Šivalni stroj Pfaff

Šivalni stroj je relativno mlada iznajdba glede na dolgo zgodovino šivanja oblačil in drugih izdelkov. Stroj ni iznajdba enega samega človeka. Med pomembnimi pionirji, zaradi katerih se je čas šivanja zmanjšal kar za 15 ur so:

• Josef Madersperger – prvi, ki je naredil šivalni stroj, a mu ga ni uspelo patentirati;
• Walter Hunt – dejanski oče šivalnih strojev, osnova šivalnega stroja, ki se uporablja še danes;
• Elias Howe – velja za uradnega iznajditelja šivalnega stroja, ki ga je tudi patentiral leta 1846. Izumi in izboljšave šivalnega stroja se vrstijo vse do danes, ko uporabljamo visoko specializirane, računalniško vodene šivalne stroje.

PFAFF

Prvi šivalni stroj Pfaff je bil narejen leta 1862, po štirih letih eksperimentiranja, od proizvajalca medeninastih instrumentov Georga Michaela Pfaffa. Prvi model je bil zasnovan po sistemu Howe, od leta 1866 pa je Georg Michael Pfaff zgradil Singerjeve modele. Že leta 1872 je tovarna šivalnih strojev G. M. Pfaff v Kaiserslauternu proizvedla tisoč šivalnih strojev na leto in jih izvozila 50 %. Leta 1907/08 je Pfaff izdelal prvi šivalni stroj posebej za industrijo in razlikoval med gospodinjskimi in industrijskimi šivalnimi stroji. Leta 1910 je bil proizvedel milijonti gospodinjski šivalni stroj Pfaff, ki je bil podarjen Zgodovinskemu muzeju v Speyerju. Šele 26 let kasneje je bil proizveden tri milijonti gospodinjski šivalni stroj Pfaff.

Krojaški mojster Miroslav Juvančič je pridobil Obrtni list 24. 1. 1928 in s tem začel svojo krojaško pot.

Ta šivalni stroj je kupil leta 1931, kar pomeni, da je letos pri nas že 90 let.

Na šivalnem stroju je pritrjena tudi tablica prodajalca. “IGN. VOK LJUBLJANA”

Na sliki račun, ki ga je izdala Veletrgovini s šivalnimi stroji in kolesi ter pripadajočimi predmeti IGN. VOK, Tavčarjeva 7, Ljubljana za PFAFF krojaški šivalni stroj 34-3180 številka 2451336 po ceni 5.040 din dne 9. 4. 1931.

Ata Mirko pa je imel tudi dva »konjička«: gojenje kanarčkov, ki so bili v kletki v kotu za vrati, in gojenje rož na oknu, in sicer amarilise, kale (škrnicelj) in ciklame. Kot zanimivost, vedno so ga dražili, da »seksa« ciklame med seboj. Vzel je namreč palčko, na katero je ovil vato in prenašal cvetni prah s cveta ene vrste ciklam in z njim oprašil drugo vrsto, tako je vzgojil celo vrsto barvnih odtenkov ciklam. Zalival jih je vsako jutro s postano vodo iz skodele za likanje. Vzgoja ciklam od sejanja do prvih cvetov je trajala cca 3 leta.

Vsa ta oprema je ostala zaradi moje ljubiteljske žilice zbiranja in ohranjanja stare opreme, aparatov, orodja, revij, knjig in tudi značk, znamk, pa kemičnih svinčnikov, posetnic in še bi se našlo kaj zanimivega. Doma mi pravijo, da sem kot hrček, ki vse staro spravi.

Viri:

• Wikipedija
• Sivalni-stroj.si
• Arhiv Juvančič

Kraj: Rakek
Datum: 1931
Foto: Miloš Toni (3. 3. 2021)
Zbirka: Miroslav Juvančič
Skenirano: 9. 6. 2020
Oblika: fotografija, dokumenti

Na sliki je motel Proteus v Postojni, ko je bil še lep in dobro obiskan. Na terasi je polno gostov. Marele so v državnih barvah – rdeče, bele, plave. Zvezde so se pokazale, ko so prejeli račun. Zdaj grdo propada. Na desni je prizidek, v njem pa domuje pogrebno društvo. Kakšna simbolika!

Pomemben je dogodek, ki se je na tem prostoru pripetil poleti 1985. Glavni v tej anekdoti je naš občan. Policija je imela novo pridobitev – kolesa. Šef je naročil miličarjem, naj se malo popeljejo po Postojni na opazovanje. Eden od miličarjev, rekli mu bomo Janez, se je odpravil proti motelu. Bilo je zgodaj dopoldan, sonce je sijalo. Vrata motela so bila širom odprta. Janez se je na začudenje gostov, ki so ravno zajtrkovali, pripeljal s kolesom prav za šank. Tam je sestopil s kolesa, postavil tačko in se naslonil na šank. Natakarica ni bila preveč presenečena, gostje pa veliko bolj. Predenj je brez vprašanja postavila pivo. Malo sta poklepetala, in ko je piva zmanjkalo, je tačko odmaknil, z eno nogo stopil na pedalo, z drugo malo potekel, kot se pri štartanju kolesa zagre in odpeljal skozi vrata na drugem koncu šanka. Za njim je ostala prašna sled kolesa na parketu in začudeni obrazi gostov.

Razglednica je potovala v Skopje. Poslal jo je vojak ali pa turist.

Kraj: Postojna
Datum: 1988
Avtor: neznan
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 17. 3. 2021
Oblika: razglednica

V Krajevni skupnosti Rakek je dvakrat vzklila pobuda za ustanovitev lastne občine. Nazadnje so krajani na referendumu 9. aprila 2006 pobudo zavrnili. Kar veliko zgodovinskega materiala smo zbrali in ga objavili v priložnostnem časopisu ob tej priliki. Pa sva se z Juretom Koščakom, ki je časopis urejal in oblikoval, dobila in rekla, zakaj pa ne bi tega materiala uporabili za knjižico o Rakeku. Pa sva začela razmišljati kje bi še kaj dobila in pot naju je zanesla tudi v Zgodovinski arhiv Ljubljane. Naročila sva škatle, kjer je bila omenjena naša krajevna skupnost in presenečena naletela na zanimive najdbe: zvezek zapisnikov občinskih sej županstva Rakek od 1899 do prve svetovne vojne, kronike šol Rakeka in Unca, v škatlah KLO Unec in Rakek so bili številni zanimivi dokumenti, zapisniki, poročila, pozivi, ipd. iz obdobja prvih desetih let po drugi svetovni vojni. Nekaj časa sva razmišljala, da bi si kaj izpisala, da bi nama kak dokument fotokopirali, nazadnje sva se odločila, da v naslednjih dneh čimveč tega fotografirava z digitalcem.

In tako se je aprila 2007 začelo fotografiranje dokumentov: Jure jih je jemal iz škatel, na hitro sva pogledala, ali je zanimivo, obračal liste, jaz pa fotografiral; včasih bolj, drugič manj izostreno, saj so šli posnetki v več sto, verjetno kar tisoč; moral bi vse skupaj urediti in prešteti. Ko je začela nastajati knjiga, pozneje sem ji dal naslov Vasi v objemu železnice, sem pričel zbirati fotografije, podal sem se do tistih, za katere sem vedel, da marsikaj imajo. Med drugim sem se podal tudi do Andreja Modica – Puntarja, njegov oče in stari oče sta bila župana na Rakeku. Pa sem poleg fotografij, od njegove soproge Milke Puntar – Štacnarjeve iz Unca dobil še dnevniške zapise njenega očeta Ivana Puntarja, ki jih je redno vodil od leta 1923 – 1943. Del dnevniški zapisov pa je imela še njena sestra Silva. Leta 2009 so izšli v knjigi: Ivan Puntar – Štacnar Moje delo, doživetja in pogledi. Dnevnik 1923 – 1943. Založništvo Jutro. Pa o tem mogoče kdaj drugič

Pa si poglejmo zapisnik seje občinskega sveta Županstva na Rakeku, ki je bila 12. februarja 1899 in spoznali bomo, s čim se je nova občina Rakek, ki je obsegala vasi: Ivanje selo, Rakek, Slivice in Unec ukvarjala. Tekst ni spreminjan, posamezne besede, ki mi jih ni uspelo prebrati, so označene s ….. Zapisnik so pisali v zvezek s trdimi platnicami, vodil ga je tajnik, če se je kaj zmotil je enostavno prečrtal, dopisal. Tajnik županstva Rakek Kobe se ni izkazal z lepopisom, bolj ko je šel zapisnik (in seja) proti koncu težje se prebirajo njegovi hieroglifi, bistvo, s čim so se na občinskih sejah ukvarjali, pa le dojamemo.

Najprej je bila to delitvena bilanca, ki se je vlekla kar nekaj let. V časih, ko so bile hiše in gospodarska poslopja krite v glavnem s slamo, v hišah pa prevladovale črne kuhinje so bili velik problem požari, Zato je bila skrb za dobro delo dimnikarjev pričakovana.

Obveščanje je potekalo z branjem obvestil (klicanjem), to je bilo delo tajnika, pred cerkvijo in glavno mašo in obveščanjem na danes bi jim rekli oglasnih deskah.

Godci so morali plačevati pristojbino za igranje v gostilnah ali na drugih prireditvah. Uveljavljen je bil davek na pse.

Občina je bila dolžna pomagati revežem, ki so imeli stalno bivališče v občini.

Občine so si medsebojno finančno pomagale, če so jih doletele nesreče: požari, suše, povodnji.

Županstvo na Rakeku

Zapisnik I. občinske seje dne 12. 2. 1899 leta.
 

Dnevni red

V navzočnosti 15 odbornikov pod vodstvom župana

1. Odobravanje občinskega računa za 1897 in 1898 kot od začetka gospodarstva
2. Pretres zapisnika obeh občin o razdelitvi občine Rakek od Planine, glede istega vsebine, izterjatve tamošnjih zaostankov.
3. Pregled in posvetovanje o požarno policijskem pregledu ter odredba do kedaj naj se nedostatki odpravijo.
4. Posvetovanje in odredba takse dovoljenje godbe od posameznih godcev.
5. Odredba pajsega davka za leto 1899.
6. Prošnja France Petkovšek glede podpore dečka Karel Petkovšek-a.
7. Posvetovanje glede podpore po požaru (odlok c. kr. okr. Glavarstva dne 7/2 99. št. 19217).
8. Župan naznani prejem 718 gl. 0 kr. od c. kr. davkarije v Cirknici kod zaostanek za odrajtane občinske doklade c. kr. južne železnice v Rakeku ter predlaga kako naj se isti denar porabi.
9. Predlog župana naj se zapisnik prve občinske seje dne 3. okt. 1897 v bistveno spremenijo točke 1, 4, 5 in 6 ker se je takrat le teoretično brez praktične skušnje sklepalo in ker je zdaj vknjižba drugače pokazala in zahteva.
10. Razni predlogi posameznih svetovalcev in odbornikov.
11. Inventar.

