Učenci 2. razreda osnovne šole Grahovo so se slikali pred svojo šolo.

V sredini je njihova razredničarka Ivi Mišič, domačinka z Bločic. Slikanih je 30 učencev, in sicer 16 deklic in 14 dečkov. Ker ni na sliki nobene deklice s kitkami, ugotavljamo, da je bila Tanja Mihevc odsotna. Lahko pa da manjka še kdo drug.

1. vrsta:

• Marija Škulj,
• Slavka Prijatelj,
• Marinka Tornič in
• Anica Švigelj.

2. vrsta:

• Beno Truden,
• Vika Smerdu,
• Breda Čuk in
• Marko Udovič.

3. vrsta:

• Meta Muhič,
• Zvonka Škrlj,
• Elči Novak in
• Mojca Kranjc.

1. vrsta:

• Liljana Casol,
• razredničarka Ivi Mišič,
• Zdenka Zrimšek in
• Stanko Švigelj.

2. vrsta:

• Ivan Cvetko,
• Ivan Modic in
• Stane Funda.

3. vrsta:

• Ida Telič,
• Milenka Vesel,
• Sonja Žnidaršič,
• Rok Slavka in
• Cvetko Brane.

1. vrsta:

• Stanko Turk,
• Drago Lunka,
• Božo Marolt in
• Filip Gantar.

2. vrsta:

• Janez Telič.

3. vrsta:

• Emil Ule in
• Janez Kandare.

Pomemben, čeprav skromen zapis na zadnji strani.

Viri:

• Stane Funda

Kraj: Grahovo
Datum: 1967/68
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Stane Funda
Skenirano: 15. 6. 2017
Oblika: fotografija

Fotografija je bila posneta nekje v Ljubljani, v času snemanja slovenskega filma Vesna leta 1953, saj so vse tri mlade dame sodelovale pri ustvarjanju tega projekta. Prva z leve je Berta Tekavec takrat že poročena Meglič, druga je Metka Gabrijelčič, ki je v filmu igrala Vesno, tretja Hilda Jurečič, prav tako maskerka in kasneje dolgoletna Bertina prijateljica. Avtor je bil najverjetneje fotograf in eden prvih slovenskih kamermanov Franjo Meglič, Bertin mož.

Berta je naše gore list. Kot mlado dekle je bila v Vidovskih hribih dobro poznana, saj sta bila oba njena starša doma od Sv. Vida. Njena mama je bila Ivanka Bavdek, sestra gostilničarja Poldeta Bavdka, Bertin oče je bil Jožef Tekavec, Bahnetov iz Rudolfovega, bil je starejši brat mojega očeta oziroma moj stric. Berta se je rodila leta 1929 v Ljubljani in je bila šesta od devetih otrok. Oče Jožef je bil organist, zborovodja in cerkveni upravitelj, zato so se selili iz fare v faro, kjer so organista potrebovali. Mama Ivanka je bila šivilja. Nazadnje so živeli na Rudniku pri Ljubljani. Njihov najstarejši sin Ludvik je bil ubit na začetku vojne, star 23 let, vsi ostali pa so se izšolali in pridobili zanimive poklice. Berta, njene sestre in brat Zdravko so velikokrat prikolesarili čez Rakitno k Sv. Vidu in tu ostajali kar nekaj dni, ali pa čez počitnice, saj so imeli sorodstva res veliko.

Berta se je izučila za frizerko in kozmetičarko, potem pa se je specializirala za maskerko v filmskih šolah v Beogradu in Parizu. S snemalcem Franetom Megličem se je spoznala ob snemanju filma Svet na Kajžarju in se z njim kmalu poročila. Svojo ustvarjalno pot je začela že pri prvem slovenskem celovečernem filmu Na svoji zemlji leta 1948. Sledili so filmi, Kekec, Tistega lepega dne, Ne joči Peter, Vesna, Kala, Vdovstvo Karoline Žašler, Idealist in še več kot 50 drugih filmov. Njeno delo so visoko cenili in jo vabili k maskersko zahtevnejšim delom kot je bil Winnetou, ter vojna filma Bitka na Neretvi in Sutjeska, v katerih je maskirala Richarda Burtona, Orsona Wellsa in Yula Brynnerja.

Vsega skupaj je kot maskerka ali kreator maske sodelovala pri več kot 200 filmih, tako doma v Sloveniji oziroma v Jugoslaviji, Italiji, Nemčiji in Franciji. Bertini sestri Anda in Vlasta sta bili likovnici, prva litograf in druga slikarka. V Cleveland v Ameriko je prva odšla Vlasta, v sedemdesetih pa za njo še Anda. Obe sta Berti iz Amerike pošiljali kvaliteten material za njeno delo.

Berta Meglič je za svoje delo dvakrat prejela zlato Puljsko areno, nagrado Prešernovega sklada leta 1987 za oblikovanje maske Doktor, Christophoros, Kormoran in Čas brez pravljic. Leta 1997 pa nagrado Metoda Badjure za življenjsko delo. Svoje znanje je prenašala na mlajše na akademiji za gledališče, film in televizijo. Berti je posvečen del postavitve Slovenskih filmskih igralcev v muzeju v Divači.

Z mojo sestrično Berto in njenim možem Franetom smo se nazadnje videli oktobra 2006 v Žerovnici na pogrebu bratranca Zdravka Plosa, kjer je potožila o slabem zdravju. Umrla je dva meseca za tem 26. 12. 2006.

Berta Meglič s svojimi leta 1955. Slika je bila posneta na pokopališču na Rudniku. Verjetno je Frane fotoaparat dal nekomu, da je pritisnil na sprožilec.

Viri:

• Bojana Pravst
• MMC RTV SLO

Prispevek je napisala: Ana Ivančič.

Kraj: Ljubljana
Datum: 1953, 1955
Avtor: Frane Meglič
Zbirka: Bojana Pravst
Skenirano: 7. 6. 2017
Oblika: 2 fotografiji

V šolskem zapisniku enorazredne ljudske šole na Uncu od šolskega leta 1876 do 1879 je navedeno, da šolski okraj obsega vasi Unec (89 hišnih številk), Ivanje selo (39), Slivce (12) in Železnico (11 čuvajnic).

Franc Jager, rojen 2. 4. 1869 (na Vrhniki), je bil najstarejši od osmih otrok, je vstopil v šolo na Uncu 15. 9. 1875. Njegov oče Andrej je bil železniški čuvaj v čuvajnici nad Ivanjim selom, mati pa Katarina roj. Primožič. 30. 7. 1879 je Franc Jager zapustil šolo na Uncu in vstopil v ljubljansko gimnazijo.

Pa si poglejmo še nekaj podatkov o Francu Jagru (1869-1941), povzetih po Slovenskem biografskem leksikonu, Slovenskem čebelarju (2/2011; 10/2004; 2/2015) in Slovenskem narodu 5. avgust 1925.

Franc Jager je bil duhovnik in priznan čebelarski strokovnjak v ZDA v prvi polovici dvajsetega stoletja. Le spotoma naj omenim, da je bil njegov dve leti mlajši brat Janez znan arhitekt, ki ga ob Plečniku in Fabianiju uvrščajo v vrh slovenske arhitekture. Pa o njem kdaj drugič. Povrnimo se k Francu Jagru. Za čebelarstvo se je gotovo navdušil že v šoli na Uncu, kjer je bil takratni nadučitelj Ivan Poženel zagnan in znan čebelar.

Po odhodu z Unca je šolanje uspešno nadaljeval na gimnaziji v Ljubljani, vendar je ob tem boleče občutil zapostavljanje Slovencev in slovenščine. Dva meseca pred končnimi izpiti se je vnel spor med profesorjem – zagrizenim nemškutarjem – in večino dijakov v razredu. Seveda je pravico delil nemškutar, zato je bilo več dijakov iz vrst zavednih Slovencev, med njimi tudi Jager, izključenih iz šole. To je bil seveda hud udarec za številno in revno družino železniškega čuvaja (Rustja, Slovenski čebelar 10/2004). To mu je onemogočilo nadaljnje šolanje in njegovo izobraževanje je viselo na nitki.

Ravno takrat pa je misijonar Janez Metod Solnce iskal slovenske fante za študij bogoslovja v Združenih državah Amerike. To priliko je izkoristil Franc Jager in 6. februarja 1887 z misijonarjem zapustil Evropo in 1. aprila 1887 pripotoval v New York. Bogoslovje je študiral v St. Paulu v državi Minnesota, kot kaplan in duhovnik je deloval v več službah, dokler ni bil leta 1898 premeščen v cerkev sv. Elizabete v Minneapolis, kjer je ostal 10 let in prav tu je pričel čebelariti, vendar je imel težave s prebivalci, ki so se bali čebel (Papež, Slovenski čebelar 2/2011). Leta 1908 se je preselil v župnijo sv. Bonifacij, kjer je po načrtih brata arhitekta zgradil župnišče, dvorano, šolo ter prenovil cerkev. Poleg tega je osnoval čebelarstvo s stotimi panji in osnoval velik sadovnjak. Imel je 5,7 ha veliko kmetijo, na kateri je prideloval skoraj vse, kar je potreboval.

