Stare slike

Še ena stran iz slavnega Kozennovega atlasa (http://stareslike.cerknica.org/2013/06/23/1904-zemljevid-avstro-ogrske-dezele/). Na njej so vrisana gorovja in vodotoki za časa avstro-ogrske države. No, ja, saj so sedaj še ravno tam, le pripadajo drugim državam.

Kocen je bil slovenske gore list, verjetno pa ga ni med nami, ki bi to vedel. Tudi jaz sem to ugotovila šele, ko sem brskala po spletu za podatki o zemljevidu. Nekaj rečic je vrisanih tudi na slovenskem ozemlju. Iz manjših kart pa ugotovimo, da je bila najpomembnejša reka Donava. Je za Volgo najdaljša evropska reka. Izvir v Črnem gozdu (Schwarzwald) v Nemčiji in teče preko desetih držav kar 2850 kilometrov, da se izlije v Črno morje. V različnih državah jo različno poimenujejo: nemško Danau, madžarsko Duna, romunsko Dunărea, slovaško Dunaj. Ime verjetno izvira od Kletov, ki so v prvi polovici prvega tisočletja pred našim štetjem zasedli ozemlje v zgornjem toku. Reko so častili kot prinašalko življenja in smrti ter vez z onstranstvom. V njihovem jeziku je beseda »danu« pomenila »tok« – iz istega korena izhajajo tudi imena nekaterih drugih evropskih rek, kot so Dion, Dnjepe in Dnjester.

Podoben zemljevid, le da je bila na njem Jugoslavija, je visel tudi v zemljepisni učilnici naše osnovne šole. Po potrebi smo obesili še kakšnega drugega, ki so bili obešeni na okroglem stojalu. Ker je bila tovaršica za zemljepis bolj stroga, so imeli fantje, pa tudi nekatera dekleta, poseben lušt nagajati ji. Pa je postavila glavnega akterja v kot za zemljevidi. Ni mu mogla narediti boljše usluge, kajti tam je zganjal afnarije, da smo se mu vsi režali, nje pa ni poslušal nihče. Še tri najglasnejše je razporedila po kotih. Miru pa še vedno ni bilo in očitno sem bilja najbolj moteč faktor, kotov pa je zmanjkalo, pa me je postavila ob zadnjo steno razreda ter pospremila z besedami: »Pa v zid se obrni, ker te ne maram gledat!«

Pri njej smo pisali tudi kontrolke s slepimi kartami. Da ne bi prepisovali eden od drugega, smo morali na klopi narediti mejo – postaviti nekaj visokega – atlas ali torbo. Za dolgine, kot sva bila sošolec in jaz, ni bila nobena ovira previsoka. Samo zravnala sva se in obrnila oči, pa sva videla, kaj ima drugi napisano. Imela pa sva skrivni dogovor. Pisala sva bolj na veliko pa vsak pol rek, gorovij, rudnikov ali kar je že bilo na zemljevidu, sva se naučila. Ne vem, kako je z njim, ampak moje zemljepisno znanje je temu primerno.

Naj se nihče ne začudi, da prištevamo Trst in Istro «slovenski zemlji», čeravno po večini prebivalstva nista slovenski. «Morje adrijansko, bilo nekdaj si slovansko» — te besede iz pesmi, ki ni nič manj krasna, nego slovenska marzeleza istega pesnika – so vdihnile Jenku isto trdno prepričanje o avtohtonstvu Slovanov ob obalah sinje Adrije. Te so navduševale že tudi našega očeta — pesnika, da je ponosno vskliknil:

Od davnega tukaj stanuje moj rod,
če ve kdo za dru`zga, pove naj od kod`. (Valentin Vodnik, 1811)

Odlomek je iz knjige Simona Rutarja, cesarsko kraljevega gimnazijskega učitelja: “Trst in mejna grofija Istra”, Izdala Matica Slovenska, leta 1896.

Slovarček:

morje Adrijansko: Simon Jenko: Jadransko morje
marzeleza: »Marseljeza« je bila v slovenski publicistiki sinonim za himno. Z njo so poimenovali Jenkovo pesem Naprej zastava slave (bivšo slovensko himno) in Prešernovo Zdravljico.

Viri:

https://sl.wikipedia.org/wiki/Donava

Kraj: Dunaj, Rakek
Datum: 1904
Avtor: uredila Franz Heidrich in Wilhelm Schmidt
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 10. 7. 2013
Oblika: zemljevid

Zaradi avtoceste je bilo potrebno prestaviti železniško progo tudi pri postaji Postojna. Pa ste se kdaj vprašali, zakaj prav taka širina med tirnicama?

Danes je razdalja med tirnicama v večini Evrope 1435 mm. To je standardna širina, ki je bila določena v Angliji, ko so gradili prvo linijsko železnico med Liverpoolom in Manchestrom. Enake mere imajo ameriške železnice, saj so jih gradili Angleži ob pomoči tudi slovenskih izseljencev.

Tako mero so uporabili, ker so prve vagone v Angliji izdelovali v delavnicah, kjer so pred pojavom železnice izdelovali kočije. Za železniške vagone so uporabili kar enaka podvozja, kot so jih prej rabili za kočije. Ta mera se je za kočije uporabljala, da so bila njihova kolesa prilagojena kolesnicam na starih evropskih kolovozih. Kolovozne poti pa napravili stari Rimljani med svojimi osvajalskimi pohodi. Njihovi dvokolesni vozički na konjsko vprego so imeli prav to mero, ker so vprego konstruirali tako, da sta vanjo pasali dve konjski riti.

Za češnjo na smetani: Ameriški space shuttle ima 2 rezervoarja za gorivo (SRB – Solid Rocket Booster), ki jih izdeluje firma Thiokol v zvezni državi Utah. Inženirji, ki so projektirali rezervoarja, so želeli napraviti sirša, ampak so bili omejeni s širino tunelov na železnici, po kateri so rezervoarja transportirali. Širina tunelov pa je bila seveda primerna širini železniških tirov.

Sklep: Najbolj napreden primerek ameriške tehnologije je zgrajen na osnovi širine riti rimskega konja! Pa večina evropskih železnic tudi.

Delajo Bosanci na začasnem delu v Sloveniji. Ker domače delovne sile za taka težka dela ni bilo, so se predstavniki Zavoda za zaposlovanje ob petkih odpravili v Bosno in v ponedeljek prišli nazaj s polnim vlakom garačev za slovenski blagor.

Pa še ena češnja, da ne bo vse skupaj le faktoteka. Ko sem šla nekoč z vlakom iz službe, sem prišla na postajo pa tam še ni bilo vlaka. Bilo je mraz, čeprav je sijalo sonce in tudi pihalo je. So nas nalašč pustili čakat, da smo se malo preluftali. Potem je prišel najkrajši vlak, kar jih imajo in smo se komaj zdrenjali gor. Je bila taka gužva, da sem samo na eni nogi stala, pa še tista ne vem, če je bila moja. Potem se prikaže ena sprevodnica kalibra težke Berte in hoče videti karte. Me je še vedno zeblo. In če me zebe, sem še malo bolj sitna kot po navadi in sem ji povedala, da so tako vozili živino v klavnico pa ni bilo treba nič karte. Je bila tiho, pa za karto ji tudi ni več bilo. Nič hudega, saj je bila stara. Karta namreč. Potem sem morala celo pot poslušat osladne pogovore današnje nadobudne mladine po telefonu. »Ja, saj vem, da si srček…a ne..nikol me ne boš pozabu, a ne de ne…tud jst te ne bom nikol pozabla…saj veš, da imam tebe najrajš..« Takoj bi vzela eno dozo inzulina, samo če bi ga imela. Zdaj se več ne vozim z vlakom, ker imam službo za vogalom, v penziji pa še nisem, ne. Zavedam se, za koliko dogodivščin in zgodb sem prikrajšana. Posledično pa tudi vi.

Viri:

http://www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=blog&op=func&func=print&c_menu=56569

Kraj: Postojna
Datum: 1971
Avtor: Karel Rustja
Zbirka: Karel Rustja
Skenirano: 28. 9. 2014
Oblika: negativ 135

V Knjižnici Jožeta Udoviča Cerknica, enota Maričke Žnidaršič v Starem trgu, so prispevke s strani Stareslike natisnili na papir in vložili v tri modre fascikle. Zbrani so prispevki o Loški dolini, ki so bili objavljeno na strani Stareslike. Prispevki so pregledno urejeni po vaseh.

Tako lahko do objavljenega gradiva zdaj pridejo tudi drugi zainteresirani, predvsem domačini, ki ne uporabljajo računalnika in prav tem so objavljeni prispevki gotovo najbolj zanimivi. Knjižničarka je obljubila, da bo prispevke tiskala tudi vnaprej, tako kot to počnejo v Cerknici že kar nekaj časa.

Izsek iz katastrskega načrta, v katerega je vrisana trasa železnice. Gradnja proge se še ni začela. Pred gradnjo proge je železnica odkupila potrebno zemljišče in seveda uredila lastništvo. V tem načrtu to zemljišče še ni označeno. Načrt je verjetno nastal po letu 1849, ko je bila izbrana Kraška varianta trase Južne železnice. Prvi vlak je po tej progi peljal 1856 od Ljubljane do Postojne.

Tudi to je izsek iz načrta, ki kaže isti del zemljišča. Na njem je označena proga, prav tako pa vsi spremljajoči objekti. Dobro je viden podvoz pod železnico, kjer je še danes ena od glavnih cestnih prometnic.

Prav tako je vrisana meja zemljišča, ki je bilo last železnice. Mejniki so označeni in oštevilčeni 77, 78, 79, 79/1, prestavljeni 80…)

Datum nastanka tega zemljevida ni znan. Verjetno je nastal po 1871, po uvedbi metrskega sistema v Avstro-Ogrski. Je v merilu 1:2880. Na njem so označili več naknadnih sprememb, npr. prestavitev mejnika št. 80. Zadnja sprememba, ki sem jo zasledil, je doris meje s Kraljevino Italijo.

Pri katastrskih načrtih je malo težav povzročalo merilo v razmerju 1 : 2880. Do leta 1871, to je do uvedbe metrskega sistema v Avstro-Ogrski, je bilo v katastrskih načrtih uporabljeno merilo 1″= 40o; en palec na načrtu je ustrezal 40 sežnjem v naravi. Za zazidalne komplekse (mesta, trgi) je bilo predpisano manjše merilo 1″ = 20o (dvakratno merilo) ali celo merilo 1″ = 10o (štirikratno merilo). Ko je bil leta 1871 uveden metrski merski sistem, ni bilo več dopustno merjenje dolžin v sežnjih, čevljih, palcih itd., zaradi tega so morali to merilo preračunavati oziroma izraziti v danes običajni obliki razmerja. Ker je 40o (sežnjev) = 2880″ (palcev, col), je redukcijsko število za staro avstrijsko katastrsko merilo 2880. Glede na to pišemo danes avstrijsko katastrsko merilo v obliki 1:2880 (osnovno merilo) oziroma 1:1440 (dvakratno merilo).

