Fotografijo iz zbirke Vide Fratina oziroma njene mame Francke Pelan, ki nosi datum 20. november 1960, je posnel Foto Erjavec, Stična, Dolenjsko, Slovenija, Jugoslavija – tako sporoča žig na zadnji strani slike.

Obnovljena cerkev sv. Jurija v Starem trgu je v tem trenutku opletena zunaj in znotraj z dolgimi venci zelenja, vse lučke na Vurnikovem oltarju so prižgane in tudi okoli njega gori množica sveč. Pred cerkvijo stojita mlaja s tablo, na kateri piše: 800 in IZ RODA V ROD VSEH ŽIVIH POT NAJ K TEBI VODI, O GOSPOD.

Svečanosti je poleg številne duhovščine s svojo prisotnostjo in pridigo dal posebno težo tudi škof Anton Vovk, ki ga na sliki vidimo s spremstvom prihajati pred oltar. V cerkvenih stolih sedi množica vernikov, spredaj stojijo otroci in prostor je natlačen, da skoraj poka po šivih. Še sonce je posvetilo skozi okno, skrito globoko v debelem zidu, pred pred njim pa leži okrogel venček. Dogodek je res veličasten in nadvse svečan, saj praznujejo 800-letnico (pra)farne cerkve sv. Jurija v Starem trgu pri Ložu. Starotrška župnija je v osmih stoletjih postala mati številnih drugih župnij od Loškega Potoka, sv. Vida do Prezida in Babnega Polja.

V tem času je v Starem trgu ravno nastopil službo pesnik France Lokar, ki je nadomestil Janeza Ostroniča in takoj zatem organiziral to slovesnost. (Lokarjeve zbirke: Posute ceste, 1966, il. Lojze Perko; Tiha srečanja, 1967; Okno na vrt, 1969).

Dogodka se dobro spomnim, predvsem vencev na zunanji strani cerkve in pa table z napisom na okrašenih mlajih. Tam mimo sem vsak dan hodila v šolo, zato je večdnevno krašenje cerkve pritegnilo moje zanimanje.

So poleg škofa prišli tudi duhovniki iz sosednjih župnij in je zato mogoče tretji moški v sprevodu še nedavni starotrški župnijski upravitelj Janez Ostronič in zadnji na desni starotrški kaplan Kazimir Nastran, ki je tedaj morda že deloval v Menišiji?

Duhovnik ob strani glavnega oltarja se mi zdi podoben takratnemu starotrškemu župnijskemu upravitelju in poznejšemu župniku Francetu Lokarju, a si ne bi upala zanesljivo trditi, da je to res on.

Žig na zadnji strani natančno sporoča, kakšen dogodek je na sliki: 800-letnica župnije sv. Jurija v Starem trgu pri Ložu, 20. novembra 1960.

Viri:

• Janez Kebe: Loška dolina z Babnim Poljem, Družina, Ljubljana 1996

Kraj: Stari trg pri Ložu
Datum: 20. november 1960
Avtor: Foto Erjavec, Stična
Zbirka: Vida Fratina
Skenirano: 10. 5. 2017
Oblika: fotografija

Barvno fotografijo iz zbirke Zlatka Bogovčiča je okrog leta 1985 v Ribiškem kotu na Cerkniškem jezeru posnel Štefan Bogovčič.

Fantovska druščina se je v nedeljo popoldne odpravila v Ribiški kot, da bi poskusila pečene dobrote iz Cerkniškega jezera. Včasih so namreč v Ribiškem kotu ob nedeljah prodajali pečene ribe, ki so jih ulovili ribiči dan ali dva prej.

Zato je ob nedeljskih popoldnevih mrgolelo ljudi ob jezeru in okušalo njegove dobrote poplakinjene z vinom ali pivom.

Na fotografiji so:

• Dušan Gašpar,
• Vlado Bogdanovič in
• Janez Škof.

Kraj: Cerkniško jezero
Datum: 1985
Avtor: Štefan Bogovčič
Zbirka: Zlatko Bogovčič
Skenirano: 30. 6. 2016
Oblika: fotografija

Pomladek Jadranske straže – pevski zbor meščanske šole na Rakeku v šolskem letu 1939/40. Spodaj v sredini dirigent, skladatelj Makso Pirnik.

Makso Pirnik – poglejmo si nekaj podatkov o njem:

• V osnovno šolo je hodil na Prihovo. Kot deček se je vpisal na triletno meščansko in orgelsko šolo v Celju. Poglobljeno glasbeno znanje si je pridobival na mariborskem učiteljišču v letih od 1923 do 1927. V ta čas segajo njegovi prvi poskusi komponiranja kratkih vokalnih skladbic ter vodenje pevskih zborov.
  Prvo službo je dobil leta 1927 v osnovni šoli v Oplotnici. Po premestitvi v Litijo je lahko redno obiskoval predavanja na ljubljanskem glasbenem konservatoriju in si pridobil znanje iz solo petja, klavirja in dirigiranje pri znanih slovenskih umetnikih. Po diplomi leta 1933 je študiral harmonijo in kontrapunkt pri prof. Slavku Ostercu.
• Bil je pobudnik in vodja Društva pevovodij mladinskih pevskih zborov, ki je bilo ustanovljeno leta 1936 v Slovenskih Konjicah.
• Z litijskim mladinskim pevskim zborom je leta 1934 nastopil na prvem festivalu mladinske zborovske glasbe v Ljubljani in zaslovel kot odličen mladinski zborovodja. Leta 1937 je bil premeščen na meščansko šolo na Rakeku.
• V času narodnoosvobodilnega boja je nadaljeval s svojim pedagoškim delom z mladino na osvobojenem ozemlju. Po kapitulaciji Italije je bil imenovan za organizatorja in vodjo pevske dejavnosti na Primorskem. Iz tega obdobja je tudi njegova najbolj znana pesem Smrt v Brdih, ki je ponarodela.
• Po vojni je nekaj časa živel v Trstu in Tolminu.
• Njegova dela za otroške in mladinske zbore odsevajo iskreno občutenost in razumevanje otroške duše. Več ali manj vsi poznamo njegove priredbe ljudskih pesmi Njega ni, Veseli pastir, Jaz bi rad vedel in druge. Cenil je ljudsko motiviko in pesnike, kot so Karel Destovnik-Kajuh, Srečko Kosovel, Simon Gregorčič.

