V današnjem času večina otrok pride v šolo in že zna pisati, čitati in računati. Jaz nisem znal niti držati svinčnika. To me je poskusila najprej naučiti mama, ko me je nekaj dni pred začetkom šole posadila za mizo in mi dala v roko svinčnik, pa ji ni uspelo.

Napočil je prvi šolski dan. Na hrbet so mi dali rdečo kartonasto torbo, v njej zvezek in pušico s svinčnikom in radirko. Mimo hiše sta prišla sosedova France in Francka in mama me je potisnila k njima rekoč: »Pa še na naš’ga mal popaz’ta!« In smo šli čez vas, skozi gozd v dolino mimo Milave in navzgor na Krušče. Šola je bila takrat na Kruščem v Možakovi hiši. Rekli so ji enorazredna šola, ker je imela samo en prostor za vseh osem razredov. Prvi štirje popoldne, višji dopoldne.

Učiteljica je bila Marija Sirnik. Prvi dan smo risali v zvezek črte, navpične, poševne, predvsem pa naj bi bile ravne. Drugi dan smo pisali in risali številko ena. Moje enke so se nekako opotekale po papirju in učiteljica je omenila, da so kot »gajžle«, pa nisem vedel, ali me je pohvalila ali ne.

V drugi razred sem hodil že v Cajnarje. Takrat smo tej skupini hiš rekli Stopnak, Cajnarje pa je bila vas nad cesto. Šola je bila v Gregorjevi hiši. Spet samo en prostor, kasneje so mu prizidali predprostor, kjer smo se sezuvali. Poleg učilnice je bila učiteljeva soba. Ivan Vidrih je bil novi učitelj. Ni bil pretirano strog, smo pa morali sedeti mirno, vzravnano in z rokami na hrbtu. Ko smo pisali, nas je pogosto opozarjal, naj ne pišemo z nosom, ker bomo sicer kratkovidni. Ko opozorila niso zalegla, smo morali prinesti od doma leskove rogovile, s katerimi smo podprli brade, da smo držali predpisano razdaljo.

Vsak dan je bil nekdo na vrsti kot reditelj. Pouk se je začel tako, da je reditelj stopil pred tablo in rekel: »Za domovino …«, in mi smo odgovorili »… s Titom naprej!« Potem pa smo zapeli. Reditelj je povedal naslov pesmi in jo začel. Imeli smo majhen izbor pesmi: Barčica po morju plava, Rasla je jelka, Janez kranjski Janez itd. Pouk se je končal enako s pozdravom in pesmijo, ko smo se obuli in oblekli, pa smo se zunaj postavili v vrsto po dva in učitelj nas je spustil domov.

Naslednji učitelj je bil Zoltam Železen. Za naše kraje nenavadno ime in priimek. Bil je iz Prekmurja. Opisoval nam je razlike med našimi kraji in Prekmurjem in med našimi narečji. Povedal je en stavek po prekmursko in nismo ga razumeli. Potem nam je prevedel: »Če bi jaz govoril po naše, me ne bi nič razumeli.«

Za razgibavanje smo navadno igrali z žogo »Med dvema ognjema«, in to na cesti pred šolo. Bila je vedno prazna. Le redko je kakšen voz zmotil igro, če pa je mimo pripeljal avtomobil, pa to niti ni bila motnja, ampak dogodek.

Bili smo tudi grešniki in zato so obstajale tudi kazni. Fizičnih seveda ni bilo. Najpogostejša je bil zapor – ostanek »po šoli«. Dobil si jo, če nisi izdelal domače naloge in si jo potem moral narediti v tem času. Druga možna kazen je bila dejansko težja. Po petdesetkrat ali stokrat je bilo treba doma napisati kak vzgojni stavek. Primer: »V šoli se ne smem pretepati.« Po šoli nisem mnogo ostajal, mi je pa še močno v spominu, kako sem pozno v noč kracal zadnje vrstice kakega takega stavka.

Cajnarska šola ni bila popolna osnovna šola. Nismo se učili tujega jezika in še nekatere malenkosti so bile, da iz nje nisi mogel v srednjo šolo. Tako sem v Cajnarjih končal peti razred, nato pa so me vpisali v Novo vas – ponovno v peti razred.

Spredaj:

• Franc Tekavec – Slugovo,
• Marija (Mara) Rudolf – Kremenca,
• Vera Kovačič, Milava.

Sredina:

• Milka Tekavec – Slugovo,
• Alojz Štrukelj – Štrukljeva vas,
• Janez Kocjančič – Hruškarje,
• Jožica Bečaj – Hruškarje.

Zadaj:

• Jože Kocjančič – Hruškarje,
• Ana Zupančič – Kremenca,
• Marija Tekavec – Slugovo.

Spredaj:

• Francka Bečaj – Hruškarje,
• učitelj Ivan Vidrih,
• v naročju Žarko,
• Marica Primožič – Hruškarje

Sredina:

• Franc Rot – Kremenca,
• Slavko Kovačič – Bečaje,
• Stane Zalar – Krušče,
• France Štrukelj – Štrukljeva vas.

Zadaj:

• Olga Urbas – Cajnarje,
• Majda Bombač – Krušče,
• Francka Zalar – Pirmane,
• Anica Štrukelj – Štrukljeva vas.

Spredaj:

• Milka Rudolf – Kremenca (še ni hodila v šolo),
• Danica Kovačič – Milava,
• France Rudolf – Kremenca,
• Ivanka Bečaj – Hruškarje.

Sredina:

• Francka Rot – Kremenca,
• Janez Tekavec – Slugovo.

Zadaj:

• Tone Štritof – Cajnarje.

Prispevek je napisal: France Rudolf.

Kraj: Cajnarje
Datum: 1953
Avtor: neznan
Zbirka: France Rudolf
Skenirano: 5. 5. 2020
Oblika: fotografija

Človeške ribice iz Viševka v Loški dolini na obisku Komunale Cerknica leta 1980.

Človeška ribica ali močeril (Proteus anguinus)
Odkritje človeške ribice oz. močerila sega na začetke raziskovanja podzemlja. Ko je Janez Vajkard Valvasor 1689 v Slavi vojvodine Kranjske opisoval vrhniške »zmajeve mladiče« seveda ni niti slutil, da gre za novo vrsto, ki jo je šele pozneje, leta 1768, znanstveno opisal J. N. Laurenti in jo poimenoval Proteus anguinus.

Leta 2018 je minilo 250 let od prvega znanstvenega opisa človeške ribice, objavljenega marca 1768. Prvi primerki dotlej še neznane živalske vrste, ki jo je naravoslovna stroka prepoznala za novo, so bili najdeni na izviru Virskega potoka v Viru pri Stični.

Za odkritelja človeške ribice tako velja Joseph Nicolaus Laurenti, ki je leta 1768 na Dunaju izdal knjigo s tezami za zagovor doktorata z naslovom Pregled plazilcev, v kateri je prvič javno objavljen nov rod proteus z eno samo znano vrsto Proteus anguinus.

Žive mladiče pa je že štiri leta pred izidom Laurentijeve knjige prvi dobil iz Stične idrijski zdravnik Joannes Scopoli – eden najbolj plodovitih raziskovalcev narave na Kranjskem, ki je takoj vedel, da česa takega ni videl še noben naravoslovec.

Vendar pa je bil Scopoli temeljit znanstvenik in ni hotel tvegati nobenega spodrsljaja, na katerega bi se lahko oprli morebitni nasprotniki njegove trditve, da je človeška ribica nova samostojna vrsta in rod. Zato je z objavo svojega opisa človeške ribice predolgo odlašal. Je pa bil njegov opis človeške ribice zelo dober, medtem ko je bil Laurentijev precej slab.

Človeška ribica ali beli močeril (Proteus anguinus) je edini predstavnik družine močerilarjev (Proteidae) v Sloveniji, obenem pa tudi edini evropski vretenčar, ki stalno živi v jamah. V površinskih vodotokih, ki pritečejo iz jam, jih praviloma dobimo le po obilnem deževju, ko narasle vode s sabo odnesejo človeške ribice, ki se niso uspele pravočasno umakniti na varno.

V prerezu okrogel trup človeške ribice je bledo kožnate barve in se nadaljuje v razmeroma kratek veslast, od strani sploščen, rep. Od začetka topega gobčka do konca repa meri odrasla žival med 20 in 30 cm. Njeno telo je izrazito podaljšano, sprednji in zadnji par drobnih okončin pa je nameščen daleč narazen. Na sprednjih nogah ima tri, na zadnjih pa le dva prstka. Za ploščato glavo hruškaste oblike so na obeh straneh telesa razvite rožnate zunanje škrge. Ta dihalni organ je značilen za ličinke dvoživk, a se pri močerilu ohrani celo življenje, čeprav se mu razvijejo tudi preprosta pljuča. Pojav, ko žival spolno dozori, na videz pa je še vedno enaka ličinki, imenujemo neotenija. Samica po parjenju izleže okoli 1 cm velika jajca, ki jih posamič lepi na kamne po bregovih podzemskih strug. Včasih pa namesto jajc samica izleže nekaj živih ličink. To je dolgoživa žival, ki naj bi dočakala tudi 100 let.

Je plenilec, ki s kačastim zvijanjem telesa hitro plava in lovi jamske vodne nevretenčarje, pa tudi rakec ali ličinka žuželke, ki ju vodni tok s površine prinese v jamo, ji ne uide.

Človeška ribica torej živi izključno v podzemeljskih vodah in je na življenje v popolni temi dobro prilagojena. Dogajanje v okolici zaznava s pomočjo voha in preko tresljajev, ki jih spremlja s čutilnimi organi, razporejenimi v koži. Oči ima zakrnele in prekrite s kožo, saj ji v okolju brez svetlobe ne koristijo, vendar pa je na svetlobo občutljiva celotna površina njenega telesa.

Je endemit dinarskega krasa, kar pomeni, da je njeno območje razširjenosti omejeno na vodna telesa v podzemlju kraškega sveta Dinaridov. Fran Erjavec jo je v svoji knjižici Žabe imenoval za enega od čudežev Kranjske dežele in ta naziv si človeška ribica, kot edini evropski jamski vretenčar in poleg tega še endemit, vsekakor zasluži.

Slovenski znanstveniki človeško ribico raziskujejo že več desetletij. Da bi preživela v neprijaznih podzemnih razmerah, je namreč razvila številne posebnosti. Med drugim je upočasnila presnovo, zaradi česar lahko dočaka do sto let in preživi celo več let brez hrane. Domišljijo raziskovalcev pa še posebej buri njena sposobnost popolne obnovitve poškodovane ali celo manjkajoče okončine.

Človeška ribica, ki je poznana tudi kot močeril ali proteus, je največja izključno jamska žival na svetu. To vrsto, ki je eden največjih posebnežev živalskega sveta, najdemo le v jamah Dinarskega krasa na Balkanskem polotoku, v največjem številu prav v Sloveniji.

Je simbol varovanja podzemnih okolij in ena največjih dragocenosti v Sloveniji izjemno bogate jamske biodiverzitete in naravne dediščine. Izjemen pomen človeške ribice dokazuje tudi njena stroga zaščita z več nacionalnimi in mednarodnimi uredbami.

Zgodovinski dogodek v Postojnski jami
V Postojnski jami se je od konca maja do sredine julija 2016 izleglo 22 mladičev človeške ribice v velikosti komaj 18 milimetrov. Preživelo je 21 mladičev. Prvi se je izlegel 30. maja 2016 ob 10.48 v Postojnski jami, eni izmed najbolj osupljivih kraških jam na svetu, iz enega od jajčec, ki jih je človeška ribica začela odlagati januarja, izlegel prvi mladiček človeških ribic znanih tudi pod imenom »zmajevi mladiči«. Gre za zgodovinski dogodek, ki smo ga spremljali prvič v dvestoletni zgodovini jame.

V Postojnski jami so za mladiče razvili podzemni laboratorij, kjer so v skrbno nadzorovanih razmerah usmerjali in spremljali njihov razvoj.

Znanstveniki po njihovih navedbah niso navdušeni le nad izredno visoko stopnjo preživetja embrijev (kar 92-odstotno), temveč tudi nad hitrim razvojem. Ob izleganju so namreč merili le 1,7 centimetra, zdaj jih imajo že 12.

Dogajanje v akvarijih je bilo v zadnjih dveh letih, zelo razburljivo, saj so mladički z odraščanjem začeli meriti moči. Po lanskem spopadu je eden utrpel grde poškodbe zadnje okončine. Ko so strokovnjaki že razmišljali, da bo potrebna amputacija, se je zgodilo nepričakovano. Poškodovani del nogice je preprosto odpadel. Zmajčku, ki so ga poimenovali Viktor, je v letu in pol zrasla nova noga.

Človeške ribice med poziranjem za zgodovinske posnetke.

Kako so prišle človeške ribice v koš na Komunali?

