Oče je služil v kraljevi gardi, vendar ni nosil take uniforme. Videla sem sliko pripadnika kraljeve garde iz leta 1929 in tudi tisti vojak je oblečen zelo drugače. Pripadniki starojugoslovanske kraljeve garde iz časa mojega očeta na neki drugi sliki, ki je ne morem dati na Stare slike, ker je trdno prilepljena in vgrajena v okvir, so oblečeni v svetlejše uniforme drugačnega kroja, vendar z enakimi sabljami – toliko se lahko razloči. Na golo obriti možje v temnih suknjičih z visoko zapetim ovratnikom, svetlejšim obšivom in svetlimi gumbi, orokavičeni, v jahalnih hlačah in visokih škornjih, opasani s sabljami in v svečani drži z dvignjeno desnico ostajajo uganka.

Tudi to, kako je oče to sliko dobil, kdo mu jo je dal, ali je na njej tudi on, ostaja v temi. Vojaški kolega? Sokrajan …? Če je v množici nekje na njej tudi on, jo je mogoče dobil za spomin … kot pildek pri obhajilu … Kakšnemu rodu vojske pripadajo ti vojaki? So konjeniki, rečna mornarica? A zakaj rokavice, in to bele? A ja, svečanost, seveda.

Množica vojakov je videti skoraj nepregledna, v ozadju se zarisujejo visoke drevesne krošnje, pod škornji, poravnanimi v brezhibni vrsti, raste lepo pristrižena trava … V soncu se bleščita dve goli sablji, druge pohlevno in brez odseva visijo vojakom ob levem boku. Poleg poveljujočega, ki stoji pred vrstami vojakov, sta skrajno levo še dva v oficirskih uniformah s širokim svetlim pasom in za njima eden z odlikovanjem na prsih. Tudi tista dva oficirja imata nekaj na prsih, a bi bil lahko le normalen okras na oblačilu, ni nujno, da so odlikovanja, čeprav bi bilo to pričakovati. Še ena sablja – enaka kot jo ima na neki drugi sliki moj oče – štrli iz vrste nepazljivemu četrtemu vojaku od desne, v levici pa vsak drži temno kapo, ki se zdi, da je obšita s krznom in ima podlogo iz blaga … Vidim prav? In če pogledam posamezen obraz: kako različni so kljub pobritim glavam in uniformam – eden ali dva se mi kar nekako zasmilita, kot da ne sodita tja, drugi so videti mrki, naveličani, bojeviti, ponosni, trapasti … no, tu je na delu bolj moja fantazija kot preverjena dejstva. Kdo pa ve, kaj se ljudem v takih trenutkih mota po glavi. Jih res razganja od ponosa in bojevitosti ali bi le radi šli končno že na malico?

Kdo, ki je bil tam, ali kdo, ki se dobro razume na vojaško zgodovino in uniforme, bi mogoče lahko povedal več. Jaz se vdam.

Fotografija je bila last mojega očeta, imel jo je pri sebi, ko so ga ob začetku vojne 13. aprila 1941 zajeli Nemci in odpeljali v taborišče. Na njej je poleg očetovega imena še njegova taboriščna številka 16927 in naslov Stalag III. C, v desnem vogalu številka 21 in v sredini žig taborišča, na katrem se vidi samo del napisa Stalag IIIC in v drugi vrsti Nr.

Slovarček:

• zákletva (srh.): prisega
•  pildek: podobica

Viri:

• Jakob Mulec, ustno, 1965

Kraj: Beograd
Datum: verjetno med leti 1939 in 1941
Avtor: ni znan
Zbirka: Milena Ožbolt
Skenirano: 5. 4. 2018
Oblika: fotografija

Fotografijo je posnel Jože Žnidaršič leta 1950 na Bajčkovem vrtu v Cerknici. Takrat je stanoval še doma na Taboru, kjer je imel atelje.

Glede na oblačila naj bi fotografija nastala jeseni leta 1950, saj kot se vidi, sva kar dobro oblečena. Zato se je Jože odločil, da naju bo fotografiral na njihovem vrtu.

Na fotografiji sva moja sestrična Mira Kranjc in jaz. Mira je od mene leto dni mlajša. Mene je pripeljala mama, Miro pa teta Ivanka.

To sem jaz star tri leta.

Oblečen sem v predolg pulover bele barve, ka ga je spletla moja mama. Če me spomin ne vara, je ta pulover kasneje nosila tudi moja sestra, ki je dve leti mlajša.

To pa je moja sestrična Mira. Je hči maminega brata Toneta.

Tone je bil starejši od moje mame. Pred drugo svetovno vojno je bil orožnik v Požarevcu. Pri Trebčih, kot se reče pri hiši, kjer je bila doma moja mama, je bilo 6 otrok: Fanči, Tone, Milka, Ivan, Dušan in Darko.

Imeli so nekaj malega kmetije.

Takrat je bila Trebča hiša še na obrobju Cerknice. Do njihove hiše, kakor je pripovedovala mama, je v hudih zimah prišel iz Kamne Gorice večkrat volk. Nekoč jim je tudi raztrgal psa.

Ta del Cerknice, ki se začne pri Matičkovi hiši in do Marentove hiše se imenuje Šembrun. Trebča hiša stoji torej v Šembrunu.

Žabe, to so hlačne nogavice, ki smo jim takrat rekli pilote, so precej dolge, tako, da je nekaj rezerve za naprej, da jih ne bi prehitro prerastel. Tudi pri kratkih hlačah je nekaj rezerve.

Kraj: Cerknica
Datum: 1950
Avtor: Jože Žnidaršič
Zbirka: Dušan Gogala
Skenirano: 21. 1. 2019
Oblika: fotografija

Ko smo bili v osmem razredu, so našo šolo v Cerknici obiskali novinarji iz časopisa Ljubljanski dnevnik in slikali tudi naš 8. c razred. Objavljeno je bilo v maju 1977. Poizvedovali so o naših odločitvah glede srednje šole. Iz tega obiska je ostala današnja slika, na kateri delujemo nekam prestrašeno ali pa negotovo. Kako smo se nagužvali v zadnje vrste, kot bi se namerno skrivali. Boljši občutek je bil tedaj, ko nas je slikal Bajčkov ata.

Čepijo:

• Vojko Turšič,
• Vili Šivec,
• Dušan Primožič in
• Janez Korošec.

Čepijo:

• Mihaela Seljak,
• Cvetka Mestek,
• Martina Kranjec in
• Marija Sernel.

Zadaj skriti sta:

• Marja Tekavec in
• Marta Intihar.

Prva vrsta:

• Berto Hribljan,
• Roman Hribar,
• Janez Klančar,
• Miro Nared,
• Janez Jernejčič in
• Franc Lenarčič.

Druga vrsta:

• skrit je Janez Borštnik,
• Jože Intihar,
• Niko Zalar,
• Slavko Intihar,
• Franc Matičič, za njim je
• z očali Iztok Korošec,
• za njim je Srečo Korošec.

Stojijo:

• Janoš Purkart, pred njim je,
• Janko Pirman, za njim je
• Jože Meden,
• Silva Korošec,
• Bojana Bavdek,
• Zdenka Štritof,
• Magda Štritof,
• Tončka Otoničar in
• Marija Petrič.

Spisek je popoln.

Viri:

• Martina Mele
• Tončka Sernel

Kraj: Cerknica
Datum: pomlad 1977
Avtor: neznan
Zbirka: Martina Mele
Skenirano: 17. 12. 2018
Oblika: fotografija

Moja izkaznica (Perko Zdravko, Slivice 8) za Ljudsko knjižnico Unec ima št. 47. Žal ni nikjer letnice, kdaj je bila izdana. Sodim, da je bilo to leta 1957 ali 1958.

Leta 1948 so v okviru akcije izgradnje zadružnih domov pričeli z gradnjo tudi na Uncu. Zgradili so ga na na Maistrovem vrtu in ga v surovem stanju odprli maja 1949, otvoritvena proslava pa je bila junija 1950. Okoličani so h gradnji prispevali 12.000 udarniških ur. V nove prostore so se preselili uslužbenci in tudi trgovina je dobila večje in sodobne prostore. Dobro se spominjam zanimivega dogodka s to zadružno trgovino. Verjetno se je to dogodila že leta 1950. To so bili časi, ko je vsega primanjkovalo, tudi če si imel denar, nisi mogel skoraj ničesar kupiti. Napovedali so, da bodo v trgovino pripeljali emajlirano posodo, verjetno iz EMO Celje. Prav veliko posode naj ne bi pripeljali, pa me je mama že zgodaj zjutraj, preden se je odprla trgovina in preden so s tovornjakom pripeljali posodo, postavila, vsaj kot se še danes spominjam, v kar dolgo vrsto. Mama je potem odšla domov, da je poskrbela za brata in sestro, pa tudi živino, jaz pa sem ji držal vrsto. Spomnim se še, da je posodo pripeljal tovornjak, da je bila založena s senom; kaj pa je mama potem dobila in kupila se pa ne spomnim.

V zadružnem domu je našlo svoj prostor tudi Kulturno-umetniško društvo (KUD) Unec, ki je doslej nastopalo z igrami na Maistrovem gospodarskem poslopju. Velika dvorana z odrom, prostor za kulise, ki jih je izdelal Kete, pleskar iz Logatca, in drugimi pomožnimi prostori je omogočila, da je na Uncu zaživelo pestro kulturno in zabavno življenje. Daleč naokoli so bile znane unške veselice, še posebej pa maškarade.