Po Rapalski pogodbi je znaten del Jadrana pripadel Italiji. Za obrambo pravic do Jadrana je bila osnovana organizacija Jadranska straža in v njenem okviru tudi Pomladek Jadranske straže. V Učiteljskem tovarišu je ta organizacija takole opredeljena (Učiteljski tovariš 8. 06. 1939, št. 43):

»Jadranska straža«, ki si je v sveti in nesebični službi kralju in edinstveni jugoslovanski domovini stavila za cilj, da z vsemi sredstvi propagande razvija smisel našega naroda za svoj Jadran ter da budi in učvrščuje njegovo zavest o prvenstveni važnosti tega morja za našo zemljo, se je že čvrsto ukoreninila med vsemi sloji in širom vse Jugoslavije. Zgradila je trdne temelje organizaciji in poglobila v narodu čut za morje in zavest o njegovi važnosti. Viden dokaz tega dela in stremljenja je bil označen s simboličnim činom darovanja šolske ladje »Jadran« naši kralj. mornarici, da se na njej pripravljajo bodoča pokolenja pomorskih čuvarjev naše svete zemlje in svetih naših pravic.

V dosego teh vzvišenih ciljev je ustanovila Jadranska straža v svojem okrilju Podmladek Jadranske straže, pod čigar praporom se trumoma zbira jugoslovanska mladina od Triglava do Kajmakčalana. Vsem delom širne domovine pa prednjači v tem oziru dravska banovina.

»Tudi ministrstvo prosvete uvažuje delo PJS in je z odlokom S. n. br. 46502 z dne 30. dec. 1933. potrdilo pravila PJS, ki jih je sekcija PJS poslovenila. Opremljena z ustrezajočim poslovnikom jih bo dostavila vsem Podmladkom in šolam, da z novimi silami nadaljujejo delo, ki je bilo letos še v povojih. Največ zaslug za tolikšen podvig in razcvit mlade organizacije imajo vzgojitelji naše mladine, ki jih ni oviralo težavno šolsko in preobilno izvenšolsko delo ter so kljub številnim zaprekam znali zainteresirati v pouk jim izročeno mladino za doslej tako zapostavljano in omalovaževano morje. Z mladostnim ognjem so se vrgli na delo in uspehi so kronali njihova idealna prizadevanja. Njihova bo zasluga, ko postane Jugoslavija iz primorske države pomorska sila! Oblastni odbor in Sekcija PJS jim čestitata k uspehom in jim izrekata svojo najiskrenejšo zahvalo in priznanje! V slovenski učiteljski in profesorski zbor polaga organizacija vso nado, prepričana, da bosta vzgledno vztrajala na začeti poti za nacionalni in gospodarski podvig naroda in države.«

Pa še nekaj o potrebi po ustanovitvi meščanske šole na Rakeku (dLib: Izvestja državne meščanske šole Miroslava Vilharja na Rakeku ob desetletnici 1926/27-1936/37. Izdala in založila državna meščanska šola na Rakeku):

Odkar je razmejitvena komisija začrtala državno mejo med Rakekom in Postojno, je naša Notranjska izgubila edino meščansko šolo v Postojni in s tem možnost nadaljnjega izobraževanja po završeni ljudski šoli v domačem okraju. Da se temu odpomore in da dobi zopet Notranjska meščansko šolo, se je ustanovil meseca julija 1926 na Rakeku — v središču logaškega okraja in v izrazito lesno-trgovskem kraju — pripravljalni odbor za ustanovitev meščanske šole s predsednikom Franom Gornikom, upok. postajnim načelnikom, in s tajnikom Josipom Ribičičem, šol. upraviteljem na Rakeku. Po potrebnih začetnih delih in vlogah na prosvetno oblast je ministrstvo prosvete dovolilo to prepotrebno šolo, ki naj vzgaja in umstveno dviga prvenstveno naš nižji in srednji stan.

