Drugače pa je bilo delo v bolnici izredno zahtevno. Oprema, pripomočki in hrana so bili nadvse skromni. Postelje so bile deloma železne, deloma lesene – kar so pač dali ljudje, prav tako je bilo z žimnicami in posteljnino. Od zdravil in razkužil se Ladica spominja le omejenih količin jodove tinkture, hipermangana in žvepla. Imeli so eno samo brizgalko z zvito injekcijsko iglo, ki so jo morali po vsaki uporabi sterilizirati tako, da so jo prekuhali v navadni kuhinjski kozici. Seveda so jo čuvali kot zlato. Primanjkovalo je odej in rjuh, povoje in drug obvezilni material pa so delali iz strganih rjuh in drugih primernih tkanin. Za pranje so najbrž, podobno kot še za marsikaj drugega, skrbele vaščanke Starega trga, zlasti mladinke in članice AFŽ.

Ko je zdravnik takrat bolniku predpisal dietno hrano, je bilo to videti takole: kuharica Micka iz Studenca na Blokah, spretna in sposobna drobna črnolaska, je skuhala na primer ješprenj. Bolniki z “lahko “dieto so dobili redek ješprenj z vrha lonca, tisti z “navadno” s sredine, za tiste, ki jim je bila predpisana “krepka” hrana, pa je prihranila goščo z dna posode …

Kot inšpektor je v bolnico prihajal občasno dr. Milan Perušek, član SNOS-a z Oddelka za civilno zdravstvo in Ladica se spominja enega od njegovih obiskov:

Bolnišnično osebje ni imelo delovne obutve, nosili so, kar je pač kdo imel. Po intervenciji dr. Peruška pa pri delu v bolniških sobah niso smeli več nositi vsakdanje obutve. Da bi zmanjšali možnost okužb in hrup korakov v težki obutvi, ki bi motil okrevanje bolnikov, je moralo osebje čevlje odložiti pod stopnicami pri vhodu, med delom pri bolnikih pa so bili v nogavicah ali bosi.

Poseben Ladičin spomin velja takratni glavni sestri bolnice Mariji Bravec. Ladica se je spominja kot sposobne in prijazne ženske, ki pa je bila tudi izredna kolegica.

“Dala mi je celo svojo maturantsko obleko!” pripoveduje. “Takrat sem bila oblečena v neke vojaške cunje, edino kar sem imela. Morala pa bi nastopiti na enem od številnih mitingov, kjer naj bi recitirala pesem, ki sem jo napisala iz bolečine ob nedavni očetovi smrti na Cinkovcu pod Snežnikom. Marija mi je za to priložnost dala svojo maturantsko obleko – plisirano temno modro krilo iz etamina in bluzo, da sem lahko dostojno oblečena nastopila na prireditvi.”

Spominja se tudi babice Lojzke, ki je tudi še nekaj časa po vojni delala v Postojnski porodnišnici, po terenu pa je tedaj delovala babica Francka Paternostova. Nista pa ji znani imeni obeh tedanjih babic z Babnega Polja, Šoštaričeve in Pojetove, kar lahko pomeni najmanj dvoje: ali sta prišli delat v bolnico potem, ko je Ladica jeseni 1944 odšla ali pa sta delovali predvsem na Babnem Polju …

Ladica je svoje delo v Civilni bolnici Stari trg zaključila jeseni 1944, ko je bila ustanovljena Nižja gimnazija, v katero se je vpisala in opravila sprejemni izpit. Predvsem pa se je posvetila negi vedno bolj bolne mame in skrbi za mlajše brate in sestre.

Uporabljali so različne nadomestke. Kljub varčevanju je nastopila prehrambena kriza, ki je zaznamovala vso Avstro–ogrsko monarhijo in tudi naše kraje. Prebivalce so med drugim pozivali tudi k pripravi nabranih divjih rastlin, pojavili so se recepti in napotki za krizne čase. Marija Remec je leta 1915 napisala knjigo Varčna kuharica, ki je prva kuharska knjiga za obdobja pomanjkanj v slovenskem jeziku. Tudi danes, ko so mnogi ljudje pri nas na robu revščine, lahko pride še kako prav. Ravno tako tudi njena kasnejša knjiga z naslovom Kuharica v kmečki, delavski in preprosti meščanski hiši, izdana med obema vojnama. Menim, da gre pravzaprav za zdravo in okusno prehrano, kar lahko sklepamo iz recepta za tako imenovane „fižolove šniceljne“. Tako lahko dobimo kakšno idejo za pripravo hrane tudi za današnji čas.

Za pomanjkanje in lakoto med prvo svetovno vojno sem prvič izvedel pri osmih letih, ko sem bil na počitnicah pri babici in dedu na severnem Moravskem. Moja babica Emilija je bila skromna in mila ženica, doma iz vasi Jedlí, nedaleč od današnje poljske meje. Opazil sem, da pripravlja preproste jedi, saj sta imela z dedom majhni pokojnini. Nekega dne me je vprašala, kaj si želim za večerjo. Doma sem rad jedel polento z belo kavo iz proje, zato sem jo prosil: „Bábinko, prosím tě, uvař mi polentu!“ („Babica, prosim, skuhaj mi polento!“) Začudeno me je pogledala in rekla: „Kaj je polenta, kaj je to?“ Razložil sem ji, da se polenta skuha iz koruznega zdroba. Zavzdihnila je: „Ježišmarijá, to jsme jedli za první světové války, když nebylo nic jiného k jídlu!“ („Jezus, Marija, to smo jedli med prvo svetovno vojno, ko nismo imeli ničesar drugega!“) Povedala mi je, da je bilo še posebno hudo leta 1917, ko se je rodila moja mama.

Polente na severnem Moravskem nisem dočakal, saj tam ni bila v navadi. Rad pa sem jedel ržen kruh s kumino, namazan z maslom, včasih tudi z odličnimi kvarglji (tvarůžky). Pa tudi kakšno domače jajce, saj je imela babica pri hiši svoje kokoške.

