O odkritju spomenika revolucionarju Ludviku Lovku sem pisal v Starihslikah že 7. 2. 2011
in 9. 4. 2018.

Ta prispevek pa je namenjen človeku, ki je imel govor ob odkritju spomenika. To je namreč France Brence, po domače Malnarjev France iz Cerknice, natančneje s Peščenka. O njem sem 9. 4. 2018 tudi napisal: “France je bil čudovit in enkraten govornik. Mnogokrat sem ga poslušal, ko je govoril umrlim pred odprtim grobom. Govoril je brez listka. Vse je imel v glavi in nič se mu ni zatikalo. Na vsak govor se je temeljito pripravil. Nekdo, pa ne vem več kdo, mi je povedal, da ga je neko dopoldne poslušal, ko je v ogradi na Slivnici vadil govor. Ne, da bi tega človeka France opazil, je večkrat ponovil govor, ki ga je imel popoldne na pokopališču”. Ker bi bilo škoda, da o tem človeku ne bi vedeli kaj več, sem prosil njegovega nečaka, ki mi je rade volje povedal nekaj več o Francetu.

Francetov nečak Jože Brence, ki se mu zahvaljujem, mi je z izredno lepo pisavo napisal o Francetu naslednji prispevek:

“Franc Brence, Malnarjev France s Peščenka v Cerknici se je rodil 18. decembra 1898 v Cerknici. Imel je še dve sestri. Ena je mlada umrla, druga Frančiška, se je rodila 26. 1. 1906. 

Njihov stari oče Martin (3. 11. 1811 do 13. 1. 1881) je prišel v Martinjak k Malnarjevim. Rod izhaja iz Rakitne. Malo pred vasjo Rakitna se je reklo pri Brencetih. Francetova mati je bila Rozalija Brence (4. 9. 1865 do 15. 12. 1933) z dekliškim priimkom Lovko, po domače Urbanova. Rozalijina mati pa je bila Gertruda Vidrih (1. 3. 1837 do 14. 1. 1918) po domače Cibova. Gertrudo so klicali Jera. Francetov oče je živel od 25. 12. 1850 do 2. 11. 1942.

 Malnarjevi otroci so obiskovali šolo v Cerknici. Takrat so bile ocene drugače postavljene, saj je za najboljšo oceno veljala ocena 1 (ena). France se je odlično naučil nemškega jezika, obvladal pa je tudi večino slovanskih jezikov.

Še kot najstnik je moral kot avstro-ogrski vojak na Soško fronto, kjer je v strelskih jarkih prestajal grozote prve svetovne vojne.

 Potem se je zaposlil pri Šerkotu, kjer so v »kištariji« izdelovali zaboje za pomaranče. Zaboje so prodajali v Izrael. Pri Šerkotu je bil za gospodarja.

 Med drugo svetovno vojno je s sestro pobiral mrliče po Slivnici in jih vozil na pokopališče ne glede kdo ali kaj je bil posameznik.

Po ovadbi so ga deportirali v koncentracijsko taborišče Dachau kjer je shujšal na 36 kg, da ga ob vrnitvi ni prepoznal niti takratni zdravnik v Cerknici dr. Stanko Pušenjak. Še prej je bil na romunski fronti pri Ribnikum Seretu, kjer je bil nadzornik pri mlačvi žita. Zopet mu je pomagalo znanje jezikov. Odlikovala ga je tudi naravna inteligenca, saj si je vse zapisal v možganih in imel marsikateri govor, tudi v slovo dr. Stanku Pušenjaku.

Na Lipu je bil odpravnik in lesni manipulant. Lip je bilo predhodno ime tovarne Brest in je pomenilo lesno industrijsko podjetje.

 Bavil se je s kmetijstvom, sadjarstvom, lovstvom, glasbo, saj je bil soustanovitelj godbe Cerknica. Imel je rad vse, kar je živo.

 Po mnogih letih prestanega gorja, redne zaposlitve na Lipu in kasneje na Brestu, se je leta 1954 upokojil, vendar v pokoju ni miroval, saj se je ukvarjal z živinorejo in kmetijstvom, vse dokler mu niso opešale oči in usahnila življenjska moč. Zapustil nas je v devetdesetem letu starosti 3. 4. 1988.”

Vir:

• Jožef Brence

Kraj: Podskrajnik
Datum: 1954
Avtor: verjetno Jože Žnidaršič
Zbirka: Tone Urbas
Skenirano: 13. 1. 2020
Oblika: fotografija

V sedemdesetih letih je bil v Domiceljevi kleti vinotoč. Spadal je pod okrilje podjetja Vino, ki je bilo ustanovljeno 1. julija 1947. Sedež je imelo v Cerknici, poslovne prostore pa v Rajčevičevi gostilni in Domiceljevi hiši. Poslovalo je pod firmo »Vino« okrajno gospodarsko podjetje na Rakeku. Z delovanjem je prenehalo leta 1956. Prostore je takrat prevzelo TP Škocjan.

Skladiščili so vino v sodih, pa tudi že stekleničeno. Za vinotoč je skrbel Vatovec. Vatovec je bil vedno v lovski obleki. Prevažal se je na motorju APN, tistem, ki je imel spredaj ščitnike za noge. V Domiceljevi hiši je stanovala moja otroška prijateljica in na dvorišču, po katerem se je prišlo do vinotoča, smo se igrali. Včasih so ostala vhodna vrata odprta. Ne vem ali zaradi zračenja ali kar tako ali pa za nalašč, da nas je klet vabila. Seveda smo šli firbcat. Bilo je hladno, zatohlo in smrdelo je po pijancih. Še debelih, črnih pajkov ni bilo, čeprav vemo, da imajo radi temo in vlago. Trkali smo na sode kot največji poznavalci in že takrat ugotovili, da prazni najbolj donijo.

Malo večji pa so imeli z vinotočem drugačno veselje. Od Gasilske ulice do Trga padlih borcev so med bivšo banko in Domiceljevo hišo stopnice, ki jih je dal narediti Domicelj, da je ljudem skrajšal pot v svojo trgovino. Z Domiceljeve strani je škarpa, vhod na dvorišče, sledi približno meter in pol visok zid, ki ima rob, naprej pa je ograja. Na dvorišču so ob ta zid skladali gajbe, polne praznih vinskih steklenic. Ker je bilo gajb veliko, so segale prav do vrha zidu. Vhod na dvorišče je bil zaprt s kovanimi vrati, ki so bila zaklenjena še z verigo. S stopniščne strani pa se je dalo lepo stopiti na zidni rob in priti do steklenic. Mulci, šestnajst, sedemnajstletni (pa vem kateri, pa tudi ne povem) so hodili po te steklenice, po pravici povedano so jih kradli iz gajb, naslednji dan pa so jih nosili nazaj prodajat. V tistih časih so namreč odkupovali prazne steklenice. Kakršne koli in niti niso bile tako poceni. Se je ni splačalo vreči stran. Nekaj drobiža je bilo. Pijančki so imeli za nov liter, pirovci za kakšno pivo ali pa za cigarete, mulci pa za sladoled.

Slovarček:

• gajba: zaboj

Viri:

• Tone Gornik

Kraj: Rakek
Datum: 1974
Avtor: neznan
Zbirka: Tone Gornik
Skenirano: neznano
Oblika: skenirana datoteka

Ob skrbi za mirno starost in upravljanje posestva, se je oko Viljemine von Lichtenberg-Hallerstein ustavilo na uspešnemu nadgozdarju na Mašunu Heinrichu Schollmayerju, kamor mu je julija 1899 poslala pozdrave. Zanimivo je, da je nemško usmerjenemu Heinrichu, čeprav sta se njegov oče in mati imela za Kranjca, na razglednico Pozdrav iz Markovca dopisala v slovenščini: Vam pošle Grofica Lichtenberg. 

Markovec je imel v času, ko je nastala razglednica 19 hiš in 106 prebivalcev. Imel pa je že parno žago in gradič Koča vas. In tu je vzklil nek poseben odnos med Viljemino von Lichtenber – Hallerstein in Henirichom Schollmayerjem, ki se je končal s posinovljenjem. Po Schollmayerjevem dnevniku sodeč ga je grofica pogosto obiskala na Mašunu: 26. maj 1890: Vsa knežja družina, grofica Wilhelmine Lichtenberg, gozdar Obereigner obiščejo Mašun in so pri meni na popoldanski kavi. Pa še 15. junij 1890 si poglejmo: Princ Georg, princesa Luisa, princ Hermann, princesa Anna, grofica Lichtenberg in Zdenka von Obereigner obiščejo Mašun in so pri meni na popoldanski kavi. 

Še par besed o znanem gozdarskem strokovnjaku Schollmayerju.

Ko je Schollmayer leta 1903 prevzel vodenje gozdarskega urada na veleposestvu Snežnik, je prevzel kočevsko Hufnaglovo metodo prebiralnega gospodarjenja z jelovo-bukovimi gozdovi visokega krasa, hkrati pa jo je temeljito nadgradil. Leta 1906, ob pripravi načrtov za snežniške gozdove, je izdelal navodila za urejanje prebiralnih gozdov, ki jih je pri urejanju sam preizkusil in po potrebi dograjeval. Ni se zadovoljil le s teoretičnim modelom prebiralnega gozda, model normalnega prebiralnega gozda je poiskal v naravi v snežniških gozdovih. Schollmayer je vpeljal natančno ugotavljanje lesne zaloge in prirastka ter predpisal skrbno evidenco gospodarjenja. Takole je v navodilih osmislil samoniklo obliko kontrolne metode pri gospodarjenju z gozdovi: »Dela je potrebno izvesti tako, da bo tudi v poznejših časih mogoče zasledovati izvor in nastanek posameznih podatkov ter kontrolirati njih razvoj.« Da je lahko zadovoljil tem zahtevam je pripravil natančna navodila, predpisal obrazce in izračune. Gozdove je razdelil po višinskih pasovih in deležu drevesnih vrst, jim določil zrelostno debelino, to je debelino, ko je drevo zrelo za sečnjo in daje najboljše ekonomske učinke. Ker so dajali iglavci (jelka) vrednejše in uporabnejše sortimente kot listavci (bukev) so jelko pri gospodarjenju z gozdovi pospeševali. Tako so se na visokem krasu ohranili prebiralni mešani jelovo-bukovi gozdovi, ki jih je občudoval strokovni svet.

Gradič Koča vas (Hallerstein) so zgradili gospodje Hallerji iz Loža sredi 16. stoletja, in po njih je dobil svoje nemško ime. Za slovensko kulturno zgodovino je bil prvič pomemben v drugi polovici 17. stoletja, ko je bila v lasti družine Coraduzi in sta si njeni članici, baronica Ester Maksimilijana in hčerka Marija Izabela Marenzi, dopisovali v slovenščini.

V graščini Koča vas je živela, že malo obupana nad prihodnostjo, grofica Viljemina von Lichtenberg-Hallerstein (1842 – 1927). Bila je pripadnica stare rodbine Lichtenbergov, ki se je delila v tri veje: smuško, snežniško in ortneško-kočevsko. Medtem ko sta ostali veji izgubili svoji posesti, je ortneško-kočevska še imela v lasti gradič. Grofica je bila samska in brez otrok, edini bližnji sorodnik je bil brat, tudi že star, bolan in brez otrok, ki je že leta 1891 prodal svoj solastniški delež Viljemini. Ob skrbi za mirno starost in upravljanje posestva, se ji je oko ustavilo na nadgozdarju na Mašunu Heinrichu Schollmayerju, ki je pozneje postal tudi uspešen upravnik snežniške graščine in se odločila, da ga posinovi. Posvojilna pogodba je bila sklenjena 6. junija 1904 v Ložu, deželno sodišče v Ljubljani jo je potrdilo 6. julija, na Dunaju pa je bila potrjena 16. 12. 1910, ko je cesar Franc Jožef I. njega in njegove potomce povišal v plemiški stan. Henrik pl. Schollmayer – Lichtenberg je sicer želel postati grof Hallerstein, vendar ni bil uslišan. 31. januarja 1906 je grofica z darilno pogodbo predala Schollmayerju tudi svojo posest. Po njegovi smrti gradič Koča vas podeduje hčerka Margareta. Ob smrti očeta je bila stara 39 let, samska, saj je vso skrb posvetila bolnemu in nepokretnemu očetu. Imela je nekakšen penzion, tu sta bila poleg Gretine prijateljice Lili Novy, vsaj dva znana slovenska kulturnika: Josip Vidmar in Oton Župančič, zadnji se je v Kočo vas zatekel po kulturnih sporih v Ljubljani, ki je Greti zapel:

To domač je pogled in domač glas,

spomin iz mladih let se mi utrinja-

a že čez prag se sklanja gospodinja-

Bog, gospa Greta, Bog daj, Koča vas!

Vse to znanstvo s pomembnimi ljudmi pa ji ni pomagalo, po vojni je morala oditi, Koča vas pa je bila nacionalizirana.

Joža Mahnič v spremni besedi k Župančičevi zbirki Med ostrnicami (1978) zapiše: Četrta knjiga Zbranega dela je prinesla naslednjo enokitičnico, ki po vsej verjetnosti meri na Greto Schollmayer in je nastala očitno po osvoboditvi; zaradi rahlega notranjega razglasja s kočevsko gospo iz “Ostrnic” pesmi v pričujoči izdaji nismo mogli vkomponirati:

Gospa, vi niste naše korenine,

vi niste z nami solz pretakali,

ko smo v temnici zarje čakali.

Vam domovina sega le do praga.