Ko je bil imenovan na meščansko šolo na Rakeku za ravnatelja Tone Gaspari, strok, učitelj na meščanski šoli v Krškem, se je osnoval upravni odbor za mešč. šolo. Le-ta je sicer zbral nekaj prispevkov, toda virov za kritje dvamilijonskega posojila, kakor je predvideval gradbeni načrt za novo ljudsko in meščansko šolo, ni nikakor mogel najti. Prav v času, ko bi se moralo ljudstvo pridobivati za prijatelje mešč. šole, je šla po občini protestna pola proti ustanovitvi mešč. šole. Razumljivo je, da je bila ta pola, ki so jo nabiralci podpisov poslali na prosvetno oblast, hud udarec za mešč. šolo. Predavanje, ki ga je imel takrat ravnatelj o ustroju mešč. šole, je obiskalo vsega 12 ljudi. Kmalu nato se je upravni odbor razšel, a njegovo delovanje je prešlo na krajevni šolski odbor, ki je moral zaradi obveznosti občine zdaj edini skrbeti za prostore in za učila na mešč. šoli. Začetek je bil torej skromen in težak. V poslopju, kjer so bile vsega skupaj tri šolske sobe v slabem in nehigijenskem stanju, je poučevala ljudska šola s petimi razredi in mešč. šola z enim razredom. Pri sejali kraj. šolskega odbora so odborniki razmotrivali vse okolnosti, kako bi se najuspešneje rešilo vprašanje mešč. šole. Razpravljali so o nadzidavi obstoječe stavbe. Ker ni bilo potrebnega denarja za novo stavbo, bi bil to tudi edini primerni izhod, ki bi približno ustrezal pogojem mešč. šole. Ali tudi ta predlog ni bil od nadzorne oblasti potrjen in tako je bil obstoj mešč. šole na Rakeku ogrožen. Končno je v šol. letu 1827-28 pri kraj. šol. odboru zmagalo načelo: meščanska šola mora ostati na Rakeku. Poslopje ljudske šole se je zato o počitnicah adaptiralo tako, da je bilo in da je še v stavbi za ljudsko in meščansko šolo: v pritličju 2 šolski sobi, pisarna za šol. upravitelja in delavnica za ročna dela, v I. nadstropju pa o šolskih sob, pisarna za ravnatelja mešč. šole ter zbornica. Pozneje se je 1. 1935 ustanovila še šolska poliklinika, za katero so adaptirali prostore v pritličju. Da ti prostori ne odgovarjajo potrebam mešč. šole, potrjujejo izjave vseh ministrskih odposlancev, ki v svojih poročilih izrecno poudarjajo, da v takih razmerah ne more učiteljski zbor dosegati tistih vzgojnih in učnih uspehov, ki bi jih po svoji ambiciji in po predpisanem programu lahko, ako bi imel primerne prostore in zadostno učil. Šola nima ne risalnice, ne fizikalne dvorane, ne telovadnice, ne kabineta. Ako bi obveljal predlog kraj. šol. odbora iz 1. 1928, da naj se stavba dvigne za eno nadstropje, bi bile vse te sobe danes v poslopju in bi bilo mogoče še urediti v pritličju gospodinjsko šolo s šolarsko kuhinjo, za kar ima mešč. šola že delno naložen fond.

Upravni odbor je sicer na svoji seji dne 26. aprila 1937 sprejel sklep, da naj všolane občine razmotrivajo na prvih sejali o brezobrestnem posojilu za zidanje meščanskošolskega poslopja, vendar je tu poklicana najbolj nadzorna oblast, da končno uredi vprašanje nove stavbe za mešč. šolo na Rakeku, posebno zato ker ne zahtevajo to le šolski interesi, temveč tudi splošno državni in nacionalni, saj je Rakek kraj ob meji, kjer so najvažnejša vrata v inozemstvo in kamor prihajajo domače visoke osebnosti ter odlični gostje iz inozemstva.

Šolsko leto 1926-27.

Šolsko leto se je pričelo 1. dec. z otvoritveno službo božjo. V I. in edinem razredu, ki je štel 17 dečkov in 31 deklic, sta poučevala ravnatelj Gaspari in strok, učitelj Rojec Vladislav, absolvent višje pedagoške šole v Zagrebu. Da dopolnijo učne predmete, so poučevali še sledeči honorarni učitelji in učiteljice z ljudske šole: šol. upravitelj Ribičič Josip (italijanski jezik), Kobal Josipina (ženska ročna dela), Milavec Josipina (gospodinjstvo) in Samsa Mara (žensko telovadbo). Verouk je poučeval honorarni veroučitelj Košiček Josip. 16. marca je nadzoroval šolo prosvetni šef dr. Dragotin Lončar, ki je naglasil predvsem nujno potrebo ureditve prostorov za meščansko šolo. Z odi. vel. žup. ljublj. obl. P. br. 3218-1, 25. 5. 1927, je bil imenovan ravnatelj Gaspari Anton za ministrskega odposlanca k završnemu izpitu na zas. mešč. šolo v Kočevje. Zavod je zaključil pouk 28. jun. s kratko proslavo Vidovega dne ter z razdelitvijo izpričeval.

Dirigent Makso Pirnik, ostali nepoznani.

Kraj: Rakek
Datum: 1940 (šolsko leto 1939/40)
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 25. 5. 2017
Oblika: kopija fotografije

Slika je bila posneta v Cerknici pred spomenikom padlih borcev NOB na praznik šoferjev in avtomehanikov 13. 6. 1962. V ozadju je videti stavbo takratnega hotela Jezero, sedaj pa je tu SKB in v hotelski kleti gostišče Valvazor.

Člani združenja šoferjev in avtomehanikov so se zbrali zgodaj zjutraj z okrašenimi tovornjaki in osebnimi avtomobili v središču Cerknice in se odpeljali v koloni proti Rakeku. Tu so na Trgu padlih borcev položili venec cvetja ob spomeniku padlih borcev in se nato odpeljali nazaj v Cerknico. Tudi v Cerknici so položili venec ob spomeniku in imeli govor in krajši kulturni program. Ta leta je bil za šoferje in avtomehanike velik praznik. Po končani uradni prireditvi so pripravili v Brestovi menzi veselico, kjer je po navadi igrala cerkniška godba. Tudi jaz in Sonja Jurca sva nekajkrat pomagali pri strežbi.

Na zadnji strani fotografije so oznake, na podlagi katerih sklepamo, da je bila fotografija pripravljena za tisk.

Prispevek je napisala: Ana Ivančič,  pri prepoznavanju oseb pa je sodeloval Dušan Gogala.

Kraj: Cerknica
Datum: julij 1962
Avtor: Štefan Bogovčič
Zbirka: Zlatko Bogovčič
Skenirano: 15. 7. 2016
Oblika: fotografija

Fotografija je bila posneta v ujetniškem taborišču ob praznovanju velike noči med drugo svetovno vojno med leti 1942 in 1945. Letnice nisem mogel ugotoviti, zato sem zapisal v naslovu leto 1943. Ujetniki so postavili nad vhodom v barako napis VESELA ALELUJA ter izobesili tudi dve zastavici v narodnih barvah. Pred napisom je napisano še nekaj, kar pa ni mogoče razbrati. Morda gre za letnico ali kaj drugega. Na baraki je še prislonjena lestev, ki je pred fotografiranjem niso uspeli pospraviti, na desni pod oknom pa stojalo ali koza, ki so jo verjetno uporabili pri izdelavi napisa na deski, ki je pritrjena nad vhodom v barako.

