4. FIZKULTURNI KLUB

Knjižica “Smučanje” iz leta 1947. Napisal Drago Ulaga.

O telovadbi, plavanju, smučanju, pomenu gibanja za zdravo življenje ter upočasnjeno staranje je pisal strokovne knjige, učbenike, priročnike in članke. Napisal je preko trideset knjižnih del, brošur in skript, med njimi »Smučanje« leta 1947. Objavil je tudi številne članke v raznih listih in revijah. Od leta 1934 je sodeloval tudi pri programu radia Ljubljana s predavanji s področja telesne vzgoje, športa in rekreacije. Že leta 1934 se je oglasil kot prvi neposredni poročevalec iz Planice.

Za svoje obsežno in vsestransko delo na področju športa in telesne vzgoje je prof. Drago Ulaga prejel vrsto nagrad. Med njimi leta 1966 Bloudkovo nagrado, najvišje priznanje RS na področju športa.

Člani odseka za športne igre TD Partizan Rakek, so se sestali 28. 1. 1952 in na odboru sklenili, da se uredijo prostori in ustanovi klubska dejavnost pod nazivom »FIZKULTURNI KLUB RAKEK«.

Pa poglejmo sklepe po ohranjenih zapisnikih:

1. sestanek odseka za športne igre TD Partizan Rakek z dne 28. 1. 1952

Prisotni: Bančevič, Grom, Arko, Mlakar, Modic Andrej in Tone, Domicelj – sekretar.

Sklepi:

1. Ureditev manjše sobe
2. Ureditev dvorane
3. Naziv teh prostorov se glasi FIZKULTURNI KLUB RAKEK
4. Upravo vodijo do preklica: Mlakar, Bančevič, Domicelj in Grom.
5. Otvoritev kluba 6. 2. 1952
6. Naročilo dnevnikov:
7. Nabava okvirjev za časopise
8. Mesečni prispevki
9. Plan dohodkov in odhodkov. Prihodki cca 1500 din, odhodki revije 600 din, čistilka 400 din. (račun za čistilko Štefko Oražem za feb., mar. 1952 700 din)
10. Pravila in sklepi začasni. Dohodki in izdatki kluba se ne smejo mešati z blagajno TD Rakek.

Svečano so klubske prostore odprli 6. 2. 1952. Klub je deloval v prostorih pri Domicelju (kasnejši bife). Klub je bil odprt vsak dan od 17. do 24. ure, v nedeljo pa od 14. do 02. ure. Uvedli so članarino, ki je znašala za člane 40 din, podporne člane 70 din in za mladince 10 din. Finančno poslovanje kluba so sklenili voditi ločeno od poslovanja društva. Vodili so zgledno evidenco plačila prispevkov in klubsko blagajno.

2. sestanek Fizkulturnega kluba Rakek 17. 3. 1952.

Na sestanku je bilo prisotnih le 12 članov z aktivnostjo katerih pa Aleks Domicelj ni bil zadovoljen, saj je v zapisnik zapisal: »da so prisotni pokazali kaj malo zanimanja za vsa ta vprašanja in je bilo največ molka. Vsakdo bi komodno zahajal v zakurjene prostore, čital časopis in igral karte, nihče pa ničesar doprinesel s svojim delom.«

Za administratorja je bil imenovan Franc Mlakar, za drva (verjetno kurjenje) Leo Grom in Metod Tavčar.

Sklepi:

1. V bodoče naj se delovne funkcije obnavljajo mesečno.
2. Članstvu priporoča udeleževanju študijskih sestankov.
3. Dijaki namizni tenis igrajo le 2x tedensko.
4. Šahisti imajo prost vstop vsak dan
5. Grom preskrbi protiprašno olje
6. Apelira se na člane na red in disciplino.
7. Vabilo na občni zbor.

Zanimivo je navodilo igralcem namiznega tenisa, da naj se odpravi lovljenje okoli miz, ki povzroča preveč ropota, igralcem kart pa, da so manj kričeči in moteči.

3. sestanek Fizkulturnega kluba Rakek 20. 8. 1952

Prisotni: Leo Grom, Dušan Arko, Kastelec, Aleks Domicelj, Milan Juvančič, Mirko Polak, Ciril Tavčar, Rado Šegula, Alojz – Coc Egel, Rudolf Demšar, Miro Fajdiga, Ciril Rudolf, Mile Nabergoj. Zanimiva je razlaga neopravičene odsotnosti: Franc Mlakar in Breda Vivoda (prišla z veliko zamudo proti koncu sestanka), Vlasta Fatur, Slavka Jesih, ki je šla rajši v kino in Metod Tavčar. Ostali so opravičeni.

Sklepi:

1. Določili administratorje za september Aleks Domicelj, oktober Leo Grom
2. Zadolžene za čiščenje (ribanje) Rado Šegula, Alojz – Coc Egel in Fric
3. Pogoje igranja namiznega tenisa v veliki dvorani, le v copatih
4. Rediteljsko službo vršijo avgusta Aleks Domicelj, septembra Milan Juvančič in Leo Grom; oktobra Miro Fajdiga in Dušan Arko.
5. Vstop v klub dovoljen le članom s plačanim prispevkom
6. Ključavnico pri predalu kredence oskrbi Miro Fajdiga. Predal bo služil za shrambo namizno teniških rekvizitov.
7. Odpoved časopisov, s 1. 9. 1952 se ukinejo Polet in Dnevnik, na novo se naročijo Poročevalec in Vijestnik u srijedu.

Na osnovi zapiskov (blagajniških prejemkov) je ohranjen seznam članov Fizkulturnega kluba Rakek (opomba: spisek verjetno ni popoln):

Nevenka Zorc, Milan Juvančič, Franc – Ači Vengust, Vladimir Dimitrović, Nino Spinelli, Dušan Arko, Miro Fajdiga, Aleks Domicelj, Vlado Pogačnik, Marjan Polak, Franc Mlakar, Marko Kramaršič, Milovan Zorc, Ciril Tavčar, Alojz – Coc Egel, Leo Grom, Ciril Rudolf, Rado Šegula, Breda Vivoda, Štefan Kastelec, Mile Nabergoj, Vlasta Fatur, Tone Urbas, Jaka Smodila, Slavka Jesih, Emil Bombač, Edo Otrin, Stojan Juvančič, Mirko Polak, Metod Rudolf, Drago Bančević, Danica Zakrajšek, Jože Ileršič, Dore Brecelj, Rudolf Demšar, Ivan Klemenc, Tončka Maček, Milka Mulec, Franc Zorman, Jožica Arko, Peter Suvorov, Slavko Logar, Leopold Šegula, Franc Vidrih, Drago Korošec, Miloš Kovač, Franc Galanti, Magda Juvančič, Ančka Rok, Vinko Molan, Tine Bombač, Ljubo Pirc, Mimica Grom, Boris Šegula, Franc Zorc, Franc Vengust st., Metod Tavčar, Andrej Modic, Tone Modic, Avgust Gorjup, Marjan Merhar, Franc Ileršič, Janez Gregorič, Tone Homovec, Marjan Korenčič, Cveto Pavčič, Franc Benčan, Živkovič, Matičič.

Klubsko članstvo se ne sme enačiti s članstvom v TD Rakek oziroma TVD Partizan. Fizkulturni klub, je bil zasnovan kot neko stičišče članov rakovških športnih društev in njihovih simpatizerjev ter podpornih članov in naj bi poleg zagotavljanja druženja, igranja namiznega tenisa in družabnih iger služil tudi kot propagandna oblika delovanja z namenom pridobivanja novih članov.

V klubu so imeli naročene naslednje časopise: Pavliha, Polet, Ljubljanski Dnevnik, Nogomet, Narodni sport Zagreb, Fudbal Beograd, Tovariš, Namizni tenis, Radio, Borba. Vjesnik u srijedu, Poročevalec. Časopise so hranili v posebnih okvirjih,

Iz inventurnega lista pa je razvidno, da so v klubu imeli naslednje knjige: Smučanje, Tekmovalni pravilnik za smučarske teke in skoke, IV. Plenum FISAJ-a, Namen fizkulture v FLRJ, Sportska masaža, Za napređenje našog fudbala, Tekme za fizkulturni znak.

Vsebina knjižice SMUČANJE: Predgovor; Splošno o smučanju; Oprema; Tehnika smučanja; Metodika smučanja; Izkušnje in nasveti s področja športne higiene; O sreči in nesrečah na snegu; Smučarji – dobri tovariši, O organizaciji smučarskega udejstvovanja.

V zadnjem poglavju »O organizaciji smučarskega udejstvovanja« opiše posamezne discipline in navodila tekmovalcem.

1. Cross na smučeh (izg. Kros kantri), pomeni tek križem po deželi ali tek čez drn in strn.
2. Tekmovanje za ZREN, pod geslom »Za republiko naprej« (kratica ZREN) je tekmovanje za fizkulturni znak.
3. Tek na smučeh kot tekma.
4. Navodila tekmovalcem.
5. Smučarski skoki.
6. Smuk in slalom.
7. Kaj spada v nahrbtnik.

Zaključek: Kakšne so bile še poleg zgoraj opisanih dejavnosti Fizkulturnega kluba, ni zapisov. Iz inventurnega lista pa izhaja, da so imeli tudi vso opremo za odbojko, druge športne rekvizite ter spiske zadolžitve opreme po posameznih aktivnih športnikih. Prav tako iz zapisov ni razvidno, v katerih prostorih je Fizkulturni klub še deloval in koliko časa.

V tem času so se prireditve in veselice odvijale tudi v Domu JLA. V spominu mi je veselica, ko sem bil prisoten s starši, ki sta tam sodelovali pri prodaji (mislim, da je bil to tobak in torte). Seveda, da kot otrok nisem hotel domov, že tam so mi kupili več kosov torte. Da sem končno odšel domov, so mi kupili še od vsake torte po en košček. Zabičali so mi, da sem pojedel že preveč torte, zato naj to prihranim za naslednji dan. Seveda mi torte niso dale miru. Rekel sem si samo še en košček, pa še en in tako naprej do zadnjega. Po pripovedovanju domačih in tudi sestre Magde, ki ni smela na veselico, so me zjutraj dobili sedečega na stolu, kjer sem spal. Pred mano pa v velikem umivalniku vse torte v “zmiksanem” stanju.

Klubsko življenje se je na Rakeku odvijalo tudi kasneje. Tako je mladinska organizacija Rakeka v šestdesetih letih imela svoje prostore v Domiceljevih skladiščih. V času mojega predsedovanja mladini Rakeka so se poleg rednih dejavnosti sestanki, predavanja, šah, kartanje odvijali tudi plesni tečaji, ki jih je vodil Danči Pavlin Gabrenja, ob sobotah in nedeljah pa ples ob ploščah. V Kulturnem domu pa smo izmenično prirejali zelo odmevne in vedno dobro obiskane veselice v režiji Nogometnega kluba Rakek oziroma Mladinske organizacije Rakek. Veselice so bile vedno na neko tematiko: Pod novoletno jelko, Zimska pravljica ali pustne Gusarska noč na Havajih, Zakleti grad itd. Ekipa za pripravo veselic je bila praktično vedno ista. Tako tudi glavni scenarist Danči Pavlin Gabrenja.

Viri:

• Knjižica “Smučanje” iz leta 1947. Drago Ulaga.
• Bogdan Urbar: Začetki nogometa in športne dejavnosti med Javorniki in Slivnico 1926 – 1955
• Arhiv dokumentov in zapiskov brata Milana o razvoju športa po letu 1946.

Kraj: Rakek
Datum:  1952, 1947 (knjiga)
Avtor: —
Zbirka: Miroslav Juvančič
Skenirano: 1. 3. 2021
Oblika: knjiga

V tretjem razredu smo se slikali pred vhodom v osnovno šolo Cerknica. Razredničarka Bibijana Bavdek in vsi učenci smo zelo nasmejani, kar pomeni le eno. Ponovno je bil v svojem elementu fotograf Jože Žnidaršič. Ko takole spremljamo šolske slike, lahko kaj hitro ugotovimo tudi značilne poteze razredničark. Nekatere so se vedno postavile ob strani svojega razreda, tako kot tukaj Bavdkova. Druge so bile vedno v sredini prve vrste, spet tretje skrite nekje zadaj, da so bile čim manj opazne. Včasih se jim je pridružil še ravnatelj. Zgodilo pa se je tudi, da so se morali učenci slikati kar sami. Vendar je bila takrat vedno na delu višja sila.

Prva vrsta:

• Tatjana Baraga,
• Metoda Kebe,
• Anica Opeka,
• Romana Kebe,
• Marta Godeša,
• Miljana Mevc in
• Ana Mevc.

Druga vrsta:

• Emil Urbanc,
• Janez Meden,
• Ivan Švelc in
• Miha Umek.

Tretja vrsta:

• Beno Zorman,
• Marko Dolničar,
• Bojan Dragolič,
• Toni Zakrajšek in
• Jože Mekinda.

Prva vrsta:

• Milenka Turšič,
• Leonida Ivančič,
• Vlasta Lavrič,
• Anica Malc in
• Mira Mikše.

Druga vrsta:

• Jože Benčan in
• razredničarka Bibijana Bavdek.

Tretja vrsta:

• Roman Petan,
• Edo Ileršič in
• Janez Kebe.

Niso vsi, nekaj podpisov pa je.