Leta 1913 ga je Svet državne univerze v Minneapolisu izvolil za prvega profesorja čebelarstva. Kot profesor je imel več možnosti za razvoj čebelarske stroke, za organizacijo čebelarskega raziskovalnega dela, za čebelarsko podjetništvo. Pozneje je postal predstojnik oddelka za čebelarstvo, vodja kmetijske poskusne postaje in svetovalec na kmetijskem ministrstvu. Kot gostujoči profesor je predaval tudi na univerzi v Regini v Kanadi. Ves čas je predaval, vodil tečaje in spodbujal državljane k čebelarjenju, češ da to omogoča tako dobiček kot tudi zadovoljstvo.

Leta 1917 ga je ameriška zvezna vlada kot predstavnika ameriškega Rdečega križa napotila na solunsko fronto, dobil je čin majorja v ameriški armadi.

Leta 1919 se je vrnil v župnijo sv. Bonifacij, kjer je opravljal pastoralno delo, se ukvarjal s čebelarstvom in s pomočjo brata arhitekta (ki je v ZDA prispel leta 1902) gradil tudi cerkve.

Ukvarjal se je tudi s selekcijo čebel, leta 1924 je po vsej Minnesoti razposlal okrog 700 matic. Pripravljal je tudi izobraževalne radijske oddaje o čebelarstvu.

Zadnja leta je Franc Jager zime skupaj s čebelami preživljal v kraju Alexandria v toplejši Lousiani na jugu ZDA, kjer je 30. januarja 1941 umrl.

Na sliki je stran iz šolskega zapisnika za šolsko leto 1877/78, ko je Franc Jager obiskoval tretji razred.

Ko pogledamo v zapisnik vidimo, da ima le del učencev ocene iz nemškega jezika. Sodim, da je bilo takrat učenje nemščine prepuščeno učencem, oziroma staršem.

Ocenjevanje je bilo opravljeno štirikrat v šolskem letu. Ocene Franca Jagra so kar lepe, le pri nemškem jeziku in občasno pri zemljepisju in zgodovini ter petju so bile malo slabše.

Viri:

• Slovenski čebelar v Ameriki, Slovenski narod, 5. avgust 1925.
• Karel Rustja, Drobci o čebelarstvu in železnici, Slovenski čebelar 10/2004.
• Marjan Papež, Franc Jager – duhovnik in priznani čebelarski strokovnjak v ZDA v prvi polovici 20. stoletja, Slovenski čebelar 2/2011.
• Andrej Šalehar, Slovenske čebelarske knjige in tiski do leta 1945 ter čebelarska knjižnica Franca Jagra, Slovenski čebelar 2/2015.
• Jager Francis (1869-1941) Slovenski biografski leksikon – spletna stran

Kraj: Unec
Datum: 1877/78
Avtor: –
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 25. 5. 2017
Oblika: kopija dokumenta Zgodovinski arhiv Ljubljana

To je slika poroke iz daljnega leta 1934. V albumu moje tete se je znašla zato, ker je godec na sliki njen oče (moj stari oče) Anton Hiti – Grubenški iz Osredka. Poleg harmonike, ki jo ponosno razteguje, padejo v oči še njegovi zloščeni škornji. Glede na to, da je bil šuštar, si jih je gotovo naredil sam.

Poročna slika je nastala pred s slamo krito hišo na Mramorovem. Svatje so lepo oblečeni in na prsih imajo pripete nekakšne rožice. Nevesta ima poleg šopka rož tudi venček v laseh. Prav tako ima venček in šopek njena spletenka. Na ženinovi desni pa je njegov tovar’š. Verjetno so imeli tri kočijaže, saj v prvi vrsti vidimo tri gajžle za priganjanje konjev.

Teta mi je zaupala pretresljivo zgodbo o tej nevesti. Nevesta Marija Zalar je prišla v Osredek iz trojiške fare, iz Mramorovega. Poročila se je z Alojzem Milavcem iz Osredka. V zakonu se jima je rodilo šest otrok. Komaj 41-letnega moža ji vzame vojna in ostane sama s šestimi otroki in požgano domačijo. Po vojni se poroči še enkrat in vzame brata pokojnega moža, Janeza Milavca. In potem rodi še šest otrok. Skupaj je ta nevesta rodila 12 otrok. Prava super mama!

1. vrsta:

• nevestin brat Jože Zalar,
• kočijaž je ženinov brat Tone Milavec in
• godec Grubenški Anton Hiti.

2. vrsta:

• Zidanski: hči Mima, mama Marjeta in oče Andrej,
• v naročju ima nevestinega polbrata Alojza.
• Nevestina spletenka je njena sestra Lojzka Zalar in
• nevesta Marija Zalar.

3. vrsta:

• nevestina prijateljica – služkinja iz vasi,
• ženinova sestra Pepa Milavec in
• nevestina teta Francka, ki je dočakala 101 leto.

1. vrsta:

• Bangalov Mirko,
• kočijaž Jožkov France in
• še en kočijaž, nevestin brat France Zalar.

2. vrsta:

• ženin Alojz Milavec,
• njegov tovar’š Intihar Tone – Krnč,
• nevestina mačeha Marija,
• nevestin oče Janez in
• Bangalova: botra Nana in mož Tone (starša Mirkotu v prvi vrsti).

3. vrsta:

• Ančka Intihar – Krnča, sestra ženinovega tovar’ša,
• Možakova – nevestina prijateljica, ki je rodila 10 otrok,
• Aleksov Tone iz Mramorovega,
• soseda Gorpična Micka in
• prijatelj, ki je bil za hlapca.

Gospa Slava Žnidaršič je hči neveste iz prvega zakona in je pomagala pri prepoznavanju svatov.

Slovarček:

• šuštar: čevljar
• spletenka: nevestina priča na poroki
• tovar’š: ženinova priča na poroki
• gajžla: lesena palica s privezano vrvjo, za priganjanje živine

Viri:

• Marija Obreza
• Slava Žnidaršič

Kraj: Mramorovo
Datum: 1934
Avtor: neznan
Zbirka: Danica Červek
Skenirano: 20. 9. 2016
Oblika: kopija fotografije

Legitimacijska dvolastniška karta, ki je veljala na obmejni coni Italija-Jugoslavija v kraju Unec, je bila last Andreja in Janeza Bebra, očeta in sina v obmejnem kraju Unec. Karte je izdajala carinarnica I. reda na Rakeku, Kraljevina Jugoslavija. Karta Andreja in Janeza Bebra je bila izdana 15. 3. 1940 in je veljala eno leto do 30. 6. 1941. Karta se izdaja za mejne prehode Rakek, Unec – Hazberg, Planina, Malni, Zelše, Škpce, Kačja vas. Poleg Andreja Bebra velja tudi za družinskega člana sina Ivana, starega 37 let.

Imetje v obmejni coni je gozd 3,5 ha. Živina: 2 vola stara po štiri leta eden črn in eden pšeničen. Orodje (alat): sekire dve, žaga ena, cepin dva, verige šest. Pričakovani proizvodi v enem letu: seno 40 ton, stelja 60 voz, drva 30 kub m. Karta je izpolnjena samo v srbohrvaškem jeziku, dnevni prehod pa v italijanskem in srbohrvaškem, slovenščine ni zaznati nikjer.

Tako natančno so imeli kmetje z Unca izpolnjen popisni list za pot v svoj gozd ali senožet, ker se je zgodilo, da je bilo ¼ parcele v Jugoslaviji in ¾ v Italiji. Vendar so se kljub strogosti na meji Unčani znašli. Tast mi je pripovedoval, kako je tja čez vozil skrbno skrit šnopc in maslo, nazaj pa po celo vrečo riža ali makaronov. Seveda je moralo biti to skrbno skrito na vozu, menda je imel dvojne deske v podu, saj so cariniki z ostrim predmetom prešpikali voz in ugotavljali, če je vse, kot mora biti. Ko sem jaz prišla na Unec, so me spraševali, kako se bom prilagodila kraju, saj so Unčani rojeni z ekonomsko fakulteto. Znano pa je, da smo Hribci rojeni z malo maturo, tako, da sem se kar hitro vklopila.

Verjetno je prav tako počel in švercal robo tudi Janez Beber, Čebavsov Žan, zakaj ne, saj je imel doma veliko družino pa tudi pot čez mejo skoraj vsak dan. Janez Beber je vozil seno celo v Trst. Imeli so velik voz, ob straneh je Janez pritrdil deske, da seno ni padalo na tla in tako ga je imel na vozu do tisoč petsto kilogramov. Pot je bila naporna in težka, dogodivščin pa zvrhan koš. Pri Čebavsovih so imeli 8 m dolg voz, ta je bil za »dolge proge«. Nam ga je Janez Beber enkrat posodil za v Planinski log po seno. Iz Loga je bila pot strma in ovinkasta en par volov ta velik voz ne bi speljali. Zato smo pripregli dva para volov, Hreščakove in Podbojeve. Na prvem ovinku je kolo tega dolgega voza zlezlo čez škarpo in voz z enim parom volov se je prevrnil nekaj metrov pod pot, drugi par volov je ostal na poti in vse skupaj držal na sebi. Moški, ki so delali na sosedovi senožeti, so zgornje vole spregli, voz in en par volov pa je padlo do tal. To je bilo grozno videti. Živini razen nekaj bušk ni bilo nič, voz pa je bil ves razlomljen. Ampak Čebavsov stric je mirno rekel »Ja popravit ga bom mogu, sej imam suh les prišparan za ta namen, sam da ni kaj hujšga«.