Franjo Žagar, Špetnak kot so ga klicali, je imel dve žagi, eno v Markovcu, drugo pa na Rakeku. Žago, ki so jo imenovali Špetnakova žaga v Markovcu, je Franjo Žagar postavil ob Velikem Obrhu leta 1880. Franjo Žagar se je rodil 10. oktobra 1855 v Prezidu, umrl pa 26. junija 1916 v Opatiji. Iz osmrtnice, objavljene 29. junija 1916 v tržaški Edinosti, izvemo, da je bil pokojnik Franjo Žagar, st., veletržec v Trstu, pokopan pa bo v domačem kraju Starem trgu.

Delavci na Špetnakovi žagi v Markovcu.

Leta 1899 je bil Heinrich Schollmayer nadgozdar na Mašunu. Pošta je potovala iz Starega trga na pošto v Knežak in od tu na Mašun.

Viri:

• vir 1 Razglednico hrani Narodna in univerzitetna knjižnica, Slikovna zbirka; dostopno na: http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-I26IC2J4.
• vir 2 Monika Žagar, 2015. Dva brata, trije svetovi. Zgodba o družini Žagar. Mladinska knjiga.
• vir 3 Franc Perko, 2020. Gozdarski strokovnjak Etbin Heinrich Schollmayer. Objektiv 24. 12. 2020.
• vir 4 Heinrich von Schollmayer – Lichtenberg 1998. Snežnik in schomburški vladarji.
• vir 5 Dežela ob Cerkniškem jezeru. 1990. Knjiga razglednic: Milan Škrabec in Janez Šumrada.

Kraj: Markovec
Datum: 1899
Avtor: neznan
Zbirka: NUK
Skenirano: neznano
Oblika: skenirana datoteka

Železniška postaja Ljubljana – glavni kolodvor. Med dvema gomulkama je videti vagon vlaka, ki smo mu rekli kupejc. In če me oči ne varajo, je v levem kotu nad snažilko, videti litorino.

Nekdaj smo se v Ljubljano v službo vozili z gomulko. Je bilo fajn. Povsod je gorela luč, zakajeno je bilo do tal, atovi sodelavci, ki so me poznali, pa so mi hranili sedež. Sami so potovali do Rakeka ali najdlje do Logatca. Kasneje pa je zjutraj vozil kupejc. To je vlak, ki ima mašino (lokomotivo) in vagone, ki so razdeljeni na kupeje. Vsako jutro sem se sprehajala po vlaku, kot da sem sprevodnik in iskala prazen kupe. V vsakem je bil po en potnik, zafirnkan in speč v temi. Niso pustili luči prižigat. Zato sem iskala praznega, da sem si lahko prižgala luč in brala. Kmalu pa sem opazila, da v enem kupeju vedno gori luč. V njem se je vozil gospod iz Prestranka, ki je tudi bral. Bila sva že dva. Še malo kasneje se je pridružil dr. Šušteršič, prav tako bralec. Sčasoma smo se začeli pogovarjati in izvedela sem, da je gospod iz Prestranka mož profesorice, ki me je učila slovenščino v tretjem letniku gimnazije. Povedala sem mu, in to vsak teden najmanj enkrat, da se ne pozabi, da mi je njegova žena prvi teden tretjega letnika dala cvek. Pa nisem bila jaz kriva. Drugi dan v šoli me je vprašala snov, ki smo jo jemali zadnji teden prejšnjega letnika. Takrat se nisem več učila, v začetku naslednjega letnika pa tudi še ne. To ni bilo lepo od nje in v nadaljevanju sem ji dokazala, da se je v oceni zmotila. Nisem pozabila. Dokler smo se skupaj vozili pa tudi njen mož ne. Sem že poskrbela zato.

Dr. Šušteršič je bil profesor na eni od fakultet, zato smo ga tudi klicali – profesor. Pameten in preprost človek z veliko znanja. Še sedaj ga včasih kaj vprašam iz zgodovine in vedno mi pomaga. Včasih sva se tudi nazaj peljala skupaj in je popravljal kolokvije. Hotela sem mu pomagati, pa je rekel, da bo raje sam. Če bi jaz popravljala, bi vsi naredili.

Gomulka, če je grela, je grela, če ni, pa ni. V kupejcu je bilo pa tako, da je bila v nekaterih kupejih savna, v drugih pa hladilnica. Saj ima vsak kupe gumb za regulacijo toplote, ampak velikokrat bi prej našel radijsko postajo kot uredil gretje. Najbolj je grelo na srednjem sedežu. Če se je le dalo, sem sedela tam, ker me je vedno zeblo. Velikokrat pa nas je zeblo povsod. Najbolj tisto zimo, ko smo se v Ljubljano vozili od pol šestih zjutraj pa do pol enih popoldan, ker je vlak na poti zaradi snega nekajkrat crknil. Pa o tem kdaj drugič.

Kraj: Ljubljana
Datum: 1963
Avtor: neznan
Zbirka: Karel Rustja
Skenirano: 18. 10. 2014
Oblika: negativ 135

Na sliki je malta iz 14. stoletja. Vžigalica je za primerjavo velikosti. Več si nisem upala vzeti, ker se je grad že skoraj v celoti podrl. Ne bi želela biti kriva propada zanemarjene kulturne dediščine.

Prvi gradovi niso bili prav nič gosposki. Zgrajeni so bili iz lesa in zemlje, ki so jo kasneje nadomestili s kamni. Imeli so eno sobo z ognjiščem in posteljami ter nekaj skrinjami. Tla so bila hladna. Prekrili so jih s slamo ali preprogami. Kuhinja je bila sajasta, saj so na odprtem ognju pekli meso. Pozimi jim prav res ni bilo lahko. Okna so bila namreč majhna in večinoma brez stekel, ki je bilo v tistih časih drago. V 14. stoletju se je gradnja že izboljšala in površina gradov povečala. Imeli so več sob, ki so bile lepše in toplejše, grajsko kapelo, lepšo kuhinjo in seveda tudi grajsko ječo. »V ječo reveža zapro, najbolj tesno in temno/ in pozabi nanj ječar in graščine gospodar.« je v pesmi Krajcar zapisal Pavel Golia. Pri zidavi so začeli uporabljati apno. Kdaj ga je človek izumil, ni znano. Dokumentirana uporaba sega 7500 let nazaj v Jordanijo. K razvoju so veliko pripomogli Rimljani, ki so iznašli hidravlično apno, imenovano tudi naravni cement. Leta 1756 je oče gradbeništva, angleški gradbenik James Smeaton razvil prvo hidravlično vezivo iz apnenca, ki je vseboval glino. Apno kot gradbeno sredstvo se je uporabljalo vse do dvajsetega stoletja, ko ga je izpodrinil cement.

Ne apna ne cementa ne potrebuješ za gradove v oblakih, o katerih je pisal še France Prešern v pesmi Slovo od mladosti: »…..gradove svítle zida si v oblake,/zelene trate stavi si v pušave,/povsod vesele lučice prižiga/ji up goljfivi, k njim iz stisk ji miga.« Vlada nam pa okrog še rožic nasadi. Kaj čš lepšga!?

Ko smo pri nas zidali, je bil glavni zidarski mojster stric, njegov zet pomočnik, ata pa malavar. Dopoldan je še šlo. Po kosilu pa je začel stric kričati: »Janez, malta je zanič. Pada.« Ata ni rekel nič. Šel je po karjolo z malto, jo peljal dol, prižgal mešalec in ga pustil nekaj časa vrteti. Nato je isto malto peljal nazaj. »Zdaj je dobra?« je vprašal. Stric je poizkusil in dejal, da je sedaj pa v redu. Problem pa ni bil v malti in ata je to vedel, zato je ni popravljal. Stric je bil že malo zmatran, roka ga je bolela in malta mu je padala, ker je premalo močno vrgel.

V 14. in 15. stoletju so v Pragi gradili Karlov most. Po legendi naj bi malti primešali jajca, da “bo bolje držalo”. V ta namen so morali prebivalci dežele v glavno mesto pošiljati čimveč jajc. Ker pa je to krhek material, jih ni prav veliko prišlo do cilja. Nekateri ljudje niso vedeli, v kakšen namen darujejo jajca in tako so iz neke vasi zraven priložili še sir, v drugi vasi pa so jajca skuhali in taka poslali v Prago.

Slovarček:

• hidravlično apno: Surovina za pridobivanje hidravličnega apna je ne povsem čist apnenec s primesmi gline. Postopek žganja je podoben kot pri žganju čistega apnenca, le da se v njem sproži tvorba hidravličnih sestavin in nad 1000 ºC reakcija z glinenimi primesmi. Te sprožijo pri strjevanju apna kemično reakcijo in njegovo kristalizacijo brez prisotnosti ogljikovega dioksida iz zraka, kar pomeni, da je za strjevanje apna dovolj le prisotnost vode. To je tudi temeljna razlika v primerjavi z nehidravličnim apnom.

Viri:

• https://www.mineral-revija.si/1995/Naravno-hidravlicno-apno-trajnostno-mineralno-vezivo-s-tradicijo?cctest&

Kraj: Rakek
Datum: 14. stoletje
Avtor: Miloš Toni
Zbirka: Ivanka Gantar
Fotografirano: 5. 10. 2020
Oblika: fotografija

V šolskem letu 1967/68 se je 5. razred slikal pred svojo šolo v Grahovem, v družbi svoje razredničarke Zlatke Vidovič in učiteljice Slave Cassol.

Slika je izdelana v obliki razglednice. Na sliki izstopajo razigrani fantje okrog razredničarke na eni strani in kazanje “rožičkov” sošolki na drugi strani slike.

Podružnično šolo z Gorenjega Jezera smo že omenili v 3. razredu. Nismo pa povedali, da so šli tja učenci iz Grahovega včasih na obisk. Verjetno so na športnem dnevu izkoristili prijetno s koristnim in obiskali bodoče sošolce. V šoli so imeli tudi svojo kuhinjo, iz katere so vedno prihajale čudovite vonjave in se širile po hodniku. Vonjave so bile tako prijetne, da se tudi po petih desetletjih niso pozabile.

Prva vrsta:

• Anica Mavko (Žerovnica),
• razredničarka Zlatka Vidovič,
• Magda Rožanc (Martinjak),
• Vanda Bell (Grahovo) in
• Ivanka Urbas (Martinjak).

Druga vrsta:

• Stojan Šparemblek (Martinjak),
• Jože Ule (Otok),
• Brane Petrič (Grahovo) in
• Silvo Šega (Žerovnica).

Tretja vrsta:

• Andrej Črnigoj (Laze),
• Janez Šušteršič (Žerovnica),
• Janez Škrlj (Žerovnica) in
• Janez Hribar (Žerovnica).

Prva vrsta:

• Ivanka Urbas (Martinjak),
• Ida Švigelj (Grahovo),
• Lada Kočevar (Grahovo),
• Vera Krajc (Grahovo) in
• Branko Hribar (Žerovnica).

Druga vrsta:

• Silvo Šega (Žerovnica),
• France Rovan (Martinjak),
• Jože Mulec (Otok) in
• Stanko Modic (Podšteberk).

Tretja vrsta:

• Janez Hribar (Žerovnica),
• Andrej Šilc (Žerovnica),
• Janez Turk (Bloška Polica) in
• Jože Rok (Bloška Polica).

Prva vrsta:

• Zdravko Novak (Grahovo),
• Slavka Ošaben (Martinjak) in
• Danica Rupar (Martinjak).

Druga vrsta:

• Jože Komidar (Grahovo) in
• učiteljica Slava Cassol.

Tretja vrsta:

• Slavko Mahne (Goričice),
• Vinko Mavko (Žerovnica),
• Janez Strle (Grahovo) in
• Ljubo Šega (Žerovnica).

Koristni podatki.

Viri:

• Vanda Meden

Kraj: Grahovo
Datum: 1967/68
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Vanda Meden
Skenirano: 12. 11. 2020
Oblika: fotografija

Fotografija je nastala v začetku meseca septembra 1959 na letovanju na glavni plaži v mestu Hvar na otoku Hvaru. Vsi štirje smo veselo dopustniško razpoloženi in sproščeni. Na sliki levo na trdi deski sedi moj oče Drago, jaz predšolska deklica “kraljujem” na edini razpoložljivi blazini, na drugi trdi deski desno pa sedi gospodična Margit, ki je tedaj živela v Berlinu, poleg nje pa še moj stric Uroš Domicelj. Domnevam, da uživam na mehki blazini le zaradi te fotografije, ki jo je ovekovečila moja teta Ljubica Domicelj. Iz pripovedovanja mi je poznano, da smo Margit spoznali leto prej, prav na tej plaži, ko je letovala skupaj s svojo materjo.

Večkrat sem slišala izjave, da imajo nekateri Nemci toliko denarja, da se lahko po več mesecev grejejo na toplem hvarskem soncu. Za naš takratni skromni standard je bilo to dejstvo nezaslišano oziroma kar misija nemogoče. Čeprav je minilo že toliko let, se spominjam, da smo bili nastanjeni v privatni kamniti hiši. Dvorišče okrog hiše je krasilo drevo granatnega jabolka. Ves otok, narava in okolica, je bil zame, mestnega otroka, ena sama eksotika. Hvar je zagotovo najlepši ravno septembra, ko ni prevroče in ko že zori grozdje. Vse okoli glavne plaže je bilo polno vinogradov belega grozdja. Ves čas dopusta smo imeli, kot se spodobi za Hvar, sonce.