Viri:

• Emil Urbanc

Kraj: Cerknica
Datum: 1970/71
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Osnovna šola Cerknica, Leonida Udovič
Skenirano: 5. 5. 2015, 22. 5. 2021
Oblika: fotografija

Na sliki je glavna splitska ulica Riva. Svojo podobo je začela dobivati že v času Napoleona, ko je na tem ozemlju »vladal« maršal Marmont. Večkrat so jo rekonstruirali in razširili, da bi bila še bolj spektakularna. Danes je mestna promenada najbolj priljubljeno in najpomembnejše mesto v Splitu. Je raj za pešce. Tu jih čakajo kavarne in restavracije. Ob razgledu na morje lahko v miru popijejo jutranjo kavo ali ob večerih pijačo in malo poklepetajo. Tu prirejajo številne kulturne in zabavne prireditve, splitski karneval, sprejemajo športnike po doseženih uspehih. Prav tako je politični forum, na katerem se odvijajo različni shodi. Še Čobi je pel: »Vratia se barba iz Amerike pa se šeta celi dan po Rivi …«

Dandanes je to korzo. Pred nekaj leti, imela sem kakšnih osem, devet let, so šli teta, stric in bratranec v Split. Kar tako malo, da se vozimo. Bencin je bil poceni, ker je bil Tito prijatelj z neuvrščenimi. Mene so vzeli s seboj, da bom videla še kaj drugega kot Rakek in Suho krajino. Sredi popoldneva smo prispeli. Stric je nekje parkiral, ker je bilo pred restavracijo že vse zasedeno. Največ prostora je zavzel kabriolet ameriške izdelave, dolg kot ponedeljek. Ne vem, kakšne znamke je bil, sem bila premlada in me to ni zanimalo kot me še vedno ne. Je bil pa dooolg, bele barve in s sedeži v rdečem usnju. Na terasi pred restavracijo pa so za mizo sedeli trije mulci, čisto blizu avtomobila, da so ga imeli na očeh. Bohvar ga gledat, ker se lahko barva znuca! Enega sem si zapomnila. Še danes ga vidim. Če bi znala risat, bi ga naslikala. Tako pa znam le potegniti črto z ravnilom. Zagotovo je bil lastnik kabrioleta, ata pa partijski funkcionar, ker z ribolovom že ni zaslužil tistega avta. Vem, kako je šlo: »Tata kupi mi avto …« Saj nič ne rečem, je bil kar lep. Vendar mu to ni pomagalo, ker je bil poln samega sebe, nadut in blond – tako in drugače. Oblečen je bil v belo obleko – hlače, reklc in mokasine. Pod reklcem pa samo tako debela ketna kot tista, ki smo jo imeli za bika privezat. Zlata že ni bila, ker je sicer ne bi nosil, bi ga zvilo do tal. Prepričana sem, da je bila iz mesinga. Hohštapler. Pa še nekaj sem prepričana – marsikatera je padla na tisti avto. V glavnem je bil pa to tudi njegov namen.

Razglednico je poslal Ivanki nekdo, ki sicer lepo piše. Jaz pa kljub temu ne znam prebrati njegovega imena.

Slovarček:

• Čobi: Vladimir Savčić, pevec skupine Pro arte (1948 – 2009)
• Vratia se barba iz Amerike pa se šeta celi dan po Rivi: Vrnil se je kapitan iz Amerike pa se sprehaja ves dan po Rivi
• korzo: javni prostor, namenjen za sprehajanje
• kabriolet: osebni avtomobil s karoserijo, katere streha se lahko zloži ali odstrani
• hohštapler: domišljav človek, gizdalin

Viri:

• https://visitsplit.com/en/512/the-riva

Kraj: Split
Datum: 1961
Avtor: neznan
Zbirka: Tončka Jernejčič
Skenirano: 19. 1. 2015
Oblika: razglednica

Spomini na povojno obdobje, izobraževalno pot
in prve službe
 
“Absolventska ekskurzija, vožnja po Donavi, v ospredju dr. Grafenauer”, je na zadnjo stran zapisal lastnik slike prof. Avsec. Znani zgodovinar dr. Grafenauer stoji med študenti v prvi vrsti tretji z leve, absolvent Anton Avsec pa za dvema dekletoma ob ograji.

Absolventska ekskurzija študentov zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti je leta 1959 obsegala potovanje po Makedoniji, Kosovu, Vzhodni Srbiji, Smederevu ter plovbo z ladjo po Donavi v Beograd. Potekala je najbrž nekje na začetku poletja, vsaj sodeč po lahkih oblekah študentov na sliki.

Preden je postal absolvent zgodovine pa je Oščev Tone doživel že marsikaj.

Šele po koncu vojne se je preživeli del Avščeve družine spet vrnil domov. Mati je dobila delo hišnice v starotrški šoli in to jim je omogočilo preživetje. Otroci so nadaljevali prekinjeno šolanje – sestri v ljudski šoli, Tone pa na Nižji realni gimnaziji Stari trg, kjer je bila zaposlena mama Francka in so tam tudi stanovali. Sin je materi med drugim pomagal tako, da je cepil drva in jih raznašal po razredih, v prostih trenutkih pa je”udarniško” (kar je pomenilo prostovoljno in zastonj kot je bilo tedaj splošno v navadi) delal pri gradnji bližnjega telovadišča pred TVD Partizan in Nižjo realno gimnazijo, ki je tedaj odpirala pot nadaljnjemu izobraževanju mladim iz Loške doline, Prezida in okolice, Bloške planote, Cerkniške doline in Ilirskobistriškega območja. Ko je tudi sam končal Nižjo realno gimnazijo, se je v šolskem letu 1948/49 vpisal na ljubljansko učiteljišče.

Ob 50. letnici ustanovitve Nižje realne gimnazije v Starem trgu je prof. Anton Avsec v intervjuju za Vzajemnost Sandi Turšič povedal:

»V drugi gimnaziji 3. generacije letnika 1945/46 so me vabili, da bi šel zaradi pomanjkanja kadra na pedagoški tečaj. Ker sem bil sredi rednega šolanja, sem odklonil. Takrat je vladalo veliko zanimanje za mornariške šole, kar me je bolj mikalo, vendar so se vsako leto dvigovale izobrazbene zahteve, tako da se za to nazadnje nisem odločil. Tako sem se v šolskem letu 1948/49 po redni poti vpisal na učiteljišče …«

Imel je štipendijo, stanoval pa je v DIC-u, Domu Ivana Cankarja, ki je še vedno znamenit ljubljanski internat za fante. Zadnje leto je tam postal predsednik domske skupnosti, leta prej pa predsednik mladinske organizacije na učiteljišču.

Že kot učiteljiščnik se je Anton Avsec pridružil Folklorni skupini KUD Karel Destovnik Kajuh. To je bila ljubljanska mladinska skupina, ki je delovala sočasno z delavsko folklorno skupino Tine Rožanc, medtem ko so študentje in z njimi čez leta tudi Anton Avsec gojili ljudske plese v KUD France Marolt. Pa tudi drugače je bil že od začetka povsod zelo aktiven: obiskoval je starotrški foto krožek pod vodstvom Vinka Tonija ( ta je ob tem celo inštruiral vojake na Blokah), igral odbojko, plaval, smučal, igral rokomet in šah v skupini, ki je pozneje dala mojstrskega kandidata in doktorja znanosti Viktorja Kraševca, s katerim sta bila sošolca … Med šolanjem je resno zbolel:

»S plavanjem čez čas nisem mogel več nadaljevati. Težave so mi delale žrelnica in školjčnice, tj. polipi v nosu. Od leta 1950 do 1952 sem hodil na Onkološki oddelek v Ljubljani, kjer so me obsevali z radijem. Z radijem prepojeni trakec so mi namestili v nos in nazaj proti žrelu, pritrjen pa je bil na nosu za 12, 24 ali 48 ur in potem postopno nazaj za 24 in 12 ur … Vendar je pomagalo … Zaradi težav z ušesi so me pozneje nekajkrat poslali tudi na okrevanje v kolonije – Portorož, Cres, Fažana … Čez leta nekoč pa se je prijateljeva žena zdravila v stari gluhonemnici, ki je bila takrat B oddelek onkologije in ko sva bila tam na obisku, sem rekel: “Jaz sem tudi bil na onkološkem,” pa mi tiste ženske niso verjele – mislile so, da jih pač hočem potolažiti. Naslednjič sem jim pokazal kartico z datumi in beležkami o obsevanju – takrat pa so vse letele skupaj in jo preučevale. Koliko upanja in vzpodbude jim je dal tisti košček papirja! … Onkološki inštitut je bil ustanovljen leta 1947, lociran pa v nekdanjih v konjušnicah. Ko sem se jaz zdravil tam, sem imel zaporedno številko 3000 in še nekaj, čez čas pa je bilo že v enem letu 10.000 novih primerov …«

Mladi Anton Avsec je sodeloval pri mnogih delovnih akcijah. Večino počitnic je prebil v mladinskih delovnih brigadah ter deloval v raznih družbeno političnih organizacijah, tudi v Društvu prijateljev mladine in pri tabornikih, že v Starem trgu pa pri Ljudski tehniki. Kot študent je bil med ustanovitelji Kluba notranjskih študentov in njegov prvi predsednik. Klub je po nekaj letih zamrl, ponovno pa je zaživel pod predsedstvom poznejšega sodnika Toneta Urbasa …

Prve zaposlitve pa človek ne pozabi:

»Moja prva služba je bila v istrski Pregari blizu Buzeta, na robu hriba, pošta Oprtalj, trideset kilometrov po grebenu od Kozine. Šola je bila v župnišču – župnik je dal eno sobo v ta namen, ni pa pustil, da bi otroci čakali na pouk v veži, ker je hotel imeti mir … Tako smo v šolo hodili skozi okno. Na zunanji strani so pod oknom nasuli en meter zemlje, na drugi strani pa so bile dve ali tri stopničke … Stanovanje za učitelja je bila nenaseljena bajta, čisto zanemarjena in polna pajčevin. Ko sem prišel v Pregaro, tudi nisem mogel do hrane, nihče mi ni bil pripravljen kaj skuhati. Rekel sem: “Jem vse po vrsti, ne skrbite!” Potem so bili vsi obroki enaki: trikrat na dan gobe in polenta – in bilo je prav dobro. Tisto leto je bilo tam namreč izredno veliko gob in sadja.

Ostal sem le kake tri tedne, ker sem moral potem na služenje vojaškega roka Za mano naj bi prišla poučevat mlada Hrvatica iz Pule, ki jo je pripeljal oče, inženir v ladjedelnici Uljanik. Ko je videla šolo, se je zgrozila: “Tatice, nemoj me ovde pustiti!!” In je ni. Moral sem počakati, da je prišla učiteljica iz Karlovca, ki pa je bila vajena skromnega življenja in je ostala, jaz pa sem lahko šel v vojsko.

V tistem kratkem službovanju v Pregari sem se po pouku nekoč šel malo razgledat na rob vasi in tam je na vrtu kopal neki vaščan. Na drevju v nasadu je bilo vse polno breskev, pa vprašam: “A lahko vzamem eno?” Me pogleda, pa pravi: “Vzemi, vzemi, saj imam! Vzemi celo drevo! Ne gre v promet, prašičem jih dajemo!” … Vprašal sem, po čem bi jih pa prodal in je rekel, da so po 32 do 35 din. Jaz pokličem Toneta Gornika, ki je bil na TP Nanos: ” Pridite s tovornjakom, ko hodite v Koper, odkupite to sadje, po 45 do 48 din je!” On je bil za to, naložili so breskve, jih pripeljali v Stari trg in prodali po 60 din za kilogram, medtem ko je bila prej cena 90 din … Pa so bili vsi zadovoljni. Ko sem bil že v JLA, mi je KNO iz Pregare poslal zahvalno pismo za tisti odkup sadja …

Ko pa je Tito prišel v Dolenjske Toplice, sem šel peš od Pregare do Buzeta trikrat v enem tednu … Bila je nedelja, pa sem si rekel, da bom po radiu v mestu poslušal prenos Titovega govora … Tam pa je bilo košarkarsko igrišče, polno deklet, ki so na muziko iz radia plesale same med sabo. Pa sem šel plesat še jaz – a z nobeno dvakrat. Mame in tete, ki so dekleta spremljale, so nas pozorno gledale z roba igrišča, tudi zato, ker sem kot folklorist dobro plesal … Potem pa se naenkrat vsujejo iz oštarij fantje, ki so prej tam pili, vsak je pograbil svojo – jaz pa sem se umaknil …«

Ko je prišel iz vojske, je bil učitelj Anton Avsec nameščen v domače kraje, najprej v Iga vas. Z vso mladostno energijo se je vključil v družbeno dogajanje in med drugim ustanovil folklorno skupino. Učiteljsko pot je po dekretu nadaljeval v Cajnarjih, ker je bil tam ob začetku tržaške krize učitelj poklican na orožne vaje. V Jugoslaviji je bila namreč takrat vse do Beograda razglašena delna mobilizacija … Potem je bil premeščen v Postojno …

»Ko sem poučeval v Cajnarjih, v hiši kjer so bile skupaj trgovina, pošta in šola, se pripelje z avtom šolski inšpektor Bogomil Lilija iz Postojne. Vpraša malo, če je vse v redu, pogleda učno snov, potem pa pravi: “Jaz skočim do gostilne, pridi za mano, si prestavljen, te bom peljal v Postojno …!” Tako sem kar mrknil od tam, v Cajnarjih niso nič vedeli, kaj je z mano … V Postojni potem tam stojim, pa pride mimo žena Matevža Haceta; povpraša kako sem in povem, da sem premeščen in zdaj nič ne vem kako in kaj. Pravi, da bom šel z njo, samo naj malo počakam, ker ima ona zdaj ustanovni sestanek DPM... Ni mi bilo prav, a nisem imel izbire. Pride nazaj, pravi pojdi z mano … In sem šel. Pri njih je že bil Rafael Baraga, dodali so še eno vojaško posteljo, pa sva stanovala tam …

V Postojni nisem bil dolgo, kakšno leto. Dopoldne sem bil inšpektor za predvojaško vzgojo, popoldan pa sem učil v šoli. Ko je bil ukinjen okraj v Postojni, mi niso dali dekreta za inšpektorja, pa mi je načelnik Vojnega odseka svetoval: “Dobil boš razrešnico, stisni jo v Ljubljano, vpiši se na višjo šolo, pedagoško ali kakšno drugo …” In tako sem naredil – mimo uradnega dirigiranja sem šel po svoje.«

Vpisal se je na Filozofsko fakulteto na študij zgodovine. Med njegovimi profesorji na univerzi so bila ugledna imena kot dr. Metod Mikuž, dr. Bogo Grafenauer, velik strokovnjak za novejšo slovensko zgodovino, zlasti Koroško, dalje dr. Kos, dr. Zwitter, dr. Viktor Korošec, dr. Anton Melik, dr. Ferdo Gestrin, dr. Gregor Čremošnik, ki je bil predstojnik oddelka za zgodovino in specialist za Dubrovniško republiko … Najbolj izrazit spomin na dr. Grafenauerja pa je tale:

»Ko je bil dekan na Filozofski fakulteti, sem nekega dne prišel k njemu, da bi se prepisal na izredni študij. Zmanjkalo mi je namreč sredstev za preživetje, pa sem se moral zaposliti v dijaškem domu tekstilcev v Kranju. Potem pa mi je postalo prenaporno redno študirati in opravljati službo. Ko sem mu pojasnil razlog za tako odločitev, je vzel moje papirje in izginil v sosednjo sobo. Čez čas se je vrnil: “Veš kaj, ne bo se ti treba prepisati. V službi si zdaj popoldne, dopoldne pa lahko hodiš na predavanja”. In tako sem napravil, tekla mi je delovna doba, hkrati pa sem redno študiral …«

Na sliki je zgodovinar prof. dr. Metod Mikuž med svojimi študenti. Posnetek je nastal na ekskurziji po Štajerskem. Svoje študente je pogosto vodil tudi drugam: v Goriška Brda ali čez Pohorje, pa čez Gorjance v Belo Krajino … Na tej sliki je desno od njega fant z nahrbtnikom, Korošec Lojze Krivograd.

