![]()
Župnija Bloke je zelo stara. Kot samostojen vikariat se je iz pražupnije Stari trg izločila še pred letom 1332, že leta 1366 pa je bila samostojna župnija. Še dolgo po ustanovitvi je obsegala vse ozemlje današnjih župnij Loški Potok, Sveta Trojica in Sveti Vid nad Cerknico. Po vrsti so te župnije postajale samostojni vikariati oziroma lokalije, leta 1666 Loški Potok, 1754 Sveti Vid in 1808 Sveta Trojica. Kot popolnoma samostojne župnije so nastale v poznejših letih. Najstarejše podružnice bloške župnije Sv. Mihaela so omenjene leta 1422 podružnica Sv. Filipa in Jakoba v Ravnah, nato so sledile podružnice Sv. Nikolaja na Hudem Vrhu, Sv. Antona Padovanskega v Metuljah in Sv. Janeza Krstnika na Studenem. Nato so sledile še ostale podružnice. Danes sta v bloški občini župniji Sv. Trojica in Bloke – Fara z enim župnijskim upraviteljem, ki ima ponovno na skrbi tudi faro Sv. Vid.
Poleg dveh farnih cerkva je na Blokah še enajst podružnic, veliko število kapelic in božjih znamenj. Veliko delo so si ljudje naložili, da so zgradili toliko stavb, jih opremili in jih še danes vzdržujejo. Farna cerkev Sv. Mihaela je zgrajena na pobočju hriba Videm. Čaščenje nadangela Mihaela je bilo razširjeno že v zgodnji krščanski dobi v čast zmage nad poganstvom, vere nad nevero, luči nad temo. Kljub vsej tej moči nadangela so dedni sovražniki Turki napadli in uničili cerkev v letih 1472, 1546 in 1559. Bilo je tako hudo, da je bil celo sejem ob Sv. Mihaelu prestavljen z Blok v Lož.
Zvonik, ki ga vidimo na sliki Jožeta Žnidaršiča, je bil v tej izvedbi zgrajen leta 1868. Dela je prevzel mojster Jakob Belc iz Št. Vida nad Ljubljano. Pogodbo z njim so sklenili potem, ko je stari zvonik uničila strela maja 1867.
V pogodbi se je mojster natančno zavezal, kaj vse bo narejeno:
Povišanje zvonika za dve klaftri, dva nova velba, simse in zid vse vgladiti, izdelati vsa cimpermanska dela po planu, pokriti s kufrom, vaze (8) pozlatiti in pobarvati jabolko, debelo dva čevlja, debelo s firnežem pozlatiti, tako tudi križ, železne gavtre v spodnjih in zgornjih linah iz kovanega železa, turn od simsa do vrha knofa mora imeti šest klafter.
Med delom so ugotovili, da je povišanje zvonika potrebno za tri in pol klaftre in ne le za dve. Torej so tudi takrat že poznali gradbene anekse za dodatna in več dela in spremembe projektov. K tako velikemu popravilu in dograditvi so morali prispevati župljani z delom, prevozi in denarjem, saj so molitve bolj duhovno pomagale. Na potrebna dela jih je moral župnik Janez Krstnik Kaplenk stalno opozarjati v oznanilih:
– Ta prihodnji teden ste prošeni pomagati za delo pri cerkvi in sicer z vožnjo. (10. 5. 1868)
– Zidarji bodo začeli delati v ponedeljek, zato ste prošeni tisti, ki še niste pripeljali peska, kamna ali cegla, da bi to storili zdaj precej. (7. 6. 1868)
– Delo je dodelano, plačanega pa je komaj peti del. (25. 10. 1868)
– Možje ne pozabite turna, zgodila se mu je posebno velika čast, je ne le povišan in lepo pokrit, temveč tudi ozaljšan s sv. misijonskim križem, iz njega nam je donel glas misijonskega zvona, tedaj dajte tudi vi turnu kar mu gre, ali še kakšen obilnejši dar! (22. 11. 1868)
Še pred obnovo zvonika je bila v letih 1849/50 prezidana cela cerkev. Dela je izvajal zidarski mojster Matevž Medved iz Cerkelj na Gorenjskem. Po prezidavi cerkve in zvonika je bil leta 1890/91 zgrajen še nov velik kamniti oltar in dva stranska oltarja. Izdelal jih je ljubljanski lesar Alojzij Vodnik, po zamisli slikarja Miroslava Tomca iz Št. Vida nad Ljubljano. Ljubljanski knezoškof in poznejši kardinal Jakob Missia je ob priliki birmovanja leta 1894 posvetil vsa, skoraj 50 let trajajoča obnovitvena dela.