In tu, v zadružnem domu, v enem od prostorov kjer je danes Gostilna Uršula, je bila tudi Ljudska knjižnica Unec. Imela je okoli 600 knjig in večje število revij in časopisov: Tovariš, Obzornik, Življenje in tehnika, Sadjarstvo, vinarstvo in vrtnarstvo, Pavliha, Sodobno gospodinjstvo, Maneken, Mali svet, Borec, Polet in Sodobna pota.

Knjižnica je bila odprta za izposojo vsako nedeljo od 11. do 12. ure, tako da so ljudje po maši, lahko zavili še v knjižnico, čitalnica pa je bila odprta ob nedeljah med 14. in 16. uro.

Od kod so bile te knjige, med njimi tudi starejše, ne vem, je pa gotovo pri nabavi novejših pomagala Kmetijska zadruga Unec, ki je kulturo kar obilno podpirala. Tudi tega se ne spominjam, kdaj je knjižnica prenehala delovati in kam so šle vse te knjige.

V dveh letih (od 29. 01. 1956 do 10. 12. 1957; dnevi in meseci so pravi, leto pa žal ni vpisano) sem si izposodil 21 knjig. V knjižnico sem začel zahajati, ko sem imel približno 14 do 15 let, in sem obiskoval nižjo gimnazijo v Postojni. Ko sem pričel jeseni 1957 obiskovati srednjo gozdarsko šolo v Ljubljani, in bil tam v internatu, sem verjetno postopno prenehal obiskovati knjižnico na Uncu (zadnji vpis, vrnitve knjige 7. 1. verjetno leta 1958, ko sem moral poravnati še zamudnino). Za izposojo knjige je bilo treba odšteti 5 din. Izposojevalni rok za leposlovne knjige je bil 14 dni, za znanstvene pa 4 tedne.

Reklama za Ljudsko knjižnico Unec je bila natisnjena leta 1957 ali 1958; saj je med revijami, ki so na razpolago v čitalnici tudi Maneken, ki je začel izhajati leta 1957.

Slovarček:

Kraj: Unec
Datum: 1957-1958
Avtor: –
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 1. 9. 2019
Oblika: 2 dokumenta

Udeleženci foto krožka v Cerknici leta 1974 pod vodstvom mentorja, zatopljeni v pogovor o nastavitvi fotoaparata. Tak bi bil lahko naslov današnje slike, saj je to prva misel, ki mi šine v glavo ob pogledu na sliko. Skupina učencev iz 8. c razreda, ki smo jih enkrat že predstavili, se je tokrat ustavila kar med potjo, na robu ceste ob potoku, ki je tekel za škarpo. Očitno je bilo nekaj nujnega za povedati, da so se kar takole ustavili. Za njimi se vidi poslopje, ki je pripadalo takratnemu mlinu. Ob potoku je smerokaz za BREST – tovorni promet, ki je videti v zelo slabem stanju. Kdo jih je slikal? Mentor foto krožka Vinko Toni zanesljivo ne. Saj je na sredini gruče in drži fotoaparat v roki ter nekaj razlaga. Je pa končno tudi on enkrat na sliki. Je bil mogoče kakšen učenec? Kdo bi vedel. Očitno so bili tako zanimivi, da se je nekomu to zdelo vredno ovekovečiti. Mogoče pa so to imeli pač v scenariju.

Kraj: Cerknica
Datum: jesen 1973
Avtor: neznan
Zbirka: Vinkotov kufr
Skenirano: 3. 7. 2019
Oblika: negativ

Na sliki, ki jo je naslikal nemški slikar Hans Rahn, med drugo svetovno vojno nemški vojak v naših krajih, je upodobljen Tone Mozetič. Slika je nastala leta 1945, kot je napisano v desnem spodnjem vogalu slike.

Kakor je zapisal Janez Mulec (Štentov Janez s Peščenka) v svoji knjigi z naslovom Izmuznjeno segljaju spomina na strani 61, ki je izšla leta 2013 v samozaložbi, je bil Hans Rahn v času povojnega ujetništva pred repatriacijo v svojo domovino nastanjen pri Štentovih. Takrat je ustvaril več slik, od katerih jih je bilo v Starihslikah že nekaj objavljenih.

Naključje je hotelo, da je kmalu po nastanku te slike Hans Rahn odšel domov v svojo domovino, iz katere se je nedolgo pred tem vrnil Tone Mozetič.

Potem ko je nemška vojska 19. 9. 1943 požgala Cerknico, je začela z aretacijami domačinov. Tako so 72 domačinov 8. 11. 1943 z žico zvezanih odpeljali v nemško koncentracijsko taborišče Dachau pri Münchnu. Na poti v taborišče so bili Cerkničani tri dni zaprti v ljubljanski gimnaziji v Mostah. Potem so jih v zapečatenih živinskih vagonih vozili v Dachau še tri dni. Med Cerkničani je bil tudi Tone Mozetič. Cerkničani so bili v baraki 23/1, kjer je spalo 5 jetnikov na eni postelji trinadstropnega pograda. Eden je moral ležati v vznožju, ostali štirje pa so spali vzdolžno. Tone Mozetič je bil eden od osemnajstih, ki so se vrnili domov.

Sliko je narisal Hans Rahn po koncu druge svetovne vojne leta 1945, kar potrjuje slikarjev podpis.

Kraj: Cerknica
Datum: 1945
Avtor: Hans Rahn
Zbirka: Dušan Mozetič
Fotografirano: 13. 1. 2018
Oblika: reprodukcija, izvirna slika je na platnu 33×41 cm

Več kot igra
Nogometni sodnik in eden od organizatorjev cerkniškega nogometa Ivan Švelc, se je nekoč ustavil pred skupino nas mladcev, ki smo pred slavnim hotelom živo razpravljali o ne vem več čem. Bistro nas je pogledal in dejal: “Ah, sami naši fantje!” S prstom je pokazal vsakega posebej: “Fuzbaler, fuzbaler, fuzbaler …,” nato pa s kazalcem uperjenim name malo pomislil in rekel:“… simpatizer!”

Resnica. Številni prijatelji in znanci so na začetku sedemdesetih igrali v kakšni ekipi, če ne v članski pa v mladinski. Še več nas je bilo gledalcev, ki smo v nedeljo po deseti uri prišli v Koleno. Nekajkrat sem na tekmah naredil tudi kakšen posnetek, prav na tej sva slikala celo dva in iz teh dveh negativov je nastala nogometna reportaža. A več o tem kasneje.

Iz povojnih let je znana anekdota – o njej piše v svoji knjigi Branko Kebe – da so nogometaši prispeli na tekmo na Rakeku v osebnem avtu topolino. Lastnik Stane Urh, tudi sam fuzbaler, je preprosto odkril platneno streho, nogometaši pa so se nekako natlačili vanj in se stoje – sedel je lahko samo šofer, pa še o tem nisem prav prepričan – prepeljali na cilj. Kako zabavno in iznajdljivo, takrat. Kot vse dobre stvari je tudi trški nogomet poganjal predvsem entuziazem. Od prvih začetkov “Športnega kluba Cerknica – Slivnica” leta 1926 pa – z nekaj prekinitvami – vse do sedemdesetih let, ko se je odvila današnja zgodba.

Spomladi leta 1970 je Branko Kebe s somišljeniki ponovno sestavil Nogometni klub Cerknica. Franc Kranjc, predsednik kluba, ki je skrbel tudi za njegovo financiranje, je v Brestovem obzor­niku julija 1971 že opisal uspeh nogometašev, ki so se prebili v Ljubljansko A skupino med močnejše tekmece.

Hkrati je, ne prvič, pozval k izboljšanju pogojev kluba in ureditvi nogometnega igrišča, saj le-to ni bilo nič kaj več kot poravnan travnik. Pa še tega je včasih zalila voda, da se ni dalo trenirati in tudi kakšna tekma je bila zaradi tega preložena.

V septembru istega leta je nekdo v znani rubriki Naše malo mesto takole opisal neljubi položaj domačega nogometa, verjetno z željo, da bi podprl prizadevanja klubskega predsednika:

Tokrat tudi nekaj o nogometaših našega malega mesta, a ne o njihovih tekmovalnih rezultatih. Pravi užitek jih je pogledati, ko pritečejo na igrišče: snežnobeli dresi kot labodje krilo, nogometni čevlji se blešče, da jemlje vid, frizure brezhibne, morda jim manjka le še kravata … Ni pa užitek pogledati, kako je pripravljeno igrišče: črte je samo slutiti, ker so bile začrtane bogve kdaj, mreža na golih je obešena kot sedlo na svinji, stranski sodnik je komaj iz plenic zlezel in je manjši od zastavice, za offside pa verjetno še nikoli slišal ni. Verjetno bi morali nogometaši oziroma vodstvo poskrbeti tudi za te stvari …

V razpredelnici vidimo, da je bila Cerknica na sedmem mestu. Na prvem je bil nogometni klub Ihan, skupaj s Krimom zelo hud tekmec in v skupini izrazit favorit. In tu se reportaža pravzaprav začne. Ihan je prišel po razporedu tekem v Cerknico in kljub vsem doslej naštetim težavam ga je bilo treba premagati! Je bilo na začetku maja 1971? Mogoče mi bo s točnim podatkom lahko pomagal kdo od nekdanjih nogometašev ali bralcev.