Tone Avsec je bil tudi član najrazličnejših organizacij: sindikata, SZDL (Socialistična zveza delovnih ljudi), še prej OF; pa Rdečega križa, Ferijalega saveza (Počitniške zveze), Gobarskega društva … Bil je tudi dolgoletni reden krvodajalec. Kot član gobarskega društva pa je sodeloval pri pripravi razstave gob ob eni prvih polharskih noči pri gradu Snežnik in se nekoč tudi fotografiral z dvema velikanskima jurčkoma v rokah …

Študij zgodovine je Anton Avsec zaključil leta 1964 z diplomsko nalogo, ki ima naslov Delavsko gibanje med obema vojnama in NOB v Loški dolini do septembra 1942 in tako postal profesor zgodovine. Pred njim je bila še pestra in naporna poklicna pot, čeprav je tudi med študijem delal, da se je lahko preživljal.

»Za diplomsko nalogo sem zbiral gradivo o NOB na našem koncu in z nekdanjim sekretarjem Notranjsko – ribniškega okrožja Lojzetom Mlakarjem Ljubom okoli leta 1961 pripravil v dvorani TVD Partizan Stari trg razstavo na to temo. Ta razstava je bila osnova za ustanovitev Muzeja ljudske revolucije v Ložu,« se spominja prof. Avsec.

“Na obrazih je videti takšno radost, da sem moral narediti izrez. Če je odveč, sporoči!” je napisal urednik, ko je pripravljal fotografijo za prispevek … Ma – kaki odveč! Radostnih obrazov je vedno premalo!! … Da je še bolj veselo, pa tudi na tej sliki nekdo razposajeno kaže rožičke tistim pred sabo …

Skrajno desno spredaj vidimo dr. Boga Grafenauerja, lastnik slike pa se smeje na levi, zadaj ob ograji. Le kam je zlezel neznani fotograf, da jih posnel takole od zgoraj?

Slovarček:

• KNO: Krajevni narodni odbor (v Sloveniji Krajevni ljudski odbor ali KLO)
• DPM – Društvo prijateljev mladine

Viri:

• prof. Anton Avsec, Medvode, april 2021, ustno
• Sanda Turšič: intervju, Vzajemna 1994

Kraj: prva slika: nekje na Donavi; druga slika na Štajerskem
Datum: 1959
Avtor: ni znan
Zbirka: prof. Anton Avsec
Skenirano: 3. 2. 2021
Oblika: fotografija

Vsak član Jadranske straže je imel izkaznico. Bile so iz rjavega kartonastega papirja in so imele 6 strani. V starejših je bilo plačilo članarine potrjeno s koleki, kasneje pa z žigom. Marija Kunc je postala članica Podmladka Jadranske straže 5. marca 1930.

Številne države, pomorske in kopenske, so imele organizacije, ki so propagirale pomorsko zavest prebivalcev, hkrati pa skušale vzbuditi zanimanje za morje in trgovsko ter vojno mornarico. O ustanovitvi podobne organizacije so pričeli razmišljati tudi v kraljevini SHS in ustanovili organizacijo Jadranski galeb. Bila naj bi primerljiva s kopenskim Sokolom, a že po nekaj uvodnih sestankih je prenehala z delom. Rapalska pogodba je začrtala meje. Nekaj italijanskih ladij pa je ostalo pred Splitom, ki je bil poln beguncev, zato se je začela porajati ideja, da država potrebuje lastno vojno mornarico za zaščito Jadrana. Skupina zagnancev je ustanovila iniciativni odbor za ustanovitev društva, ki bi zbiralo denar za nabavo podmornice. 19. februarja 1922 je bila ustanovitvena skupščina Jadranske straže.

JS je imela simbole, ki so bili prepoznavni za organizacijo. Buzdovan Kraljeviča Marka na podolgovatem osemkotnem polju, izvlečen iz morja le na pol, je bil emblem. (glej izkaznico) V zgornjem delu sta bili v latinici ali cirilici črki JS. Znak naj bi se nosil v gumbnici. Geslo »Čuvajmo naše morje« zasledimo na vseh prireditvah, povezanih z JS. Zastava je bilo modro-belo-rdeča z emblemom JS na sredini bele proge. Zastava Podmladka JS je bila bolj pestra. Jugoslovanska trobojnica je bila obrobljena s svilenim tribarvnim trakom, velikosti 65 X 65 cm. Na eni strani je bil na srednji progi napis »Čuvajmo naše morje«, na drugi pa na modrem polju »Jadranska straža«, na rdečem »Podmladek« in zavod ter kraj. Himno so na natečaju izbrali leta 1931 in jo premierno predvajali na deseti obletnici JS v Splitu. Ob razvitju 41 zastav Podmladka JS leta 1935 v Ljubljani pa je bila krstno izvedena himna slovenskih Podmladkov »Mi smo Jadranski stražarji«.

Prva številka uradnega ilustriranega glasila Jadranske straže z enakim naslovom je izšla leta 1923 v Splitu. Od tedaj je redno izhajalo vsak mesec, vse do aprila 1941. Tedaj so ravno spremenili dizajn glasila. Posebno zaslužen sodelavec je bil Andrija Maurović, eden najboljših ilustratorjev v državi. Po vojni je s svojim edinstvenim talentom, poleg ostalega, sodeloval tudi v vojaškem glasilu Front.

Vloga Jadranske straže je bila pomembna. Njeni člani so bili priznani znanstveniki, pisci in umetniki. Imela je preko 120 organizacij v celotni državi. Zadnjo akademijo je Območni odbor Jadranske straže priredil 31. oktobra 1940. Imela je bogat program in bila hkrati uspešna politična manifestacija. Stojan Jeremić, sodnik kasacijskega sodišča, je zbrane opomnil na burne jesenske dni leta 1918, ko so z vseh jamborov sneli avstro-ogrske zastave, da bi lahko zaplapolale slovanske. Prav tako so zamenjali oficirje s slovanskimi. Prvi poveljnik vojne mornarice Kraljevine Jugoslavije je bil Slovenec Metod Koch (1874 – 1952). Kmalu za tem so ustanovili Jadransko stražo. Menim, da bi jo Slovenci potrebovali še sedaj, da bi obranili tisto malo morja, ki ga imamo in še tega nam hočejo pobrati.

Marija Kunc je bila članica Podmladka Jadranske straže v Ljubljani.

Podatki o članici, plačani članarini in žig Podmladka Jandranske straže Mestne ženske realne gimnazije.

Slovarček:

• kasacijsko sodišče: organ, ki ima pravico soditi in odločati o drugih pravnih zadevah
• dizajn: oblika, oblikovanje
• realna gimnazija: nekdaj s poudarkom na pouku živih jezikov in naravoslovnih ved

Viri:

• Lakner, J.: Jugoslovanska pomorska organizacija Jadranska straža 1922-1941 in Slovenci. Magistrsko delo. Koper, 2016.

Kraj: Ljubljana
Datum: 5. marec 1936
Avtor: neznan
Zbirka: Boža Urbanc
Skenirano: 10. 3. 2015
Oblika: dokument

Približno in s precej ugibanja za silo prevedeni dokument na sliki je poročilo poveljnika 11. grupacije GaF, ki je bila sestavni del 11. armadnega korpusa italijanske okupacijske vojske. Dokument nosi številko 139 in datum 13. 1. 1943, XXI (21. leto fašistične vladavine), katerega predmet je Matko Melhior, sin Janeza in Marije, roj. Giandek, rojen 6. 1. 1887 v kraju Primano (?) (del Bitnje …), kmečki prebivalec.

Poročilo je naslovljeno na Komando armadnega korpusa, Uradu politične policije, označeno s P.M. 46 in v prilogi naj bi imelo list št. 7245 z dne 31. 12. 1942.

Poročilo navaja, da je bil imenovani ujet med očiščevalno operacijo dne 19. 12. 1942 od pododdelka iz Cerknice v predelu Županov laz, 31. 12. 1942 pa je preminil od orožja. Podpisal ga je brigadni general Carlo Ghe.

Za pustim uradnim poročilom o usmrtitvi stoji pretresljiva zgodba.

Med obema vojnama je s Primorske z družino v Markovec prišel Melhior Matko, ki so ga klicali Milče ali Milan. Zaposlil se je na Špetnakovi žagi, hčeri Anica in Vida pa sta delali pri Ipavčevih, kjer so imeli gostilno.

Ko je prišla okupacija in z njo poleti 1942 strašna roška ofenziva, je rekel Matko: “Če sem se od tam umaknil, pa so fašisti za mano prišli, jih ne bom zdaj pa tukaj čakal!” In je šel k partizanom, rekoč: “Me bodo že kaj uporabili, čeprav sem že star.” Imel je petinpetdeset let. In res: ko so se septembra 1942 partizanske družine pred grožnjo s smrtjo umaknile v snežniške gozdove, je Pavličev Tone iz Podcerkve v civilni logor* pripeljal tudi svoje krave. Melhiorju so rekli: “Milče, ti jih boš pa pasel!” “O, bom, saj to pa znam!” je rekel. Pridružila sta se še Jože Maslo in njegov brata, stara petnajst in šestnajst let, da bi mu pomagala in tako so vsako jutro gnali krave na Županov laz na pašo, zvečer pa spet nazaj in na molžo, ki je dajala dragoceno mleko najmlajšim beguncem v civilnem logorju – trem novorojenčkom in drugim dojenčkom.

Ko so belogardisti in Italijani 19. decembra 1942 napadli civilni logor, so najprej naleteli na te tri pastirje na Županovem Lazu in jih aretirali, živali pa odvzeli.

Vse tri so najprej zaprli v belogardistično postojanko v Pudobu. Melhiorja so 31. 12. 1942, na silvestrovo, ustrelili v Starem trgu nasproti Štancarjeve hiše, kakih 60 m čez cesto ob kamnitem robu travnika, poraščenem z nekaj grmi. Strelski vod so sestavljali trije belogardisti in trije italijanski karabinjerji.

Oba brata Maslo so odpeljali v zapor za mladoletne na Poljanski cesti v Ljubljani. Vendar ne za dolgo. Čez en teden so v zboru civilnega logorja pod Snežnikom na olajšanje vseh navzočih povedali, da sta od tam oba njihova mlada tovariša pobegnila. Matkovi hčeri, Anica in Vida pa sta bili do konca vojne bolničarki v eni od partizanskih enot.

Ko smo v prispevku “1917 Vrhnika – Oščevi pred in med drugo svetovno vojno” (povezava) omenili ime Melhiorja Matka, se je z dragocenimi dopolnitvami oglasil bralec iz Matkovega domačega kraja, ki je zapisal nekoliko drugačno verzijo o smrti Melhiorja Matka. Žal se nobeden od obeh pričevalcev, ki sta bila tedaj še otroka, ne spominja drugega kot to, kar smo zapisali oziroma kar izkazuje dokument in nam podrobnejše okoliščine smrti Melhiorja Matka ostajajo neznane, kar pa navedb našega bralca na žalost nikakor ne izključuje.

* Civilni logor – taborišče partizanskih družin v gozdovih pod Snežnikom, najprej imenovano Poliški, potem pa Slivniški bataljon, ki je bil v sestavu Notranjskega odreda in je deloval od 2. septembra 1942 do maja 1943. Ko so 19. 12. 1942 belogardisti in Italijani napadli civilni logor, je zaradi pomena te vojaške operacije v Loško dolino, tako rekoč na bojišče, prišel general Ghe, ki je ob tej priložnosti obiskal tudi šolo in bil zgrožen, ker učenci niso znali ali niso hoteli zapeti fašistične himne …

Slovarček:

• GaF: Grenadieri alla Frontiera – italijanska vojaška obmejna formacija

Viri:

• Ladica Štritof, Koper, april 2021, ustno
• prof. Anton Avsec, Medvode, april 2021, ustno

Kraj: ni znan
Datum: izdaja dokumenta 13. 1. 1943, kraj ni naveden
Avtor: —
Zbirka: prof. Anton Avsec
Skenirano: 26. 4. 2021
Oblika: kopija dokumenta

Na sliki so vozne karte za vlak, ki jih je shranil Andrej Gregorič. Poleg je tudi vozovnica za tramvaj in listek za prostovoljni mus. Zadaj je napisal datum dveh potovanj v Ljubljano. Obe je opravil decembra 1969.

Kot železniška nečakinja, vnukinja in hči sem druge otroke farbala, da A in R na povratni karti pomenita A – avanti, ko greš tja, kamor si namenjen in R – rikverc, ko se vračaš. Saj so mi še verjeli. Priznam, da nisem vedela, kaj pomeni v resnici. Vprašala sem prijateljico prometnico. A je arrivee – odhod, R pa retour – povratek. Saj nisem preveč falila. To naj bi bilo zato, ker je bil v času SFRJ na železnici uradni jezik francoščina. Kolikor se jaz spomnim, so več ali manj skoraj vsi govorili srbsko.

Pri karti za tramvaj pa je zapis napačen. Tramvaj je vozil le do decembra 1958, leta 1969 pa že trolejbus, ki ga je leta 1971 zamenjal mestni avtobus. Na njem si kupil karto pri sprevodniku. Tako je bilo vse do leta 1973. Zatem je karte prodajal šofer. Kasneje so uvedli žetone ali gotovinsko plačilo in končno plačilno kartico Urbana.