 

Ad. 1

Na predlog gosp. Sebenikarja se je volil pregledovalni odsek računa, v to svrho zvoljeni so bili gosp. Ivan Fatur in Lovrenc Sebenikar in na predlog preglednega odseka se račun na pregled odloži da bosta pri drugi priliki sama pretresla ter predložila odboru izjavo.

Ad. 2

Tu se določilo da se s sporazumom občine Planina od…….. ki je Blažon omenjeno svoto izterja po razmerju direktnega davka, dalje se sklene da 37 gl. 50 kr. takoj izterja župan od občine Planina glede prispevati trimesečnega uradovanja in istega prispevek.

Ad. 3

Zdaj se pride na točko III. O tem se določi, da nevarnejše podatke kateri merijo na nevarnost naj se v teku 14 dni nedostatki odstranijo in druga zidarska dela tikajoča se manše važnosti se naj izvršijo v teku trijeh mesecev. Županu se naroča da se dimnikarja opozori da bo v bodoče bolje ometal ter na predlog gosp. Svetovalca Janez Bajt določi da dimnikar mora knižico imeti in se pri vsakem ometanju stranka podpiše v isto kot potrdilo.

Ad. 4

Predlog župana glede dovoljenja godbe obveljavi, da naj se pobira do polnoči od enega godca po 1 gl. in za celo noč po 2 gl. pristojbina.

Ad. 5

Glede pajsega davka se določi kakor dozdaj po 1 gl. in na predlog gosp. Ivan Fatur se morajo marke takoj narediti, to da stranka mora sama marko plačati.

Ad. 6

Gosp. odbornik Poženel predlaga da se odkloni prošnja France Petkovšek glede podpore Karol Petkovška, sklicuje se na šolski svet. Dalje sklenejo na predlog gosp. župana se dovoli 10 gl. za obleko, oziroma lanski sklep ostane v veljavi.

Ad. 7

Glede podpore po požaru poškodovaneh v občini Mirna peč se določi milo dar na 20 gl.

Ad. 8

Zastana in zdej dobljena občinska naklada južne železnice se je določila da naj se na predlog gosp. Lovrenc Sebenikarja naložilo v hranilnico in sicer tako da nima županstvo nikake pravice samo brez odloka občinskega odbora ta denar vzdigniti, naloži naj se pa na predlog gosp. župana v Cirknici v hranilnico in posojilnico. Gosp. Lovrenc Sebenikar predlaga naj se naloži v mestno hranilnico, predlog se odklonil.

Svota 300 gl. namenjen denar za projektirani vodovod naj se naloži istem kakor gornji.

Ad. 9

Točka prva zapisnika dne 3. oktobra 1897 se je spremenila bistveno in sicer tako, županu ostane plača po starem, a tajnika se mu prideli z letno plačo 300 gl. reci tristo na leto. Uradni dnevi so saki dan ure do velike noči od devete do poldne in popoldne od 2 do pete. Kliče se samo na Unci per cerkvi, kaj se tiče Rakeka se razglasi na hiši na tabli, ako pa je na Rakeku deseta maša se kliče maše teku in popoldne na Unci.

Zapisnik se prebere in ker ni bilo nikakega ugovora se use zbrano podpiše.

Dostavilo se je še da se mora nasip Franc Puntarja se mora odstraniti v teku 8 dni ko bo to županstvo določilo in županu se nalaga da skrbi za to da se bo to v kratkem odstranilo, in pred hišo Jožef Mele se mora tam nastavno…. isto odstraniti ker to je nevarno..… za voznike.
 

Zdaj se tu zapisnik sklene in podpiše.

Kobe zapisnikar

Andrej Modic župan

Janez Bajt svetovauc

Matevž Ileršič obč. s.

Janez Hlad

Franc Gabrejna

Matija Matičič

Franc Puntar

Lovrenc Ivančič

Franc Puntar

Janez Mačic

Franc Urbas

Andrej Matičič

Janez Zalar

Zapisnik prve seje je obsegal šest strani formata A4. Na koncu so lastnoročni podpisi občinskih svetnikov; žal manjkata podpisa Ivana Faturja in Lovra Sebenikarja.

Slovarček:

• račun: proračun
• pajsega davka: pasjega davka
• marke: pasje svetinjice

Viri:

• Zgodovinski arhiv Ljubljana

Kraj: Rakek
Datum: 1899
Avtor: —
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: —
Oblika: fotografije dokumentov (Franc Perko)

Na fotografiji čebelarji, prejemniki priznanj. Na sliki od leve:

Sedijo: Franc Albreht, Franc Meden, Franc Žust, Frančiška Mišič, Anton Kranjc, Alojz Braniselj, Janez Zigmund, Jože Braniselj.

Stojijo: Tone Jernejčič, Franc Mlakar, Jože Gerl, Stane Palčič, Ivan Ivančič, Anton Petrovčič, Feliks Janežič, Karel Mazi in Anton Šepec.

Po ustanovitvi Občinske zveze čebelarskih društev (OZČD) Cerknica 1977 so se čebelarji zbrali na prvo letno konferenco po ustanovitvi 20. 1. 1978. Na dobro obiskani konferenci, ki je bila v OŠ Cerknica, se je na povabilo OZČD Cerknica odzvala tudi dr. Nežka Snoj, profesorica na Veterinarskem zavodu v Ljubljani in čebelarjem podala zelo zanimivo predavanje o čebeljih boleznih. To je dalo konferenci še poseben poudarek.

Na fotografiji predsednik OZČD Cerknica ing. Leo Frelih in predavateljica dr. Nežka Snoj, profesorica na Veterinarskem zavodu v Ljubljani.

Predsednik OZČD Cerknica Leo Frelih predaja priznanje čebelarju Tonetu Jernejčiču.

Od leve: Vlado Kraševec, prejemnik priznanja Tone Jernejčič, Jože Avsec, Jože Braniselj predsednik ČD Rakek, Leo Frelih, sedita Franc Žust in Franc Meden.

Nekaj o priznanjih:

Čebelarske organizacije podeljujejo svojim čebelarjem in tudi širše za posebne zasluge in požrtvovalno delo na področju čebelarstva v skladu z določili Pravilnika o odlikovanjih, priznanjih in nagradah različna priznanja. Priznanje čebelarju podeli UO ČZS ali UO ČO na podlagi uspešno izvedene akcije ali dejanja v splošni prid čebelarstva na naslednjih področjih: izobraževanje čebelarjev in čebelarskega podmladka, raziskav, delovanja znotraj in zunaj čebelarskih organizacij, objavljanja v Slovenskem čebelarju in drugih javnih medijih ter pospeševanja čebelarstva v najširšem pomenu te besede.

Naj omenim le Odlikovanja Antona Janše.

• Odlikovanje A. J. III. stopnje (bronasto) podeli UO ČO zaslužnemu čebelarju ali drugi fizični ali pravni osebi za najmanj 8 let uspešnega opravljanja nalog in akcij.
• Odlikovanje A. J. II. stopnje (srebrno) podeli UO OZČD zaslužnemu čebelarju ali drugi fizični ali pravni osebi za najmanj 15 let uspešnega opravljanja nalog in akcij.
• Odlikovanje A. J. I. stopnje (zlato) podeli UO ZČD zaslužnemu čebelarju ali drugi fizični ali pravni osebi za najmanj 25 let uspešnega opravljanja nalog in akcij.

Na sliki priznanja Antona Janše III., II., in I. stopnje, ki jih je za svoje požrtvovalno delo v ČD Rakek in OZČD Cerknica prejel Franc Albreht.

ALI STE VEDELI, DA …

• čebele oprašujejo 170.000 vrst rastlin,
• brez čebel ne bi bilo toliko različnih vrst sadja in zelenjave in tako lepih barv na travnikih,
• je čebelja družina tolikšna kot majhno mesto in v njej živi od 30.000 do 60.000 čebel,
• je čebelja matica edina, ki leže jajčeca; na dan izleže tudi do 2.000 jajčec,
• je kranjska čebela (ali kranjska sivka) domorodna slovenska čebelja rasa in druga čebelja rasa na svetu,
• v eni minuti čebelja krila naredijo 11.400 kroženj, kar slišimo kot brenčanje,
• so medonosne čebele edine od čebel, ki potem ko pičijo, umrejo,
• mora čebela za kilogram medu obiskati štiri milijone cvetov in preleteti štirikratno razdaljo okoli sveta.

Slovarček:

• UO ČO: Upravni odbor čebelarske organizacije
• OZČD: Občinska zveza čebelarskih društev
• ZČD: Zveza čebelarskih društev

Viri:

• Arhiv OZČ Cerknica
• Arhiv ČD Rakek

Kraj: Cerknica
Datum: 20.1.1978
Avtor: neznan, Miroslav Juvančič
Zbirka: Miroslav Juvančič
Skenirano: 10. 4. 2020, 9. 6. 2020 in 16. 4. 2021
Oblika: 4 fotografije

Zapisnik občinske seje, ki se je vršila davnega 27. grudna 1900, ko so sprejeli proračun za leto 1901, nas popelje 120 let nazaj, v popolnoma druge čase in razmere in je že zato zanimiv. Prikaže nam s čim so se takratne občine ukvarjale, kaj so bile njihove prioritete. Iz zapisnika spoznamo veliko zanimivih reči: tajnik, ki je delo opravljal poklicno je imel še enkrat večjo letno plačo kot župan, ki ni bil profesionalec. Za ubožni sklad so letno namenili toliko kot za plačo tajnika, pa seveda revežev ni manjkalo.

Veliko denarja so vsako leto porabili za vzdrževanje in gradnjo poti, ki so jih vsakoletni nalivi spet in spet razdejali.

Za potrebe šol na Rakeku in Uncu so namenili 1.237 Kr. 68 vin. ali dobro tretjino letnega proračuna. In kako so šole porabile ta denar? V kroniki šole na Rakeku za šolsko leto 1900/1901 dobimo delno obrazložitev: Potrebna samoučila je kupoval kraj. šolski svet revnim otrokom, tako da so bili vsi otroci popolnoma oskrbljeni z vsemi potrebščinami.

Iz te šolske kronike zvemo tudi, s kako hudo zimo se je pričelo proračunsko leto 1901 v občini Rakek:

Pričetkom meseca januvarja nastal je nenadoma silen mraz, ki je trajal skorej ves januvar in februar ter deloma tudi še v marcu. Kakor je bila poprej prijetna skoraj topla zima, tako je sedaj pritiskal mraz, dasi snega ni bilo ravno obilo. Ljudje so dopovedovali, da najmanj 30 let ne pomnijo tacega mraza. Šolskih sob kar segreti ni bilo mogoče, vsled česar smo morali marsikak dan prezebati pri 3 do 7 stopinj gorkote. Da je bil obisk pri tacih razmerah slab, se pač ni čuditi, kajti tožili so stariši marsikaterega otroka, da je isti to zimo ozebel v noge ali v roke.

Županstvo na Rakeku
dne 27. 12. 1900

Zapisnik
občinske seje, ki ji predseduje župan Modic.