Slovarček:

• biodiverziteta: biološka/biotska raznovrstnost, raznolikost živih organizmov
• endemít: žival, ki jo je mogoče najti le v nekaterih omejenih predelih sveta.

Viri:

• Slovenija info
• Prirodoslovni muzej Slovenije
• Dnevnik, oktober 2019
• Notranjski park

Kraj: Viševek
Datum: 1980
Avtor: Miroslav Juvančič
Zbirka: Miroslav Juvančič
Skenirano: 10. 4. 2020
Oblika: 2 fotografiji

Sem ga iskala že tedaj, ko sem pisala o vojaški karti. Pa je hudič gor sedel, kot je imela navado reči stara mama. Ko sem med sinovimi igračami iskala nekaj za vnukinji, sem ga pa našla. Bila sem ga bolj vesela, kot če bi zadela na loteriji.

Na sliki je štabni lenjir – štabno ravnilo. Je oranžne barve in ga je uporabljala kopenska vojska. Svoje sta imeli tudi mornarica in aviacija. Obstaja tudi starejša univerzalna različica. Dobri štabni častniki so imeli kopenskega in mornariškega. Služili so za risanje simbolov na karti ali za izdelavo raznih obrazcev in tabel na terenu. Nekatere simbole je bilo treba narisati ročno, ker šablone na ravnilu niso vedno ustrezale.

Navodilo za risanje kart je dovoljevalo, da se vnesejo tudi novi simboli, zamišljeni za posamezno priložnost in z legendo na sami karti. Starejši častniki so simbole znali na pamet. Rdeč krog je predstavljal vojaka. Krog z eno ravno črto poveljnika divizije, s križem poveljnika voda, z dvema vodoravnima črtama komandirja čete. Komandna mesta so bila označena z zastavico z majhnim trikotnikom na dnu droga (na katerem je zastavica). Bile so različnih oblik za enote različnega ranga. Bataljon je imel trikotno zastavico, polk pravokotno, brigada četverokotnik, katerega daljša stranica je bila nagnjena k drogu zastavice, divizija je imela zastavo, ki je imela na stranici nasproti drogu izrezan trikotnik. Korpus je predstavljala taka, ki je imela na levi in desni ojačan rob. Če je bilo v njej dovolj prostora, so vanjo zapisali številko formacije ali krajši naziv enote (npr. 2. Bbr – druga brdska brigada = druga gorska brigada). Vse to izhaja iz navodil, ki jih je postavil vodja. Zastavica je bila vedno narisana vodoravno, usmerjena levo ali desno vendar tako da so plapolale v smer, s katere so napadali.

»Naši« so bili vedno rdeči z napisi v črni barvi. V tej barvi so bili tudi simboli ali posamezni deli simbolov. Nasprotna stran je bila vedno modra, civilna policija pa zelena.

Jugoslovanska vojska je risala po kartah v maniri stare ruske šole. Po razpadu Jugoslavije pa so posamezne vojske prešle na Natovo simboliko, ki je preprostejša in za nekatere stvari sicer manj natančna, a veliko enostavnejša za delo.

Šablone so izdelovali v založbi Učila Zagreb.

Predstavljajte si v mislih jugoslovanski grb, ki je bil tule narisan. Ker je sin uporabljal ravnilo v tehnični šoli, je grb prebarval z vodoodpornim flomastrom. Mu je prav prišel za risat. Zdaj, ko smo ravnilo potrebovali za stare slike, smo pa s cvetom to drgnili stran. Je šlo, je šel pa tudi grb in napis »štabni lenijr« pod njim.

Iz srbske cirilice prevedla in priredila jst sama. In si štejem v čast, da še znam.

Viri:

• http://www.paluba.info/smf/index.php?topic=16031.0

Kraj: Rakek
Datum: 1980, 2020
Avtor: Učila Zagreb, Miloš Toni
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 9. 3. 2020
Oblika: slika predmeta

Davnega leta 1961 se je vil pogrebni sprevod le 36 letne Milene Matičič, poročene Anžlovar iz Slivic 7, proti cerkvi sv. Martina na Uncu, kjer se je opravil cerkveni obred in se potem vrnil na pokopališče.

To je bil čas, ko še ni bilo pogrebnih podjetnikov, ko so morali domači in sosedje vse urediti sami. Krste so takrat nabavljali v Planini pri mizarju Šemrlu. Pri vsaki domačiji so imeli doma opremo za ureditev prostora, kjer je na parah ležal pokojnik ali pokojnica. Predvsem starejše ženice – danes bi jim rekli seniorke, ki pa po ponašanju in oblačenju nikakor niso podobne tistim iz petdesetih in šestdesetih let 20. stoletja – so imele glavno besedo. Takrat se je ob mrliču bdelo vso noč.

Vence in šopke so nosile sosede pokojne. Na fotografiji na desni je naša soseda Tomažičeva Zofka – Ivančič Zofija (1915 – 1985). Bila je gozdna delavka v revirju Škocjan; delala je v drevesnicah, pri sajenju gozdnih sadik ter negi in čiščenju nasadov. Spomnim se, kako je pozimi kar bosa pritekla k nam, se usedla za zidan topel šporget, se malo pogrela in stekla domov, v hiško, kjer sta imela z očetom v majhni kuhinji skromen železni šporget,, tako da prostori niso bili dovolj ogreti. V večji sobi je oče pozimi delal obroče (koretele). Živela je skromno sama z očetom Janezom.

Njen oče Janez (1870 – 1951) je leta 1907 odkupil od Lekina drvarnico in jo predelal v skromno hiško. Vse ostalo posestvo in stavbe pa je od Lekina kupil moj stari oče Valentin Perko. Ko ji je umrl oče Janez, se je iz Amerike vrnil Janezov brat Matevž (1882 – 1964), ponosni Amerikanec, Zofkin stric. Pa ni bilo kaj veliko od “bogatega Amerikanca”, nekaj čas sta mu sinova še poslala kak dolar, pozneje pa sta ga kar malo pozabila. Da si je lahko privoščil za tobak, je začel izdelovati koretele in bil eden zadnjih obročarjev pri nas.

Deklice in dekleta so nosile šopke rož. V ozadju domači duhovnik Vojko Seljak.

Krsto so nosili štirje možaki, ob njih pa ženice sveče. Kar precej daleč je bilo treba nesti pokojnico, od domače hiše do cerkve in nazaj na pokopališče. Da je šlo, kot je treba, so morali biti “uigrani”, enak korak, enaka velikost, enaka moč. V vasi je bila kar stalna skupina nosačev, med katerimi je bil tudi moj oče.

Kraj: Slivice
Datum: 1961
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 21. 11. 2018
Oblika: fotografija

V letu 1949 ali 1950 se je odvijal športni dvoboj med ekipo Rakeka in ekipo Postojne v panogah “med dvema ognjema” in “odbojka”. Tekmovanje se je odvijalo v Postojni.

Zmagovalci? Jasno, Rakovčani.

Čeprav je bilo to športno tekmovanje, je potekalo pod vplivom takratnih političnih dogodkov in podcenjujočega odnosa Postojnčanov do Rakovških športnikov. To pa je le še podžgalo Rakovčane in premagali so Postojnsko ekipo.

Seveda pa je rivalstvo med Postojnčani in Rakovčani (in Cerkničani) že zelo staro. Tako so nastali “Čufarji” in “Torbarji”.

Pa dajmo prednost Torbarjem. Ali veste, da so Postojnčani Torbarji?
Že poznate zgodbo o pogumnem pastirčku Jakobu, ki je ukanil zlobnega zmaja iz Postojnske jame? Kako je to pravzaprav povezano s tem, da so Postojnčani Torbarji?

Legenda pravi, da je nekoč v Postojnski jami živel grozen zmaj, ki so se ga vsi bali. Okoliški prebivalci so na pomoč poklicali iznajdljivega pastirčka Jakoba, ki je zmaja ukanil tako, da mu je za obrok prinesel z apnom napolnjeno telečjo kožo. Ko se je pošast po obedu napila vode, jo je razneslo. Domačini so Jakobu v zahvalo za njegov pogum na začetku vasi postavili kip, iz ostankov zmajeve kože pa sešili torbo, in vse odtlej naprej so Postojnčani znani kot Torbarji. Kip, ki so ga pogumnemu pastirčku Jakobu v čast postavili hvaležni domačini, si lahko ogledate na začetku vasice Šmihel pod Nanosom.

Zdaj pa Čufarji

Po proglasitvi Trsta za svobodno pristanišče (1719) in posledično z izgradnjo ustreznih cest (med Logatcem, Lazami ter Planino in naprej proti Postojni), v 18. stoletju in na začetku 19. stoletja se je v teh krajih razvilo furmanstvo. Planina z okolico postane pomembna furmanska postojanka z možnostjo zaslužka (furmani, forajtarji – pripregarji, žlajfarji – zavirači). S tem v zvezi je cvetela obrt (kovači, kolarji, gostinci, trgovci itd.). Tako so se precej uveljavili priprežni vozovi ali forajtarji, kar je bila ravno tako ena oblika obrti oziroma dodatnega zaslužka, nastajala so gostišča s hlevi ob cestah.

Planinci in prebivalci bližnjih vasi so Čufarji, pokrajina pa je po njih dobila vzdevek Čufarija. Vzdevka sta nastala v zvezi z nekdanjim furanjem skozi Planino. Glede tega, kako je vzdevek nastal, v katerih vaseh so prebivalci »upravičeni« do vzdevka in kje se razprostira Čufarija, so mnenja deljena. V ustnem izročilu se ohranja razlaga, da izvira iz nemških besed »fahren«, ki pomeni voziti, ali zufahren s sorodnim pomenom. Vzdevek je najbrž izpeljan iz nemškega samostalnika »Zufuhr«. V starih časih je ta samostalnik pomenil »privoz, dovoz, dovažanje, dopeljevanje« (Wolf 1860: 1825). Kaže, da so ljudje pomen samostalnika nekoliko »prilagodili« in nastala je drugače naglašena in podobno zveneča beseda Čufar. Kdaj so slovenski »forajtarji« samo v opisani pokrajini postali Čufarji, ni znano, zakaj sta obravnavana vzdevka še manj kot nepriljubljena, se prav tako ne ve. Seveda pa, da ne bo »fovšije«, tudi prebivalci Hribc na Uncu so čistokrvni Čufarji.

Kaj pa v prispevku delajo Cerkničani? Nič, niso ne Torbarji ne Čufarji, pač pa ….?

Na sliki je ekipa Rakeka slikana po sladki zmagi pred Postojnsko jamo.

Od leve stojijo:

• Slavka Jesih,
• Ciril Tavčar,
• Majda Jernejčič,
• Tita Mekina.

Čepijo:

• Avgust Gorjup,
• Janez Podobnik,
• Milovan Zorc.

Od leve stojijo:

• neznana,
• Anka Atički (Mrhar),
• Marica Uršič,
• Milka Puntar,
• za njimi vodja ekipe Janez Homovec.

Čepijo:

• Franc Zorman,
• Franc Benčan,
• Tone Homovec.

Slovarček:

• fovšija: zavist

Viri:

• Marica Uršič
• Glasnik Slovenskega etnološkega društva, 1-2 2018
• Lipov list

Kraj: Postojna
Datum: 1949/50
Avtor: neznan
Zbirka: Marica Uršič
Skenirano: 10. 4. 2020
Oblika: fotografija

Po zasneženi makadamski poti, v tej lepi zimski pokrajini, se je proti vrhu hriba k cerkvi sv. Frančiška Ksaverja počasi pomikal pogrebni sprevod, ki je spremljal Alojza Mikliča na njegovi zadnji poti k večnemu počitku. Umrl je leta 1985, star 72 let. Takrat so pri nas skrbeli za pokopališče, kopanje jame in prevoz krste sami vaščani. Krsto je tokrat peljal na gumarju Slavko Poje iz Novega Kota. Fotograf je naredil posnetek, ko je Slavko ravno zavil na sedanje parkirišče ob cerkvi. Danes bi krsto ali žaro z venci in cvetjem k cerkvi pripeljal avto. Avtomobili pogrebcev bi stali pod hribom, ob cesti in na parkirišču. Takrat pa sta bila na parkirišču samo dva: Fiat 750 in Škoda Favorit. Eden od teh je najbrž pripadal župniku.

Po vrnitvi iz taborišča smrti na Rabu in Gonarsu sta Jevančava (Ivančeva) teta Micka in njen sin Lojze živela v Starem Kotu. Kot večina vaščanov Starega in Novega Kota so tudi Ivančevi obnovili domačijo. Po smrti Lojzetovih staršev je Ivančevo podedoval njegov stric, ki je živel v Ameriki. Sklepam, da jima je stric z dovoljenjem za obnovo tudi denarno pomagal. Njihovi bližnji sosedje so bili Jurcavi, Pavličkavi, Jerčinovi in Hadalinovi. Jerčinova Marija Janež por. Pečnik je v otroških letih veliko časa preživela pri njih. Po razgovoru z Marijo in po njenih zapisanih spominih vam ju bom tudi predstavila.