Na naslovni fotografiji je prav začetek te tekme. Nogometaši se rokujejo. Ihan je v progastih dresih, Cerkničani pa v temnih (zelenih) majicah in belih hlačkah. Kot piše D. Trotovšek v Brestovem obzorniku, so naši nogometaši konec maja 71 že igrali v novih dresih, ki jih je sponzorirala Kreditna banka Koper. Tekma je bila torej tik pred tem, lahko pa je bila tudi kasneje in so igrali danes v starih dresih, ker so bili novi ravno v žehti.

Na sliki je s številko 11 Marjan Lešnjak, zadaj Ivo Knap in Branko Kebe. Drugih ne vidimo. No, saj to je komaj začetek. Več prihodnjič.

(se nadaljuje)

Slovarček:

• offside, ofsajd: prepovedan položaj. Zapleteno pravilo, a na kratko: igralec, ki je na nasprotnikovi polovici in teče proti nasprotnikovemu golu pride v ta položaj, kadar je bližje golu kot žoga (ki mu jo je nekdo podal) in hkrati bližje kot predzadnji igralec nasprotnega moštva (običajno branilec, kot zadnji se šteje golman). Uff!

Viri:

• Branko Kebe: Ob 75-letnici Nogometnega kluba Cerknica, 1999, samozaložba.
• Dušan Trotovšek: Napredek športa; Brestov obzornik, 31. 5. 1971, str. 8
• Franc Kranjc: Lep napredek NK Cerknica; Brestov obzornik, 31. 7. 1971, str. 7
• Naše malo mesto; Brestov obzornik, 30. 9. 1971, str. 7

Kraj: Cerknica
Datum: pomlad 1971
Avtor: Bojan Štefančič
Zbirka: Bojan Štefančič
Skenirano: 22. 7. 2019
Oblika: negativ, preslikani članek

Navijači
Brez navijačev in njihove podpore je tekma kot juha brez soli. To so dobro vedeli tudi Cerkničani, ki so prišli v nedeljo dopoldne navijat za svoj klub. Ta se bo čez kakšne pol ure pomeril s hudim tekmecem – Nogometnim klubom Ihan.

V spačku z odprto streho stojita Srečo Škrlj in Jože Mele – Vrbec. Nad njima je razpeta vrtna marela, izposojena na terasi enega od cerkniških lokalov. Na njej je reklama za firmo Istra in njen vinjak. Srečo ima v rokah večji zvonec z ročajem. Oba se držita za prečno štango strehe, tako da se držaj senčnika ne premika. Kdo vozi, ne vemo. Spačka je imel takrat Peter Marolt, po domače Krištan, ki si ne bi pustil dvakrat reči, da je treba med navijače, lahko pa, da je avto tudi od Vrbca. Ob njem hodita v smeri proti Kolenu dva navijača, ta bliže avtu je moj nekdanji sošolec Janez Petrovčič.

Nekje pred kovačijo je spačka obkrožila večja skupina mladih navijačev, opremljena s transparenti. CERKNICA ZMAGUJE, piše v dveh vrstah na prvem. Med vrstama se vije dolg “huuurrraaa”. Po navijaški tradiciji, da je treba nasprotniku že v startu zbiti moralo, se zadaj diči transparent, na katerem se Ihan rima z …ran, zadaj vidimo dolg “uaaa” in tako naprej.

Sprevod je sicer videti precej miroljuben, nič kaj podoben današnjim hrupnim in izzivalnim navijaškim skupinam. V Kolenu ni bilo izgredov, petard, dimnih bomb in drugih spremljevalnih dejavnosti. Če kdo ravno ni bil zadovoljen s sojenjem, je zakričal: “Sudija u špirit!”, karkoli je že to pomenilo. Ali pa: “Poslušej ti mjene sudija, zdej je pa mjen tega zaduosti!” Ali pa: “Zadej tječe poutok!” Kar sicer drži, saj leži igrišče ob Cerkniščici, iz katere so včasih med tekmo tudi pobirali žogo, če jo je kdo preveč nabasal. A da bi se kopal kakšen sodnik, to se ni zgodilo.

Gledalci in navijači so se zbrali na travnatem bregu, ki je bil naša tribuna. Najprej nam v oči pade moški, ki vihti zastavo: to je Miro Jenček, tu v vlogi animatorja, sicer pa kasneje v tem klubu tudi golman.

V sredini desno so štirje glasbeniki. Trobentač Milan Rudolf, klarinetist Janko Vidrih, za basom (ugibam) je prikrit Jože Mekinda, harmoniko pa razteguje Jernej Lovko. Muzikanti so pogosto spremljali tekme, včasih celo cerkniška godba na pihala. Nad trobentačem sedita Drago Telič in Miloš Toni, ki bo čez kakšnih štirideset let sestavil ekipo Starihslik.

V zgornji vrsti stojijo ob cesti starejši ljubitelji nogometa. Osmi z leve, v kapi, suknjiču in s cigareto je Alojz Bajc, cerkniški električar in kinooperater. Nogomet sta nekoč igrala oba njegova brata, Božo in Dušan, danes bo eden ključnih mož sin Marjan, kasneje sta v klubu brcala tudi sin Slavko in nečak Božo. Res, nogometna familija. Po pripovedovanju je Alojz v posebnih, kritičnih trenutkih za domače moštvo, prijel svojo znamenito kapo s šiltom in jo vrgel ob tla. Enkrat je bilo tako hudo, da jo je v jezi še pohodil. Tako je, kadar je človek zraven s srcem …

(se nadaljuje)

Slovarček:

• spaček: vzdevek osebnega avtomobila Citroën 2CV
• sudija: sodnik
• nabasati žogo: zelo močno brcniti
• golman: vratar
• brcati: igrati nogomet

Viri:

• Marjan Bajc, oktober 2019, ustno

Kraj: Cerknica
Datum: pomlad 1971
Avtor: Bojan Štefančič
Zbirka: Bojan Štefančič
Skenirano: 22. 7. 2019
Oblika: negativ

Sliko je oče prinesel iz vojnega ujetništva v Nemčiji, napravil pa jo je isti neznani – očitno neizkušeni – fotograf kot sliko z otrokom v rastlinjaku. Da je ni ravno vrgel stran, jo je dal enemu od fotografiranih in mogoče sta tudi ostala dva dobila kakšno podobno.

Tri postave pred – domnevam – rastlinjakom z lesenim ogrodjem držijo v rokah nizke zabojčke. Dva sta polna pridelka, eden prazen. Srednji moški je moj oče, v isti obleki kot na prejšnji sliki.

Na nogah ima zdelane škornje, oblečen je v umazan kombinezon, ki ima prekratke hlače ali pa so hlačnice zatlačene v škornje, gumbi pa so deloma potrgani ali odpeti – a še tako revna obleka je še vedno veliko bolje kot nič. Na levi stoji ženska v hlačah, v beli ruti in vzdolžno pisanem predpasniku, o kateri ne vem ničesar, kakor tudi ne o moškem na desni, ki ima na sebi površnik uniforme z našitki na rokavu, okoli pasu s pasom pripeto vrečo za zaščito, na roki pa kot se zdi rokavice s palci. Njegova nizka gajbica je prazna in mu visi v levici. Če bi se razumela na takratne uniforme, bi mi mogoče kroj in našitki na njegovem suknjiču kaj povedali. Moška sta zagotovo nemška vojna ujetnika, a ni nujno da iste narodnosti, razporejena pa sta na prisilno delo na kmetijskem posestvu oziroma vrtnariji; o ženski lahko le ugibamo.

Oče je včasih omenjal Poljake in Poljakinje in mogoče je ženska ena od njih, saj je kraj, kjer je bilo taborišče Stalag IIIC, danes na Poljskem. Je bila ženska na sliki ujetnica, taboriščnica ali domačinka?

Kaj je v zabojčkih? Nekakšna hrana gotovo, zdi se da gomolji. So zrasli v rastlinjaku? Pesa, repa, zelena, koleraba, korenje, pastinak, buče? Na zabojčku, ki ga drži ženska, je nekaj napisano, a se žal ne da prebrati. V ozadju sicer zelo slabe slike se da slutiti leseno notranje ogrodje stavbe domnevnega rastlinjaka in vmes podolgovata pokončna okna, spodaj polico, spredaj pa vrata s “tablami”. Sprednja stran stavbe je zaprta z lesom. Kaj je skrajno levo ob ženski? Nekaj lesenega – zabojček, voziček? Krošnje dreves čisto zadaj se zdijo nekoliko razredčene. Je slika nastala jeseni, kar bi bilo nekako logično tudi v zvezi z domnevnimi pridelki in rokavicami na rokah desnega moža?