Oče se je iz Zenice do Splita pripeljal z vlakom, jaz s stricem in teto iz Ljubljane tudi, gospodična Margit pa z vlakom iz Berlina. Zbirno mesto je bilo pri potniški ladji Partizanka, ki nas je pripeljala do mesta Hvar. Teta Ljubica je vsakič vzela na plažo toaletno torbico. Ker mi je bil ta pojem kot otroku povsem neznan in tuj, sem mislila, da ima teta za poleti za na plažo “ta letno torbico”. Pri starosti pet let in pol mi je še vedno delala težave črka R. Teta mi je pred odhodom na pot rekla, da me ne bodo hoteli vzeti “na brod za Hvar”, ker rečem “blod”. Malo sem premislila in rekla: “Tetica, kaj pa če bom rekla ladja?” Tako me je slovenska beseda rešila hudega, kajti morje sem imela najrajši, teta pa se je samo rahlo nasmehnila, saj k temu ni imela več kaj dodati. Bila sem precej zvedav otrok in sem kar naprej spraševala to in ono – vprašanja so kar deževala, drugo za drugim. Pri pogovorih v družbi odraslih sem budno pazila, da mi ne uide kakšna beseda. Tako sem malo hitreje odraščala.

Na tej sliki sva z očetom na poti na plažo. Jaz sem oblečena v lahko poletno oblekico in v levi roki ponosno držim napihljivo žogo za v morje, v desni pa majhno pleteno košarico. Na glavi imam obroček za lase, kar je bil tedaj precej pogost dodatek. Moj oče je tudi v poletni opravi, srajci s kratkimi rokavi in v kratkih poletnih hlačah. Oba sva obuta v poletna obuvala. Na sliki v ozadju je viden stolp hvarske cerkve in nekaj hiš ter razkošna palma. Pot do plaže je bila res krasna – velike agave, v nebo segajoči borovci, ki so oddajali globoko senco ter nepozaben vonj sivke v zraku, ki je tako značilen za ta otok in tedaj še kristalno čisto morje.

Tu pa sem srečna v družbi s svojo punčko Beti, ki sem jo imela zelo rada. Beti je bila iz gume in kot taka zelo praktična za na plažo in za v morje. Tedaj sem še plavala z obročem. Spominjam pa se tudi nekega neljubega dogodka s tega lepega dopusta. Vsem skupaj sem na plaži vztrajno težila, da hočem imeti kopalke z nedrčkom, enako, kot to nosijo vse ostale ženske. Oče me je nazadnje peljal na samo v kabino in me na štiri oči pošteno oštel ter me tako na hitro utišal.

Očitno se mi je zelo mudilo v svet odraslih.

Slovarček:

• brod: hrvaška beseda za ladjo

Viri:

• Ljubica in Uroš Domicelj

Prispevek je napisala: Jasna Kalemba Lavrenčič.

Kraj: mesto Hvar
Datum: september 1959
Avtor: Ljubica in Uroš Domicelj
Zbirka: Jasna Kalemba Lavrenčič
Skenirano: 8. 3. 2021 (Janez Lavrenčič)
Oblika: skenirana datoteka

Leta 1958 je Levstkovo trgovino prevzelo TP Škocjan in jo prenovilo. V skladu s tedanjo socialistično gradnjo je lesena okna in vrata zamenjalo z aluminijastimi. Podjetje je v prostorih trgovine uredilo prodajalno »Tehnični material« Rakek. Poslovati je začela 31. maja 1966. Prav tam je bila urejena »Samopostrežba II« in je pričela s poslovanjem 19. novembra 1966. Do ustanovitve prodajalne je prišlo po izločitvi prodajalne z železnino.

Po osamosvojitvi je na Rakeku ostala le še ena sama trgovina – ta v Levstkovi hiši. Razširila se je leta 1997, ko je z delovanjem prenehala trgovina “Tehnični material”.

Pred železnino, kot smo imenovali Trgovino s tehničnim materialom, so zložene salonitke. Te so bile popularna strešna kritina v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja. To vsaj približno pomaga pri določanju datuma nastanka fotografije.

Bom kar povedala tako, kot je bilo. Tisti, ki me poznajo vedo, da sem direktna. V železnini je bil zaposlen Andrej Modic, Nejc po domače. Pri njem si dobil res vse in še prijazen je bil. Tam sem kupila kljuke za vsa vrata v hiši. Tako so lepe. Malo kičaste, ampak jaz priznam, da imam rada kič. Saj ga imajo drugi tudi, sicer ga ne bi bilo povsod toliko, le priznajo ne. Okovje je narejeno iz mesinga (Boš že videla, ko jo boš pucala! je rekla mama), kljuka sama pa iz brclana. Ko sem jih kupila, sem prvo celo pregledala. Ne vem, kaj se mi je motalo po glavi, da sem vprašala, kje je pa ključ. Obrnila sva vso škatlo, ni ga bilo. Nejc je rekel, da gre po drugo škatlo. Tudi tam ga ni bilo, ne v tretji in ne v četrti. Potem pa le pravi: »Kaj me pa mešaš. Ključ je vendar pri ključavnici!« Kristapana! Saj res. Takrat je tudi meni potegnilo. Ni bil hud, sva se pa nasmejala samemu sebi.

Nekoč je šla mama po eno vrečo cementa. Nejc jo je vprašal, kako bo peljala domov. Povedala je, da ko bomo prišli iz službe, bo prišel nekdo z avtom. »Bom jaz pripeljal, ko bom šel domov.« In je, še pod streho ji je spravil.

Slovarček:

• TP: trgovsko podjetje
• mesing: medenina
• brclan: porcelan

Viri:

• Tone Gornik

Kraj: Rakek
Datum: 1972
Avtor: neznan
Zbirka: Tone Gornik
Skenirano: neznano
Oblika: skenirana datoteka

26. 5. 1899 je Heinrich Schollmayer poslal bolj skopo napisano dopisnico soprogi Marii. Maria je bila hčerka gozdarskega direktorja posestva Snežnik Jožefa Obereigner-ja.

Jožef pl. Obereigner se je rodil 30. januarja 1845 v Podebradih na Češkem, kjer je bil njegov oče župan. Po šolanju v domačem kraju in Pragi se je 1863 leta vpisal na Gozdarsko akademijo v Tharandtu v Nemčiji, jo po dveh letih končal in prejel srebrno odlikovanje za marljivost in lepo vedenje. Zaposlil se je kot gozdarski nadzornik v Bukovini in se 24. septembra 1868 poročil z le nekaj dni starejšo sovaščanko Pavlino Bouček, rojeno 13. januarja 1845. Že tu so se jima rodili trije otroci: Marie (15. avgusta 1869), Miloš (2. maja 1871) in Zdenka (24. julija 1872). V Snežniku pa sta se rodila še dva sinova: Jožef (12. marca 1874) in Henrik (15. julija 1875).

Pa se vrnimo v Bukovino. V maju 1872 je Jožef Obereigner dobil pobudo direktorja tharandtske gozdarske akademije, da naj se poteguje za službeno mesto gozdarskega mojstra na knežjem posestvu Schönburg Waldenburgov Snežnik na Kranjskem. Že v naslednjem mesecu mu je bilo to službeno mesto odobreno in 15. oktobra 1872 je prevzel komaj 27 let star mož vodstvo enega največjih gospostev na Kranjskem, ki ga je upravljal do konca svojega življenja. Z družino se je nastanil v gozdarski hiši v parku poleg grajske stavbe, ki jo je dal zgraditi princ Jurij po prevzemu posestva. Najprej je moral dokončati odkup gozdnih in pašnih služnosti, tako, da je ostalo snežniškemu veleposestvu 15.471 ha velika zaokrožena gozdna posest, potem pa se je lotil odpiranja gozdov s cestami in po gozdnem prostranstvu gradnjo gozdarskih naselbin, v katerih so prebivali gozdarji, ki so nadzirali gozdove in lov. Princi so bili z njegovim delom zelo zadovoljni. Poleg službene dejavnosti je našel čas tudi za delovanje v javnem življenju, že leta 1875 je sodeloval pri ustanavljanju Kranjsko-primorskega gozdarskega društva in bil vse odtlej član odbora. Večkrat je bil imenovan v izpitno komisijo pri državnih izpitih za gozdarske upravitelje, gozdarske čuvaje in pomočnike. Dejaven je bil tudi kot predsednik okrožne komisije za ceste in kot občinski svetnik v Starem trgu; zato je bil cenjen in spoštovan. Leta 1891 je dobil viteški križec Franca Jožefa.

Tokrat malce drugačen pogled na Schollmayerja. Dvanajst let za Obereignerjem, to je maja 1884 je prišel na Snežnik Heinrich Schollmayer, ki se je 21. maja 1887 poročil  z najstarejšo hčerko Jožefa in Pavline Obereigner, Mario in jo odpeljal na Mašun. Imela sta štiri otroke: Franz (1888-1958), Etbin (1890-1921), Margarethe (1893-1962) in Heinrich Heimar (1896-1918). 12. junija 1902 je poklical princ Herman Schollmayerja in mu povedal, da je povišan v gozdarskega mojstra in septembra Schollmayerjevi zapustijo Mašun in se preselijo na Snežnik. Na eni strani napredovanje, na drugi strani žalost in izguba. V mesecu dni umreta Jožef Obereigner (15. februar 1903) in njegova hčerka, Schollmayerjeva žena Maria (18. marec 1903). Že 16. februarja je poslal princ Schollmayerju uradno navodilo, da naj prevzame upravljanje posestva.

Na poletje se je vrnila v grad grajska gospoda in gospe (družina Schönburg Waldenburg je zimo preživljala doma v Hermsdorfu blizu Dresdna), ki so imeli sedaj novo temo pogovora: kaj bo storil mladi vdovec? Ali se znova poroči in s katero? Angelika Hribar zapiše:

»5 julija 1903 Schollmayer zaupa dnevniku, da je prišla grofica Lichtenberg po kosilu v gradu k njemu na kavo vsa razburjena, češ da sta jo gospa princesa in njena prijateljica gospa višja svetnica Kohl nagovarjali, naj Schollmayerja pregovori, da naj se poroči s Karlino Vilhar iz Prezida. Nato se je odpeljala domov. Drugi dan se je Schollmayer podal v Kočo vas, da grofico pomiri, naj jo ne skrbi glede poroke s Karlino, ker ne bo nič iz tega.«

Nadaljevanje poznamo, grofica Lichtenberg je Schollmayerja posinovila.

Angelika Hribar, pravnukinja Obereignerja nam predstavi tudi odnose med gozdarjem in nadgozdarjem Schollmayerjem in gozdarskim direktorjem snežniškega posestva Obereignerjem. Pravi, da sta bila zelo različne osebnosti, Obereigner skromen in dobrodušen, Schollmayer pa precej častihlepen. Temu pritrjuje tudi želja, ko je po posinovljenju želel postati grof, česar pa mu cesar ni odobril.

Zamere Schollmayerja do Obereignerja segajo v čas prihoda na Snežnik, ko ga je ta poslal v divjino na Mašun. Tega mu verjetno ni nikoli odpustil. Od Obereignerja je stalno pričakoval napredovanje in povišanje plače. Celo žena Maria je morala pisati o tem očetu, pa je dobila negativen odgovor, saj je bilo Obereignerju takšno moledovanje pri princu pod častjo. Na drugi strani pa je Schollmayer stalno prosil princa za kakšen dodatek, za nabavo pohištva, za šolnino ali za povračilo bolniških stroškov. Ko je odhajal Obereigner na dopust, ga je zamenjeval Schollmayer. Tako je Schollmayer 31. avgusta 1902 pisal princu Hermanu, da je Obereigner opravil primopredajo zelo površno, da si zanj sploh ni vzel časa, da Obereigner dela po svoje, da ne predloži načrtov in predračunov najprej lastniku, t.j. princu, kar je prva dolžnost upravnika posestva.

Zakaj je Schollmayer to počel? Verjetno si je želel Obereignerjev položaj!? Po spletu nesrečnih okoliščin, ga je že naslednje leto tudi dobil!

Snega je bilo na Mašunu obilo. Angelika Hribar v Kroniki zapiše: »V februarju in marcu je bilo ponavadi največ snega in le s težavo so se konji in ljudje prebijali skozenj.«

3. marca 1895 napiše v dnevnik:

“Zima 1894/95 je najbolj nenavadna, kar sem jih doživela v teh desetih letih na Mašunu. Ni tako mrzla, vendar ogromno snega, tako da sega preko oken v pritličju (ca. 3 m). O prometnih povezavah že dolgo ni govora. Tudi peš je nenavadno težko. 25. februarja sta šla Peter Tomšič in njegov sin iz Bača preko Mašuna v Leskovo dolino in tja sta še nekako prišla. Naslednje jutro sta se že ob petih napotila iz Kozarišč nazaj po isti poti, toda medtem je močno snežilo, tako da sta potrebovala do Strmega klanca (14 km) trinajst ur; tam ju je presenetila noč. Od Strmega klanca do Mašuna (4 km) sta potrebovala še dvanajst ur. Zjutraj ob pol šestih so nas zbudili klici na pomoč; uboga popotnika sta srečno prišla do Mašunskega sedla, vendar sta bila tako otopela, da nista vedela, kje sta. Vsi smo jima hiteli pomagat in ju srečno spravili pod streho. Bila sta polnih 25 ur na poti in 36 ur nista ničesar pojedla, le popila sta skodelico kave. Pri nas sta si hitro opomogla, tako da sta že popoldne odšla domov. Neverjetno, koliko ti ljudje zdržijo.