Ivančeva Micka je bila skrbna, delavna, čustvena – topla ženska. Vse je bilo obenem smeh in solze. Ker je ovdovela zelo zgodaj, Lojze je bil star komaj pet let, ni za možem nikoli nehala žalovati. Vedno je bila v črnini. Verjetno je prav zato, ker je tako pogrešala moža, svojega edinca še bolj razvajala. Vedno se je bala, da se mu ne bi kaj hudega zgodilo.

Lojze je šel vsak teden peš v Čabar po »fasengo«. V Čabru se je srečal s prijatelji in po malem »žingal« ves dan. Njegova nabava se je včasih zavlekla v pozno popoldne ali v noč, ker je imel v gostilni vedno polno poslušalcev in ga niso pustili domov. Micko je skrbelo, kje je in je šla po pomoč k Jerčinovi Francki in Hadalinovi Olgi. Šli sta mu nasproti in ga pospremili domov. Mamo je nahecal, da je »ošfohel«, ker je pil vodo in je zato pozen. Ker ji je pomenil vse na svetu, mu je verjela.

Teta Micka je bila vzorna gospodinja in dobra kuharica. Po vojni je bila glavna kuharica na ohcetih. Zelo znani so bili njeni krofi in drobno pecivo (linški piškoti, janeževi upognjenci). Namesto torte je spekla v modelu iz gusa jagenjčka. Na ohcetih je bil bel z rdečo pentljo. Za druge priložnosti je spekla tudi črno-belega. Jagenjček je bil vedno pred mladoporočencema. Jerčinovi Mariji in Kristini ga je spekla vedno za Veliko noč. To darilo je bilo zanju nekaj dragocenega. Jedli sta ga po malem en teden. Model je teta obljubila Mariji, pa ga po njeni smrti ni dobila in tudi ne ve, kje je končal. Mickinega jagenjčka se tudi jaz zelo dobro spomnim. Dal mi je misliti, nikakor si nisem predstavljala, kako ga naredi.

Pod kuhinjskim oknom je Lojze naredil mami veliko gredo in jo ogradil z mužlarji. Tu je gojila raznovrstno zelenjavo in veliko rož (potonike, dalije, kapucinke …). Po njuni smrti si je Jerčinova Marija skopala velik grm rdečih potonik in jih vsadila doma na vrt. Vsako leto bujno zacvetijo in takrat Marija z mislimi odtava v preteklost k Ivančevim. Poleg hiše je imela majhno njivo, na katero je sadila koruzo in visoki fižol. To navado je prinesla iz Podplanine, v Starem Kotu pa je bilo nekaj posebnega, čeprav je samo pol ure hoda iz enega v drug kraj. V razdalji ni bilo veliko razlike, v podnebju pa velika, ker se je v Podplanino močno čutil topel vpliv doline Čabranke in Kolpe.

Lojze Miklič se po vojni ni zaposlil. Delal je na kmetiji in skrbel za mamo. Bil je dober – zanimiv govorec, in ko v Binklu še ni bilo elektrike, so se ob večerih sosedje radi zbirali pri njem. Ob petrolejki in topli peči so ga poslušali stari in mladi. Pripovedoval je dogodivščine iz življenja in zgodbe, ki jih je prebral v dnevnem časopisju. Ljubezen do branja in knjig je ostala. Imel je bogato knjižnico. Le-te je naročal, kupoval in si jih izposojal v knjižnicah. Rad se je družil s sorodnimi dušami. Bogdan Mlakar iz Prezida je bil eden izmed njih. Veliko ur sta preživela skupaj in obravnavala zgodovinsko tematiko naših krajev. Sanje, da bi šel v višje šole, pa se mu niso nikoli uresničile. Pisal je pogrebne govore in jih tudi lepo interpretiral. Bil je edini v vasi, ki je imel tekočo vodo v kuhinji in hlevu. Iz vodnjaka so jo črpali s trompo. Poleti je nosil kratke hlače, kar pri nas ni bilo v navadi. Ko ga je videl Jerčinov ata, je imel navado reči: »Sedaj bomo kosili, ker bo lepo vreme, Lojze je v kratkih hlačah.«

Imel je fotoaparat in je rad slikal vaščane ob pomembnih priložnostih. Tudi gramofon je imel, tistega za navijanje. Najrajši je navil pesem: Pridi, oj pridi sveti Martin, iz grozdja boš delal vin. Nekoč je sadje obilno obrodilo. Organiziral je obiranje in pobiranje sadja po domačih in zapuščenih vrtovih. Jerčinov ata je naredil napravo za drobljenje sadja, Lojze pa je izdelal prešo. Stisnili so veliko mošta. Tega smo delali tudi pri nas. Pili pa so ga odrasli, ker je vseboval kar veliko alkohola. Jaz sem si ga kot otrok privoščila ob košnji, ker sem bila zelo žejna, pa se mi je po njem dolgo in zelo vrtelo.

Lojze je bil delaven in skrben gospodar. Konja ali vola ni imel nikoli. Seno je spravil domov s kravo, ali pa ga je speljal z vuahom. Od daleč mu je seno pripeljal sosed s konjem. Z vaščani je bil vedno v dobrih odnosih. Nad Jerčinovo hišo je imel majhno gozdno parcelo. Ves čas je imel težave z mejašem, ki je imel veliko gozdne površine, pa je kljub temu silil v Lojzetovo. Iz zagate mu je pomagal Anton Janež Jerčinov, ki je gozdne meje zelo dobro poznal in je Lojzetu v prid pričal na sodišču. Bil je dvakrat poročen, otrok pa ni imel. Prva žena je bila Grajševa Micka iz Prezida. Kmalu je zbolela za tuberkulozo in bila dolga leta na zdravljenju v bolnici v Sežani, kjer je tudi umrla. Druga žena pa je bila Marija (Micka) Miklič z Dolenjih Poljan (Okoliševa) – Loška dolina. Vse tri ženske, ki so Lojzetu veliko pomenile, so bile Micke.

Po njegovi smrti je Ivančevo kupil Milan Kump. Ljudje so bili pretreseni, ko so videli, kaj je naredil s hišo in s skrbno obdelano zemljo. Novi lastnik je do tal podrl hišo in skedenj, zgradil novo hišo in vse obdal z betonom, kar ni sovpadalo v našo pokrajino. Drevje je daleč naokrog podrl, naredil je golosek, grmičevje pa zažgal. Bilo je grozljivo. Poleg tega je bil obtožen poslovnih goljufij in ni bil znan po velikopoteznih načrtih le v Sloveniji, ampak tudi drugje. Obtoženi se je s sovaščani in znanci dogovoril, da bo zanje opravil razna gradbena dela, od naročnikov je jemal predujme in si izposojal denar, na obljube pa gladko pozabil.

Danes je lastnik nekdanje Ivančeve domačije Milan Lavrič iz Črnuč pri Ljubljani, ki je pravo Kumpovo nasprotje.

Slovarček:

• fasenga: hrana
• žingal: pil, veseljačil, pel
• ošfohel: oslabel
• gus: litoželezni model
• mužlarji: krajniki
• golosek: sečnja gozdov do golega, do čistega
• trompa: črpalka
• vuah: preprosto ročno vozilo na dveh kolesih za vožnjo sena

Viri:

• ustni in pisni vir: Marija Janež por.Pečnik
• ustni vir: Maks Lavrič
• https://siol.net/novice/crna-kronika/imel-ga-je-za-gospoda-a-se-je-izkazalo-da-je-klosar-351801

Kraj: Stari Kot
Datum: 1985
Avtor: neznan
Zbirka: Vilma Poje
Skenirano: 12. 5. 2020
Oblika: fotografija

Fotografija je nastala leta 2. julija 1972, ko je župnik Vojko Seljak somaševal z novomašnikom Francem Alojzijem Barago.

Vojko Seljak je bil Človek in Župnik. Skromen, priljuden, prijazen do vseh – verujočih in neverujočih. Delal je za ljudi in za njihovo dobro. V prvem razredu osnovne šole me je poučeval verouk, kasneje pa ne več, saj je bil z Rakeka prestavljen v Bohinjsko Bistrico.

Rodil se je 29. aprila 1915 v Žireh. Oče, izučen čevljar, je bil tedaj vojak na Dunaju in je želel, da bi ga poimenovali Vojnimir. Na srednje veliki kmetiji je živelo še šest bratov in šest sester, Vojko je bil najstarejši. Osnovno šolo je obiskoval v Žireh, srednjo v Škofovih zavodih v Šentvidu pri Ljubljani. Velike mature je bil oproščen. Najprej se je vpisal na medicino, ki pa mu ni bila najbolj všeč, zato se je odločil za semenišče in Teološko fakulteto, kjer se je, kot je sam dejal, počutil kot doma.

Četrtega julija 1943 ga je v duhovnika posvetil Gregorij Rožman. V normalnih razmerah bi imel novo mašo v Žireh. Tja pa se zaradi Nemcev ni vračal že od začetka okupacije. K sebi ga je vzel župnik na Zaplani nad Vrhniko in mu tam omogočil novo mašo 11. julija 1943. Od doma so prišli le mama, tri sestre in nekaj znancev. Isto leto je bil postavljen za kaplana v Planini pri Rakeku in tam ostal le nekaj mesecev. Za eno leto so ga poslali na Unec, a je tam ostal kar 24 let. Ko pa je leta 1945 rakovški župnik Novak odšel na Koroško, so mu dodelili še župnijo Rakek. Po smrti planinskega župnika so mu na škofiji rekli, da naj kot najbližji sosed prevzame že župnijo Planina. In jo je. Vojko je bil rad na Rakeku, rad je imel Notranjce. Z njimi je trpel in prenašal težave tistega časa in jim pomagal ohranjati vero. Po mnogih letih pa si je zaželel, da bi imel enkrat le eno faro. Prestavili so ga v Bohinjsko Bistrico – »raj pod Triglavom«. Od tu je bil po šestnajstih letih premeščen v »raj pod Blegošem« – Javorje. Natanko 50 let po novi maši, 11. julija 1963, je imel v domači farni cerkvi v Žireh zlato mašo.

Vojko Seljak je umrl v Javorjah, 24. aprila 2001. Pokopan je v družinskem grobu na Dobračevi pri Žireh.

Viri:

• Seljak, V. Iz Žirov v Javorje. Loški razgledi, letnik 40 (1993), številka 1, stran 232-233.
• http://nszaveza.github.io/articles/60-zvestoba-izrocilu-prednikov/

Kraj: Rakek
Datum: 1972
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 9. 3. 2020
Oblika: fotografija

V šolskem letu 1971/72 se je štiriindvajset učencev 7. a razreda slikalo pred šolo. Z njimi je njihova razredničarka Vera Kravanja. Smeh se je razlezel na obraze učencev kot nalezljiva bolezen. Oh, ko bi se danes spomnili, kaj nam je tistega dne zaupal naš fotograf – Bajčkov ata. Žal se ne, očitno pa je bilo zelo zabavno. In ob tako nasmejanih obrazih se je v spomin spontano prikradla misel iz nekoč tako priljubljene spominske knjige.

Prva vrsta:

• Liljana Bahunek,
• Nevenka Komac in
• Vesna Gašparič.

Druga vrsta:

• Alojz Baraga,
• Matjaž Kebe,
• Jože Brence in
• Heda Žnidaršič.

Tretja vrsta:

• Viko Opeka,
• Branko Škof in
• Jože Tavželj.

Prva vrsta:

• Cveta Lavrič,
• Jožica Primožič,
• Bernarda Dovjak in
• Lojzka Šparemblek.

Druga vrsta:

• Irena Kranjc,
• Cveta Bogovčič,
• Breda Semič,
• Jolanda Ileršič,
• Vlasta Cimermančič in
• razredničarka Vera Kravanja.

Tretja vrsta:

• Franc Zakrajšek,
• Janez Škerl,
• Matjaž Kajtna,
• Vito Kralj in
• Milan Janeš.

Viri:

• Jože Brence

Kraj: Cerknica
Datum: 1971/72
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Osnovna šola Cerknica
Skenirano: 5. 5. 2015
Oblika: fotografija

Dva posnetka skupine mož v dolgih suknjah ter z ustreznimi pokrivali je Vinko Toni napravil pozimi 1956 /57 v Begunjah. Priložnost je bila uradna, kar nakazuje aktovka v roki enega od njih, pa temen klobuk pri drugem ter nekako pomembna drža vseh, ki možujejo ob ograji. Dva sta pokrita v nekdaj značilni usnjeni kapi s ščitkom, ki so jih na podeželju možje nosili pozimi in poleti. Ostalih mož v skupini ne poznamo, izstopa pa tisti s polhovko na glavi, v kamižoli, rajthozah in škornjih buotarjih – Matevž Hace.