Če imate doma kakšen zelo star sodnijski dokument, potem veste, kakšen je svilen papir. To je tisti, skoz katerega se vidi skoz in skoz in na katerem lahko bereš z obeh strani. Svilnat papir tudi dvakrat in prav tako črnilo.

Žreblji so risalni žebljički ali po domače rajsnedlni. Predvidevam, da jih niso nastavljali eden drugemu na stol.

Ni pa jasno, čemu jim je služila slama. Upam, da ni bila za rezervne dele v kakšni glavi.

Šparali niso. Tako kot tudi zdaj ne, čeprav kar naprej propagirajo, da je treba v državni upravi šparat. Spomnim se, ko so nam v službi že pred dvajsetimi leti rekli, da je treba šparat papir, luč, svinčnike, vodo, sekret papir, kar nam govorijo še vedno. Ali se reklama ni prijela, ali kaj. To me spominja na stare časa socializma, le da smo temu takrat rekli stabilizacija. Pravijo, da je šparanje potrebno zato, ker smo v nekem prehodnem obdobju (uradno temu rečejo kriza), pa moramo zaradi tega potrpeti in bo potem bolje. To so mi govorili že v osnovni šoli pa je že dolgo tega, kar sem jo obiskovala. Takrat so nas učili, da je socializem samo prehodno obdobje v nekaj boljšega, v komunizem in takrat bomo vsi enaki. No, pa poglejte kaj je iz tega nastalo. Kako bi bil en tajkun meni enak, ne vem, je pa tudi vseeno, ker smo ta vlak že spustili naprej in to pred žledom zato imamo sedaj demokracijo v tranziciji. Pa res ne razumem, kaj naj bi to pomenilo. Ali se mi tranziramo v nekaj boljšega, kar nam slabo kaže, ali pa to pomeni, da se drugi tranzirajo »čez nas«. Verjetno bo to, ker se povsod nekam na bolje obrača, samo pri nas je še kar naprej tema na koncu tunela. Če konec sploh je.

Kot mnogim slovenskim fantom tudi našemu atu prva svetovna vojna ni prizanesla. Star osemnajst let je bil leta 1916 vpoklican v vojno bil poslan v Galicijo in služil v 48. Pešpolku. Večkrat je pripovedoval, kako je bilo na fronti. »Tako blizu smo bili s sovražnikom, da je lajtnant zakričal, puška-bajonet, nataknili smo bajonete na puške, pa smo se udarili«. Človek si doma za mizo na varnem tega res more predstavljat, kako se takle osemnajstletnik počuti v taki situaciji. V snežnem metežu so pešačili v koloni daleč, daleč. Naš ata, Bahnetov France je omagal in padel v sneg. Nihče ga ni opazil. Šele ko je prišla druga kolona, se je en vojak spotaknil kot v neko gmoto, razbrskali so sneg in videli, da je to njihov vojak. Odnesli so ga seboj do prve barake, ga tam masirali in spravili k življenju.

Ne spomnim se vseh njegovih pripovedi, le to vem, da so se vozili z vlakom po enotirni železnici, se dogovorili s poveljnikom in vsi hkrati poskakali z vlaka in se razbežali na vse strani. Kot dezerterji so potovali do Slovenije dober mesec dni. Domov je prišel skrivaj in se ni prikazal iz hiše. Ker pa nič ne ostane skrito, so se že po nekaj dneh v hiši oglasili orožniki. Materi so zagrozili, »pokaži sina, če ga bomo morali sami najti, bo tu pred tabo obležal mrtev«. Fant se je pokazal in orožniki so ga poslali nazaj v vojsko. Ko je tako pešačil že nekje po Hrvaški, je začel srečevati vojake. Spraševal jih je od kod in kam. Vsi so mu veselo odgovarjali: »Idemo kuči!« Končno je srečal tudi Slovenca in ta mu je povedal: »Avstro ogrska je razpadla, vojne je konec.« Obrnil se je in jo veselo mahnil proti domu.Tako se je rešil ruskega ujetništva. Kmalu zatem pa je moral na služenje rednega vojaškega roka in dočakal konec prve svetovne vojne kot Majstrov borec v Mariboru.

• Stari ata Jožef,
• ata Franc,
• sin Tone.

• Hči Marica,
• mama Ana,
• hči Ana.

Punčko ji je prinesla teta iz Celja. »Prej smo imeli samo take iz cunj, ta pa je bila zelo lepa. V celoti je bila narejena iz roza gume, samo klobuček je bil moder. Nosila je roza plašček, tudi iz gume. Ko so me slikali, sem jo morala nujno držati v rokah!«

Vaščane so imeli ta čas zaprte v Dolesovi hiši osem dni. Nikamor se niso smeli premakniti. Tudi na stranišče niso smeli ven iz hiše. Kakšni nepredstavljivi trenutki strahu so to bili?

Ko so se vrnili, je bila hiša prazna. Spominja se tudi, kako so celo ovsene pleve, ki so jih uporabljali za polnilo modroca v štiblcu, stresli v podzemno klet, v katero se je šlo iz štiblca po lojtri dol, tako da je bila ta polna plev.

To zgodbo Justina zaključi z besedami: »Bog ne daj, da bi še kdaj trefli kakšno vojsko!«

Tudi pri nas doma smo kupovali klaftrska drva. Potem smo čakali Franceta Hribljana, ki je s cirkularjem na elektromotorni pogon rezal drva po Cerknici. Trajalo je kar nekaj časa, da je prišel s cirkularjem, ki je bil vgrajen na voziček, iz enega konca Cerknice na drugi konec. France je na vozičku, ki smo mu rekli kulca vozil tudi dolgo leseno lestev po kateri se je povzpel na električni drog in priklopil kabel, ki je bil speljan od elektromotorja, na električno omrežje. Cirkular je imel nezaščitene jermenice in France ni pustil mulcev v bližino stroja. Mnogokrat je ploščati usnjeni jermen zdrsnil z jermenice. Zato je France imel pri sebi cepilno smolo, s katero je namazal jermenici v prepričanju, da bo smola preprečila zdrs jermena z jermenic.