Tudi konji s sanmi niso vedno mogli predreti poti, tako so morali še delavci ročno kidati sneg. Tisto leto je moralo priti 22 delavcev s Snežnika, da so odkopali Mašunce. Promet je moral stalno teči, saj so Mašunci dobivali pomemben del hrane iz Snežnika.

Na Mašunu so Schollmayerjevi pridelovali zelje, korenje, krompir, pa verjetno še kakšno drugo zelenjavo, imeli so krave in prašiče, pozimi so imeli koline. Angelika Hribar zapiše:

»Poseben praznik je bilo tudi jesensko spravilo krompirja na Mašunu, saj so se konji in delavci spomladi dovolj namučili, da so zorali njive in jih pognojili, ko je še v maju dostikrat snežilo. Tako so 5. oktobra 1898 namesto dopoldanske malice v hiši, z otroki pekli krompir zunaj na njivi. Pozneje so to počeli tudi na izletih in 23. septembra gre večja družba v Grdo drago, kjer ostanejo ves dan in imajo tam piknik, kjer pečejo krompir in se zelo dobro zabavajo.«

Gozdarska kolonija Mašun se je od začetka izgradnje 1874, ko so gradnjo porušili Knežani, stalno dograjevala, povečevala in posodabljala.

Marie in Heinrich Schollmayer sta si lepo uredila bivališče na Mašunu, saj so ju pogosto obiskovali pomembni gostje, ki so na Mašunu tudi prenočili. Na Mašunu so imeli knezi posebno lovsko sobo in sobe za prenočevanje teh gostov, zanje so skrbeli Schollmayerjevi. Med najbolj priljubljenimi Schollmayerjevimi gosti je bil vojvoda Heinrich zu Mecklenburg, ki se je po uspešnem lovu na jelene 18. julija 1899 povzpel tudi na Snežnik. Na Snežnik so hodili mnogi domači in tuji turisti in se redno ustavljali tja in nazaj na Mašunu, kjer jih je Schollmayer pogosto “hočeš nočeš” sprejemal pod streho. Na Mašunu je sicer stala ob cesti majhna gostilna že od leta 1890, ki jo je imel v najemu krčmar iz Pivke, vendar so se turisti rajši zadrževali pri Schollmayerjevi družini. Ob tem je zanimiv zapis Angelike Hribar: 

V pismu 8. julija 1901 piše Schollmayer princu Hermanu, da je pred dvema dnevoma prišel na Mašun “gospod gozdarski direktor” (t.j. J. Obereigner) med drugim zato, da bi izbral prostor za planinsko kočo (“Touristenhaus”), ki jo želi zgraditi slovensko planinsko društvo iz Ljubljane na gosposkih tleh. Povsem “privatno” mu svetuje, naj pogodba vsebuje tudi določilo glede izobešanja zastave, ker predvideva, da bodo slovenski planinci hoteli na tej koči izobesiti slovansko trobojnico, kar pa bi lahko povzročilo neljube pripombe pri številnih nemških obiskovalcih. Ta člen v pogodbi naj bi se glasil nekako takole: “Gospodarji Snežnika, ki omogočajo turistom vseh narodov povsem svoboden dostop do alpskega sveta Kranjskega Snežnika, si prav iz tega razloga pridržujejo pravico, da se na gosposkem ozemlju smejo izobešati samo barve lastnika posestva ali avstrijske cesarske hiše. Izobešanje drugih zastav ni dovoljeno.” 

Tudi to kaže na ne prav korekten odnos med zetom Schollmayerjem in direktorjem, obenem tastom Obereignerjem, pa tudi Schollmayerjev odnos do slovenstva.

Viri:

• Hribar, A., 2000. Gozdarski direktor posestva Snežnik Jožef Obereigner in njegova rodbina. Kronika 1-2, str. 42-56.
• Kačičnik Gabrič, A., 2004- O kmečkih dolgovih nekoliko drugače. Problem servitutnih pravic na posestvu Snežnik. Knjižnica “Kronike” 8. 206 s.
• Razglednico hrani Narodna in univerzitetna knjižnica, Slikovna zbirka; dostopno na: https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-OAWUAMWA.

Kraj: Mašun
Datum: 1899
Avtor: neznan
Zbirka: dLib – NUK
Skenirano: neznano
Oblika: skenirana datoteka

Tole smo podedovali po atovi teti. Na spletu sem našla mnogo različnih bajonetov. Nekateri stanejo tudi do 1500 evrov. Ampak ne tako zanikrni kot tale. Potem mi je moj nezakonski mož razširil obzorje, pravzaprav me je zatolkel, ko mi je povedal, da to ni nikakršen bajonet temveč čisto navaden pionirski nož. Hvala, prj’atu. Bivši. Takoj sem se spomnila, da je ata res z njim ražnje špičil.

Na sliki je model pionirske sablje M. 1915. Z njo so bili opremljeni pionirji (terenski inženirji) avstro-ogrske vojske. Poveljevali so jim usposobljeni rudarski inženirji iz premogovnikov. Čeprav je bilo takšno sabljo po potrebi mogoče uporabiti kot orožje, je bilo v prvi vrsti namenjeno orodju. Njihovo močno, široko, mačeti podobno rezilo je bilo zasnovano za naloge, kot sta rezanje in čiščenje grmičevja. Pionirske enote so bile tehnične enote avstro-ogrske vojske. Njihov slogan je bil: »Razčistili vam bomo pot!«

Leta 1893 je imela avstro-ogrska vojska 15 pionirskih bataljonov. Vojno ministrstvo je izdalo odločbe, v katerih so bile natančno določene njihove naloge: gradnja mostov, razna utrdbena dela, kopanje jarkov in kavern na fronti in v zaledju. Sledila je reforma inženircev leta 1912. Ostalo je le še osem inženirskih bataljonov. Preostalo osebje in naloge so predali novoustanovljenim saper bataljonom. Pionirjem je ostala le še gradnja vojaških in začasnih mostov, prehodi vseh vrst in podpora železniškemu polku pri gradnji železniških mostov. Najmlajši je bil inženirski bataljon št. 15, ustanovljen leta 1914 v Garnizonu Sarajevo.

Slovarček:

• kaverna: jama, navadno vdolbena v skalnat teren, za zaščito pred artilerijskim ali letalskim napadom, zaklonišče
• saperji: pripadniki vojaške enote, ki kopljejo jarke ali rove proti nasprotnikovim položajem; iz francoske besede “saper” – tisti, ki delajo z lopato, kopljejo pod zemljo

Viri:

• https://de.wikipedia.org/wiki/K.u.k._Pioniere

Kraj: Rakek
Datum: 1915
Avtor: Miloš Toni
Zbirka: Ivanka Gantar
Fotografirano: 5. 10. 2020
Oblika: fotografija

Na sliki je pivnik s sliko zajčka Jelke Reichman in pesmico Vojana Arharja. Založil in učencem razdelil jih je Republiški odbor Rdečega križa.

Sem Repko zajček mlad,
si zobe čistim rad,
posebno še zvečer,
s krtačko venomer.

Mi za kolače ni,
le repa mi diši,
moj dom sta dol in breg,
zobje kot beli sneg.

Poleg svojega prvotnega namena naj bi slika in pesmica vzpodbudila otroke k umivanju zob. To v tistih časih ni bilo tako samoumevno kot danes.

Namen pivnika je bil popivnati napisano, da se besedilo ni spackalo. Ko sem začela hoditi v šolo, smo v prvem razredu pisali še s peresom. Pomočil si ga v črnilnik, malo podrgnil po vratu stekleničke, da ni bilo preveč črnila na njem in začel pisati. Vsaj mislil si, da bo tako. Ko si prinesel pero do zvezka, je običajno naredilo »plonk« in velika packa črnila, ki je bilo sicer modro, je bila sredi lista. Tu tudi pivnik ni pomagal. Naslednje leto smo že lahko pisali z nalivnim peresom in tedaj je pivnik lahko pokazal, čemu je namenjen. Velikokrat je ostal cel stavek na pivniku, v zrcalni podobi. To se je pokazalo kot neprecenljivo v številnih detektivskih zgodbah. Tudi v kratki zgodbi Sherlocka Holmesa z naslovom Pogrešane tri četrtine. Uporabljajo jih v kozmetiki, okultnih ritualih, za kemične analize, v slikarstvu in kot drogo, npr. LSD. Prvič jih omenjajo v 15. stoletju v Angliji. »Izumili« so ga po naključju. Delavec papirnice je v mlin dodal premalo dodatka, ki deluje kot glazura, da lahko pišemo po papirju. Papir je postal vpojen in zavrgli so celo serijo. Nekdo drugi, ki je bil zagotovo Škot in se mu je zdelo škoda papirja pa je ugotovil, da izdelek odlično vpija črnilo. Začeli so ga uporabljati za pivnanje tekstov namesto mivke, ki so jo so predhodno uporabljali za sušenje črnila.

Slovarček:

• LSD droga: je dietilamid lizergične kisline in je močna psihedelična substanca, kar pomeni, da spremeni način sprejemanja in zaznavanja okolice.
• psihedeličen: nanašajoč se na delovanje, učinkovanje mamil na človekovo duševnost
• RKS: Rdeči križ Slovenije

Viri:

• https://en.wikipedia.org/wiki/Blotting_paper

Kraj: Rakek
Datum: 1970
Avtor: Republiški odbor RKS
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 12. 11. 2020
Oblika: predmet

Na sliki, kjer na poštnem žigu najdemo datum z letnico 1917, sta dva fanta iz Vrhnike pri Ložu: na levi Pojetov Jernej, na desni njegov sovaščan Anton Avsec, po domače Oščev (domačini izgovarjamo to domačijsko ime Uoščieu).

Anton, rojen 10. januarja 1907 je, potem ko se je pri trgovcu Werliju v Cerknici izučil za trgovskega pomočnika in prav tam spoznal Francko Hacetovo iz Selščka, ki je služila kot hišna pri sodniku in hodila v trgovino nabavljat za gospodinjstvo, postal njen mož in oče Antona Avsca mlajšega. Po poroki sta krajši čas stanovala v Selščku, potem pa v Vrhniki, v soseščini Oščeve domačije, kjer sta živela Tončkova stara starša.

Anton in Frančiška Avsec sta imela sedem otrok. O prvorojencu Antonu smo že nekaj napisali, njemu sta sledili dvojčici, ki sta kmalu po rojstvu umrli, za njima se je leta 1934 rodil Maks, ki je padel v vojaškem taborišču v Cerulaku pod Dol. Poljanam ob začetku vojne. Za Maksom sta se leta 1937 rodili Vanda in leta 1940 Marija. Novembra 1942 je v civilnem logorju oziroma v Slivniškem bataljonu sredi snežniških gozdov prišel na svet še Nikolaj – Niko, ki je umrl leta 1946.

A vrnimo se malo nazaj:

Mlada družina si je v Vrhniki uredila življenje v najeti sobi pri Baštkovih. Rojevali so se otroci, a je aktivni in razgledani družinski oče vedno našel čas tudi za glasbeno udejstvovanje – še mlad v Starem trgu, potem je imel v Selščku pevski zbor in nato glasbeno dejavnost nadaljeval tudi v Vrhniki z muzikanti, ki so pogosto vadili kar pri njem doma. Najstarejši sin, takrat še predšolski deček, se spominja teh časov:

Oče je bil tudi član kvarteta, v katerem so bili še oče poznejšega Oščevega zeta Zabukovec, pa Lojze Strle iz Viševka, ki je potem padel na Primorskem in še eden. Večja skupina je imela tamburice, kitaro, berdo in harmoniko … Nastopali so pri DPD Svobodi, vadili pa doma v Vrhniki oziroma v Starem trgu. Naučili so se pesmi, ki jih imajo nekatere še danes v programu Prifarski muzikantje, in hodili igrat daleč naokoli, vse tja do Delnic, kjer so bili še posebno navdušeni nad tamburicami. Moj oče in Lojze Strle, Potoškin, sta bila zelo dobra prijatelja. Lojze je bil precej nabrit in je včasih izsilil od očeta denar za liter vina, ob katerem je potem osem fantov v gostilni sedelo vse nedeljsko popoldne – vina je bilo ravno toliko, da so si omočili jezike …

V bližnjo gostilno pri Anžetovih so radi prihajali veseljačit Potočani, pa je včasih domača hči Rezka pritekla k nam poklicat muzikante, naj pridejo k njim igrat v oštarijo. Kako je bilo potem tam veselo! … Godci pa so za plačilo dobili pijačo in malico.