Urednik Miloš Toni je poiskal zapis v kroniki Osnovne šole Begunje pri Cerknici za šolsko leto 1956/57, kjer med drugim piše:

V tem šolskem letu se je poživilo politično delo v kraju. Bilo je 5 masovnih sestankov in štirje zbori volilcev. Te zbore je redno obiskoval predsednik ObLO Cerknica, naš republiški poslanec Matevž Hace in zvezni poslanec Ivan Regent. Na vseh zborih volilcev so volilci poudarjali veliko potrebo po dokončanju obnove šole, posebno, ker se hišna goba zelo hitro širi po stavbi, tako, da je ves levi trakt pritličja popolnoma uničen.

To je bil torej razlog, da je funkcionar Matevž Hace prihajal v Begunje, kjer se je znašel na teh posnetkih. Letos 4. julija bo 110 let od njegovega rojstva in na teh slikah je star sedeminštirideset let. Za seboj ima precej trdo in nenavadno življenjsko pot od kmečkega otroka, gozdnega delavca, knjižničarja delavske knjižnice v Starem trgu, delavskega aktivista, “gastarbajterja” v Franciji, na Češkem in drugod, partizana in partizanskega komisarja 14. divizije, ki je ob koncu vojne prisostvoval podpisu kapitulacije nemškega generala von Lehra v Topolščici, potem pa namestnika ministra (ali celo ministra?) za kmetijstvo in gozdarstvo, prvega predsednika gasilske zveze Slovenije in kdo ve česa še. Po vojni je postal pisatelj, začenši leta 1954 s knjigo spominov Gozdne steze, ki jim je sledilo še dvajset del, med katerimi so najbolj znani Komisarjevi zapiski.

Matevž Hace je bil nenavadna in karizmatična osebnost. Ni se mogel šolati, a si je z branjem in samoizobraževanjem vseeno pridobil široko obzorje in veliko znanja, ki so ga dopolnjevale vsakovrstne osebne izkušnje. To mu je najbrž omogočilo, da si v svoji samosvojosti nikoli ni pustil oprati možganov in ostal kritičen tudi v najtežjih situacijah. Čutil se je zakoreninjenega v domači zemlji in med ljudmi ter zavezanega narodu in prednikom. Zanj ni bilo dileme, kaj storiti, ko tujec seže po tvoji deželi in te hoče pokoriti: treba se je braniti ne glede na karkoli. Ni naključje, da je šlo za njim v partizane toliko njegovih sovaščanov. Ampak pustimo to, opisano je v njegovih knjigah in drugje.

Njegova pojava na teh slikah se zdi prav značilna: kljub temu da je zdaj visok funkcionar, je videti tako zelo notranjski, tako podeželski, čeprav ima zavezano kravato in obute škornje, ki se lepo svetijo. Na obeh slikah je videti prav dobrodušen – kakšen pa je bil njegov obraz, ko je nosil odgovornosti političnega komisarja tako velike enote, kot je bila 14. divizija; kakšen, ko je šlo za življenje ali smrt tolikih ljudi? In kako ga je to obdobje zaznamovalo? Gotovo mu je bilo lažje, ko je končno vse minilo in je lahko prevrednotil in opisal svoja doživetja in pozneje tudi zgodbe in spomine, ki jih je prejel od prednikov. Njegovo knjižno delo je poznano predvsem kot zgodovinsko in politično obarvano z medvojnimi dogodki, a je zapisal tudi veliko narodopisne snovi, ki pred bralca postavi življenje Loške doline in Notranjske med obema vojnama in še veliko prej. V njegovih delih spoznamo vrsto navad in ljudi, kakršnih ne bo več: pastirje in črednike, ki v gostilni pri Vidmarju v Podcerkvi praznujejo god svojega patrona o svetem Martinu, pa zadnjo rakarico, ki v škafu nese prodat svojo robo v Trst, nabiralce malin, krovce slamnatih streh, furmane in gozdarje, pa tudi zametke delavskega gibanja med žagarskimi delavci v Loški dolini.

Naj zaključim z anekdoto, ki sega v sedemdeseta leta, nekaj let pred Hacetovo smrtjo. V prostoru pod starotrško kinodvorano je bil nekakšen samoupravno-družbenopolitični sestanek, na katerega je bil vabljen tudi Matevž Hace. Po uradnem delu se je razvilo tovariško skorajda kramljanje z Matevžem Hacetom, ki se tudi tokrat ni držal prav nič vzvišeno, svojim nekdanjim in trenutnim funkcijam navkljub. Eden od že malo razpuščenih razpravljalcev je Haceta brez dlake na jeziku vprašal, kako je zdaj to s pisanjem – ali drži, da človek najboljše piše, če je malo pijan?

“Veš kaj ti povem?” je rekel Hace, pisatelj s tedaj že obsežnim opusom. “Kar sam probaj! Lepo se ga zvečer dobro napij, potem pa vzemi papir in napiši, kar se ti zdi, da imaš povedati. Pusti na nočni omarici, takoj ko se boš zjutraj zbudil, pa preberi. Boš ti videl kakšne oslarije si napisal!!” Tema o pisanju je bila s tem izčrpana za tisti dan …

Matevž Hace nikoli ni bil všeč vsem, kot še dandanašnji ni, in mu do tega tudi ni bilo. Kot pokončen in angažiran človek, brezkompromisno zavezan svojim ljudem in viziji boljšega in pravičnega sveta za vse, pa zasluži primerno spoštovanje, všečnost gor ali dol.

Slovarček:

• buotarji: škornji z visokimi botami, jahalni škornji
• rajthoze: jahalne hlače
• ObLO: Občinski ljudski odbor

Viri:

• Kronika Osnovne šole Begunje pri Cerknici za šolsko leto 1956/57, izbral Miloš Toni
•  Slavko Ožbolt, Markovec, ustno

Kraj: Begunje pred šolo
Datum: zima 1956/57
Avtor: Vinko Toni
Zbirka: Vinkotov kufr
Skenirano: 27. 7. 2014
Oblika: 2 negativa

Slika je nastala na Rakeku okoli leta 1910. Na njej je celotna družina Franca in Marije Juvančič. Vsi so se oblekli v najboljša oblačila in uredili za zgodovinsko družinsko fotografijo.

Trenutno raziskane korenine Franca Juvančiča segajo v leto 1755, ko se je rodil Matija Juvančič, poročen z Uršulo Mramor, rojeno leta 1755 iz Cerknice.

Imela sta več otrok, med njimi je bil tudi Jožef Juvančič, rojen 1807, ki se je poročil z Apolonijo Bajt, rojeno 1809 z Rakeka. Njun sin je bil Ivan Juvančič.

Oče Franca je bil Ivan Juvančič, rojen 11. 12. 1840, mati pa Uršula Juvančič, (rojena Steržaj 6. 10. 1844. Ko je mati zelo mlada umrla, se je oče Ivan ponovno poročil, in sicer z Marijo Juvančič, rojeno Bonač 30. 04. 1849. Zanimivost je, da so se otroci po tej poroki pisali Ivančič.

Naj iz tega zakona omenim sina Janeza Ivančiča, rojenega 6. 10. 1881, poročenega z Ivano Ivančič, rojeno Hlad 18. 08. 1903. Iz tega zakona so se rodili: Janez, Jožef, Anton, Franc in Andrej. To je druga veja Uglovih na Ljubljanski cesti.

* * *

Franc Juvančič se je rodil 26. 01. 1867 na Rakeku. Poročil se je z Marijo Juvančič, roj. Jernejčič 26. 05. 1872.

Za družino lahko rečemo, da je bila klasična železničarska družina. Bil je železniški čuvaj, ki je služboval v vrsto čuvajnic, kar se je odražalo tudi v krajih rojstva otrok.

 Njegov velik konjiček pa je bil izdelava »fulovžev« predvsem za kanarčke. Leseni deli so bili izrezljani, oblike pa od preprostih do raznih oblik gradov. Na fotografiji je kletka izdelana pred letom 1940.

Delo z lesom je bilo tudi v veliko pomoč pri izdelavi panjev sinovom, ki so leta 1933 kupili čebele.

Pa se vrnimo k družini Franca in Marije, ki je na sliki.

Poleg očeta Franca in mame Marije so na sliki njuni otroci:

• Marija – Mici (roj. 1895, Rakek), mož Jože Arko, otroci Almira, Dušan in Jožefa (Jožica).
• Franc (roj. 1897, Unec), žena Frančiška (roj. Žnidaršič), otroci Marija Ljudmila (Marinka), Valetina (Tinca).
• Alojz (roj. 1898, Tolmin), žena Frančiška (roj. Cankar), otroci Miljana, Stojan – Jožef.
• Jožef Pepi (roj 1899, Divača), žena Ankica.
• Miroslav (roj. 1905, Ravbarkomanda), žena Angelca (roj. Krištof), otroci Milan, Miroslava (Mira), Magdalena (Magda), Miroslav.

Še nekaj spominov na mojega starega očeta Franca. Kljub svoji mladosti, ko je stari oče umrl, sem spraševal, kdo je bil velik moški s klobukom in velikimi brki. Povedali so mi, da je bil to moj stari oče, ki me je učil hoditi oziroma peljal na sprehod, in to tako, da sem mu stal na čevljih, on pa me je držal za roke. Če se je ustavil, sem ga le pogledal navzgor in spet sva šla naprej. To je tudi ostalo v spominu velik mož s klobukom in brki. Tako je po pripovedovanju sestre Magde naučil hoditi tudi ostale vnuke in vnukinje.

Iz leve:

• Josip (Pepi),
• Alojz,
• oče Franc Juvančič.

• Stojita Marija (Mici) in
• France.
• Sedi mama Marija (rojena Jernejčič),
• ob njej najmlajši Miroslav (Mirko).

Sliko je dala gospa Anica Vidrih. Na zadnji strani je napisala Juvančič – Uglovi iz Rakeka. Lokacija je neznana, lahko bi bila pri Fajdigovih na današnji Postojnski cesti.

Slovarček:

• fulovž: ptičja kletka

Viri:

• družinsko drevo

Kraj: Rakek
Datum: 1910
Avtor: neznan, Miroslav Juvančič
Zbirka: Miroslav Juvančič
Skenirano: 10. 4. 2020
Oblika: fotografija in fotografija predmeta

Ob izbruhu prve svetovne vojne so vojake 17. pehotnega polka odpeljali iz Celovca v Ljubljano. Tam so se 12. avgusta vkrcali na vlak in odpeljali na rusko bojišče. Tri dni kasneje so prispeli v Mikolajev pri Lvovu, Ukrajina. Pešpolk je obsegal štiri bataljone in je pripadal 12. pehotni brigadi 6. pehotne divizije v III. korpusu 2. armade.

V naših krajih je bila v noči med 26. in 27. julijem 1914 (s sobote na nedeljo) razpisana delna mobilizacija, ki je zajemala ves tretji kor, kjer so služili večinoma Slovenci. Prvi vojaki so odšli k svojim polkom že v ponedeljek 28. julija. Nekaj dni kasneje je prišel ukaz o splošni mobilizaciji in vpoklicali so tudi novince. Sledil je nabor mlajših letnikov. Vojaki z Notranjske (pa tudi Gorenjske, Dolenjske in Bele krajine) so služili v 17. pehotnem polku.

Ustanovljen leta 1674 na Češkem je bil eden najstarejših polkov habsburške monarhije. Od leta 1817 je imel polk svoj naborni prostor na Kranjskem in sedež štaba v Ljubljani. Postal je domači kranjski polk. Svojo vojaško obveznost je opravljal na apeninskem polotoku, v Dalmaciji, se bojeval v Italiji in na Ogrskem, sodeloval v bitki pri Solferinu in Custozzi.

V Bosni in Hercegovini je imel pomembno vlogo pri zasedbi dežele. Sedmi avgust je bil izbran za polkovni dan, saj je leta 1878 na ta dan potekala bitka za Jajce. V njej je 17. polk utrpel največ izgub med vsemi avstrijskimi enotami. Sodeloval je še v bitki pri Livnu in gradnji ceste od Pologa do Livna.

Leta 1893 so tri bataljone preselili v Celovec, štab 1. bataljona pa je ostal v Ljubljani. V javnosti je bil znan kot polk kranjskih Janezov. Njegov pokrovitelj je bil sprva Ritter von Milde. Leta 1916 je pokrovitelj postal sin zadnjega habsburškega cesarja Karla Oto Habsburški. Po njem so polk in njegove vojake imenovali tudi cesarjeviči. V prvi svetovni vojni je sodeloval na vzhodni, soški in tirolski fronti. Z njegovim imenom so povezani mnogi kraji, ki jih imamo v spominu zaradi nečloveške vzdržljivosti, junaštva in trpljenja: Galicija, Doberdob, Monte Chiese.