Navzočih je 18 odbornikov.

sklenilo se je
 

a) Proračun za 1901 in sicer

– županu ostane plača po ta starem . . . 300 Kr.
– ravno tako tajniku . . . . . . . . . . . . . . . . 600 Kr.
– za ubožni sklad . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 600 Kr.
– izvanredni stroški . . . . . . . . . . . . . . . . . 150 Kr.
– projektirani vodovod . . . . . . . . . . . . . . 600 Kr.
– šolska potrebščina Rakek . . . . . . . . . . 676 Kr.
– šolska potrebščina Unec . . . . . . . . . . . 561 Kr. 68 vin.
– obresti od posojila 2.800 Kr. . . . . . . . 174 Kr. 20 vin.
Za ves Rakek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 3.661 Kr. 88 vin.

– za organista v Cerknici . . . . . . . . . . . 120 Kr.

Vsled dopisa županstva v Cerknici radi stroškov za napravo zvona pri farni cerkvi v Cerknici se začasno odkloni, odbor zahteva poprej izkazati resnične stroške.

Dalje naloži se naj na celo občino 600 Kr. za napravo oziroma popravo pota med Rakekom in Ivanjem selom.

Za podobčino Unec 600 Kr., ki se naloži na vasi Unec in Slivice za pokritje dolga od poprave cerkve in nabave brizgalnice.

 

b) Prošnji Ani Bajtovi za podporo ubogeh oziroma za zboljšanje take se ugodi in podpora zviša iz 4 Kr. na 6 Kr. mesečno.

Prošnji Mariji Petkovšek se le toliko ugodi, da se fantu Ludvik Petkovšeku dovoli svota 20 Kr. in še s tem pristavilom, da se fant iz tega zneska obleče in fanta v službo da, račun naprave za obleko je županstvu položiti.

 

c) Volijo se dva namestnika udov v krajni šolski svet Rakek, in sta enoglasno zvoljena Matevž Ileršič iz Rakeka štev. 28 in Janez Ivančič Rakek štev. 6.

Ravno tako za Unec in sicer enoglasno Franc Puntar Ivanje selo in Janez Puntar iz Unca.

Odbornik Peter Repič predlaga da se naj prepis ljudskega štetja naredi in prepis ki je za občino zlo potreben, temu predlogu se enoglasno pritrdi.

Janez Hlad, odbornik predlaga da naj se župniku Ivan Podboju podeli častno občanstvo v Rakeku. Gospod Repič je proti predlogu. Župan pusti glasovati in glasovanje je pokazalo z 12 proti 5 glasovi da odbor podeli gosp. župniku Ivan Podboju v Planini častno občanstvo v občini Rakek.
 
Zapisnik se prebere in podpiše.

Viri:

• Zapisniki županstva Rakek
• Kronika ljudske šole Rakek

Kraj: Rakek
Datum: 27. 12. 1900
Avtor: dokumente fotografiral F. Perko
Zbirka: Zapisniki Županstva Rakek in Kronika ljudske šole Rakek – Zgodovinski arhiv Ljubljana
Skenirano: —
Oblika: fotografije dokumentov

V zračnem prostoru nad Pivko, Javorniki, Loško dolino in Ljubljano se je 18. marca 1944 vnel srdit boj med ameriškimi bombniki in nemškimi lovci, ki so nadnje prileteli z letališč v severni Italiji. V bojih so bili sestreljeni trije bombniki, med njimi tudi B-17F-60-BO 42-29584, poimenovan tudi »Sad Sack« (žalostna vreča). Verjetno ga je že pred spopadom z nemškimi lovci zadela granata nemške protizračne obrambe. Postalo je lahka tarča za dva nemška lovca, ki sta priletela čez Javornike iz postojnske strani in ga napadla. Odpadlo mu je krilo in strmoglavilo je nekaj sto metrov od naselja Martinjak. Takoj za letalom so očividci opazili padalce, ki so pravočasno izskočili. Dva so ujeli Nemci, štiri je veter zanesel proti Postojni. Doskočili so v okolici Pivke, kjer so jih rešili partizani in jim omogočili, da so se 28. marca 1944 vrnili v južno Italijo. Štirje so pristali v okolici Cerknice, eden mrtev.

Domačini, ki so opazovali letalski spopad, so po strmoglavljenju hitro tekli tja, da bi pomagali morebitnim preživelim. Prvi so do razbitin prišli borci Notranjskega odreda. Pregledali so letalo in odnesli uporabno orožje in strelivo. Poškodovan mitraljez je ostal na kraju nesreče. Baje ga hrani Notranjski muzej v Postojni. Nedaleč od razbitin so našli mrtvega ameriškega letalca, ki je bil povsem zarit v močvirsko zemljo. Borci Notranjskega odreda so poskrbeli za pogreb. Pokopali so ga v Žirovnici. Partizani so mu postavili častno stražo in ga pospremili s častnimi streli. Obred je vodil Janez Jalen. Zavezniška komisija je po vojni odpeljala truplo v Beograd.

Dele letala so raznesli ljudje in jih ponovno uporabili: pločevino za kritino, iz gumijastih plaščev koles so izdelovali podplate, iz svilenih padal delali oblačila. Večino predmetov so po vojni predali Muzeju novejše zgodovine. V iskanje letalcev so se podali tudi domobranci, ki pa niso imeli sreče. Enega letalca so partizani našli pri Cerkniškem jezeru. Govoril je poljsko in so se lahko sporazumevali brez prevajalca. Rešiteljem je v zahvalo podaril padalo, zemljevid, kompas in kožnat kombinezon. Drugega so našli domači aktivisti, ki so se v iskanje podali s sekirami, da ne bi bili sumljivi. Med njimi je bil domačin z znanjem angleškega jezika in je skrbel za komunikacijo. Padalca so odpeljali v Dolenjo vas. Pripovedovanja o rešenih letalcih je zbiral Edi Šelhaus. Zapisal je, da so letalca pospremili do bližnjega letališča. Verjetno je mislil na letališče Nadlesk. To pa ne drži, ker so iz Nadleska začeli voziti ranjence šele poleti 1944. Zdi se, da so letalca spremili do Baze 212 v okolici Semiča, od tam pa do letališč v Bosni. Od tu so takrat prevažali rešene zavezniške letalce v letalske baze v južni Italiji. To trditev podpira tudi Jože Simšič – Jelen v svoji knjigi Iz vojne v svobodo. 

Preostanek aktivistov je odšel iskat tretjega. Po nekaj urah so našli rokavice in slušalke. Krvava sled jih je nato vodila do ponesrečenca. Imel je poškodovano roko, ki so mu jo za silo obvezali kar z deli padala. S sekirami so naredili improvizirana nosila in ga odnesli v dolino. Enega od aktivistov so poslali naprej, naj preskrbi vozilo, ki bo ranjenca odpeljalo k zdravniku. Janez Jerman se je dogovoril za posteljo pri partizanski simpatizerki. Poiskal je tudi voz in konja, da so ga odpeljali k zdravniku. Prevzel ga je dr. Ivan Hubad in mu nad komolcem amputiral roko, ki so jo aktivisti pokopali na pokopaliču. Na nadaljnje zdravljenje so ga odpeljali v partizansko bolnišnico Snežnik. Ime mu je bilo Leo Rossi. Bil je eden izmed osmih rešenih letalcev, ki sta jih iz Slovenije odpeljali ameriški transportni letali. Vzleteli sta 22. julija 1944 z letališča Nadlesk.

Kadar vojaško letalo strmoglavi in se posadka, ali vsaj del nje uspe rešiti, mora pilot na zaslišanje pred vojaško komisijo. Ugotoviti morajo, ali je do zrušenja prišlo zaradi tehnične napake ali napake pilota. Tudi Clifford E. Magnuson je moral pred komisijo. Povedal je tole:

»Letalsko formacijo smo zapustili približno ob 10:10 zjutraj na višini 22.000 čevljev. Poročnik Lauterbach je letalo zapustil skozi prednjo loputo tako kot poročnik Horne, poročnik McKee in narednik Smith. Narednik Parker je zapustil letalo skozi zadnjo loputo strelca, narednik Jensen skozi loputo za bombe in narednik Rossi skozi loputo strelca na boku letala. Kako je zapustil letalo narednik Meidl, mi ni znano. S šestimi člani posadke sem se uspel srečati v dveh tednih po nesreči. Poročnik Horne je bil vojni ujetnik v Nemčiji in je zdaj izpuščen. To mi je sporočil v pismu. Narednika Meidla so našli mrtvega poleg razbitin letala. To so mi povedali partizani. Narednik Rossi je bil v partizanski bolnišnici s hudo poškodbo roke. Glede na razmere mi partizani niso dovolili stika z njim. To je vse, kar vem o naredniku Meidlu.

S temi člani posadke sem letel prvič. Posadka je bila mešana in za nekatere to prva misija. Potekala je po načrtih. Tik pred nesrečo sem slišal po radiu, da prihajajo sovražni lovci. Zamotili so skupino za nami. Da gredo nad nas sem se zavedel, ko je prvi strel zadel letalo. Do tedaj nismo streljali. Najprej smo bili zadeti v desno krilo, nato v pilotsko kabino, kisik in hidravlični sistem, kar je povzročilo, da se je pilotska kabina skoraj v trenutku napolnila s plameni. Vedel sem, da plamena ni mogoče pogasiti, zato sem zapustil formacijo, da sem lahko odvrgel bombo, predno bi zadela drugo letalo v formaciji. Ko je bilo varno sem ukazal, tako ustno kot z alarmnim zvoncem v letalu, naj ga zapustijo. Prižgal sem avtopilota, ki je držal letalo v ravni smeri nekaj minut. Zadnji sem zapustil prednji del letala. Drugi člani, ki so bili v zadnjem delu letala, so slišali ukaz za reševanje. Omenili so, da je bil narednik Meidl prvi pod izhodno loputo, a se je zdelo, da se boji skočiti ali da ne more odpreti lopute. Preden je zapustil letalo, je narednik Parker videl narednika Meidla in narednika Rossija tik pred izhodno loputo. V istem hipu sta prileteli dve 20 mm granati in zadeli letalo. To je zadnja informacija, ki jo lahko povem o naredniku Meidlu. Kasneje so me peljali skozi jugoslovansko vas v bližini mesta, kjer so našli letalo in truplo narednika Meidla. V polomljeni angleščini in z nekaj znanja tujega jezika so mi povedali, da je bil narednik Meidl mrtev, ko so ga našli. Predali so mi nekaj njegovih osebnih stvari in identifikacijske ploščice, ki sem jih vrnil na sedež 15. Obveščevalne službe poveljstva zračnih sil v Bariju v Italiji. Povedali so mi tudi, kje je narednik pokopan. Zaradi razmer na območju, kjer se je zgodila nesreča, je bilo težko dobiti informacije. Zaradi gibanja sovražnikovih sil smo se ves čas premikali.«

Po vrnitvi v letalsko bazo v južni Italiji je preživele člane posadke odlikoval poveljnik 15. zračne sile USAAF, generalmajor Nathan Twinning. Medaljo pripenja Cliffordu Magnusonu. Medalja Silver Star (srebrna zvezda) je odlikovanje Oboroženih sil Združenih držav Amerike – tretje najvišje vojaško odlikovanje za pogum v boju. Podelijo ga predvsem pripadnikom oboroženih sil Združenih držav za pogum v akciji proti sovražniku ZDA.