Pravzaprav je Žan imel vse, kar si človek lahko želi. Veliko kmetijo, pridno, dobro in skrbno ženo, veliko otrok, pa tudi let si je nakopičil kar 94. Pa vseeno mu življenje ni prizanašalo. Doživel in preživel je tri vojne in še obvezno oddajo po drugi svetovni vojni. Janez Beber – Žan je za Kmečki glas v letu 1992 povedal takole: Potem je prišla nad kmeta spet huda ura. Ja, prestali smo jo. Vsako leto smo morali dati po enega vola za obvezno oddajo, ne vem več koliko lesa, pa prašiča ali celo dva, krompir, mast. Iz 14 glav živine smo morali zmanjšati na 6. Ne vem, kako bi imenoval te hudiče in kako naj bi jim človek rekel. Na vprašanje novinarja kaj mu pomeni svoboda? Svoboda po drugi vojni je bila bolj malo naša. Sploh pa za kmečkega človeka, ki so ga hoteli uničiti. Zdaj, ko smo v samostojni državi Sloveniji je prav, da smo sami. Prej pa je bil hudič. Jugoslovansko svobodo smo drago plačevali še pred nekaj leti. Svoboda po drugi vojni je pustila spomenike v gozdu, v hlevu, v kašči, na polju …

Tako je izkusil življenje Janez Beber z Unca. Z ženo Ivanko sta bila poročena več kot 55 let in doživel je 94 let.

Prispevek je napisala: Ana Ivančič.

Kraj: Unec
Datum: 1940
Avtor: –
Zbirka: Olga Beber
Skenirano: 7.6.2017
Oblika: dokument

Sliki predstavljata manjšo ” betonsko veselico” pred Klemenovim kozolcem v Cerknici, ki jo je posnel Štefan Bogovčič, ki je slučajno prišel mimo.

Včasih so ljudje vso opeko za izdelavo hiše naredili sami doma. Največkrat so v peskokopih sami nakopali tudi ves potreben pesek. Tako so tudi pri Klemenovih leta 1975 začeli z izdelavo betonske opeke za novo hišo. Imeli so mešalec za beton in stiskalnico oziroma model za izdelavo betonske opeke. Zbrali so se dela vajeni možakarji in delo je kar samo steklo.

V takih trenutkih so si med seboj pomagali svojci, sosedje in prijatelji. Spredaj na levi strani v karirasti srajci vidimo Alojza Obrezo – Cibkovega in na desni Marjana Knapa, kako polnita mešalec. Cibkov Lojz je bil njihov sosed v Dolenji vasi. Zelo rad je hodil pomagat ljudem, ki jih je cenil. Če pa je ob tem dobil še kašen kozarec vina, je bil pa sploh zadovoljen. Desno za mešalcem, v svetlejši majici in z lopato v roki je Ivo Knap, za njim v vratih pa Vanja. Zadaj vidimo še dva, ki sta verjetno delala s stiskalnico, v katero so dali beton, ga dobro potlačili, stisnili in nato previdno, s podlago, odložili opeko na prostor, kjer se je sušila. Kdo sta ta dva nismo povsem prepričani, vendar je levi lahko Marjanov bratranec Jože Čenčur in desni Jože Kebe – Štefetov. In tako so delali vsako popoldne po službi, do trdne teme, kar nam potrjujejo tudi močne sence prečnikov kozolca.

Pa še en spomin vezan na Cibkovega Lojza. Ukvarjal se je z izdelavo lesenih stvari za domačo rabo, od pletenja košev do izdelave lestev. Ko je izvedel, da bosta Marjan in Vanja začela graditi hišo, jima je takoj prinesel v dar leseno kištico za cveke, dve leseni kozi in lestev v obliki črke A, saj je dobro vedel, kaj bosta potrebovala. Kištico za cveke imajo pri Knapovih še danes.

Slovarček:

• kištica: lesen, zabojček z ročajem in pregradami
• cveki: žeblji
• koze: zidarske stolice

Viri:

• Vanja in Marjan Knap

Kraj: Cerknica
Datum: 1975
Avtor: Štefan Bogovčič
Zbirka: Zlatko Bogovčič
Skenirano: 12. 11. 2013
Oblika: 2x negativ 6×6

 Le kdo bi vedel, kjer je fotografija nastala. Po avtomobilih v ozadju sodeč prav lahko kje v Združenih državah Amerike. Na fotografiji je Lojze Zbačnik najverjetneje s sodelavcem.

Naš stric Lojze ni imel svojih otrok, imel pa je nečakinje in nečake. Najbolj smo bili njegovi trije Hrbčanovi (Vilma, Vinko in Mirko). Pri nas je imel stalni naslov bivanja in z nami je hote ali nehote moral preživeti kakšno uro dopustniškega časa.

Živeli smo v vasi pod Bloščkom in naš svet sta bila gmajna in gozd. Lojze je želel, da postanemo malo bolj svetovljanski. Ugotovil je, da si velikosti ladje ne znamo predstavljati. Dolgo je obljubljal, da nam jo bo pokazal. A kaj, ko ni imel vozniškega izpita, prometne povezave z Blok so bile le enkrat ali dvakrat na dan v Ljubljano in včasih do Postojne. Ladja je bila zasidrana včasih celo v Italiji. Za Lojzeta je bilo to doma, za nas pa na koncu sveta.

Zgodilo se je, da je ladja nekaj dni stala v pristanišču na Reki, kjer je čakala mornarje, da se spet odpravijo na plovbo. Lojzetu se je porodila nora misel, da preden odide, tri bloške otroke odpelje na strokovno ekskurzijo. Sredi neke poletne noči nas je prebudil. Noro za tiste čase. Zunaj taksi, še sanjali nismo o taki vožnji. Z njim smo odšli vsi trije otroci in njegov oče Matevž, naš stari ata, kajti nazaj smo morali brez Lojzeta.

V avtu smo napol spali, in ko je sonce pokukalo v novi dan, smo zagledali obrise tovorne ladje Ljutomer. Imel je ravno toliko časa, preden je ladja odplula, da nam je razkazal vse prostore. Videli smo motor ladje v podpalubju, kapitanovo kabino s krmilom in radarjem. Za tamale Bločane je bil to povsem nov svet. Dedek je že potoval nekoč v Ameriko s »šifom«, kakor je imenoval tudi to ladjo.

Po ogledu nas je Lojze odpeljal v svoje »stanovanje«, sobico, kjer je preživljal mirne in včasih zelo burne dneve na velikem morju. Postregel nam je z zajtrkom. Tudi to je bilo nekaj posebnega, saj zjutraj nismo bili navajeni take hrane. Salama pa sir sta bila za bloške otroke priboljšek na kakšen poseben dan.

Spoznali smo njegove sodelavce mornarje, ki so vsi imeli zelo dolge lase spletene v kitke. Bila je neka nora stava in tako so »morali« po svetu s takimi frizurami.

Po naši ekskurziji je Lojze odpotoval. Lahko, da ga je ravno takrat nekdo fotografiral na drugem koncu sveta.

Z bratom sva to zgodbo pripovedovala jeseni v šoli, ko smo morali predstaviti zanimivo počitniško zgodbo. Učiteljica Brona je bila navdušena, saj je tudi ona zelo dobro poznala Lojzeta.

Prispevek je napisal nečak Mirko Zbačnik.

Kraj: neznan
Datum: neznan
Avtor: neznan
Zbirka: Vilma Dobrin
Skenirano: 5. 6. 2017
Oblika: fotografija

Učenci v Grahovem so se v tretjem razredu slikali dvakrat. Tukaj so se slikali kar v svojem razredu in drugič še zunaj pred šolo.

Po oblačilih sklepamo, da je bila ta slika narejena v jeseni oziroma pozimi. Slikali so jih v razredu in fotografa pač lahko le ugibamo. Z njimi se je slikal tudi razrednik Franc Petrič. Po risalnih listih in barvicah na mizi predvidevam, da so bili sredi likovnega pouka. Na okenski polici sta vidni dve posodi z rožami. Le kdo jih je zalival?

Prva vrsta:

• Zvonka Škrlj,
• Elči Novak,
• Tanja Mihevc,
• Vika Smerdu,
• Ivan Modic in
• Slavka Prijatelj.

Prva vrsta:

• Anica Švigelj in
• Zdenka Zrimšek.

Druga vrsta:

• Mojca Kranjc in
• Sonja Žnidaršič.

Tretja vrsta:

• Drago Lunka,
• Stanko Turk,
• Božo Marolt in
• Emil Ule.

Četrta vrsta:

• Brane Cvetko,
• Stane Funda,
• Ida Telič in
• Janez Telič.

Prva vrsta:

• Prvi spodaj desno je Ivan Modic.
• Liljana Casol,
• Slavka Rok,
• Meta Muhič in
• Breda Čuk.

Druga vrsta:

• Marija Škulj,
• Romana Kovač,
• Marinka Tornič in
• razrednik Franc Petrič.

Tretja vrsta:

• Jože Švigelj in
• Stane Švigelj.

Četrta vrsta:

• Ivan Cvetko in
• Marko Udovič.

Viri:

• Romana Strle
• Marija Kraševec
• Breda Kebe
• Stane Funda

Kraj: Grahovo
Datum: 1968/69
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Romana Strle
Skenirano: 22. 11. 2016
Oblika: fotografija

Slavko Ivačič, ki je bila operirana na kolenu, so slikali v bolniški sobi v Valdoltri skupaj še s tremi sotrpinkami. Zanimivost te fotografije je, da je bilo vsem trem dekletom ime Slavka. Skrajna desna je sestra, ki pa se je imenovala drugače. Kako, se Slavka ni spomnila. Ve pa, kako zelo boli koleno in vem tudi jaz.