Po prihodu na vzhodno fronto je polk doživel svoj ognjeni krst že 26. avgusta pri Majden Golgorskem v Galiciji. Sodeloval je v mnogih bitkah, utrpel velike izgube in se umaknil na prelaz Dukla v Karpatih. Oktobra 1915 je bil prestavljen na Soško fronto, kjer se je pridružil 10. pohodnemu bataljonu, ki je že od začetka leta 1915 branil položaje pri Doberdobu. Marca naslednje leto je odšel na tirolsko bojišče, kjer je držal položaje do konca vojne. Dvanajstega maja 1918 so se vojaki nadomestnih bataljonov polka v Judenburgu uprli zaradi slabih razmer. Tega leta je polk sodeloval v neuspeli junijski ofenzivi na Piavi. Ob koncu vojne so vojaki prišli v italijansko ujetništvo in številni so se vrnili domov šele leta 1919.

Slovarček:

• kor: nekdaj vojaška enota nestalne sestave

Viri:

• http://www.100letprve.si/mejniki/slovenci_na_vzhodnem_bojiscu/17_pehotni_polk/index.html

Kraj: Ljubljana
Datum: 12. avgust 1918
Avtor: neznan
Zbirka: Alojz Matičič
Skenirano: 2. 3. 2017
Oblika: reprodukcija fotografije

Prijatelji, sosedje ali sodelavci z Menišije so si nedeljske ali praznične popoldneve polepšali z izleti na bližnje hribe. Tokrat so se odpravili na Špičko – Špičasto stražišče (955 m). Kot lahko vidimo na sliki, je bila Špička takrat še gola in ne tako poraščena kot je danes.

Mateja Kebe, roj. Hren, se z veseljem spominja tega pohoda na Špičko. Kar večkrat je ponovila, kako je bilo lušno. Ona je tudi poznala vse udeležence. Domov grede so naredili še ovinek do Topola, ustavili so se v okrepčevalnici Pri Darinki. Ker so bili v skupini sami dobri pevci, so začeli peti. Prepevali so še pozno v večer. Vina in druge pijače jim ni manjkalo. Ponoči so se vračali domov po bližnjici po dolini.

Ko sem še enkrat preverjala, kdo vse je na sliki, sta mi Stanka in Ivan Intihar povedala, da so na “Žagi” za 1. maj več let organizirali izlet na Slivnico. Pri lovski koči je vsak udeleženec dobil klobaso in liter vina. Praznovanje se je potegnilo dolgo v noč.

Stanka je potegnila iz predala zvezek in rekla:” Saj sem še pesmico napisala o Prvem maju”. Seveda mi je dovolila, da sem jo prepisala in jo posredujem.

Slovarček:

• kompanija: druščina, družba
• Špička: v šoli smo se učili, da se hrib imenuje Špičasto stražišče, ker so na njem zakurili opozorilni kres ob turški nevarnosti, v Atlasu Slovenije (2005) pa je vrh označen kot Velika Špička

Viri:

• Stanka in Ivan Intihar, Begunje, ustno, maj 2020
• Mateja Kebe, roj. Hren, Begunje, ustno, maj 2020

Kraj: Na vrhu Špičke
Datum: maj 1981
Avtor: neznan (verjetno Valentin Bavdek)
Zbirka: Ivan Intihar
Skenirano: 16. 1. 2016
Oblika: fotografija

Takole smo se med odmorom slikali pred “kištarijo”, kjer je bila tudi mehanična delavnica. Bilo je leta 1957, pol leta pred mojim odhodom k vojakom. Ne morem se spomniti, kdo nas je slikal.

V zabojarni so izdelovali zaboje (rekli smo jim kište ali gajbe). Bile so zelo močne, saj sta na njih, kot je razvidno tudi iz fotografije, lahko sedeli kar dve osebi. Uporabljali so jih za transport južnega sadja, predvsem za pomaranče. Letvice, iz katerih so bile sestavljene, so na notranji strani imele zaokrožene robove. Tako je sadje manj obtiščalo ali obtolklo.

Mehanična delavnica je bila najprej v stavbi skupaj z oljarno, kjer so kuhali smrekovo olje iz smrekovih vej in češarkov. Zaradi vse večjih potreb se je kmalu “preselila“v novo stavbo, kjer je nastajala “kištarija“ – zabojarna.

Prostor za delavnico so dobili okoli leta 1954. Delavnico je vodil v Ludvik Opeka – Povličkov Ludve, ki je bil samouk in je bil mojster za vse. Bil je pravi inovator, bi rekli danes. Pri delu mu je pomagal upokojeni strugar Janez Mramor – Brinarjev iz Selščka. Mlajši sodelavci smo mu rekli Brinarjev stric. Do upokojitve je delal nekje v Mariboru. Kmalu je prišel Matevž Oblak kot ključavničar, nato še jaz, ki sem ravno končal železničarsko šolo, ter Peter Stergulc kot vajenec.

Kot se spominjam, je bila delavnica velika 8 x 4 metre. Na levi strani je bila stara stružnica. Na desni pa je bil ponk – delovna miza, na drugi strani pa je bila prava mini kovačija. V njej je bilo 100 kg težko nakovalo, kovaško ognjišče (felt mašina na nožni pogon). Desno od ponka je bil ročni vrtalni stroj.

V delavnici smo, poleg rednega vzdrževanja strojev, delali razne izboljšave strojev za obdelavo lesa kakor tudi izdelovali nove stroje. Izdelali smo stroj za brušenje lesenih površin (puc mašino) in vertikalni rezkar za potrebe mizarjev. Direktor Ludvik Urbas je večkrat prišel v delavnico in se zanimal za kakšne izboljšave in novosti. Pogovarjali smo se tudi, kako izboljšati takratne stroje, ki so imeli pogon še s ploščatimi jermeni. Odločili smo se, da jih preuredimo na pogon s klinastimi jermeni.

Takrat sem dobil naročilnico, da grem v Postojno naročiti material za jermenice iz sive litine, to so bili koluti različnih velikosti, iz katerih smo stružili jermenice. V Postojno sem se peljal s kolesom, ki sem ga prav takrat kupil za 48.000 dinarjev, kar je bilo 6 mojih plač. Stric Janez se je večkrat zadržal v gostilni, zato sem se kar sam lotil struženja in tako dobil precej izkušenj za delo na stružnici.

Moram povedati, da so bile plače takrat zelo slabe. Jaz sem imel na uro 40 dinarjev. Delali smo po 184 ur do 208 ur, odvisno od meseca. Za sendvič si dal 60 din. Malico smo si nosili od doma, pol litra bele kave in kos kruha. Pozimi smo si kavo segreli tako, da smo steklenico z žico privezali in jo obesili na žebelj na zidu ob dimni cevi od peči na žaganje in oblance.

Delavnico smo ogrevali s posebno pečjo, ki smo jo izdelali sami. 200 l pločevinast sod smo prerezali na pol. Spodnji polovici smo privarili tri noge in napravili v dnu v sredini luknjo za zrak (10 cm) in drugo luknjo za odvod dima v dimnik. Gornjemu delu smo privarili na vsako stran ročaj za dviganje pokrova. Tako prerezanemu sodu smo dodali notranji del, ki je bil za 15 cm ožji od soda in kakih 10 cm nižji, da je lahko dim šel v dimnik. To je bila okrogla posoda, 10 cm nižja od samega soda, v dnu pa je bila luknja enake velikosti kot v spodnjem delu peči. Ta notranji del smo imenovali kesel. Peč smo polnili tako, da smo kesel postavili na tla, vanj vtaknil 10 cm debel količek ter okoli njega na tesno nabasali žagovino, ki jo je bilo v lesni tovarni vedno dovolj. Potlačili smo jo tako, da je nekdo stopil v posodo in tlačil, da se je žagovina dobro sprijela. Potem smo količek izpulili in v sredini, v žagovini, je ostala luknja. Tu v sredini smo peč zakurili. Tako pripravljena peč je gorela in grela 8 do 10 ur.

Takrat je bilo splošno pomanjkanje dobrin. Zaposleni smo nekaj časa dobivali neke točke-karte. Mi v delavnici smo imeli težke karte, z njimi si mogel kupiti več sladkorja, moke in druge hrane. Ko sem šel v trgovino, je trgovka s škarjami izrezala ustrezno število točk, robo pa sem vseeno moral plačati. Ne spomnim se natančno, koliko sem s karto lahko kupi. Mislim, da so se razmere kmalu spremenile in so karte ukinili. Karte niso ničesar reševale, saj se ni nič dobilo, pa če si imel karte ali ne.

Jaz sem prišel na Žago v juliju 1954. Najprej so me dali k nekemu mojstru, ki je delal vodovod v Selščku. Bil je plešast pa tudi pisal se je Plešec. Sestavljala sva salonitne cevi in jih polagala v kanal. Tam sem bil le nekaj dni, ker so me rabili v delavnici za izdelovanje raznih priključkov za vodovod. V delavnici smo rezali pocinkane cevi in pripravljali različne T komade, kolena in prirobnice za vodovod. Rezali smo ročno, debelejše cevi pa z avtogenim rezanjem. Pripravljene kose pa smo varili avtogeno.

Nekega dne pa ni na delo prišel nihče. Sam direktor Urbas nas je iskal, ker je mislil, da smo v gostilni, potem pa je ugotovil, da smo se zastrupili s svinčenimi hlapi, ki nastajajo pri varjenju pocinkanih cevi. Še dobro se je končalo, lahko bi bilo mnogo huje.

Vode v delavnici nismo imeli. Po vodo smo hodili okrog 200 metrov daleč, pod veliko Matencovo lipo, kjer je bila pipa. V delavnici smo imeli dve vedri. V enem si si umil bolj umazane roke, v drugem pa si si roke splaknil. Nas pet je za umivanje rok ves dan porabilo le 10 litrov vode. Tudi zaščitnih rokavic nismo poznali. Ne vem, ali je takrat doma že kdo imel kopalnico, da stranišča niti ne omenjam.

Na fotografiji sedimo:

• jaz, Viktor Žnidaršič,
• Mara Popek, Rubča, ki je bila poročena s Tonkovim Tonetom iz Bezuljaka,
• druga je Ivana Kranjec, Kopitova, ki danes živi v Cerknici.

Punci sta obuti v nizke čevlje, jaz pa sem v “tržaških copatah”, ki so bile tiste čase zelo popularne. Kupil sem jih od nekega švercerja.

Na levi strani ponka je bil ta ročni vrtalni stroj, ki ga je prinesel Janez Mramor. Verjetno ga je sam izdelal in je bil v tovarni edini stroj za vrtanje.

Ta vrtalnik sem pozneje kupil od strica Janeza, in sicer za 8000 dinarjev. (Plačo sem imel 8400 din oz. 40 din na uro.) Stroj imam še danes in lahko si mislite, da mi je drag spomin.

Prispevek je napisal: Viktor Žnidaršič.

Kraj: Begunje
Datum: 1957; neznano
Avtor: neznan; novejši fotografiji Viktor Žnidaršič
Zbirka: Viktor Žnidaršič
Skenirano: 30. 11. 2019, novejši fotografiji
Oblika: 3 fotografije

Andrej Beričič se je rodil v Idriji. Rojstnega datuma, žal, nismo ugotovili (verjetno 1865). Tam je obiskoval ljudsko šolo. Z nadarje­nostjo in marljivostjo se je naučil še nemškega in italijanskega jezika. Imel je dve trgovini, eno na Rakeku, drugo v Planini pri Rakeku. Bil je uspešen trgovec in javni delavec – eden najzvestejših sodelavcev Slovenske ljudske stranke, predsednik Slovenskega katoliškega izobraževalnega društva in velik borec za ljudski blagor. Ljubezniv, ponižen, a nenavadno odločen. Vsak dan je prebiral iz knjižice Tomaža Kempčana »Hoja za Kristusom«. Vzel jo je tudi s seboj na bojišče, ko so ga že leta 1914 vpoklicali v vojsko. Poslali so ga v Galicijo. Osmega septembra ga je smrtno zadela sovražna krogla. Pred smrtjo je ženi napisal ganljivo pismo, ki ga je objavila večina tedanjega verskega tiska.

Stranka, katere član je bil, se je od njega poslovila takole: »V globoki žalosti naznanja Izvršilni odbor S.L.S., da je njegov ugledni član in neumorni delavec za ljudski blagor, gospod Andrej Beričič, trgovec na Rakeku, dne 8. septembra na severnem bojišču v boju za domovino našel junaško smrt. Blag mu spomin! – Dr. Ivan Šušteršič, načelnik S. L. S.«

Njegovi posmrtni ostanki so ostali v Galiciji. Doma pa so zanj brali slovesno žalno mašo v oktobru leta 1914.