Bruce Magnuson, pilotov sin, je sliko poslal Jerneju in napisal:

»Jerneju, 18. marec 1993. Slika z generalom Twinningom je bila posneta 12. maja 1944. Podelitev Srebrne zvezde. Clifford Magnuson, pilot; Theodore Leuterbach, kopilot; Bernard McConnell, strelec; Albert Smith, strelec; Joe Ferguson, strelec in Howard Lemont, strelec.«

Slovarček:

• 22.000 čevljev: približno 6.705 metrov, en čevelj je 0,304 metra
• misija: poslanstvo, kar je komu zaupano, da naredi, opravi v korist določene širše skupnosti ali skupina ljudi, izbranih in pooblaščenih za zastopanje določenih interesov širše skupnosti, navadno v meddržavnih odnosih
• letalska formacija: razvrstitev letal pri skupnem poletu; skupina letal, ki je v letu razvrščena po določenem redu
• USAAF: United States Army Air Forces – Vojaške sile Združenih držav Amerike

Viri:

• Charles W. Richards. The Second Was First. Maverick Publications, Inc., Bend, Oregon, 1999.
• Požar, S. (2019). Strmoglavljena zavezniška letala na Slovenskem ozemlju med 2. svetovno vojno. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino.
• https://en.wikipedia.org/wiki/Silver_Star

Kraj: Bari, Italija
Datum: 12. maj 1944
Avtor: neznan
Zbirka: Tone Urbas
Skenirano: 13. 1. 2020
Oblika: fotografija

Osnovna šola Cerknica, šolsko leto 1981/82 in spominska slika za 8.c razred. Tokrat so se slikali v naravi na šolskem vrtu. Razredničarka Ivanka Orel je vztrajala z njimi vsa štiri leta šolanja na predmetni stopnji. Običajni osmarji, ki nestrpno čakajo konec osnovne šole in odhod v nekaj neznanega. V svoji sredini so imeli dekle, z imenom Graciela. Ime ji je še kako pristajalo, saj je bila prava lepotica. Bila je iz cirkuške družine lastnikov igralnih avtomatov-fliperjev. Ti so prišli v Cerknico za krajši čas. Stanovali so v bližini kinodvorane. Gracielo so z veseljem sprejeli v svoj razred. Še posebno moški del razreda se je zelo trudil okrog nje. Kar tekmovali so med seboj, kdo ji bo bolj simpatičen. Mladost, pomlad, drugačnost, simpatije … in nato vse mine.

Prva vrsta:

• Irena Leskovec (Dolenja vas),
• Vida Hrovatin (Dolenja vas),
• Vika Petrovčič (Cerknica),
• Alenka Obreza (Cerknica) in
• Iztok Kraševec (Cerknica).

Druga vrsta:

• Franci Švigelj (Bezuljak),
• Alenka Škrabec (Kremenca),
• Sabina Prevec (Cerknica) in
• Igor Klančar (Cerknica).

Tretja vrsta:

• Janez Meden (Begunje),
• Viktor Zalar (Begunje) in
• Tomaž Popit (Gorenje Otave).

Prva vrsta:

• Marta Brezec (Bezuljak),
• Marko Hiti (Cerknica),
• Janko Meden (Begunje) in
• Marko Cimermančič (Begunje).

Druga vrsta:

• Graciela — (začasno Cerknica),
• Peter Komočar (Cerknica),
• Peter Strle (Osredek),
• Toni Korošec (Štrukljeva vas) in
• razredničarka Ivanka Orel.

Tretja vrsta:

• Vida Martinčič (Dolenje Jezero),
• Diana Ponikvar (Cerknica),
• Špela Urbas (Cerknica),
• Ksenija Kaniški (Cerknica) in
• Iva Virant (Brezje).

Viri:

• Špela Urbas
• Marko Cimermančič

Kraj: Cerknica
Datum: 1981/82
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Špela Urbas
Skenirano: 13. 2. 2021
Oblika: fotografija

Bralec naše spletne strani Franc Bavec iz Podcerkve je v odziv na prispevek o Tonetu Antončiču z Vrhnike posredoval fotografijo, ki je bila objavljena v knjigi Francija Strleta Tomšičeva brigada 1944. Na njej je med drugimi tudi fant, ki je Italijanom pobegnil z morišča na Ulaki Tone Antončič, tokrat kot ekonom štaba Tomšičeve brigade. Sedi spredaj kot drugi z leve poleg harmonikarja.

Ko je avgusta 1942 ušel dobesedno izpred cevi italijanskih mitraljezov, je moral Tone Antončič najprej okrevati po strelni rani na nogi, potem pa se je vrnil v Tomšičevo brigado. Na sliki ga vidimo v vlogi, ki jo je lahko opravljal le najbolj zaupanja vreden človek, kar je mladi Tone po vsem kar je doživel, gotovo bil. Pri svojem delu je moral biti res skrben, zanesljiv, predvsem pa zaupanja vreden, saj bi v nasprotnem primeru lahko povzročil strahotno škodo. Ob tem Franc Bavec omenja še to, kako je tudi Matevž Hace, komisar 14. divizije, brezpogojno zaupal le domačim ljudem, ki so šli z njim v gozd in jih je dobro poznal že od prej.

Letnico nastanka fotografije sem ob neupoštevanju vojnih okoliščin prvotno postavila v leto 1943 – torej po ocenjenem času, ko se je mladi partizan Tone vrnil v svojo brigado in pred majem leta 1944, ki je naveden kot čas smrti enega od mož na sliki. Vendar je Bavec, ki podrobno pozna pot 14. divizije na Štajersko, kjer je bila kot njen sestavni del udeležena tudi Tomšičeva brigada, postavil natančnejši časovni okvir nastanka slike:

14. divizija je, potem ko je šestega januarja 1944 odšla na pot, v noči s šestega  na sedmi februar 1944 prečkala reko Sotlo s hrvaške strani in nadaljevala pot na Štajersko. Po tem je imela tri tedne hude boje, bila razbita in se spet zbrala šele šestindvajsetega  februarja 1944. Tako slika ni mogla nastati pred koncem februarja 1944 in ne po maju 1944, sodeč po odsotnosti listja na  drevju pa najverjetneje aprila ali v začetku maja 1944.

Imena fotografa ne poznamo.

Viri:

• France Bavec, Podcerkev, marec, 2021, ustno
• Franci Strle: Tomšičeva brigada 1944, Založba Obzorja Maribor, 1995, izšla ob 50-letnici pohoda 14. divizije na Štajersko

Kraj: nekje na Štajerskem
Datum: med aprilom in začetkom maja 1944
Avtor: ni znan
Zbirka: knjiga Franci Strle: Tomšičeva brigada 1944
Skenirano: —
Oblika: fotografija iz knjige

Slika je iz knjige V boju za svobodo Jožeta Simšiča – Jelena, ki je bil Iztokov soborec. Nastala je, kot je zapisano, leta 1944 nekje na Krasu.

Ivan Turšič, s partizanskim imenom Iztok, se je rodil na Rakeku 28. septembra 1922. Starša sta bila Janez in Marija, rojena Modic, oba kmeta. Po končani osnovni šoli je delal na domačem posestvu. Vzgojen v verskem duhu je bil nekaj časa član versko usmerjene organizacije Fantovski odsek. Kmalu je izstopil in se priključil Osvobodilni fronti. Pozimi 1941-1942 je sodeloval v akcijah rezanja telefonskih žic, zbiranja orožja in streliva, ki je ostalo po razpadu jugoslovanske vojske in pisanja sloganov na stene. Spomladi 13. marca 1942 je skupaj s skoraj vso organizirano mladino odšel v partizane v bataljon Ljube Šercerja. Rakovčani so ostali skupaj in formirali Rakovško četo. Izkazala se je v številnih akcijah, predvsem na področju Lož-Čabar. Postala je jedro bataljona Miloša Zidanška v sklopu Notranjskega odreda. Iztok, tedaj že član Zveze komunistične mladine Jugoslavije, je postal bataljonski obveščevalec. Veljal je za pogumnega, med tovariši je bil priljubljen in kmalu je bil sprejet v KPJ. Oktobra je bil formiran Soški odred, v katerem je bil Iztok komisar 3. bataljona. Ko se je sredi februarja 1943 Soški odred razdelil na severnoprimorski in južnoprimorski, je Turšič postal pooblaščenec južnoprimorskega odreda. Po ustanovitvi brigade Simona Gregorčiča je bil imenovan za njenega komisarja. 

Skupaj z brigado Ivana Gradnika je med peto sovražno ofenzivo proti NOVJ vdrl v Beneško Slovenijo in tam naletel na močne sovražne sile. V težkih bojih je brigada utrpela hude izgube. Turšič se je odlikoval kot hladnokrvni vodja, ki mu je uspelo zbrati preživele borce, jih umakniti iz sovražnikovega obroča in jih prepeljati čez Sočo. Konec julija sta brigadi Ivana Gradnika in Simona Gregorčiča oblikovali brigado Ivana Gradnika in Primorski odred. Iztok je postal poveljnik odreda. Po kapitulaciji Italije se je Obalni odred ponovno razdelil na severnoprimorski in južnoprimorski, Turšič pa je ponovno postal poveljnik južnoprimorskega odreda. Konec septembra 1943 je postal poveljnik nove brigade Simona Gregorčiča. Pod njegovim vodstvom je dosegla velik uspeh. Ocenjen je bil kot sposoben poveljnik. Marca 1944 je bil imenovan za načelnika štaba 31. divizije, konec maja istega leta pa za komandanta 30. divizije. Prvega novembra 1943 je prejel čin majorja, posthumno, 1. septembra 1944, pa čin podpolkovnika. Julija 1944, v veliki sovražni ofenzivi, ki jo je uspešno premagovala njegova divizija, je bil laže ranjen, a je ostal na položajih. V bližini vasi Lokve je 30. julija 1944 med preganjanjem sovražnika v gozdu naletel na sovražno patruljo in v boju z njo padel. Prav na tistem mestu na začetku vasi stoji spomenik. Pokopan je bil na Otlici. Tretjega novembra 1946 so na rakovško pokopališče pripeljali trupla Ivana Turšiča – Iztoka, Jožeta Urbančiča – Franca in Franca Mikuža – Marka. Pokopali so jih z velikimi častmi.

Ivan Turšič Iztok je bil proglašen za narodnega heroja 20. decembra 1951.

* * *

Za časa Jugoslavije sem hodila v službo v Ljubljano. Za registracijo prihodov in odhodov smo imeli prastaro uro. Vanjo si vtaknil kartico, potegnil ročico in čas se je zabeležil. Večni zamudniki so včasih vanjo vrgli pet kovačev in potegnili ročico. Do popravila smo odhode in prihode vpisovali ročno. Marsikateri je prišel v službo še pred vratarjem. Sprašujete se, kaj ima ura opraviti z Iztokom. Do tam še pridemo.