Prostovoljni mus je bil prispevek za izgradnjo doma Počitniške zveze Ljubljana. V Jugoslaviji je bilo to nekaj običajnega, kot doplačilne znamke na pošti. Načeloma je bilo prostovoljno, a te ni nihče nič vprašal, kar zaračunali so ti.

V službo sem hodila z železniške postaje peš. Na trole, kot se po domače reče mestnemu avtobusu, se nisem spoznala. Ni bilo potrebe. Smo pa imeli v službi eno težavno stranko. Pravzaprav jih je bilo več, a niso ostale v spominu. Na seminarjih so nas sicer učili (tisti, ki s strankami niso imeli opravka), da težavnih strank ni, so le težavne situacije. In s to stranko je bilo kar nekaj takih. V mladih letih je imel pestro življenje. Posledica je bila, da se mu je malo odpeljalo in je znal biti občasno nasilen. Zaradi tega so se ga vsi bali. Ob polni luni smo vedeli, da bo prišel. Ko je receptor malo pred osmo odprl vrata, je uletel prvi. Midva sva se dobro ujela. Gliha vkup štriha! Vedno je prihajal k meni, če se je le dalo. Bil je ena redkih strank, ki so znale reči dober dan, prosim, hvala in nasvidenje. Ni bilo mus, je pa lepo. Ta stranka bo nastopala v naslednji zgodbi.

Po več kot dvajsetih letih službe so me leta 2004 prvič poslali na sistematski zdravniški pregled. Služba časti. Nekam v Moste so rekli da je treba iti. Nisem imela pojma kam.
– A veš kje je to, me vpraša sodelavka.
– Ne.
– Zraven psihiatrije.
– Kokr de jst vem kje je psihojebatrija!
– Z dvajsetko greš do končne postaje in je čisto tam zraven.
– Bom šla jaz kar s taksijem. Na troli bom en kup naših strank srečala.
– Saj v taksiju je tudi lahko kakšna naša stranka.
– Lahko. Ampak je manj možnosti.
Pa grem jaz v sredo zjutraj, kmet kokr sem, z vlaka, se usedem v taksi in rečem:
– Na Chengdujsko greva.
– Kje pa je to, vpraša taksist.
– Kaj ne veste?
– Ne.
– Res ne?
– Ne. Kaj pa je tam? A Zavod za varstvo pri delu?
– Ja, ja, tja grem.
– Po kaj pa greste tja? je prijazen taksist.
– Na zdravniški pregled.
– A še na zavodu delate?
Tu bi moral biti moj ksiht narisan. Ker pa to ni mogoče, si predstavljajte najbolj neumen, presenečen in začuden ksiht, kar si ga lahko – to sem bila jaz. Pa ga malo bolj natančno pogledam in vprašam:
– A ste vi gospod »ta pa ta« (težavna stranka)?
– Ja, jaz sem.
Je malo možnosti, da bo v taksiju naša stranka, knede?! Me je pa zastonj peljal, prav do vrat. So bile prijazne naše stranke. Nekatere. Pa še nasvet sem dobila: »Za nazaj ni treba pa nič taksija klicat. Kar na trolo pejte, čist tam zraven ustavi!« Sem šla na trolo. Je bila sodelavka zraven. Če bi se ona izgubila, bi se jaz tudi. Do oktobra bi že prišli v službo. Ko sem to povedala v službi, mi jih pol ni verjelo. Druga polovica je rekla, da bi izstopila iz taksija. Bi jih rada videla izstopiti iz vozečega taksija. Rok Cvetkov je samo eden in to nisem jaz.

Za potrditev navedbe, da je bila francoščina uradni jezik na železnici, se zahvaljujem gospodu Danielu Divjaku.

Slovarček:

• Rok Cvetkov: slovenski kaskader
• trola: trolejbus
• ksiht: obraz

Kraj: Rakek
Datum: 1969
Avtor: —
Zbirka: Andrej Gregorič
Skenirano: 17. 3. 2021
Oblika: tiskovina, vozne karte

Na sliki je del profesorskega kolektiva postojnske gimnazije. Sliko je v Kamri objavil prof. Silvo Fatur. Prosila sem ga za dovoljenje, da sliko objavimo tudi na naši spletni strani in prijazno je dovolil. Lepo se mu zahvaljujem.

Od leve sledijo: Savo Tomić, Franc Komovec, Franc Zupan, Silvo Fatur, Tone Vergelj.

Profesor Silvo Fatur je slavist in publicist. Še kot študent je prejel Prešernovo nagrado. Po končanem študiju je poučeval na osnovni šoli v Pivki in kasneje na postojnski gimnaziji. Tu je bil ravnatelj od leta 1965 do 1976, nato pa pomočnik ravnatelja ter profesor slovenščine in ruščine. Mene ni poučeval, ga pa vsi njegovi nekdanji učenci le hvalijo. Kot publicist se je udejstvoval že v gimnaziji. Kasneje je uredil zbornik Ljudje in kraji ob Pivki, Brkini, Izvestje Gimnazije Postojna, Lesna industrija na Pivki. Zanima ga predvsem lokalna kulturna zgodovina, potopisi ter metodika pouka književnosti. Napisal je številne knjige. Rad je zahajal v hribe. Bil je glavni organizator ponovne postavitve Vilharjevega spomenika v Postojni, med prvimi je pisal o organizaciji TIGR in se veliko ukvarjal z umestitvijo Martina Krpana na pivško. Za življenjsko delo v vzgoji in izobraževanju je leta 1994 prejel nagrado Republike Slovenije za vzgojo in izobraževanje in leta 2000 postal častni član Slavističnega društva Slovenije. Pivčani so mu podelili naziv Častni občan. Sedaj živi na slovenski obali.

Prof. Savo Tomić je iz Tuzle. Visok, črn, prijazen. Marsikateri so se zatresla kolena ob pogledu nanj. Učil me je tehnični pouk in obrambo, vodil je tudi fotografski krožek. Nekoč smo šli na streljanje z zračno puško na postojnsko strelišče. Eni smo streljali z veseljem, eni z malo manj veselja, ena pa je od hudega jokala. Naboji so šli, kamor so šli in prav visoke ocene ni zaslužil nihče. Nekaterim je uspelo preluknjati sredino tarče v celoti. Zanimivo je, kako je profesor Tomić takoj odkril, da so jo položili na tla in streljali vanjo. Na začudene poglede grešnikov je dejal: »Kaj mislite, da sem od včeraj?« Moj stric je bil oficir in je v kasarni skrbel za filmoteko. Nekega dne me je profesor poslal k njemu z listkom, katere filme naj prinesem. »Pa ne bom mogla sama«. »Vzemi še enega s seboj.« Tistikrat so me imeli najrajši, vsi so se javili. Ampak rekel je enega. Jasno da sem vzela punco. In še pri naslednji uri biologije naju je opravičil. Midve pa sva v kasarni pili kavo.

Prof. Franc Komovec me je učil matematiko. Nekaj anekdot z njim v glavni vlogi sem že napisala. Tokrat naj bo še ena. Nekoč se je v začetku ure začel sprehajati po razredu, se nenadoma pred tablo obrnil k nam, se zasmejal in vprašal, kaj da je. Oddahnili smo se, ni testa. Potem je prijavil tisto znamenito, ki je nikoli ne bom pozabila: »Jaz sem vsako leto mlajši, vi se pa starate.« Moram še povedati, da smo imeli 16 let in gledali smo ga precej debelo in na očeh se je videlo, kako elektroni šibajo po možganskih krivuljah in skušajo najti rešitve ali vsaj razumeti povedano. Končno nas je sam odrešil: »Jaz sem sedaj star dva-krat toliko kot vi (imel je 32 let), čez deset let pa ne bom več dva-krat starejši od vas!« Nekateri so sicer skušali protestirati, večina pa nas je dojela, da je temu res tako. Ja, matematika je hecna stvar in zna biti tudi zanimiva in zabavna, le če je profesor pravi.

O prof. Francu Zupanu in njegovih spraševalskih metodah sem že pisala. Po zvonjenju bi morali biti vsi v razredu. A ni bilo tako. Nekoč je profesor zagrozil, da bo vsakega, ki bo po zvonjenju še na hodniku, takoj vprašal. Seveda smo to skušali izkoristiti. Skoraj na pamet smo se naučili snov in čakali na hodniku, da je prišel do razreda. Največji junak mu je celo odprl vrata, ga spustil v razred in vkorakal za njim kot največji car. Jasno, s spraševanjem ni bilo nič, ker bi se mu porušil v začetku leta postavljen sistem. Generacije gimnazijcev so ga skušale naštudirati in ugotoviti vsaj približno, kdaj bo kdo na vrsti. Nikomur ni uspelo.

Za nekdanjo gimnazijo je bilo košarkarsko igrišče. Tam je potekalo ogrevanje v začetku ure telovadbe. Zatem sta prof. Tone Urbančič in prof. Tone Vergelj svojim dijakom naročila, naj tečejo do jame in nazaj. Opozorila sta jih, da bosta štela, in če ne bo vseh, bo za kazen sledil še en tek na isti progi. Eden od njiju je imel s seboj celo rešpetlin. Pot je šla ob gimnaziji, za spomenikom padlim borcem levo po stopnicah navzgor proti cerkvi in naravnost do Jamske ceste nato pa levo proti jami. Lolek in Bolek sta sklenila, da se tega ne gresta. Ko sta prispela do Jamske, sta namesto levo proti jami zavila desno proti Bar boru. Ko sta vstopila, sta bila profesorja že tam. Kaj zdaj? Videla sta ju že in ohraniti je bilo treba pokončno držo. Odšla sta na drugi konec šanka, naročila vsak eno malo pivo ter enega prižgala. Ko sta popila, sta poklicala natakarico in želela plačati. Le ta pa jima je povedala, da je že plačano.
»Kdo pa je plačal?«
»Una dva tamle«, je rekla natakarica in pokazala na profesorja.

Slovarček:

• rešpetlin: daljnogled
• publicist: kdor ustvarja besedila, dela, katerih namen je obveščati, seznanjati javnost s čim, navadno v časopisju, na radiu, televiziji ali na spletu

Kraj: Triglav
Datum: 1970
Avtor: neznan
Zbirka: Kamra.si
Skenirano: —
Oblika: skenirana datoteka

Učenci 8. razreda iz podružnične šole Grahovo so se slikali na igrišču pred šolo. Tokrat so jih posedli tako, da gledajo proti šoli. Mislim, da je kar nekaj simbolike v tej postavitvi. Naj se jim pogled na domačo šolo vtisne v spomin za vedno. Za njimi je skrito križišče. Pa smo zopet pri simboliki. Skupna šolska pot se tu končuje, odšli bodo vsak po svoji poti. Življenje jih bo razpršilo na vse strani. Kot vemo, je danes ta del Grahovega zelo spremenjen. Tako bi imela slika danes povsem drugačno ozadje. Čisto malo drugačni bi bili tudi nekdanji osmarji, ki letos praznujejo že 50. obletnico valete. Malo starejši in veliikoooo modrejši.

Prva vrsta:

• Marta Zrimšek (Martinjak),
• Danica Rupar (Martinjak),
• Magda Rožanc (Martinjak),
• Anica Mavko (Žerovnica) in
• Lada Kočevar ((Grahovo).

Druga vrsta:

• Jože Rok (Bloška Polica),
• Stanko Mulc (Žerovnica),
• Zdravko Novak (Grahovo) in
• Janez Hribar (Žerovnica).

Tretja vrsta:

• Vinko Mavko (Žerovnica),
• Janez Šušteršič (Žerovnica) in
• Jože Komidar (Grahovo).

Prva vrsta:

• Vanda Bell (Grahovo),
• Vera Krajc (Grahovo),
• Slavka Ošaben (Martinjak),
• Ivanka Urbas (Martinjak) in
• Iva Švigelj (Grahovo).

Druga vrsta:

• Silvo Šega (Žerovnica),
• Jože Mulec (Otok),
• Andrej Šilc (Žerovnica) in
• Andrej Črnigoj (Laze).

Tretja vrsta:

• Brane Petrič (Grahovo),
• Janez Turk (Bloška Polica) in
• Janez Strle (Grahovo).

Znamenita zadnja stran s podpisi.

Viri:

• Vanda Meden

Kraj: Grahovo
Datum: 1970/71
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Vanda Meden
Skenirano: 12. 11. 2020
Oblika: fotografija

Devetnajstega septembra 1938 je Mussolini obiskal Kačjo. V svetli uniformi je Duce osebno, za njim se skriva grof Ciano.

Slovenski časniki so pisali, da je italijanski tednik «Giornale d’Italia« objavil obširno reportažo o obisku. Namučila sem se kot črna živina, da sem v arhivu našla ta časnik. Ampak sem trmasta k italijanska mula. Samo toliko da veste, arhiv imajo nepregleden. Res so pisali obširno, a ne o obisku v Kačji vasi. Obširni so članki njegovega obiska v Trstu in ostalih okoliških krajih, o Planini bore malo, slika pa le ena, na kateri so slovenske ženske v narodnih nošah. Obisk je bil prijateljski. Največ zamer in prepirov se prične ravno iz prijateljskih razlogov. Tako so Italijani tudi bombardirali Abesinijo. Tof je nekoč dejal, da so se potem izgovarjali, da so jo s kruhom, ker so bili tam ljudje lačni.

Skupaj z Mussolinijem so prišli na oglede še Dino Alfieri, Achille Starace, Giuseppe Cobolli Gihli, grof Ciano in še mnogo drugih, manj pomembnih.

Odoardo Dino Alfieri je bil italijanski fašistični politik in diplomat. V Mussolinijevi vladi je opravljal delo ministra za tisk in propagando ter veleposlanika v Berlinu, po nekaterih podatkih ministra za javno kulturo. Po nemški okupaciji Italije je prebegnil v Švico. Političnega azila ni dobil, dopustili pa so mu bivanje v državi. Leta 1944 ga je sodišče v odsotnosti obsodilo na smrt. Dve leti kasneje je italijansko sodišče ugotovilo, da je nedolžen. Leto za tem so končali hišno preiskavo in ga uradno upokojili. Vrnil se je v Italijo in objavil svoje spomine. Umrl je leta 1966 v bolnišnici.