![]()
In tako so leta tekla, čas in vremenske ujme so delale svoje. Med prvo svetovno vojno je cesar vzel tri bronaste zvonove in jih prelil v topove. Po vojni so jih nadomestili železni zvonovi. Po drugi svetovni vojni je ura sicer še delovala in bila, kazalci pa so mirovali, ker so Italijani med vojno polomili vez med uro in kazalci. Veliko škode so uri naredili ptiči, ki so se ugnezdili v stolpu, na kazalce so sedale postovke in velike kavke. Župnik Makovec, ki je na Blokah pastiroval v letih 1940 do 1979, se je po svojih močeh trudil in obnavljal, za Božič leta 1946 je v cerkvi zasvetila celo električna luč. Zunanjost zvonika pa je, kot kaže slika, na kateri je še stavba župnišča in Županova kmetija, kazala žalostno podobo.
Leta 1979 pa je prišel mladi zagnani župnik Jože Kastelic. Po vrsti so se začele obnove farne cerkve in podružnic. Med prvimi je bil na vrsti zvonik pri Fari. Spet so si sledila prostovoljna dela, nabirke in darovi v denarju in materialu, vse ubogaime. Župnik je posebno rad potrkal na vrata takrat že razvijajočih se obrtnikov in prevoznikov, večjih kmetov in zaposlenih. Bil je čas divje inflacije, vsak zaslužek v dinarjih je bilo treba hitro pretopiti v kakšen material, stroj, avto, posebej pa v nemške marke. Kot dobra naložba so se pokazale tudi bakrene plošče za izdelavo žlebov in kritje streh. Odlično so služile za kleparska dela pri obnovi cerkvene strehe in zvonika. Ljudski glas govori, da si je župnik Jože ob pomanjkanju sredstev bakrene plošče najprej sposodil. Ko se je približal čas za vračilo ali plačilo, se je zatekel k razlagi, da ga ni boljšega plačila, kot tisto v nebesih. Tisti, ki so posodili, naj pač počakajo, bog bo poplačal, prišel bo sodni dan in takrat bodo štela vsa dobra dela. Eden od bloških prevoznikov, ki je bil posebej velikodušen pri posojilu bakrenih plošč, se je izmotaval na vse načine: “G. župnik, stiska je povsod, do denarja težko pridem, kaj vemo, kako bo na sodni dan! Jaz nimam najboljših občutkov, tudi moje zveze v nebesih niso najboljše, velikokrat delam tudi ob nedeljah in zamudim božjo službo. Dajte torej vi meni nekako plačat baker ali pa ga vrnite, vi se pa potem zmenite tam zgoraj, da vam povrnejo, ste tam bolj poznani, vam bodo prav gotovo poplačali.” Župniku ni preostali drugega, kot da je dolg vrnil in se obrnil drugam, saj je tudi sam vedel, da se za plačilo bakra ni za zanašat na sodni dan.
Župnik Jože in njegovi nasledniki so popravili zvonik in cerkev pri Fari. V cerkvi je nov kor in orgle, klopi, centralna kurjava, križev pot, notranjost je preurejena v skladu z Drugim vatikanskim koncilom … Občina, verniki in mnogi drugi stalno prispevamo za obnovo tega dela naše dolge zgodovine.
Pa še to. Odkar nas tudi na Blokah večkrat obiščejo sodržavljani iz kočevsko-ribniškega konca, ki so posebej usposobljeni za “promet” z barvnimi kovinami, se baker le še redko uporablja za žlebove in kritje streh. Bloške kapelice so pred leti kar po vrsti čez noč ostale brez bakrene strehe in žlebov. S tega vidika je mnogo bolj obstojna opečnata kritina in pocinkana ali lakirana pločevina.
Slovarček:
- klaftra: dolžinska mera 1,896 m
- kufer: baker
- sims: zaključek zidu, zidni venec
- ubogaime: darovanje
- jabolko na zvoniku: okrogla buča pod križem na vrhu zvonika
- gavtre: ograje
- velb: obok
Viri:
- Andrej Makovec: Popis cerkva in cerkvenih znamenitosti v župniji Bloke, 1964.
- Jože Lavrič Cascio: Bloke središče Kranjske, 2013.
Kraj: Fara
Datum: 1960 – ocenjeno
Avtor: Jože Žnidaršič st. Cerknica
Zbirka: Lojze Mazij
Skenirano: 20. 11. 2020
Oblika: razglednica
Slika deklet iz 8. razreda leta 1971 v Grahovem. Slikane pred spomenikom žrtvam NOB, pred svojo šolo. Slika je nastala v sklopu vsakoletnega spominskega slikanja razredov na šoli. Očitno so si dekleta zaželela ob klasični skupinski sliki še solo, žensko sliko. In fotograf Jože Žnidaršič se ni pustil prositi in že so bile v škatlici. Lepo je videti sošolke in dobre prijateljice skupaj. Kdaj se bomo še lahko takole skupaj slikale? Verjetno so že razmišljale o odhodu v srednje šole, kako se bodo vključile v novo okolje, ali bodo znale navezati stike in si pridobiti nove prijateljice, ali se bodo pogrešale … Veliko neodgovorjenih vprašanj se jim je podilo po glavi. Vsaka lepa stvar enkrat mine in pusti za seboj spomine. Če pa poleg spominov ostane še slika, je spomine veliko lažje obuditi. Prijateljice za vedno!
Prva vrsta:
Prva vrsta:
Dekleta so se tudi podpisala.
