni bil poklicni mesar, ampak le moški, ki je bil tega dela vešč – čreva ožlajmal: z lesenim nožem ali robato gladko palčko je previdno ostrgal zdaj zgornjo, prejšnjo notranjo plast črevesa, tako da je ostalo le čisto vezivno tkivo in ni bilo ničesar več, kar je bilo v stiku s črevesno vsebino. Takšna čreva so v vodi skupaj s koščki olupljene čebule počakala na svojo nadaljnjo usodo – polnjenje z maso za krvavice, jetrnice, kožarice, pljučnate ali mesene klobase.

Ni čudno, da nekateri trdijo, da kralj živali ni lev, pač pa prašič! Kako do zadnjega vlakna so prav pobožno porabili vse od njega! Samo parklji so ostali in – po temeljitem obiranju in obkuhavanju – še kosti, pa nič drugega, tudi ščetine so porabili. Ko se zdaj bašemo s svinjino iz mesnice, se ne spomnimo več, s kakšno pobožnostjo in hvaležnostjo so včasih ravnali z mesom domačega prašiča, kako skrbno uporabili vsak grižljaj …

Vsak udek ima svoj gudek, se je reklo – vsak kos se porabi ob določeni priložnosti: klobase so pojedli še pozimi skupaj z zeljemin in krompirjem – najprej bele in črne, nato pljučnate in kožarice, mesene klobase in špeh pa so čakale za kakšno težje delo – gozdarsko malico na primer ali za prebolevnika, ki ga je bilo treba okrepiti, pa so mu košček ocvrli skupaj z jajcem. Ušesa, rep in parklje so pokuhali v kavri in ješprenju, morda poleti naredili tudi žieuco. Opečena mesena klobasa z jajcem in kruhom je služila kot sijajen nadev za žinkrofe, ki so jih dobili kosci skupaj z enolončnico iz zelja, krompirja in fižola. Košnja in žetev sta pobrali tudi pleče in druge manjše kose suhega mesa. Šunko, želodec ali mehur so pojedli za veliko noč in druge velike praznike. Masti za zabelo je bilo pri vsakem obroku le toliko, da je zacvrčalo, če ni bilo ravno kakšnega garaškega dela pri hiši. Skrbna gospodinja, ki je zredila “kot konje” velike in debele prasce, ki so imeli za štiri ali pet prstov špeha in je z živili varčno ravnala, je imela vsega ravno prav do naslednjih kolin, mogoče je kak liter masti celo prodala ali podarila …

O svetem Antonu, ko so imeli ate na Poljanah god, so morali mama zmeraj skuhati svinjsko glavo. Z veliko slastjo so si ate privoščili čike – maščobo s svinjskega obraza, da je bilo vse mastno in se jim je cedilo po bradi … O sveti Marjeti pa so mama na masti ocvrli tašce za svoj god, da so lahko dali, če jim je kdo prišel voščit. Pa lipov čaj.

Zelške jame se nadaljujejo naprej proti toku Raka skozi Vodni rov. Tu je od zadnjega sifona še nekaj metrov (približno 20) neraziskanega podzemlja do rovov Velike Karlovice ob Cerkniškem jezeru, od koder priteka Rak.

Vir pravi, da so potapljači s karlovške in škocjanske strani prišli do vznožja udornice Šojca. Pokojni Tomo Vrhovec je s karlovške strani prišel v neki rov, kamor verjetno ni kasneje zašel nihče več. Ker na »oni« strani ni bil nikoli dovolj daleč, ni vedel, ali je že na Škocjanski strani ali ne. (To je povedal mojemu viru Tomo osebno.). Če štejemo zraven še udornico Šojco, potem smo skupaj. Drug vir pa pravi, da skozi ni mogoče prav zaradi te udornice. Živa skala namreč zapira pot in verjamem, da če bi bilo tisto kamenje moč premakniti, bi ga voda zagotovo.

Konja imata na vratu komata. Komat ima notranji del iz usnja, ki se imenuje lipkis. Komat je napolnjen z žimo, zato da konja ne ožuli pri vpregi. Konja sta povezana na voz preko štange (oje) in stranskih kjeten (verig). S strani je bila vprega povezana na driklc. Po pripovedovanju Šentkovega ata, so driklce včasih uporabljali tudi pri vaških pretepih.

