Še ena iz serije slik članov TVD Partizan Rakek iz leta 1956. Skupinska slika je bila verjetno zaključek fotografiranja tisti dan.

Nastala je, kot vse prejšnje, na igrišču za takratno telovadnico na Škocjanski cesti, nekoč smo ji rekli »na ulcah«. Na levi strani slike je lepo vidna Planinska gora, pred njo Stari Grad in Unška cerkev.

Članice in mladinke so se postavile foto objektivu na njihovem orodju dvovišinski bradlji, pod njimi pa so član, mladinci in pionirji, v ospredju pa še pionirke. Priključila sta se tudi funkcionarja TVD Partizan Rakek.

V spominu mi je ostal dogodek iz časa, ko smo hodili na telovadne vaje, ki so bile praviloma dvakrat tedensko. V zimskem času smo hodili pionirji domov, kljub temu, da smo začenjali vaje prvi že v mraku. Po glavni cesti je bila razsvetljava, po tudi domov smo odhajali skupaj. Od glavne ceste (Postojnska cesta) pa se pot spusti po klancu (Pot na Kilovec), ki pa je bil takrat zaraščen z grmovjem delno na obeh straneh, delno le ob eni strani. Temu delu smo rekli »Preska«. Tu pa nastopi problem. Ko sem prišel do sredine klanca, sem zaslišal za sabo glas »švis – švis«. Hitreje, kot sem hodil hitrejši je bil ta nekdo za mano. Verjetno sem takrat postavil svetovni rekord v teku na 100 metrov. Planil sem v hišo in se oddahnil. Rešen sem! Stopil sem naprej po hodniku in –lejga šmenta! – za mano je prišel tudi znani švis – švis. Prihajal je iz hlač med korakom. Hlače so bile namreč izdelane iz žameta.

In kaj je nauk iz te zgodbe? Strah ima velike oči, je pa votel in okoli ga pa nič ni.

Naj za zaključek napišem še en zanimiv dogodek iz leta 1946. Fizkulturna zveza Jugoslavije je na letni skupščini sprejela sklep o izvedbi »Teka čez drn in strn«. Tek naj bi se izvedel po celi državi na dan 7. 4. 1946. Sprejela je tudi podrobna navodila za izvedbo teka. Tako je bil ustanovljen Krajevni meddruštveni odbor za prireditev teka čez drn in strn. Ta je izdal razpis s podrobnimi navodili dne 15 marca 1946. Predsednik odbora je bil Alojz Wimmer, tajnica pa Sabina Kovšca.

Tek je bil na predviden datum tudi izveden. To je bil prvi organizirani tek po 2. svetovni vojni. Več o tem in drugem teku, ki je sledil že 1. 5. 1946 pa je v knjigi “Začetki nogometa in športne dejavnosti med Javorniki in Slivnico 1926 – 1955” Bogdana Urbarja.

Od leve sedijo:

• Fani Zorman,
• Marija Frank,
• Marija Bombač,
• Zdenka Bauman.

Zadnja vrsta:

• Jože Hladnik,
• France Zorman,
• Slavko Mesesnel,
• Franc Vengust,
• pred njim Anton Debevec,
• Franc Mazi,
• Marjan Korenčič,
• Vlado Strohsack.

Prednja vrsta:

• Metod Arko,
• Ivan Antončič,
• Ivan Kranjc,
• neznan,
• Anton Bauman,
• Franc Zalar,
• Jože Kranjc,
• Miroslav Juvančič.

Zgornja vrsta:

• Tilka Martinjak,
• neznana,
• Anica Molan,
• Ivanka Pungerčar,
• Tilka Gornik.

Spodnja vrsta:

• Katarina Demšar,
• Zvonka Lampič,
• Magda Juvančič,
• Štefka Kotnik,
• Vida Ocepek.

Slovarček:

• fizkultura: telesna vzgoja, telovadba in šport

Viri:

• arhiv (Milan in Miroslav) Juvančič

Kraj: Rakek
Datum: 1956
Avtor: neznan
Zbirka: Miroslav Juvančič
Skenirano: 29. 1. 2020
Oblika: fotografija

Janez (Ivan) Štrajhar (tudi: Strajhar) se je rodil. 21. junija 1878 v Gradišču, umrl 6. julija 1947. V duhovnika je bil posvečen 27. februarja 1902. Ob njegovi smrti je bila izdana podobica s priporočilom, naj se ga spominjamo v molitvi. Ivan Štrajhar je bil nekoliko poseben župnik. Bil je domoljub, človekoljub in naprednjak, rad je nasprotoval oblastnikom in imel je veliko poguma. Rad je delal po svoji pameti, ki jo je imel obilo. Prav tako je bil zagnan in vztrajen in prav zaradi tega je bila postavljena marsikatera stavba, kjer je služboval. Tudi nova cerkev na Rakeku. Brez njega je ne bi bilo. Zelo si je želel imenovanja za prvega rakovškega župnika, a se mu ta želja ni izpolnila.

Leta 1903 je bil nameščen kot kaplan v Metliki. V Šentrupertu na Dolenjskem je nastopil službovanje leta 1906. Že naslednje leto je na javnem shodu Kmečke zveze za trebanjsko dekanijo govoril o namenih in potrebi Kmečke zveze ter vabil k pristopu. Leta 1909 je s skupino somišljenikov ustanovil prvo knjižnico. Vedel je, kako pomembno vlogo ima v življenju knjiga. Bil je tudi soustanovitelj mlekarne, ki so jo odprli poleg knjižnice. Nad mlekarno so uredili društveni dom. Očitno je šla njegova gospodarska uspešnost nekaterim v nos in so mu metali polena pod noge pri tako plemenitem delu, saj je januarja 1910 v reviji Domoljub objavil tole zahvalo: »Očitna zahvala ob novem letu vsem domačim prijateljem in dobrotnikom, ki so kakorkoli že pomagali pri gradnji društvenega doma! Bog vsedobri povrni! Zahvala pa tudi mojim ljubim nasprotnikom liberalcem, ki so pomagali z zabavljanjem ali hujskanjem! Tudi tem: Bog plačaj! Veselo novo leto vsem! – Kaplan Ivan«

Imenovan je bil za vodjo posojilnice in hranilnice v tem kraju. Petnajstega julija 1918 se je udeležil Evharističnega kongresa v Chicagu. Amerika mu je bila všeč in želel si jo je videti ponovno. Ni podatka, ali se mu je ta želja izpolnila. Že manj kot pol leta po tem pa so ga 29. novembra premestili v Borovnico.

Tudi tu je nadaljeval svoja zidarska in voditeljska dela. Za časa njegovega službovanja je dozidal kapelo na levi strani cerkve, kapelo na desni, kjer je bila prej zakristija, pa preuredil, dozidal kapelo božjega groba in novo zakristijo ter povečal župnišče.

Leta 1934 je prišel v Cerknico in takoj postal aktiven, saj so ga imenovali v upravni odbor Rdečega križa v Cerknici. Naslednja leta je bil zaposlen z gradnjo nove cerkve na Rakeku. Potem je prišla vojna. Kljub temu da Italijanov ni maral, jih je moral skupaj z županom leta 1941 ob prihodu v Cerknico pozdraviti. Ko je 27. januarja 1942 protestiral proti streljanju talcev s strani Italijanov, mu je škof Rozman svetoval, naj se obrne naravnost na vojaško poveljstvo na Vrhniki. To je 9. februarja 1942 tudi storil in o tem obvestil svojega škofa. Prav tako je 6. aprila 1944 protestiral proti divjanju domobrancev in od škofa zahteval, da o tej zadevi posreduje pri domobranskem poveljstvu. Kaj storil škof, vemo. Ko so se hoteli Nemci naseliti v zvoniku, jim je zabrusil: »V turnu pa že ne boste!« In zgradili so bunker na Svinji gorici. Po nekem viru naj bi decembra leta 1941 nekoliko pred policijsko uro odhitel na Rakek, da bi se z vlakom odpeljal v Ljubljano. Na koleslju je bil sam. Ker je bil precej gluh, ali pa se je takega naredil, naj bi preslišal klic »stoj«. Vojaki so streljali in ga zadeli v glavo. Vrniti se je moral v Cerknico, kjer mu je italijanski vojaški zdravnik nudil prvo pomoč. Kasneje se je zdravil v Šlajmerjevem domu v Ljubljani. Umrl naj bi za posledicami ran.

Ker ni postal rakovški župnik, si je želel, da bi bil na Rakeku vsaj pokopan.Od njega so se poslovili z naslednjimi besedami:

»Dragi prijatelji, dragi sovaščani!

Med nami rakovci so hoteli imeti gospod župnik svoj zadnji dom. Zato je primerno, da jim zdaj, čisto nazadnje, spregovorim v imenu rakovških faranov zadnjo besedo v zahvalo in slovo.

Vedno ste radi imeli nas in našo vas, gospod župnik. Radi ste prihajali med nas, radi ste z nami moževali. Pokazali pa ste svojo ljubezen do nas najbolj v dejanju. Bili ste modri in preudarni, pa ste nas vse združili in navdušili, da smo zgradili našo novo in lepo farno cerkev. Brez vaše pomoči, brez vaše odločnosti, brez vaše požrtvovalnosti nikoli ne bi imeli naše farne cerkve. Samo Bog ve, koliko potov ste zavoljo nje naredili, na koliko vrat potrkali, na koliko kljuk pritisnili. Pri naši cerkvi so bile zmeraj vaše misli in želje. Še ko smo vas zdaj v tej zadnji bolezni obiskali in vam povedali, da bomo napravili nove klopi, ste bili veseli in nam rekli: Kar delajte, kar korajžo, naprej!

Ni čudno, če hočete imeti blizu tistega doma, ki ste ga zgradili božjemu srcu, tudi svoj zadnji zemeljski dom! Ni čudno, da se hočete med nami, za katere ste delali, se trudili in trpeli, da se hočete med nami tudi odpočiti, da hočete med nami počakati vstajenja, pa tudi dan božjega plačila za zvesto službo. In kakor ne pozabimo svojih staršev in dobrotnikov, ki tod okrog počivajo, tako ne bomo pozabili vas, gospod župnik, ki ste do zdaj največji duhovni dobrotnik župnije.

In kaj naj vam, gospod župnik, damo v slovo? V slovo naj vam bodo naše skromne molitve, s katerimi smo se vas spominjali na tej zadnji poti. V slovo naj vam bo najlepše cvetje naših vrtov, s katerim vas bodo obsuli naši otroci. V slovo so vam peli naši zvonovi in v slovo vam bo zadonela še enkrat, še zadnjič, za slovo – pesem naših fantov in mož.

Naj se vaše telo, gospod župnik, med nami v miru spočije – vaša duša pa pri Bogu veseli in rajsko srečo uživa.«

(Župnijsko glasilo »Naš Rakek«, leto VIII, 10. december 2000, številka 25)

Pogreba se je udeležilo ogromno ljudi.

Na prednji strani podobice je božja mati Marija z Jezusom v naročju.

Slovarček:

• koleselj: udoben odprt voz za več oseb

Viri:

• Domoljub, leto XXIII, številka 2, v Ljubljani 12. januarja 1910
• https://www.mojaobcina.si/borovnica/novice/zupnija-borovnica–150-let.html
• Zgodovinski časopis, letnik 50, številka 2, 1996

Kraj: Cerknica
Datum: 1947
Avtor: neznan
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 9. 3. 2020
Oblika: tiskovina

Andrej (Neno) in Marjan Zakrajšek iz Podgorske ulice v Kočevju sta zelo rada za vikende prihajala v Iga vas k sorodnikom – k Hribarjevim. Tu se je rodila Andrejeva mama. Marjan je tu spoznal svojo življenjsko sopotnico, se poročil in postal vaščan Iga vasi. Našla sta si nov krog prijateljev, katere so poleg prijateljskih povezovale predvsem sorodstvene vezi.

Neko julijsko nedeljo so se odpravili na Snežnik. Za pohod so navdušili tudi Anino osemdesetletno staro mamo Lucijo, ki se je za njen prvi pohod na Snežnik odločila brez oklevanja. Na vrhu so sedli tako, da so gledali proti domu. Imeli so čudovit razgled, saj je nebo jasno brez oblakov. Tu so se okrepčali, komentirali svoj vzpon, predvsem pa uživali v lepi naravi, planinskem cvetju in z očmi iskali domače vasi. France Novak je imel s seboj kasetni fotoaparat, nekdo od mimoidočih pohodnikov, pa jih je slikal. Neka pohodnica, prav tako v obleki kot Lucija, pa si ogleduje ilirsko bistriško stran.

Leta 1975, ko je nastala ta fotografija, Snežnik (1796 m) še ni bil tako množično obiskan kot danes.

Snežnik je široka, velika kraška planota, ki proti severozahodu preide v Javornike, proti jugovzhodu v Gorski Kotar, na severozahodni meji na Zgornjo Pivko, na jugozahodu na dolino Reke, na vzhodu na Babno polje in Loško dolino. Vsako leto obišče Snežnik približno 50.000 turistov.

Na pohod so se odpravili predvsem mladi ljudje ne pa osemdeset letniki kot naša Lucija, da o kakšni športni opremi pri večini sploh ne govorimo. Pohodniki na sliki so oblečeni, kot bi bili doma v nedeljo popoldne. Ne vidim vseh obuval, Tone in Andrej pa sta v nizkih štrapacnih čevljih z gumo. Najbolj nevsakdanja pohodnica pa je bila Lucija. Pokrita je v ruto, zavezano pod brado, da se lepo vidijo njeni srebrni lasje. Oblečena je v temno lahko obleko in pogrnjena z jopico. Izpod krila se vidijo bombažne nogavice, kožne barve, obuta pa je v rjavih tržaških copatih iz blaga z zadrgo in gumijastim podplatom. Lucija je imela dobro kondicijo, saj je bila neprestano v gibanju, če ne v hiši, pa na polju ali na travniku. Njeni spremljevalci pravijo, da je šla kot srnica proti vrhu in brez težav premagovala ovire. Med potjo navzgor so srečali pokojnega dr. Emila Trudna, ki se je že vračal. Lucijo je dobro poznal in jo prijazno ogovoril: »Vam ta mladi kaj pomagajo?«

Odgovorila je hitro brez dlake na jeziku: »Nič. Še jaz bi morala njim pomagati.«

Res je. Marsikdo med temi mladimi ljudmi je bolj sopihal navkreber kot ona. Tisto zimo je dopolnila osemdeset let. Leta 1982 je umrla pri sedeminosemdesetih letih.