Na sliki so ujetniki jugoslovanske kraljeve vojske s stražarjem v uniformi nemške pehote (prvi z leve). Zanimivo je, da so jim dovolili izobesiti narodne zastavice, improvizirati „top“, igrati na harmoniko. Vprašal sem se, kje so vse to dobili. Večina ujetnikov je v uniformah starojugoslovanske vojske, medtem ko so ostali v civilu. Dva fanta gledata skozi okno, še dva v civilu sta zunaj pod oknom na desni, nekoliko odmaknjena od drugih. Morda se vsi ujetniki zaradi različnih življenjskih nazorov niso navduševali nad tem praznovanjem. Harmonikar ima na glavi šajkačo s kokardo. Sedi na sodu, v rokah pa razteguje harmoniko. Nekaj ujetnikov se je vsaj rahlo nasmehnilo.

V zadnji vrsti prvi z desne pod lestvijo stoji s prekrižanimi rokami na prsih v svetlem puloverju moj oče. Nisem uspel ugotoviti, kdo so ostali ujetniki na sliki. Na njej so lahko tudi fantje z vizitke v prejšnjem prispevku. Morda bo kdo od bralcev koga prepoznal. Sklepam, da so pretežno slovenski fantje, lahko pa bi bili tudi Neslovenci. Zapomnil sem si na primer očetovega prijatelja in sojetnika Nestorja Petrovića iz Vojvodine, s katerim sta si dopisovala še po vojni. Iz pripovedovanja vem, da ujetniki niso imeli informacij o dejanskem dogajanju v domovini in o stanju na bojiščih. Sem in tja so le kaj izvedeli. Mojster v tovarni, kjer so delali, jim je na primer povedal za nemški poraz pri Stalingradu, ker jim je bil naklonjen. Iz pisem, ki so jih ujetniki sicer lahko prejemali od svojcev in prijateljev, zaradi stroge cenzure niso mogli kaj prida izvedeti. Zanimiva je dobro ohranjena dopisnica, ki jo je oče prejel iz drugega taborišča, napisana je bila v slovenščini in se je tako očitno izognila cenzuri. Napisal jo je njegov prijatelj Vladimir Logar, doma iz Cerknice, natanko na svoj dvaindvajseti rojstni dan. Takrat je bil ujetnik s številko 89166 v Stalagu III D.

Sredi vojne vihre je sporočil:

Datum: 20. 12. 1942

Dragi Marjan! – 11. t. m. smo prišli od kmetov v Schulzovo taborišče v Grossbeeren. Iznenadil sem se, ko sem našel tovariše, a tebe ni bilo. Jaz sem zopet na starem mestu. Pogrešam te. Ali se še baviš z velikimi problemi? Zvedel sem, da je padel moj najstarejši brat, drugi je šel v gore, ostala dva sta internirana v Padovi. Ponosen sem.

Pozdrav od tov. Vlada

Dopisnico je Marjan prejel, čeprav je bil naslov taborišča nepravilen.

Vladimir Logar je kasneje postal partizan. Bil je dober sodelavec in tovariš tudi po vojni.

Harmonikar igra na klavirsko harmoniko PRIMUS.

Za topovsko cev so verjetno uporabili odtočno cev za žleb. Čelna plošča pa je morda ostanek strešne pločevine. „Oljčno“ vejico, s katero so okrasili top, so najbrž odtrgali z bližnjega grma.

Slovarček:

• šajkača: v stari Jugoslaviji vojaško pokrivalo
• Kriegsgefangenenlager: taborišče za vojne ujetnike

Viri:

• Marjan Lavrenčič (fotografija, dopisnica in ustno)

Kraj: Luckenwalde, Nemčija
Datum: med leti 1942 in 1945
Avtor: neznan
Zbirka: Janez Lavrenčič
Skenirano: 18. 11. 2015
Oblika: fotografija in dopisnica

Poročna slika, ki jo hranijo pri Andrjaževih, prikazuje poroko Matevža Gerla, rojenega leta 1890 z Gornjega Jezera in Frančiške Gerbec, rojene leta 1898 iz Lipsenja št. 6 … Kdo jo je posnel, ne vemo.

Ampak kakšen ambient! Svatje stojijo pred čisto novo leseno steno skednja z dvokrilnimi vrati, ki so dovolj široka, da je skoznje mogoče zapeljati naložen voz. Spredaj je ješterlah ali vsaj utrjena ravna tla, ob strani deblo sadnega drevesa, pod kapom riešta zrele koruze, za redko ograjo iz letev pa kopica sena za zimo, kar vse namiguje na jesenski čas poroke. Ker je bil ženin doma z Gornjega Jezera in je nevesto pripeljal na dom, lahko domnevamo, da je tudi slika nastala na Gornjem Jezeru. To pa je leto poprej skoraj povsem pogorelo, kar pojasni povsem novo steno skednja, pred katero so se postavili svatje: pogorelci so, tudi ob pomoči države, na vso moč hiteli obnavljati uničene domačije in tudi gospodarska poslopja.

Kdo so svatje? Po spoduobi ugibamo, da sta levo od ženina in neveste ženinova starša: oče Jakob, rojen leta 1864 in njegova druga žena Urša Mulec, doma iz Viševka. Za možaka s harmoniko na desni, ki ima edini na glavi klobuk, pa vemo, da je ženinov brat Janez. Drugih ne poznamo.

