Start ni bil pornografska revija, čeprav je prinašal dozo golote Jugoslovanom Bil je narejen po vzoru revije Lui in Playboy. Že na pogled je bil drugačen od drugih revij in časopisov. Kvadratast format je povsem odstopal o ustaljenih oblik. Teksti so bili analitični in družbeno kritični, pisali pa so ji tedanji najboljši jugoslovanski novinarji. Prinašal je intervjuje, eksotične reportaže z vseh koncev sveta, umetniške črno-bele fotografije in gole lepotice. Papir je bil fin, brezlesni, kar sicer otežuje branje, ampak tisti, ki so Start kupovali, so dobro videli. Vsaj tisto, kar so hoteli videti. Notranje strani so bile domiselno oblikovane. Vse to je že ob izidu prve številke postavilo Start med najboljše revije v državi.

Ne smemo pa pozabiti znamenitih dupleric, zaradi katerih so najstniki kupovali revijo. Zaradi njih so Start brali tako rekoč vsi v državi, od profesorjev na univerzah, do delavcev na gradbiščih. Bral ga je tudi Tito in celo dal intervju zanj. Pa še nekaj je imel Start, kar v tistih časih ni imela nobena druga revija ne časopis – politično ilustracijo.

In v zvezi z duplerico obstaja tudi anekdota, ki smo jo že napisali v starih slikah.

Na tem kegljišču so potekala tekmovanja v kegljanju. Jaz sem bil 4 leta v dijaškem domu v neposredni bližini pendrekmenze, kot smo imenovali Dom Maksa Perca, in sem šel večkrat gledat kegljanje. V Domu je bila tudi jedilnica in kuhinja. Ker so v njem stanovali miličniki, se ga je prijelo ime pendrekmenza.

• Slavko Tornič in
• Janez Homovec.

• Leo Grom,
• Edo Prešeren in
• Karel Bahun.

• Franc Pregelj in
• Dušan Arko.

• Ludvik Štrukelj in
• Franc Zorman.

Razen atovih čevljev in kravate so še vsa oblačila in dodatki varno spravljeni. Ne vem sicer zakaj, ampak se morem se ločiti od njih. Svojo obleko sem že davno oddala. S čevlji vred. Mama je imela belo svileno bluzo s tričetrt rokavi, kot so ponovno moderni, atova srajca pa je bila najlonska in se je »sesedla sama vase«, če je le šla mimo likalnika. Je bila pa hvaležna za sušenje. Bila je suha, še predno si jo obesil. Mamin kostim in atova obleka sta iz enakega svetlo sivega blaga. Naredila pa sta ju šivilja in krojač. Razlika je v tem, da šivilja šiva ženske, krojač pa moške obleke. Mamini čevlji so bili z visoko peto in semiš. Edini čevlji z visoko peto v njenem življenju in obuti enkrat samkrat in edinkrat. Pa nekajkrat sem jih še jaz obula, ko sem bila še mlada. Samo je bilo nekako tako kot pri Pepelkinih sestrah. Ata je imel črne šolne, ki jih je potem še uporabljal kot »za k mašne«. Ker pa k maši ni hodil, so služili predvsem za pogrebe. Pogrebec je pa bil.

Na koncu vendar ne nepomembno pa je, da je Bajček uporabljal PhotoShop še predno so ga iznašli. V času poroke je bil ata namreč brez zob. Pa poglejte sliko! Bajček je bolje opravil kot najboljši dentist.

Spoznala sta se na veselici v Dolenji vasi. Takrat Čuki še niso igrali. Pravzaprav se še rodili niso. Kaj sta delala na veselici, ne vem. Plesal ni niče od njiju. No, za ata vem po kaj je prišel – kaj spit. Mama pa je bila tam za deklo pri Milavcu pa je šla najverjetneje z njive mimo veseličnega prostora. Veselica je bila v tistih časih »spletni zmenki«.

Mami nobeden on mojih fantov ni bil povšeči. Tudi moj bivši mož ne. Tega sicer ni nikoli rekla, je dala pa vedeti. Zame je imela vedno kakšnega »svojega« pripravljenega. Sploh če je bil priden, pameten, iz dobre družine, pa tudi če je imel kaj pod palcem. Koga pa pri sedemnajstih briga pamet, lepo vas prosim. Vedno mi je ponujala kakšnega od njih. Potem, ko se je moj zakon tako neslavno končal, sem si mislila, zakaj neki je le nisem poslušala. Sebi je dobro izbrala. Ni hudič, da ne bi meni tudi.

Stari trg je posnet z Ulake, tako da se dobro vidi tudi ozadje z Racno goro, Markovim hribom in Kneškim vrhom čisto na levi ter prelazom Konjske Loke v sredini, kjer pelje pot v Loški Potok. Med njivami se proti Markovcu čez Kolečke in Skadulco z odcepom proti Viševku vije lepa bela cesta. Vidi se celo cesta na pobočju Racne gore, mogoče pa je slutiti tudi Martinovo hišo na Trznah in hiše v Belem malnu ter čisto v daljavi Markovec.