Naši pohodniki so:

• Marjan Zakrajšek,
• Ana Öhlhofer por. Zakrajšek,
• Tone Öhlhofer,
• Drago Hribar,
• Lucija Telič,
• Jožica Hribar por. Novak,
• Franc Novak,
• leži Andrej (Neno) Zakrajšek in
• njegova žena Mira.

Slovarček:

• čevlji za štrapac: trdni, trpežni

Viri:

• ustna vira: Ana Zakrajšek in Jožica Novak

Kraj: Snežnik
Datum: 1975
Avtor: neznani naključni pohodnik, ki je šel mimo
Zbirka: Jožica Novak
Skenirano: 17. 3. 2020
Oblika: fotografija

Na sliki je cerkniški ansambel Stalaktiti, med nastopom na prvomajskem plesu v Brestovi menzi. Zgodilo se je v petek, 1. maja, pred natanko petdesetimi leti.

Menza je bila priljubljen prostor za mladinske plese, tu je ansambel nastopal večkrat. Plesi, praznične, gasilske, ribiške in druge veselice so se odvijale tudi v Ribiškem kotu na jezeru, na verandi cerkniškega hotela, v dvoranah – kulturnih domovih v Grahovem, Planini in v Novi vasi, pa v domu JLA v Velikih Blokah in Pivki, v restavraciji v Prezidu, domu v Tršćah in drugje. Vse so bile zelo obiskane.

Na odru je druga zasedba skupine Stalaktiti, ki je nastopala od februarja 1970 do aprila 1972 in smo jo enkrat že predstavili. Stena za odrom je obložena z ivernimi ploščami, tudi dvignjeni oder so le iverke, položene na moralih. Kadar se je Ivan spozabil in preveč navil bas, se je vibriranje po podu preneslo prav na moje podplate. Tudi orgle so podložene z ivernimi ploščami, tako da je bila klaviatura dovolj visoko in sem lahko igral stoje – kar je bilo takrat kul. To je eden mojih prvih nastopov, zato igram še na orgle tipa Höhner. To so tiste, ki jih je ansambel kupil na kredit, nanje je sicer igral moj predhodnik Janez Žnidaršič, jaz pa le toliko, da smo zame kupili nove, model Eko Tiger. Pred orglami stoji na tla položena frajtonarica, harmonika Ivana Karošca, ki je bil to rundo prost. Za pevcem leži na običajen stol položen ojačevalec, 100-watni Geloso, ki je ozvočil vse priključene instrumente in glasove. Za današnje razmere prav neverjetno!

Program ansambla se je takrat delil na “domače” in “moderne” skladbe. Pod domače je štela slovenska narodnozabavna glasba, ki jo je pokril harmonikar Ivan Karošec, ob podpori ritem kitare in basa. Slovenski del je bil dobro zastopan tudi v “modernem” repertoarju, recimo skladbe takrat najbolj popularnega benda Kameleoni (V sjaju izgubljene ljubezni, Too much on my mind) in Dekameronov (Sava šumi). Popularne so bile še Bele vrane, Delial, Tomaž Domicelj, Lado Leskovar, Braco Koren itd. Stalaktiti smo ustvarili tudi več svojih avtorskih pesmi, ampak o tem kdaj drugič.

Na levi je izrezek iz ene od revij, ki so objavljale lestvice najbolj popularnih hitov. Bralci so s kuponi glasovali za najboljše melodije tedna in jih nato poslušali v radijskih oddajah, recimo ob petkih v Top-Pops 13 na prvem programu Radia Ljubljana. Popularna glasba je prihajala z zahoda in iz živahne jugoslovanske glasbene produkcije. Lestvice so bile tudi naš vir idej za čim bolj aktualen repertoar.
Poleg večernega programa Radia Luxemburg, ki je predvajal res zadnje, vroče svetovne hite.

Od leve:

• Ivan Najger, bas kitara,
• Bojan Štefančič, orgle.

Kitarist Čedomir Banjac je ravno dobro odšel k vojakom, njegova zamenjava Darko Lesar pa se nam spomladi še ni pridružil. Na sliki manjka tudi Ivan Karošec – Slak, ki je to rundo prost.

• Tone Petrovčič – Tonin, vokal.
• Ivo Godeša – Blažič, ritem kitara in drugi vokal. On je tudi pred kratkim izbrskal to fotko in še nekaj drugih, ki jih doslej še nisem videl.
• Miro Jenček, bobni.

Vsi smo oblečeni v enaka oblačila, kroj za nastop: pisano-rožnate svetleče srajce in rjavordeče hlače na zvon. Kasneje se je enoten način oblačenja počasi opuščal.

Datum nastopa: 1. maj 1970.

Slovarček:

• moral: tramič, žagan les s kvadratnim prerezom
• kul (cool): frajersko, modno
• runda: zaokrožen sklop pesmi, ki mu sledi kratek premor

Viri:

• člani ansambla: Miro Jenček, Tonin Petrovčič, Čedomir Banjac in Ivan Najger

Kraj: Cerknica, Brestova menza
Datum: 1. maj 1970
Avtor: neznan
Zbirka: Ivo Godeša
Skenirano: 24. 02. 2020 in 25. 02. 2020
Oblika: fotografija, časopisni izrezek

Sama sem se že zgodaj naučila brati in od takrat je knjiga moja spremljevalka. Da veš, kje si končal, uporabiš knjižno kazalo. Lahko tudi razglednico, račun iz trgovine ali pa en kos časopisa. Samo ne mi delat ušes v knjigi! To me pa razbesni do amena. Kazalo na sliki je bilo za lon ob nakupu šolskih knjig.

Če rad bereš, ti ni nikoli dolgčas. Tisti, ki tega ne počnejo ali ne marajo, so si sami krivi. Zdaj pa nekaj napotkov za branje v samoizolaciji. Dvajsetica ni dobra številka. Ne nazadnje sem se pri dvajsetih poročila. Še danes zamerim mojemu angelu varuhu, ki se je takrat potepal kdo ve kje ali pa je spal. To, da me ni opozoril, ni bilo lepo od njega.

Ko je Bog pred mnogimi, mnogimi leti uničil svet z vesoljnim potopom, je kmalu ugotovil, da ni nič pomagalo. Ko se je življenje po poplavi stabiliziralo, je nastala prav taka štala, kot je bila prej. Če ne še večja. Zato je ubral drugo taktiko in moram priznati, da mu kar dobro uspeva. Na vsakih sto let pošlje epidemijo, ki dodobra zdesetka populacijo, upajoč, da se bodo ljudje kaj naučili. Pa se ne. Je falil že na začetku, ko je dal človeku pamet. Pa je bil precej varčen. Ko je delil neumnost, se je pa marsikdo večkrat postavil v vrsto. Če je zastonj, je treba vzet, pa če rabmo al pa ne.

Leta 1720 se je pojavila kuga, imenovana tudi črna smrt, ki je začela »potovati« že leta 1348. To obdobje neverjetno sovpada z lovom na čarovnice. Nekdo mora biti kriv. Tega leta se je pojavila v francoskem Marseillu in v dveh letih je v tem mestu umrlo 50.000 ljudi, še toliko pa v severnih delih države. Bolezen je prispela na otok Levant s trgovsko ladjo Grand-Saint-Antoine. Najprej se je okužil turški potnik in kmalu umrl, potem se je okužila ladijska posadka in celo ladijski zdravnik. Nekaj dni za tem je bolezen izbruhnila z vso močjo. Bolnišnice so bile prenapolnjene, grobarji so pregorevali. Kakšna podobnost z današnjim časom?

Bralni predlog:

• Albert Camues: Kuga – je roman iz leta 1947. Dogajanje je postavljeno v alžirsko mesto Oran, kjer se zdravniško osebje spopada z izbruhom kuge.
• Giovanni Boccaccio: Dekameron – je prvo veliko delo italijanske pripovedne proze. Avtor je snov zanj jemal iz del rimskega pisca Apuleja. Delo je nastajalo med letoma 1348 in 1353, prvič pa je bilo natisnjeno skoraj sto let po pisateljevi smrti. Vsebuje sto novel, kar nakazuje tudi naslov – Dekameron (iz gr. deka hemarai, kar bi lahko prevedli kot desetdnevnica). Novele združuje enoten okvir – zbirka se začne z mojstrskim realističnim opisom strašne kuge, ki je leta 1348 prizadela Firence in Italijo. Deset mladih ljudi – 7 deklet in trije fantje – se odloči zapustiti okuženo mesto. Zatečejo se v podeželsko vilo, čas pa si, po predlogu ene izmed deklet, krajšajo s pripovedovanjem zgodb. V slovenski uprizoritvi dela je kot mojster Boccaccio blestel Stane Sever (https://www.youtube.com/watch?v=-9fxhNxqWBI). Upam da gledate/ste gledali ponovitve na TVS v času korone.
  Vplivala je tudi na nastanek mrtvaškega plesa v hrastoveljski cerkvi.

Evropa si še ni opomogla po izgubah, ko je sto let kasneje že prišla nova nadloga – kolera. Izbruhnila je leta 1816 v Bengaliji in se do leta 1820 razširila po vsej Indiji, od tu pa na Kitajsko, Japonsko, Srednji vzhod in Južno Rusijo. Druga pandemija je trajala od 1827 1835 v ZDA in Evropi. Ni bila zadnja, ampak pustimo stat. Beseda kolera izhaja iz grške besede kholera, kar pomeni žolč, smrdi pa k kolera. Njen rojstni kraj je verjetno indijska podcelina. Od pradavnih časov je prisotna v delti Gangesa. Vemo pa vsi, da se v tej reki kopajo, kakajo in vodo tudi pijejo.

Bralni predlog:

• Gabriel García Márquez je leta 1985 izdal roman Ljubezen v času kolere. Roman govori o treh literarnih likih na začetku 20. stoletja, ko v obmorskem mestu, v okolici Río Negro, pustoši kolera. Roman je bil leta 2007 na 4. mednarodnem kongresu španščine, ki se je odvijal v Kolumbiji, razglašen za najboljši roman v španskem jeziku od leta 1980.

Španska gripa je ena najhujših pandemij v zgodovini človeštva. V času od 1918 do 1920 naj bi po vsem svetu zbolelo 500 milijonov ljudi. Po zadnjih ocenah naj bi jih umrlo med 50 in 100 milijonov – tri do pet odstotkov tedanje populacije. Bolezen se je v treh valovih razširila skoraj po vsem svetu v manj kot enem letu. Na severni polobli so jo zaznali spomladi in poleti 1918, drugi val je zajel ves svet jeseni istega leta. Zadnji val je sledil leto za tem. Ponekod se je obdržala oziroma se vrnila (kar predvidevajo tudi za corono) do leta 1920 kot možni četrti val. Kljub temu da je bila ena najsmrtonosnejših pandemij, se točnega števila umrlih ne da natančno ugotoviti. Za države Afrike in Južne Amerike namreč ni nikakršnih podatkov. Za druge dele sveta obstajajo zgolj ocene. Izjema so deli zahodne Evrope, Severne Amerike in Avstralije. Pa še ti podatki niso zanesljivi, ker gripa ni spadala med nalezljive bolezni, ki jih je bilo treba prijaviti.

Bralni predlog:

• Sjon: Fant, ki ga ni bilo – je zgodba o fantu, ki se znajde na robu sveta. Je namreč homoseksualec, kar presega vsako še sprejemljivo vedenje. Zgodba se dogaja v Reykjaviku leta 1918, nemočnem v boju proti španski gripi, ki se je razširila vse do obal Islandije.

Minilo je naslednjih sto let in pojavila se je corona. S tem vas pa ne bom mučila. Vas mučijo dovolj mediji in corona sama. Za bralni predlog pa počakajte da ta kazen mine in bom v penziji. Bom jaz napisala knjigo.

Ostanite zdravi.

Na kazalu so na eni strani naslikana hribovja Slovenije in Zoisova zvončnica, na nasproti pa gore in emblem Planinske zveze Slovenije.

Viri:

• https://sl.wikipedia.org/wiki/Dekameron
• https://centerslo.si/wp-content/uploads/2018/05/54-SSJLK_Keber.pdf
• https://www.telegraf.rs/vesti/svet/3146701-1720-kuga-1820-kolera-1920-spanska-groznica-sta-je-sledece
• https://www.literarnalekarna.com/odr/carovnik-s-severa

Kraj: Ljubljana, Založba Mladinska knjiga
Datum: 1976
Avtor fotografije: Miloš Toni
Zbirka: Ivanka Gantar
Fotografirano: 18. 3. 2019
Oblika: fotografija

Včasih so za prvi maj odprli novo tovarno ali pa odkrili spomenik zaslužnim državljanom. Zdaj postavljajo spomenike drugim, tovarne pa zapirajo pa ne le za prvi maj. Na sliki je slovesna otvoritev Brestove kotlovnice 1. maja 1954 v Cerknici. Udeležili so se je vsi delavci, ker je bil to njihov praznik in njihova pridobitev. Stavbo so postavili udarniško, po šihtu,  vedoč da bo rezala kruh njim in marsikateremu njihovemu otroku.

Lesno industrijsko podjetje Cerknica se je po sklepu delavskega sveta to leto preimenovalo v Brest – tovarna pohištva in lesne galanterije Cerknica. Proizvodnjo je preusmerilo iz zgolj žagarske in grobo predelovalne industrije v industrijo pohištva, lesne galanterije in drugih lesenih finalnih izdelkov. V sklop podjetja Brest Cerknica so spadali: Tovarna pohištva Cerknica, ki je proizvajala pohištvo vseh vrst, Tovarna lesne galanterije Martinjak, ki je proizvajala vse vrste obešalnikov, televizijske mizice, ležalne stole, ribiške in otroške stolčke in še mnoge druge lesene stvari ter Žaga Marof – Stari trg – Pudob, kjer so proizvajali žagan les, lesno volno in zaboje.