Kako moderno so se opravili! Venčka na glavi neveste in spletične posnemata diadem, krilo spletične je za tiste čase na deželi še pohujšljivo kratko, mestna moda pa je tako dolžino dovoljevala. Nevesta je zadržano elegantna v obleki s plisiranim krilom.

Na prsih imajo šopke, ki so morda papirnati ali celo svileni, malo boljši. Dekleti imata okoli vratu moderni dolgi beli ogrlici z vozlom, v laseh pa bela nageljčka in vejico asparagusa. Tudi drugi imajo nageljčke, čeprav ne vsi. Le kje so jih dobili jeseni? Ali pa so tiste rešte koruze in kopica sena še od prejšnjega leta in je bila poroka maja ali junija, ko cveto binkoštni nageljni?? So našli kakšne bolj pozne nageljne? Hm …

Nevesta ima obleko domiselno okrašeno s plisejem na zapestjih in v vratnem izrezu, poročni prstan na njeni roki pa se blešči kot je treba, čeprav sta obraza mladoporočencev videti nekam utrujena in naveličana. Pa menda ja ne žalostna?! … Razen deklet v svetlih oblekah, ki delujejo vsaj malo lahkotno in neobremenjeno, so tudi drugi svatje nekam resni. Jih je fotograf predolgo mučil s pripravami?

Mladenič zgoraj sumljivo spominja na mojega strica Henrika v mladih letih, čeprav je malo verjetno, da bi bil – dasi sovaščan – na tisti ohceti. Mu je bil pač nekdo od svatov podoben … Ali pa je morda vozil ohcet? … S tisto kočijo, ki jo je imel Mramorjev stari oče za prevažanje potnikov na štacjuon na Rakek? In je vanjo zapregal lipicanko, ki se je navadila hoditi v hišna vrata moledovat za žgance ali jabolka? … Če je bil to res stric Henrik, ima na tej sliki sedemnajst let … Vse je mogoče.

Fotografija je oblikovana kot razglednica s prostorčkom za naslov in znamko ter sporočilo.

Slovarček:

• ješterlah : tlak
• riešta: koruzni štoki obešeni na vrv ali žico med sušenjem
• po spoduobi: po podobnosti
• štacjuon: železniška postaja

Viri:

• Lojzka Strle, Gornje Jezero, maj 2017, ustno

Kraj: domnevno Gornje Jezero
Datum: okoli 1930
Avtor: ni znan
Zbirka: Lojzka Strle
Skenirano: 10. 5. 2017
Oblika: fotografija

Na sliki je 7. b razred, pred šolo s svojim razrednikom učiteljem likovnega pouka Konradom Knezom.

Slikanih je 31 učencev, od tega 15 deklet in 16 fantov, ki postajajo odrasle osebe. Puberteta je že v polnem zagonu. Dekleta sledijo modnim smernicam, kot so mini krila in hlače s širokimi hlačnicami. Ne vemo, ali je bilo v modi tudi držanje rok na kolenih, ali je bil to zgolj naključje. Še ene počitnice in postali bodo “glavni”, se pravi najstarejši na šoli. In če dobro pogledamo njihove izraze na obrazu, se tega nekateri še kako dobro zavedajo.

Sedijo:

• Marjana Petrovčič,
• Ivica Korenčan,
• Majda Hrovatin,
• Vesna Brus in
• razrednik Konrad Knez.

2. vrsta:

• Boris Ölhofer,
• Marko Nared,
• Toni Švigelj,
• Jože Švigelj,
• Vida Klemenc in
• Sonja Kos.

Sedijo:

• Irena Škof,
• Tatjana Nared,
• Ema Brence in
• Heda Intihar.

2. vrsta:

• Dani Doles,
• Bernarda Sever,
• Alenka Majer,
• Dragica Tramte,
• Ljuba Jenček in
• Bojan Zelič.

• Mitja Suhadolnik,
• Janez Škrlj,
• Marjan Kebe,
• Alojz Švigelj,
• Franci Otoničar in
• Bojan Oblak.

• Robert Bečaj,
• Stanko Repež,
• Tone Lekše,
• Franci Mulec in
• Toni Klučar.

Če se ne podpišejo vsi sošolci, se mora pa lastnik večkrat.

Viri:

• Vesna Brus

Kraj: Cerknica
Datum: 1973/74
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Vesna Brus
Skenirano: 23. 1. 2017
Oblika: fotografija

Fotografija neznanega fotografa iz zbirke Franceta Meleta prikazuje igralce Dramske skupine Cerknica v igri Dan oddiha, ki je bila uprizorjena 10. aprila ob 19.30 v Cerknici.

Dan oddiha je komedija v treh dejanjih, ki jo je napisal V. P. Katajev.

Spodaj:

• Olga Braniselj.

V sredini:

• Metka Dragolič in
• Roman Korošec.

Zadaj:

• Peter Hribar,
• Alojz Kranjc,
• Vika Tornič, ki je bila šepetalka in
• Magda Kobal.

Spredaj:

• Cvetka Levec.

V srednji vrsti:

• Brona Ferfila,
• Marija Meško in
• France Dolničar.

Zadaj:

• France Mele,
• Ivan Urbas in
• Sergej Ferrari (režiser).

Dragoceni podatki s hrbtne strani.

Tehnično osebje:

• Branko Šabec – scena,
• Jože Obreza – zvočni efekti,
• Mira Homovec – del garderobe in
• Brane Mlakar – luč.

Reklamni prospekt.

Viri:

• France Mele

Kraj: Cerknica
Datum: 1981
Avtor: neznan
Zbirka: France Mele
Skenirano: 10. 5. 2017
Oblika: fotografija

Voz sena je naložen in pripravljen za več kot dveurno pot domov iz Loga (Planinskega polja) do Slivic. Senožet smo imeli na drugi strani Unice, nakosili smo dva do tri vozove sena. Košnjo, takrat je bilo to opravljeno s koso, smo opravili v enem jutru štirje kosci, z medsosedsko pomočjo.