Od leta 1929 dalje pa se je v Jugoslaviji pričelo uporabljati pomanjšano merilo 1:1000 oziroma 1:500.

Parcela je osnovna enota zemljiškega katastra. Ima svojo parcelno številko in je vrisana v katastrskih mapah ter vpisana v zemljiški knjigi. Ona služi po odmeritvi, uvrstitvi v kulturno vrsto in ocenitvi kot osnova za pravično obdavčenje. Od sosednjih parcel je ločena s črto, to je zemljiško ali parcelno mejo. Ta je v naravi več ali manj vidna, posebno če se stikajo ob mejah površine raznolikih kultur, na primer stavbišče in cesta, njiva in travnik, gozd in pašnik. Važnejše kot zemljiške ali parcelne meje pa so posestne meje. Posestna meja je ona črta, ki loči zemljiško posest enega posestnika od zemljišča, ki je last njegovega soseda – mejaša. Seveda se krije ta posestna meja vedno s parcelno mejo. Zato morajo biti take parcelne meje, ki so obenem posestne meje, zaznamovane s trajnimi vidnimi mejniki. Za mejnike se uporabljajo betonski stebrički dolgi 60 centimetrov in s presekom 12 x 12 centimetrov ali lomljeno kamenje podobnih dimenzij (lahko tudi obstoječe drevje, naravne skale z vklesanim križcem).

Mejniki se postavljajo na vseh prelomnih točkah mejne črte, tako da se vidi z enega mejnika na drugega. Razdalja med njimi naj ne presega 200 metrov.

Razne železniške uprave so za zamejničenje svojih posesti oblikovale svojo obliko mejnih kamnov z oznako lastništva in številko kamna.

Mejniki državnih železnic so imeli dimenzije 15 x 20 x 65; v zemlji je bilo 40 centimetrov kamna, nad zemljo pa 25 centimetrov. Kratice za lastništvo so:

U. K. B. Dolenjske železnice (Unterkrainerbahnen)

S. Ž. Slovenske železnice

JŽ Jugoslovanske železnice

JDŽ Jugoslovanske državne železnice

St. B Avstrijske državne železnice (Staatsbahnen)

Številčenje mejnikov se začne z mejnikom, stoječim na levi strani proge v smeri kilometraže na meji katastrske občine s številko 1 ter poteka dalje, vedno na isti strani proge, do meje naslednje katastrske občine, kjer preskoči na desno stran proge in se potem na tej strani vrne k meji na začetku katastrske občine.

Na mejah katastrskih občin stojita po dva mejnika, ki imata vsak svojo številko, odgovarjajočo katastrski občini, v kateri se nahajata; ali pa stoji na katastrski meji samo en mejnik, na katerem je številka za predhodno katastrsko občino vklesana kot števec, za naslednjo pa kot imenovalec ulomka.

Pa tudi v poteku mejne črte se nahajajo večkrat mejniki, ki imajo vklesane ulomke, na primer 14/1, 14/2, 14/3, 15/1 itd. To številčenje pomeni, da je železnica tam pozneje dokupila zemljišče ob meji med mejniki št. 14 in 15.

Prispevek je napisal: Karel Rustja.

Kraj: Rakek
Datum: neznan
Avtor: neznan
Zbirka: Karel Rustja
Skenirano: 18. 12. 2015
Oblika: 2 načrta

Zdaj bom jaz tukaj najprej napisala, kako pridem do takih nenavadnih slik. Milošu napišem, katero sliko naj mi pripravi, on se pa včasih “zmoti” in mi pripravi katero drugo in seveda tudi tisto, željeno. Jaz naj se pa potem matram, kaj napisati. Torej bom napisala kaj čudnega, ker verze iz pesmi “Vsi mostovi v zrak letijo …” sem že porabila pri neki drugi sliki. Ko sem začela pisati za stare slike, sem o sliki napisala vse, kar sem se sama spomnila in kar sem našla. Potem se je začelo dogajati, da so se pojavljale kar nove in nove slike in nisem imela več kaj napisati. Človek obrača, Bog obrne in izkušnje človeka res bogatijo. Zdaj napišem čim manj, da mi še kaj ostane za vsak slučaj. In teh “vsak slučaj” imam že skoraj pol disk na računalniku.

Pa da ne bo preveč balasta naj povem, da so na sliki ostanki vlaka po železniški nesreči. Dodala bom že eno zgodbico z vlaka, ki jih imam na zalogi precej. Hkrati pa vas opozarjam na znak “STOP”. Verjemite, da ni tam zaradi lepšega. Samo predstavljajte si, kaj bi se zgodilo z avtomobilom, pešcem ali komer koli že, če bi v tistem trenutku prečkal progo. Verjetno bi bila poleg železa na sliki še kakšna kost.

Kljub temu, da so na rakovški progi zapornice, sta se tam srečala Furlanov avtobus in vlak. K sreči so preživeli vsi. Še najslabše jo je odnesel avtobus. Nekoliko manj sreče je imel Rakovčan oziroma njegova denarnica, ko so namesto zapornic postavili polzapornice. Z neregistriranim motorjem, brez izpita in brez čelade je obvozil zaprti polzapornici, ker se mu je mudilo v bar Podmornica. In ker je bil pozoren na vlak, ki ga k sreči še ni bilo, je zapeljal pred Podmornico ravno pred miličarje, ki so mu z največjim veseljem napisali nalog z visokim zneskom. Neka gospa pa je obvozila polzapornici z biciklom in ravno tako pred barom naletala na policiste, ki pa so bili do nje bolj milostni, ali pa tudi ne, kakor se vzame. Za kazen so jo namreč poslali nazaj, na drugo stran zapornic počakat, da je vlak odpeljal in so se dvignile. Je bilo smrtno nevarno, ceneje pa.

Kraj: Planina pri Rakeu
Datum: 1976
Avtor: neznan
Zbirka: Karel Rustja
Skenirano: 10. 12. 2014
Oblika: negativ 135

Fotografijo papirnatega obeska s podobo spomenika na Ulaki nam je poslal prof. Tone Avsec, ki je doma iz Vrhnike v Loški dolini.

Kartonasti obesek v velikosti približno polovice razglednice prikazuje spomenik NOB, ki stoji na Ulaki nad Starim trgom. Datum odkritja spomenika je bil 18. avgust 1953, sodeč po natisnjenem napisu na kartončku. To je le nekaj dni več kot 11 let od dneva, ko so Italijani 1. avgusta 1942 na Ulaki ustrelili 30 mož in fantov iz Loške doline in osem let po koncu druge svetovne vojne.

Spomenik, ki je videti kot da izrašča iz kamnitega vrha Ulake, je eden največjih in najbolj impozantnih iz tega časa v Sloveniji: Zasnovala sta ga arhitekt Vinko Glanz in kipar Boris Kalin. V spodnjem delu, ki ga pokriva kamnita ploščad, je kostnica, nad njo pa prostor, v katerem so na stenah pritrjene marmorne plošče, na katerih so po vaseh zapisana imena žrtev okupacije, skupaj 419 padlih in umrlih iz Loške doline. Nad vhodom v spomeniško zgradbo je bronast relief, nad temi prostori pa se okoli osrednjega stebra dviguje pet visokih kamnitih lokov. Med njimi je na obeh straneh bronastega reliefa v višini stropa postavljenih po osem zaobljenih stožčastih stebrov iz belega marmorja. Do osrednjega prostora spomenika, ki ga zapirajo umetniško izdelana bronasta vrata z rešetko v obliki vitice s trni in letnicama 1941 in 1945, vodijo kamnite stopnice. Osnova spomenika je iz skrbno obdelanega domačega kamna, vgrajenega pa je tudi precej belega in sivega marmorja in brona. Vrhove petih lokov krasi zaključek iz belega kamna in tudi v osrednji steber, ki združuje loke, je vgrajen valjast bel vstavek.

Tloris vrhnjega dela spomenika ima pet enakih krakov, bronasti relief pa prikazuje ljudi v uporu in trpljenju, ki ga je prinesla okupacija, in boj za osvoboditev.

Spomenik na Ulaki je bil dolga leta simbol Loške doline, prisoten na skoraj vsaki razglednici in publikaciji, ki je opisovala Loško dolino, v novi državi pa je bil nekako odrinjen na stran in pozabljen. Pa je škoda, saj je veličastno umetniško delo in priča strašnih časov, ki jih je preživela Loška dolina.

Na papirnatem obesku, ki ga je prejel vsak (?) udeleženec odkritja spomenika, je s črnim natisnjen datum odkritja spomenika, v ozadju se vidi mogočni beli Snežnik in pod njim temni gozdovi, nad spomenikom pa se boči bel napis Loška dolina. Ne vemo, kdo je obesek oblikoval, kdo založil in kdo in v kakšni nakladi ga je natisnil. Danes je gotovo že velika zgodovinska redkost.

Viri:

prof. Tone Avsec, Medvode

Kraj: Stari trg – Ulaka
Datum: 18. 8. 1953
Avtor: ni znan
Zbirka: prof. Tone Avsec
Skenirano: 4. 12. 2015
Oblika: fotografija

Mož atove tete – Franc Gabrenja – je bil tedaj kretnik v Divači. V vojski je imel čin korporala (danes desetnik). S tem potrdilom so ga obvestili, da bo v času splošne mobilizacije, ki bo morda potekala od 1. aprila 1902 do 31. marca 1903, ostal na svojem službenem mestu do 25. mobilizacijskega dne in bo dotlej oproščen vojaške službe.

To sporočilo se ne sklicuje na kak predpis, temveč takoj na začetku navaja le, da je v skladu z dopisom cesarsko kraljeve komande 3. korpusa z dne 19. marca 1901, številka 184.

Kot je bilo zelo težko ugotoviti, so bili v Avstro-Ogrski oproščeni mobilizacije vsi uradniki: železniški, učitelji, poštni, itd., skratka državni uradniki. Avstro-ogrska armada je bila dvoslojna: cesarsko kraljeva stalna vojska in deželna obramba. Ukazovalni jezik je bil sicer nemški, v slovenskih polkih, ki so imeli tudi do štiri petine Slovencev, pa slovenski in naj bi ga obvladali tudi vsi višji oficirji v polku. Vse enote na območju današnje Slovenije (razen Prekmurja) in Istre so spadale pod poveljstvo 3. korpusa s sedežem v Gradcu.