Ker so v Begunjah še vedno rezali drva s kambo, sta se dva mlada Begunjca domislila in si nabavila cirkular. Tako bi olajšala delo Begunjcam in predvsem bi nekaj zaslužila. Ko sta se odpravila na prvo žernado, se elektromotor ni in ni hotel zavrteti, čeprav sta kabel priključila na žice. V hiši je luč svetila, torej tok je bil, motor pa le ni trznil, čeprav je bil nov. Zato sta poklicala v Cerknico na DES in kmalu je prišel električar. Že od daleč je videl priklop na žicah in je grozeče zavpil:

»O hudiča fanta, ne ga srat, glejta kam sta napeljala drat«!

Kabel sta namreč priklopila na telefonske žice.

»Ja«, je rekel njen mož, »samo da ne boš trikrat istih stvari kupila kot naš sosed, ker ga je pozabil vzeti iz žepa ven.«

To sem menda že enkrat povedala. Pa naj bo še enkrat, da ne boste pozabili.

Da smo včasih imeli kravo, že veste. Mama je tudi delala skuto in ker je ni delala iz posnetega mleka, so jo sodelavke v Ljubljani strašno rade kupovale. Nekega večera je mama pakirala skuto in me vprašala:
“Ali boš vzela skuto?”
“Pravkar premišljam, če mi je katera naročila.
“Zakaj si pa ne zapišeš?”
“Zato, ker si zapomnim.”

No, ni čisto v kontekstu, je pa dokaz, da je pametno pisati.

Oba bloška cestarja Matija in Karel sta leta 1944 umrla v taborišču Dachau v Nemčiji.

Ko je šel en Vidovc močno »nadelan« iz Rakitne prav po tej strmini, je zagledal za seboj ognjeno kolo, ki se je točilo za njim in kričalo: »Toku pa toku te buom, toku pa toku te buom!« Pametni Hribec se je skril za smreko, kolo pa se je odkotalilo mimo njega naprej. Ta pa je zakričal za njim: »Toku pa toku boš ti mene v rit pihalo,« se obrnil in šel nazaj v Rakitno popivat.

Ta pa so bila že petdeseta leta, ko je šla »Zavska Anca« iz Rakitne domov k Sv. Vidu, prišla v Graben do brvi in zagledala na drugi strani brvi pošast. Naglo se je obrnila in šla nazaj po klancu do vrha in potem po cesti do Pikovnika in povedala: »Jaz na eni strani brvi, pošast pa na drugi in sva se gledali!« Eni so se ji smejali, drugi pa so se pošasti zares bali. V naslednjem KMEČKEM GLASU je pisalo, da je iz živalskega vrta pobegnila gorila, ki so jo našli v rakiškem Grabnu in jo tam ustrelili. Spet smo brez skrbi in veseli hodili v Rakitno.

Ko smo prišli iz Grabna na vrh in iz gozda ven, pa kot bi prišli na drugi svet. Tu so rakiške senožeti. V čisti svetlobi je bilo videti zaselke: Naklič Konec, Žotov Grič, Boršt, Likebčov Konec, Hrib, Hud Konec in Novaki. Tu, v Novakih je živela naša babica in sorodniki po mamini strani, ki smo jih tako radi obiskovali. Naprej je že cesta za Kamnik. Iz Rakitne v Ljubljano je le borih 18 km.

Kje je stal Mrharjev maln je opaziti le še nekaj vrta, kjer rasteta dve hruški, ta priljubljena pot čez Graben pa je žal opuščena in zaraščena.

Kje so tiste stezice, ki so včasih bile.

27. maja 2015 je dr. Zora Konjajev, med vojno študentka medicine, govorila o svojih spominih na neverjetno partizansko saniteto in med drugim omenila, da so bile leta 1944 tudi tri civilne bolnice na osvobojenem ozemlju: Kanižarica, še ena v Beli krajini in tretja v Starem trgu pri Ložu, ki je bila najboljša, najbolje opremljena, imela je izolirnico in celo ginekologijo. Imeli so do 60 postelj. (Posneto 2015, novinarka Ksenija Horvat.)

Osebje civilne bolnice v Starem trgu ob začetku delovanja je bilo: zdravnik dr. Ivanc (čigar hčerko je pazila Ema Šepec iz Starega trga, sestra Valerija Ivanc pa je po ustanovitvi gimnazije poučevala v njej), glavna medicinska sestra Marija Bravec iz Loža, bolničarke Ladica Petrič Štritof iz Markovca, Angelca Košmrlj iz Martinjaka in Kristina Hace iz Podcerkve ter babica Lojzka, katere priimek je utonil v pozabo. Upravnik bolnice je bil Lojze Tomc iz Starega trga. V knjigi dr. Marije Makarovič Babno Polje v metežu druge svetovne vojne najdemo tudi odstavek o Civilni bolnici v Starem trgu, kjer med drugim piše: “Med devetnajstimi člani osebja sta bili tudi Babnopoljki. Leta 1923 rojena Amalija Poje je bila bolničarka, leta 1884 rojena Frančiška Šoštarič pa je delala kot neizprašana babica”. Ne vemo pa, na katero obdobje delovanja bolnice se podatek nanaša.

V Civilni bolnici Stari trg so se zdravili tudi ljudje iz drugih krajev osvobojenega ozemlja. V spominu bolničarke Ladice je ostala Veselova mama od Fare z Blok, ki je imela šen, ter dekle iz Grahovega, ki je pri bombardiranju dobila poškodbe od mine in so ji v bolnici iz roke pobirali koščke železa. V literaturi najdemo podatek, da je Civilna bolnišnica Stari trg sprejemala bolnike iz Loške doline, Bloške planote, od Sv. Vida, Cerknice, Ribnice in Čabra. Iz Ribnice in Čabra so bolniki plačali v denarju, ker so spadali pod drug okraj, iz domačega okrožja pa so okraji plačevali v naravi. Po napadu domobrancev 10. septembra 1944 se je zmogljivost bolnice zmanjšala.