Achille Starace je bil pomemben vodja v fašistični Italiji pred drugo svetovno vojno in med njo. Na vrhuncu kariere, leta 1931, je postal tajnik PFN (Partito Nazionale Fascista – Nacionalna fašistična stranka), predvsem zaradi neomajne zvestobe Duceju. Uspešno je povečal število članov v stranki, ni pa mu uspelo organizirati fašistične mladinske organizacije (Opera Nazionale Balilla) po vzoru Hitlerjeve mladine (Hitler Jugend). Prav tako mu ni uspelo navdušiti večine prebivalcev za fašizem, ko je to uspelo nacistom v Nemčiji. Aktivno je sodeloval v vojni v Etiopiji, bil zagrizen športnik in ustanovitelj Italijanskega nacionalnega olimpijskega komiteja. Po osmih letih so ga odstranili s položaja tajnika stranke. Postal je načelnik štaba črnosrajčnikov. Leta 1943 so ga aretirali in zaprli v koncentracijsko taborišče v Veroni. Nekdanji sotovariši so mu očitali, da je kot tajnik oslabil stranko. Po izpustitvi je odšel v Milano. Tam so ga leta 1945 med jutranjim tekom prepoznali italijanski partizani. Ujeli so ga, odpeljali na trg Piazzale Loreto. Tam so mu pokazali Mussolinija na gavgah, nato pa obesili še njega. Preveč rekreacije škoduje. Zaradi svoje zagrizenosti je bil tarča številnih šal in politične satire že v času fašizma. O njem so med drugim dejali: “Volk, ki je požrešen; lev, ki je divji; orel, ki hrepeni; gos, ki je Starace.” Njegova hči pa: “Dihal je samo po Ducejevem ukazu.”

Giuseppe Cobolli Gigli je bil član fašistične vlade od 1935 do 1939 kot minister za javna dela. V tem obdobju je bil tudi odgovoren za projekte v tedanjih italijanskih kolonijah. Kaj se je nato zgodilo z njim, ni znano. Rodil se je v Trstu kot Josip Kobolj. Fašistom se je pridružil po prvi svetovni vojni in si nadel vzdevek Giulio Italico. Sprva je pod tem imenom pisal prispevke za fašistične časopise in revije. Leta 1928 si je poitalijančil ime in priimek in mu pred vstopom v politiko dodal naziv Gigli, ki daje slutiti kanček plemenitosti. Janičar! Kot eden prvih je javno pisal in zagovarjal nujnost fojb. Na ta način je že pred drugo svetovno vojno pozival k metanju Slovencev in Hrvatov v fojbe. Zavzemal se je za etnično čiščenje italijanskih ozemelj.

Gian Galeazzo Ciano (za Mussolinijem) je bil italijanski diplomat in politik. Služil je kot minister za zunanje zadeve od leta 1936 do 1943. Menili so, da je najverjetnejši Ducejev naslednik. Poročen je bil z njegovo hčerko, s katero sta imela tri otroke. Po vrsti porazov sil osi je navijal za izstop Italije iz zveze držav. To ga je stalo položaja ministra. Imenovali so ga za veleposlanika v Vatikanu. Leta 1943 je bil član Velikega sveta fašistov, ki je prisilil Mussolinija k odstopu. Slednjega so aretirali, Ciano pa je pobegnil v Nemčijo. Tam so ga aretirali in predali Mussolinijevemu novemu režimu – Italijanski socialni republiki. Pod nemškim pritiskom ga je Mussolini obsodil na smrt. Ustrelili so ga leta 1944. Ciano je zapustil dnevnik, ki ga je kot vir uporabljalo več zgodovinarjev. Prvič je bil objavljen v angleščini leta 1946 za leta od 1939 do 1943. Celoten dnevnik je v slovenščini izšel leta 1960 pri mariborski založbi Večer pod naslovom Zaupni dnevniki grofa Ciana.

Podatkov je dovolj za nadaljnje iskanje.

Slovarček:

• janičar: pripadnik stalnih, plačanih elitnih pehotnih enot, navadno kot otrok ugrabljen in poturčen; odpeljali so ga in vzgojili za janičarja; ekspresivno: izdajalec, odpadnik
• črnosrajčniki: Črnosrajčniki (italijansko camicia nera) je vzdevek, ki so ga dobili nacionalistični vojaški oddelki Squadre d’Azione, ustanovljeni v Italiji leta 1919. Črnosrajčniki so bili razporejeni v polvojaške enote, nosili so črne srajce, patruljirali po mestih in se z nasilnimi sredstvi borili proti socializmu in komunizmu. Leta 1921 so se kot državna milica priključili fašistični stranki. Po njih so se zgledovali nemški rjavosrajčniki oziroma SA. Uradno ime organizacije je bilo Milizia Volontaria per la Sicurezza Nazionale (Prostovoljna milica za državno varnost; kratica MVSN).
• fojbe: Fójba je ime delno podzemne rečice z udori pri Pazinu, hkrati pa tudi narečno poimenovanje za kraško brezno, ki izhaja iz latinskega fovea – pl.:fossa. Beseda je privzeta tudi v italijanščino in se uporablja v povezavi s pokoli; v uporabi je tudi glagol: infoibare v pomenu vreči v brezno. Cobolli sam je o tej jami zapisal: »Vas leži na robu brezna, ki ga je muza imenovala foiba, dostojno pokopališče za tiste, ki v provinci z drznimi trditvami ogrožajo nacionalne značilnosti Istre …«
• Veliki svet fašistov: glavni organ Mussolinijeve fašistične oblasti v Italiji. Imel je, in ga tudi uporabljal, nadzor nad vladnimi institucijami. Ustanovljen je bil kot organ Nacionalne fašistične stranke leta 1923, državni organ je postal 9. decembra 1928. Svet se je običajno sestajal v Palazzo Venezia v Rimu, ki je bila tudi sedež vodje italijanske vlade. Svet je prenehal delovati leta 1943
• Italijanska socialna republika: popularno in zgodovinsko znana kot fašistična Italija ali Republika Salò je bila nemška marionetna država z omejenim priznanjem. Obstajala je od začetka nemške okupacije Italije septembra 1943 do predaje nemških čet v Italiji maja 1945

Viri:

• https://sl.wikipedia.org/wiki/%C4%8Crnosraj%C4%8Dniki
• https://en.wikipedia.org/wiki/Dino_Alfieri
• https://en.wikipedia.org/wiki/Achille_Starace
• https://en.wikipedia.org/wiki/Giuseppe_Cobolli_Gigli
• https://sl.wikipedia.org/wiki/Fojba
• https://en.wikipedia.org/wiki/Galeazzo_Ciano
• https://en.wikipedia.org/wiki/Italian_Social_Republic
• https://en.wikipedia.org/wiki/Grand_Council_of_Fascism

Kraj: Planina pri Rakeku, Kačja vas
Datum: 19. september 1938
Avtor: neznan
Zbirka: Tone Žakelj
Skenirano: 5. 2. 2021
Oblika: fotografija

Na sliki je Sunset Boulevard (Sanset bulvar) ali po rakovško Cesta zahajajočega sonca, glavna rakovška ulica. Po dolgi in hudi zimi se je spremenila v blatni dol. Ustreza vsem zahtevam za ime bulvar – je široka, na obeh straneh so drevesa. Z mesta, kjer je stal fotograf, pred mostom, poleti zremo naravnost v zahajajoče sonce. Zakaj se je spremenila v blatni dol – do tam pa še pridemo.

Zima leta 1929 je bila res huda in dolga. Težave so se začele že takoj v začetku januarja, ko je zapadlo veliko snega. Februarja pa je pritisnil še mraz. Temperature so se spustile krepko pod ničlo, prve dni meseca do minus 24. Sredi svečana pa so časopisi že poročali o sibirskem mrazu na Notranjskem. Burja je pihala s hitrostjo 60 do 80 km na uro in 12. februarja je bilo na rakovški železniški postaji minus 34 stopinj Celzija. Še huje je bilo v okolici Cerknice, na Blokah in v Loški dolini. Promet po cesti in železnici je zamrl. Rakovška postaja je samevala, ker zaradi zmrzali delavci niso mogli nakladati lesa. Nobena kurjava ni pomagala. Trpela je tudi divjad. Lovci so našli zmrznjeno celo srnjo družino. Naslednje dopoldne je kazalo, da se bo otoplilo, a že popoldne je začelo snežiti. Nizke temperature so se obdržale, burja je ustvarjala zamete, ki so ohromili železniški promet. V bližini Ravbarkomande je zamrznila celo lokomotiva. Osebje se je rešilo. Ljudem je začelo primanjkovati kurjave. V gozd si niso upali, saj so se v Javornikih pojavili volkovi in pritiskali vse bliže vasem. Pošta v Stari trg, Lož in na Bloke ni vozila. 16. februarja je burja ponehala. Štirideset železničarjev je s plugom očistilo progo do Postojne. Potrebovali so štiri ure in pol. V drugi polovici meseca je mraz odjenjal. Najhladneje je bilo še vedno na Rakeku. Snežilo je še v marcu, a so bile vsaj temperature nekoliko višje, ne manj kot minus deset. Mraz je pritiskal še aprila, družbo mu je delal sneg. In zdelo se je, kot da zima noče oditi. Snežilo je še konec maja na binkoštno nedeljo. Včasih so rekli, da je sneg siromakov gnoj. Letos mi je pognojilo že štirikrat. Zdaj je pa dovolj! Tak revež pa tudi nisem. V preveč pognojeni zemlji posevki slabše uspevajo.

V februarju pa se je zgodil še en nenavaden dogodek. Iz raznih krajev so poročali o pojavu »nebesne prikazni«. Najlepši prizori so bili prav na Rakeku. Pojavila so se namreč štiri sonca, levo od originala eno in desno še dve. Nad Javorniki so bile tri mavrice, ki so se v zenitu križale. Pojav se je prikazal okrog desetih in izginil čez eno uro. Božji prst, vam rečem. Moj nezakonski mož z onkraj Javornikov, kjer se po njegovem začne civilizacija, bi rekel: »Premalo molite!«

Včasih je bila zima zima, poletje pa poletje. Zdaj pa je, kar je. Nekega aprila pred mnogimi leti sem se zjutraj odpravila v službo, oblečena tako, kot se za april spodobi – torej pomladansko. V lepih novih salonarjih, ki sem jih kupila v Italiji prav poceni. Vedela sem, da bo za malo denarja malo muzike ampak so mi bili všeč. V Ljubljani je itak druga klima kot pri nas in človek res ni mogel pričakovati kakšne šokantne spremembe čez dan. Vremenarji tako nikoli ne povedo po resnici, kakšno bo vreme. Ko sem se vrnila iz službe in je vlak pripeljal na Rakek ter so se odprla vrata, se mi je pa kar malo ksiht podaljšal. Zunaj je bilo namreč 20 cm snega. Jebela! Ta me je pa res presenetil. Res je aprila tudi že padal sneg, ampak ne po tistem, ko je bilo prejšnji dan 20 stopinj vročine. In tako jaz stojim na vlaku v lepih novih salonarjih, gledam v tisti sneg, pa premišljujem v Hamletovem duhu: “Skočiti ali ne skočiti?” Vedela sem, če skočim, bom imela takoj polne čevlje. Prometnik me gleda, jaz nekaj časa njega, nekaj časa sneg. Potem da znak za odhod in kaj sem hotela drugega kot skočiti v belo opojnost. Tako kot baletka – na prste. In sem tudi po prstih odtavala proti postaji. Kljub temu sem takoj imela polne čevlje. Nekaj časa sem še premišljevala, da bi se sezula in šla bosa. Pa so se mi tudi moje noge smilile. Pogumno sem zakoračila po beli preprogi in se odpravila proti domu. Na pol poti pa mi pride naproti sin:

“O, mami! Sem ti mislil prinesti škornje.”
“Zakaj mi jih pa nisi?”
“Nisem vedel katere.”

Je že tako, če ima človek preveč škornjev. Neko drugo leto je dvajsetega aprila zapadlo več snega kot pozimi. Ko sem komaj prigazila v službo, me je sodelavka vprašala, če imamo dosti snega. »Poln kufer!« sem odgovorila. No, namesto kufra sem uporabila grši izraz. Aprilski sneg torej ni nič novega. Je bil tudi že maja in enkrat celo šestega junija. Samo mi nihče ne verjame, pametnih telefonov pa še ni bilo, da bi slikala. Jezi pa me, ker je pomrznila mirabela. Koga naj zdaj tožim za manjko šnopsa?

To je Hribarjeva hiša. Drevo na desni je bilo mirabela. V času moje mladosti ni bilo Hoferjev in Sparov pa smo komaj čakali, da je prvo sadje dozorelo. Velikokrat mu to niti ni uspelo, ker smo na prej pobrali. Gledali smo to mirabelo in čakali, kdaj bo. Pa sadeži niso in niso hoteli postati rumeni. Nekega dne smo se odločili: »Zvečer gremo. Pa kar bo, bo!« Komaj smo čakali, da se je znočilo. Zlezli smo na drevo in jedli zelene sadeže. Za to opravilo smo bili nagrajeni. Dva dni smo hodili okrog vsi zeleni. Najvišjo nagrado je dobil sosedov fant, ki je noč prespal na stranišču. Po tem nas mirabela ni več mikala. Odkrili smo še druga, nezavarovana drevesa v ulici.

Cesta je res blatna. Še celo nekaj snega je na njej in dve vaščanki. Desna ima morda v naročju otroka. Prva hiša je Jernejčičeva, nato naša, za njo se vidi vogal Puntarjeve gostilne »Pr mostu«. Na ovinku je Polačeva hiša, v kateri je živel Josip Kolar, po domače Polačev Pepe. Lepo se vidijo obcestni kamni in pokrov jaška, za katerega ne vem, čemu je služil.

Za packo na desni strani je skrita hiša Viktorja Demšarja, ki sem mu rekla Vili. Bila sva velika prijatelja. Hiša je imela spredaj veliko dvorišče. Od nje do mostu se je raztezal vrt, ki sta ga lepo obdelovala. Imela sta veliko sadnega drevja. Na stara leta je njegova žena velikokrat jamrala, da je bolna in da bo umrla. Neko jutro ji je Vili zabrusil: »Kaj še nisi? Saj si rekla, da boš že ponoči, ker imaš raka.« Ona pa se je le smejala. Kljub »bolezni« je moža preživela za 29 let.