Če je bila Unica nizka, smo se s kolesi zapeljali po Cirju in pri senožeti prebredli vodo, seveda noseč s seboj kolo, na katerem je bila privezana kosa (rezilo je bilo zavito v kakšno staro cunjo) in pa v ruzaku malico. Čeprav je bila senožet tik ob vodi, se nismo utegnili namakati.

Starejši so vedno govorili, seno se na grabljah suši. Tako smo seno neprestano obračali, le malo na hitro pomalicali in spet pričeli z obračanjem z drugega konca. Proti večeru smo še ne popolnoma suho seno zdeli (naredili lojnce). Če je bilo bolj suho so bile velike, če je bilo manj suho pa manjše. Naslednji dan smo, ko se je rosa posušila lojnce raztrosili. Komaj smo to delo končali, že smo pričeli z obračanjem sena. Dela ni nikoli zmanjkalo. 

Tisti dan (običajno je bilo to drugi dan, če je bilo sončno vreme) smo s pomočjo sosedov seno odpeljali domov. Če je bila Unica nizka, smo s praznim vozom šli iz Cirja navzdol do Vodonosa, kjer smo z živino in vozom lahko prečkali reko in si prihranili več kot uro časa. Če je bila voda visoka, pa smo morali po seno preko Planine, kjer se od ceste, ki vodi proti vasi Laze odcepi pot proti senožeti. Preko Planine smo vozili polne vozove sena nazaj proti domu. Poti po Planinskem polju so bile slabe, velike luknje, voz je bilo treba na veliko mestih držati, da se ni prevrnil. Pot domov je trajala več kot dve uri, po Cirju, po makadamski in strmi cesti, je morala živina pogosto počivati.

Če je bilo lepo vreme, je kar šlo, grozno pa je bilo, če te je s polnim vozom sena zajel dež, ali nevihta. Mokro seno, ki smo ga v takem primeru pripeljali domov, smo zmetali z voza na kakšnem pokošenem travniku in sušenje ponovili. Takrat so bile vremenske napovedi še zelo nezanesljive, ljudje so si poleg vremenske napovedi (bila je zelo splošna) pomagali na različne načine (od kod piha, ali diši po dežju, kakšni so zvečer oblaki, ali se luna preobrača), da so se odločili za košnjo v tako oddaljenem kraju.

Na senožeti smo imeli v velikem grmu stalno na enem mestu izrezano in po tleh očiščeno kar nekakšno sobo, kjer smo v zavetju pred soncem hranili hrano in pijačo in tu tudi pomalicali ali se za par hipov odpočili.

Še zanimivost: orodje, ki smo ga pustili čez noč v Logu, smo (na osnovi izkušenj) privezali h grmu ali drevesu, da ga ne bi  odnesla voda, če bi slučajno nastalo deževje. Log je lahko kaj na hitro poplavilo, zgodilo se je, da je voda odnesla ne le orodja, temveč tudi seno ali otavo.

Ivan Puntar – Štacnar v svojem dnevniku med drugim zapiše:

• 15. julij 1926: zalilo drugič Log (Dnevnik, stran 137)
• Leto 1926 je bilo izredno mokro leto tako silno mokro, da noben stari človek ni pametoval enakega. Letina sena je bila rekordna, enako otave samo, da je bilo sušenje sila teško, veliko sena je zgnilo, v Logu ga je pa voda vzela, ki je v tem letu štirikrat bil zalit. (Dnevnik, stran 145).

Na vozu Franc Perko st. (Slivice 8), furman pa Milavec Jakob (Slivice 10).

Fotografijo sem posnel v Logu, 4. julija 1966 (zgleda, da smo sušili seno tudi na državni praznik, Dan borca).

Viri:

• Ivan Puntar – Štacnar: Moje delo, doživetja in pogledi. Dnevnik 1923-1943.

Kraj: Log (Planinsko polje)
Datum: 4. julij 1966
Avtor: Franc Perko ml.
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 25. 5. 2017
Oblika: fotografija

Lojze se je leta 1937 rodil v Topolu na Blokah Zbačnikovim, po domače Hrbčanovim. Osnovno šolo je obiskoval po vojni in si želel postati pilot. Po vseh zvezkih je risal letala. Denarja za tako šolo takrat ni bilo.

Izučil se je za peka. A njegov nemirni duh, ga je pripeljal na ladjo. Pri Splošni plovbi Piran (SPP) se je najprej vkrcal na ladjo Bovec. Bil je zaposlen kot kuhar.

Kasneje je na ladji opravljal tudi druga dela. Plul je po vseh svetovnih morjih, svet je obkrožil trinajstkrat. Leta 1965 je SPP dobila dve novi tovorni ladji Bočno in Ljutomer. Z obema je plul na liniji za zahodno Indijo.

Vsak petek zvečer smo doma poslušali radijsko oddajo »Kje so naše ladje«.

Ko je domov prihajal na dopust, je bil zelo malo doma. Zanj je bila vsa Jugoslavija domače okolje, Slovenija pa dom. Obiskoval je sorodnike, prijatelje in vse znance. Spal je na brestovem gugalniku, ker se je bal »mirnih« tal, kajti na trdno stoječ postelji je mislil, da nekaj ni v redu. Njegova strast med dopusti je bilo tudi letenje z jadralnimi letali. Velikokrat smo mu z domačega dvorišča mahali v pozdrav.

Po dobrih desetih letih se je le ustalil na malo bolj trdnih tleh. Dobil je službo prvega picopeka v ljubljanski Parmi v pasaži Maximarketa. Tu so ga spoznali še vsi ostali Notranjci in tudi Ljubljančani, ki ga do sedaj niso. Še posebno študentje in dijaki, ki smo se v tistem času šolali v Ljubljani. Pekel je najboljše pice in za nas sorodnike in vse prijatelje in znance, ki jih je bilo zelo veliko, obložil vsako pico z dvojno mero.