Oče je včasih omenjal delo v vrtnariji, ki je bilo precej drugačno kot doma na kmetiji. Kljub nezavidlji­vemu položaju, v katerem se je znašel, je ostal zvedav in po prihodu domov vedno znova skušal uporabiti pridobljene izkušnje, kot so to ljudje, ki so šli zlepa ali zgrda od doma, vedno delali. Na primer: gajbic in zabojčkov za pridelke še v mojem otroštvu ljudje pri nas skoraj niso uporabljali. Sadje, krompir, peso, repo, kolerabo, koruzo in podobno so nabrali v košare iz vrbovja ali leskovih viter, v vreče iz jute ali pa jih naložili v hrbte ali trugo na vozu, ki so jo v skednju ali pod odnesom z vinto na eni strani dvignili in iztresli tovor na kup. Sledilo je obtrgovanje, prebiranje in dokončno spravilo v kleti ali jamce ali pa nadaljnja obdelava. Pri nas pa ne – oče je dolgo govoril, nazadnje pa le iz odpadnega lesa, ki ga je nabral med žamanjem, poceni kupljenim za drva, napravil kakih deset gajb in platojev, ki so še dolgo služili našemu miniaturnemu kmetijstvu. En plato je še zdaj nekje pri hiši – pravi spomenik (za sentimentalneže moje sorte). Bolj ali manj standardizirane gajbice je v dolini uporabljala le še Kmetijska zadruga, večinoma za krompir (vem, sem ga hodila pobirat). Pač pa so gajbice za izvoz v Izrael začeli tam sredi petdesetih let proizvajati na Marofu – prav znamenite so bile. Tako eksotično je namreč zvenelo, že kar dišalo: pomaranče, Izrael, Jaffa, morje … Če si delal nekaj tako imenitnega, si se lahko takoj počutil nekaj več kot drugi … no, najbrž.

Še vedno pa uporabljam blizu šestdeset let star zabojček s predalčki za semena, ki je tudi najbrž sad očetove izkušnje iz situacije na tej sliki …

Slovarček:

• hrbti, voz s hrbti: voz z nizkimi stranicami iz desk
• truga : 1. velika pritrjena kvadratna lesena posoda na vozu, namenjena prevozu razsutih tovorov;
  2. krsta
• jamca: v zemljo izkopana neobdelana klet za krompir in okopavine
• žamanje, žajmajne: stranski odrezki lesa pri rezanju desk

Viri:

• Jakob Mulec, 1965, ustno

Kraj: taborišče Stalag III C, Alt Drewitz; danes Drzewice nad Odro na Poljskem
Datum: 1941-1945
Avtor: ni znan
Zbirka: Milena Ožbolt
Skenirano: 5. 4. 2018
Oblika: fotografija

Razred 4. a, ki je v šolskem letu 1970/71 vodil Janez Petrič, je štel 24 učencev, od tega 10 fantov in 14 deklet. To šolsko leto so v šolo hodili v popoldanskem času.

V razredu je bila učenka Judita. Živela je pri starih starših, saj sta bila njena starša na delu v tujini. Po vseh večjih praznikih, kot so božič, novo leto in velika noč, je prihajala v šolo v novih, lepih oblekah. Vsa dekleta so ji zavidala njena oblačila. Verjetno pa bi ona takoj zamenjala lepe obleke za starša, ki bi bila z njo doma.

Pa še en dogodek, ki je ostal v spominu. Pri likovnem pouku so v jeseni risali jesenski gozd s tempera barvicami. Olga si je namešala lepo, rjavo barvo za lisico. Mimo je prišel Bojan in kar tako, mimogrede, pljunil v pripravljeno barvo. Lahko si samo predstavljamo nadaljevanje … Oba sta morala kazensko v zbornico.

Prva vrsta:

• Ema Brence,
• Darja Hiti in
• Judita Jovič.

Druga vrsta:

• Ivi Nared,
• Zdenka Popit,
• Dragica Mesar in
• Janez Stražiščar.

Tretja Vrsta:

• Bojan Šivec.

Prva vrsta:

• Metoda Zalar,
• Jolanda Razpet,
• Olga Bizjak in
• Jožica Zalar.

Druga vrsta:

• Milan Štritof,
• Slavko Korošec,
• Slavko Rupar, zadaj sta
• razrednik Janez Petrič in
• Marta Korošec.

Tretja vrsta:

• Janez Klančar,
• Marko Turšič in
• Janez Šivec.

Prva vrsta:

• Marija Korošec in
• Marta Matičič.

Druga vrsta:

• Antonija Žnidaršič,
• Srečo Tekavec in
• Janez Doles.

Nekaj je, čeprav ne ravno veliko.

Viri:

• Marta Urbas
• Olga Smodila

Kraj: Begunje
Datum: 1970/71
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Marta Urbas
Skenirano: 17. 5. 2019
Oblika: fotografija

Reporterji
Na fotografiji je Vili Frim, s katerim sva se dogovorila, da bova to nogometno tekmo poslikala oba, strateško postavljena za eden ali drugi gol. Sklepala sva takole: če stojiš za vratarjem, igralci tečejo proti tebi in so možnosti za dober posnetek večje. Če bi stala ob strani igrišča, bi se za fotografa vse dogajalo predaleč, saj nisva imela teleobjektiva ali fotografske avtomatike, kot obstaja danes.

Takrat najbolj znan časopisni reporter našega malega mesta je bil Štefan Bogovčič, ki je opremljal s fotografijami Brestov obzornik, vodil pa je tudi zelo brano rubriko istega imena. Zato ne rečem dvakrat, da ni stal kje na tej isti tekmi in naredil kakšne fotke, ki se bo še našla.

Vili sedi ob golu in pripravlja svoj fotič. Oba sva imela enaka fotoaparata, rusko Smeno 8, trpežen in poceni strojček za dijaški žep, žal pa je bila ceni primerna tudi kakovost objektiva. Ohišje aparata je bilo iz bakelita, vse se je nastavilo ročno. Film si moral potegniti naprej in ga nastaviti na nov posnetek s pomočjo črnega kolesca ob strani, nato je bilo treba še posebej napeti mehanizem sprožilca. Če si na eno ali drugo pozabil, je naslednji posnetek “povozil” prejšnjega ali pa si nameril fotoaparat, pritisnil na sprožilec in se ni zgodilo nič!

Nekaj mladih gledalcev je zavzelo položaj za golom, da bodo bolje videli vsak zadetek. Prvi kar leži, drugi sedi, tretji se še namešča. Nogometaši se ogrevajo, temperatura narašča! Prvi fotografirani spopad v zgodovini je bila menda Krimska vojna v 19. stoletju, nama pa se je zdela ta tekma dostojen, skoraj enako težak izziv …, kar bo jasno že ob naslednji sliki.

Nogometaši so se na sredini igrišča postavili v vrsto, v sredini sodnik, ob njem obe moštvi. “Zdravo, zdravo, zdravo!” zakličejo gledalcem, nato se vsa vrsta obrne, da bi pozdravila še tiste na nasprotni strani in – KLIK – na … jebelacesta! krščenmatiček! šele sedaj sem nameril in sprožil! Ma, bili ste prehitri, fantje!

Vseeno objavljam tudi to fotko, ker bomo z njeno pomočjo lahko prepoznali nekaj naših igralcev. Desno od sodnika stojijo igralci Ihana v črtastih dresih. Od sodnika proti levi so naši: Marjan Bajc – kapetan, Franc Gornik – vratar, Iztok Razdrih, Ivan Knap, Branko Kebe. Potem igralcev ne vidimo, ker jih zakriva transparent ali kar že, s katerim nekdo teče proti sredini. Naslednji je Tone Urbas – Levštek, nato Slavko Drobnič in zadnji na levi Marjan Lešnjak.

In sedaj tekma!

(se nadaljuje)

Slovarček:

• fotič: preprost, cenen fotoaparat
• bakelit: umetna snov, vrsta plastike

Viri:

• Marjan Bajc, oktober 2019, ustno

Kraj: Cerknica
Datum: pomlad 1971
Avtor: Bojan Štefančič
Zbirka: Bojan Štefančič
Skenirano: 22. 7. 2019
Oblika: negativ

Igralci
Tekma v Kolenu med nogometnima kluboma Ihan in Cerknica, spomladi 1971 se je začela. Kapetan Marjan Bajc poskuša preigrati obrambnega igralca in podati žogo v sredino. Navijači zganjajo kraval, oglaša se zvonec, tu in tam tudi trobenta. V prvem polčasu igrajo naši proti spodnjemu golu, tistemu bliže Cerknici. Tu nas je kar nekaj, vsi pa nestrpno čakamo prvi zadetek.

Branko Kebe je dobil žogo na pravo nogo in goool! Kako vem, saj je žoga še ob vratarju?

Na negativu je takoj za prejšnjo sliko nasmejani Slavko Drobnič. Veselo je razširil roke. Tudi na desni zadaj vidimo gledalce z dvignjenimi rokami, vmes vstaja nasprotnikov vratar. Moj posnetek je res vegast, ampak – zadetek!

Drugi polčas. Sedaj je naš gol na spodnji strani. Vratar Franc Gornik je ujel žogo, v vratih stojita dva naša igralca, da bi jo izbila, če bi ravno zašla v okvir vrat.

Zadaj vidimo navijaški vozni park: v glavnem fički, spaček, mogoče še kakšen milletrecento.

To cerkniško akcijo je ujel Vili. Ihanov vratar lovi žogo, proti vratom teče Marjan Lešnjak, levo njihov bek in še bolj levo naš Slavko Drobnič.

