Ni čudno, da se mnogo zanimivih prispevkov v vseh tiskanih medijih začne z atraktivno žensko sliko. Človek hitro in z zanimanjem preleti vsebino, ker si na tiho obeta kaj pomembnega. In tako imamo danes v uvodu čudovit portret Vladimire Kraševec, kot ga je posnel fotograf Žnidaršič – Bajček l. 1984. Sama je na zadnjo stran slike kot svojo starost ob fotografiranju zapisala kristusova leta. Pojdimo po vrsti.
V enem prejšnjih prispevkov z naslovom Sošolke in prijateljice smo se srečali s tremi bloškimi dekleti, rojenimi l. 1951. Tisto leto je bilo samo v Velikih Blokah rojenih 6 deklic, ob tem pa so nam še otroci oficirskih družin ušli iz spomina. Kot smo zapisali, se je Vladimira takoj po koncu osnovne šole zaposlila na Brestu. Po službi je pomagala doma pri delu na kmetiji, kjer je živela z mamo Marico in staro mamo Marijo. Vseeno je ostalo dovolj časa, da sta z Branetom Kraševcem – Žnidarjevim iz Metulj utrjevala mladostno zvezo. Poročila sta se ob Treh kraljih l. 1968, ko ona še ni bila stara 17 let, on pa je imel dobrih 20 let. Ona je zaradi mladoletnosti rabila za poroko posebno dovoljenje.
Poročna slika mladih zakoncev 6. 1. 1968
Otrok je bil na poti in mlada zakonca sta si gnezdece uredila v štibeljcu v stari Petronovi hiši. Tudi Brane je začel z delom na Brestu v Martinjaku že l. 1962, takoj po koncu osnovne šole. Pred poroko si je našel novo delo na Elektrožagi v Novi vasi, poznejšem Novolitu, danes Jubu. Delo je bilo sicer bližje doma, a težko, zaslužek pa skromen. Brane je vztrajno iskal kaj boljšega. Zgodilo se je naključje. Človek res nikoli ne ve, kje ga čaka priložnost za nov življenjski korak. Brane je nekega dne po malici zavil k svojemu gmahu. Stranišča so bila klasična, na štrbunk, toaletnega papirja ni bilo. Delavci so si pomagali s papirjem od cementnih vreč. Le računovodja Petruščkov Jože si je v ta namen nosil od doma časopis Delo. In tako je nekaj strani časopisa ostalo v stranišču še za druge in Brane ga je v miru malo prelistal. Pozornost mu je zbudil oglas nemškega proizvajalca tovornjakov tovarne Magirus – Deutz iz Ulma, ki je iskala delavce za delo v Nemčiji. Odtrgal je tisti del časopisa in ga spravil v žep. Nikoli ne veš, mogoče še kdaj prav pride.
In čez čas so fantje in možje v Metuljah čez noč čuli pri mrliču. Tudi Brane je bil med žalovalci. Šnopc, smešnice, tudi rihtarja so tolkli. Pa je pogovor proti jutru nanesel še na delo na Elektrožagi. Ko bi se dalo kaj prekreniti, so modrovali. Brane se je spomnil časopisa, ki ga je spravil na stranišču. Segel je v žep in še je bil tam. Beseda je dala besedo in s sosedom Miščevim Jožetom sta se kmalu odpravila v Maribor, saj je oglas kot informacijsko točko navajal Zavod za zaposlovanje v Mariboru. Žal so ju hitro odpravili, da sta za prijavo že prepozna. Brane se je spomnil nove žlahte, Petronove Tilke in njenega moža Jožeta, ki sta živela v Mariboru. On je bil inženir v eni od mariborskih tovarn, morda bi on lahko kaj zvrtal. Res, Jože je poznal mnogo ljudi, tudi na Zavodu in glej, glej, tudi za Bločana se je še našlo mesto na spisku za delo v Ulmu!