Voz je sestavljen iz prve in zadnje preme. Prva prema ima trakel (na njej je pouza), ridof in ročico za bremzanje (zaviranje). Med prvo in drugo premo je sura (okrogla ranta, premera cca 15 cm in dolžine 4 m). Sura je bila iz lesa bresta ali jesena. Zadnja prema ima tudi ročico za bremzanje (zaviranje). Na vozu so dile za dnu (deske) in prluge (stranske deske) ob ročicah.

Prva in zadnja prema sta bili narejeni iz brestovega lesa (Ulmus spp.), ki je izredno trd in žilav. Včasih so uporabljali tudi les jesena (Fraxinus spp.), ki ima prav tako visoko žilavost. Vendar je bilo treba tu uporabiti le veliki jesen (Fraxinus excelsior). Tisti, ki je rasel ob potoku (Fraxinus ornus), ni imel enako dobrih lastnosti. Ali kot je rekel Šentkov ata:”Tisti les je preveč žleht“.

S konji, plužno in plugom so takrat sadili krompir pod brazdo. Tako njiva po posaditvi ni imela značilnih grobov (nasipov) in jamlčov (jarkov), kot so danes ob strojnem sajenju. Pravo obliko so dobili šele potem, ko so prvič okopavali krompir.

• Franc Žnidaršič – Šentek,
• Risova Aga,
• Francka Žnidaršič – Šentkova,
• Matija Obreza – Cibkov,
• Tatjana Nared,
• Runčeva Ana.

Slikali so se na novi cesti (Cesta 4. maja). V ozadju sta Bajčkova in Žovitova hiša.

Plužna na sliki je ena redkih stvari, ki je Šentkovim ostala po požaru leta 1943, ki so ga povzročili Nemci. Ob napadu na Cerknico so Šentkovi prav takrat kopali krompir na njivi v Ušivku. Tako jim je ob srečnem spletu okoliščin (če lahko ob tej tragediji sploh lahko tako rečemo) ostal voz z voli in krompirjem. Pa s plužno, seveda.

Skupino je osnoval in vodil učitelj Tone Avsec, doma z Vrhnike, ki je kot dijak učiteljišča plesal pri folklorni skupini KUD Kajuh v Ljubljani in tam pridobljeno znanje prenesel v Loško dolino. “To je bilo vse Tonetovo delo!” je delovanje skupine komentirala nekdanja plesalka Marija Perušek. Z njegovim odhodom na novo delovno mesto pa je tudi folklorni ples v Loški dolini zamrl.

Za pomoč pri prepoznavanju članov folklorne skupine sem prosila Marijo Kandare Perušek, ki tudi hrani prav takšno sliko. Začeli sva v zadnji vrsti skrajno desno, kjer s harmoniko v rokah stoji Marjan Mlakar iz Iga vasi, poleg njega je Ivanka Lekan Strle, takrat Matjonova iz Pudoba, ob njej je Uhančkov Tone iz Podloža, sledita Ana Kraševec, Kukčeva, takrat Carova iz Podgore ter Mehalov Janez iz Dan. Zadnja v vrsti je Milena Šumrada, Jefkena iz Kozarišč.

Spredaj čepijo: prvi od leve Ivan Žagar, Jurčkov iz Starega trga, poleg Marija Razdrih Kraševec, takrat iz Šmarate, sledita pa Feliks Lekan, Matjonov iz Pudoba in Marija Kandare Perušek iz Šmarate.

• Tone Uhančkov iz Podloža, mogoče se je pisal Kočevar,
•  Ivanka Lekan iz Pudoba, o kateri sem bila prepričana, da je Urbanova Meri, pa se je izkazalo, da nikakor ni ter
• Marjan Mlakar iz Iga vasi, ki je vsaj leta 1956, če ne tudi prej, po vajah skupaj z Bločenovim Ivanom in Fricovim Viktorjem, ki sta bila oba iz Podcerkve (od nekdaj je to vas muzikantov) nadaljeval z godbo, v veliko veselje mladine iz vse doline.

• Ivan Žagar iz Starega trga,
• Marija Razdrih iz Šmarate,
• Feliks Lekan iz Pudoba,
• Marija Kandare iz Šmarate.

Najmanj trije plesalci s slike še živijo.

Bile so poletne počitnice, oblečeni sva v poletna oblačila, obe imava lase spletene v kitke, zavezane z mašno.

Velikokrat smo za igro v cunjice zavijale polena in jih s tem spremenile v punčke. Pogosto smo se igrale trgovino in kot trgovke skušale govoriti bolj pravilno ali celo tako kot tržaška gospoda, ki je ob nedeljah prihajala v rodiške gostilne.

