![]()
Na začetku sedemdesetih let, zdi se mi, da leta 1972 ali 1974, je bil moj oče kot delavec z najdaljšim stažem na Brestu določen, oziroma mu je bila dodeljena čast, da slavnostno prereže trak ob zagonu novega Brestovega obrata.
Tu pa se začno težave: pozabila sem, kateri obrat je to bil, a zdi se mi, da je šlo za novo stolarno na Marofu, ki je začela delati nekje v tistem času, potem ko je bila zabojarna že nekaj časa ukinjena. Na sliki neznanega avtorja je nekje daleč na obzorju mogoče slutiti zvonik, ki bi lahko bil pudobski in tudi krošnja velikega drevesa ob njem bi lahko pripadala pudobski lipi.
Toda kaj je stavba za občinstvom? Je bil že Meles? Da ni bilo tole kje v Cerknici in je tisto zvonik v Žajfnici? In kdo so nasmejani ljudje na sliki, ki ploskajo slavnostnemu trenutku, da nikogar ne prepoznam? Kdo je tovarišica z blazinico, na kateri so ležale škarje? Marofške uslužbenke sem (skoraj?) vse poznala in ta ni videti ena od njih. Dolžina njenega krila in pelerina z gumbi nakazuje modo zgodnjih sedemdesetih let, kar že tako ali tako vemo … Oče je pod Brestovo haljo oblekel pulover in belo srajco ter temne hlače z robom, na glavi pa ima sukneno kapo s ščitkom, resda tisto bolj novo, a enako, kot jo je pozimi nosil na delo, le da je bila ona bolj posvaljkana in zamaščena. Skratka čist je, da ne bi ženi delal sramote, kajti: “Ženo se prepozna po moževem ovratniku – moža pa po ženinem obrazu!” Praženški je, a povrhu v delovni halji z Brestovim znakom na prsih – saj gre vendar za Brestovo delovno zmago!
Fotograf je ujel trenutek, ko je bil trak prerezan, a še ni padel na tla … Oče se ga je očitno lotil kot vsega drugega dela v življenju: s premišljenimi gibi in brez obotavljanja. Le kaj si je mislil tisti trenutek? Mu je bilo v zadoščenje, se je čutil počaščenega? Ali pa mu je bilo sitno in ničevo, pa si je želel, da bi bilo čim prej mimo? Navadno mu ni bilo veliko do pozornosti, po svoje pa mu je morda godilo, da so sploh opazili, kako dolgo je že na Brestu in da je svoja najboljša leta pustil tam, čeprav niso bila brez kapljic grenkobe:
Od nekdaj si je želel izobrazbe, pa so mu jo okoliščine neprestano preprečevale. Ko je z odliko končal osnovno šolo na Gornjem Jezeru, si je želel v meščansko šolo na Rakek, ki je bila nekako tedaj na novo odprta. A slabi časi – požar v vasi in gospodarska kriza sta mu dopustila le toliko, da se je šel učit za tesarja k mojstru Štirnu, potem pa je že moral v vojsko. Tam ga je ob nemškem napadu na Beograd doletelo vojno ujetništvo, po vrnitvi čez štiri leta pa Narodna zaščita in Obnova ter še vse kar je sledilo. Ko je po selitvi iz Cerknice v Podcerkev že nekaj časa delal na Marofu, je leta 1952 izstopil iz Komunistične partije, ker “ne morem biti tak komunist kot se od mene zahteva.” Tako je zapisal v odstopno izjavo (osnutek sem našla med njegovimi papirji), šlo pa je za to, da si je tudi on želel zgraditi hišo, kakršne so zidali drugi delavci; najbrž je zaprosil za kakšen kredit ali drugo ugodnost, a mu je direktor, (ki je bil hkrati partijski sekretar?) rekel: “Jakob, ti si komunist, ti ne smeš imeti ničesar, ti moraš biti Partiji vedno na voljo, da te vsak trenutek pošlje kamor hoče in kjer te potrebuje!” … Njegov izstop tedaj ni bila majhna stvar, dobil je črno piko, ki je za dolgo držala. Šele dve leti pozneje je kljub vsemu tudi on začel zbirati papirje in zidati.
Delal je ves čas na Marofu in to vse mogoče: na začetku na krlišču od osmih do štirih, potem ko so uvedli dva ali tri šihte je bil v mašinhauzu za hajcarja, pa že vmes in nazadnje do konca v brusilnici … Ko so se v tovarni odločili, da nekaj delavcev pošljejo na šolanje za kvalificirane brusilce, se je takoj prijavil, a je bil tudi nemudoma zavrnjen, češ da je prestar. In še zadnja porcija – ne le kaplja – pelina: ko je na Brestu delal že dovolj dolgo, da bi se čez dva meseca lahko začel postopek za njegovo upokojitev, so sprejeli zakon, po katerem se mu je za upokojitev zahtevana delovna doba podaljšala za pet let. Od tega udarca si ni nikoli opomogel in zadnja leta je hodil v službo z vsak dan večjo muko. Zbolel je, a ni bil dolgo na bolniški – preponosen je bil, da bi tvegal oznako simulanta ali izkoriščevalca, tudi če mu tega nihče ne bi zares rekel ili zgolj pomislil. Ko je končno dočakal upokojitev, mu je odleglo in lahko se je z velikim olajšanjem in veseljem posvetil stvarem, ki jih je moral prej vedno odlagati – kot to pač počne večina ljudi, ko se približuje zaključku službe. A Mramorjev Jakob, “stric” Jakob, kot so ga že dolgo imenovali mladi sodelavci, je svojo tako težko prigarano in skromno penzijo užival le bora štiri leta …
Ko sem sliko končno pokazala kolegici, ki je bila v času nastanka slike mladenka, še čisto sveže zaposlena na Marofu, se je izkazalo, da je slika vendarle od tam in najverjetneje res z otvoritve stolarne. Zgradba v ozadju, ki me je najbolj begala, je lužilnica za les, pa tudi shramba orodja delavcev na žagi, kjer so hranili motorne žage in drugo orodje, ne pa Meles, ki ga takrat še ni bilo. In zdelo se je, da smo prepoznali celo pojavo ženske v belem plašču … Tako, to smo zaenkrat razčistili.
Slovarček:
- praženški: prazničen, pražnji
- šiht: izmena
- mašinhaus: strojnica
- hajcar: kurjač
Viri:
- Marija Frbežar, Nadlesk, november 2019, ustno
Kraj: Stari trg – Marof
Datum: 1972 – 1974
Avtor: ni znan
Zbirka: Milena Ožbolt
Skenirano: 5. 4. 2018
Oblika: fotografija