Ne, tudi maj ni več tisto kar je bil. Včasih je bila prvomajska budnica in so nas ob sedmi uri zjutraj ali pa še prej vrgli v luft s plehmuziko. Ta običaj se vrača. Za tiste, ki so bili pa še od prejšnjega dne na kresovanju, je bil to znak, da bo treba iti počasi pa le domov. Saj se ve – pošteni ljudje hodijo pri dnevu domov. Za kakšen prvi maj je pa naš ata naredil budnico, ko je na njivo peljal krompir in je šel s traktorjem, ki ropota kot sto hudičev, skozi ves Rakek, čeprav pelje bližnjica tudi po njivah. Zakaj bi pa drugi spali, če moramo mi vstati.

Na praznovanje prvega maja se je odhajalo z rdečim nageljnom, simbolom delavskega razreda in revolucije. Zanimivo je, da je bil prav ta nagelj pred tem emblem francoskih rojalistov, ki je bila najbolj nazadnjaška stranka v Franciji in cvet Bourbonov, sovražnikov revolucije. Za čarovnice je bil pomembna zaščita, saj naj bi jih varoval pred sežigom na grmadi. Če potegnemo črto – kres in nagelj spadata skupaj. Na nekaterih slikah ga je videti ob vznožju križanega Jezusa, kjer naj bi zrasel iz Marijinih solz ter tako postal Kristusov cvet in simbol križanja ter njegove ljubezni in usmiljenja. Cvet za vse čase in namene.

Tudi mi smo si včasih zakurili kres. Sin in njegov prijatelj sta imela v enem grmu sredi njiv vikend hišico in sta si pred njo naredila kres, ki je bil višji od nje. Potem smo pa zvečer sedli na klopco in zakurili pa se pogovarjali. Ko se je grmada razkurila, je gorelo s tako silo, da smo iz najbližje hiše v šprintu nosili vodo in gasili, da ni še vikend pogorel. Zdaj ni pa nikjer nobenega kresa več. Ni ustrezne aplikacije na pametnem telefonu. Letos je pa sploh prepovedano. Kot še marsikaj drugega.

Na tribuni so slavnostni govorci z jugoslovansko zastavo in Titom na čelu.

Prišli so delavci in ostali občani, tudi nekaj otrok je vmes.

Verjetno je sijalo sonce, ker se je gospod odkril. Bilo mu je vroče. Ženske so oblečene v plašče iz lažjega blaga, kakršnega je imela tudi mama. Rjav je bil, z velikim ovratnikom.

Hala, ki so jo izročili v uporabo, je lepo okrašena.

Kdo je napisal podatek, ne vem. Najbrž lastnik slike.

Slovarček:

• emblem: likovno znamenje

Viri:

• Slovenski poročevalec, 24. oktober 1954, letnik XV, številka 250.

Kraj: Cerknica
Datum: 1. maj 1954
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Gornik
Skenirano: 28. 7. 2011
Oblika: fotografija

Milka Manfreda je bila razredničarka 4. b razreda v šolskem letu 1966/67. Z njo se je slikalo 22 učencev od tega 10 fantov in 12 deklet. Na sliki izstopa med fanti Miran s svojim klobučkom. Ko ga je pač dobil, je postal njegov zaščitni znak. Miran pove, da ga je nosil vedno in povsod. Saj je dobesedno rasel z njim, vse dokler ni razpadel. Jezerski Kekec? 

Jezerski otroci so hodili v šolo in domov največkrat peš ali pa s kolesom. Zato je bilo veliko časa in prostora tudi za vragolije. Če so imeli slučajno kaj drobiža, so si tudi kakšno malenkost kupili. Pa si je nekoč en deček kupil bombone. Ker jih ni hotel deliti z ostalimi, jih je skril v travo ob cesti. In glej ga zlomka. Ko je hotel hitro do svojega skrivališča, je s kolesom zapeljal ravno na svoje skrite bombone in neusmiljeno padel. In smeha zopet ni manjkalo. Mislim, da so se vsi nekaj naučili iz tega primera. Bolje deliti, kot jih dobiti po hrbtu zaradi sebičnosti.

Prva vrsta:

• Vida Šuster,
• Vanda Braniselj,
• Branka Turšič,
• Dragica Primožič in
• Liljana Gašparič.

Druga vrsta:

• Tomaž Šubic in
• Drago Švelc.

Tretja vrsta:

• France Bauman,
• Miran Lovko,
• Ivo Mestek in
• Tone Škerl.

Prva vrsta:

• Helena Ule,
• Bronislava Ferfila,
• Iva Mulec,
• Jolanda Mele in
• Marija Kranjc.

Druga vrsta:

• Tone Martinčič,
• Jože Opeka in
• razredničarka Milka Manfreda.

Tretja vrsta:

• Vido Kranjc,
• Jože Tavželj,
• Toni Kranjc in
• Marjan Šušteršič.

Viri:

• Miran Lovko

Kraj: Cerknica
Datum: 1966/67
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Osnovna šola Cerknica
Skenirano: 5. 5. 2015
Oblika: fotografija

Parne lokomotive so za ustvarjanje pare uporabljale vodo, zato so bile nekatere železniške postaje opremljene z napravo za polnjenje vode v parne lokomotive. Taka naprava je bila tudi na železniški postaji na Rakeku. Zato pa je bilo potrebno do Rakeka napeljati vodovod, ki je potekal od zajetja do postaje na Rakeku.

Ta vodovod pa je bilo treba nadzorovati. Nadzorniku so rekli vasermajster. Tak vasermajster je bil tudi gospod Korče. On se je z biciklom vozil ob vodovodni napeljavi od zajetje vode do Rakeka in ugotavljal, včasih pa tudi odpravljal napake.

Takrat je bilo ob cesti mnogo več gostiln, kot danes in v njih se je gospod Korče rad odžejal, tudi kadar ni bil žejen. Kadar pa ga je mučila žeja, je bil odžejanja še bolj potreben, saj pravijo, da je žeja hujša od domotožja. Bicikel je parkiral pred gostilno, v kateri si je privoščil štuc vina. Ko je prišel iz gostilne, je vedno peljal v smeri, v katero je pred vstopom v gostilno usmeril kolo.

Tako se je nekega dne peljal proti Rakeku in se spotoma ustavil v gostilni v Podskrajniku. V gostilni so sedeli že nekoliko okajeni vicmoharji iz Dolenje vasi, ki so ga vprašali, kam da gre. »Seveda na Rakek,« jim je odgovoril. Dolenjci so seveda sedeli v gostilni tudi, ko se je vasermajster vračal z Rakeka in kot ponavadi vstopil v gostilno. Takrat pa se je nekdo od Dolenjcev domislil, da bi mu obrnili bicikel. Eden od njih je rekel, da mora ven na zrak, v resnici pa zraka ni potreboval, ampak je Korčetov bicikel usmeril proti Rakeku ter se vrnil v gostilno. Ko se je Korče odžejal, je plačal in odšel iz lokala ter zajahal kolo, obrnjeno proti Rakeku. Šele ko se je peljal mimo Vatovca na vrhu Rakeka, je opazil, kam se pelje in zavpil: »Kurbe, Rakek!« Rakovčani, ki so to slišali, so mislili, da jih zmerja in so planili proti njemu. Korče se je precej namučil, da jim je pojasnil nenadni svoj klic.

Korčeta imam v spominu kot ne prav visokega in ne prav suhega gospoda. Bil gostih kratko pristriženih las. Nosil je tudi malo daljše brke (tudi že sive) in očala s kovinskim okvirom ter okroglimi stekli. Njegova žena (najbrž druga) je bila doma z Gorenjske in je mnogokrat lepo deklamirala pri pogrebih ob odprtem grobu.

Na malo slabše vidnem zemljevidu je narisan potek vodovoda od zajetja proti Rakeku. Nad cesto Cerknica — Begunje nad Krajcovo žago je narisan vodni rezervoar.

Slovarček:

• štuc: visok kozarec, ki ima dno navadno v obliki mnogokotnika
• vicmohar: šaljivec, hudomušnež

Viri:

• Stane Tekavec
• Karel Rustja

Kraj: Cerknica
Datum: 1930
Avtor: neznan
Zbirka: Karel Rustja
Skenirano: 21. 1. 2015
Oblika: zemljevid

Predstava Janko in Metka je bila priredba znamenite pravljice bratov Grimm.

Priredbo veseloigre je na oder okoli leta 1957/58 postavila in režirala profesorica Iva Šušteršič. Igra je bila za tiste čase precej bogata z velikim številom udeležencev.

Janko in Metka je zgodba o bratu in sestri, ki živita v težko življenje kot otroka siromašnega tesarja. Z denarjem in hrano so bili omejeni, in če otroci ostanejo v družini, je zelo verjetno, da bi vsi umrli od lakote. Iz tega razloga mačeha predlaga njihovemu očetu, da ju pelje v gozd in tam pusti. Nesrečni oče, prisiljen v to, to tudi uresniči.

Otroka, kot otroci, polni neobičajnih domislic, sta ugotovila način, kako se lahko vrneta domov in sta za sabo puščala kamenčke. Njun načrt je uspel, vrnila sta se domov zahvaljujoč svoji domišljiji, vendar ju je moral oče ponovno odvesti v gozd in tam zapustiti. Tokrat nista mogla zbrati kamenčkov, zato sta metala drobtinice kruha za kažipot. Nista računala na lačne gozdne živali, ki so pojedle drobtine za njuno rešitev. Brat in sestra sta se znašla sama izgubljena sredi velikega gozda.

V obupanem tavanju sta naletela na hišico v gozdu polno dobrot. Lačna in izgubljena otroka sta takoj začela jesti, saj takega izobilja nista bila vajena. Vse to pa je bila nevarna past. Hiša je pripadala zli čarovnici, ki je z dobrotami pritegnila otroke, da bi jih kasneje pojedla. Janko in Metka sta padla v čarovničino zanko. Metka je postala njena služkinja, Janka pa je čarovnica želela zrediti, da bi ga lahko pojedla. Ko je že kazalo, da Janko in Metka nimata nobenega upanja za rešitev, jima je z otroškimi domislicami uspelo premagati čarovnico, pobegniti in se vrniti domov k svojemu obupanemu očetu. Čarovnici sta ukradla dragulje, s katerimi so nato živeli srečno.

Še nekaj podatkov o dvorani. Dvorana je imela velik oder, pod njim je bila le kabina za šepetalce. V dvorani so bili premični stoli vstavljeni v posebna vodila, da so ostali v vrstah. V ozadju je bil balkon z zložljivimi stoli v nekaj vrstah. Zavese v dvorani in zastor so bili srebrno žametne barve. Ostale zavese so bile v modri barvi. Prve zavese po vojni je sešil krojaški mojster Mirko Juvančič. Zastor se je odpiral z električnim pogonom.

Kino v dvorani je začel delovati kmalu po letu 1946. Od takrat pa do leta 1965 je deloval neprekinjeno ter še od 1968 do 1970.

Z reproduktivno kinematografijo oziroma kinom na Rakeku je začel Vinko Ileršič, ki je dolga leta sam vrtel filme vsako soboto in nedeljo. Naslednji, ki je prevzel to delo, je bil Sandi Drole. Pod njegovim mentorstvom so sledili kinooperaterji, med njimi: Kete, Černe, Kokalj. Sam sem pomagal previjati filmske kolute, pripravo kinoprojektorjev, občasno predvajanje filmov in tudi pobiranje vstopnic.

Prodajo vstopnic in verjetno tudi blagajniška opravila so opravljali Alojz Štrukelj, Danica Vrabec in Marija Orel. Ko se je v dom preselil Metod Arko z družino, je dom dobil hišnika – gospodarja z dušo, saj je nudil pomoč vsem, ki so kakor koli potrebovali pomoč pri uporabi dvorane.

Tedanjo dvorano, ki je bila na začetku namenjena telovadnici in dramski dejavnosti, ter razne druge prireditve, je bilo treba preurediti tudi v kinodvorano. Prvi kinoprojektor je bil domače izdelave tovarne ISKRA iz Kranja.

Slika je bila kvadratna (1:1), bolj temna kot ne, saj je projekcijsko svetlobo dajal obločni plamen med dvema grafitnima elektrodama, podobno kot pri aparatu za elektro varjenje. Pri izgorevanju elektrod med predvajanjem filma se je razdalja med njima povečevala. Operater je moral biti na to ves čas pozoren in ves čas ročno približevati elektrodi. Kino predstava je imela zaradi enega projektorja eno prekinitev, če je bil film daljši pa tudi dve. Med prekinitvijo so šli gledalci na WC ali na cigareto.

Platno se je za čas dramskih predstav dvignilo v podstrešni del. Zvočnik, »okorna kišta«, je stal na mizi za platnom in je bil prenosljiv.

Sledile so tehnične novosti z dobavo dodatnega modernejšega projektorja in tako posodobil projektor z “Vista Vision” optiko. Slika se je razširila v razmerje 1: 1,66 do 1:1,85 ter nadaljevali s posodobitvijo projektorja z možnostjo panoramske projekcije imenovane “Cinemascope”, kjer je razmerje slike 1: 2,39.

Staro platno je zamenjalo novo, ki je zajemalo celotno širino odra, bilo je tudi usločeno. Montirano je bilo na posebnih drsnih saneh, da se je lahko umaknilo v ozadje ob drugih prireditvah. Tudi ozvočenje je bilo modernizirano.

Prvi del osnovne slike.

Na njej princ z baletkami, gobicami in škrati.

Zaradi večine igralcev v kostimih prepoznava ni bila mogoča.

Drugi del osnovne slike.

Na sliki Janko in Metka s čarovnico in drugim delom baletk, škratov in ostalih nastopajočih.

Zaradi večine igralcev v kostimih prepoznava ni bila mogoča.

Od leve:

• Marjan Šušteršič (Janko),
• Katja Kotnik (Metka),
• gobice: Anica Vidrih in neznana,
• princ Marjan Šušteršič (sin režiserke),
• ježek Ida Bencek.

Od leve:

• škrati Miro Gornik,
• France Šemrov in
• Miroslav Juvančič,
• gobica Meta Bombač.