Peričice

Poglejte ročice, poglejte roke,
poglejte kak’ pridne peričice smo me.
Pa peremo, pa peremo po celi ljubi dan.
Pa peremo, pa peremo po celi ljubi dan.
Pa užemamo …
Pa obešamo …
Pa likamo …

Spomnim se, da smo mulci poleti, ko ni bilo vode, velikokrat zahajali sem in prišlo prav do vhoda v jamo. Iti naprej nas je bilo strah. Iz jame je namreč vel precej neprijeten in zlovešč hlad in zna biti, da se je prav skozi tako jamo spustil Dante v pekel. Sedaj se sprašujem, če ni mogoče tudi v tej jami živel zmaj, ki se je hranil z devicami pa je umrl od lakote, ko je le teh zmanjkalo. Splošno znano namreč je, da gre dan danes več nedolžnih v zapor, kot pa pred oltar.

* * *

Dostop do lovišča na vrhu Javornikov je bil otežen, saj je bil edini možni dostop po cesti preko Otoških dolin. Ali pa peš. Zato bi bilo zelo priročno, če bi imeli lovci možnost prenočitve. Iz tega razloga so se tudi odločili za postavitev lovske koče.

Koča je postavljena pod hribom Škalun (tudi Kalun, nadmorska višina 1102 m). Mestu kjer je postavljena, rečemo po domače tudi Voukovc. Ob koči, ki je bila menda nekdaj vojaška bolnišnica, je mogoče najti kar nekaj starih bunkerjev s podzemnimi zaklonišči.

• France Braniselj – Mežnar,
• Bojan Klančar,
• Dušan Klančar,
• Stane Braniselj – Kašče,
• Tone Šparemblek,
• Silvo Orel,
• Tone Braniselj – Kašče,
• Tone Mevc.
• Na prvi sliki, na sredini na čoku, sedi Tone Braniselj – Mežnar.

Plesalec skrajno desno je dr. Mirko Ramovš, še živeči neprekosljiv strokovnjak za slovenske ljudske plese.

Slovarček:

• untarca: spodnje krilo
• lajbelč: telovnik
• použa vintat: polža zvijati

Viri:

• prof. Tone Avsec, Medvode, januar 2015, ustno

Kraj: Ljubljana
Datum: 1964
Avtor: ni znan
Zbirka: prof. Tone Avsec
Skenirano: 4. 12. 2015
Oblika: kopija fotografije

Gospodinje so nasušile polne skrinje sadja, so pripovedovali. Veliko hiš je namreč imelo lepe sadovnjake, saj sta tako Stara Jugoslavija in pred njo Avstro-Ogrska pospeševali sadjarstvo, omogočali ugoden nakup sadik in v šolah poučevali o umnem sadjarjenju ter drugih gospodarskih rečeh. Mnogo šol je imelo svoj vrt in sadovnjak, kjer so se učenci med drugim učili sajenja, cepljenja, nege in oskrbe sadnih dreves. (Učili so jih učinkovite samooskrbe, a ne da?

*

Moj oče je velikokrat pripovedoval, kako jih je na Gornjem Jezeru o tem učil učitelj Lado Furlani, ki je tiste čase prišel čez mejo v Jugoslavijo iz primorskega Štandraža. Čez leta je učil tudi mene in zatem še mojega sina … Znanje iz tistih dni je oče s pridom uporabil na domačem vrtu, ko so v času velike krize Mramorjevi otroci željno pričakovali vsak sadež posebej: najprej drobne češnje črnice, za katere so tekmovali s kosi, potem mirabele v juliju, nato cibore ali grehke ali kakor so že rekli tistim malim češpljicam. (Šele pred nekaj leti se mi je posvetilo, zakaj so dedci tudi mladim dekletom radi rekli cibore …). Za njimi so prišle debelejše ringlote, kmalu tudi zgodnji beličniki, vmes še ribez in nato vse po vrsti: careviči, kosmači tja do zimskih sort – železnikarja in krivopeclja ter čisto nazadnje bobovca. Imeli so tudi slive, hruške in orehe. Hruške cepljenke so bile zelo v časteh – medenka, viljamovka in cukrenka; tepke, moštarice in drobnice malo manj. Nasušili so vreče škundrov, sliv, hrušk in orehov, nekaj so stisnili za mošt in jeseh, vse ostalo namočili za šnopc, ki so ga potem počasi kuhali pozimi in včasih kar sproti tako množično pokušali, da ni bilo kaj shraniti … Nekaj teh krepko čez osemdeset let starih dreves na Jezeru še vedno obilno rodi vsaj vsako drugo leto, kljub desetletni zapuščenosti in žledu, ki jih je močno razredčil in poškodoval.