Starejši Starotržani se še dobro spominjajo bolnice, čeprav so tisti, ki so bili z njo tesneje povezani preko dela in oskrbovanja ali kot pacienti, večinoma že pomrli. Franc Zabukovec, rojen leta 1942, se spominja pripovedi, da je med vojno delovala bolnica v sosednji Teličevi hiši, vendar nič več kot to, ker je bil še premajhen. Ve pa, da je bila v njej za sestro mama njegove sošolke Dane iz Babnega Polja. Podobno kot on se bolnice spominja tudi Janez Voljč. Pokojni Jože Šepec pa je pripovedoval, kako je šel kot mladinec s konji v Osilnico po hruške za bolnico. Ko se je vračal, je vse okoli njega pokalo, ker je bila hajka in je s preplašenimi konji komaj srečno prišel domov. Ne vemo ali je bilo to ob domobranski hajki 10. septembra 1944 ali ob naslednji v oktobru istega leta. Ivanka Žnidaršč iz Starega trga, Ivanka Mlakar Plos, tudi Starotržanka, Slavka Glavaš Modic, takrat iz Markovca, so bile v času delovanja bolnice stare 10 do 12 let ali nekaj več in dobro so se še spominjale njenega obstoja, ne pa tudi kakšnih podrobnosti. Pokojna Ivanka Plos je pred leti večkrat omenjala tudi, kako so vsi kolikor toliko odraščeni otroci morali pomagati ravnati Nadleško polje, kjer je nastajalo partizansko letališče: “Čisto vsak kamenček smo morali izkopati, pobrati in poravnati … Ponoči pa so na polju goreli ognji, da so piloti videli kje pristati. Tudi te ognje smo pomagali pripravljati …”

V hiši nasproti Teličeve je v času delovanja civilne bolnice odraščala tudi leta 1927 rojena Marija, po domače Malarjeva, ki se spomni le tega, da je bilo dogajanje v bolnici bolj “na skrito”. Čeprav bi naj po Ženevski konvenciji, ki zadeva ravnanje z bolniki in ranjenci v vojnem času, bolniške in podobne ustanove ter reševalna vozila in osebje nosili vidno oznako Rdečega križa, ki bi jih ščitila pred vojaškimi posegi, ne vemo, kako je bilo s tem v Starem trgu.

Svojega bivanja v Civilni bolnici Stari trg pa se dobro spominja takrat trinajstletni Stanko Hace iz Podcerkve:

Bilo je pozimi leta 1944, potem ko je že okreval po hudih poškodbah, ki jih je dobil septembra 1943, ker je udaril po naboju. Ležal je v srednji bolniški sobi zgornjega nadstropja Teličeve hiše.

Želel si je bil namreč pravih smučk, kakršne so imeli vrstniki in z očetom sta jih šla v Voljčevo delavnico kupit zanj. Z vrha griča se je potem spustil samo enkrat in noga je bila že zlomljena v gležnju. Odpeljali so ga v Stari trg v Teličevo hišo. Prvi večer so nogo le položili in pritrdili na desko in bilo mu je zelo neudobno, saj ga je noga na goli deski hudo pekla vso noč. Zjutraj so mu med desko in nogo le podložili kos vate, čez dan pa je prišel na vrsto, da so mu namestili mavec. Takrat je v isti sobi ležal tudi Jože Mlakar, Mauhlov iz Iga vasi, sin nekdanjega župana, mladi borec 14. divizije. Obolelega za pljučnico so pripeljali iz Štajerske, kjer je ležal v mrzli vodi pod vrbami in se prehladil …

“Med bolnišničnim osebjem je bila tudi zaščitna sestra Bravceva iz Loža”, se spominja Stanko.

Okrožni odbor OF Notranjske
Zdravstveni odsek
Opr. Št.———- Na terenu, dne 5.VI.1944
( štampiljka nečitljiva)

Predsedstvo SNOS – zdravstveni odsek
na terenu

Prejel sem Vaš dopis štev. 60 odpostlan, dne 27. V. t. leta. V zvezi z pripravami za organiziranje civilne bolnice je poročilo nekoliko dni zaostalo – vzrok je moja malomarnost, ali pa zaposljitev, tako da nisem mislil nato.

Dne 15. maja tega leta je bilo bolnično poslopje izročeno svojemu namenu. Prostori katere obsega ta bolnica so razdeljeni na moški in ženski oddelek, posebej je izolirnica. V tem poslopju je danes na zdravljenju 30 oseb, predvsem so skoro same ženske izjema šterih možkih, od tega je šest oseb zdravih zapustilo bolnico z izjavo da so se počutile, tako od strani zdravnika in bolničarskega osobja prav dobro. Tov. zdravnik dr. Ivanc je zelo požrtvovalen, skrbi za bolnico in je predan popolnoma svojemu zdravniškemu poklicu – pripomniti moram da vrši zdravniško službo v bolnici brez plačno in je predan naši borbi. Bolniško osebje se sestoji poleg zdravnika, ekonomata, zaščitne sestre, dveh babic, kuharice in kuhinske pomočnice se opravitelj/ekonomat/ poslužuje za čiščenje/ribanje/ prostorov in pripravo drv tovarišic z linije ZSM in AFŽ.

Gospodarsko stanje bolnice je naslednje: dohotki v živilih v skupni teži kg 1431.10, v denarju 7632.50, izdatkov 7173 – ostanek 559.50 lir, zdravila so v oskrbi zdravnika dr. Ivanca.

Zdravstveno stanje na osvobojenem ozemlju je zadovoljivo, vendar je bojazen, da se v vročih poletnih mesecin ne pojavi epidemija.