Enake navade je ohranila še kraljevina SHS, JLA pa ne več. Potem je prihajalo do hecnih, za nekatere, situacij, ko je bil pri vojakih študent, ki se je vojske izogibal do zadnjega in je pri vojakih štel že 28 let, poveljeval pa mu je vodnik, ki je bil po ameriških zakonih glih polnoleten. Eden izmet teh starih študentov nekoč ni mogel »puzati« s polno bojno opremo, pa mu je vodnik pokazal, kako se tej stvari streže. Za nameček mu je zabrusil:« Vidiš, vojniče, ja star mogu, a ti mlad ne možeš!«

Slovarček:

puzati: plaziti se po trebuhu
Vidiš, vojniče, ja star mogu, a ti mlad ne možeš!: Vidiš, vojak, jaz star lahko, ti mlad pa ne moreš!
Die kaiserlich königlich privilegierte Südbahngesellschaft: Cesarsko kraljeva privilegirana (pooblaščena) družba Južne železnice (približno)

Viri:

Mladena Bogić

Kraj: Dunaj
Datum: 22. marec 1902
Avtor: Die kaiserlich königlich privilegierte Südbahngesellschaft
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 19. 1. 2015
Oblika: dokument

Na sliki je Poletova mati, ki varuje živino med napajanjem. Korito je stalo nasproti cerkve, kjer se srečata Postojnska cesta in Cesta na vasi in je morala presneto paziti, da ni kakšno živinče zatavalo na cesto. Je pa res, da ni bilo toliko prometa in tudi ne tolikšne hitrosti.

Letnico sem si pa popolnoma izmislila.

Glede na razmere v času, ko je bil vodovod na Rakeku zgrajen, je le-ta ustrezal tedanjim potrebam. Z naraščanjem prebivalstva pa se je pokazalo, da cevi ne ustrezajo več. Leta 1941 so bile v tako slabem stanju, da je bila zamenjava nujna. V obeh občinah (Cerknica in Rakek) je vodovod oskrboval z vodo 900 hiš oziroma 5.000 prebivalcev, pri čemer pa ni bila upoštevana vojska, ki je tudi uporabljala vodo iz obstoječega vodovoda in prav tako železnica. Poleg tega so na Rakeku, ki ni imel nobenega naravnega studenca, uporabljali vodo tudi za pranje in za napajanje živine.

Po letu 1980 so v hleve na Rakeku začeli vgrajevati napajalnike.

Kdor je kadar koli v življenju ročno napajal živino ve, kaj pomeni, če za nekoga rečemo, da ga pije kot krava. Pri nas je napajal ata. Imel je dve vedri. Polnega je postavil pred kravo, z drugim je šel po vodo in ko se je vrnil, je bilo vedro prazno. In tako nekajkrat. Potem je imela krava telička in tudi ta je hotel priti, ko ni več dobil mleka, ki smo ga porabili zase. Bogi ata ni več zmogel in tako smo dali v hlev narediti napajalnike. Pa je krava pila, kadar je hotela. In res je pila kot krava, kar naprej. Po moje tako, kot pijem jaz kofe – iz dolgega časa.

Kraj: Rakek
Datum: 1940 (ocenjeno)
Avtor: neznan
Zbirka: lastnik ne želi biti imenovan
Skenirano: 8. 1. 2015
Oblika: kopija fotografije

V decembru, desetem mesecu pred koledarsko reformo Julija Cezarja, kateremu je kocka padla, so obhajali Rimljani celo vrsto praznikov: favnalije, konzualije, larentinalije.

Najpomembnejši pa je bil praznik v čast bogu Saturnu, imenovan saturnalije. Na dan 17. decembra so prihajale trume pred Saturnovo svetišče, kjer so imeli javne pojedine. Najbolj prikupna je bila navada, da so smeli na ta dan sužnji sedeti za isto mizo s svojimi gospodarji in so jim smeli nekaznovano povedati vso resnico in si tako vsaj malo olajšati srce. To pogrešamo še dan današnji.

Pod vplivom Mitrovega kulta so po vsem rimskem cesarstvu 25. decembra obhajali, z vsem pripadajočim razkošjem, zimski kres, prerod božanstva svetlobe. Prižigali so luči in kurili kresove. Proti koncu prve polovice četrtega stoletja pa rimski koledar že navaja 25. december kot dan Kristusovega rojstva. Kako je do tega prišlo (baje) pa sem pred kratkim prebrala v Nedelu. Isaac Asimov, ki ni bil »kar neki« ampak resen znanstvenik, je izračunal, da je bil Jezus rojen štiri do osem let “pred svojim rojstvom”. To se pravi v času Heroda, ki je – po našem koledarju – umrl štiri leta pred našim štetjem. S tem bi se kar strinjala. Saj se spomnite iz svetega pisma, da je dal pobiti vse novorojene fantiče. Zakaj bi jih pobijal štiri leta pred Kristusovim rojstvom? Torej se je Kristus res rodil leta 4 pred Kristusom. Pred tem je bil božič praznik, ki so ga počastili večkrat na leto. 25. december pa je za božič določil papež Julij I.. Menda zato, ker je bil ta dan za pogane dan vrnitve sonca, prebrisani papež pa je hotel tako počasi izpodriniti poganski praznik in ustoličiti katoliški božič. Kar mu je v celoti uspelo.

Želim vam vesele praznike in vam podarjam eno kitico iz pesmi Françoisa Villona z naslovom Balada o pregovorih (Ballade des Proverbes, 1458; prevedel Janez Menart). Čeprav je stara, še vedno drži.

Kdor govori preveč, se sam izda.
V deveto vas se dober glas glasi.
Kdor rad obljublja, ta bolj malo da.
Kdor dolgo prosi, slednjič le dobi.
Čim dražja stvar je, bolj jo svet želi.
Kdor res želi si kaj, doseže vse.
Kar zlahka se dobi, vabljivo ni.
Kdor dolgo trka, temu se odpre.

Pa srečno novo leto!

Lično napisana voščilna razglednica, na kateri je, zanimivo, naveden celo datum, kar je vedno v veliko pomoč.

Slovarček:

Mitra: Bogovi so iz skale ustvarili polboga Mitro. Dejali so mu, da če hoče biti Bog, mora ustvariti življenje. To pa je lahko ustvaril le tako, da je zaklal bika. Bogove je ubogal in iz vsake kaplje krvi so nastajale nove in nove živali in nazadnje tudi človek. In tako je Mitra postal Bog Svetlobe.
favnalije: slavja v čast Favna, starega italskega boga narave, zavetnika kmetov in poljedelstva
konzualije: v starem Rimu praznik z nizom konjeniških iger, ki so trajale nekaj dni
larentinalije: Larentina je bila rimska boginja smrti, slavja – larentinalije – njej na čast so jih prirejali 23. decembra
saturnalije: slavnosti v čast Staturna, starega italskega boga setve

Viri:

http://www.liturgija.si/wp-content/uploads/2009/11/2-KOLEDAR-V-STAREM-RIMU2.pdf

Kraj: Planina pri Rakeku
Datum: 22. december 1937
Avtor: neznan
Zbirka: Tončka Jernejčič
Skenirano: 19. 1. 2015
Oblika: voščilnica

Leta 1896 je Trst z okolico meril 93,8 kvadratnih kilometrov ter štel 160.000 prebivalcev. Po narodnosti je bilo 100.000 Italijanov, 30.000 Slovencev, 7100 Nemcev in 400 Srbohrvatov; drugi so bili italijanski podložniki (karkoli že to pomeni).

Tržaška deželna barva je rudeča in bela. Grb je povprek razpolovljen: v zgorenjem rudečem in zlatem polju je črni dvoglavi orel s krono (znak, da so se Tržačani sami podvrgli Avstriji); spodej pa je v srebrnem in rudečem polju črni lilijasti križ (narobe obrnjen), podoben bradljači ali helebardi ali pa ostem, s katerimi se čolni odrivajo in k obali pritezajo.
Iz knjige Simona Rutarja, cesarsko kraljevega gimnazijskega učitelja: “Trst in mejna grofija Istra”, Izdala Matica Slovenska, leta 1896. Morda zato ne preseneča, da je karta v belo-rdeči barvi. Je del turističnega vodnika iz leta 1894. Sledi ji natančen opis krajev, preko in mimo katerih se pripelješ do mesta v Tržaškem zalivu.

Avtor najprej pove, da bomo potovali skozi Kras in kot glavno znamenitost omeni burjo, ki ne le pozimi, ko povzroča zamete in ohromi ves, tudi železniški, promet povzroča težave ljudem. Ko sem imela pol manj kil, je povzročala težave tudi meni, saj sem morala tekom obiskovanja gimnazije vedno nositi cegu v torbi, da me ni odpihnilo. Prebivalce pa opiše kot prijazne, delovna in gostoljubne.

Tura 94: Iz Ljubljane do Trsta

Pot je dolga 148 kilometrov, kot glavna atrakcija pa je že na začetku omenjen Franzdorfer Viadukt (Borovniški viadukt). Po 38 kilometrih pridemo v Loitsch (Logatec). Kot najvišjo planoto v tem delu, med Idrijo in Uncem, omeni Birnbaumer Wald (Hrušico), zatem šele Javornike. In že pridemo na Rakek, ki leži 8 km od Planine z znamenitim gradom Haasbegom in Malni. Pozabil ni niti na cerkev sv. Kancijana v Škocjanu in Cerknico. Potem nas popelje preko Adelsberga (Postojna), St. Petra (Pivka), Divacce (Divača) in Nabresine (Nabrežina) vse do Trsta, ki je natančno opisan in nakazane vse možne nadaljnje poti: na Reko, v Gorico, Pulo.

Ponte Rosso – Meka jugoslovanskih kupcev prejšnjega stoletja. Kdor tedaj ni bil tam, je zamudil skoraj vse čare nakupovanja. Tu so se srečale civilizacije in navade z v vseh koncev sveta. Trgovci, predvsem naši bivši južni bratje, so stali na vratih in nas vlekli v trgovine. Nas, mlade, je zanimala predvsem Standa, kjer so prodajali modne in za naše razmere drage stvari. Tam smo kupili prve Leviske, na Ponte Rossu pa kakšne druge kavbojke manj znane znamke pa za občutno manj denarja. Prodajali so famozne puloverje, pulije in majice po ceni tri za 10.000 lir, kar je bilo tudi za jugoslovanske plače malo. Bile so «pure plastics«. So pa zdržale leta in leta.