Še pred Solzicami je bila neka druga zgodba o delavki na farmi »Pri ranjenem kolenu« imenovani. Grabili smo seno, pa ni bilo pod Rožnato planino in še daleč od tega, da bi si pela od veselja in radosti. Ata je vedno rekel, da trapasto grabim, ker sem hodila rikverc, ampak meni je bilo tako lažje. Mama ni rekla nič. Zaradi nje bil lahko tudi po kolenih, samo da bi grabila. Torej grabili smo seno na njivi pod vrtom, ostali normalno, jaz rikverc in kar naenkrat mi je zmanjkalo tal pod nogami, konkretno le pod levo nogo. Z njo sem namreč stopila v luknjo jaška od vodovoda, ki pelje čez našo njivo. Jašek še nikoli ni imel pokrova, še danes ga nima, 23 let po tistem. Sreča je le, da sedaj grabijo strojno. Ker ga nisem videla in čeprav je bil tam že najmanj dvajset let, nisem niti pomislila nanj, sem stopila vanj z vso težo in v vso globino. Zakričala sem in naslednje, česar se spomnim je, da je bil ata že skoraj doma, ker je šel po traktor, da me bo peljal domov.

Sem trmasta Notranjka, in če glih tam crknem, se ne dam. Grabila sem naprej in ob vsakem prestopu sem se oprla na grablje, ker je koleno bolelo kot sto hudičev. Naslednje jutro je bilo tako, kot da mi je nekdo vanj stlačil celo melono. Je bilo treba k zdravniku, ki me je poslal v Ljubljano na pumpanje vode. Na urgenci sem se načakala k ena mona, dokler ni prišla mimo sestra bratrančevega prijatelja, ki me je v Ljubljano peljal, in potem sem bila takoj na vrsti. Po pumpanju so me poslali v mavčarno. Tam je delal en Rakovčan in sem bila spet takoj na vrsti. Oba hkrati sva rekla: »Kaj pa ti tukaj?« Pa sem mu povedala in on meni tudi – da mi bo dal longeto od riti do gležnja. Na vprašanje, če se heca, je rekel da ne, ker sicer ne bom počivala. Pa sem počivala in še savno sem imela zastonj. Ko ima hudič mlade, jih ima veliko. Bilo je poleti, zunaj 34 stopinj, mi pa smo obnavljali fasado in zato so bila vsa okna zadihtana s polivinilom. Finska savna je hladilnik proti temu, kar je bilo v moji longeti. Voda mi je tekla ven. Pa sem tudi to preživela. Zaradi enomesečnega lenarjenja so mišice atrofirale in še nekaj mesecev sem krevsala okrog po svetu. Še danes imam na levi nogi manj mišic kot na desni. Špeha je pa na obeh enako.

Slavka Ivačič

Še dve Slavki in medicinska sestra.

Kraj: Valdoltra
Datum: 1964
Avtor: neznan
Zbirka: Slavka Ivačič
Skenirano: 12.1. 2017
Oblika: fotografija

Zakaj se kraju, kjer je nekoč stala ta hiša, reče Jermendol, obstajajo vsaj tri razlage. Poleg tiste o jermenu, ki so ga furmani na vrhu klanca lahko dali dol, ko so po forajtanju odpeli priprego, imajo Babnopoljci še drugačno: v njihovem govoru predmetu, ki je rumen, rečejo, da je remen in na tistem kraju, ki se mu zdaj pravi Jermendol, je nekoč raslo veliko rumeno cvetočega rastlinja, zato so ga poimenovali najprej Remen dol, iz tega pa je nastal Jermendol, kakor se je po izročilu imenovalo tudi prvotno naselje na današnjih babnopoljskih Zavodih, ki so ga do tal požgali Turki … Tretja razlaga tega imena se nanaša na priimek Jerman, ki izhaja iz imena Jernej, iz njega pa naj bi nastal Jermendol.

Jermendulcova hiša je stala na vrhu Tarjavga klanca ob državni cesti, ki pelje proti Babnemu Polju in naprej na Hrvaško. Pred sabo severovzhodno na hribu je imela Dolenje Poljane s kapelo Žalostne matere božje, malo desno in še više Gorenje Poljane s cerkvijo sv. Andreja, za hrbtom pa Babno Polico s svetim Antonom Praščarjem in njegovimi zgodbami. Tu je popolna samota, okoli in okoli je gozd in le toliko čistine, da si posadiš krompir in prerediš živinče in prašiča. Morda je bilo včasih drugače, saj so tukaj imeli košenine Viševljani in med njimi tudi Jernusova družina. Na svojem je z gradnjo hiše začel ded zadnjega gospodarja okoli leta 1910, pomagala pa je vsa družina. Zgradili so hišo do podstrehe, a se je Josip Plos potem vanjo vselil šele po letu 1920. Vmes je bila vojna, v kateri je bil udeležen tudi on kot avstro-ogrski vojak in pozneje ruski ujetnik. Ali je postal tudi ruski vojak, ni znano, a v nekdanjem Muzeju ljudske revolucije v Ložu je bila nekdaj razstavljena fotografija, na kateri je bil slikan v ruski vojaški uniformi. Bil je tudi dve leti in pol v Ameriki, a ni znano, kje in kaj je delal. Pozneje si je poškodoval hrbtenico in postal invalid. V petdesetih letih prejšnjega stoletja je dobival invalidnino, ki je znašala natanko toliko kot njegovi stroški za cigarete v štirinajstih dneh.

No, Josipu so še pred vselitvijo v novo hišo poiskali tudi nadvse delavno in sposobno ženo in posel z gostilno, kmetijo in gozdom je lahko stekel. Jermendulcova mama je bila ena od tistih žena, ki so podpirale tri hišne vogale in še četrtega, kadar je ni nihče gledal … Lačni in žejni furmani, ki so malodane v procesiji tovorili hlodovino iz bližnjih in daljnih gozdov ter rezan les z Milanovega vrha proti železnici na Rakeku, so se radi ustavljali tam, če drugega ne, vsaj na geruš, ob nedeljah in praznikih pa so prihajali gostje iz bližnjih vasi. Za binkošti se je v Jermendolu vsako leto plesalo, pilo in praznovalo za nikdar pozabit. Temu se je reklo lcenc v Jermendolu. (Neznana beseda lcenc me provocira, ker ji kot nestrokovnjak ne najdem smiselne razlage. Je morda povezana z izrazom licenca, ki pomeni dovoljenje ali nekaj takega in je tu zato, ker je gostilničar moral imeti posebno dovoljenje za dogodek, kot je bil binkoštni ples?)

Kot rečeno: v Jermendolu je bilo na praznične dni zbirališče mladine z Babne Police, obojih Poljan, Babnega Polja in še od kod, tam so se ustavljali furmani, popotniki in romarji. Romarji so se nemara tam ustavili tudi, ko so šli na Gornje Poljane molit k sv. Andreju za dež … ne, ne – ne bo držalo, tisto je bila procesija in ta se v gostilni zagotovo ni ustavila, zato pa jih je sv. Andrej takoj uslišal in poslal dež, tako da so bili romarji na poti v dolino včasih že mokri. Tako trdi ljudski glas.

Čudo je, da Jermendulcova hiša med drugo svetovno vojno ni bila požgana kot oboje Poljane in Babna Polica. Jo je otel status javnega prostora, kar je kot gostilna nedvomno bila, in pa lega ob pomembni cesti, kar je pomenilo izpostavljenost in lažji nadzor – ali to, da so se njeni prebivalci za nekaj časa umaknili v Viševek in je bila prazna?

Velika in trdna hiša je to nekoč bila, zdaj pa že nekaj let ni več sledu o njej. Ta posnetek, ki ga hrani Milan Troha z Babne Police, je najbrž nastal nekje v šestdesetih letih, saj je na njem tudi moped tedanjega gospodarja Viktorja, pred vrati v klet ali hlev pa manjši voz s hrbtí za prevažanje gnoja in okopavin za skuho. Za boljšo orientacijo živine namenjena bela obroba vrat v pritličju namiguje, da je šlo najbrž za hlev … Ob skednju slonijo ostrnice, drevesa pa so olistana. Je slika nastala spomladi, ko so vozili gnoj ali na jesen, ko so šli s hrbti na njivo po peso, repo in korenje?

Po drugi svetovni vojni v Jermendolu ni bilo več žernadarjev iz Viševka, ki so med obema vojnama opravili vsa obsežnejša dela na tej domačiji, kot sta košnja in drvarščina. S sabo so vsakič vzeli tudi Potoškinega plajzarja, da jih je zabaval, saj je bil poln domislic, dovtipov in zabavnih zgodb, delati pa ni mogel, saj je imel od rojstva pohabljene noge. Od tod najbrž tudi njegov vzdevek plajzar, ki namiguje, da je lahko le plezal … Kako kruto in hkrati veličastno je, da je kljub pohabljenosti – najbrž včasih za vsako ceno – zabaval druge in v tem mogoče našel celo smisel svojega obstoja.