Slovarček:

• zastor: glavna odrska zavesa, ki se je razmaknila

Viri:

• domače branje.com
• Nada Ileršič
• Zgodovina kina

Kraj: Rakek
Datum: 1957/58
Avtor: neznan
Zbirka: Miroslav Juvančič
Skenirano: 29. 1. 2020
Oblika: 2 fotografij

Anton Hribar se je rodil na Malem Korinju 12. januarja 1864. Krstili so ga na Krki pri oltarju sv. Kozme in Damijana. Življenje na Korinju je bilo težko. V sušnih letih je pretila lakota. Vodo so imeli le v skromnih vodnjakih. Kljub vsem tegobam pa so bili ljudje tako pobožni, da so hodili k maši na Krko, eno uro peš hoda daleč. V tako revščino se je rodil Anton. Jedel je suh, trd koruzni kruh, zajemal iz skupne sklede. Moral pa je biti neverjetno bister, da so to opazili in ga poslali v šole. Šolanje mu je omogočil stric Martin Molek, župnik v Savi pri Litiji. Dva letnika gimnazije je obiskoval v Novem mestu, preostale v Ljubljani. Po maturi je stopil v bogoslovje in bil leta 1891 posvečen v duhovnika. Kot kaplan je služboval širom Slovenije: Idrija, Postojna, Vipava, Vinica, Košana, Dobrova, Polhov Gradec in Smlednik. Kasneje je postal župnijski upravitelj in župnik v Gorah nad Idrijo, za tem v Šentgotardu in nazadnje v Zalem Logu v Selški dolini.

Nemci so ga leta 1941 izgnali na Hrvaško, konec vojne je dočakal med svojimi sorodniki. Po vojni se je vrnil v svoj ljubljeni Zali Log. Ker zaradi vojne ni mogel praznovati zlate maše – 50-letnice mašniškega posvečenja, so mu farani pripravili lepo praznovanje za 60-letnico. Tako so se mu zahvalili za ves njegov trud v letih, ki jih je preživel z njimi. Umrl je 30. septembra 1953, pokopali so ga v Zalem Logu. Na zunanji steni prezbiterija je spominska plošča – nagrobnik, na kateri piše: »Biseromašnik Anton Hribar-Korinjski – župnik 40 let v Zalem Logu – pesnik Popevčic milemu narodu – *12. 1. 1984 +30. 9. 1953 – Uživaj mir, prosi za nas!« Bil je stric moje mame.

Prvo samostojno knjižico nabožnih verzov je izdal let 1890 pod naslovom Posvečevanje dneva s svetimi mislimi. Njegov vzornik je bil Anton Aškerc. Navdih so mu dajali znani kraji, zgodovinski dogodki in ljudski motivi, zato se je podpisoval Korinjski.

Leta 1898 je izšla njegova prva zbirka epskih pesmi z naslovom Popevčice milemu narodu, naslednje leto pa druga z enakim naslovom. V današnjih časih je bilo obe knjigi skupaj nemogoče dobiti. Moj nezakonski mož se je izredno potrudil in mi podaril obe. Koliko je dal zanju, ni hotel povedati. Iz tega sklepam, da ne malo. Zame pa sta neprecenljive vrednosti. Hvala mu! Obe je natisnila Tiskarna Dragotina Hribarja iz Celja, s katerim nista bila v sorodu. Cena je bila en goldinar, preračunano v današnji denar – približno deset evrov in pol. Kritiki niso bili usmiljeni, da so pesmi preveč ljudske, so dejali. Prezrli pa so, da so prav ljudstvu namenjene, kar pove že naslov. Njegova poezija ima trden temelj v mišljenju domačega ljudstva in njegovi zgodovini. Kritike so ga prizadele in le še tu in tam je objavil kakšno pesem v Mohorjevem koledarju. Ko ga je Anton Medved vprašal, zakaj ne piše več, je dejal: »Po novem ne znam, po starem pa me ne poslušajo.« 

Pisatelj F. S. Finžgar pa je dejal: »Z naslovom Popevčice milemu narodu je povedal vse. To niso slovite in imenitne pesmi, le popevčice so iz ljudstva zajete, domače, ne za učene glave, le za preprost mili mu narod, zato jih preprosti ljudje radi prebirajo.«

Na Zalem Logu je ob dušnopastirskem delu le še tu in tam napisal kakšno nabožno pesem ali prigodnico. Čas si je krajšal z rezljanjem palic za opiranje pri hoji in čeder. Novo strast je našel v napovedovanju vremena. Pri tem mu je bil v pomoč njegov barometer.

»Znana je anekdota: Ko je k njemu prišel faran in ga prosil, naj opravi mašo za lepo vreme, mu je gospod Hribar odgovoril, da bi mašo opravil, vendar mu ne more zagotoviti vremena, ker barometer kaže na dež. Njegove prigodnice in pesmice, ki jih je zložil v času župnikovanja, pa so krožile med ljudmi in z njimi spomin ne samo na duhovnika, ampak tudi na priljubljenega ljudskega pesnika.«
(Tončka Galjot, Železne niti 10)

Slovarček:

• čedra: lesena pipa s kratko cevjo in pokrovčkom
• prezbiterij: Prezbitêrij ali kor je arhitekturni del cerkve ali stolnice, ki omogoča sedenje duhovščini in pevskemu zboru.
• Dragotin Hribar – slovenski tiskar, založnik, novinar, urednik in industrialec, * 22. oktober 1862, Ljubljana, † 10. september 1935, Ljubljana. Sodeloval je pri Novicah in Slovencu, od 1887 pa tudi pri Slovenskem narodu in postal njegov odgovorni urednik. Hkrati je bil upravitelj Narodne tiskarne. Leta 1891 se je preselil v Celje in tam ustanovil Društveno tiskarno Dragotina Hribarja, ki je delovala do leta 1902. Tiskali so list Domovina, ki ga je sam urejal in pisal članke, periodične publikacije: Jugoslovanski glasnik, Slovenska zadruga, Slovenska pisarna, šolski list Popotnik in mesečnik Vesna. Najbolj imenitna publikacija, ki jo je tiskal v Celju, je bil Ilustrovani narodni koledar. Leta 1900 se je vrnil v Ljubljano in ustanovil tovarno pletenin, leto kasneje knjigarno in papirnico, naslednje leto pa še tiskarno. V njej so tiskali revijo Slovan, Delo, Narodni socialist, Rudniški delavec, kratkotrajnejšo periodiko: Občinska uprava, ilustrirano revijo Tedenske slike in humoristični list Jež. Po smrti ženinih staršev je prišla v last zakoncev Hribar tudi tovarna slaščic Šumi. Bil je aktiven tudi na političnem področju, tudil se je za narodno prebujenje Slovencev in s svojo tiskano besedo ogromno prispeval k ohranjanju in razvoju Slovenstva na Štajerskem. Dejaven je bil še na mnogih drugih področjih. Bil je predsednik Kranjske hranilnice in član upravnega odbora Južne železnice in kmalu združil slovenske lokalne železnice v enotno podjetje. Bil je ustanovitelj in predsednik Ljubljanske borze, predsednik Hipotekarne banke, upravni svetnik Južnih železnic, podpredsednik lokalnih železnic Slovenije, ustanovitelj in predsednik Zveze industrialcev in nadzorni član Narodne banke v Beogradu.

Viri:

• Galjot, Tončka; Hribar, Anton; Galjot, Matej (2013). Anton Hribar – Korinjski (1864-1953). Železne niti, številka 10, str. 121-132. http://www.dlib.si
• https://sl.wikipedia.org/wiki/Dragotin_Hribar

Kraj: Celje
Datum: 1898
Avtor: neznan
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 9. 3. 2020
Oblika: publikacije

Odkritje spominske plošče

Leta 2003 so na Malem Korinju odkrili spominsko ploščo župniku rojaku Antonu Hribarju. Le-ta je vzidana na cerkvi, posvečeni sv. Juriju. Cerkev je podružnična in spada pod župnijo Krka. Predelana je bila v 19. stoletju, v zasnovi pa je starejša. Vpisana je v register nepremične kulturne dediščine.

Večina se bo sedaj vprašala, kje neki pa ta Korinj je. Pravzaprav sta dva. Najprej je Mali, zatem pa Veliki, a oba skupaj sta mala. V Ivančni Gorici zavijete z avtoceste proti Muljavi in nadaljujete proti Zagradcu. Sredi tega kraja zavijete na desno strmo navzdol, mimo malna in po mostu čez Krko, nato za zopet strmo navzgor. Pri bivšem ciganskem taboru (Ne smem imena zapisat, veste pa vsi, za katere gre.) zavijete desno. Potem se pa ne morete več izgubiti. Je samo še ena ozka cesta. Morda je kdo slišal za Korinj, če je bral povest Ivana Jakliča Nevesta s Korinja. Tam je tudi bogato arheološko najdišče, kjer so našli ostanke poznoantične višinske utrdbe. Še vedno pa so vidne razvaline stare cerkve sv. Jurija, o katerih je Hribar napisal tudi pesem.

Iz otroških let se spominjam, kako sva z mamo hodili na Dolenjsko na počitnice. Jaz sem imela počitnice, ona pa je delala na njivah, da je pomagala sestram in ker takrat še ni imela svoje njive. Do Ljubljane sva šli z vlakom, od tam pa do Ambrusa z avtobusom. Iz Ambrusa pa peš po okoliških vaseh, v vsako za nekaj časa, da ne bo zamere, pa da se je mama lahko v polni meri naužila zemeljskih del. Zanjo je bil to hobi. V Zagradcu ob Krki stoji Štupnikov mlin, ki še vedno deluje. Takoj za njim je bil lesen most čez Krko. Pred mostom je avtobus ustavil, vsi potniki smo morali izstopiti in iti peš čezenj. Za nami je prav počasi prišel še prazen avtobus, na katerega smo se ponovno vkrcali in nadaljevali pot. Ob strmi in ovinkasti cesti proti Ambrusu je že takrat stal ciganski tabor, na katerega me je mama vedno opozorila in sem ga opazovala kot nekaj eksotičnega. Danes ni treba več peš čez most, so naredili zidanega. Res pa je tudi, da nihče več ne potuje z avtobusom.

Napis na plošči pa pravi:

»V spomin g. župniku Antonu Hribarju – Korinjskemu, roj. 12. januarja 1864 na Malem Korinju št. 2, župnija Krka. V župnika posvečen 23. julija 1891. Kot duhovnik je služboval 62 let po raznih župnijah po Sloveniji. V župniji Zali Log je preživel 40 let svojega življenja. Med drugo svetovno vojno je bil pregnan na Hrvaško, od tam pa se je vrnil na Korinj. Zaslovel je kot ljudski pesnik in dober dušni pastir. Negove pesmi so zbrane v pesniški zbirki Popevčice milemu narodu in še druge pesnitve. Umrl je 30. septembra 1953 v Zalem Logu in je tam tudi pokopan.

Spominsko ploščo postavili ob 50. obletnici smrti.

Hvaležni krajani«

Kraj: Mali Korinj
Datum: 1864 (rojstvo), 2003 (odkritje spomenika)
Avtor: neznan
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 9. 3. 2020
Oblika: fotografija

Moskvič 402 parkiran pred garažo leta 1971:
LJ 841 22.

Ob avtu stoji naša gospa Jana v “ta boljš gvantu”.

Kura ni naša!

Moskvič 402, ali res? Avto sem kupil od Toneta Debevca s Škocjanske ceste na Rakeku v zelo slabem in nevoznem stanju konec leta 1967. Glede na to, da sem sredi leta prišel s služenja vojaškega roka, mi ta podvig ne bi uspel brez finančne injekcije brata Milana. Avto je Tone dobil iz Kurje doline v Begunjah. Vendar pa avto ni bil čistokrvni Moskvič. Karoserija je bila od Moskvič 402 iz leta 1956, v njem pa je bil vgrajen motor in menjalnik od Opel Kadetta. Avto je predelal Strgulec iz Begunj.

V avto sem vložil pol leta dela. Opravil avtoličarska dela, obnovil notranjost kabine, obnovil zavore in motor. Pri tem mi je pomagalo znanje, bil sem izučen avtomehanik. Da ne pozabim, dobil sem tudi star avtoradio, ki sem ga vgradil v avto. Tako je postal Moskvič kljub svoji robustnosti za tiste čase zelo udoben in lep avto.

Moskvič je bila ruska avtomobilska tovarna s sedežem v Moskvi. Tovarna je bila ustanovljena leta 1930 in že takrat je začela proizvodnjo legendarnih modelov GAZ-A in Moskvič. Do konca 80. let so proizvedli več kot štiri milijone teh vozil. Po perestrojki in preoblikovanju v delniško družbo leta 1993 je poslovanje družbe začelo pešati, proizvodnja pa je bila vse manjša. Leta 2001 je tovarna, ki je imela zmogljivosti za proizvodnjo 100.000 vozil letno, proizvedla le 810 avtomobilov. Istega leta je Moskvič ustavil proizvodnjo. Tovarna je obstajala še do leta 2006, ko je razglasila stečaj. V najboljših časih so izdelali 100.000 vozil letno. Najbolj znana avtomobilska modela tovarne sta bila »Moskvič« in »Aleko«, nekdaj zastopana tudi na slovenskih cestah.

Povezava vozil Opel in Moskvič.

Tovarna Opel je bila s Kadettom, kot prvim kompaktnim avtomobilom, Olimpijskega leta 1936 že ena največjih izdelovalcev avtomobilov v Evropi. S pomočjo Kadetta je prav tistega leta razširila svojo ponudbo v kompaktni razred. Rüsselsheimski inženirji so novinca zasnovali na uspešnem predniku. Kadettu so namenili 1,1-litrski štirivaljnik z oznako P4, največje moči 23 KM in sodobne oblikovne poteze Olympie. Kot prvi med množično izdelanimi avtomobili je imel samonosno karoserijo, v celoti izdelano iz jekla. Na trg je zapeljal v dveh karoserijskih različicah, kot limuzina in limuzina s platneno streho. Obe različici sta imeli štiri sedeže, dvoje vrat in enako izhodiščno ceno 2100 Reichsmark. Do leta 1940 je bilo izdelanih več kot 100.000 Kadettov prvega rodu, ko se je zaradi vojne zaključila civilna proizvodnja. Ob koncu vojne leta 1945 so se zavezniki dogovorili, da proizvodne zmogljivosti pripadejo Sovjetski zvezi. Tako so prvi Kadett izdelovali v Rusiji do petdesetih let prejšnjega stoletja, kot Moskvich 400.