Na sliki najbolj izstopa Benčinova hiša, katere lastnik je razglednico tudi založil, za njo je manjša bela Kovačeva hiša, zdi pa se, da še ni Sokolskega doma nasproti nje, poznejšega TVD Partizan, pa tudi druge strehe so drugačne, hiše manjše. Velika streha z zatrepom bi lahko pripadala Pečetovi hiši, kjer je zdaj trgovina KGZ, za njo pa je občinska hiša, pozneje gimnazija oziroma šola. V ozadju na samem ob cesti je hiša, kjer so se včasih pisali Truden, mimo nje gre še zdaj bližnjica oziroma pešpot po kolovozu v Markovec.

Najbrž je razglednica res zelo stara, prav verjetno še iz časa Avstro-Ogrske. Če ugibamo po načinu gradnje Benčinove hiše in okraskih na fasadi, bi ta sodila nekam v prvi dve desetletji 20. stoletja in zdi se verjetno, da je gostilničar ob odprtju gostilne založil tudi razglednico … Seveda so to le domneve na povsem trhlih nogah.

Civilna bolnišnica Stari trg med domobranskim napadom v nedeljo, 10. septembra 1944

Ladica Petrič Štritof iz Markovca se spominja, da je tistega dne že okoli osme ure zjutraj začelo pokati v Racni gori. K njim na Trzne je prestrašena pribežala Ravšljeva mama iz vzhodnega dela Markovca, ki je že prej izkusila hude reči v zaporu, pridružila se je še Justa Mlakar, Antonova in skupaj z Ladico, ki je bila tako ali tako namenjena na delo v bolnišnico, so pohitele proti Staremu trgu in navzgor na Mandrge. V Starem trgu pri Benčinovih je bil tiste dni nastanjen štab partizanskega 7. korpusa, ki se je ob napadu umaknil v Grad Snežnik, zato je pokalo tudi proti Viševku in Pudobu. Ljudje so bežali proti zahodu in tako so šle tudi bolničarka Ladica in njeni spremljevalki proti Podcerkvi, potem ko so mimogrede ugotovile, da je Civilna bolnica prazna in v njej ni več nikogar. Težje bolnike je namreč osebje že poskrilo v sosednjih hišah – pri Pekovih, v kaplanijo, v hišo nad Teličevo in tudi vsi drugi so se umaknili. Ladica se spomni le še moškega – najbrž je bil to upravnik Lojze Tomc – ki je nekoga priganjal: “Poskrijte vse, poskrijte, hajka je!”.

Domobranci, ki so prvi prišli do bolnice, so bili najbrž že utrujeni in naveličani od dolgega pešačenja in streljanja, tako da tedaj niso natančno preiskovali hiše. Ladica, Justa in Ravšljeva mama so pred njimi pobegnile čez Mandrge proti Podcerkvi, kjer jih je Baragova mama na svoji domačiji na klancu skrila v ozek prostorček med svinjskimi hlevi ter vrgla čeznje neke vreče. Tam so se stiskale ves dan do treh popoldne, ko je streljanje potihnilo in se je zdelo, da se lahko vrnejo. Stekle so nazaj proti Staremu trgu, a so že na vrhu klanca zagledale novo zeleno vojaško kolono, ki se je pomikala proti njim. Opazili so jih že in one so po zastavi, ki jo je nosil prvi, tudi že ugotovile, da niso partizani. “Če niso domači, bomo mogoče prišle skozi, drugače pa ne!” je rekla Ravšljeva mama. Vojak poleg zastavonoše je imel v rokah zajeten kup revije Slovensko domobranstvo. Ženske so se delale kolikor mogoče sproščene in ko so se srečali, je Ladica ogovorila tistega človeka: “Kaj pa je to? Ali lahko dobim enega? Tega se pa tu ne dobi…” in dobila je izvod Slovenskega domobranstva ter ga začela takoj pregledovati, da je skrila svoj obraz za njim. Enako sta storili še Justa in Ravšljeva mama in tako so stopaje druga za drugo, “zatopljene” v prebiranje časopisa, nekako srečno preživele srečanje z vojaško kolono in mimogrede ujele besede ribniško govorečih domobrancev.

Prišle so do Teličeve hiše oziroma bolnišnice in smuknile v vežo, hip za tem pa že zaslišale v zgornjem nadstropju ropotanje domobrancev, ki so vlačili iz sob bolniško opremo. Skočile so v zaprt prostorček pod stopnicami in tam ostale, dokler ni vse utihnilo.

Domobranci so tistega dne odnesli in razdejali vso bolnišnično opremo, na dvorišču pa pustili le eno samo neuporabno žimnico. Tri ženske, ki so se skrivale pod stopnicami, so šle zdaj proti središču Starega trga in videle, da pred Sokolskim domom sedi na pločniku še ena skupina domobrancev in malo naprej, pri Pavličevi hiši naletele še na tretjo. Niso si upale še mimo njih, pa tudi po Zavrtih ne, pač pa so se odločile za pot nazaj mimo Voljčevih in proti Marofu ter potem čez Brod proti Markovcu. Pri Marofu pa jih je čakal strašen prizor: pri kapelici je ležalo krvavo in iznakaženo truplo fanta s Poljan, ki so ga domobranci obstrelili in do smrti mučili. Na čelu je imel vrezano zvezdo, glavo od strani pa hudo poškodovano in izmaličeno. Pretresljivi pogled, delo prve kolone domobrancev, se jim je za vedno vtisnil v spomin.