Slika je iz leta 1929, ostalega ne znam prebrati.

Slovarček:

• Sunset Boulevard – film iz leta 1950 s slovenskim naslovom Bulvar somraka
• sunset: sončni zahod
• bulvar: široka velemestna cesta, navadno z drevesi na obeh straneh

Viri:

• Jutro: dnevnik za gospodarstvo, prosveto in politiko (12.02.1929), letnik 10, številka 36. URN:NBN:SI:DOC-8NEBJJ3Z from http://www.dlib.si
• Jutro: dnevnik za gospodarstvo, prosveto in politiko (20.02.1929), letnik 10, številka 43. URN:NBN:SI:DOC-BJE3TEM8 from http://www.dlib.si

Kraj: Rakek
Datum: 1929
Avtor: neznan
Zbirka: Andrej Gregorič
Skenirano: 22. 3. 2021
Oblika: fotografija

Leta 1975 smo kot mladi nadebudneži vstopili v prvi razred, osem let kasneje pa smo stali pred koncem osnovnošolskega izobraževanja. Pred nami so bili novi izzivi, nove šole, zaposlitve, odhodi v druga okolja. Vsekakor pa smo za seboj pustili otroštvo. Pred telovadnico OŠ Cerknica nas je postavil fotograf Jože Žnidaršič — Bajček. Isti fotograf, ki nas je preteklih osem let vsako pomlad popeljal pred svoj fotografski aparat.

Leto 1983, čas, ko nisi bil frajer, če nisi imel nekje na sebi zataknjene knofelce in zguljenih kavbojk. Čas, ko prevrtavamo kasete in nanje snemamo najljubše pesmi preko radijskih oddaj Stop pop dvajset in V nedeljo zvečer. Dario Diviacchi nam preko TV Koper predvaja najnovejše videe v oddajah Alta pressione in Videomix. Gledamo slovenski film Učna leta izumitelja polža in tuji film E.T. Beremo revijo Anteno in nemški Bravo (tu bolj gledamo). Poslušamo Hazard, Andreja Šifrerja, Nove fosile, Bijelo dugme, Duran Duran, Bonnie Tyler, UB40, AC DC, U2, Queen. Na glasbenih lestvicah kraljuje pesem Every breath you take od Police. Vozimo se s Pony-ji in Tomos automatiki. Spoznavamo računalnike Spectrum in Commodore. V smučanju je najboljši Ingemar Stenmark, mi pa navijamo za Bojana Križaja. Čas, ko prvič v vesolje poleti Space Shuttle Challenger, na sovjetski raziskovalni postaji Vostok na Antarktiki izmerijo najnižjo zabeleženo temperaturo na Zemlji (−89,2 °C), v ZDA odobrijo uporabo prvega mobilnega telefona proizvajalca Motorola, Američani napadejo Granado, Nobelovo nagrado za mir dobi Lech Wałęsa. Umre pisatelj Miško Kranjec, rodi se Tina Maze. In mi končamo osmi razred.

Spodaj: Mateja Meljančič, Sabina Marija Korošec, Gorazd Novak.

Sedijo: Franc Debevec, Franc Leskovec, Edo Škerlj, Toni Knavs, Lojze Korošec, Metod Korošec.

Tretja vrsta: Marko Korošec, Janez Stražiščar, Milan Otoničar, Tone Urbas, Matjaž Žnidaršič, Jože Primec, Bernard Čeček.

Četrta vrsta: Franci Rek, Tone Kebe, Peter Koščak, Matjaž Kranjec, Roman Jernejčič, Tomaž Zalar.

Spodaj z leve: Matjaž Šega, Jože Ivančič, Roman Meško, Matevž Mivec, Sabina Bajc, Vida Hren.

Sedijo: Peter Sterle, Jože Ožbolt, Robert Kužnik, Borut Skuk, Boris Braniselj, Erik Kočevar.

Tretja vrsta: Matjaž Komac, Slavko Kržič, Borut Bavec, Goran Grujčić, Samo Mulec, Gregor Zigmund, Almira Bavdek, Andreja Hiti.

Četrta vrsta: Bernard Nared, Niko Mele, Milan Mekinda, Sandi Kranjc, Igor Kržič, Marko Turšič, Rudi Kaniški, Uroš Otoničar, Franci Vrtarič, Tone Ule, Tomaž Petrič.

Spodaj: Suzana Ris, Ksenija Bajc, Barbara Lunka, Anica Bespalec, Marko Pirman.

Sedijo: Marta Prevc, Nataša Majer, Tanja Nered, Metka Obreza, Melita Godeša.

Tretja vrsta: Helena Korošec, Karmen Otoničar, Ema Smajić, Nataša Razpet, Marica Pirman, Metoda Bizjak, Mojca Hiti, Metka Tekavec, Manica Debevec.

Četrta vrsta: Stane Šajn, Marta Primožič, Cita Rožanec, Pavlina Urh, Helena Švigelj, Polona Gantar, Marjan Intihar, Martina Intihar, Robert Bavdek.
 
Na sliki manjkajo: Gorazd Logar, Samo Baraga, Primož Zidar, Janez Hribar.

Slikani na 35. obletnici Valete.

Slovarček:

• knofelca: varnostna zaponka

Viri:

• Robert Kužnik
• Andreja Hiti Kužnik
• Wikipedija

Kraj: Cerknica
Datum: 3. 6. 2021
Avtor: Jože Žnidaršič in Robert Kužnik
Zbirka: Matjaž Žnidaršič
Skenirano: 4. 11. 2018 (Matjaž Žnidaršič)
Oblika: fotografija + skenirana datoteka

Ko se je leta 1991 začela državljanska vojna, življenje na vasi ni potekalo bistveno drugače kot prej. Gmajno smo imeli pokošeno in treba je bilo iti po seno. Mama je tlačila na vozu. Sin je bil takrat še majhen, ata je nakladal, jaz sem pa tehtala pol manj kot sedaj in ata je dejal, da »nima smisla, da ena mušica tlači«. Res je pa tudi, da je mama najbolj obvladala to delo.

Moja mama je leta 1945 doživela bombardiranje svojega domačega kraja. Bežali so v Tisovec, rojstni kraj moje stare mame, ki je na begu umrla. Rekli so, da zaradi strahu pred letali in bombardiranjem. Verjamem, da jo je bilo strah. V naročju je nesla najmlajšega, sedemmesečnega otroka. Za njo je šla še cela rajda otrok. Njen pijanski mož se je skrival v greznici, ker ni bil ne za bele ne za rdeče, razen če sta tekla iz flaše. Pijanske garde pa ni bilo. Prepričana sem, da je umrla od izčrpanosti. Cele dneve je garala, prenašala tri sitne stare device, rojevala vsako leto enega otroka, kuhala, prala in še vse ostalo. Letalski napad je bil le eden v vrsti dejanj, ki so pripomogli k njeni prezgodnji smrti.

In ko smo na gmajni nakladali voz, se je od Cerknice sem zaslišal glas helikopterja, ki je prihajal v naši smeri. Mama je skočila s polnega voza sena, vsaj dva metra visoko in stekla proti gozdičku. Helikopter nas je preletel, predno je pritekla do tam. Oči pa je imela polne groze. Njen obraz se mi prikaže pred očmi vsakokrat, ko moram poslušati prelete ameriških vojaških letal. Strašno mi gredo na živce.

Dekle si pri tlačenju pomaga z grabljami. Z njimi enakomerno razporedi seno po vozu in ga potlači. Delo ji ni težko, ker je nasmejana.

Kaj nista lepa! En bel, en črn ali morda rjav. Zanimivo je, da konj leži. Konji praviloma spijo stoje. Nekateri konji se kakšno noč uležejo za uro ali dve, nekateri le enkrat na teden. Konja, ki bi ležal »pri delu« pa še nisem videla. Tudi zaradi tega je slika zanimiva.

Kraj: Loška dolina
Datum: 1968, po občutku
Avtor: neznan
Zbirka: Ivana Strle
Skenirano: 6. 1. 2011
Oblika: fotografija

Škocijan pri Turjaku je bil sedež pražupnije leta 1200. Duhovnija je bila verjetno ustanovljena že v 11. stoletju. Med podiranjem stare cerkve so namreč našli kamen z letnico 1006. Sem so se zatekali protestantski pridigarji, tudi Jurij Dalmatin. V bližini so arheologi našli gomile iz halštatske dobe. Po drugi svetovni vojni se je naselje imenovalo Staro Apno. Leta 1991 pa je prevzelo svoje staro ime Škocijan. Dobilo ga je po cerkvi, ki je posvečena sv. Kancijanu. Razglašena je za kulturni spomenik lokalnega pomena z lastnostmi zgodovinskega in umetnostno – arhitekturnega spomenika. V okolici je veliko podzemnih jam, ki so jim ljudje dali svoja imena: Martinca, Gorenčev hribček, Hrbček, Gradelca, Medenov kevdr, Trznarjeva jama, Brezno na senožetih, v Krajih, jama v Dulcah in jama v Cerovcu. V eni baje prebiva kraljica, ki je bila spremenjena v kačo in ima krono iz samih biserov. Pod nekdanjo šolo izvira ponikalnica Zdravšček, ki ji pripisujejo zdravilno moč. Dostop je označen s posebno tablo z napisom: »Studenček pod skalco, kako si vabljiv in v svoji prostosti tako ljubezniv. Kozarček si mali s pijačo hladno, šumljaje napolni mi vselej voljno.«

Leta 1906 je prišel za župnika Janez Jereb. Tri leta za tem, meseca julija, je ustanovil godbo na pihala. Za 100 kron je kupil v Gorici rabljene instrumente: krilovko, B trobento in dve Es trobenti. Novi bombardon (helikon) in C klarinet je naročil na Češkem pri firmi Hannavald. Najprej se je sam naučil igrati inštrumente. Znanje si je pridobival tudi pri priložnostnih glasbenikih, ki so zašli v Škocijan. »Potem sem pa fante učil, ko sem svoj čudni konservatorij končal,« je nekoliko hudomušno zapisal v škocijanski župnijski kroniki.

Obvladal je več instrumentov. Sam v godbi ni igral. Vzgojil je več organistov, zborovodij in kapelnikov. Nadarjene mlade je poslal v orglarsko šolo v Ljubljani. Godbo so sestavljali večinoma mladi od 12 do 18 let. Nekaj je bilo starejših. Igrali so po notah. Teorijo in instrument so se učili doma. Ob nedeljah in praznikih so vadili skupaj, največkrat do pozne noči. V začetku so koncertirali pred farovžem. Prvi dve skladbi za godbo je priredil župnik Jereb sam. V slovenski filharmoniji si je izposodil notno gradivo in ga prepisal. Fante je priganjal do onemoglosti. Kljub njihovim oteklim ustnicam ni odnehal. Rezultati so bili kmalu vidni.

Tak je bil začetek škocijanske godbe, ki jo je župnik Jereb poimenoval »prva godba na tedanjem Kranjskem«. Dejansko je to bila prva Orlovska godba na Kranjskem. Prvič so nastopili leta 1909 za veliki šmaren in pri polnočnici. Začeli so se vrstiti javni nastopi. Prvi je bil 28. marca 1910 ob ustanovitvi izobraževalnega društva in Orla. Gostovali so po vsej Dolenjski in tudi Notranjski. Nastopali so ob taborih, dramskih prireditvah, komemoracijah in na gasilskih veselicah. Prirejali so koncerte, ki so jih prihajali poslušat od blizu in daleč, celo iz Ljubljane. Zaslužek so porabili za odplačilo inštrumentov. Plačilo v naturalijah, ki je bilo tudi običajno, pa so pojedli in popili. Med prvo svetovno vojno niso delovali. Po njej pa je Janez Jereb godbo ponovno ustanovil leta 1920. Vodil jo je Anton Marolt. Preimenovala se je v Prosvetna godba v Škocijanu. Godbeniki so se menjavali, ostal pa je način delovanja. Prirejali so koncerte v domačem kraju in hodili na gostovanja. Igrali so skladbe, ki ji je aranžiral župnik Jereb. Imenoval jih je po krajih, iz katerih so bili doma glasbeniki: Gradež, Sloka gora, Rožnik, Javorje, Laporje, Škocijan. Bile so koračnice in valčki. Igrali so tudi žalne koračnice, skladbe Johanna Straussa in narodne pesmi v potpurijih. Godba je delovala do leta 1940.

Župnik Janez Jereb se je rodil v Ljubljani leta 1873. Umrl je na Čušperku leta 1937, pokopan je na Kopanju. V Škocijanu pri Turjaku je deloval od 22. oktobra 1906 do 8. oktobra 1930. Najprej je bil kaplan v Žužemberku, od oktobra 1901 do oktobra 1906 je bil župnijski upravitelj pri Sv. Vidu nad Cerknico. Že kmalu po prihodu je tu zgradil novo, večjo farno cerkev. Zgodovino fare in pomembne dogodke je opisal v Spominski knjigi. Župnišče v Škocijanu je bilo zanemarjeno in v tako slabem stanju, da mu prevozniki niti niso hoteli razložiti pohištva. Cerkev so nameravali obnoviti že leta 1891, a so leta 1898 obnovili in povečali le zvonik.

Župnik Jereb je začel z obnovo leta 1907 in istega leta so cerkev že blagoslovili. Gradbena dela je izvajal zidarski mojster Ronko iz Cerknice. Kljub obilici dela z gradnjo in duhovniški službi je našel čas za vzgojo, poučevanje in kulturno udejstvovanje. Ustanovil je izobraževalno društvo, dramsko sekcijo, več pevskih zborov in knjižnico. Za njegovo nesebično in požrtvovalno delo so ga pri Sv. Vidu nad Cerknico in v Lipljenah imenovali za častnega občana. Škofija mu je podelila naziv duhovnik svetnik. V znak hvaležnosti so mu ob njegovi smrti nekdanji župljani Škocijana postavili spomenik na pokopališču v Škocijanu. V letu 2003 je Kulturno društvo Škocijan odkrilo bronast reliefni portret in ga vgradilo v obnovljeni spomenik. Njegovo delo je bilo obeleženo tudi v tisku. Dnevnik Slovenec je leta 1934 v članku Iz preteklosti Škocijanske fare in cerkve obširno pisal o njegovem delu. Objavili so njegovo fotografijo in razglednico nove cerkve. Izdelali pa so tudi razglednice z njegovo sliko.

