1956 Lož – Loški otroci na perišču

Otroke iz Loža je na vaškem perišču leta 1956 fotografiral Tone Prevec, oče enega od njih.

Najbrž je bilo pozno jeseni, vsaj sodeč po suhi koruznici v ozadju in otroških visokih čevljih s toplimi nogavicami iz domače volne, pa po jopah in kapah. Sestrici, od katerih mlajša hodi v prvi razred, sta enako oblečeni in s pentljama na glavah, lepo pripravljeni na slikanje. Za njivami in gmajno je mogoče slutiti cesto proti Bloški Polici, tam spodaj nekje pa se skriva Mrzla jama, v kateri izvira Brežiček. Zadaj se vzpenja Kamni hrib.

Spoznajmo mlade Ložane in dva Markovljana tistega časa, od katerih jih le malo še živi.

Od leve prva vrsta:

• na pol čepi Milenko Prevec,
• Ani Zabukovec, Vilkotova,
• Slobodan Radulović,
• Mirče Mohar, Potočenov.

Druga vrsta od leve:

• Franc Komidar, Lončičev,
• Zabukovec Vinko, Primožev,
• Valči Zabukovec, Vilkotova,
• Janez Frank, Fronkov,
• Jože Frank, Fronkov,
• Jane Mohar, Potočenov.

Jane in Mirče Mohar sta bila iz Markovca, a ker je bila njuna teta poročena v Ložu z Janezom Hribarjem, sta tja prišla včasih na obisk, kdaj pa kdaj tudi za nekaj dni. Pozneje smo bili sovaščani, z Anico in Slobodanom pa smo bili sošolci.

Valerija Zabukovec Gačnik, večja od obeh deklic s slike, se takole spominja dogajanja na loškem perišču, kjer je nastala slika:
Večina Ložanov je tja hodila prat perilo, le redki so ga izplakovali drugje. Na dveh ali treh lokacijah ob potoku so prali perilo le tisti, ki jim je Brežiček tekel čisto mimo hiše.

Perišče v Ložu je bil prostor s štirimi perilniki in obzidan oziroma betoniran naokrog vse do leta 1958, ko so napravili tudi streho. Pokrilo ga je Olepševalno društvo, kateremu je bil blagajnik oče Svet. Tja so loške ženske v vsakem letnem času hodile prat oziroma izplakovat prej doma namočeno, namiljeno, zmencano in po potrebi prekuhano perilo.

Večina je imela normalno perilo, nekateri pa ne … Iz neke hiše so na perišče pripeljali enkrat mesečno z ulačkom suhe cunje in jih kar tam namočili v mrzlo vodo. Po določenem času so jih pobrali ven, jih pomencali, potem pa splaknili … Za njimi ni hotela prati nobena Ložanka, kajti ob robu perišča na kamnu je ostal prav masten obroč. Prva, ki je prišla za njimi, je morala najprej temeljito očistiti perišče. Ljudje so se vedno jezili nad tako nemarnostjo, verjetno pa je bilo še veliko takih dogodivščin …

Na desni strani od Brežička naprej je bila živa meja po vsej dolžini loke, ki je branila, da vozovi niso preveč zavozili vanjo in delali škodo. To živo mejo so redno obrezovali in tako je bila zelo priročna, da so gospodinje na njej sušile perilo, saj v jedru Loža pod hribom, kjer so bile hiše tesno skupaj, ni bilo veliko prostora, da bi napeli vrvi v ta namen. Hiše so imele na živi meji določen vsaka svoj prostor, oziroma se je na istem vrstilo več hiš. Če prva gospodinja ni pravočasno pobrala perila ali pa je prala ob napačnem času, naslednja ni imela kje posušiti svojega. Takrat so si ženske skočile v lase in zaradi tega so nastale tudi trajne zamere.

Perišče je moralo biti vedno čisto in ženske so zelo pazile na to. Na njem je bil tudi zelo močan pretok vode. Prej kot v pol ure je bilo polno. V tem stanju kot je sedaj, je od leta 1967, ko so naredili vodovod. Takrat so širili vrtino, potem pa je voda skoraj izginila.

Ob nalivih pa je tudi na loškem perišču skoraj vedno voda vrgla ven človeške ribice. O tem in podobnem je Valeriji Gačnik včasih pripovedovala starejša sorodnica Natalija Turk …

Za dobro obutimi deškimi nogami se vidita dva od štirih pod kotom 45 stopinj ali malo več zabetoniranih perilnikov. Podobne so nekje konec petdesetih let napravili tudi po drugih vaseh v Loški dolini. Okoli leta 1955 sem hodila prat z mamo ali Šišnekovo Vero v Obrh pri mostu ali v Krnico(?) pod Podcerkvijo in takrat so ženske še uporabljale lesene perilnike, ki so jih pripeljale s sabo, okoli 1960 pa je bil v Markovcu že tak kot sta tadva na sliki, a je služil le do leta 1968, ko so prišli prvi pralni stroji …