Tistega 10. septembra 1944, ko so domobranci iz Ribnice, Velikih Lašč in domnevno tudi Stične, napadli Loško dolino z vzhodne strani, od Loškega Potoka in ne z Rakeka kot navadno, je bilo še veliko drugih mrtvih v Loški dolini. Opustošeno bolnico so po domobranskem vpadu, ko se je vse razbežalo, počasi obnovili in delovala je v zmanjšanem obsegu do konca vojne, kljub ponovnim sovražnim vdorom …

Prvič se je poročila v Bevke in imela dva sinova in eno hčer. Mož ji je kmalu umrl za jetiko, otroka pa je vzela njegova sestra in ves čas skrbela zanju.

Vdova se je kmalu ponovno poročila, tokrat k Bramurčku v Dolenjih Otavah in takrat dobila priimek Zalar. Ker je domačijo prevzel starejši sin, je njen mož z doto kupil hišo v Dobcu. Priselila sta se leta 1939. Imela sta hčer Tonco, ki sedaj živi v Ljubljani, in sina Mirota. Med vojno je bila hiša požgana, mož pa je bil interniran na Rabu, kjer je umrl. Po vojni so jim na požgani hiši že obnovili streho ter pripeljali nova okna in vrata, a Zalarca ni dočakala obnove.

Hišo je prodala, se tretjič poročila in odšla v Bezuljak k Šuštarjevim (Popek). Tudi ta mož ji je kmalu umrl in četrtič se je poročila v Logatec. Še vedno je dokaj pogosto hodila v Dobec na obisk, pa tudi pomagat pri raznih kmečkih delih.

Z možmi res ni imela sreče, saj ji je umrl tudi četrti. Ampak ni se dala. Še petič se je poročila. Tokrat v Martinjak. Od tam ni več hodila v Dobec. Je pa preživela tudi tega moža in umrla menda pri 75-ih letih. Pri vseh dogodivščinah bi človek mislil, da je bila stara vsaj sto let.

Jaz sem poznala le mamo Lojzo ter Tonco in Mirota. Takrat so živeli v svojih nekdanjih hlevih, kakor v Dobcu pravijo svinjakom, na mestu kjer je zdaj avtobusna postaja, na hribčku, ki smo mu rekli Zalarjev grič in je bil naše glavno sankališče in smučišče.

Imen članov diplomske komisije ni mogoče razbrati, le spodaj levo se da prebrati “Dr. Amalija …”, pod njo pa “… Marija”, torej sta bili v državni komisiji, pred katero je Marija polagala izpit, vsaj dve ženski, ena očitno zdravnica. Še en priimek se da slutiti: Likar, a najbrž to ni bil Miha Likar, avtor priročnika Zdravje v družini … Skupaj je komisija štela šest oseb. Dokument navaja tudi zakon, na podlagi katerega je bilo izobraževanje izvedeno.

Ko je pred državno komisijo z dobrim uspehom opravila predpisani izpit, je dobila naziv “zaščitna sestra” in možnost zaposlitve v vseh zdravstvenih ustanovah. Kje je bila Marija naslednji dve leti (še) ne vemo, toda maja leta 1944, ko je bila ustanovljena Civilna bolnica v Starem trgu, je postala njena glavna sestra. Po koncu vojne je delala v ambulantah v Starem trgu in Cerknici, od tega veliko na terenu in proti koncu delovne dobe zlasti z otroki. Dobro je poznala populacijo, za katero je skrbela, saj je bila domačinka, zaradi svoje odprtosti in predanosti pa je bila pri ljudeh zelo priljubljena. Po domače so ji rekli kar “Bravcava Mimi, zaščitna”.

Zdaj si pa predstavljajte šoferja, ki bi mu danes mulc skočil pod avto? Najprej bi ga oglobila policija in podala ovadbo pa še vse možne kazenske točke bi mu nabili. Starši pa se ubogega sončka niti s prstom ne bi dotaknili, ampak bi prej kot do zdravnika tekli do odvetnika in za mastne solde tožili že tako kaznovanega šoferja. Ker če je človek, ima vest in mu dela težave vsak dan.

Edini, ki se ga razločno vidi, je moj brat Janez na smučkah. Leve sanke imajo ograjico in ukrivljen, poglobljen prostor za noge. Namenjene so za »prevažanje« manjših otrok ali za krmilo večjih sank in jih še vedno hranim. Na njih sta se sankala tudi moja otroka in nekajkrat tudi vnuka, a zaradi pomanjkanja snega in modernih plastičnih pripomočkov so bolj za spomin.

Janez je bil ubit leta 1942. Partizani so konec poletja in na jesen po julijski italijanski ofenzivi hodili obdelovat in pobirat pridelke na njive v požgani in izseljeni Babni Polici. Poželi so žito, skopali krompir in podobno, saj so še kako potrebovali hrano. Ob neki taki priložnosti so jih napadli belogardisti in partizani so se razbežali na vse strani. Med bežečimi je bil tudi Janez Okoliš, ki so ga pozneje tovariši našli mrtvega nad cesto v bližnjem Jermendolu in ga pokopali v plitev grob med skalami. Vest o njegovi smrti so na Poljane prinesli partizani, ki so tja pogosto prihajali.