V sosednjem bloku je bil hišnik Martin. Veljal je za norega. Štiri leta je bil v partizanih. Ne prav dolgo po osvoboditvi so ga za nekaj let poslali na letovanje na Goli otok. Po vrnitvi domov ni bil več »ta pravi«. Njegovo najljubše hišniško opravilo je bilo iskanje tistih, ki so parkirali, kjer po njegovem ne bi smeli. Z veliko kričanja jim je skušal dopovedati, da tam ne smejo, ker je blokovsko parkirišče. Če to ni zaleglo, je bila naslednjič prerezana guma. Kdor še tedaj ni dojel, je imel v drugo prerezani dve gumi ali pa celo tri. Zaradi partizanskih prijateljev na položajih se mu ni nikdar nič zgodilo. Bil je jeznorit. Ljudje so se ga raje izogibali. Neko jutro je stal pred blokom in čakal na potencialno žrtev njegove parkirne diktature. Lepo sem ga pozdravila, ni mi odgovoril, gledal me je precej začudeno. Najbrž je mislil, da ga zafrkavavam. Ljudje z njim niso komunicirali, če ni bilo nujno potrebno. Naslednje jutro je bil ponovno na položaju. Zna biti, da me je čakal. Pozdravim, on pa kar takoj v napad:
»Kje pa delate?«
»Tamle zraven. Na Zavodu.«
»Od kod pa ste?«
»Z Rakeka.«
»Res? Poznate Ivana Turšiča?«
»Poznam ravno ne, vem pa, kdo je bil.«
»Sva bila skupaj v partizanih.«

In midva z Martinom sva bila takoj prijatelja. Govoril je in govoril, sem mu komaj ušla, da ne bi zamudila službe. Ko sem prisopihala skozi službeni vhod, mi je vratar, ki naju je opazoval skozi okno, dejal: »Sem vas že jaz pritisnil.« Martin me je čakal vsako jutro, tudi v dežju in snegu in pripovedoval in govoril. Na službenem oknu pa sem videla vratarja, ki mi je mahal, naj se ne sekiram, ker mi je že on žigosal prihod. Potem pa Martina ni bilo več. Čez nekaj časa mi je vratar povedal, da je zbolel in je v bolnišnici umrl. Vam povem, kar pogrešala sem ga. Še danes pa mi je žal kolikor imam las na glavi, pa jih ni malo, da ga nisem vprašala kaj o partizanskih in golootoških letih.

Slovarček:

• NOVJ: Narodnoosvobodilna vojska Jugoslavije

Viri:

• Jože Simšič – Jelen: V boju za svobodo, Vojni muzej Logatec, 2001.
• https://forum.klix.ba/bosna-i-hercegovina-f177/tito-i-bosna-i-hercegovina-t30633s625.html

Kraj: Kras
Datum: 1944
Avtor: neznan
Skenirano: 16. 3. 2021
Oblika: fotografija iz knjige

Z ženo Ireno sva v tistih letih, ko naju vnuki večkrat sprašujejo: “Nona, ata, kako je bilo, ko sta bila vidva majhna.” Glede na to, da bo najstarejši postal šolar letošnjo jesen, drugi drugo leto, tretji čez dve leti, … … … jim večkrat pripovedujeva zgodbe o šoli v najinem času in ni lepšega pripomočka za te zgodbe, kot je najina Prva čitanka. Ker je bila za ta namen rabljena že pri najinih sinovih, je močno zdelana. Ko smo stanovali v Ložu, jo je enkrat odnesel veter z balkona tako, da nima vseh strani, a je kljub temu čudovit spomin na najin prvi razred.

Prva čitanka je bila, kot se spomniva, edina knjiga, ki smo jo imeli prvošolčki v šolskem letu 1957/58. Z njo smo se učili pisanja in branja, namenjena je bila tudi spoznavanju prirode in družbe, uporabljali smo jo tudi za pomoč pri risanju. V prvem razredu smo se morali naučiti abecedo in pisanja velikih in malih tiskanih ter velikih in malih pisanih črk. Težka naloga je bila to za sedemletne otroke, ki pred vstopom v šolo nismo poznali vrtca, doma pa se tudi niso posvečali naši pripravi za vstop v šolo. Redki so bili takrat prvošolci, ki so ob vstopu v šolo že znali kakšno črko, morda začetnice svojega imena. S trudom pa tudi s primerno strogostjo so nas v celoti opismenili že v prvem razredu.

Takratna čitanka, ki jo je uporabljala naša generacija, je prvič izšla leta 1950. Čudovito jo je ilustriral slikar Tone Kralj. Rojen je bil leta 1900 v Zagorici pri Dobrepolju. Slikarstvo in kiparstvo je študiral v Pragi, se izpopolnjeval na Dunaju, v Parizu, Benetkah in v Rimu. Njegov pomembni mentor je bil slikar, brat France Kralj. Velike stvaritve so njegove predvojne poslikave cerkva na Primorskem, s poudarjeno protifašistično noto. Po vojni se je bolj posvetil ilustraciji in grafiki. Tako smo se srečali z njim v Prvi čitanki in po letu 1954 še z njegovimi znamenitimi ilustracijami v ponatisu Levstikovega Martina Krpana.

Pri učenju črk in branju so bile v veliko pomoč ilustracije ob vsaki novi črki. Poleg tega se je bilo treba že v prvem razredu naučiti pisanja s peres­nikom in črnilom oz. tinto, kot smo to takrat imenovali. Roke umazane od tinte do komolca, včasih tudi nos, packe v zvezku in na klopeh, razlita tinta, razkrečena peresa so bili vsakodnevni dogodki.

Če smo se ob tem še učili pesmico Mama, se je marsikateremu učencu ob tem utrnila solza:

Čudež je, kako nas je v Novi vasi učiteljica Ivanka Popit – v drugem polletju se je po poroki pisala Lah, uspela pripeljati skozi vse te preizkušnje. V osnovni šoli Rodik, kamor je hodila Irena, se je s tem spoprijemala učiteljica Marica Ban. Ker je bila šola v Rodiku enorazrednica s štirimi razredi učencev, je pouk potekal dopoldne za tretji in četrti razred skupaj in popoldne za prvi in drugi razred skupaj. Obenem je bila Marica tudi ravnateljica šole in hišnik, za pomoč je imela le kuharico v mlečni kuhinji.

Ko smo se bolj ali manj spoprijateljili s črkami in branjem je hitro prišla na vrsto zgodba o Maršalu Titu. Vsak dan smo se na začetku in ob koncu pouka pozdravili s pozdravom: Za domovino s Titom – naprej! Že v prvem razredu smo bili za Dan republike 29. novembra sprejeti v pionirsko organizacijo. Do takrat smo se že naučili svoj podpis z velikimi tiskanimi črkami. Ime cicibani smo prepustili naslednji generaciji.

Značilen odsev tistega časa so poklici, ki smo jih spoznavali v prvem razredu. To so bili obrtniki, rudarji, železničarji in traktoristi, seveda pa tudi skoraj nedosegljivi poklici mornarjev in pilotov. Nič poklicev za dekleta, skoraj nič iz današnjih smeri izobraževanja. Bili so časi obnove in izgradnje domovine in za to so nas navduševali.

Prvo čitanko je izdala takratna Državna založba Slovenije, natisnila pa jo je tiskarna Ljudska pravica v Ljubljani. Izdanih je bilo 35.000 izvodov letno, kar odgovarja takratnemu številu prvošolcev letno. Danes v Sloveniji ne dosežemo števila 20.000 prvošolcev.

V letih 1950/52 je bil direktor Državne založbe Slovenije – DZS Venceslav Winkler. Pozneje je bil urednik izdaje šolskih knjig pri DZS. Venceslav Winkler, učitelj in pisatelj, partizan je bil rojen na Lokvah na Primorskem. Kot ravnatelj in učitelj je pomemben pečat pustil na Blokah, kjer je ravnateljeval in poučeval v letih 1929 do 1938. Poleg takratnega župana Lenarčiča je bil duša naprednih usmeritev in soustanovitelj Društva kmečkih fantov in deklet – DKFiD. Aktivno je deloval tudi v širši zvezi teh društev. Življenje in delo na Blokah je pomembno vplivalo tudi na njegovo literarno delo. Njegova dela Hribčev Gregec, Cesta čez Resje, Potoška mladost, Hiša v grapi so dala podobo resničnega življenja na takratnem slovenskem podeželju. Žal ga danes na Notranjskem komaj poznamo.

Naša generacija se je poslovila od Prve čitanke. Leta 1958 je izšlo Prvo berilo. To je izhajalo vse do uvedbe devetletke, ko je izginilo iz učnih programov in se je tako ali tako vse spremenilo.

Viri:

• France Škrabec, Nova vas
• Zdenka Mazij, Velike Bloke
• Wikipedija

Kraj: Bloke, Rodik
Datum: 1957
Avtor: Uredniški odbor DZS; ilustracije Tone Kralj
Zbirka: Alojz in Irena Mazij
Skenirano: 18. 3. 2021
Oblika: učbenik, publikacija

To je zgodovinska razglednica Cerknice iz leta 1946 neznanega avtorja – Cerknica, kakršne ne bo nikoli več. Izhaja iz zbirke Boštjana Petriča z Gornjega Jezera oziroma iz njegove domače hiše, kamor je bila poslana leta 1946.

Besedilo na hrbtni strani je preprosto: poleg kraja Cerknica in datuma 2. 6. 1946 so za družino Petrič na Gornjem Jezeru zapisani iskreni pozdravi od tovarišev, ki so podpisani malo čitljivo, malo pa ne. Mojo pozornost je pritegnil podpis Očka, vendar je prav toliko mogoče, da podpis pripada znanemu prvoborcu in revolucionarju Ivanu Novaku iz Tacna, ki je pred in med vojno pod tem imenom veliko deloval po Notranjskem, kot da gre za povsem neznan in nepomemben, mogoče celo šaljiv podpis. Z ničemer ne morem dokazati ne prvega ne drugega.

Kdo so bili podpisani tovariši in kakšna je bila njihova povezava s Petričevo gostilno Pri Vragu na Gornjem Jezeru? So bili zadovoljni gostje, ki so se tam imenitno zabavali in se želeli gospodarju zahvaliti ali so bile njihove vezi povsem drugačne? Nikoli ne bomo vedeli, razglednica in njeno sporočilo pa sta vseeno simpatična.

Znamko je odlepil najbrž kak zbiralec in z njo je šel tudi poštni žig, ki bi povedal, kje je bila razglednica oddana – pa saj je bilo skoraj gotovo v Cerknici.

Zanimivi se mi zdijo izrazi v besedilu, ki so povsem v duhu povojnega časa: pozdrave pošiljajo “tovariši”, kar je bil takrat časten izraz, ki je izražal enakost, solidarnost in povezanost med ljudmi. Tudi zaključni slovenski “zdravo”, ki je napisan na koncu, je zvenel energično in iskreno, a je zdaj le še malo v rabi, uporabljajo ga, kolikor vem, predvsem še na Štajerskem okoli Maribora.