Sliko so prodajali kot razglednico.

Slovarček:

• Jurij Dalmatin: slovenski protestantski teolog, pisec, rojen okoli 1547, Krško, umrl 31. avgusta 1589, Ljubljana
• Halštatska doba: starejša železna doba ali Halštatska kultura je arheološki naziv za stopnjo razvoja človeštva, na kateri so ljudje primarno uporabljali železo za izdelavo orožja in orodja.
• krilovka: trobenta z mehkim in temnim zvokom
• bombardon (helikon): trobilo z nizko ležečim tonskim obsegom

Viri:

• https://old.slovenskenovice.si/novice/slovenija/zdravscki-pri-turjaku-pomlajujejo-zdravijo
• Jutro: dnevnik za gospodarstvo, prosveto in politiko (01.06.1940), letnik 21, številka 126. URN:NBN:SI:DOC-IQ4S1WL4 from http://www.dlib.si
• https://www.grosuplje.si/files/other/news/50/92514odlok%20o%20razglasitvi%20cerkve%20sv.%20Kancijana%20za%20kulturni%20spomenik.pdf
• Zbornik občine Grosuplje (1977), številka 9. URN:NBN:SI:DOC-6SR0B3TV from http://www.dlib.si
• Zbornik občin Grosuplje, Ivančna Gorica, Dobrepolje (2004), številka 23. URN:NBN:SI:DOC-SEZAJJ2I from http://www.dlib.si

Kraj: Škocijan pri Turjaku
Datum: 4. junij 1911
Avtor: neznan
Zbirka: Marija Leskovec
Skenirano: 17. 1. 2010
Oblika: razglednica

Najbrž sem že kdaj zapisal in itak veste: v teh časih ni bilo interneta. Čudno, ne? Kako smo lahko sploh živeli?! Takole: če smo hoteli kaj zvedeti, smo morali koga vprašati, recimo teto Lojzko. Kadar bi se radi česa naučili, smo morali v knjižnico. Ko nas je hotela mama v nedeljo zbrati pri kosilu, je odprla okno in zakričala: “Južnaaaa!” Kajti tudi telefonov ni bilo, da bi nas priklicala izpred Zagorjanove hiše, kjer smo igrali “med dvema”. Ko se je moj stric Stanko poškodoval in so ga odpeljali v bolnico, je prijazna medicinska sestra poklicala na postajo milice, od tam pa se je s kolesom k nam pripeljal miličnik in razložil mami, da “… tako in tako, ampak ne bo hudega.” Tudi mail je prišel s kolesom, poštar je pismo predal kar v roke, če ni bilo nikogar doma, pa ga je zataknil za kljuko, saj nismo imeli predala ne za novo pošto ne za “prebrano” ne za “poslano”.

Nekaj tehnološko naprednega, modernega, svetlečega in na elektriko pa je hiša le imela …

Nekega dne, ravno sem začel hoditi v prvi razred, se je oče na vratih pojavil z veliko kartonasto škatlo. Postavil jo je na mizo in se zasmejal: “Kupil sem nekaj knjig!” Mama ga je pogledala od strani. Saj ne da pri nas nismo brali, naročali smo zbirko Prešernove družbe, pa Sinji galeb, pa Čebelico, še od stare matere smo imeli Slovenčevo knjižnico … Ampak cel karton knjig, a nismo česa bolj potrebni …?

Oče je odprl škatlo in ven počasi in previdno dvignil neko težjo reč – radio! Kako so se nam zasvetile oči! “So mi ga dali na kredit,” je še povedal.

Naprava v lesenem ohišju je bil sprejemnik Savica 56, izdelek podjetja Telekomunikacije Ljubljana. Imel je štiri črne gumbe, s prvim si ga prižgal in nastavljal jakost zvoka, z drugim ostrino, s tretjim “lovil”postaje in s četrtim menjal tip valov. Savica je sprejemala dolgi, srednji in kratki val. Imela je pet elektronk, ena med njimi je bila “magično oko”, ki je zasvetilo v okroglem okencu šele potem, ko so se elektronke ogrele na delovno temperaturo. Zadaj so bile vtičnice za anteno in ozemljitev, nato vhod za drug vir zvoka, recimo gramofon, ko je sprejemnik lahko deloval le kot ojačevalnik ter izhod za zunanji zvočnik. Zaradi kovinskega notranjega ogrodja in vgrajenega transformatorja, stekla, lesenega ohišja ter vseh naspajkanih elementov je radio tehtal kar 8 kilogramov!

Danes nas mediji spremljajo noč in dan, kot se zelo ofucano reče “kjerkoli in kadarkoli”. So zvočna, informacijska, oglasna in video kulisa, ki v ozadju barva naš vsakdan. Nekoč ni bilo tako. Za radio si je bilo treba vzeti čas. Vsak razred poslušalcev je imel svojo uro, kot sedaj pri cepljenju, rezerviral si je del dneva za poslušanje. V nedeljo ob osmih je bila radijska igra za otroke, ob desetih Še pomnite tovariši, ob dvanajstih Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo, nato osmrtnice in še kasneje ob enih Kmetijski nasveti. Vmes so bili resna glasba, poročila in ekspozeji, ob katerih so odrasli mrščili čelo, nam mulcem pa je bilo prav, da smo morali med oddajo na dvorišče, da bo mir.

Okence z izpisanimi radijskimi postajami se je zdelo kot nekakšen zemljevid sveta, radijski globus. Poleg Ljubljane sem prepoznal še Koper, Trst in Celovec. Oče je bil Primorec in je živel v času krivične rapalske razdelitve na oni strani meje. Zato mu je bil Trst tedaj bližji kot Ljubljana in je sedaj pogosto zavrtel iskalo na tržaški slovenski radio.

Neko jesen smo v družino dobili mladega polha. Kdo ga je prinesel, ne vem. S sestro Vojko sva ga namestila v predal stare mize, misleč, da bo tam na varnem preživel zimo. A polhu ni bilo težko splezati iz predala, ponoči si je vanj prinašal razne uporabne stvari in si naredil prijetno bivališče. Neko jutro smo opazili, da ga ni nikjer. Polh ni mačka, da bi ga poklical po imenu, pa smo se zadovoljili z mislijo, da je pač ušel skozi priprto okno (kasneje se je to res zgodilo). Čez čas je oče zamerkal, da radio oddaja čudne zvoke, čeprav je bil ugasnjen, celo izklopljen iz vtičnice, ker je prejšnji večer grmelo. Takrat so radiji lovili tudi razno iskrenje, recimo grmenje ali bližnji cirkular, a to ni bilo to. V sprejemniku je bil naš polh. Odvili smo zadnjo stran, narejeno iz lesonita, in izvlekli živalco. Ni bila videti nesrečna, sploh ne! Tudi znotraj radia je bilo na prvi pogled vse v redu, zato je bil sestavljen in postavljen nazaj na svoje mesto. A glej, ko smo ga prižgali, ni bilo postaje Radia Ljubljana! Po krajšem vrtenju kazala naprej-nazaj smo program našli, a precej bolj levo od napisa Ljubljana – na okvirčku, ki je označeval radio Hilversum. Polh je med svojim vrtenjem po aparatu nekako zamaknil rdeči kazalec! Tako smo potem, kadar se nam je recimo zahotelo glasbe Po željah, rekli: “Daj, premakni na Hilversum!”

Zadnja stran z odprtinami za zračenje (hlajenje) in vtičnicami za anteno, ozemljitev, avdio vhod in izhod.

Slovarček:

• ofucano: ponošeno, oguljeno
• ekspoze: poročilo, predstavitev, največkrat v zvezi s politiko
• cirkular: krožna žaga, popularna pri razrezu drv
• zamerkati: opaziti
• Hilversum: mesto in radijska postaja na Nizozemskem

Kraj: Cerknica
Datum: 1958 (zgodba), 2021 (fotografija)
Avtor: Bojan Štefančič
Zbirka: Bojan Štefančič
Skenirano: —
Oblika: fotografija predmeta

Slika 8. razreda iz šolskega leta 1970/71 šole Grahovo. Razred učencev, ki šolo po osmih letih nabiranja znanja, sedaj veselo zapuščajo. Pridružili so se jim še nekateri učitelji razrednega in predmetnega pouka. Učitelji, ki so videli in sledili razvoj učencev od vstopa v šolo in vse do njihovega uspešnega zaključka. Pred njihovimi očmi so se mali cicibančki razvili v zrele mladostnike. Z upanjem, da so jim s podanim znanjem olajšali bodoče šolanje in tegobe življenje nasploh, jih prepuščajo toku življenja. Človek brez izobrazbe je kot ogledalo brez lošča.

Prva vrsta:

• Janez Hribar (Žerovnica),
• Francka Seljak – razredni pouk in
• Joža Turk – matematika, kemija.

Druga vrsta:

• Marta Zrimšek (Martinjak),
• Magda Rožanc (Martinjak),
• Danica Rupar (Martinjak) in
• Ida Švigelj (Grahovo).

Tretja vrsta:

• Vinko Mavko (Žerovnica),
• Jože Rok (Bloška Polica) in
• Janez Šušteršič (Žerovnica).

Prva vrsta:

• Ivanka Štrukelj – razredni pouk,
• Ivanka Kranjc – razredni pouk in
• Milena Brecelj – slovenski jezik.

Druga vrsta:

• Anica Mavko (Žerovnica),
• Lada Kočevar (Grahovo),
• Jože Komidar (Grahovo),
• Vanda Bell (Grahovo) in
• Vera Krajc (Grahovo).

Tretja vrsta:

• Zdravko Novak (Grahovo),
• Stanko Mulc (Žerovnica),
• Silvo Šega (Žerovnica) in
• Andrej Šilc (Žerovnica).

Prva vrsta.

• Branko Kebe – fizika,
• Zdenka Tekavec – razredni pouk in
• Janez Strle (Grahovo).

Druga vrsta:

• Ivanka Urbas (Martinjak),
• Slavka Ošaben (Martinjak),
• Jože Mulec (Otok) in
• Brane Petrič (Grahovo).

Tretja vrsta:

• Andrej Črnigoj (Laze) in
• Janez Turk (Bloška Polica).

Dragoceni podpisi učiteljev.

Viri:

• Vanda Meden

Kraj: Grahovo
Datum: 1970/71
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Vanda Meden
Skenirano: 12. 11. 2020
Oblika: fotografija

Šestindvajsetega aprila 1941 je Hitler nepričakovano obiskal Maribor. Pripeljal se je s posebnim vlakom na Špilje. Od tu so se z avtom odpeljali do Maribora. Ogledal si je porušene mostove, se odpeljal na Slomškov trg in do mestnega gradu. Tam so mu pripravili veličasten sprejem. Zahvalil se je vsem zavednim Nemcem, ki so kakor koli pomagali pri ponemčevanju mesta.

Na sliki ga vidimo na Trgu svobode. Levo od Hitlerja so Sigfried Uiberreither, Karl-Heinrich Bodenschatz in Otto Dietrich, desno Julius Schaub in Karl Brandt.

Okupacija Maribora je potekala hitro in silovito. V dneh pred drugo svetovno vojno je bil Maribor izpostavljen močni nacistični propagandi. Po letu 1939 so v Jugoslaviji ponovno dovolili delovanje švabsko-nemške kulturne zveze, znane tudi pod imenom Kulturbund. Njen sedež za Dravsko banovino je bil v Mariboru. Iz Gradca so pričeli prodirati Nemci in v Maribor prispeli že 8. aprila 1941. Dravska divizija, ki je bila zadolžena za obrambo severne meje, se je skušala upirati, a so bili Nemci predobro organizirani, zato se je umaknila na desni breg Drave. Ob umiku iz Maribora, 7. aprila 1941, je porušila vse mostove preko Drave. Še isti dan so člani Kulturbunda prevzeli mestno občinsko upravo. Začeli so priprave na prihod vodje civilne uprave, ki je v Maribor prispel 14. aprila 1941. To je bil pokrajinski vodja NSDAP in državni namestnik v Gradcu dr. Sigfried Uiberreither. Ob njegovem prihodu so pripravili velik sprejem na Trgu svobode. Kasneje so se v mestu začeli naseljevati še številni drugi okupatorjevi uradi. Osrednje mesto je zavzel ukinitveni komisar za društva, organizacije in združenja. Naloga je bila jasna – ukinitev vseh društev in organizacij, ki so jih imeli Slovenci. Prav tako so ukinili vse slovenske šole. Prizanesli niso niti knjižnicam, arhivu, muzeju in gledališču.

Že prve dni okupacije so se Nemci s pomočjo domačih pomagačev začeli znašati nad domačimi prebivalci. V prvem tednu so v Mariboru in okolici zaprli okrog tri tisoč ljudi, predvsem intelektualcev, trgovcev, obrtnikov, delavcev in nameščencev. Najhuje je bilo za učitelje, profesorje, zdravnike in sodnike. Zaprli so vse kanonike stolnega kapitlja in večino duhovnikov. Slovenske trgovine so plenili, trgovcem postavili komisarje ali pa jih pregnali iz Maribora. To ni ostalo brez posledic. Sabotažne akcije so bile le del obsežne uporniške dejavnosti narodno osvobodilnega gibanja v Mariboru in priprav na oboroženo vstajo. Prva akcija je bila 29. aprila 1941. Pripravila jo je skupina mladih mariborskih komunistov in skojevcev. Dan pred tem je nemški inženir parkiral avto, last firme Treiber iz Graza pri hotelu Zamorc. Uro za tem je poleg njega parkiral voznik deželnega kmečkega vodje. Oba šoferja sta vozili pregledala in ugotovila, da je vse v redu. Naslednji dan sta bila avtomobila zaradi požara povsem uničena. Pri tem je nastala taka vročina, da so popadala na tla tudi bližnja okenska stekla. S tem so skalili nemško veselje, ki je po obisku Hitlerja še kar trajalo. Nemške oblasti pa so, žal, skupino mladih hitro odkrile in jo likvidirale.