Mati in sestre so Janeza odkopale in ga z ulakom, ročnim vozičkom, odpeljale v Viševek na pokopališče. Med pogrebnim obredom je prišla tja skupina oboroženih belogardistov, kar je mater mrtvega partizana tako prizadelo, da jim je zgrožena in ogorčena rekla: » Kaj pa še hočete? Ali nas niti danes ne morete pustiti v miru!?«. Šele pozneje so prisotni zaključili, da so belogardisti najbrž prišli na pokopališče zato, ker so pričakovali, da se bo pogreba udeležilo tudi Janezovo dekle, partizanka iz Loškega Potoka, ki bi jo tam lahko ujeli …

Poleti 1942 je na Dolenje Poljane prišla kolona Italijanov. Vodil jih je oficir, ki je iz denarnice potegnil listič in rekel: »Giovannino Okoliš! Partigiano! Fari, fari!*« Iz hleva so pobrali živino, vole zapregli v voz, naložili prašiče … Družina je imela pet minut, da vzame iz hiše najnujnejše, nato so vojaki vanjo nanosili sena in slame in jo zažgali. Samo pri Okoliševih, zaradi Janeza. Rezka s te slike, ki je takrat že imela dojenčico, je izprosila, da so pustili kravo, vse drugo je šlo …

Za silo so potem Okoliševi pokrili preostale zidove na pogorišču in izkoristili velbani štibelc za bivanje, nekaj članov družine se je zateklo spat k Polončičevim, kjer je bila šola … A ne dolgo za tem so vojaki prišli še enkrat in požgali vso vas, vaščane pa odpeljali na Rab ali izgnali … Poljane so bile prazne in požgane do tal, po čudežu je ostala le prastara Okoliševa kašča, ki še stoji.

Treba je priznati – zares izviren pristop.

V reviji je v podlistku izhajal roman Antona Ingoliča: Onduo, moj črni fant. To je ljubezenska zgodba o študentki Vidi in Onduou, afriškem študentu, ki konec šestdesetih oziroma na začetku sedemdesetih pride študirat v Ljubljano. V okviru gibanja neuvrščenih, ki ga je zasnoval Tito, je bilo tega kar veliko: in afriških študentov v Ljubljani in ljubezenskih zgodb, tudi tragičnih. Kaj hočemo. Eksotika je Slovenke vedno privlačila. Tudi o tem bo treba še pisati.

Če pogledamo še naslovnico, potem se kar sama vsiljuje zavest, da je Jana podirala tabuje na vseh področjih. Danes ta revija ne bi izšla, ker bi jo cenzurirali ali umaknili iz prodaje iz najmanj treh razlogov.

Prvi: v njej je kar nekaj slik, na katerih je videti gola ženska nedra. Danes, ko je pornografija dostopna na vsakem koraku, kaj koraku, doma, v dnevni in mladostniški sobi, je vsaka golota v revijah in na filmih nezaželena.

Drugi: fotografije, na katerih je videti, od kje smo vsi prišli, so v javni periodiki nedopustne. Za dodatno razlago glej razlog »prvi«.

Tretjič: Sporna je že naslovnica. Na njej je manekenka Saša Zajc, oblečena v plašč in pokrita s kučmo iz polarne lisice. Če nihče drug, bi ljubitelji živali, med katere sodim tudi sama, zagnali vik in krik in slekli manekenko še iz njene lastne kože. Tovarna, kjer so sešili krznena oblačila, je že davno propadla.

Jana je porodne krče dobro prestala, čeprav se ji je »zgodila« tudi kakšna napaka. V objavljeni kolekciji oblačil za Silvestrsko noč je na eni izmed fotografij zelo razločno vidna etiketa oblačila, ki visi manekenki ob boku. Nalašč ali spregledana? Ko so bile fotografije posnete, manekenke plačane in obleke vrnjene, je bilo prepozno zvoniti. Fotoshopa še ni bilo, retuširalo se je pa baje samo črno-bele fotografije.

So pa pripovedovali, da je šel Tone delat na Hrvaško z očetom, ko je bil še deček. Opravljal je službo “fantka”(če bi bil Babnopoljec, bi se temu reklo, da je bil “kalibar” – skrbnik kolibe, v Loškem Potoku pa “kuharček”). “Fantek” je zjutraj vstal pred vsemi, skuhal zajtrk v kotlu, po njem pomil in pospravil posodo, prinesel vodo, pripravil drva, skuhal kosilo oziroma večerjo, skrbel, da ogenj ni nikoli ugasnil, a tudi ne preveč gorel – bil je skratka odgovoren za prehrano in vse možno udobje sekačev v surovem gozdnem okolju. Včasih sta bila “fantka” dva – kako je bilo v Tonetovem primeru, ne vemo. Povedali pa so mi, da je nekoč gozdarska baraka, za katero je skrbel, pogorela in je zato moral oče poravnati nastalo škodo drugim delavcem. Lahko si mislimo, kako se je deček počutil ob očetovem rohnenju in očitkih … namesto, da bi kaj doprinesel k zaslužku, je napravil še škodo in dolg!