Ne morem se načuditi, kako premišljeno, pa vendar s tveganjem so postavili to hišo – tako daleč od najbližje vasi, dobesedno sredi gozda. Lokacija spominja na druge samotne domačije v naših krajih kot je Perkos pri Grahovem ali hiša pri Pri Varhu nad Gornjim Jezerom, – podobna zunanjost, položaj, dejavnost, samota … Koliko dela so imeli Jernusovi tiste čase v Jermendolu, da so nakopali in navozili pesek, posekali in stesali les, nakopali kamenje, pripeljali opeko, postavili hišo, pozneje napravili še njivico, gredo in vrt … Prej tam ni bilo ničesar, saj je šla stara poštna pot čez Babno Polico, ker je bilo bolj na odprtem in ne tako vabljivo za cestne razbojnike in roparje kot tukaj … Ta lokacija pa je z novo cesto postala res strateška: točno na sedlu, ko se pot iz Loške doline na koncu Tarjavga klanca zravna proti Babnemu Polju in točno na križišču poti med Gornjimi Poljanami in Babno Polico na drugi strani – zdaj se to morda ne zdi pomembno, a so bile tudi te hribovske vasi včasih še kako vitalne.

Jermendol, ki je – čeprav kake štiri kilometre stran od vasi – nosil hišno številko Podgora 28, po drugi sv. vojni pa 30, je tudi skorajda edina točka, iz katere je mogoče videti Dolenje Poljane in obratno. Za Dolenje Poljane menijo, da so nastale podobno kot Klance v Turških časih iz obrambnih oziroma obveščevalnih razlogov. Naj bo kakor hoče, bili so si bližnji sosedje, čeprav to pomeni nekaj kilometrov po poti … Kdo pa si je izmisli tisto zbadljivo zgodbo o turških časih, ko naj bi Poljanci skrili svojo vas pred Turčini kratko malo tako, da so jo prekrili z vejami, češ – kakšna vas je sploh to bila …

Hiše ni več, samo nekaj sadnih dreves še stoji in nekoč obdelane njivice so postale travniki. Prav čudno se mi zdi zdaj tam; tako samoumevna je bila tista hiša, kot da je tam od nekdaj, zrasla iz plitve zemlje in skal pod njo, vsa zlita z gozdom. Samo duhci številnih furmanov, popotnikov in obiskovalcev se zdaj še sprehajajo tam okoli … tudi duh kakšnega vojaka … kot tisti, ki ga je srečal stari Jevan, ko se je ponoči peš vračal iz Pudoba in se ga tako prestrašil, da dva dni ni prišel k sebi … Ampak tisto je že druga zgodba.

Vse, kar je najbolj pomembnega, zvemo iz besedila na zadnji strani: “Hiša v Jermnedolu, kjer je bila pred II. sv. vojno še gostilna ‘Josip Plos’, zgrajena približno leta 1910.

Lastnik slike: Troha Milan, Babna Polica “

Podatke je skrbno zapisala Fani Truden

Slovarček:

• hrbtí: snemljive deske na vprežnem vozu, ki oblikujejo korito za tovor
• skuha: v (parnem) kotlu (brzoparilniku) skuhana hrana za prašiče (slabši krompir, korenje, pesa, repa, razno listje in zelenje). Ko je to kuhano, zmečkano in so dodane pomije, mogoče otrobi ipd., je to obluoda.
• za nikdar pozabit: nepozabno
• geruš: merica žganja

Viri:

• Fani Truden, Stari trg, junij 2017, ustno
• Sonja Lipovec, junij 2017, pisne opombe k osnutku prispevka
• M. Ožbolt: Andrejeva stopinja, Kmečki glas, LJ., 2004

Kraj: Jermendol
Datum: 1960
Avtor: ni znan
Zbirka: Milan Troha
Skenirano: 22. 3. 2017
Oblika: fotografija

Na stopnišču na vzhodni strani cerkve so se slikali prvoobhajanci z župnikom Vojkom Seljakom.

Evharistija, imenovana tudi obhajilo ali Sveta večerja ali Najsvetejši oltarni zakrament, je eden od najpomembnejših krščanskih zakramentov. Je sestavni del maše in ga praviloma podeljuje duhovnik. Podelitev zakramenta je sestavljena iz dveh delov:

– Posvetitev kruha in vina (povzdigovanje), nad katerima moli duhovnik posvetilno molitev: »Na večer, preden je bil izdan, je Jezus vzel kruh, se ti (Bogu) zahvalil, kruh razlomil, ga dal svojim učencem in rekel: »Vzemite in jejte od tega vsi. To je moje telo, ki se daje za vas.« Prav tako je vzel kelih z vinom, se ti zahvalil, ga dal svojim učencem in rekel: »Vzemite in pijte iz tega vsi. To je kelih moje krvi, nove in večne zaveze, ki se za vse preliva v odpuščanje grehov. To delajte v moj spomin.«

– Obhajilo vernikov – duhovnik ponudi vernikom koščke kruha (hostijo) z besedami: »Kristusovo telo«. Lahko jim ponudi tudi vino z besedami: »Kristusova kri«. Obhajilo s kruhom in vinom se imenuje obhajilo pod obema podobama. Če verniki prejmejo samo eno od tega, pa obhajilo pod eno podobo. Rimsko-katoliška cerkev praviloma podeljuje le obhajilo pod eno podobo, razen izjemoma, na primer pri cerkveni poroki.

Malo verske vzgoje ne bo nikomur škodilo.

• Sprednja vrsta: Magda Ileršič, Zdenka Bauman, Tinca Ivančič.
• Za dekleti: Tone Debevec in Ivan Steržaj.
• Tretja vrsta: Zofke Steržaj, Ivanka Ileršič, Joža Kugonič.
• Zadaj: Jelka Matičič, neznan, Andrej Dolgan.

• Dekle spredaj: Milena Pirman.
• Za njo neznan fantič, desno od nje Lado Frelih.
• Zadaj: Franc Kraševec, Slavka Ivačič, Ivančič – Uglov.
• Župnik Vojko Seljak.

• Spredaj: Irena Baraga-Beričičeva.
• Zadaj: Alenka Strohsack, neznani ministrant, Slavko Mesesnel, tudi ministrant.

Viri:

• https://sl.wikipedia.org/wiki/Sveta_evharistija

Kraj: Rakek
Datum: 1950
Avtor: neznan
Zbirka: Slavka Ivačič
Skenirano: 12. 1. 2017
Oblika: fotografija

Prireditev ob stoti obletnici Cankarjevega rojstva v kinodvorani Cerknica 21. maja 1976.

Ivan Cankar, rojen 10. 5. 1876 na Vrhniki, eden najuspešnejših slovenskih pisateljev in eden izmed tvorcev slovenske moderne. Tudi v Cerknici so se leta 1976 ob 100-letnici rojstva, poklonili našemu največjemu mojstru slovenske besede. V takratni kinodvorani je potekala občinska prireditev. Za to prireditev je Cankarjev portret, ki ga vidimo v ozadju, s kredo na odrsko zaveso narisal domači akademski slikar Maksimiljan Rot. Uvodno besedo je imel Janez Praprotnik. Sledil je recital osmih odraslih cerkniških recitatorjev. Eleganca dolgih kril, belih pulijev in celo srajca z metuljčkom nam dajo slutiti pomembnost dogodka. Kratek članek o prireditvi je bil zabeležen tudi v Brestovem obzorniku, ki je izšel 31. 5. 1976.

Viri:

• Cvetka Levec

Kraj: Cerknica
Datum: 21. 5. 1976
Avtor: neznan
Zbirka: Cvetka Levec
Skenirano: 29. 6. 2017
Oblika: 2 fotografiji

Pri Pelanovih v Ložu se je ohranila tale fotografija in ob njej pripoved, da gre za sliko dogodka v Ribnici, na katerem je bila udeležena tudi Mestna godba iz Loža. Po zbledelih spominih in oceni kar povprek se je dogodek odvijal nekje med leti 1930 in 1940.

Kdo je – nekje na visokem – posnetek napravil, ne vemo, tudi ne kje natančno je posnet sprevod, v katerem korakajo loški godbeniki.

Nikogar nismo prepoznali, edino za kapelnika spredaj v sredini je bila postavljena domneva, da je bil to Edvard Turk, brat učiteljice Julijane Turk iz Loža.

V knjižici Franceta Žnidaršiča, ki je izšla ob 120-letnici Godbe na pihala v Ložu – bilo je leta 1994 – je na strani 13 fotografija mož v enakih uniformah kot na tej sliki, pod njo pa napis: MESTNA GODBA L. 1931, KO JO JE VODIL VILJEM ZABUKOVEC. Po primerjavi obeh fotografij je treba reči, da je na obeh kapelnik Viljem Zabukovec in ne Edvard Turk. Tako sem tudi to fotografijo datirala v leto 1931, saj je Viljem Zabukovec, ki so mu domačini rekli Podgrajski Vilko, vodil mestno godbo v prvem zamahu le do leta 1932. Iz omenjene knjižice namreč razberemo, da je bilo s kapelniki pri loški godbi skozi njeno zgodovino takole:

• Prvi znani kapelnik je bil od ustanovitve leta 1929 do konca leta 1930 Edvard Turk,
• sledil je Viljem Zabukovec od 1931 do 1932,
• od 1932 do druge svetovne vojne 1941 pa je godbo vodil Ivan Mercina.
• Po vojni od leta 1948 do 1955 je bil kapelnik spet Viljem Zabukovec,
• za njim je poprijel Ivan Mercina do leta 1958,
• potem od leta 1964 do 1965 spet Viljem Zabukovec,
• nato pa od 1965 do 1967 France Žnidaršič,
• za njim do leta 1970 Ivan Klaus in
• nato do leta 1973 Ivan Lavrič.
• Spet je bil do leta 1976 kapelnik France Žnidaršič,
• dokler ni leta 1976 prišel Miroslav Matić.
• Zadnja leta Godbo Kovinoplastike vodi Tadej Jerman.