Praviloma smo hodili v Trst z vlakom do Opčin in potem s tramvajem do Trsta. Od tu tudi anekdota, ko je neka sinjorina na tramvaju, ko je le ta zabremzal, z deset-centimetrsko in kot svinčnik tanko peto, stopila možakarju na nogo in je rekel: »Av!«, ona pa: »Scusi! (Skuzi)«
»Ma, ni šlo skuzi«, je odvrnil, »bolelo pa je.«

Tudi mi smo šli enkrat na šoping izlet pa sva vzeli ata s seboj, ker se je štelo, da zna malo italijansko, saj je eno leto obiskoval italijansko šolo na Rakeku. Pa me je prijelo lulat. Kam naj greš, če ne v gostilno. Da pa ne bi izgledalo, da smo prišli le na WC, je ata za šankom naročil eno kofe. Po italijansko seveda. Doma je pil kofe iz četrtlitrske šalce, tu pa so mu dali eno, ki niti pol deci ni držala pa še rjave barve je bila, tudi znotraj. Ata je bolj slabo videl, pogleda v v šalco in rekel: »Saj ni nič not.« Natakarica je za čuda znala slovensko in je odvrnila: »O, je, je!« Pa je tisti požirek kave stal toliko, da bi ga v trgovini kupili pol kile. Za domov je bilo treba pa čim več pred carinikom skrit. O tem pa kdaj drugič. Zdaj so nam pa še to vzeli. Klinc pa Evropa brez meja!

Slovarček:

cegu: opeka
pure plastics: čista plastika
šalca: skodelica

Kraj: Rakek
Datum: 1894
Avtor: neznan
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 30. 1. 2014
Oblika: zemljevid

Fotografija je najverjetneje nastala januarja 1916 v Metkoviću. V katerem ateljeju je bila posneta, ni znano, tudi avtor je neznan.

Janez je prav ponosno poziral fotografu, tako je nastal ta portret.

Tudi tokrat mu visi ob boku sablja. Lepo je počesan s prečko na levi. Desna roka mu sloni na naslonjalu stola, palec je skril za rob suknjiča. Levo roko je dal v levi bok nad sabljo, desno nogo je upognil v kolenu in stopil nekoliko naprej.

Bil je mlad in bilo je sredi grozot prve svetovne, v kateri so se morali boriti tudi Slovenci. Vojno so zakuhali med seboj sprti monarhi, zanje pa so se morali bojevati in umirati njihovi podaniki. Naši fantje so tako morali v boj „za cesarja in domovino“.

Dejansko so se borili in umirali za tuje interese, pa če so se tega zavedali ali ne. Niso padali samo na bojiščih, umirali so tudi zaradi bolezni. Najbolj razširjene bolezni so bile tifus, kolera in griža [1].

Janez oziroma Ivan je zbolel za tifusom. Ne vem, kje natanko in kdaj je zbolel. Vem pa, da je bil leta 1915 tudi v Hercegovini, domnevam da v južnem delu, kar ni prav daleč od dalmatinskega Metkovića, kjer se je dal fotografirati. O bivanju v Hercegovini mi je sam pripovedoval. Tam je bila zelo mila zima, ko so pričakovali novo leto. Zaradi bolezni je zelo shujšal, vendar je tifus vendarle prebolel. Kakšno je bilo življenje v tistem času, utrinek iz tistega obdobja najbolje prikazuje ohranjeno materino pismo, ki mu ga je napisala nekaj mesecev prej, preden je bila posneta fotografija v Metkoviću. V njem mater Jožico skrbi za sinovo zdravje, medtem ko je bila sama zelo bolna, kar pa je sinu prikrivala. Poglejmo, kaj je napisala v takratni slovenščini z nekaterimi slovničnimi napakami vred.

Postojna, 29. 6. 1915

Dragi moj Ivan!

Čez 14 dni sem zopet doma. Sama se čudim, da sem zmogla toliko časa zdržati od doma. Sprememba zraka in mir mi je precej dobro napravilo.

Mislila sem, da dobim Tvoje mi obljubljeno pisemce doma, pa je le pri obljubi ostalo.

Radovedna sem, ako si še v Ljutom. Sporoči mi, ako Ti še lahko pošljem obljubljeno med. p. Potem Ti jo precej naredim. Tudi škatlo medu bodem poslala. V Ljubljani sem srečala mamco iz Planine, oblubila sem ji, da prideve v nedeljo s Silvo in Fr. na obisk ter Marjančka pogledat. Kako je s Tvojim zdravjem? Ali si popolnoma okreval? Kaj pa zdaj piješ, ko ne smeš vode? Jaz bi Ti svetovala, da si skuhaš ruski ali lipov čaj, ter tistega mrzlega piješ. Prav dober je za piti s medom ali mlekom. Le nekuhane vode se varuj. Pi malo vina in kisle vode. Ali imaš kaj čokolade? Bodi vedno previden, da ne zapadeš bolezni. Sedejka mi je pravila, da se v kratkem preselite in to radi bolezni, upam pa, da se je mogoče stanje zboljšalo. Papa je preuzel magazine Bajca. Nakupoval bode zopet seno, ko se vrne iz Dunaja. Za sedaj je naložil včeraj zadnji vag. Namerava iti na Dunaj; malo v razvedrilo in tudi radi kupčije. Uzame tudi Silvo seboj. Potreben je, da se malo odpočije in okrepča, ker se je med vsem časom kupčije zelo zmučil. Pri nas je drugače vse po starem. Da bi Postojno zapustili, smo nehali misliti. Strah pred Lahi je čist zginil. Tega gotovo ni L. pričakoval, da je ta pot tako strma. Da bi le Bog pomagal, da bi se našim še nadalje vse posrečilo in kmalu do miru privedlo. Silva je prišla z menoj v Post. Da mi malo pomaga, mogoče se poprej pozdravim. Pa si ne delaj mogoče skrbi radi mene, ni nič nevarnega, bolje je pač, ako je človek popolnoma zdrav. Srčne pozdrave in poljube

Tvoje
Te ljubeče mame.

Piši mi torej kmalu, kako da je s Teboj.

Pripis:

Papa Ti pošlje 700 mesto 900 kr., ker je anstand pri zadnem vag. Mešal je novo seno. Papa Te obišče s Silvo, ako mu bo čas dopuščal.

Vojaki so v dopisovanju s svojimi bližnjimi le redkokdaj lahko svobodno razpravljali o kočljivih temah, saj je nad njimi bedela vsemogočna in vedno prisotna cenzura [2].

23. maja 1915 je Italija napovedala vojno Avstro-Ogrski. [3] Zato je razumljivo, da so se ljudje bali Italijanov, če bi jim na primer uspelo napredovati v notranjost do Postojne (odtod v pismu „strah pred Lahi“). O italijanskih vojaških neuspehih so poročali časopisi, o tem, „da se je italijanski napad ob Soči klavrno in povsem izjalovil.“ Tudi mati je v pismu komentirala, da „tega Lah gotovo ni pričakoval, da bo ta pot tako strma“ – da bo namreč vojna zanje tako zahtevna in težka.

Mati Jožica oziroma Josipina Lavrenčič je zaradi bolezni umrla že konec poletja leta 1916, njena mati Josipina Vičič leta 1917, tudi Janezov oče Maks (v pismu papa) ni preživel vojne, preminil je v začetku leta 1918.

Janez oziroma Ivan se je v dobrem letu dni nekoliko spremenil, nima več navadnih brkov, ampak nekoliko daljše prav čedne mustače. Na ovratniku uniforme so dobro vidne vse tri zvezdice, celotna ovratna oznaka čina – narednik (Feldwebel) oziroma vodnik.

Ni znano, komu je bilo namenjeno posvetilo na hrbtni strani fotografije, kjer je zapisano:

V trajen spomin!

Metković, 27. 01. 1916

Janez Lavrenčič

Slovarček (vse okrajšave in pomembnejše besede iz pisma):

v Ljutom: verjetno gre za današnji Ljuti Dolac v Hercegovini
med. p.: medena potica
Planina: takrat Planina pri Rakeku
Silva: Janezova sestra
Fr.: Franc, Janezov mlajši brat
pi: pij
radi: zaradi
magazin: skladišče
vag.: vagon
Lahi: Italijani
L.: Lah (Italijan)
Post.: Postojna
papa: Janezov oče Maks
mesto: namesto
Anstand = težava – „ker je anstand pri zadnem vag.“: ker je imel težave pri zadnjem vagonu (najverjetnejša razlaga)
kr.: krona

Viri:

Ivan Lavrenčič (fotografija)
[1] Bolezni – http://www.itinerarigrandeguerra.com/code/42938/Bolezni-med-prvo-svetovno-vojno
[2] Miha Sluga: “KOT TRIGLAV NIKDAR NE OMAHNE, SLOVENCU VDANOST NE USAHNE”, diplomsko delo, Ljubljana 2007 – http://www.sistory.si/?urn=SISTORY:ID:967
[3] Soška fronta – https://sl.wikipedia.org/wiki/Soška_fronta

Prispevek je napisal: Janez Lavrenčič

Kraj: Metković
Datum: januar 1916
Avtor: neznan
Zbirka: Janez Lavrenčič
Skenirano: 18. 11. 2015
Oblika: fotografija nalepljena na karton in pismo

Moj pradedek Lovrenc Milavec se je slikal za službeno izkaznico eno leto pred smrtjo. Izkaznica je veljala kot karta za vožnjo z vlakom. Oblečen je v svojo edino najboljšo obleko. Tiste časa so imeli ljudje praviloma eno boljšo obleko. Vse obleke pa so ponosili “do konca”, vsakdanje velikokrat še pokrpali ali iz ostankov naredili kaj za otroke. Novih oblek niso kupovali dnevno, kot je to v navadi danes.

In jaz jih tudi danes ne kupujem preveč. Šparat je treba, kadar je. Zadnjič me je nekaj zbudilo sredi noči. Poslušam čisto tiho, me je bilo fino strah. Nekaj hodi. Samo nisem mogla locirat kje. Po balkonu ni moglo, je previsoko, lojtre so pa zaklenjene. So pa tudi že minili tisti cajti, da bi kdo po lojtri k meni plezal. Še skoz vrata ne pride, pa če pustim celo noč odklenjena. Poslušam prav s strahom, kaj bi to bilo. Pajki niso, čeprav s cele ulice pri meni stanujejo. Oni ne hodijo tako naglas. Je bilo bolj slišati, kot da bi miške hodile. Napenjam ušesa, malo sem tudi že gluha (imam papir) in ugotovim, da prihaja »hojenje« iz omare. Prižgem luč – na hitro. Šok je najboljša obramba. In kaj vidim? Da gredo moje obleke iz mode.