»… Sedaj vidim, da sem zelo blizu skoraj neizogibni smrti. Krogle, šrapneli, ruski pešci in kozaki so blizu. Zato čutim potrebo, da se poslovim od vseh vas … posebno od svojih otročičev in Tebe, moj angel varuh, moja zvesta, ljubljena in neizrekljivo spoštovana ženka, predobra, osrečujoča spremljevalka … Kako rad bi še videl otročiče in jih blagoslovil, pa ker to ni mogoče, jih blagoslavljam od tukaj z očetovskim blagoslovom, ki naj jih spremlja skozi življenje in pripelje do večne sreče! …. Odpustite mi vse moje pogreške in molite zame! Jaz bom pri Bogu prosil za vas, zlasti, da se vdaste v Njegovo voljo. Ako je On tako določil, že ve zakaj. Gotovo ne v kazen meni ali drugim, temveč iz ljubezni, ker mogoče bi ne bil nikdar tako pripravljen … Zato se ne žalosti preveč … bodi pogumna, moja ljuba, zvesta žena. Veš, saj jih bo mnogo, ne boš sama … in to je vendarle častna smrt. Tudi meni se sicer krči srce, a vem, da brez božje volje tudi padel ne bom. Molil sem tako in Ga prosil, če je Njegova volja, da ostanem … Pišem kar med maršem, zato je slabo pisano in ne vse en dan, zato je slaba zveza … Skrbite, prijatelji in strankini pristaši, da Dom na Rakeku ne propade in da stranka ne zaostane! Pozdravljam vas s prošnjo na spomin v molitvi … Na srečno svidenje pri Jezusu, vrelcu ljubezni, in pri Mariji!«

Slovarček:

• Tomaž Kempčan – Tomaž Hemerken iz Kemptena je živel v 15. stoletju. Napisal je vrsto asketskih razprav med njimi tudi »Hojo za Kristusom«. Do konca šestdesetih let 19. stoletja je bila najbolj brana med katoličani, takoj za evangeliji. Zato so jo imenovali tudi peti evangelij. V več jezikov od te knjige je bilo prevedeno le Sveto pismo. V slovenščini je prvič izšla leta 1719. Še vedno velja za temeljno delo krščanske duhovnosti.

Viri:

• https://revija.ognjisce.si/index.php?option=com_content&view=article&id=2058:25-julij&catid=55:spominjamo-se&Itemid=191
• Svetovna vojska (1915), letnik 2, številka 8. URN:NBN:SI:DOC-PLBVVG4Q from http://www.dlib.si

Kraj: Rakek
Datum: okoli 1914, kakšno leto pred smrtjo
Avtor: neznan
Zbirka: Dlib.si, Ilustrinrani glasnik 8.10.1914. letnik 1, številka 6
Skenirano: 2003
Oblika: kopija fotografije, časopisni izrezek

V šolskem letu 1972/73 so učenci 8.b razreda še zadnjič pozirali pred osnovno šolo v Cerknici. Z njimi se je slikal tudi razrednik Vinko Toni. Slikanih je 31 učencev. To leto je bila številčno manjša generacija in sta bila na šoli samo dva razreda osmarjev in ne trije, kot običajno. Zato pa sta bila ta dva polno zasedena.

Nekateri resni, nekateri nasmejani, nekateri zaljubljeni, vsi pa v pričakovanju nečesa novega in neznanega. Srednja šola je bila pred vrati in z njo čas, da se vržemo v vodo in plavamo s tokom.

Danes lahko zaključimo z mislijo: ” Vse odhaja, kakor tiha reka, le spomini zvesto spremljajo človeka!”

Prva vrsta:

• Nada Rot in
• Dani Meden.

Druga vrsta:

• Janez Kraševec,
• Miro Ljubičič,
• Vojko Hren,
• Franc Šparemblek in
• Majda Levar.

Tretja vrsta:

• Branko Šabec in
• Franc Obreza.

Prva vrsta:

• Irena Rožanc,
• Irena Kranjc,
• razrednik Vinko Toni in
• Slavka Zalar.

Druga vrsta:

• Janez Rožanc,
• Drago Intihar,
• Marjan Ponikvar in
• Helena Štrukelj.

Tretja vrsta:

• Henrik Strle,
• Janez Mramor,
• Andrej Rupar in
• Stane Doles.

Prva vrsta:

• Fani Zelič,
• Lili Jevdjič in
• Iva Turšič.

Druga vrsta:

• Cvetka Zalar,
• Milka Doles,
• Martina Bavdek,
• Marija Košir in
• Ruža Ljubičič.

Tretja vrsta:

• Metod Rupar,
• Danilo Zalar in
• Bernard Korošec.

Podpisi, ki veliko pomagajo – in celo datum.

Viri:

• Jože Brence
• Franc Šparemblek

Kraj: Cerknica
Datum: 7. 6. 1973
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: France Šparemblek
Skenirano: 26. 2. 2020
Oblika: fotografija

Knez je svojemu vdanemu borštnarju dal postaviti na kraju, kjer je bil ustreljen, kamen z vklesanim imenom in datumom, ko je postal žrtev krivolovca. Dandanes pravimo temu kraju »pri Kuncovem kamnu«.

Peter Kunc se je z ženo Katarino priselil iz Logatca. Stanovala sta v Maistrovi hiši na Uncu. Zaposlil se je kot borštnar na graščini Haasberg v Planini. Otrok nista imela.

Žena Katarina se je po njegovi smrti poročila z Antonom Kuncem. Imela sta sina Toneta in dve hčeri, Marijo in Ivanko. Tudi oni so stanovali v Maistrovi hiši. Vsi so pokopani na Unškem pokopališču. Na nagrobniku ni navedenega Petra Kunca. Po nepreverjenih govoricah naj bi bil pokopan na kraju, kjer je bil ustreljen.

Več fotografij Kuncovega kamna je na voljo na strani Obeležja.

V nadaljevanju je zapis iz Kronike LD Rakek 1946 – 1996.

»Eden vestnih borštnarjev je bil vsekakor Peter Kunc iz Unca. Bil je razmeroma mlad, visoke postave plečat in močan. Skratka, strah in trepet vseh divjih lovcev. Ni bil domačin. Sem se je priselil iz Logatca z ženo Katarino. Kot vaški priseljenec v službi graščine Haasberg, se z vaščani ni posebno poznal. Zaradi tega se je zatiranju divjega lova lahko tem bolj posvetil. Pri tem pa je bil tudi zelo uspešen. Kdor koli se je srečal z njim v svojstvu divjega lovca, mu ni bilo več pomoči. Knez Windischgraetz je bil s takim uslužbencem še posebno zadovoljen.

V večnem strahu zanj pa je bila njegova življenjska družica. Rotila ga je, naj se toliko ne žene za divjimi lovci. Precej krivolovcev je že spravil za zapahe, čeprav nekatere le za kratek čas. Nekateri so kazen že prestali. Prej ali slej bo vzklila maščevalnost. Odkar ji je zaupal, da mu je eden teh nepridipravov odkrito zagrozil, pa jo je zla slutnja čedalje bolj oklepala. Ni je mnogo poslušal. Pa kaj bi, služba je prva in opravljati jo mora vestno po svojih močeh. Ali naj mirno gleda zanke, nastavljene okrog Želških ograd? Saj ga že nepojasnjen strel v Rakovškem ali Šavkovem griču močno vznemiri. Tedaj ga noge kar same zanesejo po krivolovskih stezah. Najbolj se je razjezil ob pogledu na zanke, ki jih nastavljajo Želšani. Dolge ure je preždel ob njih in čakal nepridiprava. Tudi delavce iz Rakovške ceglarne je imel na sumu.

Na Rakovškem griču mu je neko popoldne nepričakovano smuknil čez pot v goščavo suhljat nizek možak z dolgimi brki in razkuštrano brado Očitno maskiran obraz, kar so divji lovci večkrat uporabljali. Ni bil prepričan, kdo je bil. Vendar po naprej ukrivljenem hrbtu se mu je zdelo, da bi postava še najbolj odgovarjala Žitkotu iz Rakeka, s katerim se je že nekajkrat srečal na krivih poteh. Razločno je tudi v njegovi levici videl šibrenico. Urno in neslišno je skočil za njim. Tada bilo je brez uspeha. Ni ga bilo več, kot bi se v zemljo udrl. Ker ga divji lovec ni opazil, je sklenil, da ga počaka ob robu gozda na pesku ob železnici, kjer pelje kolovoz iz gozda čez ograde proti vasi. Če je iz Rakeka, kot je slutil borštnar, se bo vračal ravno tu ali kvečjemu čez Mečilske rampe. Morda se bova srečala ravno na tem mestu. In ni se motil. Že v temnem mraku je zaslišal težke stopinje, ki so izdajale počasen korak, kar je dalo slutiti, da prišlec ni brez tovora. Že v naslednjem trenutku se prikaže po poti navzdol drobna postava oprtana čez ramena s krepkim srnjakom. Plen ni bil ravno lahek. Nekaj korakov pred grmom, v katerem je čakal borštnar, se ustavi in odloži tovor, da si nekoliko oddahne. Obriše si s koncem rokava potno čelo in prisluškuje čez progo. Vladala je spokojna tišina, le rahel veter se je zaletaval v vrhove temnih smrek, da je pritajeno šelestelo po pobočju Rakovškega griča. Ničesar ni bilo slutiti. Kar hitro čez progo, si je mislil in prijel srnjaka za noge, da si ga spet zada čez ramena.

Tedaj se izza grma prikaže borštnar z nabito puško. Njegov glas je bil rezek in odločen, kot vedno v takih primerih: »Roke proč od srnjaka!«

Divji lovec tega očitno ni pričakoval. Stresel se je po vsem telesu in negibno obstal v sklonjenem položaju ob svojem plenu. Situacija zanj ni bila ravno prijetna. Z jeznim pogledom se je zaničljivo obrnil v smer, od koder je prišel nepričakovan ukaz. Takoj je spoznal Kunc Petra. Vedel je, da borštnar ne pozna šale. V mislih na neizbežno temnico ga je spreletel srh po vsem telesu.

Iz useka se je zaslišal ropot bližajočega se vlaka. Misli so mu švigale sem in tja in iskale izhod z obupnega položaja. Kot v sanjah je zaslišal spet borštnarjev glas: »Sva spet skupaj, kujon!«

Ujeti se ne daj, mu je prišepetaval neznani notranji glas. V grlu ga je neki neznansko tiščalo in ga dušilo. Tedaj se spomni svoje puške. Ravno ko je vlak zdrdral mimo, je bliskovito pograbil za nabit »pihalnik«in sprožil v pred seboj stoječo postavo.

Borštnar take odločnosti divjega lovca ni pričakoval. Začutil je močan udarec v glavo in prsi. Stemnilo se mu je pred očmi. Rahlo se je zamajal in počasi klecnil v redko praprot in negibno obležal. Ni čutil nobenih bolečin, le toplo mu je postajalo okrog srca. Vendar ni mogel več doumeti, da ga je premagala bela smrt.

Divji lovec si je oddahnil. V zadovoljstvu zmage si je zadal srnjaka na rame in se nemudoma pognal proti vasi. V prvem hipu se niti ni zavedel težine svojega dejanja. Tem bolj se je oddaljeval od ležečega borštnarja, tem težje mu je postajalo pri srcu, ki mu je začelo močneje biti.

Vedno hitreje je pospeševal korake od nesrečnega kraja. Pod težo plena je močno sopel. Odveč mu je bil. Zaradi njega se je vse to zgodilo. Jezno ga je odvrgel v grmovje in se še hitreje pognal prozi domu, kot bi ga kdo preganjal. Vest se mu je začela močneje oglašati in misel ubijalca mu ni dala več počitka.

Gori ob progi pa negibno ležalo telo umirajočega borštnarja. Topla kri je počasi curljala iz odprte rane in napajala revirno zemljo, na kateri je tolikokrat čuval nebogljeno srnjad. Daleč za gričem je bilo čutiti zamolkel ropot oddaljujočega se vlaka. Le žvižg lokomotive pri uvoznem signalu v Delah je pretrgal nočno tišino. V Očarjevi ogradi je jezno zalajal lisjak, ko je trčil ob krivolovčevo sled, ki je vijugala čez polje, na katero pa se borštnar Peter Kunc ne bo nikoli več podal.

Ko so go gozdni delavci položili v kapelo na Unškem pokopališču, so mu odvzeli službeni dnevnik obhodov po lovišču. Stran z datumom 14. 08. 1892 je ostala za vedno nedokončana. Prav tako ni bila nikoli dokončana sle za krivolovcem, ki je o dejanju vztrajno molčal. Okoliški vaščani so imeli na sumu divje lovce iz Želš in Rakeka. Ljudske govorice krožijo, da se je na smrtni postelji izpovedal Žitko z Rakeka in prosil odpuščanje za storjeni zločin. Kdo pa naj bi izdal izpovedno molčečnost? Dejstvo je, da je bilo vse le sumničenje in se za pravega storilca nikoli ni izvedelo. Knez je svojemu vdanemu borštnarju dal postaviti na kraju, kjer je bil ustreljen, kamen z vklesanim imenom in datumom, ko je postal žrtev krivolovca. Dan danes pravimo temu kraju »pri Kuncovem kamnu«. Tu se tudi zberemo, kadar imamo skupne love na visoko divjad na Rakovškem griču.