Z poslopjem bolnice nismo še popolnoma gotovi, nujno je da bi se monitrala oprema v kopalnici, pa nimamo osebe mehanikarja, kateremu bi se poverilo to delo, tudi z vodo je težavno – peč in banjo za kopalnico imamo pripravljeno, težave imamo v nabavi postelnine, predvsem nam primanjkuje dek, saj jih imamo komaj toliko, da je mogoče pokriti postelje z eno deko, kar je seveda za bolnika vse premalo, tudi z rjuhami je težavno – je začetek v času, ker ni mogoče nabaviti v trgovini , pač pa je bilo to zbiranje v tesni zvezi z ljudstvom, katero je v te nujnosti prav razumelo.

Obisk dr. Peruška mi je v tem delu pripomogel, vendar pa dane obljube, da bom postlal točne podatke o vseh zdravnikih in ostalem osobju: babic, bolnićark in žaščitnih sester, katere se nahajajo na neosvobojenem ozemlju nemorem postlati, vendar bom poskrbel, da bom čimprej zbral in postlal. Z organizacijo zdravstvene službe po okrajih bom takoj začel poročal bom redno vsak teden, tako, da boste imeli točen pregled nad delom dokler nebo to delo gotovo – vse delo bom vršil v tesni zvezi z člani OF okrožnega odbora.

Smrt fašizmu – svoboda narodu!

Za zdravstvei odsek:  Za O O O F/ Notranjsko
sekretar:
Dokumnet nima podpisa

Iz besedila dokumenta lahko sklepamo v kako težkih pogojih je bolnica obstajala in koliko skrajnih naporov je terjalo njeno delovanje.

V kaplaniji, ki jo vidimo sredi slike za župniščem in pred Teličevo hišo, je bila kot rečeno med vojno v pritličju izolirnica za bolnike z nalezljivimi boleznimi, predvsem tifusarje. Pomembno vlogo pri preprečevanju širjenja (pegavega) tifusa so imele razuševalne postaje, ki so bile po navedbah dr. Metoda Mikuža v delu Partizanska saniteta iz leta 1967 razmeščene po vaseh v Loški dolini: Pudob, Dane in Kozarišče, za slednji dve dr. Mikuž navaja datum 20. februarja 1944, delovale pa so tudi zelo učinkovite mobilne razuševalne postaje.

Če se na koncu pomaknemo še v čas nastanka fotografije: takrat je bila v prvem nadstropju kaplanije splošna ambulanta, ki se je šele leta 1961 ali 1962 preselila v novo stavbo zdravstvenega doma na sedanji lokaciji.

Rdeči križ je tudi v Begunjah organiziral tečaj prve pomoči in nege bolnika. Tečaj je potekal ob popoldnevih v zimskem času. Ob koncu tečaja je bila v Cerknici krvodajalska akcija, ki so se je nekatere tečajnice udeležile. Za nagrado so jih kasneje peljali na izlet na Bled. Spremljala jih je učiteljica Ludvika Bavdek.

Fotograf je bil z Bleda, verjetno je fotografije poslal po povzetju.

Viri:

• Valentina Brezec, roj. Kranjec, Bezuljak

Kraj: Bled
Datum: 1955
Avtor: Foto Bled
Zbirka: Valentina Brezec
Skenirano: 14. 7. 2015
Oblika: fotografija

Mati z eno roko varuje najmlajšo, z drugo trdno drži dečkovo roko, ki oklepa cvetočo vejico. Vsi resno zro naravnost v gledalca …

Ohranili so se drobci življenjskih zgodb Nežinih hčerk Ivanke, Francke in Neže. Ivanka se je poročila v Sodražico z možem, ki se je pisal Zajc in je bil od nje starejši 25 let. Tudi on je šel za kruhom v Ameriko, žena je doma rodila hčerko, potem pa se je odpravila za njim. Dolgo in naporno je bilo potovanje, samo po izkrcanju je potovala še pet dni in njena dojenčica je ves čas jokala. Ko je končno prišla do moža, ga je našla tako pijanega, da ni vedel zase … Bilo ji je hudo, da ni vedela kaj bi … Ostala je, ker ji ni kazalo drugega, čez čas rodila še eno deklico in živela naprej svoje trdo in težko življenje. Družina se je vrnila domov, po moževi smrti čez leta pa se je Neža poročila še enkrat z Zalarjem iz Loške doline, s katerim pa ni imela otrok …

Nežina sestra je bila vzela vdovca z Babnega Polja in ko je prišel čas, hišo zapustila nečakinji Neži. Tudi druga nečakinja Francka je živela v Babnem Polju, kjer se je izučila za šiviljo, a je komaj tridesetletna hudo zbolela in kmalu nato umrla … Njena dvojčica Neža se je prvič poročila s sovašačnom z Blok, a ko sta bila v zakonu šele en mesec, so ga Italijani odpeljali na Rab, kjer je umrl. Po vojni se je Neža poročila drugič, imela hčerko in vnuke – pravnukinje z njenim imenom pa ni več dočakala …

Fotografijo je posnel Dragutin Žagar in nanjo napisal ime upodobljene osebe – vsaj ugibamo, da je bil on. Zadnja stran slike je okrašena z motivom krajine z drevesi in oblaki, uokvirjenim z okraski, značilnimi za prelom stoletja.

Slovarček:

• žieseln: lahek stol z naslonjalom
• ješterlah: tlak

Viri:

• Milena Ožbolt, Babno Polje, julij 2015

Kraj: Studenec na Blokah
Datum: okoli 1907
Avtor: Dragutin Žagar
Zbirka: Milena Ožbolt, Babno Polje
Skenirano: 15. 12. 2014
Oblika: fotografija nalepljena na karton

Po drugi svetovni vojni je pošiljala vaščanom pakete z oblekami in drugimi stvarmi. Mislili smo, da je bogata. Ko je leta 1959 prišla na obisk, je povedala, da je bilo v Ameriki težko in si je zelo želela nazaj domov, a »ata niso imeli krave, da bi jo prodali za plačilo poti«. Stvari, ki jih je pošiljala v paketih, je dobila na Rdečem križu.