Tudi prav. Pa se odločim, da bom šla v šoping. To pa pri meni pomeni, da grem v domače skladišče, kamor nosimo stare in naveličane obleke (ker čez sedem let vse še prav pride) malo premetavat. In sem šla res. Sem našla ene take lepe žametne hlače, bež barve. Glih take k se zdaj nosijo: nizek pas, oprijete, pa malo na zvon. Čist nove. Sem jih samo v gimnaziji dve leti nosila. Sem jih takoj pomerila. So šle samo čez kolena, naprej pa ne. Prekleta rit debela. Hujšala ne bom! Zanalašč ne. Me pa ene hlače že ne bodo k stradanju pripravile. Telovaditi bo treba. Potem je bila pa enkrat v Oni ena telovadba narisana za trebuh zgubit, pa da maš potem taka stegna k beton, ne pa k žolca. In je sodelavka rekla, da bo telovadila. Ona pa že ne bo boljša kot jaz. Tudi jaz bom. Telovadila, namreč. Ampak do zvečer sem jaz takole nagruntala. Naj se sodelavka kar matra pa švica, bom jaz ubrala črnogorski fitnes. Ležiš na kavču toliko časa, da te vse boli, potem se pa obrneš.

Moško nošo so nekoč sestavljali klobuk, srajca, lajblc (brezrokavnik), reklc (suknjič), pozimi še suknja, spodnje hlače – gate, nogavice iz enega kosa platna in čevlji. Poleti so bili ljudje bosi.

Po prvi vojni so se pričela spreminjati tudi vrhnja oblačila. Še pred prvo vojno so Rakovčane pokopavali v tako imenovani narodni noši. Kasneje so se pričeli bolj modno oblačiti. V tem času je za Rakovčane veljal rek, da so kmetje, vendar hočejo biti gospodje.

Lovrenčev zet, Franc Gabrenja, je v svoj koledar zapisal, da je 22. avgusta 1928 kupil dva metra črnega ripsa za obleko v Ljubljani, na Mikološičevi 7. Cena za meter je bila 120 din. Povprečna delavska plača v tem letu je bila 2500 din. Menim pa, da je imel Lovrenc nižjo plačo, saj je delal na Peščevniku (To ni pomota in ni mišljen cerkniški Peščenk, temveč je to rakovški grič.), kjer so kopali pesek. Tam ga je tudi do smrti posulo.

1923 je prišlo do podržavljenja prog Južne železnice. Minister za promet je decembra 1923 ustanovil Direkcijo državnih železnic v Ljubljani, ki je začela delovati 1. 1. 1924, podrejena je bila Generalni direkciji državnih železnic. Novoustanovljena direkcija je prevzela v upravo vse proge na slovenskem delu Kraljevine SHS in dele prog, ki so se nadaljevale na Hrvaško – do Zaprešiča, Karlovca in Kotoribe.
1929 se zgodi preimenovanje v Jugoslovanske državne železnice (JDŽ) v novo imenovani Kraljevini Jugoslaviji.

Slovarček:

rips: gosta tkanina z rebri, navadno prečnimi: bombažni, volneni rips; bluza iz ripsa

Viri:

http://www.kamra.si/Default.aspx?module=6&id=37

Kraj: Rakek
Datum: 1927
Avtor: neznan
Zbirka: Marija Milavec
Skenirano: 26. 8. 2013
Oblika: fotografija

Na sliki je moja prababica Katarina Gantar, poročena Milavec z obveznim pokrivalom tedanjih žensk – ruto. Na obrazu ji je videti, da ji v življenju ni bilo z rožicami postlano. Kmalu ji je umrl mož in ostala je sama s štirimi fanti in hčerko. Prebijala se je skozi življenje, kot je vedela in znala. To je na njej pustilo posledice in njeni potomci so pravili, da je bila žleht –táko je bilo tudi življenje do nje.

Dekleta so si ruto nadela kmalu potem, ko so končala osnovno šolo. Pred drugo svetovno vojno je bilo pokrivanje samoumevno in nobena mladenka ali žena si ni drznila priti v cerkev brez nje. Narobe je bilo že, če so si jo nadele šele v cerkvi in ne že pred vstopom vanjo. Tega sveto pismo ne zapoveduje in je dekret tedanjih oblastnikov, ki se je do danes popolnima izpel. Je pa še vedno obvezno pokriti glavo za obisk cerkve v Španiji in nekaterih krajih v Italiji. Verjetno še kje, ampak tu sem to izkusila na lastni koži. V Španiji je pred cerkvijo celo stal policist in zavračal vse nepokrite ženske, predvsem turistke. Domačinke so bile z zapovedjo, jasno, seznanjene. Sem imela uržah, da sem si kupila lepo špansko ruto, ki sedaj leži v predalu in za katero je prijatelj rekel, da je za pogrebe in res ne ve, čemu jo bom rabila. Ma zna biti, da je imel prav.

Rute so se razlikovale po barvi in materialu. Starejše ženske, predvsem vdove, so nosile črno. Praviloma so bile bombažne. Premožnejše so imele svilene, ki so tudi del narodne noše. Ponekod so rute nosile ogrnjene okrog ramen in ker so bile zarobljene, se jih je prijelo ime robci. Preprostejša in skromnejša dekleta so nosila ruto iz bolj grobega materiala, katero so si pod brado zavezale. Premožnejše pa so nosile rute iz bolj finega materiala in je niso nič vezale, ampak jim je prosto padala.

Lectovo srce ali svilena ruta sta bili tudi najpogostejši darili, ki ju je fant podaril dekletu.

Ruti bi težko pripisali simbolno vlogo, saj je večinoma izraz pripadnosti neki organizaciji ali skupnosti ali pa le zgolj navada.

Pokrivala – kape, klobuki, rute, šali – so bili od nekdaj moja obsesija. Poleti imam najraje klobuk. To je univerzalno pokrivalo. Če imaš novo frizuro, pazi, da je veter ne zmeša; če imaš narastek in za eno figo frizuro, to skrije; če je sonce, je senčnik; če pada dež, je lahko dežnik. Lahko je pa samo okras. Spomladi in jeseni ne morem brez rute ali šala okrog vratu, zato nikoli nimam angine in upam, da me sedaj ne bo Bog štrafal. Rada imam rute, priznam pa, da si nikoli nisem predstavljala ne želela, da bi jo morala nositi na način, kot je navada nekje drugje. Pozimi pa volnena kapa in debel šal. Ampak nekaj zadnjih zim sem prikrajšana za te modne dodatke. Pa se ne pritožujem. Enkrat na leto jih bom že zluftala, samo tako naj ostane.

Pa še to – stara mama je ruti rekla facou in tako pravim tudi jaz.

Kot na karti njenega moža Lovrenca je tudi tu vtisnjen žig Direkcije državnih železnic. Bilo je za časa Kraljevine Jugoslavije.

Kot vdovi železniškega delavca ji je pripadala izkaznica, s katero je imela popust pri vožnjah z vlakom. Pa če je že kam šla, je bilo to enkrat letno na romanje ali pa po nakupih v Ljubljano enkrat, največ dvakrat letno.

Viri:

http://www2.arnes.si/~osngdl2s/obvestila/raziskovalna_rute/naloga.pdf

Kraj: Rakek
Datum: 1938
Avtor: neznan
Zbirka: Marija Milavec
Skenirano: 26. 8. 2013
Oblika: fotografija

“Bagrle”, v rabi pred cca. 30 leti, Strle Franc, Podlož 6 – tak je zapis ob sliki iz Slovenskega etnografskega muzeja, ki jo je poleti 1962 posnela Fanči Šarf.

E, pa se je izkazalo, da voziček na sliki ni bagrle, če je beseda še tako zanimiva in se mi je zdelo, da se sijajno ujema z vozilom na sliki, ki je v resnici navaden zapravljivček, kajti bagrle je čisto nekaj drugega. Bagrle je – vsaj v Podložu – namreč prva prema voza, na kateri je bila pritrjena baču ali bača, v kateri so vozili vodo iz studencev. Pri Sv. Vidu so taki napravi rekli voznica, čeprav (še) ne vem ali se beseda nanaša na posodo ali na vozilo ali oboje skupaj. “Grem v gozd vlačit, bom kar bagrle napregel!” so rekli v Podložu.

Ko so ga slikali, pa je Dajtrhov zapravljivček s strtim kolesom že nekaj časa stal v koprivah in pod sprednjim sedežem se ga še držijo zaprašene pajčevine, ker je prej najbrž dolgo čakal nekje pod streho, potem pa je lastnik nehal načrtovati, da ga bo kdaj popravil in ga je izpostavil zunaj pod jablano, naj čas naredi z njim, kar mu je pač usojeno … Še dobro, da ga je zagledala raziskovalka in naredila ta posnetek. Nanj so za to priložnost sedli podloški otroci Vida Korošec, Bogdan in Milka Tomec ter Branko Petrič, vnuk Andreja Šepca, moža v klobuku, ki stoji ob zapravljivčku.

To lahko, razmeroma luksuzno vozilo za prevoz ljudi je bilo namenjeno izključno za konjsko vprego … “Konj je zapravljiv”, so mi razložili.” Z voli so lahko zaslužili, če so jih doredili in prodali, vmes pa so delali z njimi; ko so odslužili, so jih prodali mesarju. Konj je bil pa strošek ali vsaj ni prinašal toliko dohodka, zato se reče, da je zapravljiv in tudi voziček je dobil ime zapravljivček, ker so ga vlekli samo konji, voli nikoli. Reveži niso imeli konj in tudi zapravljivčkov ne, samo premožni kmetje”.

V ozadju slike je redek lesen plank iz krajnikov, nad njim slamnata streha. Je bil zapravljivček postavljen nekje pri podloških skednjih, takrat še vseh pokritih s slamo? Stali so v gruči stran od vasi in to z razlogom. Zgodba namreč pripoveduje, da so podloški hlevi in skednji, ki so lepo v vrsti stali tik za stanovanjskimi hišami nekoč pogoreli do tal. Zažgali pa naj bi jih delavci, prav tisti, ki so potem zaslužili s postavljanjem novih in zaslužek naj bi bil tudi razlog za takšno dejanje. Nove so zato vaščani potem postavili v gruči nekoliko stran od vasi, da ob morebitnem ponovnem požaru ne bi ogrozili še hiš … nekaj jih stoji še dandanašnji, le strehe so zdaj pokrite z opeko in lepo popravljeni so. Ko pa so potomci takratnih vaščanov pred leti popravljali hiše, so tu in tam še naleteli na ožgan tram, ki ga je zaznamoval tisti požar.

Bogdan, Vida in Milka, nasmejani in razigrani, kakor da se bodo peljali lepo naokoli in ne po stezi čez Gričkapelco v mesto Lož ali k maši v Stari trg. Pa so samo pozirali.