Tri leta pozneje po nesrečni smrti svojega moža, se je Katarina ponovno poročila z Antonom Kuncem, domačinom z Unca. Tako niti ni spremenila priimka. Iz tega zakona se je rodil sin Anton leta 1896. Le ta mi je tudi povedal, kar sem zapisal o borštnarju Petru Kuncu, prvem možu njegove matere, o katerem mu je mati veliko pripovedovala«.          (Janez Steržaj)

Divji lov.

Divji lov je nastal z začetki omejevanja lova in obstoja lovskih pravic, ki so bile v rokah višje gospode. (Knezi, deželni glavarji itd.). Tako je bilo tudi v času Windischgraetzov. Divji lovci so to počeli zaradi potrebe po lovskem izživljanju in predvsem iz ekonomskih razlogov. V nižjem sloju prebivalstva je vladalo pomanjkanje. Zaradi tega je postal krivolov za mnoge dodaten vir preživetja. Na drugi strani so borštnarji v službi gospode zasledovali divje lovce, kar pa je bilo večkrat povezano z življenjsko nevarnostjo. Zato so se srečanja z divjimi lovci namenoma izogibali. Bili pa so tudi ambiciozni, strogo službeni in vdani svojim grajskim delodajalcem.

Foto: Zoran Vidrih

Seveda pa se je divji lov nadaljeval tudi po vojni in tudi danes ni nič drugače. Žal žilica nekaterim ne da miru. Za krivolov med drugim uporabljajo zanke, v katere se ujame srnjak ali druga divjat, ki največkrat v zanki v mukah pogine. V teh primerih ne gre le za krivolov, temveč tudi za mučenje živali.

Slovarček:

• borštnar: gozdar
• ceglarna: opekarna

Viri:

• Kronika Lovske družine Rakek 1946 – 1996 Janez Steržaj

Kraj: Rakek
Datum: 1892 (dogodek), 2020 (fotografiji)
Avtorji: 1. Miloš Toni; 2. Zoran Vidrih
Zbirka: Obeležja
Skenirano: 9. 4. 2020
Oblika: 2 fotografiji

Na sliki sta čevljarja avstro-ogrske armade ob reki Piavi.

Fotografska dokumentacija prve svetovne vojne je kar obsežna. Slike nam nazorno kažejo, kako so se razmere spreminjale in predpisi o nošenju uniforme rahljali. Obleka in obutev sta se slabšali iz leta v leto, čeprav je vojska odšla na fronto dokaj dobro opremljena. Večinoma so vojake premeščali z ene fronte na drugo. Mnogi so zaokrožili v smeri urinih kazalcev: od vzhodne fronte na tirolsko in tako naprej do končne postaje na Piavi, če so seveda preživeli. Vremenske razmere so bile na fronti še slabše kot v zaledju. Vojaki so se borili v blatu, snegu, plundri. Časa in sredstev, da bi ustrezno vzdrževali za obutev ni bilo, zato je nezadržno propadala in razpadala.

Pred prvo svetovno vojno je Anton Vuk v Mirnu vodil čevljarsko delavnico. Med vojno je postala močna proizvajalka obutve za vojsko. Z vstopom Italije v vojno pa Miren ni bil več varen, zato je avstrijska oblast preselila celotno čevljarsko tovarno v Mozirje in okoliške vasi na Štajerskem. Transport obutve se je podaljšal, vojaki na fronti pa so bili poleg tega še zadnji v vrsti za nove čevlje in tudi obleko. »Znajdi se«, naj bi rekel Tito, ko si je z glisto zavezal čevelj. Tudi avstro-ogrski vojaki na fronti so se znašli – vsak po svoje in po danih možnostih. Eden (obstaja slika) si je celo spletel čevlje iz slame. Za suho vreme je bilo, kaj pa pozimi … Nekateri so si privezali podplat z vrvjo. Voda je šla noter, ven pa tudi. Vsaj v podplate ni zbadalo. Zaradi vsega tega so bili čevljarji in drugi obrtniki v zaledju fronte nujno potrebni. Ni bil pa vsak primeren za to delo. Čevljar je moral biti sposoben ročno narediti čevlje ali škornje od krojenja, rezanja, oblikovanja do šivanja zgornjega in spodnjega dela obutve. Ob minimalni porabi materiala in časa je moral znati popraviti popolnoma ponošene čevlje tako, da so bili znova primerni za uporabo.

Na sliki vidimo dva neznana čevljarja. K njima so vojaki nosili v popravilo svoje zmahane čevlje. Včasih so imeli rezervno obutev, velikokrat pa ne, zato je bilo nujno, da se popravilo čim prej opravi. Ker pa so imeli čevljarji veliko dela, se to praviloma ni dogajalo. Se je pa dalo vse skupaj pospešiti s kakšnim zavojčkom cigaret, konzervo ali s čimer koli drugim uporabnim. Kovček s čevljarskim orodjem je vseboval: železno kopito s tremi nastavki, čevljarsko kladivo, klešče, več vrst šil, francoza, čevljarski nož – več vrst, čevljarsko pilo, vosek, dreto, šestosminske, petosminske in štiriosminske žeblje, 100 kosov podplatov, flike za zgornji del obutve, 100 komadov pet (za pete potempljat), čevljarske igle in 10 kosov usnja.

* Fotografija je iz zapuščine našega rojaka, fotografa Alojza Tomca. Ker so ta in številni drugi posnetki velike vojne nastali na več lokacijah, domnevamo, da vseh ni naredil Tomec sam. Vsekakor pa je on zbral negative in popisal zbirko (op. ured.).

Viri:

• http://www. usmilitariaforum.com/forums/index.php?/topic/275264-pre-wwi-and-wwi-service-shoe-repair

Kraj: ob reki Piavi, Italija
Datum: 28. avgust 1918
Avtor: Alojz Tomec
Zbirka: Anda Tomec
Skenirano: 18. 3. 2012
Oblika: fotografija

Na fotografiji so vsi učenci Igavaške šole v šolskem letu 1956/57, učitelji, ki so na šoli takrat poučevali ter kuharica in čistilka hkrati.

Na levi je učitelj Ciril Gerželj. Njegov sodelavec, takrat začetnik, Tone Avsec (1953/54) pravi, da je kolektiv z upraviteljico Kordiševo pri učno vzgojnem delu v razredu in izvenšolskih dejavnostih izžareval izredno ustvarjalnost. Gerželja je označil kot dobrega tovariša, skromnega, resnicoljubnega človeka, ki je vsakomur priskočil na pomoč. Dojemljiv je bil za didaktične in metodične novosti pri pouku. Spredaj je takratna upraviteljica Ivanka Kordiš. K njej se tišči sin Jure Kordiš. Poleg vodenja šole je Kordiševa še poučevala en razred, večinoma prvi. Vodila je tudi pevski zbor za odrasle. Še marsikaj bi dala številnim generacijam in šoli, da ni neozdravljivo zbolela in mnogo prehitro umrla.

Učiteljica na desni med učenci je menda Tatjana Kampjut (?). Zadaj stoji čistilka in kuharica hkrati Slavka Truden, ki je prav to šolsko leto nastopila službo v šoli. Kuhala in čistila je tudi v času mojega učiteljevanja v Iga vasi. Na šoli je delala do 1975, torej osemnajst let. Zase pravi, da je delala vse, kar je bilo potrebno, ker si takrat nihče ni upal reči, da to ni njegovo delo. Kuhala je vse sorte, od mleka v prahu, kakava, kompota do mineštre. Včasih je zraven dobrih minešter naredila še flancate. Vsak dan je pripravila okrog sto malic. Učitelji smo jedli z učenci v kuhinji pri veliki mizi – vsak razred posebej. Prostori na šoli so bili vedno čisti in prezračeni. Imeli smo jo radi, učenci pa so jo klicali »teti«.

Fotografija je nastala spomladi za šolo, kjer sta bila lep vrt in velik sadovnjak ves v cvetju. V sredini je lepa vrtna uta. Danes ni ne vrta ne sadovnjaka. Za šolo je zdaj veliko otroško igrišče s številnimi igrali in veliko asfaltirano parkirišče.

V šolskem letu 1969/70 sem začela poučevati v Podružnični šoli Iga vas – 2. razred. Ker sem prej poučevala v kombiniranih oddelkih (trije razredi dopoldne, trije popoldne), sem se sedaj lahko temeljito pripravila samo za en razred, ki je bil številčno močnejši kot prej vseh šest razredov.

Šola v Iga vasi je bila zgrajena še v Avstro-Ogrski (1907). Trmasto je vztrajala v še nekaj državah, dočakala samostojno Slovenijo in častitljivih sto let. Čeprav je bila zgrajena že dolgo nazaj, nam s svojo arhitekturo in nameščenostjo v prostor, kaže modrost takratne cesarske oblasti. Sedaj ponosno in dostojanstveno stopa v novo stoletje. Dobila je znotraj in zunaj lepšo podobo in sije kot ena najlepših stavb v Loški dolini.

Ta častitljiva stavba ni bila samo moje službeno mesto, ampak sem s svojo družino tudi stanovala v šoli. Stanovanje je bilo zelo veliko, pa ne po številu prostorov, ampak so bili sami stanovanjski prostori zelo veliki in visoki (3,40 m). Pozimi smo za ogrevanje porabili veliko drv, ker takrat v šoli ni bilo centralne kurjave. Po razredih smo imeli veke zelene Lucove peči. Učilnice je bilo težko ogreti, ker so bila okna stara in je pihalo na vseh koncih. Ob mrzlih dnevih smo klopi razporedili čim bliže peči. Hodnik in stranišča na »štrbunk« pa so bili brez ogrevanja. Vodovoda takrat še ni bilo in zmogljivost šolske štirne je bila premajhna. Zaradi velike porabe so nam nekajkrat pripeljali vodo gasilci.

Takrat sem bila mlada učiteljica, nabirala sem si nova spoznanja in izkušnje. Takrat so na šoli poučevale še Pavla Lavrič, Marta Nardin in Jožica Jerič. V kolektivu sem se dobro počutila in z veseljem opravljala svoje delo. Biti učitelj ni samo poklic, je tudi poslanstvo. Svoje delo moraš imeti rad, da zdržiš v njem.

Z vami delim tudi nekaj spominov učencev z zgornje fotografije.

Doma sem bila v Iga vasi. Do šole sem imela približno 300 m. Prvi šolski dan me je v šolo spremljala mama. Kupili so mi svetlo rjavo šolsko torbico, ki sem jo uporabljala od prvega do četrtega razreda. V šolo sem šla eno leto prej kot drugi, ker bi nas bilo drugače premalo za en razred. V razredu smo bile samo štiri deklice. V prvem in četrtem razredu me je učila učiteljica Ivanka Kordiš, v drugem in tretjem pa učitelj Ciril Gerželj, le-ta je imel v kotu pri katedru vedno pripravljeno tanko šibo, ki jo je ob posebnih priložnostih uporabil kot vzgojni ukrep. Rada se spominjam kuharice Slavke Truden. Kuhala je dobre enolončnice, v slast pa mi je šel tudi črn kruh iz pekarne, na katerem je bil košček rumenega ameriškega sira. Moji predhodniki so mu rekli kobilji. Vsako jesen smo vsi učenci pomagali pospraviti drva. Metali smo jih skozi manjša okna v klet, da smo se pozimi greli ob zelenih Lucovih pečeh. Grenak spomin pa imam na izlet v Ljubljano, o katerem piše Vida. Zmenili smo se, da izlet odpade, če bo deževalo. Zjutraj je rosilo in mama me ni zbudila, ker je mislila, da ne gremo nikamor. Ostali so šli v šolo in se odpeljali proti Ljubljani. Lahko si mislite, kako mi je bilo, ko sem ugotovila, da sem edina ostala doma.

Jožica Hribar por. Novak

Leta 1955, ko sem hodil v 4. razred, nas je učitelj Gerželj peljal z rednim avtobusom do Razdrtega, od tam pa smo šli peš na Nanos. Mislili smo, da se bomo še isti dan vrnili domov, pa se nam je načrt izjalovil. Nad Nanos so se zgrnili črni oblaki, začelo je bliskati, grmeti in lilo je kot iz škafa. Nevihta je trajala dva dni, mi pa smo vedrili v Vojkovi koči. Oskrbnik nam je kuhal, kar je imel na zalogi, da nismo bili lačni. Ko se je vreme ustalilo, smo šli domov. Domače je zelo skrbelo, kje smo, sporočiti pa jim nismo mogli.