Ko je družinski oče Anton zbolel za TBC in se dolgo zdravil na Golniku, se je tam naučil esperanta. Zanj ga je menda navdušil Haas, brat Titove takratne žene Herte. Anton si je sam napisal esperantski slovarček, si dopisoval z drugimi esperantisti in se jezika naučil dovolj dobro, da bi lahko poučeval tudi druge. Tako bi v življenju lahko izbiral med tremi službami: trgovsko, glasbeno in poučevanjem esperanta – če se ne bi zasukalo čisto drugače …

Anton Avsec st. se je v takratnem časopisu Mladina dne 11. marca 1937 oglasil s člankom, s katerim je pozdravil ustanovitev te publikacije, ki je “organizator mladine in ki se bori proti izkoriščanju in fašizmu”. Čeprav je bil hud jetični bolnik, so ga zaradi tega članka zaprli v sodne zapore v Ložu … To takrat ni bilo nič posebnega. Policijske oblasti je skrbelo le, da so jetniške prostore dobro razkužili za njim … Sin se spominja tistega dne:

Ko so ga prišli trije žandarji aretirat in ga odgnali, sem šel za njimi in jokal, naj ga spustijo … V Markovcu so ljudje stali ob cesti in vpili na žandarje, kaj je zdaj to – kam ženejo tako bolnega človeka? Potem so se žandarji na poti v Lož izognili Staremu trgu in očeta gnali za vasjo po stari poti pod Malim Vrhkom …

Kot da je bilo včeraj, pa se prof. Anton Avsec ml. spominja dneva, ko je pet let pozneje gorela Vrhnika:

Ko so Italijani leta 1942 požigali Vrhniko, jih je vodil častnik Chiodi, tisti, ki je nosil brado – ohranile so se namreč slike njegove dejavnosti v Loški dolini … Sistematično so delali: en dan so pobirali moške in jih odgnali v Stari trg, naslednjega dne so jih sortirali – ene so streljali, druge poslali na Rab ali v zapore. Vsak dan so prišli v eno vas. Mi pa smo bili na njivah in ko je v daljavi zaregljal mitraljez, so ženske začele glasno jokati, ker so vedele, da spet pobijajo vaščane iz doline …

Tistega dne so prišli do hiše, kjer smo živeli: Chiodi, en vojak z otepom slame in drugi s kanto bencina. Oče je ležal bolan, in ko je prišel Chiodi do njega, mu je rekel nekaj kot: “Io sono marito – malato – tuberculosa!” Uspelo se mu je otresti aretacije in streljanja, kajti častnik je pomignil vojakoma ven iz sobe: “Via!” … Ne pa tudi požigalcev – ker je bil iz te hiše Petruščkov oče v partizanih, so tudi Baštkovo vseeno požgali in vsi smo z mnogimi drugimi vaščani vred ostali brez strehe nad glavo … Naslednjega dne so požigali Dolenje Poljane in mi v Vrhniki smo nemo gledali kako so za grebenom Racne gore v dopoldansko nebo leteli goreči škopniki in padali daleč dol na vrhniško polje …

Drugi dan so Italijani gnali Valkovega očeta iz Markovca po pobočju Racne gore, da jim mora kazati pot v partizanski logor. Gledali smo, kako se je kolona počasi pomikala po poti proti Poljanam. Kar naenkrat zaropota orožje kot strela, da smo v strahu ostrmeli … Stari oče je šel malo po tistem, ko je streljanje potihnilo, pogledat po zavrtih, pa se iz nasprotne smeri, od gozda sem, prikaže Valkov Matija. Stari oče vpraša, če ve, kaj je bilo tisto streljanje, Valkov pa pravi: “Mene so hoteli ubiti, pa sem jim ušel! … Ne bom jim šel menda kazat poti v partizanski logor, kjer imam sina!” Potem je pogumni mož odšel proti Koča vasi in Špetnakovi žagi … To je bilo drugi dan po požigu Poljan …

Potem, ko so nekaj časa bivali čebelnjaku, so Avščevi 2. septembra 1942 organizirano in v spremstvu terencev in partizanov šli z drugimi družinami vred v gozd, saj so bili enako ogroženi kot družine tistih, ki so se že pridružili partizanom in je zanje veljalo, da “naj partizani samo nekaj mignejo, pa bomo pobili vse njihove družine”. Takih dogodkov nikoli ne pozabiš:

Najprej smo se dva dni umikali proti Hrvaški. Naš prvi tabor je bil blizu Sokolov pri Gerovem v Gorskem Kotarju. Tam smo si pripravili zelo zasilno ležišče na robu vrtače in oče ga je s pomočjo nekih rogovil malo dvignil, da bi voda odtekala in nismo ležali ravno na tleh. Potem je dva dni pozneje močno deževalo in mami je ponoči za vrat prilezel močerad! Ona je vrisnila, ko ga je začutila, oče pa ji seže za obleko, potegne žival ven in jo molče vrže stran – nikomur ni nič povedal, da ne bi vznemirjal še drugih … Pircov Tine, urmohar, pa je imel s seboj zložljiv mornariški monokel, pa smo potem skozenj z navpične Sokolanske stene gledali Italijane v Gerovem … Tudi nam otrokom je dovolil …

Z nami je bil tam tudi Lojze Vrhovec, ki je spretno ujel dvoje zapuščene že napol podivjane pasoče se robnice … Pri požganih in izseljenih Sokolih smo našli na drevesih pečene slive in se jih najedli, kar je nekaterim povzročilo kar resne prebavne motnje … Takrat je bilo načrtovano, da gremo v Liko, v Drežnico, ker pa je bila cesta Zagreb – Reka, imenovana luizijana, tedaj neprehodna zaradi ofenzive, so se izvidniki vrnili in tudi mi smo morali v drugo smer, nazaj v Slovenijo. Vrnili pa smo se tudi zaradi propagande, da so nas pobili, ko smo kar izginili, po drugi strani pa bi bilo v Liki tudi veliko težje priti do hrane in oskrbe …

V Šimanovih dolinah pod Snežnikom je potem partizansko vodstvo z Janezom Hribarjem na čelu poskrbelo, da bi družine imele primerne pogoje za prezimovanje. Lokacija je bila dovolj blizu Babne Police, da je bila za nekaj časa mogoča oskrba s hrano, saj so ob požigu vasi in internaciji Poličanov na Rab ostale posejane in obdelane njive. Vendar so takrat Italijani po Loški dolini ropali vse kar jim je prišlo v doseg roke – polovili so ribe, pobirali pridelke po njivah, masovno klali živino in meso spravljali v Korletovo ledenico … Tako zelo so plenili, da je prišlo do spora med oblastjo in vojsko. Komisar Kržič, imenovan od okupatorske oblasti, se je pritožil na vojaško komando v Logatcu, da zaradi italijanskega ropanja ne morejo več oskrbovati prebivalcev občine. Potem so Italijani nekoliko odnehali, imeli pa so pripravljen zelo natančen popis vsega premičnega premoženja krajanov.

Civilni logor v Šimanovih dolinah se je torej najprej oskrboval z Babne Police, pozneje pa so hodili tudi na rekvizicije (med drugim v Koča vas). Ko ni bilo blizu Italijanov, so partizani in terenci na Polici poželi in omlatili žito, pozneje izkopali tudi krompir in ga začasno shranili v s slamo obloženo zasipnico kar na njivi. Nekaj pozneje je k njim prihajal tudi lovec – ostrostrelec Viktor Kraševec *, ki je bil takrat v Gorskem Kotarju že znan partizan, in nastreljal divjačine. Tako so prebivalci logorja nekaj časa jedli neslano, a vseeno toplo in hranljivo mesno juho in meso. Ves čas pa je bila težava z vodo.

Organizacija življenja v taborišču je bila povsem vojaška, čeprav je bilo le malo njegovih prebivalcev oboroženih. Postavili so veliko barako, ki je nudila najosnovnejše zavetje družinam, Avščevi pa so zaradi očetove nalezljive tuberkuloze bivali malo drugače:

Imeli smo posebej kolibo, stran od drugih, malo višje na robu, spodaj pa so Mažkov Ivan in Babnopoljci naredili barako za ostale. Mama je bila noseča in je novembra rodila brata Nika v tisti naši kolibi v gozdu. Z njo je bila babica Francka Paternost, ki je bila prav tako prebivalka našega logorja in otrok je preživel najhujše, a je umrl konec leta 1946, ker je bil ves čas podhranjen, saj je mama na svoji kalvariji le reko imela dovolj mleka in hrane zanj in zase. V civilnem logorju pod Snežnikom sta se poleg mojega brata rodila vsaj še dva otroka: Malnarjeva Jelka avgusta 1943 in Pekov Goran iz Prezida …

Kljub naraščajočemu skrajnemu pomanjkanju in nevzdržnim razmeram so ljudje v civilnem logorju ohranili smisel za humor. Oče Pekov Frane je bil nekoliko nenavadna pojava: bolj majhen, oborožen z dolgo staro italijansko puško in obut v škornje do kolen, pa so se drugi hecali z njim in on z njimi. Takole je rekel: »Je ta puška za ponoči fajn: eden jo drži za cev, drugi za kopito …pa se ne zgubita!” Z nami je bil na teh pohodih, ko se je civilni logor premikal z ene lokacije na drugo, tudi Virtov France, ki je bil velik fokslar. Kadar smo počivali, smo se potem, ko smo zakurili ogenjček, tudi slekli, da bi obirali uši. On je vsakokrat okarakteriziral svoje in tuje uši kot Musolinijeve, Hitlerjeve in podobno … Tudi njegovo duhovito mater sem spoznal še pred vojno. Nekoč Virtov oče pride domov, pa pravi: »Helenica, a bi mi aržet zašila?« Ona gre, pa pride hitro nazaj: »Sem že naredila!« … »Ja, kaj pa si…?!« … Pa mu je od zunaj žep zašila, da ni mogel vanj!.. Imela je šnof tobak, pa smo otroci fehtali in je dala tudi nam. Potem si kihal in bilo je kar dobro, posebno če si bil prehlajen, saj se je nos odprl …

V civilnem logorju je bila s sorodniki Mavričevimi tudi družina Iva Slavca – Jokla**, ki je prebegnila z Gorenjske pred gestapom. Žena Mara je imela deset mesecev starega sina. Jokl, ki je bil komandant bataljona, je bil okoli 10. septembra 1942 na Babni Polici težko ranjen in je tam obležal nezavesten. Italijanski fašist iz bloške enote, ki je bil tam, mu je vzel obleko, sezul čevlje in odrezal palec na nogi. Jokl je ponoči prišel k zavesti in se odvlekel v Jermendol. Tam sta bili doma mama in hčerka, ki pa sta ob pogledu nanj skoraj padli skupaj, misleč, da je živ mrlič. Bil je ves okrvavljen, ranjen od mine in slečen, saj mu je fašist pobral vse. Potem je ena od njiju šla na javko, da so ranjenca odpeljali v zasilno bolnico, kjer je počasi okreval.

Tistega strašnega 19. decembra 1942, ko so belogardisti in Italijani napadli civilni logor partizanskih družin v Šimanovih dolinah pod Snežnikom, se je za Avščeve zrušil svet: očeta Antona so, težkega bolnika, ležečega na pogradu ustrelili, mamo z otroki pa ujeli in odgnali v Čabar. Samo Tonček je z drugimi srečno pobegnil, a se je za dolgo ločil od družine:

Ob napadu na taborišče, ko so v tistem deževnem dnevu ubili našega očeta, so aretirali tudi mamo z dojenčkom in sestrama, vsi ostali prebivalci civilnega logorja pa smo uspeli pobegniti, saj nas je stražar pravočasno opozoril s streli, hkrati pa je med nas pritekel še Ravšeljnov Ivan vpijoč:”Uzbuna, uzbuna!!” Jaz niti nisem razumel, kaj pomeni “uzbuna”, samo videl sem, kako so ljudje planili na noge in v beg. Ko sem ga zagledal, sem tudi jaz skočil dol, začelo se je streljanje, hotel sem iti za drugimi v hrib … Nek borec iz Lukovega bataljona, rekonvalescent po pljučnici, ki je bival z nami, me je v tistem zgrabil za roko: “Počakaj!” Bila sva bila v mrtvem kotu, manj izpostavljena streljanju. Ko je to ponehalo, je rekel: “Zdaj!” in sva tudi midva planila v hrib. Prišla sva že blizu vrha, ko on ni mogel več, obležal je tam ves izčrpan. Videl sem, kako je hlastno sesal od deževja namočeni mah. Ko se je vse umirilo, sem šel po njegovih navodilih iskat druge: “Pod vrhom hriba malo na levo …” in res sem naletel na naše, ki so šli potem nazaj tudi ponj. Drugi so se po žlebu tiste ozke dolinke umaknili proti Milanovemu vrhu. Italijani in belogardisti jih tam niso mogli obkoliti in tako so se rešili.

Še pred napadom na sam logor so Italijani in belogardisti na nekoliko oddaljenem Županovem lazu prijeli pastirja Milana Matka – Melhiorja in dečka Jožeta Masla, brata poznejšega heroja Masla, ki sta pasla Pavličeve krave. Njihovega dragocenega mleka so bili deležni samo najmlajši begunci … Matka so potem na silvestrovo 1942 ustrelili v Starem trgu, do danes pa se je ohranilo italijansko poročilo o njegovi usmrtitvi …

Pobegle ostale družine so v spremstvu partizanov odšle na osvobojeno ozemlje v Belo krajino in na Dolenjsko, kjer so ostale do konca vojne, ujeto mamo Francko Avščevo s tremi otroki pa so Italijani in belogardisti odgnali v Čabar. Ko so ljudje tam videli mater, dve majhni hčerki in dojenčka, ki so jih nameravali poslati na Rab, so se čabranski veljaki, vključno s tamkajšnjim župnikom Kraljičem zelo zavzeli in izprosili, da so Avščevi ostali tam in so jim italijanski vojaki nekoliko pogledali skozi prste … Tako je bila mama potem z dojenčkom in eno deklico v italijanskem zaporu v Čabru, starejšo sestro pa je vzela k sebi družina Lojzeta Turka … Izgubljeni še ne dvanajstletni Tonček pa je šel tako kot ves Slivniški bataljon proti Dolenjski:

Ko smo prišli čez Kočevski Rog, smo se razdelili: eni so šli v Belo Krajino, drugi smo ostali v Poljanski dolini tako kot Belčevi in jaz, tretji so šli čez progo in na Dolenjsko, med njimi tudi naši sovaščani Petruščkovi. Jaz sem hotel za vsako ceno ostati med partizani, saj so vsi zelo skrbeli zame. Bili smo v Podturnu, v sobi pri Jernejčkovih sredi vasi, ko mi je komandant odreda Gregor Ravnihar rekel: “Boš pa tudi ti tukaj ostal!” Jaz sem ga lepo prosil, da ne, pa se je obrnil k Ivanu Kovačiču Efenki **, ki me je vprašal: “A si ti partizan?” “Sem!” “Kaj naredi partizan, ko dobi ukaz?!” “Uboga …” ” No, kaj je tebi ukazal komandant!?” … In tako sem ostal … Najprej pri starejši Gašperjevi teti, ki je bila sama, po kapitulaciji Italije pa so me dali k Šteklovi družini, kjer so me izredno lepo sprejeli. Delal sem z njimi vse in pridobil veliko izkušenj, saj so bili zelo razgledani.