No, bolj povezana z objavljeno sliko so imena tedanjih članov. V omenjeni knjižici so na sliki iz leta 1931 godbeniki v enakih uniformah kot tukaj postavljeni takole: Rudolf Kovač, Stanko Lavrič, Tone Rus, Rudolf Markolčič, Janez Frank, Jernej Kočevar, Franc Jernejčič, Janez Prevec, Jožef Prevec, Franc Zabukovec, Jožef Nahtigal, Matevž Mlakar, Andrej Pelan, Janez Turk, Franc Kotnik, Andrej Komidar, Gabriel Nahtigal, France Mlakar in Viljem Zabukovec – skupaj s kapelnikom torej devetnajst mož. Ime Andreja Pelana v tej garnituri pojasni tudi izvor slike, ki jo objavljamo – dobil jo je očitno za spomin na dogodek v Ribnici, ki se ga je udeležil kot član godbe.

Kako in čemu je Mestna godba iz Loža takrat prišla v Ribnico? V knjižici o zgodovini godbe v Ložu piše, da so se godbe iz različnih krajev zlasti ob začetkih delovanja med sabo podpirale tako, da so prišle druga k drugi gostovat. Na objavljeni sliki gre gotovo za širši dogodek, vsaj sodeč po zastavah ter udeležbi različnih skupin, a je bilo vmes gotovo tudi kaj glasbeniške stanovske solidarnosti. Ložanje v Ribnico najbrž niso prišli peš, kakor v manj oddaljene kraje, kjer so nastopali, pač pa z vozovi … Mogoče pa bi tudi oni zmogli naglo triurno hojo do Ribnice po bližnjicah in brezpotjih, kakor nek vaščan iz Viševka, o katrem so mi pripovedovali …

Lepi so, Ložanje, v svojih svetlih hlačah, temnih suknjičih in kapah s ščitkom, igrajo pa ta hip ne, le hodijo v povorki, ki jo ob strani spremljajo radovedni otroci in odrasli.

V sprevodu nastopajo tudi gasilci v svetlih uniformah in s čeladami na glavah, pred njimi gre zastavonoša, ki nosi zastavo s trakom, na katere je nekaj napisano, vendar ni čitljivo. Še bolj spredaj pa je skupina gasilcev v temnih uniformah, katerih pokrivala nekoliko spominjajo na tedanje žandarje. Dva imata na prsih nekaj svetlega – značko ali našitek? V sredini slike je ob vpregi videti dve skupini žensk v belih oblekah, kdo je še zadaj, pa ni videti. S hiš visita dve dolgi zastavi v treh barvah – pričakovali bi, da so to starojugoslovanske trobojnice, a lahko bi bilo karkoli. Tabla na hiši nosi napis “Frančiška Krže”.

Organizirana glasbena tradicija v Ložu seže daleč nazaj, tudi če preskočimo Filipa Jakoba Repeža iz 18. stoletja, organista na romarski Križni gori, ki je izdal tri nabožne pesmarice in se zanj domneva, da je bil eden od ustanoviteljev Meist­nih godcev (1733), ki so jim sledili Koledniki v zadnjih desetletjih 19. st. pa do okoli leta 1910. Nato je sledila Mestna godba Lož z naše slike, ustanovljena leta 1929, ki je delovala do vojne, v letih 1947/48 pa je bila na novo ustanovljena Gasilska godba, ki je zamrla leta 1958. Leta 1964 pa je Sindikalna podružnica Kovinoplastike Lož prevzela pobudo za ustanovitev pihalne godbe, ki je sčasoma prerasla v Pihalni orkester Kovinoplastike Lož, ki deluje še danes. In še kako deluje!

Viri:

• Vida Fratina, maj 2017, ustno
• France Žnidaršič: 120 let godbe na pihala v Ložu, Lož 1994

Kraj: Ribnica
Datum: 1931
Avtor: ni znan
Zbirka: Vida Fratina
Skenirano: 10. 5. 2017
Oblika: fotografija

Sonce iznad Slivnice je obsijalo vzhodno pročelje cerkve na Rakeku in prav tako Slavko in njeno botro, očetovo sestro Julijano. Blago za obleko je poslala teta iz Amerike, kdo jo je sešil, ne vemo. Je pa Slavka lepa v njej. Pred seboj drži podobo z Jezusom, ki blagoslavlja otroka. Take smo dobili vsi. Bohved, kje je moja?!

Tudi birma je eden od krščanskih zakramentov. Ob njegovi podelitvi birmanec prejme Božjo milost in darove Svetega Duha: dar modrosti, dar umnosti, dar svéta, dar moči, dar vednosti, dar pobožnosti in dar strahu Božjega. Od botre ali botra pa kaj materialnega.

Slavka Ivačič, roj. Repolusk je šla k birmi že dve leti po prvem obhajilu, kar je relativno zgodaj. Po navadi gredo otroci k birmi v šestem razredu ali še kasneje, ko naj bi bili dovolj zreli in ker je birma praviloma na vsake štiri leta, so tudi birmanci različnih starosti.

Kraj: Rakek
Datum: 1952
Avtor: neznan
Zbirka: Slavka Ivačič
Skenirano: 12. 1. 2017
Oblika: fotografija

Učenci 3. razreda so se tokrat slikali še pred svojo šolo na stopnicah ob spomeniku žrtvam. Slikano spomladi leta 1969, saj so dekleta že v lahkih poletnih oblekicah in dokolenkah.

Slikanih je 28 učencev s svojim razrednikom, in sicer kar 17 deklet in le 11 dečkov. Po njihovih nasmejanih obrazih sem prepričana, da jih je fotograf zelo zabaval. Vsi, ki smo kdaj doživeli skupinsko slikanje pod taktirko Bajčkovega ata dobro vemo, da je obvladal svoje delo in je vedno vse obrnil na smešno stran.

1. vrsta:

• Liljana Casol,
• Slavka Prijatelj,
• Elči Novak in
• Romana Kovač.

2. vrsta:

• Stane Funda in
• Marko Udovič.

3. vrsta:

• Brane Cvetko,
• Stanko Turk in
• Emil Ule.

1. vrsta:

• Ida Telič,
• Drago Lunka,
• Jože Švigelj,
• Ivan Modic in
• Janez Telič.

2. vrsta:

• Stanko Švigelj,
• Ivan Cvetko in
• učitelj Franc Petrič.

Stojijo:

• Meta Muhič,
• Marija Škulj,
• Milenka Vesel,
• Zvonka Škrlj,
• Slavka Rok,
• Sonja Žnidaršič in
• Anica Švigelj.

1. vrsta:

• Vika Smerdu in
• Tanja Mihevc.

2. vrsta:

• Marinka Tornič,
• Breda Čuk in
• Zdenka Zrimšek.

Viri:

• Romana Strle
• Marija Kraševec
• Breda Kebe
• Stane Funda

Kraj: Grahovo
Datum: 1968/69
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Romana Strle
Skenirano: 22. 11. 2016
Oblika: fotografija

Velikokrat sem poslušala sorodnike, ki so se spominjali, da je 5. avgusta 1928 Gornje Jezero že drugič v dvajsetem stoletju pogorelo. Prvi požar je bil leta 1917. Takrat je pogorel predvsem spodnji konec, drugič pa skoraj vsa vas. Zgorelo je 24 poslopij, le šest jih je ušlo ognju. Ta posnetek je nastal že nekaj časa po požaru, saj vidimo, da so ljudje že čistili pogorišča in pripravljali material za obnovo.

Čas posnetka je bil – kajpak – na jesen. Med množico do golega ožganega (sadnega) drevja se ob strani vidi eno, ki ima še nekaj listja, čeprav je bilo tudi osmojeno, hrib zadaj pa je prekrit z mešanim gozdom. Ker mi ni uspelo ugotoviti, kje je stal fotograf in katere ruševine so na sliki, tudi za hrib v ozadju nisem prepričana, da je Stražišče, o katerem zgodba pravi, da je bil v turških časih na njem “lesen grad”, v katerem so noč in dan stražili štirje hlapci (šteberškega?) grofa. Ker je morala straža kar trajati in trajati, saj so Turki vedno znova vpadali, so se hlapci po grofovem ukazu za stalno naselili v bližini, dobili vsak svoj kos zemlje in nekaj živali – in tako so nastale Klance, kjer so do nedavnega še vedno obstajali štirje priimki in je bila zemlja razdeljena na štiri dele, kakor hlebec – tako mi je nekoč pripovedoval Petrov ata. Kako je nastalo Gornje Jezero pa mi (menda) niso pripovedovali, zgolj o tem, kako so ga vedno znova obnavljali. Tista dva požara, posebno zadnji, ob katerem je pihal hud veter in ga skoraj ni bilo mogoče gasiti, pa sta najbrž kriva, da je na Gornjem Jezeru tudi zdaj dejavno, trdno, dobro opremljeno in številno gasilsko društvo.