*

Ko sem bila majhna, me je oče včasih posadil na rumeni otroški sedež iz lesa, ki ga je sam izdelal in pritrdil na svoje kolo. Sedež ni imel naslona, je pa bil vseeno udobnejši kot gola štanga. Na njem sem sedela, se kot klop oprijema bilaunce in držala noge skrbno na nastavke vilic prvega kolesa, da ne bi noga zašla med špice in bi oba padla.

Tako sva se pripeljala na Jezero, na očetov dom. Po začetnih pozdravih je bilo treba takoj na vrt. To je postalo prav nekak obred, potekalo je vedno enako, počasi in med tihim kramljanjem. Šli smo v gruči zlagoma z dvorišča čez vaško pot navzdol mimo hiše tete Neže in Županovih: oče, teta Štefka, stara mama, ki je bila že zelo bolna, sestrična Zdenka, jaz in rjavi pes Rufi … Skupaj smo potem obhodili ves vrt, se ustavljali pri posameznih drevesih in poslušala sem očeta in teto, ki sta gledala v krošnje in ugibala ali bo kaj pridelka. Teta je podrobno poročala, katero drevo je cvetelo in koliko časa, katero je cvetelo v dežju ali sploh ne in ob koncu sta zaključila: “Letos bo pa veliko!” Ali pa: ” Za silo ga bo! ” Včasih pa: “Letos ne bo pa prav nič!” in sta bila žalostna zaradi tega.

Stara mama je medtem nama s sestrično kazala rože v travi: trobentic ni bilo več, cvetele pa so marjetice in spominčice. Potem je nenadoma zapela s tresočim starčevskim glasom, ki pa je bil visok in je pravilno zvenel, besedilo pa je izgovarjala jasno in razumljivo: “Jaz pa grem na zeleno travco, trgat rožce za mojo mamco …” Melodija se je dvigala in spuščala, besede so se ponavljale in valovale skozi jasni pomladni dan … To je moj najbolj razločen in čist spomin na staro mamo, ki je bila potem vedno bolj bolna in je umrla skoraj natanko na najin skupni rojstni dan, ko me ni bilo več doma in nisem mogla niti na pogreb … Takrat pa je nagovarjala tudi naju z Zdenko, naj zapojeva, pripevati je začela še teta Štefka s svojim sopranom in tako smo mrmraje pesmico pod tistimi lepimi drevesi zrle v travo, kjer so cvetele prav take rožice, o kakršnih govori pesem …

Šele potem smo šli v hišo, po ozkih stopnicah gor v cimrc, kjer sta živeli stara mama in teta. Tam je teta v nenavadni zidani peči, ki se je rada kadila, na majhnem rinku skuhala zoc, nam ga nalila v porcelanaste lončke in osladkala s kockami iz pločevinaste škatle: vsakemu eno. Kocke je dobila od sestrične iz Amerike in uporabila jih je samo, kadar je prišel kdo na obisk… Kava je bila brez mleka, prosojna kakor lončki, v katerih se je hladila in dišala je neverjetno lepo, čeprav je bila samo kavni nadomestek iz domačega ječmena. Ko se je ohladila, je bila čudovita: sladka, grenkljata in osvežilna. Še vedno čutim tisti vonj, ki prihaja iz lončka z modrimi pikami – porcelanastega – ne plehnatega kot doma – takega, ki ni smel pasti iz rok, ker bi se razbil in so ga imeli še izpred vojne. Tudi žličke, ki se je svetila, kot bi bila srebrna, se živo spomnim: imela je tri ali štiri vzdolžne okrasne črte do polovice reclja, potem pa dve kratki prečni – lepa je bila, veliko lepša od moje aluminijaste doma in med mešanjem je v lončku prelepo cingljala, jaz pa sem skušala iz tekočine z njo pobrati zrnca sladkorja, še preden bi povsem izginil …

*

Ko je čez leta umrla tudi teta Štefka, je v njeni skrinji med drugo zapuščino ostala vrečka posušenih hrušk medenk. Tiho in pobožno so si jih razdelili dediči, vsem enako – točno tako kot bi želela rajnica …