Nemirno boemsko življenje polno dogodivščin je končal v mirnem okolju pri svoji sopotnici v Ljubljani. Zahrbtna bolezen ga je malo prezgodaj odpeljala med oblake, kamor si je želel kot otrok.

Lojzeta smo vsi poznali, a v bistvu o njem vedeli zelo malo. Njegove zgodbe so bile vezane na morske dogodivščine. Vendar nikoli ni govoril o težkih trenutkih, vedno je pripovedoval vesele zgodbe, katerim je dodal še tisto malo več, da smo ga zvedavo poslušali.

Fotografija je nastala v enem od pristanišč, kamor je Lojze plul. Ocenjujemo, da je nastala okrog leta 1970.

Prispevek je napisala Lojzetova nečakinja Vilma Dobrin.

Kraj: neznan
Datum: ocenjeno na 1970
Avtor: neznan
Zbirka: Vilma Dobrin
Skenirano: 5. 6. 2017
Oblika: fotografija

Ob 25-letnici mašništva domačina g. Andreja Makovca je bila slavnostna maša tudi v njegovi domači cerkvi pri Svetem Vidu, čeprav je takrat služboval kot župnik na Blokah. Udeležili so se jo ostali tudi župniki iz cerkniške dekanije. In kot se za tak veliki dogodek spodobi, je po maši sledilo tudi skupinsko slikanje pred vhodom v cerkev. Nad vhodom v cerkev je lepo vidna letnica 1903. Očitno je, da jim je bilo tudi vreme naklonjeno. Slavljenec sedi na sredini z velikim šopkom rož v naročju. Desno sedi še en domačin g. Anton Strle iz Osredka. Kasneje sta se domača župnika pomešala med ljudi, ki so se zadržali za cerkvenim obzidjem na pokopališču.

Danes predstavljamo dve sliki. Prva uradna z vsemi zbranimi duhovniki in druga, bolj sproščena, srečanje s farani.

• Sedijo: g. Debevc (služboval v Planini pri Rakeku), s šopkom rož je slavljenec domačin iz Rudolfovega g. Andrej Makovec (takrat župnik na Blokah), poleg njega je iz Osredka g. Anton Strle (predavatelj v Ljubljani).
• Stojijo: g. Anton Vindišar (župnih v Begunjah), drugi je takratni župnik pri Svetem Vidu g. Kazimir Nastran, tretji je g. Škvarča (Sveta Trojica) in četrti je g. Janez Jenko (župnik v Cerknici).

Obe sliki imata na zadnji strani čitljivo natisnjen zapis:

V SPOMIN
25-LETNICE MAŠNIŠTVA
1938 – 1963
MAKOVEC ANDREJ
ŽUPNIK NA BLOKAH

Ostali zapis je novejšega datuma.

Ta dan je bil velik praznik za vidovsko faro in udeležilo se ga je veliko število ljudi. Po končanem uradnem delu so vsi komaj čakali na pozdrav in pogovor z domačimi duhovniki. Tako na tej sliki vidimo g. Makovca in g. Strleta, kako kramljata na pokopališču, obkrožena z domačini.

• Fantek spodaj levo je Alojz Mahne (Župeno) in na desni je Ivan Doles (Pikovnik).
• Gospa na sredini, ki gleda proti desni, je Micka Suhadolnik z Rudolfovega – sestra duhovnika g, Makovca, poročena v Rakitno. Desno od nje je njena sorodnica iz Rakitne.
• Zgoraj levo v ruti je Justina Zalar (Župeno), desno v ruti pa Medenova mama (Kržišče), skrajni desni je Andrej Suhadolnik (Rakitna) – nečak g. Makovca.

• Prva spodaj z leve je Francka Tekavec (Ravne), druga je Mima Štrukelj – Gregorjeva (Hruškarje), nato Francka Perušek (Bečaje), vstran gleda pokrita v ruto Jela Brence (Čohovo).
• V drugi vrsti je Veri Meden (Osredek), na desni pa Ivana Stražiščar (Štrukljeva vas) in Mara Rupar (Zahrib), za njima levo je Joža Kovačič – Srnelčkova (Otave) in skrajno desno Marija Pirman (Sv. Vid).
• Zgoraj levo je g. Anton Strle, fant v pisanem puloverju je Jože Debeljak (Koščaki), sledi g. Andrej Makovec in za njim Ivana Rot (Ravne).

• Prvi fantek z leve je Marko Turšič (Jeršiče), drugi je njegov brat Jože Turšič (Jeršiče), sledita Ciril Doles in sestrica Milka Doles,(Jeršiče).
• Fantka v pisanem puloverju nismo prepoznali.

Viri:

• Miro Bavdek
• Vida Hribljan
• Rezka Pirman
• Veri Meden

Kraj: Sveti Vid
Datum: 1963
Avtor: neznan
Zbirka: Danica Červek
Skenirano: 23. 1. 2017 in 22. 3. 2017
Oblika: 2 fotografiji

Pogrebci in žalujoči svojci stojijo ob svetli krsti, prekriti z venci. Je slovo od Stanislava Žnidaršiča, Samprtovega Staneta, fotografiral France Truden, Hlepinov? Bilo bi nekako pričakovano, a ni zanesljivo.

Najprej sem pomislila, da je posnetek nastal na pokopališču v Podcerkvi pri sv. Martinu, a malo natančnejši pogled utemeljuje domnevo, da je bil dogodek posnet pred domačo hišo, pri Samprtovih v Podcerkvi.