Darko Ožbolt

Tudi jaz sem šla eno leto prej v šolo kot Hribarjeva Jožica. V prvem razredu me je učila učiteljica Ivanka Kordiš, ki je z družino stanovala v šoli. Radi smo jo imeli in jo spoštovali. Spominjam se, kako smo se greli ob topli peči, ker je v učilnico silil mraz skozi slabo zatesnjena okna. Klopi so bile temno rjave in vse razrezane od naših predhodnikov. Na klopeh so bili črnilniki, kamor smo namakali peresnike. Ker tega dela nismo bili vešči, so naše zvezke večkrat krasile velike packe.

V drugem in tretjem razredu je bil moj razrednik Ciril Gerželj doma iz okolice Planine. Tudi on je z družino stanoval v šoli. Imel je lepo ženo in tri hčerke. V sedanji telovadnici smo prirejali proslave, igre in gledali filme. Najbolj mi je ostal v spominu film Vesna. Gerželj mi je ostal v lepem spominu tudi zato, ker nas je peljal v Ljubljano v živalski vrt. Peljali smo se z rednim avtobusom, z njim naj bi se v poznih popoldanskih urah tudi vrnili. S postaje smo šli peš do živalskega vrta. Z zanimanjem smo si ogledovali velike kletke in živali. Najdlje smo se zadržali pred bivališči eksotičnih živali (slon, lev, tiger, opice, kače …). Čas je hitro tekel, treba je bilo kreniti proti postaji. Tu nas je doletel prvi šok, avtobus je že odpeljal proti domu. Pa nismo vrgli puške v koruzo.«Bomo šli pa z vlakom do Rakeka in naprej z avtobusom,« smo rekli. Pa je šlo tudi to po zlu. Na železniški postaji smo izvedeli, da bo vlak proti Rakeku odpeljal šele naslednji dan. Prespali smo na klopeh v notranjosti čakalnice. Mene je učitelj Gerželj pogrnil s svojim reklcem, da me ni zeblo. Bila sem mu zelo hvaležna.

Domov smo se vrnili šele naslednji dan popoldne. Za nas otroke je bil to »velik« dogodek, saj se ga živo spominjam še danes po toliko letih. Očitno so starši zelo zaupali učitelju, ker ni bilo ob prihodu čutiti kakšnega burnega odziva.

Vida Brodarič por. Ožbolt

Zadaj:

• stoji učitelj Ciril Gerželj.
• Glavici zadaj sta Škrbec Mitja (Podgora) in
• Mihaela Kibic (Pudob).

Pred učiteljem stojijo:

• Majda Kovačič (Šmarata),
• Darko Svetina,
• Franci Strle (Kozarišče),
• Dušan Jelušič (Kozarišče),
• Jelka Truden (Iga vas),
• Zdravko Nanut (Podgora).

Sedijo:

• Zinka Mlakar(Iga vas),
• era Troha (Babna Polica),
• Veronika Antončič (Pudob),
• Zinka Truden (Iga vas).

Ležita:

• Marta Pavlič (Iga vas) in
• Marjan Lekan (Podgora).

Glavice zadaj so:

• Olga Razdrih (Šmarata),
• Öhlhofer Anton (Iga vas),
• Jelka Bavec (Vrh),
• Miro Kandare (Kozarišče).

Pred njimi stojijo:

• Vida Brodarič (Iga vas),
• neznana,
• Majda Mihelčič (Viševek),
• Janez Turk (Pudob),
• upraviteljica Ivanka Kordiš s sinom Juretom,
• neznana,
• Ivankina hči Jelka Kordiš (Viševek),
• neznana.

Spredaj so:

• neznana,
• neznana,
• Ljubica Šumrada v svetli rutki (Kozarišče),
• ? Majda por. Pucelj (Podgora) in
• Ljubico objema Jožica Hribar (Iga vas).

Zadaj:

• stoji Slavka Truden.

Pred njo so:

• Žarko Kovačič (Šmarata),
• Majda Lekan (Podgora),
• Milka Kandare (Pudob),
• Franc Kodrca (Šmarata),
• neznan,
• učiteljica. Domnevam, da je to Tatjana Kampjut, ker je takrat učila na šoli, prepoznali pa je nismo. Tudi dokumentacije od šolskega leta 1956/57 do 1962/63 ni.

Pred učiteljico so:

• Jožica Hribar,
• Sonja Strle (Kozarišče),
• Tanja Urh (Kozarišče),
• Zalka Zabukovec (Pudob),
• neznana,
• med Jožico in Sonjo je Marija Grbec (Pudob),
• dve deklici poleg nje sta neznani.

Nekaj oseb s slike ni prepoznanih, če jih bo kdo prepoznal, prosim seznam dopolnite.

Slovarček:

• mineštra: enolončnica
• reklc: suknjič

Viri:

• Jožica Hribar por. Novak in Vida Brodarič por. Ožbolt (ustno in pisno)
• pisni vir: Zbornik ob 100 – letnici šole v Iga vasi

Kraj: Iga vas
Datum: pomlad 1957
Avtor: neznan
Zbirka: Jožica Novak
Skenirano: 17. 3. 2020
Oblika: kopija fotografije

Fantje iz Nadleska so se v najboljših oblekah slikali s svojimi kolesi. Verjetno pred gostilno. Tretji z leve je Koren iz Nadleska, tretji z desne pa Kvaternik iz Šmarate.

Prav tako kolo si je kupila moja mama leta 1956, da se je lahko vozila na šiht v Cerknico. Zanj je dala 46.000 dinarjev. Plača je bila 10.220 dinarjev. Tale so brez luči. Mamino pa ima še luč in na sprednjem kolesu dinamo. Zaradi tega si moral poganjati kot zmešan. Sploh v klanec. Velikokrat je povedala, da je iz Cerknice na Rakek komaj poganjala. Ko je šla iz popoldanskega šihta, je bilo tema in bilo jo je strah. Ta ji je dajal moči. Potem sem se nekaj časa z njim vozila jaz. Ko pa so »ven prišli« poniji, je bilo to kolo, narejeno v tovarni Rog, starinsko in bohnedej, da bi se peljala z njim. Treba je bilo kupiti kolo Pony. Tam si šele poganjal, ker je imel majhna kolesa. Bil je bolj za afnarijo. Sploh zato, ker je bil zložljiv. Kolo ima na desni ročno zavoro, ki prime na prednje kolo. Če stisneš pri večji hitrosti se lahko zgodi, da povohaš cesto prav od blizu. Na torpedu pa je še zavora na kontrapezo, na zadnje kolo.

Lunca sanjava nad zemljico plava pa med oblaki pot si utira, mama pa goni kolo od Podskrajnika gor proti Rakeku. In ker je bilo dovolj svetlo, je odmaknila dinamo, da je lažje poganjala. Za ovinkom pa glej hudič, pravzaprav je bil mož v modrem. Nimate luči, to bo deset dinarjev. Mama pove, da nima denarja s seboj. Pa naj mož prinese jutri popoldan k Mlakarju. Tam je bila gostilna. Naslednji dan je dala mama deset dinarjev, preden je šla v službo, ata pa se je po službi odpravil k Mlakarju. Tam je našel dotičnega, takrat še miličarja, in sta teh deset dinarjev skupaj zapila. Tako se to dela!

Komisija za vzgojo in varnost v cestnem primeru LR Slovenije je 3. aprila 1960 začela akcijo za kolesarje. Skušali so jih motivirati za boljšo opremljenost kolesa in odstranjevanje tehničnih nepravilnosti. Opozarjali so jih na previdno, disciplinirano in varno vožnjo v cestnem prometu. Komisija je za akcijo pripravila obširno gradivo: letake, brošure, slikanice za šolske otroke, nalepke, filme, diapozitive. Sredstva so prispevali Državni zavarovalni zavod LRS, Avto-moto zveza Slovenije, Državni sekretariat za notranje zadeve LRS ter mnoga podjetja po okrajih in občinah. Organizirali so 9200 predavanj, ki se jih je udeležilo 640.000 ljudi (zna biti, da je bilo mus). Največ predavanj je bilo po šolah in podjetjih. Do konca akcije je 17.400 tečajnikov opravilo kolesarske izpite. Prejeli so posebno značko in izkaznico o sposobnosti vožnje kolesa v cestnem prometu.

Malo je pa le pomagalo.

Slovarček:

• dinamo: stroj za proizvajanje enosmerne električne napetosti: pritrditi dinamo na kolo; avtomobilski dinamo; slišati je bilo samo brnenje dinama
• torpedo: priprava v pestu zadnjega kolesa, ki omogoča prosti tek kolesa pri mirovanju pedalov, pogon pri potiskanju pedalov naprej in zaviranje pri potiskanju pedalov nazaj: torpedo se je preveč segrel / kolo na torpedo
• kontrapeza: vzvod – podolgovata priprava ali del naprave, vrtljiv okoli nepremične osi, za dviganje, premikanje bremen (knjižno), sicer pa pedal kolesa pritisneš v nasprotno smer od smeri potovanja in kolo se ustavi. Današnja kolesa tega nimajo več.
• LRS: Ljudska republika Slovenija
• za mus: obvezno

Viri:

• Delo (14.06.1960), letnik 2, številka 162. URN:NBN:SI:DOC-DLNDBGQH from http://www.dlib.si
• http://fran.si/iskanje?View=1&Query=dinamo

Kraj: Nadlesk
Datum: 1960
Avtor: neznan
Zbirka: Župnišče Stari trg
Skenirano: 28. 3. 2012
Oblika: fotografija

Na sliki neznanega avtorja iz okoli leta 1960 je mož, ki so mu rekli Matijev Polde, Štefanov. Živel je v Vrhniki, natančneje v Kotu in bil je vešč vsakovrstnih koristnih opravil. Bil je izučen kolar in pintar oziroma sodar, znal pa je tudi mesariti in v zvezi s tem zaklati žival, tako da je v sezoni kolin poprijel v marsikateri hiši po vsej vasi. Pri tem je bil tako skrben in natančen, da so se ga gospodinje kar malo šuonale. Znal pa je napraviti tako dobre klobase krvavice kot nihče drug na svetu!

Ko je sosedova sedemletna deklica, ki je s “stricem” Poldetom zvesto prijateljevala in preživela ob njem marsikatero zanimivo urico, dobila zlatenico, je morala še dolgo držati strogo dieto. Ta je omejevala maščobe, svinjino, vseh vrst klobase in salame, jajca, ostre začimbe in še marsikaj. Ker je bila razumna in disciplinirana pa je še kar šlo.

Toda prišla je sezona, ko je tudi stric Polde zaklal prašiča in napravil koline. Deklica je kot po navadi smela biti poleg in je z zanimanjem sledila vsem postopkom mesarjenja in izdelave stričevih slastnih klobas pa tudi pomagala po svojih močeh – kaj podala, prinesla in odnesla … Ko pa so bile prve klobase pečene in so jih samoumevno ponudili tudi njej, je planila v obupan jok in zbežala domov. Stric je bil osupel. Kaj se je vendar zgodilo? Popokal je njej namenjeno porcijo klobas in jih odnesel k njej domov, ves pretresen nad dekličinim vedenjem. Kako to, da naenkrat ne mara klobas, ki se jih je tako veselila!?

“Pa kaj ne veš, da je bila bolna in ne sme jesti nič svinjskega?! ” so mu povedali … Tiste klobase je potem pojedla njena sestra, prijateljstvo med otrokom in nadvse prijaznim stricem Poldetom pa se je vsekakor nadaljevalo.

Kakšno srečo smo pravzaprav imeli otroci, ki smo se lahko družili s takimi dobrodušnimi – včasih tudi strogimi – starimi ljudmi, kot je bil Matijev Polde. Tudi če nam niso vedno pripovedovali pravljic ali nas poučevali o tem in onem, smo vsrkavali njihove pogovore z drugimi, njihov odnos do narave in družbe, njihova stališča do življenjskih situacij, ki smo jih potem nevede preverjali, ko smo se sami znašli v kakšni zagati. “Vsi stojimo na ramenih tistih pred nami!” pravi stara modrost. In že od Konfucija naprej velja, da je treba stare in njihovo delo spoštovati. V pradavni Kitajski sin iz spoštovanja do očeta tri leta po njegovi smrti ni smel spremeniti ničesar, kar je ustvaril oče …

Zapis je naredila Poldetova soseda, Janeževa Johanca, še ena zanimiva oseba iz vrhniškega Kota nekdanjih dni. Bistra in razgledana je bila ljudem daleč naokoli svetovalka v marsičem, pa naj je šlo za vrt in rože ali za bolezenske težave. Ustvarila je tudi obsežno zbirko fotografij svoje rodbine in vaščanov, iz katere je tudi ta slika.

Slovarček:

• šuonati se : čutiti strahospoštovanje do koga
• pintar : izdelovalec sodov in drugih lesenih posod

Viri:

• dr. Vladimira Janežič, Vrhnika, marec 2020, ustno

Kraj: Vrhnika
Datum: okoli 1960
Avtor: ni znan
Zbirka: dr. Vladimira Janežič
Skenirano: 9. 3. 2020
Oblika: fotografija