Prvi Moskvič-400 je bil izdelan 04. 12. 1946 v moskovski tovarni majhnih avtomobilov MZMA. Avtomobil je bil predviden za 4 osebe, dosegel je lahko hitrost 80 km/h in je precej spominjal na nemški Opel Kadett K38.

Stalin je bil zelo naklonjen proizvodnji tega avtomobila, saj je bil velik oboževalec Opla, potem ko ga je videl na razstavi v Kremlju leta 1940. Zaradi druge svetovne vojne je bil projekt odložen, vendar so že leta 1947 pri MZMA začeli s proizvodnjo, ki je trajala do leta 1954, ko ga je zamenjal Moskvič 401 z močnejšim motorjem. Skupno je bilo narejenih 216.000 limuzin in 17.000 kabrioletov

Leta 1956 se je nato pojavil Moskvič 402. V redni proizvodnji je bilo do leta 1958 proizvedenih več kot 87.500 vozil. Avto je od svojih predhodnikov zadržal menjalnik in motor, karoserija pa je bila nova. Lahko rečemo, da ga je odlikovala prostorna in udobna notranjost, ki je lahko sprejela 5 oseb. Nasloni prednjih sedežev so bili nastavljivi. Standardna oprema avtomobila je imela sistem gretja, gretja vetrobranskega stekla, pa celo radio kar ni bilo običajno za ta čas. Avtomobil je imel stabilno gibanje, brez nihanja, za razliko od predhodnih Moskvičev. Moč motorja pa je bil premajhna, 35 konjskih sil, kar je bila njegova glavna pomanjkljivost. Najvišja hitrost avtomobila je bila 110 km na uro in potrošnja goriva 9 l na 100 km.

Sledili so si Moskviči, ki pa so bili skoraj vedno narejeni po zgledu Oplovih modelov, oziroma bili izdelani pod močnim vplivom ameriških in evropskih avtomobilov.

Zanimiva je bila reklama o zmogljivosti Moskviča, v nekem obdobju na srbskem trgu:

»Није припоручљива вожња у блату изнад двајстпет цантиметара.«

»Vožnja v blatu nad petindvajset centimetrov ni priporočljiva.«

Ob iskanju podatkov na medomrežju sem zasledil podatek, da oldtajmerjev Moskvičev pri nas praktično ni. Ob popoldanskem sprehodu pa sem na Škocjanski cesti pri avtomehaniku zagledal lepo ohranjen Moskvič 1500 / sedan 2140 letnik 1977. Lastnik avta je Marko Mulec.

Zanimivo spet na Škocjanski cesti!

Viri:

• Avto.info – zgodovina
• Spletni portal RUSIJA BEYOND

Kraj: Rakek
Datum: 1971
Avtor: Miroslav Juvančič
Zbirka: Miroslav Juvančič
Skenirano: 29. 1. 2020
Oblika: fotografija

Odkritje spominske plošče, nadaljevanje

Anton Hribar je umrl 30. septembra 1953, pokopali so ga 2. oktobra v Zalem Logu. Na njegovem pogrebu se je zbrala številna množica. Na zadnji poti ga je pospremilo dvanajst sobratov duhovnikov. Iz župnišča, kjer je ležal do pogreba, so ga v cerkev prenesli gasilci, v spomin pa mu je govoril dekan Matej Tavčar. Po slovesni peti maši so ga odnesli na pokopališče in po obrednih molitvah je h grobu pristopil njegov tesni prijatelj Fran Saleški Finžgar in med drugim povedal, kaj je o Hribarju dejal Jože Benkovič: » da mu Bog ni ustvaril žolča in mu je rajši razširil srce za ljubezen do vseh ljudi«.

Hribar je že zgodaj prijel za pero. Kot gojenec v Aljozijevišču je sodeloval pri hišnem listu Domače vaje. Tam je objavil svoje prve pesmi in risane uganke. Leta 1988 se je pridružil literarnim delavcem Lampretovega mesečnika Dom in svet. Sodeloval je tudi v Slovenskih večernicah in Mohorjevem koledarju. Tesno je prijateljeval s pesnikom Antonom Medvedom in zgodovinarjem Jožetom Benkovičem. Hribar je snov za pesmi zajemal iz zgodovine. Pod vplivom Antona Aškerca je začel pisati predvsem za pripovedno pesništvo. Razen krajših pesmi, ki jih je imenoval balade in romance, je pisal tudi daljše pesnitve.

Ob petdesetletnici njegove smrti so mu rojaki odkrili spominsko ploščo na cerkvi v rojstnem kraju Korinju. Sredstva so zbrali vaščani in sorodniki. Na odkritje smo bili povabljeni vsi. Meni se ni šlo, a ker mama ni znala šofirati, moj ljubljeni sin pa je imel neke »nujne zadolžitve« (beri: ne grem niti pod razno), mi drugega ni preostalo. Mi ni bilo žal. Po dobrodošlici in veselem snidenju sorodnikov, ki se že tako dolgo niso videli, da se večina ni več poznala med seboj, sva se s sestričino hčerjo Saro »spaktirali«,  špricali mašo in si ogledali prelepo okolico korinjske cerkve. Je res lepo. Po maši je sledilo odkritje plošče potem pa to, kar nas je večina najbolj čakala: požrtija. Naj reče kdo kar hoče, ampak dolenjske ženske znajo speči najboljše sladice. Ti samo povej – bodo naredile, tudi če še nikoli niso slišale. Pa so tudi vesele, če ješ, ker so zato naredile in tudi ponujajo kar naprej. Saj, če ne boš vzel, bodo še užaljene, enčš da ni dobro. Jaz sem bila kot v nebesih. Vsakič, ko je kakšna prišla s pladnjem mimo in ponudila, sem vzela čeprav sem imela že polne roke in usta. Če je bilo pa dobro! Potem je to nekako opazila mama in je šla takoj v akcijo, da naj neham toliko jest, ker bodo mislili, da doma nimam. »Saj nimam«, sem rekla, nisem si upala pa več vzet. In ko je naslednja gospa prišla mimo s polnim pladnjem in ponujala, sem z najbolj žalostnim glasom kar sem ga premogla, rekla, da ne bom zraven pa požirala debele sline. Seveda je to opazila. »Kar vzemi, saj ne vidi«, je rekla, ker je prej slišala mamo. Preverila sem, če je zrak čist in si nabrala polne roke. Pa me je videla, me je. Samo zmajala je z glavo.

Sledila je gasilska veselica, na kateri smo morali ostati. Zaradi srečelova. Tega si pa ne pustim vzeti. Najprej sem na srečko dobila štrik. Saj je bilo hudo, tako pa spet ne, da bi se morala kar obesiti. Po še nekaj dobljenih neumnostih je začel legati mrak, postalo je hladno, s seboj pa smo imeli le tanke jopice in nas je zeblo. Odpravili smo se proti domu. Dobili smo tudi šajdezn. S tistim, česar nisem pojedla tam, sem se basala po poti. Do doma ni skoraj nič več ostalo.

Tole bo sedaj malo komplicirano, ker se skoraj vsi pišejo Hribar.

Spredaj:

• Nace Hribar,
• Jože Hribar – Jožetov bratranec,
• Slava, roj. Hribar – Nacetova sestra,
• Anica Hribar – Jožetova žena.

Zadaj:

• Stane Štih – Milkin mož,
• Jelka,
• Stane Hribar.

Spredaj:

• Olga Blatnik – mamina sestra,
• Veronika Milavec – mama,
• Marija Puc – mamina sestra,
• Anton Hribar – mamin brat.

Zadaj:

• Ludvik Hribar – mamin brat,
• Milka Štih,
• Marija Pavlič.

Slovarček:

• Anton Medved: 19. maj 1869, Kamnik, † 12. marec 1910, Turjak; Medved je bil plodovit pesnik in dramatik. Sprva se je posvečal epskemu pesništvu, v katerem si je prizadeval izraziti svoje razdvojeno življenje. Pozneje je pisal trpko pesimistično liriko. Medvedove izbrane pesmi so izšle v dveh zvezkih: Poezije I leta 1905 in Poezije II (1909).
• Josip (Jože) Benkovič: 25. februar 1869, Kamnik, † 5. november 1901, samostan Adergas; Maturiral je 1888 na gimnaziji v Ljubljani, kjer je 1892 dokončal tudi bogoslovne študije. Kaplanoval je v Dobrničah, a je bil že 1893 prestavljen v Novo mesto, od koder je po 3 letih zaradi rahlega zdravja prišel za kaplana v Naklo; po kratkem presledku, ko je bil alojzijeviški prefekt v Ljubljani, so ga 1899 iz zdravstvenih razlogov poslali za kaplana v Komendo, kjer je ostal do 1901, ko je vstopil kot novinec pri cistercijanih v Stični. Že po nekaj mesecih samostanskega življenja je umrl v samostanu Adergas, kamor je šel iskat zdravja. Pokopan je na Žalah v Kamniku.
• enčš: češ, po dolenjsko
• šajdezn: jed, zlasti pecivo, ki se da povabljencem ob odhodu, navadno s svatbe

Viri:

• https://revija.ognjisce.si/revija-ognjisce/27-obletnica-meseca/2355-anton-hribar-korinjski
• https://sl.wikipedia.org/wiki/Anton_Medved_(1869-1910)
• https://sl.wikipedia.org/wiki/Josip_Benkovi%C4%8D

Kraj: Mali Korinj
Datum: 1864 (rojstvo), 2003 (odkritje spomenika)
Avtor: neznan
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 9. 3. 2020
Oblika: fotografija

Ob zaključku šolskega leta 1958/59 so se slikali učenci vseh razredov z učiteljico Marico Šega pred šolo na Mandrovem vrtu. Nekdanji učenec Anton Pantar se spominja, da je ena izmed njegovih učiteljic ob ponedeljkih rada zamujala. Takrat je hodil v peti razred. S prijateljem in sošolcem Marjanom Knavsom iz Starega Kota sta jo nekaj časa čakala v razredu, ker pa je ni bilo od nikoder, sta vzela nogometno žogo in jo brcala vso dopoldne v manjšo vrtačo oziroma sta si jo podajala. Eden je bil v vrtači drugi pa zunaj. Njuno nogometno zagretost je opazila takratna šolska kuharica in čistilka, Antonova teta – Mandrava Micka, in ju nagnala domov z besedami: Takoj pojdita domov! Tu Bogu čas kradeta, naredita doma kaj koristnega.

V Podružnični šoli Novi Kot (matična šola je bila v Kočevju) je bil vedno kombiniran pouk, ker je bilo vseh šoloobveznih otrok komaj za en razred (cca. 15 – 20 otrok). Učitelj je navadno poučeval 4. in 5. razred dopoldne, 1., 2., 3. pa popoldne, odvisno od števila otrok v posameznem razredu.

Ko je moja generacija otrok odšla v šolo v Stari trg pri Ložu, so se učitelji v Novem Kotu zelo hitro menjavali. Tu so ostali eno leto ali dve in si poiskali službo drugje – večinoma so bili to začetniki v učiteljskem poklicu. Najdlje, štiri leta, je poučevala učiteljica Marija Brišar por. Knavs. Dve leti je bila tudi moja učiteljica. Bila je dobra učiteljica. Na enostaven, neprisiljen način nam je razlagala učno snov, med poukom je bila v razredu tišina, imeli smo jo radi, pa ne samo zato, ker si je znala ustvariti avtoriteto, ampak smo čutili, da nas ima rada in nam bo vedno priskočila na pomoč, če bo potrebno. Spomnim se, da je tudi naše mame ob večerih učila različne tehnike vezenja in pletenja. Po njenem odhodu so jo Kotarji zelo pogrešali kot učiteljico, mentorico ročnih del in sodelavko v vaški skupnosti. Za njo je prišla učiteljica Marica Šega. Po enem letu se je poročila in odšla poučevat v Loški Potok. Tu sta poučevala še Anica Filetič in Rado Meglič, nato pa so šolo ukinili, otroci pa so nadaljevali šolanje v različnih krajih (Prezid, Trava, Stari trg, Hrib, Kočevje). Vsak se je znašel po svoje.

Zadnja vrsta:

• Ivan Mavrin,
• Marjan Knavs,
• Anton Miklič,
• Anton Pantar.
• Srednja vrsta:
• Lojzika Miklič,
• Kristina Janež,
• Sonja Ješelnik.

Sedijo:

• Marija Katern,
• učiteljica Marica Šega in
• na desni Jože Poje.

Zadaj stojijo:

• Franc Ješelnik,
• Mladen Malnar,
• Franc Pantar.

Deklice:

• Irena Kovač,
• Anđelka Poje,
• Antica Kovač in
• zgoraj omenjeni Jože Poje.

Spredaj čepijo:

• Francka Cimprič,
• Marija Miklič,
• Ivanka Mavrin,
• Danica Cimprič.

Zadnja stran.

Viri:

• ustni vir: Anton Pantar

Kraj: Novi Kot
Datum: 1959
Avtor: neznan
Zbirka: Marija Pečnik
Skenirano: 17. 3. 2020
Oblika: fotografija

Mladenič veže snope žita. Prav energično je potegnil povajslu , ki ga bo na poseben način zasukal in tako dobil vozel, da bo snop trdno ostal skupaj vse do mlatve. Povreslo se mora naučiti narediti vsaka žanjica, takoj ko prvič vzame srp v roke. Ni čisto preprosto iz dveh pesti žitnih bilk narediti tako vez; ni vseeno kako prijeti in kolikokrat zasukati zgornji del žita in kam obrniti vozel, da bo vzdržal potegljaj pri vezanju snopa … Tudi drugi vozel, ki ga dela tale mladenič mora biti pravilno izpeljan, da se dragoceno žito ne razsuje. Šele ko osušeno pride na pod v skednju ali pred mlatilnico, se sme in mora povreslo odvezati.