Pa vendar: Je fotograf mogoče stal blizu cerkve in slikal zadnjo, južno stran pogorelih hiš? V tem primeru bi bili na sliki ostanki Tomaževe hiše, potem Urhove, Urbanove, zadaj malo višje Kranjča? In tista na desni in na samem, ki je še cela, bi bila Zogarjeva?

Razdejanje po požaru je bilo velikansko in obnova zahtevna. Pogorelci so dobili precej pomoči z različnih strani, obnovo pa je vodila oblast, zato je bila v dobrem letu vas postavljena na novo in to moderna, z dobro cesto, vodovodom s tremi štiernami in dvema koritoma za napajanje živine, betonskimi gnojišči in še čim. Nekaterim vaščanom to baje ni bilo čisto pogodu, saj bi raje obnavljali po svoje, a so se morali podrejati uradnim zahtevam. “Hvaležnosti je bolj malo”, je zapisal poročevalec v članku o obnovi pogorelega Gornjega Jezera.

Ko je nastala fotografija, je bila očitno nedelja ali praznik, saj so ljudje – sami moški – praznično oblečeni in nikjer ni videti orodja. Kdo so moški na sliki? Gotovo domačini, morda tudi kak obiskovalec.

Ruševine so videti že očiščene, v ozadju pa se vidijo kupi zloženega kamenja in desk, spredaj pa tudi zvitek žične mreže. Ne vem, kam so drugi zvozili ostanke neuporabnega gradbenega materiala z ruševin, moji predniki so jih uporabili za nasutje pri novem skednju, ki je zdaj že zelo star, a če ob njem zasadiš lopato, se kmalu pojavijo črepinje loncev, skled in latvic, koščki staljenega stekla, ožgani kosi opeke in malte, ki še vedno smrdijo po dimu, kosi razpokanih zelenih pečnic, sežgana rezila nožev in odlomljeni reclji žlic … raj za mlade (in manj mlade) arheologe, ki ob teh koščkih poustvarjamo življenje prednikov, njihovo grozo ob požaru, napore ob obnovi domačije in stiske zaradi sledeče gospodarske krize in potem vojne.

Slovarček:

• štierna: vodnjak

Viri:

• Alojzija Sterle, Gornje Jezero, ustno, maj 2017
• Janez Kebe, Loška dolina z Babnim Poljem, zal. Družina 1996

Kraj: Gornje Jezero
Datum: jeseni 1928
Avtor: ni znan
Zbirka: Anda Tomec
Skenirano: 23. 9. 2012
Oblika: fotografija

Na fotografiji so udeleženci žegnanja pri Mežnarjevih na Kožljeku. Gospodar Alojz Korošec je bil po poklicu mizar in bil je tudi za mežnarja na Kožljeku. V zakonu se mu je rodilo 5 otrok, žal je žena umrla, ko so bili otroci še majhni. Ni kazalo drugega, moral se je še enkrat poročiti in dobiti otrokom drugo mamo. Poročil se je z Matevžkovo Francko z Ulake na Blokah, ki je bila pridna in sposobna gospodinja, ki je res podpirala tri vogale hiše. Z drugo ženo sta imela še hčerko Fani.

Na fotografiji so rakovški sokoli na zletu v Ljubljani, v nedeljo, 12. junija 1938. Tega dne sem bil star točno 5 mesecev in en dan.

Pred časom sem mislil, da imajo sokoli na levem reverju čin, a sem se motil. To je našitek z imenom in priimkom sokola ter imenom župe (županstva) in društva, npr. Unec-Rakek, v katerem je včlanjen.

Fotografija je dokument časa, kraja in dogodka z ljudmi ali brez, vendar je neizpodbiten in avtentičen dokument. Potvorbe pa so že kriminal in kazniva dejanja.

Zapis na zadnji strani fotografije je zapisan z dvema različnima črniloma.

Prispevek je napisal: Rudi Demšar.

Kraj: Ljubljana
Datum: 12. 6. 1938
Avtor: neznan
Zbirka: Andrej Gregorič
Skenirano: neznano – Rudi Demšar
Oblika: skenirana datoteka

Na našem dvorišču (Slivice 8) so se leta 1964 zbrali seniorji, možje in žene ter obujali spomine na svoja mlada leta. Izkoristil sem priliko in nastala je tale fotografija.

V ozadju na levi je kozolec, na desni strani pa del svinjakov s takrat običajno leseno karjolo, naslonjeno na zajčnik, od svinjakov do kozolca je bila napeljana žica za sušenje žehte.

Še par besed o zajčniku na fotografiji, ki je bil na začetku šestdesetih let prava pridobitev. Prej smo, tako kot tudi pri drugih hišah v vasi, zajce gojili kar v hlevih skupaj z živino. Pobirali so seno, ki je padlo iz jasli, pod jaslimi so si naredili gnezda in se sprehajali med živino. Vsake toliko časa je kak zajec zacvilil, ker je katera od živinčet revežu stopila na zadnjo nogo. Tako je kar veliko zajcev vlačilo za seboj zadnji, tudi večkrat pohojeni nogi. V zajčniku so bili obvarovani te neprijetne in nevarne nadloge.

Angela Ivančič je bila upokojena gozdna delavka, rada je priskočila na pomoč pri raznih kmečkih opravilih, najbolj pa sem si jo zapomnil, kako je ob kolinah prišla z veliko emajlirano skledo, v katero je zmešala vse potrebne sestavine, saj je znala pripraviti odlične krvavice.

Matevž Ivančič je že mlad odšel s trebuhom za kruhom v Ameriko, kjer je postal Mike Evans, v šestdesetih letih pa se je vrnil domov in živel pri nečakinji Zofki Ivančič Slivice 9, dobil včasih kak dolar od sinov iz Amerike, in da si je zaslužil kak dinar, je izdeloval obroče. Bil je eden zadnjih obročarjev v naših krajih.

Ivana Zwölf je preživela velik del svojega življenja (od leta 1932) sredi gozdov, najprej v Javorniku (Stara hiša) potem pa v Rakovem Škocjanu (takrat je ta gozdarska hiša sodila pod Slivice), kjer je bil mož logar. Stari Alojz Zwölf je bil zanimiva osebnost, konec tedna se je peš z ruzakom na rami podal na Unec in vso nedeljo strastno balinal običajno kar z ruzakom na rami.

Martin Stržaj, Slivice 11, je bil napreden kmet, mislim, da je bil edini v vasi, ki je bil po vojni naročen na dnevnik Slovenski poročevalec, pred vojno pa je dobival strokovne kmetijske revije. Pred hišo je imel čebelnjak in otroci smo ga od daleč opazovali, kako je s klobukom in mrežo preko obraza rihtal čebele in točil med. Ukvarjal se je tudi s sadjarstvom, poleg na vrtu je imel sadovnjak tudi v Kamenci, južno od vasi. Bil je tudi živinorejec, pri hiši so imeli bika, ki je, ko še ni bilo umetnega osemenjevanja, razveseljeval krave in nas otročad, ki smo od daleč, seveda skrivoma opazovali to dejavnost. Spomnim se, da sem pomagal gnati kravo na svatbo, pa me je mama, takoj ko smo prišli tja, pognala: Ala, bejž proč! Pa še zanimivo in učinkovito je imel urejeno za odvažanje gnojnice. Pod hišo so imeli v zemljo vkopan in zabetoniran nekak jašek, v katerega so zapeljali voz z lesenim gnojničnim sodom in po cevi, ki je bila napeljana iz višje ležečega gnojišča, je gnojnica sama napolnila sod.

Antonija Udovič, Slivice 8, moja stara mama, se je po smrti moža Valentina, ki je preminul v prvi svetovni vojni, ponovno poročila leta 1922 s sosedom Francem Udovičem (Mrkuševim), ki je bil precej žejne sorte in je leta 1933 umrl. Iz drugega zakona je imela hčerko Miroslavo (1926), ki je bila prva povojna leta učiteljica pri Sv. Vidu, na Uncu, Zalem Logu (tam sem si zdravil oslovski kašelj), Zagorju pri Pivki (tu si je moja stara mama, ki je pri hčerki gospodinjila, zlomila kolk in si dolgo ni opomogla, od takrat si je pri hoji pomagala s palico). Ko se je poročila z agronomom Dragom Praintzem, ravnateljem kmetijske šole v Ravnah pri Pivki (šola je bila v gradu), je poučevala tu, nato pa na kmetijski šoli Lože pri Vipavi (tudi tu je bila šola v graščini, tja smo hodili na češnje), potem pa se je družina Praintz preselila v Ljubljano.