Gričkapelca – to je Marijina kapelica tam na griču med Ložem in Podložem. Nekoč je nekomu v Podložu zbolela svinja, ki se je ravno oprasila. Pa prideta dva tujca, falota, in pravita: ” Do Gičkapelce mora iti, pa bo ozdravela!” In so jima zaupali svinjo, da jo bosta peljala do Gričkapelce in nazaj. “Pa nihče ne sme iti za nama,!” sta še naročila. In so šli in je svinja najbrž res ozdravela, ker je ni bilo nikoli več nazaj, “zdravilcev” pa tudi ne.

O Podložu, eni najbolj idiličnih vasi daleč naokoli, pripoveduje zgodba, da je nastal potem, ko so gospoda z Loškega gradu tja nagnali tlačane, ki jih je bilo treba kaznovati; kaznjence. Menda so bili tisti ljudje zelo žleht. Morali so biti tam in pasti živino – tako je ukazal gospodar, ki so mu bili podložni – zato je njihova naselbina dobila ime Podlož.

Druga zgodba pravi, da so v tiste kraje prišli ljudje od drugod in toliko časa žgali apno, da je nastalo lepo očiščeno polje, saj so v opliencah v živo apno predelali vse kamenje. Naselili so se za zmeraj, obdelovali polje in tako je nastal Podlož. Ali pa so si na tak način naredili polje kar tisti kaznovani tlačani, ki jih je tja poslal grof?

Stric na sliki je bil najbrž sredi dela, ko se je bilo treba postaviti k zapravljivčku. Kdo ve kaj je še povedal raziskovalki, ki je bila ves dan po vasi, iskala starine in stikala po podstrešjih? Morda je vedel, kako in kdaj je zapravljivček prišel k Dajtrhovim, morda celo kdo ga je naredil. Elegantne oblike ima, lepo ukrivljene blatnike in trdne naslone za roke. Najmanj pet ljudi lahko pelje …

Zapravljivčkov je bilo več vrst – nekateri so bili čisto lahki kot ta, drugi so imeli tudi manjši prostor za tovor, recimo prtljago potnikov, ki jih je bilo treba odpeljati do železnice ali vrečo žita v mlin. Ta je narejen scela, drugi so imeli sedeže za potnike ograjene z drakslanimi stebrički … Ampak vse mine, vse enkrat odsluži …

Slovarček:

žleht: hudoben
drakslan: stružen
oplienca: apneničarska kopa za pridobivanje živega apna

Viri:

N. N. ustno, december 2015

Kraj: Podlož
Datum: 1.-15. 8. 1962
Avtor: Fanči Šarf
Zbirka: Slovenski etnografski muzej, Teren 19, F0000019/031
Skenirano: neznano (Slovenski etnografski muzej)
Oblika: skenirana datoteka

Prvi zaselek Rakeka naj bi bil, po zapisih iz 14. stoletja, v Rakovem Škocjanu.

Rakov Škocjan je verjetno naseljeval že pračlovek, saj so tam našli ostanke orodij iz paleolitika. Prav tako so našli ostanke iz železne dobe (lončevina) okrog cerkvice sv. Kancijana. Obrambni nasip na zahodni strani cerkve pa daje slutiti, da je bila tu ilirska naselbina (9. do 5. stoletje pred našim štetjem).

V bližini Rakovega Škocjana je potekala pomembna in stara prometna povezava med notranjostjo in obmorskimi kraji. Skozi Rakov Škocjan pa je potekala starodavna romarska pot na Planinsko goro.

Iz graščinskega urbarja v Postojni, kjer so zabeležene odmerjene desetine, je razvidno, da je naselje v Rakovem Škocjanu tedaj štelo 13 domačij: bilo je enajst kmetov, en kajžar in en krčmar. Vaščani so si tam postavili tudi kapelico sv. Benedikta in v njej opravljali vse verske obrede. Ker pa je ta kmalu postala premajhna, so na vzpetini nad Velikim naravnim mostom postavili cerkev sv. Kancijana, ki je zaščitnik preganjanih. Okrog nje so sezidali obzidje, znotraj le-tega pa je bilo pokopališče. Datum izgradnje cerkve sv. Kancijana ni znan, je pa cerkev prvič omenjena že leta 1526 v sodnijskem aktu o prispevku davka za obrambo pred Turki. Leta 1616 je bila verjetno obnovljena. Ta prezidava je opazna na ohranjeni slavoločni steni, kjer je na desni še dobro viden prvotni obok, ki je bil tedaj pozidan. Na južni strani je bil vhod v majhen zvonik. V neposredni bližini, še znotraj nizkega obzidja, pa je stala cerkvica sv. Benedikta in pokopališče. Malo nazaj, proti Velikemu naravnemu mostu, so stali zidana mežnarija in dve leseni gospodarski poslopji. Zgradbe so bile obljudene do leta 1780, do jožefinskih reform, ki so precej okrnile cerkveno posest. V franciscejskem katastru iz leta 1823 je označena le še cerkev sv. Kancijana.

V 15. stoletju, za časa turških vpadov, so se v Rakovem Škocjanu skrivali ljudje iz okoliških krajev. Po koncu stoletja pa je v Rakovem Škocjanu začelo primanjkovati prostora za vse bolj naraščajoče prebivalstvo. Ljudje so odhajali in se začeli naseljevati na področju današnjega Rakeka. Nekaj časa so še obiskovali škocjansko cerkev sv. Kancijana. Ker pa je bila ta predaleč, so si v novem kraju postavili novo.

Naselje v Rakovem Škocjanu je tako začelo počasi propadati. Najdlje je ostala mežnarija, ki je oskrbovala cerkev.

Cesar Jožef II., ki je vladal od 1780 do 1790, je prepovedal vzdrževanje cerkva, ki so stale na samem. Ta ukaz je prizadel tudi cerkev sv. Kancijana. Mežnar se je odselil v Zelše (tedaj Selce) in od tu oskrboval cerkev še nekako do polovice 19. stoletja. Ob cerkvenih praznikih je tam zvonil. Tja je hodil vedno po isti poti, ki je do današnjih dni ohranila ime – Mežnarska pot. Ker cerkev ni bila redno oskrbovana in vzdrževana, se ji je to kmalu poznalo tudi na zunaj. Leta 1869 je bil ohranjen in pokrit le še zadnji konec cerkve, kjer je stal veliki oltar. Oltarna plošča je še stala in ravno tako podobi sv. Kancijana in Florijana na podrtem oltarju.

Dva mladeniča sta obiskala ruševine in tam veselo pozirala fotografu. Razglednica je ročno barvana, kar je precej opazno predvsem na cerkveni strehi.

Izdajatelj je Ludvik Ševar, ki je tako poskrbel, da se je del kulturne in zgodovinske dediščine ohranil vsaj v sliki.

Viri:

Stanko Silan: Rakov Škocjan in naravoslovna učna pot, Ljubljana 1995
Gantar, I. Rakek. Ljubljana: Založba Mladika, 2005.

Kraj: Rakov Škocjan
Datum: 1910
Avtor: neznan; izdal Ludvik Ševar, Rakek
Zbirka: Knjižnica Jožeta Udoviča Cerknica
Skenirano: 25. 12. 2015
Oblika: razglednica

Bile so cigarete …

Industrijska proizvodnja v Kraljevini Jugoslaviji se je začela v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Takrat so nastali Karađorđe, Šumadija, Kosovo, Strumica, Hercegovina, Dvorske in so bile pakirane po 20 ali 100 komadov pa se je dalo kupiti tudi po eno ali dve, saj so bile drage.

V obdobju Jugoslavije je bila tobačna industrija pomembna in bogata gospodarska panoga, kajti tedaj je bilo moderno in frajersko kaditi. Vsaka republika je imela svojo tovarno in prve cigarete so poimenovali po rekah, kar pripisujemo lokal patriotizmu ali pa pomanjkanju domišljije: Drava (To je kadil ata. Vam povem, eno zjutraj, pa je bilo za cel dan dovolj. Ko si prvič potegnil ti je tudi potegnilo – gate v rit.), Morava, Drina, Ibar, Zeta, Vardar pa tudi Jadran, Opatija in Hercegovina. Ker je bilo najlažje podražiti nove cigarete tako, da si jim dal novo obleko in drugačno ime, smo dobili številke: 57, 100, 101, 150, 160 pa črke brez pomena: LD, PP, FM, CD, MC. Sledila so ženska imena: Una (lahko je bila tudi reka), Biljana, Lara, Eva in tako naprej, da ne bo predolgo trajalo. Seveda smo imeli tudi tuje znamke, kot so Marlboro (Tobak so pa kupovali v Makedoniji, tako da so bile na nek način, razen glede na ceno, domače. Največ so jih kadili študentje in dijaki, zaposleni pa Dravo, Ibar ali 57.), Astor, Kent, Lord, Winston, Lucky Strike, še jih vem, bi lahko doktorirala.

Imena rek so pomenila tudi kvaliteto. Na vrhu je bila Drina, sledile so ji Morava, Vardar in Zeta, na dnu pa sta bili Drava in Ibar, ki sta bili dvakrat cenejši od Drine. Niška Drina je bila ambasadorska, sarajevska direktorska, niška Morava zdravniška (takrat še niso bili proti), tiste, drugih proizvajalcev, uradniške, vse ostale pa delavske. Jadran je bil namenjen ribičem in ladjedelničarjem.

Na začetku šestdesetih let so vse tovarne nabavile linije za proizvodnjo cigaret s filtrom. Cigarete, po rekah imenovane, so dobile filter in preplavile tržišče z novim okusom in predpono »filter«: Beograd, 57, 100, Lovćen. Potem so postale še »king size«, »long size« ali »extra long«, najprej v mehkih, potem pa še v trdih škatlicah. Ampak jaz v vseh tistih »size«-ih nisem videla nobene razlike. Razen Partner 100. Te so bile res daljše in so bile odlične.

Potem so naše tovarne začele izdelovati cigarete po licencah in dobili smo domači Marlboro, Dunhill, HB, Astor, Milde Sorte. Bile so drage, ampak to so bili dobri časi, lahko smo si privoščili.

Z vse večjo ponudbo domačih in tujih cigaret je bilo vedno manj Drave in Ibarja. Cigarete so začeli tudi parfumirati in ta nova svetovna tehnologija je dala krila tudi domači industriji in pojavile so se Ronhil, Best, Partner, Point in obnovljeni stari – Lovčen, Drina, Morava, Hercegovina. Sledile so demokratične spremembe in tobačna industrija je bila privatizirana. Bratsko so si jih razdelili Philip Morris, British American Tobaco in Japan Tobaco. Zatem je začel še minister pisati po škatlicah grozilne stavke in smo tam kjer smo. Kadilce v geto, pobili se bodo pa itak sami.