Bil sem na Dvoru ravno takrat, ko so domobranci in Nemci napadli Žužemberk. Bili smo štirje, dva starejša. Z vozovi smo peljali kože v strojarno, ki je bila pod gradom v Žužemberku. Šel sem prvi in obtičal v vodi, ker je bil most porušen. Postavljena je bila brv za pešce, za vozove pa le piketi za oznako, kjer se je lahko prehajalo čez Krko … Moj konj je takrat zapeljal voz v vodo, nikakor pa ga nisem mogel spraviti iz nje in pri tem neuspešnem prizadevanju še izgubil tri kože. Sovoznik Bučarjev France mi je pomagal ven iz vode, potem pa smo šli takoj na desni breg. Ko smo ravno spet napregli, so udarili domobranci, streljali so vsevprek, a smo se nekako izmaknili in ušli. Na desni strani Krke je bilo par hiš in tam smo potem ostali čez noč. Ko se zasvitalo, je bilo treba takoj spet na pot, a tokrat meni ni bilo treba futrati konja, ker je starejši sovoznik vse uredil … Malo pozneje so si me starejši hoteli privoščiti, češ da ni res, da sem bil ob napadu na Dvoru. Toda na bližnji njivi s koruzo so se takrat prikrili tajnica Mihe Marinka in drugi in ona jim je potrdila, da sem bil res tam … Partizani so se ob tistem napadu umikali, precej jih je padlo in so jih čez dva dni pokopali v Kočevskih Poljanah. Na pogrebu je kot komisar korpusa govoril Janez Hribar …

Nekaj kasneje je bila spet hajka, a mene so kot ta malega z vozom poslali v Črmošnjice, da sem peljal nek material čez Krko. Pri tej vožnji me je bosanski konjiček, ki sem ga neprevidno udaril, kar ga je presenetilo, močno brcnil, da sem odletel proč in mi pri tem zlomil dve rebri …

Maja 1945 pa so me iz Podturna poslali čez Rog v Kočevje s pismom po zdravnika. Zbolela je Šteklova Johanca, ki je partizanom pekla kruh … Partizanske enote so se takrat iz Roga že pomaknile proti Beli Krajini. Tako sem moral jaz iz Podturna po zdravnika nazaj po tej poti. V Kočevju je bil na moje veselje na komandi mesta moj starejši rojak iz Loške doline Tone Zigmund, kateremu sem oddal pismo. Vprašal je, ali bi šel domov v Podturn. Oni so šli na Ljubljano in rad bi šel kar z njimi, a sem se odločil, da grem raje nazaj povedat, kako sem opravil. Med vračanjem sem se malo zmedel in nisem vedel, katera od treh gozdnih poti je prava, tako da sem vrnil v Kočevje in šel potem po cesti čez Suho krajino in prišel ven na Dvoru in k Šteklovim, kjer sem povedal, da sem pismo oddal …

Malo pozneje, junija, je pome prišla mama in me odpeljala domov v Loško dolino. Tudi zame, štirinajstletnika, se je vojna počasi končala …

Franc Avsec je na fronto v prvi svetovni vojni dobil sliko svojega brata Antona in njegovega prijatelja ter nekaj novic in lepe pozdrave. Očitno jo je od tam tudi srečno prinesel domov. Slika je preživela tudi drugo svetovno vojno in ohranila mladostno podobo ustreljenega Antona Avsca starejšega.

Tragedija civilnega logorja pod Snežnikom se je odrazila in ostala tudi v pisnih in likovnih odzivih občutljivih posameznikov. Pavličeva mati in tri hčere so ohranile spomin na ubitega očeta v dolgi žalostni pesmi. Tudi Ladica Petrič je napisala pesem očetu v slovo. Slikar Lojze Perko je upodobil smrt svojega prijatelja Antona Avsca, ki se je – še mladenič – tako kot on spogledoval s kiparjenjem in sta se pred vojno spoznala in zbližala v frizerskem salonu Perkovega brata. Prav tako je slikarka Marija Jelaska, Plosova iz Markovca, ustvarila serijo slik na temo civilnega logorja (Glej Obrh, letnik 1915, št. 5).

Vinko Šumrada – Radoš pa je v svoji zbirki pesmi iz NOB z naslovom Ulaka leta 1967 objavil tudi to pesem:

Vinko Šumrada Radoš si je v pesmi dovolil nekaj umetniške svobode, saj Avščeve kolibe niso zažgali. Njegovi tovariši, ki so se ob napadu umaknili precej daleč, so prišli naslednji dan pogledat v razdejano taborišče. Malo pozneje so v snegu, ki je zapadel, prišli tudi Avščevi in tam blizu onkraj poti so skupaj pokopali očeta, na gomilo pa navalili skal in kamenja, da je bil dobro pokrit. Po vojni je Mažkov Ivan njegove posmrtne ostanke v majhni krsti prinesel v dolino, kjer je Avščev oče končno dobil dostojen grob.

* Glej: Franci Strle: Partizanski volk samotar

** Jokl je bilo tudi partizansko ime bolj znanega Franca Popita, organizatorja KP in OF na Notranjskem.

*** Ivan Kovačič Efenka, slovenski partizan, podpolkovnik in narodni heroj, * 18. januar1921, Dolenji Podboršt pri Mirni Peči, † 14. november 1963, Ljubljana. Wikipedija.)

Slovarček:

• “Io sono marito – malato – tuberculosa!”: sem poročen – bolan – tuberkuloza
• urmohar: urar
• šnuoftebak: njuhanec
• aržet: žep
• fehtati: prosjačiti
• fokslar: šaljivec
• uzbuna: alarm, preplah
• futrati: krmiti

Viri:

• prof. Anton Avsec, Medvode, februar 20121, ustno
• Franci Strle et al. :Slivniški bataljon, 1973. Lož, Kovinoplastika.
• Vinko Šumrada – Radoš: Ulaka, 1967.

Kraj: ni znan, družina iz Vrhnike
Datum: okoli 1917
Avtor: ni znan
Zbirka: Tone Avsec
Skenirano: 3. 2. 2021
Oblika: fotografija

V osnovni šoli Cerknica so v šolskem letu 1968/69 učenci 1. a razreda začenjali svojo šolsko pot. V svoje varstvo jih je dobila razredničarka Jolanda Lah. Priimek Kebe se je v tem razredu ponovil kar štirikrat: Metoda, Sonja, Romana in Janez Kebe. Kam jih bo ponesla pot učenosti in kasneje pot življenja takrat še niso razmišljali. Pa tudi če bi, močno dvomim, da bi si kdo upal pomisliti na daljno Ameriko. Pa se je ravno to zgodilo. In tako imajo danes sošolca in prijatelja, ki že dobrih 45 let živi v Clevelandu. To smo omenili že ob predstavitvi 6. a razreda iz leta 1973/74. Kot smo izvedeli, se je pred par leti udeležil celo srečanja ob obletnici valete, ko je bil slučajno službeno nekje v Evropi. Upajmo, da se bo našla tudi kakšna slika iz tega srečanja.

Sedijo:

• Metoda Kebe,
• Sonja Kebe.

Druga vrsta:

• Tatjana Baraga,
• Ana Mevc in
• Jože Mekinda.

Tretja vrsta:

• Marko Dolničar,
• Beno Zorman,
• Tomaž Puc in
• Boris Kranjc.

Prva vrsta:

• Anica Opeka,
• Leonida Ivančič,
• Romana Kebe in
• Mira Mikše.

Druga vrsta:

• Miha Umek,
• Roman Petan,
• Valter Hrvatin in
• Anica Malc.

Tretja vrsta:

• Robi Simičak,
• Bojan Dragolič,
• Toni Zakrajšek in
• Jože Benčan.

Prva vrsta:

• Milenka Turšič,
• Janez Meden,
• Marta Godeša in
• Janez Kebe.

Za njimi v drugi vrsti stoji

• razredničarka Jolanda Lah.

Tretja vrsta:

• Ivan Švelc in
• Emil Urbanc.

Viri:

• Emil Urbanc

Kraj: Cerknica
Datum: 1968/69
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Osnovna šola Cerknica
Skenirano: 5. 5. 2015
Oblika: fotografija

Pogled na Grand hotel ob Blejskem jezeru.

Leta 1919 ga je kupila Jula Molnar, ga dogradila in mu dala ime Toplice. V njem je zgradila bazen v stilu rimskih kopališč in vanj napeljala termalno vodo izpod hotela. Ko je kralj Aleksander razglasil dvorec Suvobor (tudi Suhobor, danes Vila Bled) za letno rezidenco, je hotel Toplice postal zbirališče najvišjih politikov, plemičev in ostalih uglednih ljudi.

Jula je končala meščansko šolo in se pri svojem očetu naučila strategij v turizmu. S praktičnimi izkušnjami in naravno inteligenco je bila na nivoju vodje vrhunskega hotela. Znala je komunicirati z veljaki in preprostimi ljudmi. Bila je poštena in pravična. Osebje jo je imelo rado. Angleški in avstrijski gostje so jo seznanili z golfom in uredila je prvo igrišče za golf na Bledu. Med vojno je bila v hotelu nemška uprava. Po vojni so ga nacionalizirali in ponovno odprli za goste leta 1946. Tito je za svojo rezidenco izbral Vilo Bled. Mnogo svojih prijateljskih državnikov pa je pogostil v Grand hotelu Toplice. V njem so poleg ostalih prenočevali kralji, predsedniki držav in vlad, ministri, Nobelovi nagrajenci, znanstveniki, športniki, umetniki in filmske zvezde. Naj naštejem le nekatere: Bobby Fischer (šahovski velemojster in svetovni prvak), Arthur Miller (ameriški dramatik in soprog Marilyn Monroe), Pablo Neruda (pesnik in nobelovec), Agatha Christie (pisateljica), Franz Josef Strauss (predsednik pokrajinske vlade Bavarske), Abdulah bin Al-Hussein (jordanski kralj), Simon Wiesenthal (lovec na nacistične zločince zločince), Heinrich Harrer (avstrijski alpinist in pisec), Carlo Ponti (filmski producent, mož Sophie Loren), Vivien Leigh (igralka, najbolj znan je njen film V vrtincu), Cliff Richard (glasbenik), Ronald Sega (astronavt slovenskega porekla), Garry Kasparov (šahovski velemojster in svetovni prvak), Paul McCartney (glasbenik) in ne nazadnje najslavnejši slovenski zet Donald Trump (bivši predsednik ZDA).

Kadar grem kam na lastno željo, grem v knjižnico ali pa na vrt. Če sem šla na izlet, smo šli s sodelavci oziroma kot smo rekli »s službo«. Enkrat so nas peljali na Bled. Pravzaprav smo se tam ustavili, ko smo se vračali od nekje drugje. Sam kdo hudiča ve, od kje. Ne spomnim se vsega prav natančno. Avtobus je ustavil ob neki hiši ob gozdu. Zdaj pa pojdite kamor hočete, imate dve uri časa, potem se tu dobimo za odhod. Šest se nas je odpravilo na sprehod ob jezeru. Prišli smo čisto na drugo stran. Tam smo ugotovili, da nazaj ne bomo prepešačili v roku. Kaj zdaj? Lej, pravim, tamle je en gospod s pletnjo. Pojdimo se peljat. Odpeljal nas je skoraj do cilja. Ves čas sem bila tiho in pri miru, kar se mi ne dogaja prav pogosto, ker sem se bala, da se bomo prevrnili. Malo smo še popešačili, da smo se lahko napihovali, da smo tja in nazaj prišli v roku. Če nam je kdo verjel. Potem je direktor rekel, da se ne spodobi, da bi bili na Bledu, pa ne bi poizkusili njihovih kremšnit. On časti. Če je pa tako, smo vsi za. Odšli smo v slaščičarno, se posedli in tam jaz izjavim, da nočem kremšnite.
»Na Bledu boš pa ja jedla kremšnito.«
»Rajš nč.«

Nato sem jih spomnila. Naša mama je enkrat poizkusila narediti kremšnite. Ker so ji odlično uspele in so jih vsi hvalili, jih je potem kar naprej delala. Tudi v službo sem jih nosila. Tudi direktor jih je jedel, čeprav je imel čuden način. Kremšnito je na sredini potlačil z vilicami in zmešal. Na moje zgražanje je vedno dejal, da se kremšnite jé na tak način. Kako je mogel, ko pa je izgledalo, kot bi jo kdo izbruhal. Na Bledu sem ga spomnila, da imam kremšnit poln kufer že od doma in je tudi videti nočem. Ko je prišla natakarica, je naročil ne vem koliko kremšnit in pokazal name: »Ona je pa noče.« Kelnarca je ostala brez besed. Ni mogla verjeti, da obstaja kdo, ki noče NJIHOVE kremšnite.
»Kaj pa bi?«
»Kaj pa imate še?«

Izbira ni bila prav velika. Imela sem srečo, da so imeli tudi skutno torto in to sem izbrala. Ko jo jo natakarica prinesla, si ni mogla dati miru: »A res ne bi kremšnite?« Sem jo samo pogledala, očitno ne preveč prijazno, pa je šla. In v tišini, ki je nastala, če je še tak šundr, ko pride hrana na mizo, bi slišal šivanko pasti, so se vsi zapodili vsak v svojo kremšnito jaz pa sem v miru in z velikim užitkom pojedla svojo torto. Verjetno edina gostja v zgodovini Bleda, ki ni hotela njihove kremšnite.