V Velike Bloke se je poročila iz Topola jeseni 1946. O ženinu je mnogokrat povedala: “Imel je krojaško obrt in skoraj dokončano hišo v Velikih Blokah. Res je malo šepal pa tudi o starosti ga nisem spraševala. Dekleta na Blokah si o starosti snubcev takoj po vojni nismo belile glave. Preživel je vojno in to je bilo najvažnejše. Doma smo bili dvakrat požgani in so komaj čakali, da dekleta odidemo od doma. Za 18 letno starostno razliko med nama sem prvič slišala, ko naju je župnik Makovec oklical. ”

Hišo, ki jo je oče kupil pred vojno od Katarine Arich, sta za silo opremila in se vselila. Sledila je postavitev gospodarskega poslopja, v katerem je bila drvarnica, skedenj, hlev, svinjak in klet. Tako smo lahko redili kravo in prašiča. Voz in vprego smo si na začetku sposojali pri sosedih, največkrat pri stricu Jožetu ali stricu Korletu. Oče jim je za lon zašil kakšne hlače ali pa je šla mama pomagat pri delu na njivah ali pri košnji.

Leta 1957 se je mama, kot ena prvih gospodinj iz vasi, zaposlila. Pri Kmetijski zadrugi Bloke, kjer je bil stric Korle direktor, so postavili dva velika hleva za krave molznice. Za ročno molžo so zaposlili ženske, saj strojev za to delo takrat še ni bilo. Vsaka molzačica je morala dvakrat na dan pomolsti najmanj 30 (!) krav. Na delo v Novo vas je najprej hodila peš dvakrat na dan. Veliko olajšanje je bilo, ko je očetov brat, stric Domin iz Francije mami poslal novo žensko kolo. Spravljenega smo imeli na hodniku in ga čuvali kot največje premoženje. Bilo je rdeče, s strehami spredaj zadaj in nad verigo, imelo je tudi mrežico za špice. Pogon je bil na frailauf.

Zadruga Nova vas se je združila s Cerkniško zadrugo in mama je odšla delat na posestvo Marof kot kuharica. Na delo se je vozila z avtobusom. V mehanični delavnici na Marofu sem tudi jaz opravil prvo počitniško prakso po končanem prvem letniku srednje tehnične šole leta 1966. Zadruga je na Marofu z leti zmanjšala svojo dejavnost in mama je dobila delo v kuhinji Brestove tovarne v Martinjaku. Delala je dopoldne, popoldne in ponoči in tako kot mnogi takratni delavci t. im. dvoživke, še doma na polju. Kupila si je moped Tomos Avtomatic, da se je lahko vozila čez Strmec, ko ni bilo avtobusa. Zadnja leta pa je mama delala v kuhinji Brestove tovarne v Cerknici. To je bila takrat največja tovarna v naših krajih in mama je bila na svoje delo ponosna in se lepo razumela s sodelavkami in sodelavci.

Mama je vse življenje ohranjala pevsko tradicijo, stare običaje, poznala nešteto zgodb, pripovedk, pravljic in ni ji bilo žal časa za prenašanje tega na svoje otroke, vnuke in druge. Tako je potolažila marsikakšen otroški jok. Njeno petje in pripovedi so zabeležili Ljoba Jenče, Marija Makarovič in Slavko Hren.

V Casa del Fascio je bil Dopolavoro (po delu). To je bil nekakšen fašistični klub, namenjen delavstvu, ki naj bi pod vodstvom fašistične stranke spodbujal kulturno, športno in zabavno delo delavcev po opravljenem vsakdanjem delu. Ob sobotah dopoldne so pred hišo telovadili in paradirali pripadniki fašističnih organizacij (Figli della Lupa, Balilla, Avanguardisti, Giovani Italiane), po kosilu pa so v hiši popivali in še kaj drugega, česar ne smemo napisati.

Po drugi svetovni vojni je bil v isti hiši Dom družbenih dejavnosti, kjer so imele svoje pisarne ZK, SZDL, ZSMS, Zveza sindikatov, etc., etc. Ljudje pa so govorili, da je štala ostala ista, zamenjali so se samo prasci.

Cenzura je prekrila, verjetno, fašistične simbole, napis Casa del Fascio pa je pozabila.

Panorama Postojne na kateri izstopa cerkev sv. Štefana. Slikano je s hriba Sovič.

Razglednica je bila poslana 3. marca 1948, nastala pa je med italijansko zasedbo Postojne, med leti 1918 in 1943. Nova oblast je bila na začetku varčna in je le pretiskala italijansko ime in natisnila slovensko.