Doma je imela stara mama svojo sobo z zakonsko posteljo (sestavljeno iz dveh postelj). Vhod v sobo je bil iz kuhinje, v sobi je bilo mnogo zanimivih reči, na steni fotografije stare mame z možem v zanimivih okvirih, pa slike svetnikov, bohkov kot, šivalni stroj, omare, v sobi je bila tudi krušna peč, tako da je bilo v sobi pozimi vedno toplo in rad sem smuknil vanjo. Vse druge sobe, razen kuhinje so bile pozimi mrzle, saj niso bile kurjene. Ko smo šli spat, smo si k nogam dali v cunje zavit strešnik, ki smo ga prej segreli v roru. Kadar sem zbolel pa sem lahko spal na eni od postelj stare mame, tako sem bil bližje kuhinji, od kjer so me lažje pedenali. Tu sem preležal tudi davico (1950), imel sem temperaturo več kot 40 stopinj C, soba in postelja se je vrtela, v bohkovem kotu sem videl vrabce (namesto las na angelčkih) in prosil, naj jih spodijo. Oče me je s koreto, pokrito s cerado (bilo je vetrovno in deževno), odpeljal na Rakek na železniško postajo. Na postaji je bila takrat zdravstvena ambulanta, kjer je mama dobila napotnico in me z vlakom odpeljala do Ljubljane; na železniško postajo v Ljubljani pa me je prišel iskat rešilni avto in me odpeljal v infekcijsko kliniko. Pozneje so mi povedali, da sem komaj preživel.

V časih, ko je bilo treba vse staro zavreči, sem eno od teh dveh postelj rešil pred odpadom in jo restavriral in danes ponosno, kljub več kot stotim letom, še vedno služi svojemu namenu.

Stojijo z leve:

• Angela Ivančič, Slivice 18,
• Matevž Ivančič (Mike Evans), Slivice 9,
• Ivana Zwolf (stanovali Slivice 10).

Sedijo z leve:

• Martin Stržaj, Slivice 11,
• Reza Žust z Unca,
• Antonija Udovič, Slivice 8.
• Spredaj pa stoji še naš pes Bobi.

Včasih sem na zadnjo stran le zapisal, kdaj sem fotografijo posnel in kdo je na sliki. Dandanes se teh oseb spomni le še malokdo, pa tudi kozolca, svinjakov, tako “urejenega” dvorišča s kopo desk že dolgo ni več.

Kraj: Slivice
Datum: 1964
Avtor: Franc Perko
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 30. 1. 2017
Oblika: fotografija

Na sliki sta Hribarjeva mama Marija in ata Andrej, rojen leta 1886, iz Iga vasi, kot ju je posnel njun sin Ivan, takrat miličnik v Železnikih (in pozneje v Starem trgu), ko je bil nekega lepega (poletnega?) dne na obisku doma. Oblekla sta pražnjo obleko, prinesli so na vrt dva stola, sedla sta nanju, položila roke na kolena in sin je pritisnil … daleč v ozadju se vidi pobočje Racne gore, kakršno je bilo takrat, če si ga gledal z igovskih vrtov in njiv.

Ko sem prijela sliko, so se mi oči najprej ustavile prav na njunih rokah – te so njun kapital, njuno sredstvo preživetja in oba sta jih enako sproščeno položila na kolena. Roke – spretne, delovne, močne in nazadnje zgarane, otekle, mravljinčaste …. Veliko povedo o njiju. Skoraj ni treba reči ničesar več. Veliko sta skupaj “dala skozi”.

Oče Andrej je pristopil h Škrbcevim v Iga vas iz Žerovnice in prinesel s seboj priimek Hribar. Delal je na Marofu in poleg po malem kmetoval, a tudi pletel košare in košarice, take, ki so imele kratek ali dolg locájn, pa okrašene okrogle jerbase brez ruoč za žegen in podougvaste z dvema ruočama za drva, vse iz vrbovega šibja – a o tem kdaj drugič.

Mama je gospodinjila in delala na njivah, molzla kravo in krmila teličko, redila prašiče in kokoši, tudi zajce … Njena vnukinja Jožica se spominja, kako je kuhala štruklje – zelo dobre štruklje:

Ko je mesila kruh, je odrezala kos testa in ga razvaljala v ne pretanek blek. V kozici je stopila žlico ocvirkov. Na razvaljan blek je ubila celo jajce, ga z roko razmazala po testu, potresla ocvirke in zvila testo v dolgo klobaso, ki jo je z lesenim nožem razdelila na več delov, jih vzhajala in skuhala v slanem kropu. Kuhane je narezala na manjše koščke in postregla družini s solato, zeljem ali same. Otroci so si jih kdaj tudi potresli s sladkorjem in pri tem jih ni prav nič motil okus po ocvirkih. Včasih, ob nedeljah, je skuhala tudi “gluhe” štruklje (kvašene, brez nadeva) in jih priložila pečenemu zajcu z omako …

Toda mama Marija ni znala samo kuhati, peči pecivo in potice – tudi razne posebnosti kot je ocvrta košarica iz omletnega testa – ampak tudi plesti, celo lozn jakne, pa tudi šivati na roke in na stroj – in še marsikaj.

Imela je dober posluh in vnukinja se na peči ni in ni naveličala poslušati ljudske balade o hudobni materi … To je pesem, ki jo je zapisal že Stanko Vraz in je znana po vsej Sloveniji v raznih variantah, motiv pa poznajo tudi drugi evropski narodi. Besedilo, kot ga je pela mama s slike, gre takole:

Mlad pastirček krav’ce pase
na zelenem travniku.

Mim’ pa pride mlado dekle,
ga pozdravi prav lepo:

“Kaj pastirček tukaj delaš –
doma ohcet imajo!”

Ko pastirček dómov pride
in pozdravi svate vse,

svatje so ga pa vprašali:
“K’tera tvoja mati je ?”

“Moja mati je pa tista,
k’tera zelen krancel ma.”

“Če sem jast res tvoja mati,
naj se krancel spremeni!!”

Komaj to je ‘zgovorila,
krancel bil je ves goreč.

“Niste imeli samo mene,
ste imeli troje nas.

Enega ste v vodo vrgli,
da se je potopilo.

Druzga ste prašičem vrgli,
da so ga raztrgali.

Mene ste pod klado djali,
pod to klado bukovo.

Še vem, kaj ste govorili,
ko ste me pod klado djal:

Mrzel veter naj te ziblje,
Marija mati naj ti bo!”

Jožica še vedno zna to pretresljivo pesem, ki jo je v otroštvu naučila “star’mamá”. V prilogi tega prispevka je posnetek njenega petja, kot ga je napravil Miloš Toni 12. julija letos na Medgen centru v Starem trgu.

Ob srhljivi vsebini človek pomisli, kako so včasih mogli zlagati, peti in poslušati take pesmi – ampak ali smo v današnjem času kaj drugačni? Ali nikoli ne gledamo dram, grozljivk, kriminalk na tv? Ali ne jočemo ob dramskih uprizoritvah v gledališču in ob branju knjig? Tudi če nas nič od tega ne doseže, so dovolj že vsakodnevna poročila, polna nasilja, krutosti in prevar …

 Andrej in Marija Hribar sta imela pet otrok: Andreja, Marijo, Ivana, Francko in Pepco. Nista se čisto natanko držala ljudskega priporočila glede tega, kako je treba spravljati otroke na svet: “Najprej pesterno, potem gospodarja, nato pa še nekaj otrok …” A jima je vseeno lepo uspelo.

Ali je pel tudi stari oče Andrej Hribar, ne vemo, gotovo pa je vsaj včasih poslušal ženino petje in mogoče tudi druge. Bil je velik veseljak, kar naprej se je smejal in si izmišljal pravljice in zgodbe, ki jih je pripovedoval otrokom. Ena se je začela takole:

“Ko sem bil jaz še mlad, sem pri enemu služil, kjer so imeli zajce. Smo jih gnali na pašo, pa sem jih postavil v vrsto in ukazal: ” Aptaht!Fergaterung !”…in tako naprej. Bil je avstrijski vojak in od tam je prinesel nekaj nemških besed, ki jih je znal spretno vplesti v svoje zgodbe …

Še prej, ko je bil še v Žerovnici, star kakih šestnajst let in so starši ravno prodali vole, sta s sovaščanom vzela denar, šla na ladjo in se odpeljala v Ameriko … Od tam sta poslala sporočilo domov, naj nič ne skrbijo in da bosta zaslužila in pošteno vrnila sposojeni denar. Res sta čez čas prišla domov in o vrnitvi je Andrej takole povedal: ” Sva kupila sodček vina in en žakelj bonbonov, pa sva jih trosila mulcem …” Potem je šel še enkrat v Ameriko in za njim je šlo tudi dekle, s katero se je potem poročil – stara mama s slike.

Včasih je pripovedoval, kako je Jurčkov stric v Žerovnici imel veliko sadja, a ker so mu ga mulci kar naprej rabutali, je prinesel posteljo na vrt, da bi vahtal svojo češpljo … Mulci pa so ga v spanju s posteljo vred odnesli drugam, potem na drevo privezali štrik in z njim otresli češplje. Se je stric zbudil, ni bilo nikjer nič sadja več …” Ali so jih imeli za ušesi, tale Hribarjev uače …!

Slovarček:

• locájn: ročaj, locenj
• ruoča: ročaj, roč
• podougvast: podolgovat
• blek: razvaljan kos testa; tudi še neukrojen kos usnja
• lozn jakna: posebno lepo oblikovana pletena ženska ali otroška jopica s cofi in vezenino
• pristopil: priženil, prizetil, prišel za zeta
• vahtal: pazil
• uače: oče
• Aptaht! Fergaterung! (fonetično): nemška vojaška povelja, vsaj po zvenu besed
• rabutali: kradli
• štrik: vrv
• žakelj: vreča

Viri:

• Jožica Novak, julij 2017, ustno

Kraj: Iga vas
Datum: 1961
Avtor: Ivan Hribar
Zbirka: Joži Novak
Skenirano: 13. 7. 2017
Oblika: fotografija