Brane je dobil delo v kovačnici tovarne Magirus – Deutz in tam ostal 14 let. Prvo stanovanje je dobil v kar solidnih tovarniških barakah t. im. Wohnheimih. Nemško se je sicer učil v osnovni šoli, a se je le megleno spomnil kakšne besede. Nič za to! Z bloško trmo je vse premagal in kmalu je obvladoval delo v vsej kovačnici. Postavili so ga za Springerja – vskakovalca. Kjer je kdo manjkal, so poklicali njega, vedeli so, da kakovost in norma ne bosta trpeli. Tudi zaslužek je bil boljši.
Po rojstvu sina Francita se mu je v Ulmu kmalu pridružila 19 letna Vladimira. Najela sta si skromno stanovanje. Za otroka sta skrb doma prevzeli mama in stara mama. Delo je dobila v stari uveljavljeni tovarni radijskih sprejemnikov Meastling. Vseh 9 let dela v Nemčiji je delala v isti tovarni, le gospodarji so se menjavali.
Ko je propadel prvi Vladimirin delodajalec Maestling, je tovarno prevzela firma Schneider KG. Nadaljevali so s proizvodnjo radijskih sprejemnikov, zvočnikov in druge elektronsko opreme. Tudi novi delodajalci so Vladimiro cenili. Delala je v kontroli kakovosti in njeno sliko na delovnem mestu so uporabili tudi v predstavitvenem prospektu firme ! No ja, gotovo je k temu pripomogla tudi mičnost delavke. Bile so delavke iz Nemčije, Portugalske, Grčije, Španije, Italije …, a za prospekt so uporabili Vladimiro, ki jo tako vidimo med preizkušanjem aparata.
V času bivanja in dela v Nemčiji sta se prvorojencu Francitu pridružila Danijel l. 1973 in Tamara l. 1976. Med tem časom sta Vladimira in Brane pričela v letu 1972 z gradnjo nove hiše v Vel Blokah. Vsak dopust, vsi prazniki in njeni kratki porodniški dopusti so bili poleg otrok, ki so ostajali doma, namenjeni tej gradnji. Podiranje starih gospodarskih poslopij je bilo zamudno, a novogradnja je kljub vsemu kar hitro napredovala. Vaščani so jima radi priskočili na pomoč. Človek danes težko verjame, kako se je vse to zmoglo. Ob tem so otroci zrasli v trdne Bločane.
Ob gradnji hiše so k hiši z nemškimi zaslužki prihajali tudi kmetijski stroji. Traktor, kosilnica, nakladalka, puhalnik, razno orodje, nov Passat … so si kar sledili. Nobena marka se ni zapravila. Ni čudno, da se je v naši vasi, kjer ima vsak poleg svojega še hišno ime in tudi kakšen vzdevek, Braneta prijelo ime Marka. To je bila takrat res nad vse cenjena, trdna valuta, merilo vrednosti. Tako kot Brane!
Vladimira je torej v Nemčiji delala 9 let Brane pa 14 let. Ves čas pri istih delodajalcih. Žal danes tudi Nemčija ni več, kot je nekoč bila. V letih po prihodu Vladimire domov in njeni zaposlitvi v Iskri Cajnarje je nemški Schneider propadel, elektroniko so prevzeli Francozi, za njimi pa Japonci, Korejci in Kitajci. Tudi Branetov Magirus – Deutz je po njegovem odhodu domov najprej pristal v rokah družbe Iveco in ta končno v rokah industrijskega konglomerata CNH Industrial. Tako gre pregovorno dobra Nemčija in z njo Evropa počasi zu grund. Še marke ni več! Le Vladimira in Brane se kljub vsem življenjskim preizkušnjam ne dasta. Res sta pravi bloški stari sliki.
Slovarček:
- kristusova leta: starost 33 let
- štibeljc: mala soba ob kmečki hiši
- k svojemu gmahu: na stranišče
- na štrbunk: brez izpiranja, rekli bi lahko na prosti pad
- zu grund: v stečaj
Viri:
- Vladimira in Brane Kraševec, Velike Bloke
- Prospekt fa. Schneider, Nemčija
Kraj: Velike Bloke, Ulm
Datum: 1968-1984
Avtor: Foto Žnidaršič, Fa. Schneider
Zbirka: Vladimira Kraševec
Skenirano: 8. 1. 2024
Oblika: fotografija, dokument