Pozdravi so se na splošno zelo spremenili: nič več “zdravo”, “živijo”, “na svidenje” ali “z bogom” in “adijo”, pač pa “halo”, “oj”, “haj”, pa “čau”, “čau-čau” in “čau-či”, “baj” in “baj-baj”, kvečjemu še “živ” … Same enozložnice, kot da nam je škoda še tisto malo časa in energije, potrebnih za pošten pozdrav sočloveku.

Kraj: Cerknica
Datum: 1946
Avtor: ni znan
Zbirka: Boštjan Petrič
Skenirano: 16. 4. 2021
Oblika: razglednica

Na sliki vidimo eno od ilustracij Martina Krpana. Leta 1943 jih je naslikal Lojze Perko k zgodbi Frana Levstika, ki jo vsi poznamo.

Tisti, ki še ne veste, boste pravkar izvedeli, da je Krpan naš ne pivški. Lastijo si ga namreč Bloke in Pivka. Zmagale so Bloke. Fran Levstik je Krpana umestil v vas Vrh pri Sveti Trojici. Takole pravi: »V Notranjem stoji vas, Vrh po imenu. V tej vasici je živel v starih časih Krpan, močan in silen človek.« Vedno poslušam, da je Notranjska na to stran Javornikov, kjer se tudi civilizacija neha. Že mogoče. Nam je pa Krpan pridobil pomemben trgovinski sporazum z Dunajem – koncesijo za trgovanje s soljo. Do tedaj je imela nad tem monopol država.

»Krpan se je pa držal, da je bil skoraj hudemu vremenu podoben. Kakor bi se za Mokrcem bliskalo, tako je streljal z očmi izpod srditega čela; obrvi so mu pa štrlele kot dve metli.« In Mokrc je videti le z Vrha pri Sveti Trojici. Uro in četrt peš hoda od Mokrca je vas Golo, ki jo omenja Krpan: »Saj menda veste, kako je dejal rajnki Jernejko na Golem: Ali ga bom s pogačo pital …«

Kot potrditev pa prilagam še povezavo na spletno stran, kjer boste izvedeli vse o Martinu Krpanu in njegovem poreklu, v sliki in besedi. Krpana ne damo.

https://www.bloke.si/martin-krpan.html

Pameten je bil Krpan. Delat se mu ni ljubilo, raje je kontrabantil. S tem je zaslužil več, kot bi s kmetovanjem v mrzlih notranjskih krajih. Iz Trsta je švercal angleško, sol znano tudi pod imenom navadni soliter. Uporabljajo ga pri izdelavi dimnih bomb. V 19. stoletju in še sedaj ga uporabljajo pri izdelavi smodnika. Krpan torej ni tovoril jedilne soli, temveč »sestavne dele« za izdelavo smodnika. Cesarju je rekel, da tovori kresilno gobo in bruse. S tema dvema sestavinama lahko povzročimo iskre. Z iskrami in z angleško soljo, ki jo je Krpan dejansko tihotapil pa lahko zanetimo iskro upora.

Širše gledano Krpan predstavlja neke vrste narodnega buditelja. V naše kraje prinaša sol – pamet in kulturo. To pa je le krinka. Krpan je pripravljal revolucijo za osvoboditev Notranjske izpod Avstro-ogrskega jarma, za slovensko kulturo in jezik. On je postavil temelje za današnjo slovensko državo. Ker pa je s Slovenci tako, da je bila Sloga le kino v Ljubljani, narod pa se ni rad upiral oblasti, Krpanu ni uspelo. Počakati je bilo treba nekaj let. Prvi korak k samostojnosti smo naredili leta 1921. Takrat smo Italijanom na Rakeku pomolili pod nos Rapalsko pogodbo, podpisano 12. novembra 1920 in 26. februarja 1921 so spakirali in se pobrali. Ne prav daleč – le do Postojne. Naslednji korak je bil leta 1941, ko smo po štirih letih borbe nagnali fašiste, naciste in ostale iste. Po skoraj petdesetih letih pa smo se naveličali skupne države Jugoslavije in preko Sotle poslali še ljudsko jugoslovansko armado. Vse najboljše, Slovenija, za trideseti rojstni dan.

Kraj: Ljubljana
Datum: 1943
Avtor: Lojze Perko
Skenirano: 6. 1. 2013
Oblika: reprodukcija ilustracij iz knjige Martin Krpan z Vrha

V zgodnjih sedemdesetih smo nekaj zaporednih let v Kolenu ali na igrišču za osnovno šolo priredili nogometno tekmo Stari : Mladi. Dogodek se je vedno odvijal na praznični 2. maj, ker je bil dan prej rezerviran za pohod na Slivnico ali druge dejavnosti. Tekmi je navadno sledil piknik, ki so ga pripravili člani obeh moštev.

Takoj moram zapisati, da ni šlo za kakšno uradno tekmo nogometnega kluba, ampak za zabavno prireditev znancev in prijateljev, ki so se sicer videvali v “mladinskem klubu”,
v kinu, na plesih in pri različnih športnih dogodkih. Oznako “nogometaš” moramo torej jemati pogojno, pa tudi zares star ni bil nihče – povprečna starost prve ekipe je bila malo čez 20 let, starost tamladih pa kakšna štiri leta manj.

Na fotografiji sta kapetana obeh moštev, levo Božo Bajc za Mlade, v sredini Milan Ardalič za Stare. Oba napeto opazujeta sodnika Marjana Bajca, ki je pravkar v zrak frcnil kovanec – tako se pred tekmo določi, na kateri polovici igrišča bo začela katera ekipa.

Viri:

• Dušan Zalar, Cerknica, 2021

Kraj: Cerknica
Datum: med 1972 in 1976
Avtor: neznan
Zbirka: Dušan Zalar
Skenirano: 13. 2. 2021
Oblika: fotografija

V šolskem letu 1971/72 se je slikalo 28 učencev 4. a razreda pred vhodom v osnovno šolo Cerknica. Ob strani stoji razredničarka Vika Tornič. Kratke hlače, kratki rokavi in dokolenke so dokaz, da so se slikali na lep, topel pomladni dan. Vremenu primerno je bilo tudi vzdušje. Ko gre roka povsem spontano čez ramena sošolca, lahko ugotovimo samo še to, da gre za iskreno prijateljstvo. Emil in Robi sta se veliko družila tudi v prostem času, saj sta tudi živela zelo blizu. Prvi v Taboru ob cerkvi, drugi pa na Mali gasi. Na sliki se zazna še sosedsko druženje iz Zelš in prav tako deklet iz Peščenka.

Prva vrsta:

• Anica Opeka in
• -Metoda Kebe.

Druga vrsta:

• razredničarka Vika Tornič,
• Srečko Gruden,
• Janez Meden in
• Miha Umek.

Tretja vrsta:

• Valter Hrvatin,
• Robi Simičak in
• Emil Urbanc.

Prva vrsta:

• Leonida Ivančič,
• Romana Kebe in
• Vlasta Lavrič.

Druga vrsta:

• Roman Petan,
• Milenka Turšič,
• Zdenka Mahne in
• Miljana Mevc.

Tretja vrsta:

• Bojan Dragolič,
• Marko Dolničar,
• Ivan Švelc in
• Jože Mekinda.

Prva vrsta:

• Tatjana Baraga,
• Mira Mikše in
• Anica Malc.

Druga vrsta:

• Ana Mevc,
• Marta Godeša in
• Edo Ileršič.

Tretja vrsta:

• Janez Kebe,
• Jože Benčan in
• Toni Zakrajšek.

Viri:

• Emil Urbanc

Kraj: Cerknica
Datum: 1971/72
Avtor: Jože Žnidaršič
Zbirka: Osnovna šola Cerknica
Skenirano: 2. 5. 2015
Oblika: Fotografija

Pričujoča številka revije Front je v celoti posvečena Titu, njegovi misli in delu, dosežkih in poti jugoslovanskih narodov pod njegovim vodstvom. Naslovnica predstavlja njegov obisk v vojaškem pristanišču Lora. Tam je ob 35-letnici vojne mornarice pregledal vojaške ladje, mornarje, gojence vojaških šol in častnike Vojne mornarice Jugoslavije.

Front je bil ilustrirani vojaški list JLA. Prva številka je izšla 25. februarja 1945 v vseh jezikih narodov Jugoslavije. Izdajal ga je Propagandi oddelek Vrhovnega štaba NOV in POJ. Z izdajanjem je nato nadaljevalo Ministrstvo za narodno obrambo. Po ustanovitvi revije Narodna armija pa je izhajal pod njenim okriljem. Prvi dve številki sta izšli v Beogradu še v času zaključnih operacij za osvoboditev Jugoslavije. Ker so bili prvi prispevki v tej reviji s fronte, je dobila ime Front. Le-ta je narekoval nadaljnji razvoj vojaškega tiska, hkrati pa je bil tudi predhodnik jugoslovanskega revijalnega tiska. Kot propaganda vojaška publikacija za JLA in državljane je javnosti s sliko in besedo predstavljal predvsem življenje in razvoj JLA. Sčasoma so se reportaže razširile na vsa področja vojaškega, družbenega, gospodarskega in političnega življenja v državi. V njem so bile priloge o najpomembnejših dogodkih v državi in dosežkih v socialistični izgradnji. Vseboval je reportaže iz NOV in jugoslovanske vojaške zgodovine, informativne potopise iz tujih dežel, zanimivosti s področja znanosti in tehnologije v vojni in miru, šport, zabavni del in še mnoge druge stvari. Do leta 1958 je izhajal enkrat ali dvakrat mesečno na približno 24 straneh. Avgusta 1958 se je razširil na 32 strani in izhajal dvakrat mesečno. Poprečna naklada je bila 15.000 izvodov.

Predsednik Tito je revijo dvakrat odlikoval: leta 1965 z Ordenom za vojne zasluge z veliko zvezdo ter leta 1975 z Ordenom bratstva in enotnosti z zelenim vencem. Kolikor mi je uspelo ugotoviti, je revija kot »predstavnica« JLA izhajala do leta 1990.

***

Sliko Tita v prav taki admiralski uniformi le z več odlikovanji smo imeli tudi pri nas. Nekega dne je stric prinesel dve Titejevi sliki, ki sta bili že v romu. Na eni je bil v letalski, na drugi pa v admiralski uniformi. Ata je vprašal, katero hoče in izbral je belo. Obesil jo je levo od Kristusa, ki je visel v kotu. Ne vem sicer, če je imelo to kak globlji pomen, saj vsi vemo, da se levi razbojnik ni spokoril, je pa vsak, ki je v kuhinjo vstopil, najprej zagledal sliko in večina je rekla: »O, Tita imate!« Ob prvem beljenju je slika izginila neznano kam. Še do danes je nisem našla. Ker bi ga ponovno obesila. Kristus je pa ostal.