Obiska Jurjeve tete se jaz ne spomnim, se pa spomni moj brat Janez, kako so grabili: “Nama z Andrejem so tudi rekli, kako to, da ne pečemo paj. Silila sva se namreč jesti kot kamen trda in kot vrisk kisla zelena jabolka. Potem so ga spekli, vendar so ga premalo posladkali, tako da je bil zelo kisel. Od takrat vem, da je paj v bistvu pita.

Jurjeva teta so tudi povedali, da so preklinali hišo, kar se mi je zdelo dokaj nenavadno. Na koncu stavka so rekli ‘daco’. Brešč Štefan, ki se je že učil angleško, je menil, da so hoteli reči that is so. V resnici so kajpak dejali that’s all, kot se pač reče, ko odrasli povedo otrokom, kaj naj storijo”.

No, tudi meni ni bilo takoj jasno, kaj so hotelo povedati s tem, da so preklinali hišo. Potem sem se spomnila, da Angleži za čistiti uporabljajo besedo clean, ki se izgovarja klin.

Ena od teh je goreča domača vas. Z mamo, bratom in sestro so stali na Prévoli in gledali plamene, ki so požirali hiše na Babni Polici. Očeta Jožeta so vojaki odpeljali že prej, njo, mamo, brata in sestro ter ostale vaščane Babne Police pa so zdaj naložili na kamione in odpeljali proti Prezidu in naprej – v internacijo, v neznano. Bratec Tone je imel šest mesecev, sestra Joža dve leti, Veronika, najstarejša, tri …

Naslednja podoba: na poti v internacijo so se ustavili v Gerovem. Neka starejša gospa stoji pred hišo in proseče nagovarja Rihtarjevo mamo: »Dajte meni to punčko, pustite jo tukaj, bom jaz skrbela nanjo in ko se vrnete, jo dobite nazaj!« Mislila je na dveletno kodrolaso Jožico, a mama je rekla: »Ne – kamor grem jaz, gredo tudi moji otroci!«

Ostal je tudi spomin na prvo vožnjo po morju: Veronikin vtis s trajekta je zelo neprijeten– morje je pljuskalo, jih zalivalo in neusmiljeno premetavalo. Še danes se boji vode, tako globoko vanjo se je usedla tista mučna vožnja.

Sestra Joža s skodranimi laski je potem umrla v šotoru na Rabu zaradi bolezni in izčrpanosti. Mama jo je skrivaj imela še tri noči pri sebi. Ko so zjutraj pobirali mrtve po šotorih, je vsakič rekla, da je Jožica nekam šla, deklica pa je mrtva ležala v beli oblekici in čakala očeta, da se bo prišel poslovit od nje, kajti bili so zaprti ločeno moški in ženske, vmes pa je bila mrežasta ograja … Oče, ki je bil na drugi strani mreže, ni mogel do svoje družine, prav tako ne stari oče Andrej, ki je bil v čisto drugem logorju. Oče se je takrat ponoči vendarle nekako pritihotapil do svojih in se poslovil od umrle hčerke; potem so jo odpeljali. Njen stric, očetov brat Franc Mlakar, ki je imel Jožo posebno rad, je pozneje velikokrat pretresen govoril mami: »Ko bi jo bila vsaj pustila v Gerovem! Jaz bi šel po golih kolenih ponjo!!«

Tudi stari oče je bil ves oslabel in sestradan – tudi on je od lakote umrl in za zmeraj ostal na Rabu. Sin mu je zaman skušal pomagati s kakšnim hlebčkom kruha.

Veronika ali Vera, kot so jo klicali, je bila korajžna deklica. Mama je poskrbela, da ni imela uši, ki so bile sicer strahovita nadloga v taborišču in jo uredila kolikor mogoče snažno in čedno. Živahna Verica je veliko hodila naokoli po taborišču in včasih tudi našla kaj užitnega. Takrat so vsi planili vanjo: »Kje si dobila?!« Stražar, ki je s tem veliko tvegal, kajti prepovedano jim je bilo kakorkoli pomagati taboriščnikom, ji je nekoč dal pomarančo, ona pa jo je pograbila in kot veliko dragocenost nemudoma nesla skrit pod blazino v šotor. Isti človek ji je drugič dal tudi štok koruze in spet ga je takoj skrila pod blazino. Mama je imela likalnik na žerjavico in v njem je spekla tisto koruzo, ki so jo potem ostrgali in pojedli. To je bil prav neverjeten priboljšek za tiste razmere.

Veronikine podobe z Raba še kar vstajajo iz pozabe in se nizajo naprej: s sosedom Francetom Troho, Šumradovim, iščeta na smetišču stržine… Prikaže se tudi slika hudega naliva, ko je voda tekla pod šotorom in odnašala vse …

* * *

Iz internacije so se Rihtarjevi vrnili na pogorišče. Veronika je na njem našla le še rokico svoje punčke in svojo šalčko, porcelanasto skodelico z ročajem in lepim ornamentom ob robu, iz katere je potem še dolgo pila. Takrat so šli stanovat h Kordiševim v Viševek, od koder je bila doma njihova mama. Vsak dan je potem – večno v strahu – peljala svoje otroke na vozičku po strmi poti na Babno Polico, kjer so obdelovali njive, da so nekako preživeli. Žalostno so stikali okoli ruševin požgane hiše, da bi le našli še kaj uporabnega. Toda tudi stvari, ki sta jih starša na začetku vojne preudarno zakopala na vrtu, da bi jih ubranila pred tujimi plenilci, ob vrnitvi ni bilo več. Mama je pred vojno imela šivalni stroj in veliko vezene posteljnine – pregrinjal, rjuh, tudi prtov in porcelana. Skrili so tudi nekaj masti, ki je prav tako izginila. Potem so prišli namigi, da imajo mamine stvari nekateri ljudje iz Prezida, tako da se je nekega dne s konji odpravila tja in šla po hišah, kjer je prepoznala svojo lastnino – nekdo je imel pregrinjalo, drugi šivalni stroj … Nekateri so stvari vrnili, drugi so trdili, da so njihove …

Še ena slika iz Veronikinega otroštva: bilo je že proti koncu leta 1944 in oče, ki se je bil peš vrnil iz taborišča, je bil doma, rojena je bila tudi že sestrica Ivanka. Za silo so stanovali pod skednjem. V hlevu so imeli kravo in v svinjaku svinjo, ki je bila zelo krotka in pametna žival. Čutila je, če so se pojavili nezaželjeni ljudje v njeni okolici … Ko so spet prišli vojaki in plenili po vasi, so jo domači skrili in vrata svinjaka zametali s koruzno slamo. Žival je bila dva dni tam brez hrane in vode, ne da bi se oglasila.