Nisem pozabila na Arnolda Riklija. Kaj mora pa ostati še za drugič.

Razglednica je bila poslana leta 1947. Nastala pa je kakšnih deset let prej saj sem na spletu našla še nekaj takih, ki imajo starejši datum.

Slovarček:

• pletnja: velik čoln s streho, ki ga uporabljajo na Blejskem jezeru
• kremšnita: kremna rezina, ampak z njo je tako kot s kotnim železom – vsi ga bolj poznamo pod imenom vinklajzn
• šundr:hrup, trušč

Viri:

• https://www.sava-hotels-resorts.com/si/sava-hoteli-bled/nastanitve/grand-hotel-toplice/utrinki

Kraj: Bled
Datum: 1947
Avtor: neznan
Zbirka: Jernej Malovrh
Skenirano: 8. 3. 2020
Oblika: razglednica

Slika je iz zbirke gospoda Jerneja Malovrha. Deklet ne poznamo. Lepa so in lepo oblečena – ali so služkinje ali natakarice. Ena izmed njih je Lojzka.

Oblečene so v dirndl. To je obleka, ki izvira iz področja nemško govorečih Alp. Sestavljen je iz oprijetega telovnika, bluze, nabranega krila in predpasnika. Pojavil se je kot oblačilo alpskih kmetic med 16. in 18. stoletjem. Prvotno je beseda označevala mlado žensko. Danes pomeni vse – dekle, mlado žensko ali obleko. Zraven paše moški, oblečen v irharce, bele volnene dokolenke, gojzarje in na glavi obvezno klobuk s krivčkom. Pa smo na Bavarskem. Kot punčka sem si zelo želela imeti dirndl. Znala sem biti trmasta kot osel. In najbrž se je mami zdelo, da bo najbolje, če mi ga kupi. Da bo pri hiši mir. Bil je lep rdeč s snežno belo bluzo. Še danes ga vidim. Oblekla bi ga vsak dan, a je bil praznično oblačilo – torej za k maši. Nosila sem ga tako dolgo, dokler sem se lahko še zbasala vanj. To je bilo kar nekaj časa, saj sem rasla bolj v višino kot širino. Le obleka je bila vsak mesec bolj mini. Na stara leta pa bolj v širino rastem. To pa zato, ker se nižam. Če kakšno reč navzdol pritisneš, se pa razširi.

»Kaj je to za ena kelnarca, ki nima belega firtaha, še moje dekle ima dva al pa tri k nobena kelnarca ni.« Jaz jih imam pet, bel ni noben. Ga je škoda, ker se prec umaže. Bel je zaradi lepšega, kot dodatek k obleki. Tile na sliki so prav krasni. Čipkasti in snežno beli. Oprani brez pralnega stroja.

Obute so v polškornje na vezalke. Podobne sem imela sama. Krasni so bili. Le zjutraj je bilo zavezovanje zamudno in sva velikokrat z vlakom tekmovala, kdo bo prej. Ne da se hvalim, ampak vedno sem zmagala. Poznamo levi in desni čevelj. Prilagojena obuvala so izdelovali že v antiki, a le za bogate. Za vse ostale so čevlje izdelovali čevljarji tako, da so usnje raztegovali in šivali na kopitu. Imeli so le en model. Širše ljudske množice so si lahko privoščile prilagojen levi in desni čevelj šele v začetku 19. stoletja, ko so delo čevljarjev prevzeli stroji.

Vse imajo skolmane lase. Kodre so naredile s kodralnikom, ki ga je leta 1909 patentiral Karl Ludwig Nessler skupaj s skrivno mešanico. S to so namazali lase, da se niso zravnali že ob prvem dežju ali pranju. Nessler velja za izumitelja trajne. Kodralnik je bil nekaj podobnega, kot je danes ravnalec las, likalnik po domače. Je že tako, da nikoli nismo zadovoljni s tistim, kar imamo. Nekdaj so se kodrale, danes se peglajo. Nekdaj so imele svojo barvo las, danes vsak teden drugo. Nekatere se barvamo iz nuje, druge pa kar tako. Ne vem zakaj, ker če je moški siv, je šarmanten. Zakaj to ne velja za ženske? Ko sem si jaz želela prvič pobarvati lase, je mama rekla, da niti slučajno. Ma, sem imela že 40 let in sem jo ubogala. Potem pa sem sklenila, da si bom dala najprej narediti pramene, da ne bo tako opazno, potem pa vedno več. En dan pred obletnico mature sem se odpravila v trgovino po šampon. Sodelavka se je ponudila, da gre z mano. Sem takoj vedela, da se ne obeta nič dobrega. Ona je k majhen otrok. Kar nekaj mi v košaro meče in me potem prepriča, da jaz vse tisto tudi rabim, čeprav za pol stvari sploh ne vem, čemu služijo. In mi je že na začetku polic v košaro zabrisala eno farbo za lase, ker da imam zdaj pa že tak narastek, da je že preveč. Me je že enkrat tako nasrala, da sem kupila barvo, plačala frizerko, da mi je pramene naredila, ampak jih ni noben opazil. Še mama ne, ki mi je prepovedala to delat. Takrat mi je izbrala eno lepo barvo. Rdečo, k jesensko bukovo listje. Potem so v službi družno sklenile, da se moram zvečer pa takoj pobarvat. Ja, k obvladam. Se bom prvič barvala sama. Pa sem se. Najprej sem pol ure brala navodila. So bile majhne črke, jaz sem rabila nova očala, zastopla pa tudi nisem nič. Ampak sem naredila vse po protokolu. Najprej sem nafarbala narastek, pa šla za 15 minut gledat televizijo. Po pravilih službe! Potem sem pobarvala še ostale lase, ki so še imeli nekaj barve in počakala še 15 minut, potem sem se pa umila. Ravno ko sem si glavo brisala, je prišel domov moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje.
– Kdaj si se pa pobarvala?
– Glih kar.
– Ja, se vidi.
– A res? rečem vsa vesela, češ, zdaj bodo pa opazili.
– Ja, po puloverju najbolj.
Hvala, res. Prvič – je bil moj pulover, drugič – je bil pa že star. Sej toliko mona, da bi se v puloverju od Benetona barvala, pa tudi nisem. Pa tudi nimam ga. No, ja. Težko priznam, ampak barva je bila res lepa. Še mama je opazila, ampak šele potem, ko je teta Mara rekla, da se ji zdi, da sem imela prej drugo barvo.

Lojzka je podarila fotografijo Marici v spomin. In prav lepo je zapisala datum.

Slovarček:

• krivček: zakrivljeno pero v repu ruševca, tudi žepni nož in drugo ime za krompir kifeljčar
• trajna: tudi ondulacija imenovana, je postopek, pri katerem se kodrajo lasje s toploto in kemičnimi sredstvi
• skolmane: navite

Viri:

• Revija History, številka 91, 2019, stran 12.

• https://en.wikipedia.org/wiki/Karl_Nessler

Kraj: Cerknica
Datum: 19. maj 1917
Avtor: neznan
Zbirka: Jernej Malovrh
Skenirano: 10. 3. 2020
Oblika: fotografija

Na telovadišču TVD Partizan se je leta 1948 z razredničarko Marijo Iglar fotografiral III. razred dijakov Nižje realne gimnazije Stari trg, katere začetki segajo v medvojno leto 1944. V ozadju vidimo leseno ograjo telovadišča, za katero teče Brežiček, za njim pa so strehe Kovačeve in Šepčeve hiše, nekdanja kovačija ter Vrhovčeva in Plosova oziroma Baštkova hiša. Čisto zadaj sta Markov hrib in Racna gora. Na visokem drogu za skupino dijakov plapola zastava z zvezdo, na drevesih pa se kaže mlado zelenje. Je slika nastala spomladi? Ob zaključku šolskega leta? In kdo je bil fotograf? Ostaja neznano.

Na sliki je petintrideset oseb, vključno z razredničarko in dvema deklicama, ki zagotovo ne sodita v letnik. Spodaj pa je seznam profesorjev, ki so delovali na njej v vsem času obstoja Nižje realne gimnazije Stari trg. Po vsej verjetnosti je bil narejen ob 50-letnici ustanovitve.
 
OKROŽNA ŠOLSKA NADZORNIKA

DERNAČ VLADO
JERALA JOŽE

PROFESORSKI ZBOR

Imena profesorjev na tem seznamu so domnevno vsaj deloma navedena po vrstnem redu, kakor so prihajali na šolo. Kot vidimo, so bili nekateri ubiti, internirani, drugi so kmalu odšli, tretji ostali dolga leta. Med njimi je gotovo razredničarka s slike Marija Iglar Avsec, ki je ostala tudi še dolgo potem, ko je šola postala osemletka, vse do upokojitve. Podobno seveda Justina Krajc, prav tako tudi Rozka Debevec, poročena Berglez, ki je večino svoje delovne dobe, če ne kar vso, preživela na starotrški šoli. Daleč pred ustanovitvijo gimnazije sta v Jugoslavijo s Primorske prišla Ivan Mercina in Ladislav Furlani. Mercina je bil nadučitelj v Starem trgu že pred vojno, slednjo pa je preživel v koncentracijskih taboriščih. Tudi Furlani je na Gornjem Jezeru učil že od približno leta 1928, med vojno pa je bil v zaporu in koncentracijskem taborišču …

Nižja partizanska gimnazija Stari trg je delovala od 5. novembra leta 1944, ko se je začel pouk z 58 dijaki in 5 profesorji. Leta 1953/54 je imela gimnazija že 195 dijakov v 7 oddelkih in internat, kjer je bivalo 38 dijakov, od tega 23 partizanskih sirot. Leta 1956 je bilo na univerzi že 11 študentov, nekdanjih dijakov Nižje realne gimnazije, na višji gimnaziji 12, na učiteljišču 10 in na drugih šolah 31. Postali so doktorji znanosti, doktorji medicine, prava in končali višje in srednje šole …

Nižja realna gimnazija v Starem trgu se je ukinila s šolsko reformo okoli leta 1955 ali 1956, ko se je osnovna (ljudska štirirazredna) šola združila z nižjo gimnazijo in postala osemletka.

Verjetno istočasno kot seznam učiteljev je nastal tudi seznam osebja Dijaškega doma Stari trg, ki je bil prvotno deloma v Teličevi hiši, kjer so bivali samo dečki, pozneje pa vsi skupaj v nekdanji Schweigerjevi hiši. Tudi Dijaški dom je bil ustanovljen leta 1944, istočasno kot partizanska Nižja gimnazija. Seznam je objavljen v komentarju k prispevku 1956 Stari trg – Osebje dijaškega doma.

Deset dijakinj, štirje dijaki in dve manjši deklici ter razredničarka so na tem izseku. Razen učiteljice Marije Iglar, poročene Avsec, iz Starega trga ne poznam nikogar. Zanimivo je dekle v svetlem predpasniku, kakršen je bil po stari šegi še pred vojno sestavni del nedeljske dekliške noše. Manjše, bolj po otroško krojene predpasnike smo nosile tudi še deklice v prvem razredu leta 1956/57 in nekaj let pozneje.

Tudi tu je deset dijakinj in osem dijakov. Na tem izseku prepoznamo le lastnika slike prof. Antona Avsca, ki ga je v tistem trenutku do profesorskega naslova čakala še zelo dolga pot. Tu ga vidimo v zadnji vrsti kot sedmega z leve na celotni sliki oziroma drugega z leve na tem izseku. Po viharnem medvojnem življenju je po osvoboditvi končal nižjo gimnazijo in se najprej redno vpisal na učiteljišče v Ljubljani, čez čas pa nadaljeval na univerzi.

Tudi na tem izseku eno dekle nosi predpasnik, tokrat temnejšega. V času, ko se je obleka prala vse na roke, pogosto ob skromni zalogi vode, je predpasnik varoval oblačila pred največjo umazanijo, poleg tega pa je ob pogosto skromnih oblačilih tudi grel.

Zapis lastnika slike prof. Antona Avsca: ” III. raz. niž. gimnazije v Starem trgu 1948, razredničarka Marija Iglar.”

Viri:

• prof. Anton Avsec, Medvode, marec 2021, ustno
• Vzajemnost, november 1994, Sanda Turšič: intervju

Kraj: Stari trg, telovadišče TVD Partizan
Datum: 1948
Avtor: ni znan
Zbirka: Tone Avsec
Skenirano: 3. 2. 2021
Oblika: fotografija

Slika je iz zbirke Cerkničana Jerneja Malovrha. Ne vemo, kje je nastala. Napravljena je bila leta 1927. Eden izmed natakarjev je Ludvik Ogrin. Lesene mize so dovolj vsaksebi, da bi lahko zadostile tudi današnjim protikoronskim ukrepom. Prti so čisti in prav tako suknjiči natakarjev. Na ograji je napeta zaščita, ki je varovala pred radovednimi pogledi s ceste.