… bila je Milka …

Milka je bila vaški fenomen. Ni imela prav vseh doma, je bila pa kljub vsemu kar dovolj pametna. Vsaj zase. Ona je bila vaški novičar. Prva je vedela katera je noseča, še prej kot tozadevna sama, kdo se bo poročil ali pa kdo je umrl. Po gozdu je nabirala zvončke in šmarnice in jih prodajala – za en par cigaret. Je pa cigarete fehtala tudi na železniški postaji. Včasih se nas je več vozilo z vlakom pa smo kupe malo zakadile in je bil samo naš. Se je vozila tudi ena Ljuba nekje s Koroške, ki je začasno stanovala pri svoji teti na Rakeku. Ta je kadila še bolj kot jaz. Ko smo zjutraj čakali vlak, je takoj začela vleč cigarete iz torbe. Kadar je Milka ob petih zjutraj na železniški postaji pela, je bil čez dva dni sigurno dež. Ali pa če je imela podnevi roza mašnce v laseh. Tisti dan je bila Milka že na postaji, Ljuba pa vleče čike iz torbe.

– Ljuba, skrij cigarete.
– Zakaj?

Je bilo že prepozno. Milka je bila že zraven in je fehtala: Gospa, a bi dali še meni en cigaret, da bi še jaz enega pokadila?

Če je bila dobra bera, je kadila tudi po dva hkrati in se je kadilo okrog nje kot iz parne lokomotive.

S temi cigareti je bilo pa tudi takole. Enkrat pred mnogimi leti je naša mama peglala. In vzame atov robec, ga raztegne, od njega je bila pa samo še ena velika luknja pa malo robca okrog.

– Aha, si kaj popil, pa nisi vedel, kaj delaš. Se boš še zažgal.

– Veš, mati, ni bilo tako. Sem šel po postaji pa kadil, pa sem zagledal Milko. Enkrat me je prosila za cigaret, pa sem ji ponudil škatlo in je vzela kar vse. Zdaj pa, ko sem jo zagledal, sem pa kar prižgan cigaret vtaknil v žep. Pa me je spet vprašala, če ji dam enega, pa sem rekel, da ne kadim. Ta čas se je pa robec zažgal.

… in bila je državna meja.

Bila je meja med Jugoslavijo in Albanijo. Na vsaki strani sta stražila vojaka, na eni Jovan, na drugi Ševčet. Glavni šef v Albaniji je bil Enver Hoxha. Pri nas sta bila pa glavna Tito in Ranković, velik »prijatelj« Albancev. Mi nismo imeli nič, oni pa še manj. Pa na naše so silili, ker so menili, da jim Kosovo pripada. Jovan je kadil kot Turek in sicer cigarete KENT. Bil pa je pacek in prav nič ekološko ozaveščen in ko je pokadil zadnjo cigareto, je škatlico vrgel na albansko stran. Toliko domoljubne zavesti je pa le imel, da ni svinjal po svoji zemlji. Je že takrat izvažal odpadke na tuje. Ševčet je pa to škatlico našel in ugotovil, da je kodirano sporočilo. Zašibal je v štab in zgnali so na kup vse pametne glave, ki so z družnimi močmi ugotovile, da sporočilo pomeni: »Kreni Envere, Nema Tita.« Čez štiri ure se je straža zamenjala in prišel je Izudin, ki je kadil cigarete z imenom LORD. Tudi ta še ni imel ekološke zavesti, roke je imel pa močne in prazna škatlica je pristala na albanski strani, kjer jo je našel njihov stražar in spet naredil preplah. Ponovno so se sestale brihtne glave in dešifrirale: »Lažno Obaveštanje, Ranković Dolazi.« Saj je samo vic. Je bil pa za tri mesece.

Viri:

http://www.vreme.com/cms/view.php?id=1058043

Kraj: Rakek
Datum: 1929
Avtor: Državni monopol Kraljevine Jugoslavije
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 17. 12. 2015
Oblika:

Prvi novoletni dan je bil pri nas do nedavnega zelo upoštevan. Veljalo je prepričanje, da kdor je na novega leta dan zgodaj vstal, bo zgodaj vstajal vse leto (Na novega leta dan vedno dolgo spim, pa moram vse leto vstajati sredi noči tako da to ne bo držalo.); če je imel kdo na ta dan še neporavnan dolg, pa se ga ne bo znebil vse leto. V naših krajih so si največkrat voščili takole: “Bog daj dobro in srečno novo leto, da bi ga dočakali v manj grehih in večji gnadi.” Odgovor je moral biti: “Bog daj!” Novo leto so nekdaj voščili tudi koledniki s svojimi pesmicami – kolednicami. V januarju pa je bil pomemben še večer pred praznikom svetih treh kraljev. Nanje je vezan drobec iz ljudske astronomije: o treh kraljih se dan toliko podaljša, kolikor petelin zazeva ali kolikor petelin poskoči.

Marsikaj se je na novega leta dogajalo skoraj enako kot na večer pred božičem: hišni gospodar je opravil molitev, kajenje (ne cigarete) in kropljenje vseh prostorov in poslopij, ki so pripadali domačiji.

Januar (prosinec) naj bi bil pri nas najbolj mrzel mesec v letu. Iz slovenskih pregovorov vidimo, da bi res moralo biti tako, če naj bi bila letina dobra, če naj ne bi bilo norih krav, revnega urana, ozonske luknje, itd.

Če prosinca ni snega, ga mali traven (april) da.

Če prosinec ne zmrzuje, ne sneži, rad sušec (marec) to nadomesti.

Januar ni najmrzlejši in najtemnejši mesec v letu, je tudi najdaljši, čeprav je to le psihološke narave. Novoletni prazniki namreč dodobra osušijo družinske in osebne proračune (država pa itak že prej vse zapravi), zato se mesec do naslednje plače vleče kot kurja čreva. No, praznike smo preživeli.

Pred stoletji 1. januar ni bil novoletni dan, marveč – cerkveno samo “osmina Gospodovega rojstva”, ki se ni posebno obhajal. Julij Cezar je sicer leta 46 pred Kristusom določil 1. januar kot začetek novega leta. Ko pa so v Rimu v krščanski dobi uvedli božični praznik, se je pomaknil začetek novega leta na božič in šele papež Inocencij XII. ga je prestavil leta 1691 spet na 1. januar.

Cerkveno leta se začenja s 1. adventno nedeljo, tako da Cerkev s “civilnim” novim letom nima nobene zveze; po novem je Novo leto praznik Marijinega materinstva in praznik miru.

Staro rimsko novo leto so spremljali sprevodi mask, razuzdane gostije, plesi in pijanost. Obredne šege davnih prednikov so bile divje zabave. Cerkev se je borila proti njim, prepovedali so jim kakršnokoli veseljačenje, a do 15. stoletja niso imeli večjega uspeha. Danes se dan novega leta prav tako praznuje kot božič.

januarja 1926 je v Ljubljani začela izhajati Delavska politika, glasilo Socialistične stranke Jugoslavije za Slovenijo.
Marija Geld; Fajn je bilo takole po praznikih v službo priti, pa je bila že prvi dan plača. Potem so nam 2. januar vzeli, da si lahko poslanci vzamejo kolektivni dopust, raja naj pa kar dela.
sv. Trije kralji: Gašper, Miha, Boltežar; več čez pet dni.
januarja 1929 je kralj Aleksander proglasil diktaturo: razpustil je parlament in razveljavil ustavo iz leta 1921. (To pišem zato, ker mlajši od 35 let tega nič ne vejo ali pa so pozabili.)
pravoslavni božič
še pomnite, tovariši (Marijo Geld)
pravoslavno novo leto
januarja 1953 je bil Tito izvoljen za prvega predsednika FLRJ.
januarja 1933 je Hindenburg imenoval Hitlerja za kanclerja nemške vlade. Kasneje mu je bilo sicer žal, ampak je bilo prepozno.
januarja 1946 je bila sprejeta prva Ustava FLRJ. Med drugim je potrdila in pravno določila pravico državnih organov nacionalizirati in razlastiti privatno lastnino v splošne družbene namene. Mi pa zdaj plačujemo! Je pa tudi svetovni dan boja proti kajenju. Hm!

Slovarček:

Marija Geld: plača

Viri:

Niko Kuret: Praznično leto Slovencev, Prva knjiga: DRUŽINA, Ljubljana 1998

Kraj: Cerknica
Datum: voščilnica ni bila poslana, verjetno natisnjena 1961
Avtor: neznan
Zbirka: Joži Mele
Skenirano: 18. 12. 2011
Oblika: voščilnica

Deklica drži v roki polnjeno danko v “špriklah” in “modl” za štruce peči. Sliko s takim pripisom je posnela poleti 1962 etnologinja Fanči Šarf, hranijo pa jo v Slovenskem etnološkem muzeju.

Ves teden sem se veselila srečanja z deklico na sliki. Bili sva sošolki od prvega razreda dalje in tudi sedeli sva veliko let skupaj … Zdelo se mi je, da veva vse ena o drugi, a se je pokazalo, da še zdaleč ni bilo tako. Najprej se je spomnila, kako je bila neke nedelje na obisku pri meni – kar nekaj kilometrov je prepešačila sama od doma. V spomin nama je priklicala skupno kosilo, ko smo jedli klobase in je meni košček padel pod mizo. Mačka je planila po njem, jaz pa tudi. Naš ata je pa komentiral: “Če bi naši klobasa v sekret padla, pa bi šla ponjo, tako ješča je!” Ni čudno, da si je sošolka pripombo za vedno zapomnila. Pač pa sem jo jaz kar se da hitro pozabila, ker me je bilo sram …

Bilo je v prvem razredu, ko smo za domačo nalogo dobili spis o vojni. Pisali smo vse mogoče – o junaštvih in trpljenju naših staršev in sorodnikov, o svobodi in prihodnosti. Te spise smo potem brali v razredu in – lej ga zlomka – sošolkin spis je bil skoraj prav do besede tak kot sestavek v zadnji številki Cicibana, ki sem ga zmeraj skrbno prebrala. Jaz, pravičnica, sem jo nemudoma zatožila, da je spis prepisala iz Cicibana … A učiteljica me ni hotela slišati, ni je okregala in kaznovala, čeprav drugače prepisovanja ni dovolila za vse na svetu. Bila sem jezna – zakaj ona lahko prepisuje, jaz in nihče drugi pa ne?! V spisih smo si lahko izmislili karkoli, se zlagali, če ni šlo drugače, samo prepisovati – to pa ne.