Na tleh ga čaka še veliko dela, nepovezani snopi so položeni po strnišču v vrsti za njim ob robu njive. Na sosednji raste koruza, žanjice pa je videti v daljavi, a je pred njimi še lep kos nepožetega žita. Fant je morda šele prišel vezat, a način, kako je prijel snop kaže, da ta posel že dobro obvlada. Požeti za en snop žita traja občutno dlje kot snop povezati, zato so moški prišli vezat snope, ko se je žensko delo s srpi že pomikalo proti koncu … Povezane snope bodo potem postavili v rázstave, jutri ali čez nekaj dni pa jih bodo obdeli v ostrnice ali kozolec, kjer se bodo zares dobro posušili. Čez kakih deset ali štirinajst dni jih bodo z ostrnic naložili na voz, naložene s klasjem proti sredini in ritovjem navzven. Naslednji korak bodo opravili mlatiči s cepci – ali pa mlatilnica, ki bo zrnje tudi zvejala in očistila, da ga ne bo treba na podu metati z lopato iz kota v kot in ročno odstranjevati plev, ali pa ga vejati s pajtlom … Krušno žito pa bo gospodinja še splala z nečkami, da bo res čisto in se ne bodo v ustih znašle zoprne osine od klasja, ko bodo jedli kruh, do katerega pa je prej še dolga pot skozi mlin in materino trušco za mesenje testa ter čisto nazadnje v peč … Ne morem nehati občudovati kmetov in kmečkih gospodinj – koliko znanja, spretnosti in truda je bilo treba že samo za kruh in ni čudno, da je bil tako zelo cenjen in spoštovan.

No, čas nastanka obeh slik v tem prispevku je ocenjen na okoli leta 1960 in prva je nastala verjetno nekje okoli Vrhnike, če je pobočje zadaj del Racne gore. Kdo je sliki posnel, ne vemo, tudi ime mladega žanjca, ki se je tako korajžno nasmejal v aparat, je neznano. Toda žito, ki ga ima v rokah, se zdi dovolj dolgo, da bi ga mogoče uporabili za izdelavo škope in zato lahko tukaj pritaknem naslednji zapis:
 
Slamnata streha

Na Jezeru pri Mramorjevih sem v skednju med vso mogočo ostalino nekdanjega cvetočega gospodarstva našla čudne lesene grablje z zelo dolgimi zobmi, za katere sem najprej mislila, da so služile čiščenju lanene preje. Ampak teta Micka je rekla, da je bilo tisto za slamo, šele sosed Janez Ravšelj pa je pojasnil, kaj ta reč v resnici je in kako je služila.

Gre za kakih 80 cm dolg in 5×5 cm debel kos lesa, v katerega so navrtane luknjice, v njih pa tiči osem približno 20 cm dolgih lesenih zob. Pripomoček so imenovali škupar, služil pa je za pripravo škopnikov iz žitne slame, s katerimi so pokrivali strehe.

Odbrali so visokoraslo pšenico ali še najraje rž s čim manj plevela (v ta namen so vse leto snažili njivo in sproti pulili osat, kokalj, mak in drugo). Požeto žito, namenjeno za škopo so mlatili tako, da so manjše šope tolkli ob leseno steno v skednju, ne pa obdelovali s cepci kot navadno žito.

Šope so skrbno zlagali na kup. Nato so v nalašč temu namenjeno kvadratno odprtino v planku skednja zabili škupar in skozi njegove zobe večkrat prevlekli vsak šop slame, tako da so odstranili vse nečistoče in polomljene bilke, ostala pa je samo lepa, cela in ravna slama. Pameten gospodar je bil pri vsaki žetvi pozoren na žito, primerno za škupo, ga odbiral in shranjeval, da ga ne bi presenetila kakšna luknja v strehi in bi moral škupo prositi pri sosedu. Te šope žita so potem povezali po več skupaj v snop škopnik – škupnek s premerom kakih 40 cm. Postavili so ga pokonci in z njim rahlo potolkli po tleh, da so se konci slame poravnali.

Za vezanje škopnikov so uporabljali šibe grma dobrovite, pri nas imenovane drabuta ali drabutovna; mogoče tudi poganjke sorodne brogovite, ki so ji na Babnem Polju otroci zaradi temnih plodov rekli »kofe«.(In glej: v knjigi o užitnih divjih rastlinah najdem podatek, da so te sicer neužitne plodove nekdaj v res hudi sili uporabljali za kavni nadomestek). Šibe dobrovite so dovolj gibčne in trdne, da so z zvijanjem in sukanjem iz njih naredili trpežne vezi za povezovanje škopnikov in njihovo pritrjevanje na streho. Nabrali so jih najbrž spomladi, ko so bile mladike možiene, pred uporabo pa so jih za nekaj časa namočili v vodo, da so postale spet prožne. Ugotavljam pa, da ne vem, ali so te šibe še sveže olupili in zvaljali, da so postale vlaknate ali se je to zgodilo potem, ko so jih rabili … Za te vezi je bilo podobno kot za žito treba skrbeti in jih pripraviti veliko prej, enako kot vzdolžne palice, na katere se pritrdi škopo. Škopnike je pripravljal gospodar in včasih so čakali v skednju shranjeni tudi od večih letin ustreznega žita, ker je bila zanje primerna le najdaljša, cela in najbolj zdrava slama.

Ko je prišel krovec – zadnji v Loški dolini je bil Tone Matevžič iz Vrhnike, mož, ki ga je Matevž Hace opisal kot Toneta Gorskega v delu Prijatelji in znanci – je na vrhnjo stran špir nove strehe pritrdil – (pribil ali privezal, tega nisem še ugotovila) vzdolžne (leskove) palice kakih 40 cm ali 50 cm narazen. Na te palice je z drabutovno pritrdil nekako na sredini na kakih 15 do 20 cm debeline poravnan spodnji konec škopnika, njegov tanjši konec pa je bil položen na palico nad njim in ga je pritrdil verjetno hkrati s škopnikom v naslednji vrsti, kajti če si tako streho pogledal od znotraj, je bilo videti le lepo gladko slamnato površino, nikjer ni nič štrlelo ali viselo iz nje.

Krovec je škopnike privezoval od spodaj navzgor, tako da so se konci slame poševno enakomerno prekrivali, naklon pa je (morda) popravil s prirezovanjem s posebnim krivcem, podobnim majhnemu srpu … Hm … kaj pa če je ta krivec služil le rezanju drabutovne, saj je predvsem z debelo usnjeno rokavico, ki mu je zaščitila dlan, potolkel po spodnjem koncu škopnika in iz sami slamnatih luknjic oblikoval enakomerno poševno površino … (Znana uganka pravi: Lüknca pr lüknc∂, pa vseglih uodua drži – kaj je tu?? Odgovor je seveda: slamnata streha).

Sleme je prekril z najdaljšo slamo, ki jo je blago upognil čezenj, ne da bi jo prelomil ter jo pritrdil na obeh koncih, zdi se mi, da je bila vzdolžna palica tam tudi na zunanji strani na obeh straneh slemena. Ampak le zdi. Pri tem delu je krovec potreboval res dolgo lestev … Samo enkrat sem malo bolj pozorno opazovala delo krovca, zato sem morala zdaj na dolgo in široko spraševati, kako je to delo res potekalo …

Slamnata streha je zdržala presenetljivo veliko let. Martinova senica na Trznah je bila s slamo pokrita kakega leta 1935 in je zdržala do leta 1947, ko so streho obnovili in pokrpali, to se pravi 12 let, ljudsko izročilo pa pove, da je dobro narejena ržena streha zdržala celo osemdeset let. A slama je vseeno prej ali slej začela propadati in streha puščati. Ko so se znotraj pojavili vlažni madeži ali zunaj od vetra – ali Škupneka – razkuzman košček strehe, je bil čas za popravilo. Takrat je krovec zamenjal samo tisti del slame, ki je bil dotrajan in jo nadomestil z novo, zato je moral biti pri hiši vedno pripravljen kak škopnik in vezi zanj. Kmet pa je moral misliti na streho že, ko je izbral vrsto žita, ki ga je posejal, pri spravilu pa še posebej.

Sčasoma je na slamnati strehi, zlasti na severni strani, začel rasti mah, ki jo je po en strani odebelil, a je vlaga pod njim pospeševala propadanje slame. Če žito ni bilo res skrbno omlateno in je v slami ostalo kaj zrnja, so ga kmalu našle tudi miši in v streho napravile luknjo ali vsaj luknjico, ki sta jo je zamakanje vode in veter kmalu povečala.

V starih časih so na slamnato streho sadili rastlino netresk ali ušesnik, ker so verjeli, da varuje pred strelo, kot namiguje že ime: ne-tresk (Štefanija Mulec, Gornje Jezero, okoli 1960). Drugi so verjeli, da obstaja duhec Škupnek, hudobni možic, ki leta po zraku in slamnato streho razdira, še posebno na slemenu (Jedrt Hace, Podcerkev, okoli 1954). Nekateri so pripovedovali, da so včasih pr starem videli gorečega kozla, ki je skočil in se skril v slamnato streho, a ta ni zagorela (Ovsec Franc – Knežja Njiva, Stari trg, 2004). V slamnato streho so zatikali žegnane vejice iz cvetnonedeljske butare za blagoslov in varstvo. Butaro je sestavljalo različno rastlinje – leska, viereh, bršljan, breza, vrba iva, oljka ali celo samo ta, nikakor pa ne mala vrba, tista z gladkimi vejicami, ki je dobra za prve piščalke, ker se je nanjo po ljudskem verovanju obesil Juda Iškarijot … Žegnana oljka (ali tudi cela butara) je imela v hiši stalno mesto vse leto in so jo z novo nadomestili šele naslednjo cvetno nedeljo (Jože Matevžič, Vrhnika, 2020). Brezove in druge vejice iz butare so za blagoslov in boljšo rodnost odnesli zataknit po njivah (Marija Anzeljc, Hudi vrh, 2004)

Ta slika je bila posneta nekje v okolici Loža, najverjetneje pod Ulako, saj se zadaj vidi Loški hrib z gradom, pod njim pa lipov drevored, od katerega sta do zdaj ostali le še lipa ali dve, Kovinoplastike pa na tej sliki še zdaleč ni. Kdo sta žanjici, ki žanjeta (najverjetneje) ječmen, ne vemo, kljub temu da sta obraza razločna. Zadaj se vidi njiva cvetočega krompirja in lep kos strnišča, na hrbtu žanjice na desni pa potni madež, kajti žetev, ki mora biti opravljena ravno pravi čas v suhem in toplem vremenu, res ni lahko delo. Zanimivi sta njuni kambrikasti ruti: žanjica na levi je svetlo ruto obdržala rahlo zavezano neskriš pod brado in nekoliko potegnjeno naprej na šišco, da ji senči oči, ko se skloni. Druga je pokrita na marinko – veter ji tako ne razpihava las na obraz, ruta pa vpija potne srage na čelu in hladi glavo. Izpod rute ji kuka uho, za katerega se zdi, da je na njem pripet uhan, mogoče zlat murček … Rokave na obleki si je visoko spodvihala, da je hladneje … Le kdaj sta začeli – zgodaj, takoj ko je šla rosa dol? Še prej? Pozneje? … Nekje sem že napisala, da se kot žanjica nisem proslavila in tako tudi ne vem, ob kateri uri dneva je najbolj pametno začeti žeti. Tisto nekajkrat, ko sem bila jaz zraven, smo želi popoldne, a to najbrž ni pravilo, vem pa tudi, da so bile pri preveč zrelem žitu preglavice z osipanjem zrnja … Slame tega žita na sliki pa ne bodo uporabili za škupo – prekratko je in tudi precej plevela je videti vmes.

Aha, pa na malico sem pozabila – prazen žakelj ne stoji pokonci, zato so ljudje s sabo na polje vzeli kaj za pod zob ali vsaj za žejo. Če so imeli žernadarje in je bilo dogovorjeno, da ti niso bili ob suajem, je bila primerna malica obvezna, ampak to je že druga zgodba. Tema dvema bi pripisala, da imata v senčnem jamlču kanglico s škundrovo ali hruškovo vodo, mogoče čaj ali projo ter kak kos kruha. Mogoče tudi samo vodo; če pa je bila možnost in volja, morda tudi mlajčen kofe in kakšno tašco …

Slovarček:

• povajslu: povreslo
• škupa: škopa za kritje strehe
• škupnek: škopnik; snop slame pripravljen za pokrivanje strehe
• škupar: pripomoček za pripravo škope
• Škupnek: Škopnik, bajno bitje, ki dela škodo na slamnatih strehah
•  viereh: rastlina jetrnik (?)
• lüknca pr lüknc∂, pa vseglih uodua drži: luknjica pri luknjici, pa vseeno vodo drži
• žegnan: blagoslovljen
• kambrikast: narejen iz cenejšega potiskanega bombažnega blaga
• pajtl: lesena naprava z vetrnico za čiščenje žitnega znja
• možien: muževen, sočen
• seníca: lesena stavba za shranjevanje sena; senik
• na šišco: način vezanja naglavne rute
• na marinko: način vezanja naglavne rute
• murček: tradicionalen zlat uhan, okrašen z emajlom v oliki črne glave s turbanom
• rázstava: snopi na požeti njivi postavljeni v piramido po kakih pet skupaj s klasjem navzgor
• osíne: rese pri žitnem klasu
• trušca: miznica pri mentrgi; lesena posoda za mesenje testa
• pr starem: v starih časih
• ritovje: spodnji del snopa
• neskriš: navzkriž
• žernadar: dninar
• jamlč: jamlič, brazda na meji med njivama
• škundrova voda: v veliko vode kuhani suhi jabolčni krhlji
• ob suajem: ob svoji hrani in pijači
• tašca: ocvrt flancat
• mlajčen kofe: mlečna kava iz kavnega nadomestka

Viri:

• Marija Poženel, Ljubljana, 2010, ustno
• Janez Ravšelj, Markovec, april 2020, ustno
• Štefanija Mulec, Gornje Jezero, okoli1960, ustno
• Jedrt Hace, Podcerkev, okoli 1954, ustno
• Franc Ovsec, Knežja Njiva -Stari trg, 2004, ustno
• Marija Anzeljc, Hudi Vrh, 2004, ustno
• Jože Matevžič, Vrhnika, 2020, ustno

Kraj: Loška dolina
Datum: okoli 1960
Avtor: ni znan
Zbirka: Vladimira Janežič
Skenirano: 9. 3. 2020
Oblika: 2 fotografiji

Ivan (Janez) Poženel nadučitelj rojen 7. 6. 1841 v Črnem Vrhu nad Idrijo. Učiteljsko šolo v Idriji je končal leta 1859. Služboval je v Dobrepolju in Črnem Vrhu. Od leta 1871 do 1886 je služboval na Uncu in od 1886 leta naprej pa na Rakeku.