Slovarček:

• JLA: Jugoslovanska ljudska armada
• NOV: Narodnoosvobodilna vojska
• POJ: Pokrajinski odredi Jugoslavije
• rom: okvir

Viri:

• Vojna enciklopedija Jugoslavije

Kraj: Beograd
Datum: 1977
Avtor: —
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 12. 11. 2020
Oblika: revija

Sličica, ki je zdaj majhen zakladek, bi bila samo še eno pozabljeno novoletno voščilo, ki se za spomin še leta valja po predalih, če ga ne bi podpisal prav poseben mož: Janez Jalen, nekaj časa grahovski duhovnik in eden od zelo znanih slovenskih pisateljev, ki je še posebno zaslovel s trilogijama Vozarji, ki vključujejo tudi slavnega Ovčarja Marka ter Bobri, pa še z nagrajeno Cvetkovo Cilko in vrsto dramskih in proznih del. Vse se še vedno berejo, v spominu Notranjcev pa je Janez Jalen ostal tudi kot energičen dušni pastir in razumnik, blizu preprostemu človeku. Temu ustrezno med starejšimi še krožijo številne anekdote o njem.

Bili smo še v Podcerkvi, ko sem prvič slišala njegovo ime. Bilo je prav romantično: mame so v zimskih dneh mimogrede na dvoriščih ali zvečer ob peči navdušeno poslušale tisto, ki je trenutno imela knjigo o ovčarju Marku in komaj čakale, da pridejo na vrsto za branje tudi same. Tiste, ki res niso utegnile brati, so pripovedi v nadaljevanjih tem bolj pozorno poslušale. In znale so pripovedovati: do danes imam na primer pred očmi predstavo o tisti hudobnici, ki je ogrnjena v rjuho hodila strašit sosedo, ki ji je bila zavistna … Janez Jalen je bil tista leta v Podcerkvi gotovo največkrat omenjen pisatelj, poleg njega pa Matevž Hace, ki je prav tedaj izdal svojo prvo knjigo Gozdne steze … (Kakšno srečo sem pravzaprav imela, da sem, čeprav delavski otrok na kmetih v skrajno skromnih razmerah, živela med ljudmi, ki so radi brali in pripovedovali, se pogovarjali, z modro besedo urejali svoje skupne zadeve, se poslušali in bili pozorni drug do drugega v dobrem in slabem, si pomagali brez pomisleka ali računice. Idealiziram? Mogoče, toda tudi za idealiziranje je treba imeti primerno podlago).

Naj se vrnem k pisatelju, ki je 22. 12. 1959 poslal svoje voščilo v gostilno k Vragovim na Gornje Jezero. Tole sem prepisala o njem:

Janez Jalen, slovenski pisatelj, dramatik in duhovnik, rojen na Rodinah, umrl v Ljubnem na Gorenjskem.

Doma je bil iz številne kmečke družine. Po gimnaziji v Kranju se je vpisal na bogoslovje v Ljubljani. V zadnjem letniku se je začela 1. svetovna vojna in Jalen je skupaj z drugimi študenti skrbel za ranjence. Leta 1915 je bil posvečen v duhovnika. Leta 1921 se je vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani na oddelek za zgodovino umetnosti. Med drugo svetovno vojno je kot duhovnik deloval v Srednji vasi v Bohinju. Kot vojaški kurat je služboval v Lvovu in Lebringu, po vojni pa v Besnici pri Kranju, Črnomlju, Stari Loki, Trnovem, Notranjih Goricah in Ljubljani. Leta 1933 se je predčasno upokojil, da bi se lahko posvetil le pisateljevanju. Po drugi vojni, ki jo je preživel v Ljubljani, je ponovno služboval kot duhovnik v Grahovem, nato pa v Ljubnem, kjer je umrl. Pokopan je na domačih Rodinah.

Bil je družaben človek in se je rad dobival s prijatelji. Njegov prijatelj Janko Moder ga je opisal kot dobrega, prijaznega, glasnega in oblastnega človeka. Kadar je postal oblasten, navzočim ni prizanašal, zato se mu je marsikdo raje umaknil. Neredko je zašel v konflikt tudi z nadrejenimi.

»Bralca na novo navduševati za Jalna ni potrebno, saj ni avtor nikoli zares izginil s knjižničnih polic in iz založniških programov; je preveč slovensko zaveden, preveč za vse čase in preveč pomirljiv, da bi mogel biti temu ali onemu družbenemu sistemu nevaren,« je o njem zapisal Miran Hladnik. Pisal je črtice, povesti in drame. Junaki v njegovih delih so največkrat kmečki gospodarji, pastirji, divji lovci in njihove dobrosrčne žene. Za njegova dela je značilna usmerjenost h kvalitetnemu koncu, ki je najboljši možen konec za določeno osebo, a se mora do njega junak sam dokopati. Dramska besedila je začel pisati še pred prozo, predvsem ljudske igre, ki so jih hvaležno sprejemali ljudski odri na podeželju.

Nato se je preusmeril k pisanju proze. Prve kratke pripovedi so začele izhajati leta 1924. Izkazal se je predvsem v kmečki povesti in zgodovinskem romanu. Znotraj tega je gojil s folklornimi motivi bogato idilično in planinsko povest s tematiko planšarstva in divjega lova in bil do druge svetovne vojne po količini med prvimi štirimi tvorci žanra, po popularnosti pa celo prvi. Njegova prva povest Ovčar Marko je v knjigi izšla leta 1929, leta 1958 pa je nekoliko predelana izšla ponatisnjena kot prvi del Vozarjev, ki obsegajo še Tri zaobljube in Izpodkopano cesto. Leta 1938 je izdal povest Cvetkova Cilka, ki s svojo čustveno-psihološko dognanostjo sodi v vrh njegovega ustvarjanja. Njegovo najbolj znano delo so tridelna povest Bobri, iz let 1942 in 1943, ki s pomočjo arheoloških najdb in bogate domišljije opisujejo življenje mostiščarjev na Ljubljanskem barju. Leta 1932 je napisal scenarij za prvi slovenski igrani film Triglavske strmine. Po drugi svetovni vojni je bil eden od najbolj branih slovenskih avtorjev, o čemer pričajo ponatisi Bobrov v skupni nakladi 70.000 izvodov.

 “Podnart” se da razbrati iz poštnega žiga. Iz okolice Radovljice je torej pisatelj Janez Jalen leta 1959 poslal božično-novoletno voščilo Vragovim v gostilno in “vsem poznanim Jezercem” kot je napisal.

Viri:

• https://sl.wikipedia.org/wiki/Janez_Jalen

Kraj: razglednica, nekje na Gorenjskem
Datum: zapis 22. 12. 1959
Avtor: foto Vengar Radovljica
Zbirka: Boštjan Petrič
Skenirano: 16. 4. 2021
Oblika: voščilnica

Županstvo Rakek
dne 15/8 1901

Zapisnik sestavljen pri občinski seji.

Seji predseduje župan Andrej Modic, navzočih je 15 odbornikov.

Sklenilo se je sledeče. 

Razglednica je bila posneta v centru velemesta Casablanca, na Place Mohammed V, kjer je videti veliko stavb, banko, poslovne prostore in veliko osebnih avtomobilov. Napisal jo je dne 29. maja 1966 moj stric Uroš Domicelj na kratkem izletu v tem pristaniškem mestu svoji ženi Ljubici Domicelj, moji teti. V času od 25. februarja 1966 do decembra 1966 je bil stric kot detaširani delavec Rudisa poslan na delo v tujino v afriški Maroko. Domov se je vrnil malo pred božično-novoletnimi prazniki. Takrat so živeli v Ljubljani v večstanovanjski hiši v Rožni dolini. Kot je razvidno iz vsebine razglednice, se je stric odpravil v Casablanco na proslavo.

Detaširani delavec je tisti delavec, ki je bil napoten s strani svojega podjetja na delo v tujino. V času napotitve je stric ostal obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan v takratni SR Sloveniji oziroma SFR Jugoslaviji. Plačilo za delo v tujini je bilo seveda v tuji valuti oziroma devizah, preračunanih po takrat veljavnem tečaju. Spominjam se, ko sem bila pri teti v Ljubljani v času poletnih počitnic (tedaj sem imela dvanajst let), da je k njej prinašal del moževe plače v dinarjih, kar na dom, takratni računovodja firme Rudis. Teta je prejemala tudi nekakšen dodatek za ločeno življenje.

Iz stričevega originalnega dnevnika je razvidno, da je prispel na letališče v Casablanco dne 25. februarja 1966 v popoldanskih urah. Pričakal ga je inženir Rašica in ga peljal na sedež firme, nato pa v hotel v glavno mesto Rabat. Že naslednji dan je bila opravljena predstavitev in predaja poslov v njegovi pisarni. Nato je sledila zabava v Klubu Jugoslovanov in še večerja v Rabatu (menu: polnjeni golobi z gobami). Dne 28. februarja pa je stric že opravil ogled gradbišča Kettara v Sahari. Že 1. marca se je moral zglasiti na žandarmeriji v Marakešu, kjer je predložil pogodbo o zaposlitvi in šest fotografij, v zvezi s prijavo bivanja pri njih. Bivalni pogoji so bili za strica ob prihodu zelo slabi, saj je bil podnajemnik v skromni sobici z golimi stenami v leseni baraki blizu gradbišča, kjer je povsod pihalo. Soba ni imela niti hladilnika, okno se ni dalo odpirati, čeprav je bila podnevi vročina, ponoči pa mraz. Kot je zapisal v svoj dnevnik, je bil zaradi nastanitve neverjetno razočaran. Tudi ni imel tople odeje, na začetku le neko tenko deko, zato je bil prisiljen, da se ves čas bori za boljše bivalne pogoje. Poleg vsega ni vedel, kaj ga čaka za protivrednost dolarja. Vse navedeno nazorno kaže, da je lahko kruh, zaslužen v tujini, precej trd in dokaj negotov.

Ko ljubitelji filmske umetnosti omenjamo Casablanco, kamor se prištevam tudi sama že od mladih let, nikakor ne moremo mimo najlepšega romantičnega filma vseh časov – z enakim naslovom (Casablanca), ki je bil začetno predvajan v New Yorku 26. novembra 1942. Film je doživel res velik uspeh in požel tri oskarje.

Stric je obljubil teti pismo, ki ga bo poslal iz Kettare.

Zelo se je razveselil časopisa Pavliha, ki mu ga je teta pošiljala v Maroko. “Spravljal ga je v smeh in veselje”, kakor je sam napisal v pripisu k besedilu razglednice.

Viri:

• Uroš in Ljubica Domicelj

Prispevek je napisala Jasna Kalemba Lavrenčič.

Kraj: Casablanca
Datum: neznan (okoli leta 1966 ali prej)
Avtor: Photo FLANDRIN
Zbirka: Urošev kovček
Skenirano: 7. 6. 2019
Oblika: razglednica

O Žiki, družinskem listu, je bilo že nekaj povedanega v prejšnjih prispevkih. Tokrat malo drugače.