Na desni vidimo v zraku lebdeči fotoaparat, ki ga za jermen drži visoko dvignjena roka. Gol, seveda! Ta z aparatom je današnji reporter Vili, ki se je vživel v akcijo našega napadalca. Vratar je na tleh, žoga je za črto, gledalci v ozadju ploskajo. To je naš drugi zadetek. Marjan Bajc teče od vrat z dvignjeno roko. Prelisičil je vratarja tako, da se je prestopil in namesto s pričakovano desno nogo brcnil z levico.

Slovarček:

• zganjati kraval: delati hrup, trušč, bučno navijati
• na pravo nogo: obe nogi sta pravi, ampak tu je mišljena tista, ki je lepo prejela žogo
• milletrecento: osebni avto Fiat 1300
• bek (back): branilec, tisti, ki igra zadaj

Viri:

• Marjan Bajc, ustno, 2019
• Miloš Obreza, ustno, 2019

Kraj: Cerknica
Datum: pomlad 1971
Avtor: Bojan Štefančič, Vili Frim
Zbirka: Bojan Štefančič, Vili Frim
Skenirano: 22. 7.2019 in 10. 10. 2019
Oblika: dva negativa

Fotografija ni dobre kakovosti, a zdela se mi je zanimiva, ker je na njej še s slamo krit Kocjanov kozolček.

Za kozolčkom (kozučkam) se malo vidi gospodarsko poslopje, kjer je bila spodaj štala, nad njo pod, zraven pa še zaprt nadstrešek za voz (kula) in drvarnica. Višje ob cesti so bili še hlevi, z belo streho pa stoji Kovačov skedenj. Na levi strani ob štali raste velika drnulja, v njenih vejah se je dalo dobro igrati in jeseni nabirati medne drnulje. Veliko drevo v ozadju je velika hruška – moštarica. Tudi njeni plodovi so bili odlični, ko so se zmedili.

Hiše ob cesti na klancu v gornjem koncu Bezuljaka so imele večen problem s prostorom. Ni bilo prostora za gospodarska poslopja, ni bilo niti male gredice. Kocjanovi, oziroma pred njimi Debevči, so na prostoru med cestama naredili majhen kozolček, ki je bil na eni strani zaprt, na južni strani pa je imel štant. Pod štantom je bilo toliko zravnanega brega, da se je dalo zapeljati voz, če so obdevali deteljo ali žitne snope. V štantu se malo vidi tudi stol za obdevanje, ki je pravzaprav lesena polička s kavlji, ki so jo premikali po latah, da so lažje obdevali deteljo ali snope. Pred sedemdesetimi leti, ko ženske še niso nosile dolgih hlač ampak le kikle, so ga vedno uporabljale. Moški, ki so imeli daljše noge in hlače pa so eno nogo vtaknili med latami in se s stopalom zakavčili za spodnjo lato. Tako so se hitreje premikali, je bilo pa bolj naporno. Kocjanov kozolček je bil krit s slamo, tako kot tudi Kocjanova hiša. Kozolček je bil koristen in uporaben, dokler so Kocjanovi živeli v Bezuljaku in so še obdelovali zemljo. Ko so se dekleta poročila in starši umrli, se je nehalo kmetovanje. Stavbe, ki jih ne uporabljaš, začnejo propadati. Najprej se je podrl kozolček, potem svinjak in nazadnje se je podrlo še ostrešje na štali in gospodarskem poslopju.

Na fotografiji je cvet tedanjih bezovskih deklet in fantov. Ne vem, ob kakšni priložnosti so se slikali, gotovo pa je bila nedelja, ker so vsi pražnje oblečeni. Kaj ima večina fantov na srajcah? So to cvetovi v gumbnicah ali kakšne značke? Najstarejši na fotografiji je Bajt∂n Jože, ki je letnik 1926, najmlajši pa so Čejdn∂kov France, Kovačov Jože in Kevdrn Jože.

Stojijo:

• Anica Žnidaršič – Ancna,
• Jože Primožič – Než‘n,
• Ivana Zalar – Kevdrna, ki je živela v Pivki,
• za njo stoji Bajt‘n France Turšič,
• v temni obleki z belim ovratnikom Ana Primožič – Nežna Ančka,
• poleg nje Ludvik Hren – Antonov Ludve in
• zraven njega Ivana Žnidaršič – Starcava ali Žnidarčkava,
• za njima Bajt‘n Janez Turšič.

Čepita:

• Jakob Hren – Antonov Jaka in
• Franc Turšič – Ulčarjov France.

Stojijo:

• zadaj Franc Brezec – Čejdn‘kov France,
• v beli srajci Anton Kavčič – Rakiški Tone,
• Švigelj Frančiška – Francetava Francka,
• najvišji zadaj Jože Turšič – Bajt‘n,
• pred njim Kotovčkava Francka Turšič,
• njen brat Jakob Turšič – Kotovčkov Jaka,
• za njim Jože Hren – Kovačov,
• Antonija Turšič – Kotovčkava Tonca in
• njena sestra Marija Turšič – Kotovčkava Mima,
• Jože Zalar – Kevder‘n.

Čepijo:

• Janez Žnidaršič – Starcov ali Žnidarčkov,
• Ivan Hren – Antonov in
• Jože Švigelj – Francetov.

Slovarček:

• štant: prostor med dvema stebroma, ki je zapolnjen z letvami, razdelek, okno ali štant
• ranta: letev
• obdevati: v štant devati snope žita, šope delno posušene detelje, fižola ali gmajne, včasih smo sušili tudi repino ali pesino perje
• zakavčiti: stopalo noge, ki si jo porinil na zunanjo stran štanta, zatakniti za nižjo ranto
• stol za obdevanje: obešanka z dvema kavljema in desko, premikali smo ga po širini ali po višini, da je bil obdet (obdeven) cel štant
• kikla: krilo
• štala: hlev za govedo, konje in ovce
• pod: gumno, prostor, kjer je običajno stala slamoreznica, tam so tudi mlatili žito in fižol, če je bil pod betoniran
• hlevi: svinjak
• drnulja: dren
• me‘den, umediti: tako drnulje kot moštarice niso bile dobrega okusa, dokler se niso umedile, postale sladke “kot med”

Viri:

• Ivanka Debevec, Bezuljak, ustno, avgust 2019
• Marija Hren, Bezuljak, ustno, avgust 2019

Kraj: Bezuljak
Datum: 1948
Avtor: neznan
Zbirka: Ivanka Debevec
Skenirano: 6. 1. 2019
Oblika: kopija fotografije

Slika je bila posneta v sklopu foto krožka osmarjev iz Cerkniške šole. Predvidevamo, da jo je posnel mentor Vinko Toni. Vendar so to zgolj ugibanja. Nastala je iz iste točke ob potoku, kot smo že objavili sliko foto krožka (3).

Take vodne idile danes žal ne vidimo več. Mlin ne obratuje več, potok Cerkniščica pa je speljan po novi strugi.

Na vhodu v Rutarjev mlin (po domače “maln”) je bil Rutarjev most, ki ga na sliki ni videti. Na vrtu z leve strani vidimo skedenj (večje poslopje) in hleve (manjše poslopje). Sledi Rutarjev jez z zapornicami. Betonski zid je vogal Rutarjevega mlina. Rutarjeva domačija je bila na otoku in je imela še en jez na drugi strani za obratovanje žage. Mlin in žaga sta imela vsak svojo turbino na vodni pogon. V sklopu domačije so imeli še stanovanjsko hišo, kozolec, čebelnjak in samo na lesenih stebrih je stalo veliko pokrito skladišče. Kot rezervno skladišče pa so po potrebi uporabili gospodarsko poslopje za župniščem. Po domače so to imenovali “farovška štala”, današnji mladinski center. Lastnik, pisal se je Logar, vendar veliko bolj poznan kot Rutar, je naredil jez, mlin in žago vse na svojem vrtu. Mlin je bil za tiste čase kar napreden in moderen. Pripeljan je bil iz Švice in imel je več mlinskih kamnov.

Žito so vozili mleti od vsepovsod: iz Vidovske planote, Blok, Velikih Lašč in celo iz Ribniške doline. Kmetje iz okolice mlina so žito pripeljali kar v kareti – dvokolnici, iz oddaljenih krajev pa z vozovi. Zaradi velikega prometa v mlinu nisi dobil moke iz svojega žita, ampak so izvajali menjave. Na menjalni dan so bile okrog mlina dolge kolone z vozovi. Vsako pripeljano žito so najprej stehtali. Po določeni tabeli si je nato mlinar z “merco” najprej vzel določeno količino žita za plačilo mletja. Nato so ostalo količino žita, zopet po tabeli in po dogovoru z lastnikom, zamenjali za moko. Za 100 kg žita si tako lahko dobil cca. 4o kg bele moke, ali cca.50 kg enotne-mešane moke ali pa cca. 150 kg otrobov za živino. Črna moka je bila takrat najcenejša.