O življenju Toneta Okoliša vemo pravzaprav zelo malo – samo to, da je bilo skromno in trdo, torej nič drugačno kot življenje drugih Poljancev. Ostal je samski in brez otrok, preživljal se je z delom na domači kmetiji in priložnostnim delom, umrl pa mlad, star dvaintrideset let. Glede na to, da je bil prvi sin, je bilo zanj najbrž predvideno, da bo nekoč prevzel kmetijo, a zgodilo se je vse drugače.

Ko se je začela vojna, je šel Tone že zgodaj v partizane, ne vemo pa, ali sta šla skupaj z bratom Janezom ali vsak zase. Nazadnje je bil Tone pripadnik Komande notranjskega vojaškega področja. Umrl je 10. septembra 1944 pri kapelici na Marofu, kjer so ga obstrelili in do smrti mučili domobranci. Po nekaterih pripovedih je hotel tistega dne s kolesom z vzhodne strani doline nekam proti Pudobu, saj je po vsej dolini pokalo in ljudje so bežali pred domobranci, ki so napadali iz Loškega Potoka preko Racne gore. Že blizu Marofa je bil, ko naj bi ga neka ženska opozorila, da so v bližini skriti “ta beli”, a nazaj tudi ni več mogel. Blizu kapelice ga je ustavil rafal, ki mu je prestrelil noge … Mrtvi Okolišev Tone je imel na čelu izrezano zvezdo, glavo poškodovano, prste pomečkane – tega se je do svoje smrti v grozi spominjala Tonetova sestra Zofija …

Ladica Štritof, ki je na mrtvega fanta s Poljan naletela, ko je s spremljevalkama hotela po hajki domov v Markovec, se prav tako pretresena spominja dveh krakov zvezde na njegovem čelu in tretjega z neravnim obrisom, ker je bajonet poškodoval kost na sencih …

Tone Okoliš je pokopan v družinskem grobu v Viševku, kamor so že dve leti prej zakopali mlajšega brata Janeza, ubitega v Jermendolu. Njuni imeni sta vklesani v kamen spomenika na Ulaki, ki je postavljen v spomin padlim v NOB iz Loške doline. Dvakrat požgano domačijo na Dolenjih Poljanah sta po vojni trudoma obnovila ostarela starša z mladoletnim sinom in tremi hčerami.

Premalokrat pomislim, kakšna milost je, da mi ni bilo treba doživeti teh strahotnih časov …

Voz na sliki je postavljen ob hlevih. Zadaj je videti štalo in kozolec. Vse je bilo pod eno streho in stoji še danes. Tam, kjer so bili v času nastanka fotografije še svinjski hlevi, je Ivan Knap ml. postavil stanovanjsko hišo.

Ivan Knap, Klemenov Ivan, je bil šofer. Najprej je vozil traktor pri kmetijski zadrugi, za tem Unimog na Gradišču in še kasneje tovornjak TAM, tudi na Gradišču. Po službi je kmetoval. Imeli so kravo in prašiče. Kadar je Ivan rabil voz, si je voli sposodil pri Peclovih.

Prav lahko, da je tukaj Ivan zadnjič na sliki, saj je le osem mesecev kasneje po hudi bolezni umrl, star 44 let.

• Ivan Knap,
• deklica iz Beograda,
• Ivo Knap,
• Tone Ivančič.

Zadaj:

• France Tekavec od Sv. Vida.

Šaljivci so pripovedovali, da si Vrhničani ne zavezujejo čevljev – po tem jih je mogoče prepoznati, pa tudi po tem, da delajo v nedeljo, ko je Gospodov dan in gredo drugi k maši, ženske pa naj bi imele tako umazane predpasnike, da se kar svetijo, čeprav živijo ob vodi … ko so pa ves pepel prodali … Zlonamerni opravljivci pač, ki pa jim Vrhničani niso ostali dolžni.

Tudi v Vrhniki je nekdaj mrgolelo coprnic in strahov … Poleg Krapuša, ki je sorodnik uvoženega Krampusa, so imeli še Ventigotrisa in Drugumuru, brez Krvavega stegna in Mrdala, ki sta mulce odganjala od vode, pa tudi niso bili. Gotovo je skrivnostni in mogočni izvir vode vabil k čaščenju duhov narave že davne predkrščanske prebivalce teh krajev … no, ugibam. Jaz bi na njihovem mestu že naredila tako.

So se pa Vrhničani njega dni tudi zelo radi šemili za Pusta – bili so Cigani, zamorci ali kar je pač kdo vedel in znal. Ko so se pred vojno nekoč spet našemili in zganjali po vasi peklenski trušč, da se je živina trgala od jasli, jih je nekdo naznanil žandarjem. Ti so ravno sredi starodavnega kamnitega mostu zasačili skupino šem, ki so razgrajale in ropotale s kantami, v katerih je bil šuoder in ko naj bi ravno že padli v roke pravice, se kolovodja Johan ni kar takoj vdal. Žandar je ukazal: “Nehajte razgrajati!”, Johan pa mu je potisnil v roke kanto s šuodrom in odgovoril: “Na – pa daj še ti malo!” in jadrno skočil z mostu v vodo. Pozneje je kometiral svoje dejanje: “Mrzla je bila, pa me je vseeno pogrela!” Tako nekako mi je nekoč povedal Pircov ata …

Na Racni gori, ki je polna škoutel, pa so v sivi davnini gnezdili ltuarni in nesli jajca vanje. Ko so se zvalili mladi, so rjuli in noreli naokoli in ustrahovali vse živo. Na Knežji Njivi so vedeli, da je dovolj, če ltuarn samo z repom zamahne, pa se že hiše podirajo. “Bua ltuarn pršu!” so napovedali, pa se je otročad v strahu umirila. Če pa ne, je mati potožila: “Naš taku nori k ltuarn!”