Čebelar, ki je dal svoj pečat pri razvoju čebelarstva na Uncu in Rakeku.

Iz zapisov so razvidna njegova prizadevanja na področju razvoja šolskih vrtov in čebelarstva. V šolski kroniki leta 1872 je med drugim zapisano, da je na seji Krajnega šolskega sveta, njen predsednik Anton Jeršan podaril prostorni in še dobro ohranjen čebelnjak, da se bodo otroci tudi praktično poučevali o čebelarstvu na šolskem vrtu. Leta 1874 je zaprosil “družbo kmetijsko” za dodelitev Porentovega panja in premijo za razvoj čebelarstva. Iz dopisa je razvidno, da je v tem času že več let čebelaril in z dobrim uspehom prenašal teoretično in praktično znanje na mladino. Na šolskem vrtu v čebelnjaku je imel tako Porentove, Sumperjeve kot tudi Kranjske panje. Prav tako je časopis takratnega čebelarskega društva »Slovenska čebela« posojal tukajšnjim čebelarjem in s tem širil čebelarsko znanje. Vlogi je priložil »Spričevalo« Krajnega šolskega sveta na Uncu.

PORENTOV PANJ: nekdaj kranjiču podoben panj s premičnim satjem na toplo stavbo z zunanjimi merami 312 mm x 182 mm x 715 mm, konstruktor Luka Porenta (1823-1882) čebelar, duhovnik iz Bohinja. Tehnološke novosti so v tem obdobju prišle tudi k nam. Nekateri so premakljive letvice vdelali v že obstoječe panje in govorili o tako imenovanih dierdzoniziranih panjih, kot je to storil tudi bohinjski župnik Luka Porenta, ki je tudi napisal knjigo Novi kranjski panj po Dierdzonovi osnovi (1876). Znan je njegov novi kranjski panj, ki ga je priporočila tudi ljubljanska kmetijska družba in ga brezplačno delila šolam po vsem Kranjskem.

Vendar pa odnosi s Krajnim šolskim svetom in šolskim vodjem, nadučiteljem Ivanom Poženelom niso bili vedno soglasni. V zapisu šolske kronike preberemo: »27. 8. 1882 delal je krajni šolski svet proračun za prihodnje šolsko leto 1882/83. O tej priliki predrznil se je tukajšnji podžupan g. M. Gabrenja izreči svoje nazadnjaško mnenje zoper poduk o čebeloreji in to svojo modro? misel je samo iz tega stališča navedel, da naš kraj ni za čebelarstvo!? in da se ne bode treba po g. Jeršanu podarjenega čebelnjaka popravljati”.

V glasilu čebelarskega in sadjarskega društva za Kranjsko »Slovenski čebelar in sadjerejec” leta 1888 je objavljeno, da je na Deželni sadni razstavi v Ljubljani prejel za področje Notranjske »Priznanjski diplomi« za sveže sadje in šolsko vrtnarstvo.

Leta 1889 je v Logaškem okrajnem glavarstvu v Zemljepisnem in zgodovinskem opisu objavil opis Rakeka. »Poleg južne železnice leži kakih 9 ur hoda od Ljubljane vas Rakek. Razprostira se na južnem pobočju rakovskega hriba Srnjak.« V opisu je zajel celoten takratni utrip in še posebno področje šolstva. Tako na zaključku piše:

»V sedanjem tukajšnjem krajnem šolskem svetu so sledeči gg. udje: Lovro Sebenikar, predsednik in krajni šolski nadzornik; Fran Kunstelj, dekan Cerkniški; Ivan Poženel, nadučitelj in voditelj šole; Jurij Urbas, posestnik št. 13; Luka Zore, posestnik št. 18. Na tukajšnji novoustanovljeni dvorazredni ljudski šoli imenovan je bil stalnim nadučiteljem in šolskim voditeljem z dekretom visocega c. kr. deželnega šolskega sveta v Ljubljani od 29. maja 1886 štev. 902 gospod Ivan Poženel in gospica Franja Zemme z dekretom od 4. avgusta 1886 štev. 1474 vis. ces. kr. deželnega šolskega sveta, kot stalna druga učiteljska moč. Dne 16. septembra 1886 otvorila se je novoustanovljena dvorazredna šola.«

Ivan Poženel je bil ustanovni član Slovenskega čebelarskega društva ustanovljenega 24.1.1898. Kot zanimivost je društvo takoj začelo izdajati svoje glasilo »Slovenski čebelar«, ki izhaja še danes.

Od nadučitelja Poženela se je osnov čebelarstva in sadjarstva naučil tudi Franc Jager, ki je kasneje v Ameriki postal znan kot izvrsten čebelar, sadjar in vrtnar.

Ivan Poženel je umrl 2. 3. 1900 na Rakeku, kjer je tudi pokopan. Žal ne moremo mimo odnosa nekaterih, ki jim spomin na pretekle dogodke in posameznike, ki so prispevali k razvoju, in prepoznavnosti kraja ne pomenijo veliko. Vrsto let so spomin na nadučitelja in njegov prispevek k razvoju šolstva ohranjale šole, ki so se z učenci vsaj enkrat letno poklonile njegovemu spominu. Ko so to opustile, je iz neznanega razloga tudi krajevna oblast koncem osemdeseti let dvignila roko od groba, odstranila del obeležja in ga postavila ob zid, kjer je še danes, grob pa oddalo novemu najemniku. Čebelarji Rakeka se trudimo, da bi se vsaj to obeležje ustrezno ohranilo in zaščitilo. 

Vloga za Porentov panj in premijo.

Spričevalo Kranjskega šolskega sveta na Uncu.

Slovarček:

• Porentov, Sumperjev, Dierdzonov, Kranjski panj: vrste panjev poimenovanih po izdelovalcih 

Viri:

• Kronika čebelarstva na Rakeku, Miroslav Juvančič.
• prof. dr. Andrej Šalehar (fotokopije dokumentov)

Kraj: Rakek
Datum: 2020
Avtor slik: Miloš Toni
Zbirka: Miroslav Juvančič
Skenirano: 11.4.2020
Oblika: slika, dokument

Na fotografiji rojaka Alojza Tomca avstro-ogrski vojak razdeljuje hrano svojim soborcem nekje ob Piavi. Najbrž je kakšna čorba, in če je bilo kaj mesa v njej, je bil to mogoče kvečjemu črv. Prosti koncu vojne so ne le civilisti, ampak tudi vojaki na fronti trpeli lakoto. Juhe so kuhali tudi iz peteršiljeve korenine, če so jo le dobili, regrata, začimb, ki so jih našli in divjih lukov, ki je Kras prepoln.

Problemi v prehrani avstro-ogrske vojske so se začeli že takoj prvo leto vojne, saj je začelo primanjkovati žit. Naslednje leto so začeli že z omejevanjem mesa. Zadnja tri leta pa se je preskrba vojske vidno poslabšala. Ne le pomanjkanje hrane, pač pa tudi težave s transportom so botrovale vse večji lakoti. Mobilne kuhinje so težko dohajale pehoto ali pa je sploh niso. Tako so vojaki pojedli železne rezerve, tudi konzerve, ali pa so ostali lačni. Konec leta 1917 pa je bilo še konzerve težko dobiti.

Prav tako je bilo na italijanski strani. Pomanjkanje hrane in oblačil ter širjenje bolezni so povzročili zlom na italijanskem bojišču. Vojaki so zapuščali svoje enote in odhajali domov ali pa se niso vračali z dopusta, čeprav je bila njihova hrana v primerjavi z avstrijsko solidna. Po porazu pri Kobaridu so poskrbeli za boljšo in izdatnejšo hrano za obnovitev vojaške morale. Prav tako so omogočili, da so vojaki v neposrednem zaledju fronte lahko kupovali dodatno hrano.

Zaloge hrane in patriotizma v avstrijski vojski so bile na ničli. Armadno vodstvo je skušalo miriti nezadovoljstvo z raznimi ukrepi. Tolažba, da tudi civilisti nimajo hrane, je bila nična. Oktobra 1918 so celo napovedali izenačitev vojaške in častniške prehrane. Vedno bolj je prihajala do izraza iznajdljivost tako vojakov kot častnikov. Bolje so jo odnesli vojaki, ki so prihajali s kmetij kot tisti iz mest. Prvi so vedeli, kaj pojesti in kako najti. Znali so loviti ribe in divjad, nabirati plodove in tudi kaj ukrasti z njive. Tisti z boljšim želodcem in brez predsodkov so si privoščili tudi kakšno lisico ali psa pa tudi mačko, čeprav jo je bilo težje ujeti. Hrano so kradli civilistom, iz vojaških zalog pa tudi soborcem, čeprav je bilo slednje hud prekršek zoper vojaško tovarištvo. Pomembne so bile pošiljke od doma, ki so bile vsako leto manjše. Marsikateri vojak pa si je lakoto tešil s kajenjem.

Tega najbrž čaka pomivanje kotla, zato tako žalostno gleda.

Viri:

• https://encyclopedia.1914-1918-online.net/home/

Kraj: ob reki Piavi, Italija
Datum: 1918
Avtor: Alojz Tomec
Zbirka: Anda Tomec
Skenirano: 18. 3. 2012
Oblika: fotografija

Valvazorjeva upodobitev Šilentabora (1682) je iz knjige Petra Fistra Arhitektura slovenskih protiturških taborov, izdane leta 1975.

To je tabor, katerega ostanke vidimo med vožnjo od Pivke proti Ilirski Bistrici. Nekaj sto metrov za desnim odcepom za Neverke se na levi strani pokaže strma kamnita zgoraj ravna stena, sedaj imenovana Šilentabor, prej pa Šilertabor. Sedaj se s ceste vidita cerkvica in telekomunikacijski stolp. Na vrhu skalnatega platoja, ki je bil v preteklosti praktično dostopen le z južne strani (sedaj iz Zagorja pri Pivki vodi tja asfaltirana cesta), so po letu 1471 zgradili tabor, ki je, lahko branljiv, omogočal nadzor nad naravnim prehodom iz Brkinov in Reke, pa tudi od Kolpe proti Postojnski kotlini in dalje proti Ljubljani. Vaščani Koritnice in Narina so ga zgradili skupno z ravenskimi gospodi. Posebno pozornost zasluži zaradi malo znane okoliščine, da je bil v času turških vpadov močno povezan tudi z ljudmi na Cerkniškem, a o tem v nadaljevanju.

Prvotno je bil tabor namenjen le za začasno bivanje. Kot poroča Valvazor, je bilo v njem več kot 150 sob in kašč za vaščane iz 13 okoliških vasi, ki so se tja zatekli tudi s svojo živino, saj je omogočal nekaj paše. Na najbolj utrjenem delu skalnega pomola je bil grad, ki ga je od nekoliko nižje ležečega tabora delilo notranje obzidje in po Valvazorju kar troje notranjih vrat in troje obzidij. Torej močna diferenciacija prostora, za kar je gospoda zelo skrbela, saj je delilo grajski plato od tabora ne samo večkratno obzidje, marveč tudi globok, v skalo vsekan jarek, ki je še ohranjen. Zunanje ali južno obzidje je danes ohranjeno kot dvojni nasip in jarek, prvi nasip pa je moral biti ojačan s palisadami. Tudi ta tabor so kmetje imeli za svojo posebno lastnino in so v njem iskali zavetje pred Turki vse do konca 16. stoletja, pa tudi kasneje. S posebnim odlokom oblasti leta 1615, ko turške nevarnosti ni bilo več, jim je bilo naloženo, da ga sami vzdržujejo. To pa z namenom, da v taboru ne bi imeli opore za puntanje proti tedaj že odmirajočemu fevdalnemu plemstvu. Po izročilu naj bi ga dokončno razdejali Francozi ob Napoleonovi okupaciji v letih 1809 do 1812. Še danes pa je vreden ogleda, bodisi z avtom iz Zagorja ali peš po razgledni poti iz Narina. Napor slabe ure vzpona je na platoju poplačan tudi z imenitnim pogledom na Snežnik, Vremščico, Nanos.

Šilentabor je bil tako pomembna strateška točka, da jo je poleg okoliških kmetov kasneje morala braniti tudi vpoklicana vojska. Po letu 1550 se je uveljavil vpoklic 30., 10., 5. ali 3. moža, kar so izvedli, če je deželi grozila neposredna nevarnost. Zaradi nevarnosti uporov so orožje za kmečko oborožitev hranili v gradovih in ga razdelili kmetom le ob vpoklicih. Pozivni red za Kranjsko iz leta 1527 je predpisoval, naj se po izstrelitvi opozorilnih strelov in zažigu grmad podložniki iz Istre in Krasa ter Cerknice, Dolenje vasi in Selc zberejo v Šilentaboru. Hrano so morali prinesti s seboj. Odredba, ki je veljala več desetletij, je povzročila, da so ti kraji, precej na udaru turških plenilcev, ostali nezavarovani. Prav ob zadnjem turškem vpadu 1559 so bile vasi in še posebej Cerknica, zelo opustošene. Zato so predstavniki teh krajev naslovili nadvojvodi Karlu prošnjo, da jih ob vpadu Turkov oprosti obveznosti pohoda na zborno mesto v Šilentabor. Nadvojvoda je na podlagi mnenja deželnih vojaških svetovalcev prošnji ugodil šele po 13 letih, ko je 31. januarja 1582 sporočil:

“Mi Karel…..dajemo s tem javnim pismom na znanje, da se štirim vasem Cerknica, Dolenja vas, Jezero in Selce na njihovo ponižno prošnjo iz leta 1559 podeli naslednja milost in privolitev: če dedni sovražnik vpade v smeri proti Poljanam, Kočevju, Ribnici ali Cerknici, kot se je zgodilo 1559, se tem štirim vasem oprosti pohod na Šilentabor. V primeru pa, da dedni sovražnik vpade na Pivko in Kras, možje v vasi Cerknica ostanejo za zaščito, možje iz drugih treh vasi pa so se dolžni priključiti vojaški izpopolnitvi moštva na Pivki in Krasu.”