Na naslovnici Žike iz septembra 1932 letnik III je slika mojega brata Milana. Na drugi strani piše komentar k naslovnici: »Ga. Angela Juvančič z Rakeka št. 151 nam piše k sliki svojega sinčka Milana: … pije Žiko že od svojega drugega meseca brez primesi in mu še vedno najbolj ugaja … Pa je vrli Milanček res fant od fare.«

Še nekaj o fotografiji. Nastala je v poletnem času na Rakeku ob domači rabarbari, v rokah pa ima medvedka.

Rabarbara je bila pri nas vedno prisotna. Tudi danes jo imamo vsajeno. Kulinarično so zanimiva le stebla.

Zanimivosti:

• Čeprav rabarbara velja za zelenjavo, jo je leta 1947 zaradi njene uporabe New Yorško sodišče razglasilo za sadje. Posledica je bila znižanje tarif za uvožene rabarbare, saj so bile tarife za zelenjavo višje kot za sadje.
• Zaradi številnih koristnih lastnosti je bila v 16. stoletju v Franciji dragocenejša od cimeta, v Angliji pa v 17. stoletju dražja od opija.
• Rabarbarina vlakna se lahko uporabljajo za pletenje puloverjev ali za izdelavo papirja.
• Liste in stebla, ki dajo rumeno in rdečo barvo, se uporablja za barvanje jajc, medtem ko se rjava barva, pridobljena iz korenike, lahko uporablja za barvanje las.
• Listi rabarbare odganjajo žuželke.

Na naslovnicah Žike so bili večkrat na sliki otroci. Ob tej rabarbari se je slikal tudi bratranec Dušan Arko, in če se dobro spomnim pogovorov, je bil tudi on na eni od naslovnic Žike.

Družinski list Žika je bil brezplačen, če so posredovali ustrezno število kontrolnih listkov, sicer je bil plačljiv. Tako piše, da je v avgustu dosegla rekord pri kontrolnih listkih gospa Frančiška Martinek, pekarija, Stari trg pri Rakeku. Poslala jih je točno 100.

V rubriki »Kaj sporočajo tisti, ki Žiko pijejo«, so bili hvalospevi. Eden od teh zanimivejših je naslednji, ki ga je poslala za objavo Francka Maček Dol. Logatec 134:

»… Sama sem že sklep storila,

da bom vedno Žiko pila.

Sedaj jo pijem vsaki dan

in moj želodec ni več bolan …«

Še eden iz rubrike »Zdravniška posvetovalnica za matere«.

Vprašanje: Imam 16 mesecev starega sinčka, ki gre zelo težko na veliko potrebo. Velik je dovolj in drugače videti zdrav, le bled je in suh. Jesti noče skoraj nič. Pije samo kavo in mleko. Prosim, kaj bi mu pomagalo? (J.L.S.)

Odgovor: Zjutraj naj dobi Vaš sinček žgance pa Žiko z mlekom. Opoldne krožnik krompirjeve juhe ali drugačne juhe, kakšne prikuhe in črnega kruha (rženega ali ječmenovega). Sadja mu dajte surovega vsake vrste. Zvečer pa močnik in druge testenine, pa k temu češplje ali maline. Le pazite prosim, da mu sedaj prebavo uredite na ta preprost način kot sem Vam ga popisal, drugače bo vse življenje rabil apoteko. Zelo poučen nasvet!

Zanimiv je tudi podlistek »Žafrančkova Špelca piše Žiki.« Hudomušen zapis o škodljivosti alkohola in seveda slavospev Žiki.

Žafrančkova Špelca pa je Žiki opisala svoje nenavadne sanje. Na zofi je pila »žiko« in se zagledala v pajka Muholjuba na stropu, ki ta dan še ni ničesar ujel. Tedaj sta prileteli dve klepetavi muhi Zlatka in Sladka ter se pomenkovali o večerni gostiji v krčmi, ki bo ta večer. Veselili sta se uric ob obilju pijače in jedače in kar takoj odleteli na strop v omenjeni krčmi, da bosta na najboljšem mestu. Tedaj se je iz nekega kotička izmotala še tretja muha in modrovala, da je na svetu tudi boljša in slajša pijača od vina. Hitro je odletela v kuhinjo k Špelci Žafrančkovi pogledat ali je pustila kakšno kapljici Žike zanjo.

Muholjub pa je lačen dremal na stropu in dočakal veseli in opiti muhi, ki sta se vrnili. Začel jima je dvoriti in ju vabil k sebi. Ko sta sedli na mehko pajkovo preprogo ju je hitro zamotal v pajčevino in si privoščil njune sladke krvi in nato ugotovil, da je na svetu že tako, da jih nekaj živi od lastne pameti, nekaj pa od neumnosti drugih. V tem smo se vsi enaki, ljudje, muhe in pajki.

Ko je Špelca zjutraj te sanje povedala svojemu preljubemu Juriju Žafrančku, ji je ta rekel, da bo najpametneje, da ona ostane pri pitju »Žike« in bosta ostala še naprej oba srečna.

Špelca Žafrančkova pa je izjavila, da ne bi zamenjala svojo zlato žiko z vinom ali kakšno drugo takšno brozgo.

Viri:

• Žika – Družinski list, letnik III

Kraj: Rakek
Datum: 1932
Avtor: Pražarna Žika
Zbirka: Miroslav Juvančič
Skenirano: 1. 3. 2021
Oblika: glasilo

Z ženo Ireno nama je ob ne vem katerem listanju najine Prve čitanke pogovor zašel na najin 1. razred osnovne šole v šolskem letu 1957/58. Spomnila sva se predmetov, učiteljic, takratnega poteka pouka v različnih krajih in šolah. Ob koncu najinega prvega razreda je bilo osnovno šolstvo ponovno reorganizirano in ugotovila sva, da se to pozna tudi v najinih spričevalih. Osnovno šolstvo je bilo po drugi svetovni vojni, tako kot vsa druga področja, deležno velikih sprememb, zavračanja vsega starega in prilagojeno novi družbeni stvarnosti. Zmeda je bila velika, mladi ljudje pa smo bili primeren material za pričetek vzgoje novega rodu.

Takoj po vojni je bilo osnovno šolanje neenotno organizirano, prilagojeno krajevnim razmeram, razpoložljivim kadrom, prostorom in materialnim pogojem. S šolskim letom 1947/48 je bila uvedena za celo državo Jugoslavijo enotna sedemletna osnovna šola. Sestavljena je bila iz 4. razredov nižje osnovne šole ter treh višjih razredov osnovne šole. Ob tem je bila dodatno uvedena tudi 4-letna nižja gimnazija. Za večino jugoslovanskih republik je bil ta zakon pozitivna sprememba, za Slovenijo pa je pomenil nazadovanje, saj je bila v bivši Dravski banovini že pred vojno uvedena osemletka. Osnovna šola v Novi vasi je uvedla ves opisani sistem, Osnovna šola v Rodiku pa je bila le nižja osnovna šola s štirimi razredi, v višje razrede ali nižjo gimnazijo pa so učenci hodili v Hrpelje – Kozina ali v Divačo. V tistih časih je bilo ponavljanje razredov pogosto in kar nekaj učencev in učenk ni prestopilo praga višjih razredov, saj so šolanje končali že na nižji stopnji.

S šolskim letom 1958/59, torej v najinem drugem razredu, je bila uvedena enotna osemletna osnovna šola, ki je prinesla enotnost na osnovni stopnji šolanja. Diferenciacija je sledila po 15. letu starosti. Prej zahtevnejše nižje gimnazije so bile ukinjene, možnost vpisa v srednje šole so bile izenačene za vse, ki so končali osemletko.

V Osnovni šoli Rodik so imeli ob koncu šolskega leta 1957/58 na zalogi še stare knjižice spričeval. V spričevalu Irene je tako na prvi strani vpisana rubrika: Leto in kraj prvega vstopa: v Osnovno šolo; v Gimnazijo. Kot okraj je naveden Koper, Ljudska republika Slovenija (LRS). Občina ni navedena. V njenem spričevalu so še po starem imenovani predmeti, kot so: prirodopis, risanje, ročna dela in petje.

V mojem spričevalu, ki je bilo izpolnjeno istočasno, pa je na uvodni strani vpisana rubrika: Leto in kraj prvega vstopa v šolo. Kot okraj je navedena Ljubljana in občina Cerknica. Žig na isti strani pa vsebuje: Ljudska republika Slovenija, Osnovna šola Nova vas – Bloke, Okraj Postojna. Žig so zamenjali šele naslednje leto. Imena predmetov so v mojem spričevalu že spremenjena in se imenujejo: spoznavanje prirode in družbe, likovni pouk, tehnični pouk in glasbeni pouk. Ne vem, če nas je učiteljica Jolanda Udovič v Novi vasi učila kaj drugega kot Marica Ban v Rodiku. Razlike v predmetniku in poimenovanju predmetov so se med šolami vlekle do konca najine osnovne šole.

Oba sva prvi razred končala z odličnim uspehom in začela drugi razred šole, ki se je že imenovala osemletka. Pri nas na Blokah je že v drugem razredu v žigu okraj Postojna nadomestila občina Cerknica, pri Ireni pa je sprememba prišla šele, ko je v petem razredu pričela šolanje v Divači. Okraj Koper je v žigu nadomestila občina Sežana. Oba sva končala osnovno šolo v SFRJ. Osemletno šolanje je tako ostalo do uvedbe devetletke, ki se je začela uvajati v letu 1999. Z devetletko so učenci vstopili v šolo s šestimi leti, uvedene so triade, spremenili so se predmeti, ocenjevanje itd.

Ob spremembah v času najinega šolanja še zanimivo strokovno utemeljevanje o slabostih gimnazijskega izobraževanja, ki ga je ob uvedbi enotne osnovne šole podal takratni jugoslovanski strokovnjak Milivoje Urošević: Gimnazija je tipično buržoazna šola. Dijaki gimnazij so postavljeni v nenaravne pogoje življenja, saj ne vidijo praktičnih sadov svojega učenja. Zato so nagnjeni k hinavščini, prilizovanju in varanju. Moralna vzgoja takih šol je sumljiva. Gimnazijci žive od vsega začetka v breme skupnosti.

Morda bi našli kakšno primerjavo v današnjih diskusijah o smereh izobraževanja.

Še zanimivost: Na prvi strani mojega spričevala je napisan moj priimek Mazij. Oče se v rubriki podpis staršev ali skrbnikov ni nikoli podpisal s tem priimkom, ampak vedno Mazi. Kaj hočemo, zmedo so povzročili župniki sredi 19. stoletja ob prehodu iz pisanja v gotici v pisanje latinice. Ne vem, kateri priimek je bil prej. Na koncu je tudi oče umrl s priimkom Mazij.

Viri:

• Wikipedia

Kraj: Bloke, Rodik
Datum: 1957/58
Avtor: Jolanda Udovič – Lah, Marica Ban, učiteljici
Zbirka: Alojz Mazij, Irena Mazij roj. Počkaj
Skenirano: 18. 3. 2021
Oblika: 2 dokumenta