In o nastanku imena Racna gora so tudi včasih znali lepo razložiti: “Ko je po dolini naraščala voda, so iz lukenj v gori izletale velikanske jate rac in se zbirale na njenem vrhu. Racna gora je namreč votla znotraj in kdo ve, kaj je vse v njej! Morda celo kupi zlatih jajc …” Zato, zaradi rac, se gora imenuje Racna gora. Pa ne samo to: predel košenin pod vrhom gore, ki jih vidimo na sliki le deloma, se imenuje Race.

Kak učenjak, ki se razume na starodavna verovanja, pa bi ime Racne gore, ki je najvišji vrh na vzhodu naše lepe doline in zato zelo prikladen za čaščenje kakšnega božanstva, prav lahko povezal z verovanjem, da ptice – race – ponesejo dušo umrlega v nebo … Pa še to: onkraj Racne gore leži vas Retje. Njeno ime spominja na venetsko boginjo Retijo … no, pa na suho robo in rete ali rajte, kot jim rečemo mi, tudi – da bomo natančni … imajo pa krajevna in ledinska imena praviloma zelo globoke korenine – kaj je bilo torej prej – suha roba, Retija ali Retje …

V Prezidu, nekaj deset kilometrov od Jadranskega morja pa izvira potoček Trbuhovica, ki v Prezidu tudi ponikne in pricurlja na plano pri Žagi v Vrhniki kot Mali Obrh. In ta vodica se, namesto, da bi stekla v Jadran, pretaka pod različnimi imeni (Obrh, Stržen, Rak, Unica, Ljubljanica, ki se steka v Savo in le-ta v Donavo), da po tri tisoč kilometrih doseže Črno morje.

O presihajočem Cerkniškem jezeru je bilo napisanega in povedanega toliko, da je skoraj nemogoče napisati še kaj novega.

Z dekretom slavnega c. kr. okrajnega šolskega sveta v Logatci z dne 2. oktobra 1891 št. 724 je bil nastavljen začasno absolvirani učiteljski kandidat gosp. Ferdo Juvanec iz Planine, ter je nastopil svojo službo dne 5. oktobra 1891. Poučeval je vse predmete v III. razredu in telovadbo v IV. razredu.“ [1]

Dne 28. januarja 1895 je bil dokončno nameščen za učitelja v Cerknici [2], kjer je poučeval do leta 1903. Rojen je bil pri Svetem Vidu nad Cerknico, tudi njegov oče je bil učitelj.

Kakšen učitelj je bil Ferdinand? Je bil zelo zahteven in strog? Je morda pogosto uporabljal leskovo palico? Menim, da sploh ne.

Telesno kazen je povsem izključil disciplinski predpis iz leta 1887, saj le-ta po zakonu iz leta 1869 ni bila več dovoljena [3]. Seveda je vprašanje, kako so to dejansko izvajali v praksi.

V tistih časih so bili razredi slovenskih šol žal prenapolnjeni, tako da je „prihajalo povprečno na vsak razred petinsedemdeset otrok“, kot je opisoval Juvanec. Ferdinand oziroma Ferdo je bil napreden narodno zaveden učitelj in domoljub. V istem članku je nadalje med drugim zapisal, kako je bilo pred prvo svetovno vojno na Kranjskem: „V tako prenapolnjenih razredih pač ni bilo pričakovati ugodnih učnih uspehov, posebno na štirirazrednicah, kjer smo mučili šolsko mladino (na deželi!!) z nemščino, ki je po učnem načrtu ugrabljala kar po pet, šest ali sedem tedenskih učnih ur!“ [4]

Verjamem, da je Ferdinand pri učencih vzpodbujal slovensko narodno zavest, vrednoto, na katero danes vse preveč pozabljamo.

V živo lahko spoznamo učne ure iz tistih dni in čar takratnih disciplinskih ukrepov v Slovenskem šolskem muzeju.

Uglasbil je tudi pesem Simona Gregorčiča Izgubljeni cvet in pesem Andreja Rapeta Slovanska. Le dober glasbeni poznavalec bi danes lahko zbral in predstavil njegovo celotno glasbeno delo. Tudi njegov sin Ferdo Juvanec mlajši je bil slovenski skladatelj.

Ferdinand Juvanec starejši je bil vsestranski. Prav gotovo je imel tudi pesniško žilico, ukvarjal se je tudi s kaligrafijo (lepopisjem) in kartografijo, med drugim je bil tudi avtor postojnskega mestnega grba, ko je bil upravitelj Ljudske šole v Postojni.

„Dedi, imaš tablico?“ me je nedavno vprašal petletni vnuk. Mislil je seveda na tablični računalnik, da bi lahko igral otroške računalniške igrice. Tedaj sem se spomnil svoje nekdanje lesene šolske tablice. Ne spominjam se, od kod sem jo dobil. Nanjo sem predvsem risal, kasneje pa sem na njej vadil črke doma, saj je v šoli nismo uporabljali. Takrat nisem vedel, da so do konca devetnajstega stoletja učenci v šoli za pisanje uporabljali tablice, šele kasneje so začeli pisati tudi v zvezke. Na eni strani je imela vodoravne črte, na drugi je bila karirasta.