Slovarček:

• Opera Nazionale Dopolavoro: italijanska fašistična organizacija za prosti čas in rekreacijo za odrasle
• Balilla: italijanska fašistična mladinska organizacija, ki je delovala med leti 1926 in 1937, ko je prešla pod okrilje Gioventù Italiana del Littorio (GIL), mladinske sekcije narodne fašistične stranke
• ZK: Zveza komunistov
• SZDL: Socialistična zveza delovnega ljudstva
• ZSMS: Zveza socialistične mladine Slovenije

Viri:

• http://www.memoriaeimpegno.org/storia-e-memoria/prima-del-39/36-vita-bambini-ventennio-fascista
• Franko Blažina

Kraj: Postojna
Datum: razglednica je iz časa italijanske zasedbe Postojne, odposlana 1948
Avtor: ne vidim prebrati
Zbirka: Tončka Jernejčič
Skenirano: 19. 1. 2015
Oblika: razglednica

Takrat smo živeli v Podcerkvi. Oče je bil mobiliziran med prvimi in je ostal pod orožjem v Ajdovščini več mesecev, mislim da tri. Ko se je vrnil, ga nisem več poznala in ni mi šlo v glavo, zakaj ta nasmejani človek v zelenih hlačah hodi sem in tja po naši kuhinji. Še bolj me je začudilo, ko je na sredo postavil štokrle, mama mu je v lavor nalila vode iz kotlička in začel se je z užitkom umivati, da je bil ves penast. Pri tem mi je dal poduhati smrdljivo vojaško žajfo ob kateri je bilo mamino terpentinovo pralno milo Zlatorog rajska dišava. Dokončno se mi je prikupil, ko je od nekod potegnil valjast zavitek z desetimi okroglimi piškoti Albert, kakršnih še nisem videla, povrhu pa še slikanico, iz katere mi je bral: “Mižek Figa gre po svetu …” In še: “Nič ne vprašaj kam in kod, nekam pelje vsaka pot …” Mižek Figa pa je na eni sliki vozil ladjo, na drugi vlak, na tretji neskončno lep avtobus, pred katerim se je modra pošta, ki je dvakrat na dan peljala skozi vas, lahko skrila … Slikanica je bila velika in živih barv, skratka nepojmljivo lepa, kakršno lahko kupiš samo v Ajdovščini po tržaški krizi.

O minuli vojaški izkušnji oče ni veliko govoril. Če ga je kdo vprašal o tem, je rekel samo: “Saj veš …” Nekaj pa je neke nedelje le povedal sosedu: “Strašno je bilo napeto … Če bi samo ena puška po nesreči počila, pa bi se spet udarili …” “Bognasvaruj!” je prestrašeno prišlo od štedilnika, kjer je soseda prestavljala lonce in vlekla na ušesa kot jaz. Je moj oče vedel za izkušnjo pri Solferinu v stoletju pred tem, ko je nesrečen pok iz puške sprožil grozovit pokol? Po tisti bitki, kjer je bil udeležen tudi ded Franca Ovsca, Polovnikovega s Knežje Njive, je Henry Dunant ustanovil Rdeči križ …

Po tistem so očeta kmalu spet vpoklicali na orožne vaje in z mamo sva ga šli obiskat v Postojno … in potem še večkrat … a to je že druga zgodba. Še leta potem je vedno, ko se je pripravljal na kakšno veliko delo, skrbel: “Samo da me ne bi ravno takrat spet poklicali na orožne vaje … “Ko je bil oče že desetletja mrtev, mi je pokojni Anton Baraga, čevljar iz Kozarišč, pripovedoval, da sta bila takrat skupaj, ko je šlo za Trst. Bili so na položajih in ko so jim pripeljali mineštro, sta ugotovila, da v menažkah nimata žlic. Kaj pa zdaj? Šla sta v najbližjo hišo prosit, če jima posodijo vsaj eno žlico in brez pomišljanja so jima jo dali, rekoč naj jo kar obdržita, oni da bodo že lahko brez nje. Vrli Primorci niso pomišljali, ko je šlo za pomoč vojakoma v službi domovine. Ali pa so morda vseeno tiho pomislili tudi na to, da v puškah nimata manevrskega streliva, ampak pravo? Tržaško krizo so ljudje še dolgo s tesnobo omenjali in mnogi jo še vedno dobro pomnijo kot hud in tesnoben čas, poln strahu pred novo morijo, od kakršne si do tedaj še sploh niso opomogli.