Ostal je tudi spomin na drug dogodek v letu 1944, ko so tuji vojaki kriče lovili po dvorišču kokoši in hoteli odpeljati tudi kravo. Takrat se je od nekod pojavila ženska, ki je znala tuji jezik in rekla poveljniku tistih vojakov: » Ali ne vidite, da imajo otroke, pustite jim vendar kravo!« In tisti človek je rekel: »Tudi jaz imam doma otroke!« … Krava je zato ostala pri Rihtarjevih. Mama je skuhala močnik z mlekom za vse in tudi zase, da je lahko dojila malo Ivanko …

* * *

Ko je Veronika z mamo po vojni potovala na Rab, so se vedno znova obujali boleči spomini: “Tukaj sem bila … tukaj se je zgodilo to in to … tukaj je grob naše Jože, tukaj je zakopan stari oče … Mamo so na vsakem koraku polivale solze in z njo je jokala tudi Veronika.

Kraljevina Jugoslavija
Škola za nudilje
Br. 7

GODIŠNJE SVEDOČANSTVO

Bravec Marija, kći Ivana, rođena 1. VII. 1921 godine Ložu, srez Logaški, banovina Dravska, vere rimo-katoličke, svršila je drugu godinu ove škole i pokazala ovaj uspeh:

PREDMETI	OCENA
Ginekologija i akušerstvo	odličan (5)
Kožne i venerične bolesti	odličan (5)
Nervne in duševne bolesti	dobro (3)
Farmakologija	odličan (5)
Zarazne bolesti	odličan (5)
Dečje bolesti	odličan (5)
Higijena	odličan (5)
Praktičan rad:
Ginekologija i akušerstvo	odličan (5)
Odelenje zaraznih bolesti	odličan (5)
Odelenje za dečje bolesti	odličan (5)
Odelenje za očne bolesti	vrlo dobro (4)
Odelenje za grlo, uho i nos	odličan (5)
Zubno odelenje	odličan (5)
Odelenje za kožno-venerične bolesti	odličan (5)
Vladanje	odlično (5)

Že iz spričevala je videti, da so bile takratne zaščitne sestre temeljito izobražene in izurjene. Že res, da niso imele predmetov kot Ustava, RBKO in Statistika, a nabor strokovnih predmetov je bil širok in temeljit: ginekologija in porodništvo, kožne in spolne bolezni, živčne in duševne bolezni, farmakologija, nalezljive bolezni, otroške bolezni in higiena. Opravljale so tudi praktično delo na naslednjih oddelkih: ginekološko- porodniški, infekcijski, otroški, očesni, otorinolaringološki, zobni in kožno-venerični. Ali so imele tudi Knjižico posegov, ki so jih morale med prakso opraviti in dobiti podpis sestre instruktorice, da bi smele k diplomi, pa ni znano. Prav tako ne vemo, kakšno predizobrazbo so zahtevali v Skopju za vpis na Školo za nudilje oziroma negovalke? So imeli sprejemne izpite? Kolikšna je bila zahtevana starost ob vpisu na šolo? Kako se je Marija znašla v tujejezičnem okolju? Kako je shajala s cirilico? Se je vsega naučila že doma ali šele tam, “na licu mesta”? Kako so v pretežno pravoslavnem okolju gledali nanjo kot na katoličanko?

Gotovo ni bilo lahko, a dvajsetletna Marija je bila vzorna učenka. Tudi s sošolkami se je lepo razumela in sklenila prijateljstva, ki so trajala še leta in leta …

Vsakih nekaj let pride teta Anica iz Loškega Potoka – no, zdaj je teta iz Toronta – na obisk v Slovenijo.

Vedno znova jo prosim, naj mi pove, kako je postala izseljenka, ki že sedeminpetdeset let živi v Kanadi. Takole je bilo:

Čedna mlada Potočanka Anica je delala v ljubljanskem Daj-damu, tam, v podhodu Nebotičnika, dokler se s fantom nista dogovorila, da bosta za boljšim kruhom ušla iz države, ki takrat svojim prebivalcem ni dovolila izseljevanja. Najprej je šel februarja 1957 ilegalno čez mejo fant, njegova Anica pa nekaj tednov za njim. Ko je prvič poskusila, so jo miličniki ujeli in zaprli v Mariboru. Dva dni pred sojenjem, ki je obetalo še več zapora, je ušla še enkrat … Če pa bi takrat vedela, da jo bodo vzeli nazaj v službo v Daj-damu, ne bi več bežala … A zdaj je imela v knjižici štampiljko, ki jo je označevala kot prebežnico, kar je bil tedaj kriminal in nihče je s tako oznako ne bi hotel vzeti v službo, morda je niti ne bi smel …

Pri drugem poskusu pobega iz Jugoslavije sta s sojetnico šli v Prekmurje, kjer je bila prijateljica doma in njen brat je Anici pokazal, kod mora prečkati potoček in mejo za njim, da bo prišla v Avstrijo. Spremil jo je do meje in rekel: »Če boš šla tukaj še 100 m naravnost, boš že v Avstriji, če boš šla sem in tja, pa boš prišla nazaj v Prekmurje!« In Anica je šla.