Natakar je bil nekdaj spoštovan poklic. Natakarica ne tako zelo. Razen seveda tiste v ljubljanski Šestici, ki »je bila prav luškano dekle«. En gospod, ki je deset let delal prav v tej gostilni, je dejal, da kdor ne zna računati, ne more biti natakar, saj ne more goljufati, ker se lahko zmoti v lastno škodo. Velikokrat je bilo tako, da je natakar tistim, ki so popili več kot nesejo, na koncu priračunal še datum. Kar je bil čisti neobdavčen zaslužek za njegov žep. Potem so prišle pa davčne blagajne …

Obstajajo zapisi, iz katerih je razvidno, da je poklic natakarja obstajal že pred več kot šest tisoč leti v starem Egiptu. Na zidnih poslikavah v piramidah so našli slike ljudi v posebnih oblačilih med mizami. To naj bi bili prvi natakarji. Je pa tudi res, da lahko tiste sličice razlaga kdorkoli kakor hoče. V boljših restavracijah, če preskočimo nekaj tisoč let, so morali biti natakarji v črnih hlačah in suknjičih, beli srajci s kravato in nosili so bele rokavice. Morali so biti na kratko ostriženi in obriti, brez brkov in brade. Danes so po kafičih natakarice, ki niti niso za to izučene, oblečene pa so precej pomanjkljivo, kar seveda privablja goste.

V Franciji je bilo v 20. stoletju natakarjem prepovedano imeti brke. Brki so bili znak spoštovanja, razredne pripadnosti in moškosti. Francozi so celo prepovedali nižjim slojem, da bi imeli ta obrazni okras. Čeprav so za prepoved obstajali tudi higienski razlogi, so natakarji menili, da je prepoved diskriminatorna. Posledica je bila velika pariška stavka za brke leta 1907. Natakarji vsega Pariza so se zbrali na shodu za pravico do brkov. Tema je postala tako aktualna, da so jo obravnavali celo v parlamentu. Natakarji so zmagali in dobili svojo pravico do brkov, na račun drugih, ki so zahtevali boljše plačilo in ugodnejši delovni čas.

Najzanimivejše na sliki pa je držalo za časopis. Imenuje se dunajsko držalo za časopis. Pri nas so jim rekli tudi tudi okvir. Običajno so bili leseni. V njem je bil časopis lepo razgrnjen in poravnan. Robovi se niso vihali nazaj. Olajšali so branje časopisov v gostilni in kavarni pa tudi v kopalni kadi. Časopis iz poceni papirja je tako tudi ostal dlje ohranjen, da ga je lahko prebralo čim več gostov. Imeli so jih tudi v gostilni Lovec na Rakeku. Držal je več vrst. Različice odsevajo značilnosti svojega časa tako v obliki kot materialu. Najznamenitejša izdelovalca sta bila v Pragi, ta še vedno občasno deluje in na Dunaju, ki pa ne deluje več. Nekdanji pletar košar iz okolice Dunaja je s svojimi izdelki zalagal kavarne in zasebnike že od leta 1867. Zadnji lastnik je v starosti 90 let prenehal poslovati. Njegovo orodje in stroje je prevzel oblikovalec Thomas Poganitsch. Odgovoren je za to, da izdelke še naprej proizvajajo pristno kot nekdaj in kakovostno.

Držala za časopise in revije je mogoče kupiti v trgovinah s pohištvom in celo v knjigarnah. So različnih oblik in materialov. Take, kot je na sliki, pa prodaja Ribnčan.

Vsaj vemo, kdo je na sliki in kdaj je nastala.

Viri:

• https://sl.sjdsbrewers.com/croque-monsieurs-moules
• https://www.faq-magazine.com/news/wiener-gemuetlichkeit.html

Kraj: neznan, zbiratelj iz Cerknice
Datum: 6. september 1927
Avtor: neznan
Zbirka: Album Jernej Malovrh
Skenirano: 10. 3. 2020
Oblika: razglednica

Slika je bila objavljena v časniku Slovenski dom na dan Tonetove aretacije, 13. marca 1940. Napisali so, da je bil prav čedno oblečen, obut v nove gojzarje.

V Wikipediji piše, da je bil po poklicu zločinec. Prizadelo me je. Zločinca sta bila Hitler in Mussolini. Tudi bližje bi še našla kakšnega. Hace pa je bil kriminalec. Za moje pojme to ni isto. Bil je prvi in edini slovenski Robin Hood, car slovenskih tolovajev. Včasih je kaj ukradel. Vedno tistim, ki so imeli. Tistim, ki nimajo, še vojska ne vzame. Nekaj je porabil zase, nekaj pa je tudi razdelil. Pravijo, da ga je zapora rešil njegov brat Matevž Hace. Pa kaj! Ni bil edini, ki ga je rešil partizanski borec na položaju.

Ja, Hace je bil lisjak. Večkrat je peljal žandarje žejne preko vode. Včasih dobesedno. Enkrat jim je sporočil, da bo šel naslednji dan točno ob 10. uri čez ljubljansko Tromostovje. Orožniki in policisti v civilu so zastražili most in legitimirali vsakega moškega. Nihče ni bil pravi. Ko je padel mrak na zemljo in njim na oči, so se pobrali v varno zavetje žandarmerije. Hace jim je naslednji dan sporočil, da je imel svoj mimohod točno ob napovedani uri. Preoblečen v branjevko je peljal čez most voziček s solato. Enkrat drugič jim prav tako sporočil, kje bo in povedal, da ga ne bodo videli. Čakali so ga. On se je pa preoblekel v župnika, vzel laterno in ministranta, kot da gre z Bogom k bolniku. Šel je mimo žandarjev. Pozdravili so ga in se mu celo odkrili.

O liku in delu Toneta Haceta je režiser Jure Pervanje posnel film z naslovom Do konca in naprej. Producent je bil Viba film. Film je ubral Hollywoodsko pot in Toneta preimenoval v Haca in ga predstavil kot kradljivega ženskarja. Slednje zagotovo ni bil. Žensk se je izogibal, ker je bil prepričan, da so prav one nevarne zaupnice njegovih preganjalcev. Njegovo biografijo z naslovom Car slovenskih tolovajev je napisal Marjan Remic. Imam jo doma. Zmahana je kot turška fana, na pamet je pa še ne znam. Ne manjka pa prav veliko. Pisatelj je Toneta vprašal, če bi mu pripovedoval o svojem nekdanjem delu. Pristal je pod pogojem, da bo za to dobil plačilo. Povedal je, da je prebral veliko knjig in časopisov in je seznanjen, da v tujini za take zgodbe veliko plačajo. »Tudi pošteno delo je težko,« je dejal. Razkril mu je svojo življenjsko zgodbo, ki se je, po avtorjevih navedbah, docela ujemala z viri. Po izidu knjige in premieri filma so se oglasili Hacetovi dediči: bivša žena in otroka. Zahtevali so odškodnino za avtorske pravice. Tone naj bi proti plačilu dovolil le objavo podlistka, ki ga je Marjan Remic napisal že leta 1968. Kako so uspeli pri pisatelju, ni znano. Predstavniki Viba filma pa so se izgovorili, da se film le delno naslanja na Hacetovo biografijo (kar je res), vse ostalo pa je izmišljeno, tudi priimek glavnega junaka »Hac«.

Tone Hace se je rodil 17. aprila 1917 v Podcerkvi v Loški dolini. Imel je še deset sorojencev. Eden izmed njih je bil Matevž, politkomisar 14. divizije, prvi predsednik Gasilske zveze Slovenije in pisatelj. V svojih delih omenja tudi Toneta kot najmlajšega brata. V tridesetih letih 20. stoletja je bila gospodarska kriza. Toneta so štirinajstletnega poslali za hlapca k oštirju Alojziju Obersnelu na ljubljanskem Rožniku. Tam je delal v hlevu, pomival posodo in ob nedeljah stregel v gostilni. Gostilničar je znal edini v Ljubljani delati jogurt, ki ga je Tone razvažal tudi po 16 ur na dan brez hrane. Bolnišnični sestri se je smilil in ga je večkrat nahranila. Iz hvaležnosti ji je izdal recept za jogurt in tako je gostilničar izgubil največjo stranko. Toneta je nagradil s pretepanjem in s še več dela, zato je neko noč pobegnil. A ne sam. S seboj je vzel še birtov denar. Odšel je na Gorenjsko, kjer se je preživljal z občasnim delom. Spal je na senikih, jedel na hišnem pragu, ker za take ni bilo mesta ob družinski mizi. V Kranju je preprodajal blago, ki so ga ljudje nakradli po tovarnah. Tam ga je prvič dosegla roka pravice. Za očitano mu krajo pri ljubljanskem oštirju ga je sodnik obsodil na tri dni zapora. Ko je bil izpuščen, se je odpravil na Dolenjsko. Tam je nekemu župniku ukradel meso, česar gospod ni mogel preboleti. S prižnice je tatove obsodil na pekel, za vsak slučaj pa, če bi meso prinesli nazaj, jim je obljubil nebesa. Ko je na Dolenjskem postalo prevroče, se je odpravil na Štajersko. Pojavljal se je zdaj tu, zdaj tam. Razdaljo med Dolenjsko in Štajersko je prepotoval v izjemno kratkem času. To je zmogel s kolesi. Ukradel jih je toliko, da jih niti prešteti niso mogli. Na glavnem procesu so se zadovoljili s splošno oceno o številu odtujenih biciklov – toliko, da jih nima nobena trgovina v Dravski banovini.

Na Vrhniki v Loški dolini je živel neki Hajne. Na vprašanje, če je bil kdaj zaprt, je odvrnil da ne. Potem pa je začel pripovedovati, kolikokrat je bil. Tudi s Hacetom. O njem je povedal: »Dokler je bil mlad je imel vedno samo salame okrog pasu privezane, potem, ko je odšel, je pa že imel pištolo. Sam je bil zadovoljen, da je bil sit in oblečen. Vse ostalo je razdelil revežem. Ni si delal zaloge.«

Nekoč je v tej vasi pripovedoval, kako so okradli kino Sloga v Ljubljani. »Saj ni bilo nič,« je dejal. »Šestdeset kil je bilo denarja, samo drobiž. V Ljubljani je bilo letališče in smo ga tam zakopali. Nato smo ga hodili pa iskat. Vsak je vzel en klobuk pa smo ga znesli.«

Se bo nadaljevalo

Viri:

• Slovenski dom, 14. 3. 1940, stran 2.
• Ožbolt, M.: Andrejeva stopinja – folklorne pripovedi iz Loške doline, Blok, Loškega potoka in okolice Cerkniškega ter Babnega Polja. Ljubljana: Kmečki glas, 2004.
• Remic, M.: Tone Hace – Car slovenskih tolovajev. Ljubljana: TDS Forma7, Ljubljana, 1990.
• https://www.dnevnik.si/1042710204
• Slovenski dom (14.03.1940), letnik 5, številka 61. URN:NBN:SI:DOC-4RPDY8HE from http://www.dlib.si
• Jutro: dnevnik za gospodarstvo, prosveto in politiko (01.04.1941), letnik 22, številka 77. URN:NBN:SI:DOC-I2TLP84G from http://www.dlib.si

Kraj: Kranj
Datum: 1940
Avtor: neznan
Zbirka: http://www.dlib.si
Skenirano: —
Oblika: slika v časopisu

Slika Toneta Haceta s sodelavci je bila že objavljena. Miloš se je potrudil in ga obdelal, da je tak, da bi bil za ožen’t.

V osnovni šoli Grahovo se je v šolskem letu 1969/70 v 7. razredu slikalo 24 učencev. Slikali so se na stopnicah pred spomenikom NOB, ki je postavljen pred šolo. Z njimi je njihova razredničarka Milena Brecelj, doma z Rakeka. Na tej sliki je pa že očitna sprememba. Niso več mali šolarčki, ampak že skoraj odrasle osebe. To so fantje in dekleta, ki jih kar razganja od mladosti, pomladi in zaljubljenosti. Pri nekaterih fantih se kaže že kar “moška” drža. Človek si pač vedno želi tisto, česar nima, ali kar še ni doživel. Ko se pa zgodi, sledi velikokrat razočaranje. Vendar povratka ni.

Prva vrsta:

• Jože Komidar (Grahovo),
• Janez Turk (Bloška Polica),
• Janez Hribar (Bloška Polica),
• Zdravko Novak (Grahovo) in
• Janez Strle (Grahovo).

Druga vrsta:

• Vanda Bell (Grahovo),
• Ivanka Urbas (Martinjak),
• zadaj razredničarka Milena Brecelj,
• Lada Kočevar (Grahovo),
• Marta Zrimšek (Martinjak),
• Anica Mavko (Žerovnica),
• Vera Krajc (Grahovo),
• Slavka Ošaben (Martinjak) in
• Magda Rožanc (Martinjak).

Prva vrsta:

• Jože Mulec (Otok),
• Andrej Šilc (Žerovnica),
• Jože Rok (Bloška Polica),
• Ljubo Šega (Žerovnica) in
• Vinko Mavko (Žerovnica).

Druga vrsta:

• Danica Rupar (Martinjak),
• Andrej Črnigoj (Laze),
• Janez Šušteršič (Žerovnica),
• Stanko Mulc (Žerovnica),
• Brane Petrič (Grahovo) in
• Silvo Šega (Žerovnica).

Podpis razredničarke, sošolci zapisani in oštevilčeni, le lastnica slike manjka.

Viri:

• Vanda Meden

Kraj: Grahovo
Datum: 1969/70
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Vanda Meden
Skenirano: 12. 11. 2020
Oblika: fotografija