Današnje tablice so le po obliki podobne nekdanjim, njihova uporaba pri pouku pa se vse bolj uveljavlja.

Telesnih kazni v šoli se ne spominjam, razen kakšnega potega za uho ali za „ta sladke“. Tudi v kot je bilo kdaj treba. Redko kdaj je dobil kdo ukor. To pa je bilo tudi vse.

Pripovedovali so mi o fantu, ki je med odmorom v šoli oponašal oglašanje krave. Bilo je pred drugo svetovno vojno. Prejel je ukor strogega razrednika, kjer je pisalo: „Učencu J. G. izrekam ukor, ker je med pavzo mukal.“

Žig na znamki za pet vinarjev kaže, da je bila razglednica odposlana leta 1900.

Viri:

• [1] Letno poročilo četverorazredne ljudske šole v Cerknici – Digitalna knjižnica Slovenije – URN:NBN:SI:DOC-PWGR3YJV – http://www.dlib.si/
• [2] Personalstatus der mit 1. October 1898 an den öffentlichen allgemeinen Volksschulen in Krain definitiv angestellten Lehrpersonen. – SISTORY        ZGODOVINA SLOVENIJE – PRIROČNIKI ZA ŠOLSTVO (7/25) – sistory.si
• [3] Zgodovina šolske kazni s posebnim ozirom na telesno kazen, str. 63 (diplomsko delo Tamara Lorenčič, Maribor 2009)-https://dk.um.si/Dokument.phpid=11218
• [4] Organizator slovenskega šolstva po prevratu – http://www.dlib.si/
• [5] Radio Slovenija 1. program – Na današnji dan (Petek, 3. april 2009) – http://www.rtvslo.si/radioprvi-arhiv/prispevek/192
• [6] UČITELJSKI TOVARIŠ, štev. 15, leto LXII, Ljubljana, 13. aprila 1922 – http://www.dlib.si/

 
Prispevek je napisal: Janez Lavrenčič.

Kraj: Cerknica
Datum: pred 1900
Avtor: neznan
Zbirka: Matjaž Žnidaršič – Šentek
Skenirano: 15. 2. 2011 (Šentek)
Oblika: skenirana datoteka

Uporabnost bezovske Lokve se lepo razbere s fotografije. Na Lokvi se je živina odžejala zjutraj pri odhodu na pašo in ob povratku domov, enako je bilo tudi popoldne in zvečer.

Poleti in jeseni so ženske ob travnatem robu Lokve prale korenje, peso, repo, da so doma čisto v kotlu skuhale za hrano prašičem. Živino so na Lokvi napajali dvakrat dnevno tudi pozimi. Ker se je v mrazu na vodi naredil debel led, so ga morali izsekati s sekiro, da je živina lahko pila. Led so “sekali” tudi za žganjekuho. Na saneh so ga vozili do svojih hiš. Ledene kose so dajali v sod z vodo, kjer so se v ceveh utekočinjali alkoholni hlapi.

Zanimivo je, da je bila okolica Lokve dokaj čista kljub številni živini, ki se je tam napajala. Za snago so poskrbeli bližnji bajtarji, ki so z lopato ali motiko pobirali kravjake in jih vozili na domače gnojišče, da so spomladi pognojili svoje njivice. Dvojna korist: okolica Lokve je bila snažna, njivice pognojene.

Ob večerih so se na Lokvi od pomladi do jeseni živahno oglašale s svojim regljanjem žabe. Danes zanimive, idilično lepe in koristne Lokve ni več. Ko so kmetje opustili pašništvo, je začela umirati počasi tudi Lokev. Zaraščati jo je začel rogoz, v njem so se včasih ustavile tudi divje račke, in voda je počasi izginjala. Okoliško grmovje, ki ga živina ni več objedala, je sililo proti vodi. K izginjanju Lokve so pripomogli tudi ljudje, ki so v Lokev začeli odlagati gradbene odpadke.

Za red okoli in na osušeni Lokvi so končno poskrbeli bezovski gasilci. Leta 2006 so najprej uredili igrišče za nogomet, leta 2013 pa igrišče za košarko, ki so ga s pomočjo občine Cerknica tudi asfaltirali.

Fotografija je nastala junija 1942. Fotografiral je Matevž Švigelj – Mivč iz Selščka, ki je ob nedeljskih popoldnevih rad prišel v Bezuljak. Fotograf in dekleti so izbrali prav idilični, za vas pomembni kraj za fotografiranje.