Ob obisku Maribora naj bi Hitler izrekel tisti znameniti stavek: »Naredite mi to deželo zopet nemško!« Vendar gre za pomoto. Zmota je tako zasidrana, da jo navajajo celo nekatere nemške spletne strani. Čeprav ga je burno pozdravilo več kot sedem tisoč v Mariboru živečih Nemcev, množice ni nagovoril. Ta stavek je izrekel že prej, v začetku aprila 1941 ob predaji uprave dr. Uiberreitherju.

Anekdota je pa ostala. Đorđe Balašević je pel: »… ako su lagali mene in ja lažem vas …« (… če so lagali meni, tudi jaz lažem vam …). Kdo mi je povedal to anekdoto, ne bom izdala. Mladenič iz Maribora je imel dedka, ki se je venomer hvalil, kako pomemben je bil v partizanih in kako pogumno se je boril. Nekega dne je ta fant brskal po podstrešju in našel staro škatlo s slikami. Vsaka podobnost z Vinkotovim kufrom je zgolj naključna. Ta škatla, žal, ni bila tako uspešna kot imenovani kufr. Med slikami pa »partizanski« dedek z dvignjeno roko. Saj vemo, k’nede – nacistični pozdrav. Žalosten vzame sliko in gre k dedku: »Dedi, ti si meni vedno govoril, da si se boril v partizanih, zdaj pa tole.«

»Veš, ni tako kot zgleda. Ti bom razložil. Bilo je tistega dne, ko je prišel Hitler v Maribor in ko je rekel: “Naredite mi to deželo zopet Nemško”, sem dvignil roko in rekel: “Stop, tako pa ne bo šlo!” In ravno takrat je fotograf pritisnil.«

Stvari niso nikoli takšne kot zgledajo. Zgodovina je stvar interpretacije. Ja, ja. Vedno je treba računat na presenečenja.

Viri:

• Milan Ževart: Sabotažne akcije v Mariboru od konca aprila do začetka avgusta 1941. Kronika, Časopis za slovensko krajevno zgodovino. Leto 1983, št. 31.
• Slovenski poročevalec (maj 1941), letnik 2, številka 1. URN:NBN:SI:DOC-JK6JFH4F from http://www.dlib.si
• https://okupacijskemeje.si/exh02-ch01.html
• Muzej narodne osvoboditve Maribor

Kraj: Maribor
Datum: 26. april 1941
Avtor: neznan
Zbirka: Kamra.si (https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/item/dogodki-na-glavnem-trgu-hitler-v-mariboru.html)
Skenirano: neznano
Oblika: spletna objava

Mesto Rab leži na istoimenskem otoku na ozkem polotoku. Obdaja ga staro obzidje. Značilen pogled na mesto predstavljajo štirje zvoniki. Pripadajo katedrali vnebovzetja blažene device Marije, cerkvi sv. Janeza Evangelista, sv. Andreja apostola in sv. Justine. Zavetnik Raba je sv. Krištof, ki naj bi otok rešil pred napadalci. V zahvalo hranijo njegovo lobanjo v relikviariju katedrale.

Ko sem imela dvanajst let, me je mati moje kolegice pri igri vzela s seboj na morje, da bi imela njena hči družbo. Z Reke smo se peljali z ladjo do Supetarske Drage. Na tej poti sem prvič v življenju videla delfine. Stanovali smo pri zasebniku. Jest smo hodili manj kot sto metrov stran v restavracijo. Stregel je natakar po imenu Šime. Desno roko je imel »suho« a ga to pri delu ni motilo. Bil je hiter in spreten, bolj kot vsi ostali. Pa še prijazen, tudi do otrok. Tu je ob večerih igral ansambel za ples. Midve s prijateljico sva šli po večerji na sprehod ob obali, njena mati pa na lov. Pošteno povedano, tudi jaz sem lovila – školjke. Ko sva se vračali, je že sedela na terasi z nekim moškim. Kdaj je prišla domov, se ne spomnim, saj sva medve že davno zaspali. Naslednje jutro sva šli na zajtrk sami. Takrat tega nisem razumela. Zdaj mi je jasno vse.

Morje na Rabu je bilo odlično. Kot nalašč za neplavalce, kakršna sem bila sama. Voda nizka in zaradi tega topla. Morsko dno pokrito z mivko. Hodil si in hodil, preden ti je voda segla do pasu. Najbolj všeč mi je bilo brodenje po toplem morju, ki ga je skalila plesajoča mivka pod mojimi stopali. Lep spomin, ki ga ne more skaliti niti dejstvo, da sva bili en teden prepuščeni sami sebi.

Rab je pri Slovencih poznan po težkih dnevih, ki so jih naši ljudje prebili, kot so rekli Italijani, »na letovanju«. Napozabno gorje.

Viri:

• https://www.rab-visit.com/si/odkrij-rab/kraji-na-otoku/rab-1285/1285

Kraj: mesto Rab na istoimenskem otoku
Datum: 1969
Avtor: Peter Naglič
Zbirka: Slovenski etnografski muzej
Skenirano: neznano
Oblika: skenirana datoteka

Trije rakovški Sokoli so se fotografirali pred cerkvijo Aleksandra Nevskega v Sofiji, Bolgarija. Andrej Gregorič, lastnik fotografije je zapisal, da so na sliki Ivanov stric Janez Gregorič, Viktor Volk, učitelj na Rakeku in Ivan Gregorič, mesar na Rakeku. Slednji je bil Andrejev oče.

Leta 1939 je bil med 8. in 12. julijem v Sofiji IX. zlet bolgarskih Junakov in Sokolov. Iz Jugoslavije je prišlo nad sedem tisoč udeležencev, iz Slovenske Sokolske zveze 544. Prvi dan zleta, v soboto, so bila tekmovanja Zveze bolgarskih Junakov. Ti so bili nekaj podobnega kot Sokoli na naših tleh. Naslednji dan je bila uradna otvoritev zleta s povorko in štafeto do dvorca Vrana, kjer je živel bolgarski kralj. Vse dni so se vrstila različna tekmovanja. Zadnji dan dopoldan je bil ogled prestolnice, takrat je nastala tudi naša fotografija, popoldan še zadnja tekmovanja in narodni plesi. Za zaključek je sledila manifestacija z baklami in lampinjoni od zletišča do bulvarja Aleksandra I. Udeleženci so se začeli vračati domov, nekateri že ta večer, nekateri naslednje jutro. Ljubljanska župa je odšla 13. julija ob 20.40 z vlakom »Sok 15«.

V kinu Uranija v Beogradu so leta 1939 nekaj dni vrteli film »Jugoslovanski Sokoli na IX. zletu bolgarskih Junakov v Sofiji«. Posnela ga je firma Mišković iz Beograda. Ovekovečili so vse pomembne trenutke zleta. Naslednje predstave so bile v kinematografu Korzo v Zemunu. Zatem so ga poslali po vsej državi in ga predvajali v večjih kinodvoranah.

Viktor Volk se je rodil 23. septembra 1887 na Suhorju v Brkinih. Šolanje je zaključil leta 1908. Nadarjen je bil za matematiko in prirodoznanstvo. Delal je kot učitelj v Knežaku, Dolenji vasi pri Senožečah in v postojnski gimnaziji. Leta 1914 je bil vpoklican v avstrijsko vojsko. Istega leta so ga zajeli Srbi. Jeseni 1915 se je udeležil pohoda srbske vojske preko albanskih gora do morja. Tam je bil zajet. Odpeljali so ga na otok Asinara pri Siciliji, od tam pa v Francijo, kjer je delal v tovarni. Težko delo in slaba prehrana sta rodila upor. Viktor je bil brez dokazov in možnosti obrambe obtožen kot organizator upora in obsojen na pet let prisilnega dela. »Pomiloščen« je bil leta 1919. Vrnil se je v Postojno. Razmere niso bile več take kot pred vojno. Fašisti so že kazali svojo nestrpnost do Slovencev. Viktorja so hoteli premestiti v Toscano. Odstopil je in se preselil v Jugoslavijo, na Rakek, kjer je poučeval v meščanski šoli. Udejstvoval se je pri Sokolu in se povečal organizaciji za moralno in materialno pomoč učiteljem, ki so prišli iz zamejstva. Našel je zvezo z naprednimi tovariši in sodeloval s predvojnimi komunisti. Po padcu Kraljevine Jugoslavije se je med prvimi pridružil Osvobodilni fronti. Fašisti so ga že leta 1941 aretirali in odpeljali v internacijo. Po kapitulaciji Italije se je vrnil v Brkine in deloval kot partizanski učitelj. Po osvoboditvi je bil ponovno zaposlen na postojnski gimnaziji do leta 1954, ko se je upokojil. Petinštirideset let svojega življenja je posvetil pouku in vzgoji šolske mladine. V svojem prostem času je bil aktiven v kulturnih organizacijah. Umrl je 28. septembra 1976. Od njega so se poslovili tiho in skromno, kakor je živel vse svoje življenje.

Stolnica svetega Aleksandra Nevskega je pravoslavna stolnica v bolgarski prestolnici Sofiji. Zgrajena je v novobizantinskem slogu in služi kot stolna cerkev patriarha Bolgarije. V skrinjici levo od oltarja hranijo relikvije Aleksandra Nevskega, ki jih je dala Ruska pravoslavna cerkev. Sveti Aleksander Jaroslavič Nevski je bil  novgorodski knez, veliki knez Kijeva, veliki vojvoda Vladimir,vojaški vodja in pravoslavni svetnik. Rodil se je 30. maja 1220, Pereslavl-Zalesski, Rusija, umrl 14. novembra 1263, Gorodec, Rusija. Znan je po svojih uspehih v boju proti tujim zavojevalcem. Izgubil ni nobene bitke. Nepozabna je zmaga nad Livonskim redom v Ledeni bitki leta 1242. Okoli njega se je izoblikoval junaški sij branilca Rusije pred sovražniki, ki so napadali z vzhoda in zahoda. Največja težava so bili Tatari in Mogoli, ki so vdirali in pobirali davek. Aleksander si je dopisoval s papežem, ki mu je ponudil pomoč v zameno za podreditev Rusije papeškemu prestolu. Aleksander je ponudbo zavrnil in se zapisal v zgodovino tudi kot branilec pravoslavja pred Vatikanom. Za svetnika je bil razglašen leta 1547.

Andrej Gregorič je natančno zapisal vse podatke. Ker na sliki ni bilo več prostora, je dodal listič.

»V spomin iz Sofije dne 8. 7. 1939. To smo se slikali danes, to je cerkev Aleksandra Nevskega v Sofiji.« Pa še enkrat kraj in datum. Na lističu so rojstni podatki Janeza in Andreja Gregoriča.

Slovarček:

• manifestacija: množično izražanje razpoloženja, navadno v znak podpore; velika, navadno več dni trajajoča prireditev

Viri:

• Sokolski glasnik (07.07.1939), letnik 10, številka 27. URN:NBN:SI:DOC-ZQTBTA4U from http://www.dlib.si
• https://www.koreni.rs/saradnja-saveza-sokola-i-bugarskih-junaka/
• https://si.rbth.com/zgodovina/88000-ruski-vladarji-svetniki

Kraj: Sofija, Bolgarija
Datum: 1939
Avtor: neznan
Zbirka: Andrej Gregorič
Skenirano: 17. 3. 2021
Oblika: fotografija

Na bolšjem sejmu v Ljubljani prodaja mož stare razglednice. Očitno se s tem precej ukvarja, saj jih ima naprodaj zelo veliko, vsaka je vstavljena v plastičen omot, na prodajni mizi pa so razvrščene po krajih, ki jih predstavljajo. No, moj prijatelj, ki ga na Bezuljak vežejo sorodstvene vezi, je pred časom kupil tole, ki prikazuje vojaško strelišče, o čemer pa ne vem nič zanimivega napisati. Kot je bilo na Starihslikah že opisano, je Avstro-ogrska vojska imela zgodaj jeseni pogosto vaje na našem območju. Vojake so pripeljali z vlaki na Rakek, potem pa so se začele vaje. Ivan Matičič iz Ivanjega sela v svoji povesti Petrinka opisuje, kako so čete konjenice “v napadu” vihrale po poljih mimo vasi. Vso škodo, ki so jo utrpeli kmetje na njivah in poljih, je vojska takoj povrnila. Za strelišče na razglednici sklepam, da je bilo začasno, zgolj za čas vojaških vaj, saj takrat ni bilo nobene vojašnice v bližini.

Bezuljak bom omenil v povsem drugačni zvezi. Moja teta po mamini strani – njuna domačija v Sorici nad Selško dolino je bila polna otrok – je po koncu druge vojne služila na kmetiji blizu Jesenic in tu spoznala vojaka JLA, doma iz Bezuljaka, ki je na meji na Karavankah služil vojaški rok. Fant je prihajal mimo kmetije, kjer je bila moja teta, do Save po vodo. Spoznala sta se, se zaljubila, dekle je zanosilo in poroka je bila samoumevna. Odločila sta se, da bosta živela na Jesenicah, kar se je potem tudi zgodilo, a prav bi bilo, da se gre nevesta predstavit fantovim staršem. Pred nekaj leti, že dolgo vdova v zelo visoki starosti – umrla je nedavno v 101. letu – mi je pripovedovala o tem dogodku. Treba se je vživeti v tiste čase: z vlakom sta šla z Jesenic do Ljubljane. Tam sta se presedla in z drugim vlakom (vse počasna parna vleka) prispela na Rakek, od koder sta peš krenila v Bezuljak. Teta je noseča v poletni vročini s težavo prišla do vasi. Pred domačo hišo jo je fant predstavil svoji materi, ki je nevesto hladno ošinila s pogledom in rekla sinu: “Pa sem mislila, da boš dobil kakšno lepšo.”

Zakon je bil srečen. Mož je delal v jeseniški železarni, poleg tega pa po takratni navadi pomagal sodelavcem graditi hiše, kar so mu oni enako povrnili. Teta je skrbela za dva otroka in že v 50. letih sta se vselila v skromno hišo na obrobju Jesenic. Mož se je kmalu potem pri delu v železarni hudo poškodoval in teta je za invalida skrbela vse do smrti. Vdova je potem desetletja zgledno obdelovala vrt ob hiši, vse do zadnjih dni pa je brez težav rešila vsako križanko, ki si ji jo prinesel.

Kraj: Bezuljak
Datum: 1913
Avtor: neznan
Zbirka: Ivan Ržek
Skenirano: 13. 1. 2021
Oblika: fotografija