Gospodinje iz Tabora, Velike in Male gase, okolice Svetega Roka in tudi od drugod, so doma iz svoje moke zamesile testo za kruh. Preden je testo vzhajalo, so ga v peharjih odnesli v Gorjupovo pekarno v center Cerknice. To so lahko naredili vsak dan do pol desete ure zjutraj. Ob testu so morali pustiti več listkov z napisanimi svojimi imeni. V pekarni so testo dali najprej vzhajati. Potem so ga glede na količino in želje, razdelili na hlebčke ali štruce. Na vsak kos so dali listek z imenom lastnika in kruh spekli. Ko se je kruh ohladil, so ga lahko po šestnajsti uri popoldan prišli iskat. Čakal jih je zložen in označen v stelaži na hodniku. Peko kruha si plačal ob prevzemu. Pri Gorjupu so pekli vsak dan, vendar so gospodinje kruh pekle le dvakrat na teden.

Potok ob mlinu je bil tudi prvo kopališče za otroke iz okolice Tabora in Svetega Roka. Voda je bila plitva in zato dokaj varna. Otroci so se v potoku tudi igrali, lovili rake in manjše ribice-kapeljne. Te so potem nataknili na trnek, in če je bila sreča mila, se je ujelo tudi kaj večjega. Rutarjev jez pa se je pozimi spremenil tudi v drsališče. Zaradi mirne vode v jezu je ta najhitreje zamrznila. Spomin na zgodbo iz zamrznjenega jeza s srečnim koncem. Ko je pritisnil mraz in je voda zamrznila, je bilo treba nekako ugotoviti, če je led že dovolj debel in varen za drsanje. Pa so starejši fantje odločili, da ga je treba preizkusiti. Zato so na led postavili manjšega, suhcanega dečka, in pripravljeni čakali, da ga ob morebitnem vdrtju takoj potegnejo iz vode na suho. In enkrat se je udrlo … vendar se je vse dobro končalo.

Ob potoku je bila višja kamnita škarpa. Pred nekdanjo gostilno “Žajfnco” pa je bil vstop v potok položen in bil tako prilagojen napajanju živine. Kmetje pa pri šanku. To se je dogajalo do poznih šestdesetih let prejšnjega stoletja.

Viri:

• Alojz Meden

Kraj: Cerknica
Datum: 1974
Avtor: Vinko Toni
Zbirka: Vinkotov kufr
Skenirano: 3. 7. 2019
Oblika: negativ

Tudi ta slika je nastala v jeseni leta 1974, v sklopu foto krožka osnovne šole Cerknica, katerega mentor je bil učitelj Vinko Toni.

Obstaja možnost, da je slikal kakšen učenec, ki je obiskoval krožek, vendar je večja verjetnost, da je slikal mentor sam. V hipu, ko je zagledal dober prizor na cesti, je že pritisnil na sprožilec. Če bi nekoga šele učil, kaj je treba narediti, bi se voz že odpeljal mimo. Potem ko je bila slika razvita, pa so se lahko v miru pogovorili in tudi kaj naučili iz dane situacije.

Na sliki je voz gumar z vpreženim enim konjem, ki prihaja iz Bavdkovega križišča pri Žajfnici in nadaljuje v smeri proti mlinu. Kdo je fant, ki je pogledal nazaj, ne vemo. Prav tako nismo prepričani, kdo je na vozu. Nekateri Cerkničani se še danes točno spominjajo, kdo je imel včasih konje in kdo je imel vole. Kateri kmet je imel voz z lesenimi kolesi, ki so jih izdelovali kolarji, oziroma kdo je imel že gumarja. Vedo tudi, kdo je bil vedno pokrit s kapo in kdo je vedno nosil klobuk. Tako bi na sliki bil lahko, glede na voz gumar, konja in kapo, France Zakrajšek – Blažičev France iz Male gase oziroma Gerbičeve ulice. Čeprav pa po velikosti bolj spominja na Žana Zgonca iz Kamne gorice pri Svetem Roku. Oba sta imela konje in oba sta bila veliko v akciji. Kot je videti, voz zavija proti mlinu in ne na Malo gaso, tako da sta obe možnosti odprti.

Cibkavo gospodarsko poslopje je prvo pred nami na levi strani. Zadaj za vozom, manjše poslopje so bili Šegovi hlevi. Na njih je tabla za Gerbičevo ulico. Zadaj levo v križišču je Bavdkova hiša. Na njej se vidi tabla z napisom Partizanska cesta, enako kot je še danes. Včasih je bila tukaj v sprednjem delu hiše mesnica s klavnico. Kasneje pa zadaj prizidana tudi mehanična delavnica. Zadaj na desni, preko ceste v križišču vidimo na birtovem vrtu transformator. To je Žajfarjev vrt z vsem poznano gostilno Žajfnco. In spredaj vidimo še del škarpe ob potoku. Danes je slika tega dela Cerknice bistveno drugačna. Škarpe in potoka ni več, Šegovi hlevi imajo novega lastnika. Poslopje je obnovljeno in služi drugačnemu namenu. Tudi table, ki je označevala Gerbičevo ulico, ni več. Imamo novo, pregledno krožišče, ob katerem pa so še vedno transformator, Bavdkova hiša in Cibkavo poslopje, le da so tu vrata zazidana.

Viri:

• Alojz Meden
• France Obreza

Kraj: Cerknica
Datum: 1974
Avtor: Vinko Toni
Zbirka: Vinkotov kufr
Skenirano: 3. 7. 2019
Oblika: negativ

Tudi ledinska imena so del našega izročila, ki se izgublja. Vsaka kotlina, vsak greben, vsaka njiva ima svoje ime. Novim priseljencem v naše kraje sploh niso znani. Tudi sam imam težave s poimenovanjem posameznih predelov Cerkniškega jezera in okolice Cerknice.

Že od samega začetka objavljanja prispevkov na Stareslike me je preganjala misel, da bi bilo dobro zajeti tudi ta imena. Večkrat sem poskusil, pomagala mi je tudi Joži, sodelavka skupine Stareslike. Pripravila je ledinska imena za področje okrog Cerknice. A že takrat teh imen nisem mogel prenesti s seznama na zemljevid.

Večkrat sem poskusil, pa sem vsakič naletel na kakšen nov, nerešljiv problem. Nekaj takih, ki se jih še spomnim, sem zapisal:

• kaj pravzaprav so ledinska imena,
• kako imena zbrati,
• kako imena nenarečno zapisati,
• kako podrobno naj bo poimenovanje, da bo izvedljivo in hkrati dovolj podrobno,
• kako ločiti imena, ki jih uporablja posamezna hiša, družina, soseska od tistih, ki so splošno uporabljena,
• kako imena predstaviti, interpretirati, da bo jasno, kateri predel je z njim poimenovan,
• na kateri vrsti zemljevida bi imena prikazali,
• kako projekt ledinskih imen omejiti, da bo izvedljivi in končen …

Rešitev sem iskal skoraj deset let. Pravzaprav sem čakal, da bi se mi porodila primerna ideja, ki bi jo bilo mogoče potem tudi realizirati.
In res se je zgodilo. Po naključju sem pri Jožetu v Velikih Blokah zagledal v garaži obešen ta zemljevid. Katastrska gospodarska karta Slovenskega ozemlja je bil takrat še najboljši približek mojih idej in želja. Sklenil sem, da poiščem te zemljevide za celotno področje, ki ga pokrivajo Stareslike in ga nekako objavim na strani Stareslike.

Ja, ta zemljevid ni popoln, ne zadošča prav vsem zahtevam, ki bi jih želel. Je pa kar dober približek in predvsem – je že narejen.

Zemljevid je izdelal Inštitut za geodezijo in fotogrametrijo v Ljubljani na osnovi katastrskih načrtov iz leta 1959. Torej ta imena vsebujejo tudi katastrski načrti. Za objavo na Stareslike so katastrski načrti verjetno preveč podrobni.

Kraj: Ljubljana
Datum: 1959
Avtor: Inštitut za geodezijo in fotogrametrijo v Ljubljani (zemljevid)
Zbirka: Jože Jakopin
Skenirano: 4. 7. 2019
Oblika: zemljevid

Prav tako kot razred 4. a je tudi 4. b v šolskem letu 1970/71 poučeval učitelj Janez Petrič. Pouk so imeli dopoldan in popoldan.

To je razred dopoldancev. Na sliki je 16 učencev, 6 deklet in 10 fantov. Kar nekaj učencev iz omenjene generacije sem morala poklicati in se z njimi sestati, preden smo le dobili danes predstavljeno sliko pri Toniju Klučarju.

Učenci tretjih in četrtih razredov so v jeseni med urami telovadbe pomagali pri pospravljanju drv v drvarnico. Drva so bila pripeljana in skipana iz kamiona pod lipami, drvarnica pa je bila zadaj za šolo. Zato so rabili kar veliko število učencev, ki so se postavili v vrsto in si podajali polena vse do drvarnice in jih zlagali v skladovnice. Danes si to težko predstavljamo, saj je za ogrevanje poskrbljeno na drugačen način. Verjetno bi se pa takoj našel kak posameznik, ki bi takemu načinu nasprotoval. Pa še dovoljenje za tako opravilo bi morali vsi starši prej podpisati.

Prva vrsta:

• Ivica Korenčan,
• Irena Petrič,
• Helena Maček,
• Majda Hrvatin in
• Janez Škrlj.

Druga vrsta:

• Danica Doles,
• Heda Intihar,
• Toni Klučar in
• Toni Švigelj.

Prva vrsta:

• Franci Petrič-Aco,
• Slavko Švigelj,
• Jože Švigelj in
• razrednik Janez Petrič.