Čas nastanka fotografije je lahko določiti ravno po Ivanini črni obleki. Bila je v črnini, ker je žalovala za svojim očetom Antonom Švigljem in 18-letnim bratom, tudi Antonom Švigljem. Oba so Italijani nedeljskega dopoldneva sredi januarja 1942 zverinsko ubili v gozdu Preska blizu Pokojišča. Namenjena sta bila na očetov rojstni dom v vas Zavrh nad Pokojiščem. Tja nikoli nista prišla. Domači psiček, ki sta ga imela s seboj, je s kraja morije pobegnil skozi gozd Preska, preko senožeti Polane, gozd Goščič, čez senožeti Gabrovce, dobško gmajno, skozi Dobec domov v Bezuljak – 2 uri hoda daleč, na domači prag. S cviljenjem, “pasjim jokom” je domače opozoril, da se je zgodilo nekaj hudega. Oče in sin sta bili prvi žrtvi okupatorja na Menišiji

Na severnem robu Lokve, na travnati ravnici se pase živina, ki jo varujeta dva fantiča – pastirja.

Kupelwieser se je nato odpravil na Brione in jih kupil. Takrat so bili Brioni polni komarjev anofeles. Imel pa je Paul dobrega prijatelja. To je bil dr. Robert Koch, prejemnik Nobelove nagrade za medicino leta 1905, ki je Kupelwieserju svetoval, naj požge Brione in s tem uniči komarje, kar je Paul tudi storil.

Kupelwieser je nato uredil Brione, ki so zdaj biser hrvaškega turizma. Ali bi bila Goričica biser slovenskega turizma, če bi se takrat drugače zasukalo. Najbrž ne, saj smo v tej dolini cepljeni proti turizmu.

Vedno je bila na dosegljiva, pa naj bo to dopoldan, popoldan ali pa ponoči. Malo je takih.

Kolo na sliki je še brez streh in zato je nevarno, da bi krilo prišlo med napere kolesa ali se od njih vsaj pošteno umazalo. Gotovo je gospodična Viki kupila kakšno modernejšo izvedbo ali si vsaj omislila mrežo, ki je prekrivala del zadnjega kolesa in preprečevala nevšečnosti s krilom, čeprav na računu mreža ni omenjena … ne, mreže ni moglo biti – le kam bi jo pritrdili, če ni bilo strehe na kolesu?! Gospodična je pač sedla na krilo in upala na vse najboljše – da bo ostalo čisto, celo in ne preveč pomečkano … Sploh pa: so bili tedaj že mimo časi, ko je bila vožnja s kolesom za žensko še nespodobna in nesprejemljiva? Je bilo kolo kupljeno za koga drugega in ne za gospodično Viki?

Ampak kaj pomeni marzna piva? Ali sem mogoče prebrala narobe in piše nekaj drugega? Predvsem pa: “Pokvarjeno pivo se ne ne vsprejme nazaj. Na reklamacije oziralo se bode 3 dni po vsprejemu blaga”… Tako piše na robu računa. Je gospodična kupovala pivo za moški del družine, je prirejala zabavo ali ga je nabavila za tešenje lastne žeje? No, datum nakupa namiguje, da je bilo pivo najbrž kupljeno v okviru priprav na decembrska praznovanja.

10. aprila 1898 je gospodična Victoria Petsche v Starem trgu pri trgovcu Slatnerju kupila za 6. 39 (?) blaga – spet imam težave z denarnimi enotami tistega časa. Mogoče oznaka na vrhu zadnjega stolpca pomeni hellerje? Ker je račun v nemščini, lahko žal le ugibam za kakšno blago je šlo: zdi se,da je omenjen riž, pa tudi cilinder … Merske enote so litri, dekagrami in kilogrami – je kupila pretežno živila? Za veliko noč? Čemu kolek ali znamka na računu? … O takratnem poslovanju pa res nimam pojma, oprostite.

Pečetova hiša še stoji prav sredi Starega trga, čeprav jo le najstarejši pravi Starotržani še imenujejo tako. Trgovec Franc Petsche, rojen v Kočevju leta 1812, je hišo in posestvo kupil leta 1865. V tej hiši je bila prva čitalnica v Starem trgu, ki je – najbrž poleg drugih – imela naročene tudi knjige Slovenske matice v Ljubljani. Vest o njeni ustanovitvi leta 1871 so objavile Rokodelske novice v Ljubljani. Trgovec in gostilničar Petsche je kmetom za visoke obresti tudi posojal denar.

V salonu Pečetove hiše – prizidku – je bila po vojni dolga leta prva lekarna v Starem trgu (odprta 1. aprila 1954), v nadstropju pa so bila stanovanja – najprej za zdravnika, potem za medicinsko sestro, danes za priseljence z juga. Spodaj je bila po vojni, mogoče tudi še pred njo, trgovina z mešanim blagom “Pri Minatiju” – po domače “Pr Minate” – (imel jo je neki sorodnik pesnika Ivana Minattija), potem trgovina z živili, nekaj časa tudi z metrskim blagom, danes je tam spet trgovina z živili KGZ, vključno z mesarijo.

Cibov Janko in moj mož Tone sta bila glavna pri žaru. Ko sta postregla z drugo peko, sta se kar nekam hudomušno smehljala in spraševala, če so ti drugi čevapi boljši od prvih. Vsi smo trdili, da so res odlični. Pa pravi Janko »seveda so boljši, saj jih je še pes polulal«. Nič ga nismo jemali resno, ampak smo veselo jedli naprej. Doma mi je Tone povedal, da je res prišel mimo en psiček, dvignil nogo in se polulal na rob sklede z mesno maso. Z Jankotom sta razmišljala, kaj zdaj. Odločila sta se, da pečeta naprej. Kar pojedli smo in vse se je srečno izteklo.