Nekje je ura v zvoniku bila polnoči, bila je trdna tema, ona pa je hodila čisto sama po neznanem gozdu … srhljivo. Prišla je do neke hiše, kjer je vanjo zalajal velik pes in si zato prav blizu ni upala. Nadaljevala je pot in prišla do naslednje hiše, ki je imela nemški napis – po tem je vedela, da je uspela priti čez mejo v Avstrijo. Potrkala je in prosila za pomoč. V tisti hiši je živela stara gospa, ki ni razumela čisto nič slovensko, a ko je videla Anico, vso mokro do kolen in čez, jo je posadila na stol, jo obrisala in osušila, potem dala spat v mentrgo. Tam je Anica prebila svojo prvo noč na tujem. Stara gospa je takoj povedala sinu, da je pri njej neko slovensko dekle in prišel je nekdo, ki je znal slovensko. Pogovarjala sta se kar skozi okno. Zjutraj je tisti človek prišel ponjo in jo peljal na žandarmerijo. Tam so jo zasliševali, in hoteli vedeti, zakaj je šla čez mejo. Po pravici je povedala, da gre za fantom. »Ali ni nobenega drugega fanta tam pri vas?« so se žandarji šalili z lepim dekletom. Tri dni so jo imeli zaprto. Eden od policajev ji je kdaj pa kdaj skrivaj potisnil v roke pomarančo ali kak priboljšek. Potem so Anico odpeljali v logor, kjer so bili zbrani številni prebežniki. Takoj ko je mogla, je sporočila fantu v Linz, kje se nahaja, da bi prišel ponjo, a še preden je dobil pismo, so jo že dali delat h kmetom. Ko je fant prišel po Anico, jo je moral iskati od kmetije do kmetije, saj ni vedel, kje natančno je. Anica pa se je med čakanjem že odločila in tudi dogovorila z drugo begunko, Štajerko Štefko, da se bosta vrnili v Šentilj in potem domov. Dogovorjeni sta bili, da pobegneta v nedeljo, toda – usoda ! – v soboto je Anico našel njen fant in Štefka jo je v nedeljo zaman čakala na dogovorjenem mestu.

Anico in njenega fanta so potem poslali v Asten in tam sta se v lagerju 22. aprila 1957 poročila. To je bil namreč pogoj, da sta lahko skupaj potovala naprej. Iz Bremenhavna sta s švedsko ladjo Skaubryn odplula proti Kanadi. Vožnja je trajala dvanajst dni, a ni šlo vse gladko: ladja se je med vožnjo pokvarila in stali so eno noč in en dan. Anice tega ni bilo strah, edina skrb od tedaj, ki se je zdaj spominja, je bila: »Kaj, če v Kanadi ne bo krompirja!« To je bila do tedaj za Anico osnovna hrana …

Med vožnjo sta Anica in njen mož na ladji spoznala štajersko družino iz Brežic in skupaj so dopotovali v Quebec, nato pa z vlakom v Toronto. Kam pa zdaj? Nikogar niso poznali, nič niso razumeli in tako so najprej kar na kovčkih obsedeli na torontski železniški postaji. Gospa iz Brežic je znala nemško, zato je začela ogovarjati mimoidoče in poskušati, če jo bo kdo razumel. Ob petih popoldne še vedno niso vedeli, kje bodo spali. Takrat pa je sreča prinesla mimo nekega Hrvata, ki je poklical svoje ljudi v cerkvi in neki duhovnik mu je naročil, naj jim pokliče taksi in dal naslov, kamor naj potnike pripelje. Anico in njenega moža so vzeli pod streho neki Italijani, družine iz Brežic pa ne, ker so imeli otroka, majhno deklico …

Anica je bila tedaj noseča štiri mesece, a je takoj po prihodu začela iskati delo, kakor tudi mož in vsi drugi. Čez en teden je že imela službo – izdelovali so umetne cvetlice iz posebnega papirja. Mož je dobil delo le malo pozneje.

Ni bilo lahko – jezika niso znali, nikogar niso poznali in Anica je delala čisto vse, kar je bilo mogoče, da so se prebijali.

Prvega otroka je šla rodit v katoliško bolnico in ko so jo tam sestre spraševale vse mogoče, jih ni razumela popolnoma nič. Večinoma je samo odkimavala, nekoč pa je na vprašanje, ki ga spet ni razumela, odgovorila z »da«. Šele potem, ko je prišel duhovnik in jo obhajal, je doumela, da so jo spraševale, ali želi obhajilo … Takrat je rodila fantka, ki je zdaj star sedeminpetdeset let, čez štiri leta punčko in potem še eno … Naučila se je jezika, spoznala druge slovenske izseljence, se povezala z njimi in pognala korenine v Kanadi.

Ko so bili otroci majhni, je bilo precej hudo. Z možem sta izmenično skrbela za otroke, zato je Anica veliko delala ponoči. Na začetku je bila negovalka, ki je svoje šolarje odpravila k pouku, tekla v službo in bila spet doma, ko so se otroci vrnili. Dolgo je tudi stregla v restavraciji slovenskih lastnikov, ki se ji je reklo Polka Restaurant, potem je delala pri družini slavnega hokejskega profesionalca Tima Hortona, ki je imel verigo restavracij. Še danes ima stike z njegovo najmlajšo hčerko, s katero sta se povezali, ko je imela devet let in je njen oče tragično umrl.

Zelo je povezana s slovensko skupnostjo v Kanadi, kjer se družijo in podpirajo med seboj, a rada se spominja tudi Slovenije, čeprav tu ne bi več mogla živeti – sedeminpetdeset let odsotnosti je le sedeminpetdeset let … Ko se odpravlja v Slovenijo, pravi da gre pogledat domov, a ko se vrača v Kanado, gre tudi domov – dve domovini ima in če kdo kritizira Slovenijo ji ni prav, enako kot ne mara, da kdo kaj reče čez Kanado. Obe državi sta njeni domovini in obe ima rada …