Čez leta mi je povedala svojo plat zadeve: njen oče je bil med vojno skrivač in po njej tudi ni odobraval novega sistema, zato ni mogla pisati o njegovih junaštvih, ni pa se ji zdelo prav, da bi si kaj izmislila, zato je poškilila v Cicibana. Učiteljica Benčinova, ki nas je vsakega poznala do prababice, jo je razumela in zato ni hotela slišati mojega špecanja … Jaz sem dogodek hitro pozabila, sošolka pa do danes ne.

Sliko je čez čas raziskovalka poslala tudi dekličinim staršem in ko se je ta zagledala, se je naprej zgrozila nad svojim strganim fiertaham, ki ga je enako kot vrstnice dosledno nosila – ampak kar je bilo, je bilo. Njena obleka je res delavniška, a skrbno izdelana: predpasnik ima ginero iz blaga s podobnim, ujemajočim se vzorcem, zgornji del, modrc, pa je opucan s krepienčki. Tudi poletna oblekica iz potiskanega bombaža ima ob vratu drugobarvno obrobo.

To, kar deklica drži v rokah, pa ni model za peko štruc, ampak posoda za kuhanje šunke ali krače. Narejena je bila iz težke pločevine, na obod je bilo pritrjeno ovalno dno. No, mogoče so v njej tudi kdaj kaj spekli, morda res pogačo za poroko ali porodnico – ali pa so posodo kako drugače uporabili.

Raziskovalka je takrat ob prihodu vprašala, ali imajo pri hiši kaj starega in peljali so jo na podstrešje, kjer je kar dolgo ostala in med drugim našla tudi to, kar drži deklica v rokah. Poleg ovalne posode ima v drugi roki nedajlajne v špriklah – z maso za klobase nadevano danko, kot piše ob sliki. Enako se nadeva tudi mehur ali želodec.

Da se je taka mesnina pravilno posušila, so jo svežo dali za kak dan v tiehto – jo obtežili, da se je sploščila in spustila vodo, potem pa povezali v šprikle, da je med sušenjem ostala lepo tanka. Tako se je površina povečala, sušenje okajene mesnine je potekalo hitreje in bolj enakomerno, verjetnost, da bi se v sredini pokvarila, je bila manjša. Tudi barva mesa je ostala lepo rdeča. Sušenje je ob skrbnem nadzoru trajalo kar dolgo, več mesecev, pred otoplitvijo vremena pa so suhe mesnine pobrali iz diere, zavili v časopis, jih zložili v mrzlo krušno peč in zasuli s pepelom. Nekateri vsaj, drugi so jih shranili v suhi, hladni in temni kašči ali skrinji …

So pa Poljanci radi pripovedovali zgodbo, kako je pri neki družini ob kolinah ostalo preveč sesekljanega mesa za klobase in niso imeli več ne črev, ne želodca, ne mehurja. Kaj pa zdaj? In so se domislili, pa so nadelali kar Johanine gate, ki so se sušile na plotu. Ali je bilo smeha še leta in desetletja po tem! In nihče ni več imel skrbi, kaj če bo pri klanju prašiča zmanjkalo črev: “Bomo pa Johanine gate nadelali!” so rekli. Pa mogoče sploh ni bilo res tisto o prvih Johaninih gatah … So pa mogoče to reč slišali prav tja noter na Nemško, kjer še dandanašnji – in zlasti dandanašnji – lahko kupite mesnine, zašite v bombažno tkanino namesto v čreva.

Vaško znamenje, Bugec na vasé, je slikan v hrbet, tam daleč pa se vidi moška postava v delavniški opravi, verjetno pokrita v platneno delavsko kapo. Zadaj se vzpenja hrib, ki se imenuje Hrib.

Na veliki sliki se vidi lepo v vrsti del nekdanjih podloških domačij: Baragova, Tumča, Matjonova, Špeharjeva, Miklova … Znamenje sredi vasi, križ ali Bugec nima kakšne posebne zgodbe za seboj, postavljen je bil najbrž, da bi varoval vas in prebivalce opominjal k ponižnosti in ljubezni do bližnjega. Še en čisto podoben križ stoji na ravnini pred vasjo, Bugec pr Dolini se mu reče, ker se senožeti tam poleg imenujejo Dolina – to je kmalu potem, ko se je stara pot iz Loža razcepila z enim krakom proti Podložu, z drugim k Sveti Ani … Tistega Bugca je nekdo postavil zaradi zaobljube, a se je pozabilo kdo in zakaj …

Slovarček:

nedajlajne: nadevanje, jed z nadevom, največkrat mleto meso v želodcu, mehurju ali danki
šprikla: napera, opora
tiehta: obtežitev
diera: dimnica
modl, muodlc, muodu: model
fiertah: predpasnik
krepienčki: cikcakasta okrasna vrvica
ginera, grnera: volan, okrasni naborek
modrc: tukaj prsni del ženskega oblačila; nedrček
opucan: okrašen
Bugec na vasé: križ na vasi

Viri:

N.N., ustno, december 2015
Zofija Mulec, 1974, ustno

Kraj: Podlož
Datum: 1.-15. 8. 1962
Avtor: Fanči Šarf
Zbirka: Slovenski etnografski muzej, Teren 19, F0000019/030
Skenirano: neznano (Slovenski etnografski muzej)
Oblika: skenirana datoteka

Naj spregovori še rakovški pesnik Janez Rebec. Pesem je iz njegove zbirke z naslovom Brašno resnice, ki je izšla leta 2003 v samozaložbi. To je bila njegova druga zbirka pesmi.

RAKOVA DOLINA

Dolina, ti čudež si kraške lepote,
v gozdovih prostranih na Notranjskem skrita,
kot polževa hiša skrivnostno zavita,
izletnikom ljube so tvoje samote.

Pri oknu iz jame se potok prismeje,
pod mostom naravnim ponosen šumlja.
Studencev potokov grede si nastreže,
z vilami, škrati veselo kramlja.

Kjer Cerkniško jezero polje umira,
ti potok otrok si skrivne vode.
Oko tvoje je bistro, prepolno nemira,
Sava te kliče tja v Črno morje.

Tam stene visoke je voda klesala,
mostove mogočne priroda je dala.
Jezovi, korita tu nekdaj so stali,
tam žage so pele in jarmi škripali.

Vsa sreča na svetu je kratka in mine.
Potok, napij se zdaj sončne lepote,
naj ne plašijo te gozdne samote.
Zakaj se spet vračaš v podzemne tišine?

El dorado si naš, ti lepa dolina,
čudež narave še skoraj neznan.

Pri mostu velikem je cerkvica stala,
cerkovnik imel je tu nekdaj svoj dom.
Vse davne spomine je cesta pobrala,
na Unec priromal je cerkve patron.

Gozdarji, drvarji zdaj tod se potijo,
nad voli in konji vozniki kričijo.
Jeseni sem polharji, lovci hitijo,
a tujci le redko obiščejo te,
dolina ti biser si kraške lepote,
vendar viharjev tod tekla je kri.
Gomilam zdaj pojejo jelke samotne
pesem spomina, ki v srcih živi.

Kako prav je imel, da se drvarji tod potijo … Le da ne kričijo nad konji in voli, ker vse opravijo stroji. Dokončno. Ostalo nam bo le še kamenje. Ne bo več bisera kraške lepote, ampak nekaj podobnega, kot je hercegovski kras.

Veliki naravni most ali po starem Velb je ostanek jamskega stropa iz davne preteklosti. Dolg je 40, visok pa 10 metrov.

Naj me poznavalci popravijo: Menim, da je brv na mestu, kjer je sedaj kamnit mostič. Postaviti pa jo je dal tedanji lastnik Rakovega Škocjana Windischgrätz.

Razglednica pa je bila odposlana leta 1901.

Viri:

Stanko Silan: Rakov Škocjan in naravoslovna učna pot, Ljubljana 1995

Kraj: Rakov Škocjan
Datum: 1901
Avtor: neznan
Zbirka: Knjižnica Jožeta Udoviča Cerknica
Skenirano: 25. 12. 2015
Oblika: razglednica

Učenci so slikani nekje na begunjskih njivah, na poti proti Žagi (sedaj Jeramix). Zadaj na desni vidimo obris Gospodovke in bezovske Rebri.

Ob kakšni priložnosti je nastala fotografija ne vesta ne Francka Debevec ne Ivanka Debevec, čeprav sta obe na sliki. Večina jih je dobre volje, kot so učenci vedno, da le ni pouka.

Stojijo z leve:

Vojko Zrimšek – Ambrožov iz Selščka,
Jože Turšič – Tomažičov iz Begunj,
Janez Turšič – Turščov s Kožljeka,
Jože Turk – Turkov iz Bezuljaka.

Čepita:

Slavko Kraševec z Gmajn’ce – Brezje,
Janez Kranjec – Krajnč s Kožljeka.

Stojijo z leve:

Mira Kranjec – Krajnča s Kožljeka,
Milka Bonač – Bonačeva iz Topola,
Ivanka Katern – Severjeva iz Bezuljaka,
Ana Urh – Trantarjeva iz Begunj,
Iva Turšič – Turščeva s Kožljeka,
Francka Debevec – Žogarjeva in
Minka Turk – Turkava, obe iz Bezuljaka.

Čepijo:

Rezka Meden – Jagrava iz Topola,
Iva Kranjec – Francetava iz Topola,
Marinka Katern – Zrimškava iz Dobca.

Stoji:

Anica Zalar – Gornja Popkava iz Bezuljaka.

Čepita:

Anka Stražiščar – Brešča in
Minka Nared – Francetava, obe iz Dobca.

Viri:

Francka Debevec, Ljubljana
Ivanka Debevec, roj. Katern, Bezuljak

Kraj: Begunje
Datum: verjetno 1957
Avtor: Vinko Toni
Zbirka: Francka Debevc
Skenirano: 24. 10. 2015
Oblika: fotografija

1904 Dunaj – Avstro-ogrsko hribovje in vodotoki

1971 Postojna – Prestavljanje proge

Stareslike v knjižnici Maričke Žnidaršič, Stari trg

1850 Rakek – Potek proge po katastrskih občinah

1976 Planina – Stop znak

1953 Ulaka – Spominski obesek ob odkritju spomenika

1902 Dunaj – Potrdilo

1940 Rakek – Napajanje živine

1937 Planina – Vesele praznike

1894 Trst – Turistični vodnik

1916 Metković – Za cesarja in domovino (2)

1927 Rakek – Lovrenc Milavec

1938 Rakek – Katarina Milavec

1962 Podlož – Dajtrhov zapravljivček

1910 Rakov Škocjan – Sveti Kancian

1929 Rakek – Cigarete

1961 Cerknica – Novo leto

1962 Podlož – Deklica na vasi

1901 Rakov Škocjan – Dolina v verzih

1957 Begunje – Na žago