Ta velika “milost” vladarja je za Cerkničane prišla precej pozno, saj je bil zadnji turški vpad na kočevsko in ribniško območje, v Cerknico, Planino, Jakovico, Pivko in Klano leta 1559.

Danes si seveda ne moremo predstavljati, kako so naši predniki ob signalu za preplah zapustili svoje domove, poskrili živino, spravili družine v cerkniški tabor in potem hiteli čez Javornik v Šilentabor branit grajsko gospodo. Po odhodu Turkov pa so se vrnili na svoje požgane in izropane domačije. A to še ni bilo vse njihovo gorje. Plemstvo je enako kot prej terjalo davke in prisiljevalo k tlaki na svojih posestvih. Ko je bilo življenje dokončno neznosno, so se kmetje uprli. Večji upori so bili v letih 1473, 1478, 1515, a največji pod vodstvom Matije Gubca leta 1573. Vsi so bili krvavo zatrti, saj slabo oboroženi kmetje niso imeli nobene možnosti v bojih s plemiško vojsko.

Na utrjeni razgledni terasi južno od Ljubljanskega gradu stoji 5 m visoka bronasta skulptura upornikov s kmečkim orodjem v rokah, delo Stojana Batiča, postavljena leta 1974, v Krškem pa monumentalen spomenik Matije Gubca.

Zagorski kmet Matija Gubec (1538 – 1573), ki je vodil upor več tisoč kmetov iz Hrvatskega Zagorja in našega Posavja, je bil 15. 2. 1573 na Markovem trgu v Zagrebu pred veliko množico usmrčen. Da bi ga pri tem kar se da ponižali, so mu podtakniti namero, da je hotel biti kmečki kralj in so mu poveznili na glavo razbeljeno krono. Še prej so mu z razbeljenimi kleščami trgali meso s telesa, končno pa razčetverili. Pa kmetje takrat niso nameravali imeti svojega kralja, cesarju so priznavali pravico vladanja, le nasilja lokalnih fevdalcev niso mogli več prenašati. Temu dogodku je Anton Aškerc posvetil pesem Kronanje v Zagrebu.

Viri:

• Bogo Grafenauer: Kmečki upori na Slovenskem. Ljubljana, 1962
• Peter Fister: Arhitektura slovenskih protiturških taborov. Slovenska matica, Ljubljana, 1975
• Vasko Simoniti: Turki so v deželi že. Mohorjeva družba, Celje 1990

Kraj: Šilentabor
Datum: 1975
Avtor: J. V. Valvasor, Peter Fister
Zbirka: Peter Fister: Arhitektura slovenskih protiturških taborov. Slovenska matica, Ljubljana, 1975
Skenirano: 2. 5. 2020
Oblika: grafika

V hiši Stari Kot št. 3 sta pred vojno živela stara starša Alojza Mikliča (Jevančavega Lojzeta). Po njihovi smrti je domačijo podedoval Lojzetov stric (očetov brat), ki je živel v Ameriki. Med vojno, 1942. leta, so Italijani do tal požgali Stari Kot, ljudi pa odgnali v taborišče na Rab. Po vrnitvi so Lojzeta in njegovo mater pozdravile ruševine, ki so dale le slutiti, kako je bilo pred leti. Domnevam, da sta z materjo domačijo obnovila s stričevo pomočjo, ker je bila njegova last, živel pa je še vedno v Ameriki.
Oktobra leta 1984 ga je obiskal bratranec iz Amerike, takrat je nastala tudi ta fotografija. Po snežnih zaplatah se vidi, da je zelo zgodaj zapadel sneg. Ko je Lojze podaril sliko Nakončenim v spomin, je svoj dom hudomušno poimenoval Dvorec preživelega Jevanca.

O Jevančavem Lojzetu sem v času njegovega življenja slišala, da veliko bere, da je razgledan človek in da veliko ve, piše pesmi, kroniko naših vasi, pogrebne govore, fotografira … Tudi poznala sem ga na videz, nikoli pa se nisem bolj pozanimala o njem, ali se potrudila, da bi ga osebno spoznala. Čutila sem le po vsem slišanem globoko spoštovanje do njega in se zavedala, da je kot nešolan človek, dal kraju veliko in da si je z branjem nenehno širil obzorje.

V njegovi kroniki se ves čas prepletata njegov življenjepis ter gospodarski in politični odraz življenja v Starem in Novem Kotu do druge svetovne vojne.

Na svet je prijokal 1913. leta v Podplanini, od koder je bila doma njegova mama Micka (Jevančava teta Micka). Ko je bil star en mesec, sta šla oče in stric iz Starega Kota v Ameriko s trebuhom za kruhom, mama pa z otrokom ostala v Podplanini pri starših v upanju, da bo mož zaslužil dovolj, da se bosta lahko osamosvojila. Tako je mali Lojze preživljal otroška leta v času prve svetovne vojne. Težki so bili ti časi za vse Kotarje, ni bilo hrane, mnogi so v vojni padli, mnogim je vojna prekrižala lepe načrte, malemu Lojzetu pa je v tem času v bolnici v Ameriki umrl oče – postal je sirota, z materjo sta ostala brez vsega. Pravi, da mu je bilo najhuje takrat, ko so se naši Amerikanci vračali domov in svojim družinam vsega prinesli. Njihovi otroci so imeli polne žepe, on pa še tega ni imel, kar mu je bilo nujno potrebno.

Bil je zelo radoveden otrok in je neprestano spraševal kogarkoli, zakaj tako in zakaj to in ono. Njegove tarče so bili predvsem starejši ljudje, ker je zaradi njihove izkušenosti pričakoval pravilen odgovor. S šestimi leti je šel v šolo na Travo, do koder je bilo iz Podplanine pol ure hoda po bližnjici. Kadar ni bilo pouka, je šel vedno k starim staršem v Stari Kot. Tudi dedek je veliko bral in je Lojzetu odgovoril na marsikatero vprašanje. Malega Lojzeta so imeli ljudje radi in mu vedno kaj dali iz rok. Ni pa maral pomilovanja zaradi očetove smrti, ker se je tako čutil ponižanega in manjvrednega. Ker je bil bister, je hitro opazil, da imajo otroci »ta boljših ljudi« protekcijo, da povsod žanjejo uspehe, čeprav so zabiti ko noč. Pridni in nadarjeni, če so siromaki kot on, pa ne morejo nikamor. Nekoč je zabrusil sošolki, ki je jedla bel kruh namazan s putrom:»Če imaš trdo bučo, ti je tudi puter ne bo zmehčal.«

Ko se je naučil brati, je kar požiral knjige. Vedno se je motal okoli knjig in si jih izposojal, kjer je mogel. Če ni imel knjig, je bral takratne časopise: Mali list (med vojno Piccolo), Slovenec, Jutro, Domoljub in Domovina. Čeprav dostikrat ni vedel, kaj bere, mu je sčasoma marsikaj postalo jasno in njegov krog znanja se je širil. Poleg učenja je moral pasti krave in ovce, največkrat bos, ker ni bilo s čim kupiti čevljev. Hrepenel je po Atlasu, želja pa je zaradi razmer ostala neuresničljiva. Mikal ga je fotoaparat in pri devetih letih je staknil nekje primitiven fotoaparat Box. Slike niso bile najboljše, posrečilo pa se mu je čez nekaj let z boljšim aparatom, boljšim znanjem in s prakso.

Materi so svetovali, naj ga da v višje šole, ker je nadarjen in vedoželjen. Mama denarno tega ni zmogla, štipenditorja pa ni bilo. Pri dvanajstih letih je moral tudi sam s trebuhom za kruhom. Spoznal je, kaj pomeni rek: “Stari Binkel, Novi Binkel, poberi punkel pa beži z njim.” Šel je s skupino delavcev iz obeh Kotov na Hrvaško v gozd Kalnik za kolibarja. Za dvanajstletnika je bilo to zelo težko delo. Le-ta je kuhal, nosil vodo, napravljal drva za skoraj en meter in pol velik ogenj, ki je moral goreti noč in dan ne glede na vremenske razmere. Za svoje delo je na koncu prejel polovičen zaslužek. Čeprav je ves čas hrepenel po knjigah in učenju, se je zgodba o delu v hrvaških in domačih gozdovih vedno ponovila. To je bila njegova enajsta šola. Spoznaval je življenje od vseh plati, slišal in videl je marsikaj, nič mu ni bilo prizanešeno. Boren zaslužek je nesel mami, nekaj pa ga je vedno porabil v knjigarni St. Kugli v Zagrebu za priročnike in znanstvene knjige, ki jih je na poti domov bral in do potankosti predelal.

Tako so ga delo, družba, gospodarske in politične okoliščine kalile v močno zrelo osebnost. Politična kriza je tudi Binklarje potegnila v svoj vrtinec, čeprav se niso hoteli, vsaj mali ljudje, udejstvovati v politiki, posebno v takšnih razmerah, v kakršnih so bili tedaj.

Po domače se je pri njih reklo pri Ivančevih (pr’ Jevančeveh – po Binklarško) in tako je tudi poimenoval svoj »dvorec«. Lepo se vidi njegov avtogram.

Že sem mislila, da ne bom dobila slike Alojza Mikliča, ki jo že dolgo iščem, pa me je Maks Lavrič prijetno presenetil. Sliko mu je dala Marija Ješelnik (Jurcava Micka). Alojza vidimo kot govornika na pogrebu na pokopališču v Starem Kotu. Čigav pogreb je bil, ne vem. Večina pogrebcev je neznanih, prepoznani sta le ženski med moškim z lopato in govornikom in to sta Ivka Miklič (Pavličkavkena) ter Berta Poje (Pargarjeva). Obe sta iz Starega Kota.

Slovarček:

• Jevančav: Ivančev
• puter: surovo maslo
• punkel: cula

Viri:

• Maks Lavrič, Marija Pečnik (ustno)
• Lucija Miklič: Kronika vasi Stari in Novi Kot

Kraj: Stari Kot
Datum: 1984; okrog leta 1970
Avtor: Lojzetov bratranec iz Amerike; neznan
Zbirka: Maks Lavrič, Marija Ješelnik (Jurcava Micka)
Skenirano: Maks Lavrič
Oblika: 2 fotografiji

Leta 1936 se je škof Rožman odločil zgraditi semenišče, ki naj bi bilo spomenik Frideriku Baragi. Vernike je pozval, naj darujejo po svojih močeh. Vsa leta zbiranja sredstev in gradnje pa naj molijo, da bi Baraga čimprej dosegel svetniško čast. V vsaki župniji so se organizirale družine in posamezniki tako, da je vsakih devet dni opravljala to pobožnost druga oseba ali družina.

Na Rakeku je v obdobju od 27. avgusta do 4. septembra 1936 devetdnevnico opravila tudi družina Gabrenja (Antonija, atova teta in njen mož Franc) kar je razvidno z zadnje strani podobice. Molitev se je glasila: »Vsemogočni Bog, Oče luči, ki od Tebe pride vsak dober dar in ki si nam v svojem služabniku škofu Frideriku Baragi poslal tolikega učenika in pastirja, usliši naše pobožne molitve in poveličaj ga, da bo pred vesoljno sv. Cerkvijo prištet zveličanim. Po Kristusu Gospodu našem. Oče naš, Zdrava Marija, Čast bodi.«

Friderik Baraga se je rodil 29. junija 1797 v Mali vasi pri Trebnjem. Še isti dan so ga krstili v Dobrniču. Najprej je študiral pravo na Dunaju. Ko ga je leta 1821 končal, je vstopil v bogoslovje. Duhovnik je postal dve leti za tem. Bil je kaplan v Šmartinu (kranjski predel Stražišča) in Metliki. Med verniki je bil priljubljen, med duhovniki ne. Leta 1829 je izdal molitvenik Dušna paša, ki ga je prej pregledala cenzura.

Ko je prebral knjižico “Oris zgodovine Cincinnatijske škofije”, se je odločil za misijonarski poklic. Leta 1830 je odšel v Ameriko misijonarit med Indijance. Takoj se je začel učiti njihovega jezika in hkrati oskrboval župnijo v Cincinnatiju. Njegova prva postaja je bila Arbre Croche (Krivo drevo, danes Harbor Springs) ob Michiganskem jezeru, kjer je živelo pleme Otava. V Detroitu je dal natisniti molitvenik v njihovem jeziku. Hkrati je obiskoval še druge misijonske postaje ob Michiganskem jezeru. Leta 1835 so ga poslali v La Pointe ob Gornjem jezeru, k plemenu Očipva. Po redko naseljenem ozemlju se je velikokrat odpravil na potovanja, zato so ga klicali »duhovnik na krpljah«. V škofa je bil posvečen v Cincinnatiju leta 1852. Njegovo prvo škofovsko mesto je bilo Salut Ste. Marie, kasneje pa Marquette. Leta 1865 ga je zadela kap, od takrat se mu je zdravje začelo naglo slabšati. Umrl je 19. januarja leta 1868. V kripti stolnice v mestu Marquette je tudi pokopan.

Papež Benedikt XVI. mu je leta 2012 podelil naziv »častitljivega božjega služabnika«. Da bi bil imenovan za svetnika, pa je potreben uradno potrjen čudež na priprošnjo Friderika Barage.

Beseda devetdnevnica izhaja iz latinske besede novem, ki pomeni številko devet. Devetdnevnica je molitev devet dni zaporedoma. Izvira iz Svetega pisma in se nanaša na devet dni, ki so jih apostoli preživeli z Marijo v gornji sobi med Jezusovo vrnitvijo k Očetu (vnebohod) in prihodom Svetega Duha (binkošti). To ni le dnevna molitev, ampak okrepljena, ponavljajoča se prošnja za nek poseben namen.

Baragovo semenišče, ki je v lasti Mestne občine Ljubljana, je v predelu južnega Bežigrada v Ljubljani. Ima visoko kulturnozgodovinsko vrednost.

Viri:

• https://sl.wikipedia.org/wiki/Friderik_Baraga
• http://nadskofija-ljubljana.si/laiki/8583-2/
• https://www.casnik.si/je-friderik-baraga-prezrt-in-pozabljen/

Kraj: Rakek
Datum: 1936
Avtor: Škofijski ordinariat v Ljubljani
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 9. 3. 2020
Oblika: tiskovina