Druga vrsta:

• Marko Nared,
• Peter Bajc,
• Jože Obreza in
• Franci Debevc.

Dragocen podpis razrednika. Lastnik slike pa si je zapisal celo datum slikanja.

Viri:

• Toni Klučar
• Francka Nelec

Kraj: Begunje
Datum: 28. 5. 1971
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Toni Klučar
Skenirano: 24. 7. 2019
Oblika: fotografija

Ko sem pri Pantarjevih vstopila v hodnik, se je vsa mojo pozornost usmerila na sliko, ki jo imate pred seboj. Ko je Anton opazil mojo zadrego in navdušenje hkrati, je rekel: “Veš, čigava je hiša?”

“Ne. Dozdeva pa se mi, da je to Ruščava hiša.”

“Res je. Dobro poglej, če boš opazila kakšno posebnost.”

” Dimnika nima,” sem izstrelila.

Sledil je pogovor o hiši na sliki in ljudeh, ki so v njej živeli. Hišo je dal narisati po spominu Franc Janež, nečak Antonove stare mame Johane Poje. Pod risbo je podpisan Buhala.

Bila je vsa iz lesa, le bivalni del je bil na notranji in zunanji strani ometan z malto in pobeljen z apnom. Streha je bila pokrita s šindro. Ker leseni deli niso bili premazani z nobeno zaščito, so dobili lepo sivo patino, ki je dajala hiši še poseben čar. Glavni vhod je bil na vzhodni strani, desno je bila manjša sobica, levo pa spalnici staršev in hčere Marije. Na koncu veže je bila črna kuhinja, iz kuhinje pa so vodila vrata v špajz in kjoudor, ki sta bila združena v en prostor. Nad ognjiščem v črni kuhinji je bilo sušilo za svinjsko meso, špeh in klobase. Špeh so sušili v celem, kot bi prašiču slekli plašč in ga obesili. Na vzhodni strani sta bila kokošnjak in svinjak, na južni pa cvetlična greda ograjena z mužlarji. V ozadju je smrekov gozd. To naj bi bil Mali vrh. Ker pa ga je risar narisal tako blizu, izgleda, kot da je na Pajštaberjevem hribu. Hišo so Pojetovi obnovili pred vojno, prav tako so takrat zgradili nov skedenj in ga prvič napolnili s senom, ko so ga Italijani 29. 7. 1942. zažgali s hišo vred. Tako je težko prislužen denar v tujini, ki ga prinesel domov Marijin oče za obnovo domačije, izpuhtel v zrak. Nekaj denarja je dal tudi na banko v Čabar, kjer je ob izbruhu 2. svetovne vojne izgubil vso vrednost.

Kako sta dedek in babica Pantarjevih otrok po mamini strani (Johana in Jakob Poje) prišla na Ruščavo?

Ko se je Jakob Poje poročil z Midjavo Johano, nista imela ne hiše ne kmetije, zato se je mladi mož odpravil s trebuhom za kruhom po svetu, da bi zaslužil denar za kmetijo. V življenju je bil na delu dvakrat v Ameriki in enkrat v Franciji. Denar je pošiljal očetu, ker sta se zmenila, da mu bo le-ta zanj kupil grunt, če bo kakšen v prodaji. Oče je kmetijo kupil od Turkovih. Turkovi so bili vaški veljaki in so kupovali kmetije, ki so prišle na boben in jih potem tudi prodajali. Ko se je Jakob vrnil in kmetijo videl, je bil zelo razočaran, ker je bila težko dostopna, zemlja pa peščena, nerodovitna. Na zahodni strani so po grabnu, kjer pelje kolovoz do Spodnjih in Gornjih Tuškov, mejili s Hrvaško. Njihovi najbližji sosedje so bili Štormovi in Midjavi.

Jakobu in Johani sta se rodila hči Marija in sin Zdravko. Marija se je pred vojno poročila z Antonom Pantarjem (Lukovim), Zdravko pa je bil med vojno v boju ranjen. Transportiran je bil v partizansko bolnico, ki je bila izdana in jo je okupator uničil z ranjenci vred. Tudi kasneje, ko je Pojetova družina že živela na svojem, se je Jakob še vedno po svetu udinjal za delom, kajti domačija je klicala po obnovi, denarja pa ni bilo. V njegovi odsotnosti sta za kmetijo skrbeli njegova žena in hči Marija. Ker je bil Zdravko še otrok, so vsa težka kmečka dela padla na njuna ramena. Vse so delale ročno s preprostim kmečkim orodjem. Najtežje je bilo napravljanje drv in spravljanje sena. S strmih senožeti so skoraj vsega znesle v butarah na ramenih domov. Imeli sta dva volička, ki pa ju nista znali pri delu prav izkoristiti. Na vprašanje, zakaj nimata enega močnega vola namesto dveh mladih voličkov, je mama Johana vedno utemeljila, da se mlada lahko prej in bolje prodata. Tudi drva sta sami napravljali in jih z volički vozili iz Medvedove doline, kjer so imeli gozd, domov. Iz gozda sta hlode vlačili z voli na prvi premi. Tam sta naložili poln voz hlodov in vej in ga pripeljali do Pajštaberjevih. Tam sta polovico razložili in do Ruscov peljale samo polovico, ker je bila pot prestrma in volička bremena ne bi zmogla. Po ostanek sta morali iti še enkrat. Trava na senožetih je bila trda in žilava. Le-to je lahko kosil le dobro izurjen kosec z dobro nabrušeno koso. Za košnjo te trave sta vsako leto najeli kosca od Kranjcev, ker tega sami nista zmogli.

Da so si lahko pridelali vse za samooskrbo, je bila preorana vsaka ped obdelovalne zemlje. Pridelovali so krompir, zelje, peso, kolerabo, oves, pšenico in osnovno zelenjavo. Žito so nosili mlet v Čabar k Malenskim. Sejali so celo lan, ga predli in tkali, da so si naredili posteljnino, brisače in morda še kaj.

Od kod domače hišno ime RUŠČAVI? Tudi Anton mi tega ni znal povedati. Mogoče so si ime prisvojili od bivših lastnikov. Morda je bil v družini kdaj kakšen rdečelasec … ali pa je prednik prišel iz Rusije …  V mojih otroških letih je v Novi Kot prihajal možakar večje postave z gostimi brki zavitimi navzgor in smo mu otroci rekli Rusec. To je bil stric Antonove matere Marije. Antona je vedno ustavil, če ga je videl, ga pobožal po glavici in obdaroval s kovanci.

Slovarček:

• špajz: shramba
• kjoudor: klet
• šindra: skodle
• mužlarji: krajniki
• veža: hodnik
• patina: površinska zaščitna plast
• grunt: posestvo, kmetija
• sušilo: prostor, kjer se je dimilo in sušilo meso
• prema: prvi del voza
• transportiran: prepeljan

Viri:

• ustni vir: Anton Pantar

Kraj: Novi Kot
Datum: okrog leta 2014 je bila narisana risba hiše, obnovljene okoli 1940
Avtor: pod risbo se je podpisal Buhala
Zbirka: Anton Pantar
Fotografirano: 11. 10. 2019
Oblika: kopija grafike

Županov oče Janez Telič z Gornjega Jezera so tukaj po pripovedi njihove snahe Anice slikani eno leto po požaru, ki je razdejal vas. Fotografija pa v ničemer ne spominja na prestano hedino vaščanov, nasprotno, prav idilična je: mož se je v sadovnjaku ponosno postavil med bogato obložene mlade hruške in en sadež drži tudi v levici, kakor da ga namerava pravkar pojesti. Bela srajca namiguje, da je slika nastala neke nedelje v zgodnji jeseni, čeprav so hlače videti ponošene in čevlji se ne svetijo … Nedeljska obleka “za doma” pač, ko je kljub Gospodovemu dnevu treba poskrbeti za živino in druge tekoče zadeve … Gotovo so bili oče zadovoljni z odličnim pridelkom sadja, ki tudi sicer v blagi klimi Gornjega Jezera dobro rodi. Oče so umrli leta 1980, čez skoraj petdeset let od nastanka te fotografije, če podatek o tem drži …

Tale sličica pa je nastala veliko pozneje, leta 1974, ko je bil vnuk Županovega očeta star dve leti. Njegov oče Ivan ga je postavil ob novega lesnega konjička, za ozadje pa je uporabil ruševine še leta 1928 pogorele Jožetove hiše, ki je po požaru niso obnovili. Druga Jožetova hiša se vidi v ozadju, na levi pa je del hiše “tete” Neže. Pred hišami pelje kolovoz na njive ali pa na drugo stran k soseskinemu skednju, Od njega se je odcepila tudi gladka bližnjica na Malenšče, ki je vodila poprek čez njive, ne glede na to, kako so se lastniki njiv jezili – ovinek po kolovozu bi bil za perice in mularijo predolg.

S potmi na obnovljenem Gornjem Jezeru je bilo tisti čas po požaru še nekaj težav. Ložanje oziroma Starotržanje, ki so imeli in še imajo svoje parcele na jezeru, so se kar naprej kregali, ker s polnimi vozovi jezerine nikoli niso mogli speljati klanca skozi vas do ceste v Loško dolino in so morali vedno forajtati. Da bi rešili zadevo, je obast(?) odredila izdelavo položnejše poti do ceste, ki pa je bila speljana preko Jožetovega dvorišča in Županjega vrta, kjer pelje še danes – obojim so odvzeli del zemlje, ki tako ni bila več v enem kosu. To je bil najbrž vsaj deloma vzrok, da Jožetovi niso obnovili pogorelega poslopja in so njegove ruševine bile tam še leta 1974. Je pa bila menda Jožetova Franca, ki je na domačiji nazadnje ostala sama, zaradi tega jezna za vse večne čase kar na vso vas, mogoče tudi na ves svet …

Takole pa je o obnovi pogorelega Gornjega Jezera pisal časopis Slovenec:

Slovenec: političen list za slovenski narod (23.10.1929, letnik 57, številka 242) Str.3.

Eno leto po požaru

Kako je danes v Gorenjem Jezeru

Cerknica, 22. oktobra.

Kdo se ne spominja silne katastrofe pred letom, ko je skoro do zadnje hiše pogorela ljubka vasica Gorenje Jezero. Stisnjeno ob Cerkniško jezero in prislonjeno v breg, je vas zalotil poletnega večera strašen požar. Izmed 33 hiš jih je pogorelo 24. V vsej vasi je ostalo le še 6 celilh stavb, ker je troje hiš razpadlo.

Obup in žalost se je naselila v vas. Tem silnejša je bila bolečina nesrečnih pogorelcev, ker se je s hitrimi koraki bližala neizprosna zima, ki je bila ravno lani še hujša ko drugekrati. Vsem pogorelcem je bil požar uničil vse: živila, obleko, orodje, živino, sadje in sadeže po vrtovih do zadnjega vse … Le golo zidovje je kipelo v sivi jesenski zrak.

Pa vendar prebivalci niso zgubili poguma. Z vsemi silami so se vrgli na delo. Okoličani so s polnimi rokami priskočili na pomoč. Nudili so nesrečnim prebivalcem za prvo silo vsega, kar so rabili za nadaljnji svoj obstoj in preživljanje družin in preostalih živali. Kar koj so tudi začeli z zidanjem stavb. Do zime so po večini spravili domovja v red in tako so bili v letošnji kruti zimi vsaj v svojem. En sam posestnik je bil prisiljen čez zimo ostati pri svojem sosedu na stanovanju.

Spomladi pa je v Gorenjem Jezeru zaživelo novo življenje. Vsak in vsi so pridno zgrabili za delo in nadaljevali s popravo in dozidavo svojih poslopij, hišnih in gospodarskih. Nekaj so dale zavarovalnice, nekaj država, dosti so poslali rojaki iz Amerike, tako je polagoma šlo. S prizadevanjem oblastnega odbora, dr. Korošca in sedanjega bana ing. Serneca je država obljubilo in tudi dala prebivalcem Gorenjega Jezera 2 milijona dinarjev podpore. V gotovini so domačini dobili le četrt milijona dinarjev, dočim je bilo za ostali denar posestnikom nabavljeno orodje, živina in druge potrebščine.

V tem delu in prizadevanju je minulo leto, kar je ognjeni plamen obliznil Gorenje Jezero. Danes je pogled na ljubko vasico ob Cerkniškem jezeru povsem drugačen, kot je bil pred letom dni. Vse hiše so čedne zunanje oblike, znotraj zelo prisrčno in posrečeno ter popolnoma na novo urejene. Vsi prostori so zračni, bolj prostorni, okna večja, vse lepo pobeljeno. Dvorišča prostorna, zravnana, dostopi k stavbam lažji. Hlevi so zdaj mnogo lepši in kar je glavno, bolj zdravi, notranjost kot zunanjost je urejena po novih, modernih načelih. Vsak hlev, vsako dvorišče ima svojo gnojnično jamo, solidno zgrajeno iz močnega betona. Vsa dela pri stavbah so vodili oblastni inženerji, nadzirali pa so jih vešči domači posestniki. Zlasti gospod Šepec ima pri tem mnogo zaslug.

Veliko skrbi so posvetili tudi regulaciji vasi same. Kolikor se je dalo, so se posamezne hiše in poslopja oddaljile druga od druge, ena hiša se je celo iz srede vasi prenesla ven na prosto polje. Gradi se nov vodovod, ki bo prebivalcem nudil ob vsakem času zadostno zdrave pitne vode. Doslej tak vodovod ni ustrezal, ker je bil v letnih mesecih dostikrat suh. Tudi so se skozi vas preuredila pota, postavili so se novi plotovi in ograje, uredila kanalizacija ter odtok vode. Povsod, na vsem samo znaki živahnega napredka!

Vsem posestnikom je oblast preskrbela moderno poljsko orodje. Vsakdo je dobil par bran, plug, motike, kose, lopate itd. Vas je dobila dvoje mlatilnic, eno na gepelj, drugo na ročni pogon. Posestniki so dobili stiskalnice za sadje, čistilnik za žito, slamoreznice ter mnogo drugih koristnih strojev. Vso razdelitev je oskrbel poseben gospodarski odbor, v katerem so bili župnik iz Starega trga, g. Jernej Hafner, gospodarski načelnik, posestnik Ovsec Janez iz Gor. Jezera, Keržič Ludvik, posestnik iz Nadleska, kot župan občine Stari trg, pod katero spada tudi vas Gorenje Jezero. V krogu teh mož je bil tudi neumorni trgovec Šepec, ki je bil in je še duša vseh dobrih del v tej sicer skromni vasici. Brez deleža na prenovitvi tudi ni ostala Šepčeva mama, ki je že ob požaru in potem vse skozi vneto in z vso ljubeznijo ter z neprimerno požrtvovalnostjo skrbela zlasti za najbolj prizadete in nesrečne prebivalce. Z nežno roko, s toplim srcem je bila vzorna krščanska žena vsak čas pri roki povsod, kjer so jo klicale potreba in prilike.

Hvaležno vsem tistim, ki so kakorkoli pripomogli k prenovitvi rodne vasi, se ljudstvo ob letu spominja na tedanje svoje najbridkejše dni in z upanjem gleda v svoje bodoče dni.

Slovarček:

• forajtati: povleči z dodatno vprego
• hedina : trpljenje

Viri:

•  Anica Telič, Gornje Jezero, oktober 2019, ustno
•  časopis Slovenec, posredoval dr. Milan Trobič

Kraj: Gornje Jezero
Datum: 1929 in 1974
Avtor: nista znana
Zbirka: Anica Telič, Gornje Jezero
Skenirano: 22. 10. 2019
Oblika: 2 fotografiji

Pred nami je še zadnja slika iz sklopa slik foto krožka osnovne šole Cerknica. Nastala je tako kot vse do sedaj že objavljene, pod vodstvom mentorja Vinka Tonija v jeseni leta 1974. Tudi ta je nastala iz vrta nekdanje stare šole na Gerbičevi ulici, v bližini Rutarjevega mlina. Slikano čez potok proti Brestu. Zato lahko vidimo veliko Brestovo poslopje, v katerem je bilo nekoč v zgornjem levem delu skladišče ivernih plošč. Na sredini vidimo večja vrata za dovoz. V spodnjem delu, kjer so velika okna, pa je bil oddelek razreza ivernih plošč. V ozadju vidimo še zelo malo zaraščeno Slivnico.

Ko sem sliko malo bolj natančno pogledala, sem opazila na njej vratarja in malo pred njim še psa. Ko sem pred 41 leti začenjala svojo kariero na Brestu, se je še lahko videl takle prizor. Ja, Brest je imel pred 45 leti tudi psa, ki je bil zapisan celo v inventarju. Svojo hišico je imel v ograjenem prostoru pri zgornji vratarnici. Tu je danes vhod na Mineralko. Za psa so bili zadolženi vratarji. Imeli so ga za družbo in varnost v dolgih, samotnih nočeh. Psa naj bi vratarji vzeli s seboj na obvezen obhod okrog tovarne in obvezen sprehod do bazena nad Brestom. V tistih letih so morali vratarji nadzorovati tudi nivo požarne vode v bazenu. Z vklopom in izklopom vodne črpalke so skrbeli, da je bilo v bazenu vedno polno vode. Vendar pa se niso vsi vratarji dobro razumeli z ubogo pasjo živaljo. Je pa znano, da sta bila velika prijatelja z vratarjem Golikom. Imel ga je rad, lepo je skrbel zanj in vedno sta šla skupaj na obhode. Dobro je vedel, da se mora tudi pes sprehoditi. Ivo Golik je prišel v Slovenijo iz Hrvaške Like. In zato smo lahko večkrat slišali zanj tako značilen stavek: “Ja i moj pas.”

Po vsej verjetnosti sta na sliki ravno vratar Ivo Golik in njegov pes. Vratar je celo opazil, da ga fotografirajo, saj je pogledal ravno proti fotoaparatu. Vidi se njegova značilna drža, z obvezno cigareto v roki. Ne vem točno, ali se vračata na svoje mesto po obhodu, ali pa sta šla samo do menze po zasluženo malico za oba. Vsekakor pa je to lep pogled, ki vzbudi že pozabljene trenutke. Foto krožek je vsekakor presegel svoj namen.

Viri:

• Marko Golik

Kraj: Cerknica
Datum: jesen 1974
Avtor: Vinko Toni
Zbirka: Vinkotov kufr
Skenirano: 3. 7. 2019
Oblika: negativ