Takrat so se poslovili od gospodarjevega brata, Stanislava Žnidaršiča, ki je bil pilot JLA v Nišu. Ko se je na nekem poletu z avionom na letališču dvignil s piste, je takoj nato strmoglavil in padca ni preživel. Za pilota se je izšolal v Rusiji in kmalu po vrnitvi je – kot še nekaj njegovih takratnih kolegov – tragično končal v letalski nesreči. To je bil dramatični čas po informbiroju, ko se je Jugoslavija iztrgala izpod pokroviteljstva Sovjetske zveze, zato so zašepetana namigovanja o tem, da te nesreče niso bile slučajne, povsem razumljiva, morda celo resnična …

Stanislav Žnidaršič je bil poročen in imel je hčerko, ki ji je bilo ime Stanka.

Njegova tragedija je za dolgo pretresla vso vas, zato se govoric o dogodku spomnim tudi sama, čeprav sem bila takrat še zelo majhna. Bilo je veliko ugibanj, domnev in šepetanja, pa tudi veliko pretresenosti in sočutja s svojci. O pokojniku žal ne vem ničesar, razen imena, bliže so mi bili njegovi sorodniki, s katerimi smo bili tista leta sovaščani.

Že takrat pa me je impresioniral njegov nagrobnik z napisom v cirilici, z rdečo zvezdo in letalom. Napisa nisem znala prebrati, na rob nagrobnika pritrjeno letalo pa je bilo zame tako nenavadno, da se ga nisem mogla nagledati. Otrok pač.

Svojci so zbrani okoli krste, nekateri tiho žalujejo, starejša ženska, mogoče mati v sredi pa si z robcem briše objokane oči in morda glasno joče. Nekdo na levi je stopil nekam na visoko, mogoče na zidano ograjo dvorišča in se mu vidijo le noge in sklenjene roke.

Takrat je bila še živa navada, da so žalujoči glasno jokali in tarnali ob grobu, predvsem ženske, nekatere tudi na pogrebih ali ob kropljenju ljudi, ki so jih komaj poznale. Morda so tako vsi hitreje in bolj intenzivno izjokali in odživeli žalost, pozneje pa se lažje spet posvetili preživetvenim naporom – v takratnih okoliščinah so bila čustva bolj ali manj luksuz, ki si ga niso mogli vedno privoščiti. Pozneje je obveljalo za bolj primerno tiho žalovanje, čeprav dolgotrajno.

Na sliki je tudi moški, pokrit v oficirsko kapo in še vsaj pet navadnih vojakov, a jih je bilo verjetno več, mogoče desetina oziroma častna straža. Spomnim se pripovedi, da so na pogrebu izstrelili tudi častno salvo, o kateri so ljudje na vasi še dolgo pripovedovali. Nekatere so streli spomnili na vojno in obudili takratni strah. Nasploh je ves pogreb potekal z vojaškimi častmi.

Moški spredaj ima po tedanji navadi na reverju sicer svetle obleke prišit širok žalni trak. Žalne rute na glavah starejših žensk so pokrite “na šišco”, s prepogibom ob licih, kar je bilo že tedaj malce starodobno in so se tako pokrivale le še starejše ženske. Mlajša ženska, druga z leve, pa si je ruto le nezavezano položila na glavo, kar je bilo prav tako nevsakdanje.

Kaj piše na trakovih vencev? Na prvem je mogoče razbrati le besedo “podoficira”, na drugem “poručniku Žnidaršiču” in “podoficiri i oficiri”, na tretjem “svom dragom starešini Žnidaršič Stan… / od drugova vojnika”, na četrtem ni mogoče prebrati ničesar. Venci in trakovi so enaki, cvetovi so videti kot potonike in vrtnice in najbrž so spretno narejeni iz povoščenega krep papirja, saj so pripotovali od bogve kje. Navsezadnje pa ni nemogoče, da je cvetje sveže, čeprav je bil to takrat velik luksuz in redkost. Zanimivo je, da so napisi v latinici, medtem ko je tisti na nagrobniku v cirilici.

Nekaj časa so pri Ponudovih imeli tudi knjižico o prekomorskih brigadah v srbohrvaščini, ki jo je iz Dalmacije prinesel oče mame Zore Ponudove. V njej je bil omenjen tudi njen stric, pokojni pilot Stanislav Žnidaršič, vendar se čez leta v dobri veri posojena knjižica ni nikoli več vrnila v hišo.

Viri:
• Ludvik Ponuda, Pudob, februar 2017, ustno
• Matevž Žnidaršič, Pudob, maj 2017, ustno

Kraj: Podcerkev
Datum: 1951
Avtor: ni znan, mogoče FrancTruden
Zbirka: Ludvik Ponuda
Skenirano: 10. 5. 2017
Oblika: fotografija

Avtocesta od Postojne do Vrhnike je bila odprta decembra 1972. Pripravljalna dela so se pričela že pet let prej. Na posnetku je posekan gozd, leta 1969, na delu trase avtoceste od Unca (Hribce) proti Postojni, kjer se danes konča vsek in začenja viadukt Unec. Tu je avtocesta presekala naš gozd Zalovko, ki ga je kot doto k hiši prinesla moja mama Lucija (1919 – 1999) od doma (pri Malnerčkovih na Uncu). 

Na eni strani (proti Uncu) je ostalo okoli pol hektarja gozda, na drugi pa okoli dva ha. Težko je opisati, kako je mamo to prizadelo, izgubila je nekaj, na kar je bila izredno navezana, nekaj kar je bilo njeno, saj kot večina tedanji žena na manjših kmetijah ni bila nikoli zaposlena. Izgube ni odtehtala niti odškodnina (po pritožbah na osnovi ocenitev Slavka Petriča univ. dipl. inž. gozdarstva), pa tudi lesa ni napadlo prav veliko, posekati je bilo treba še ne popolnoma odrasel gozd, kar velik del je obsegal celo mlajši nasad, ki smo ga osnovali nekaj let prej.

V kroniki šole na Uncu je tudi tale zapis o pogozditvi dela parcele, ki je danes tema stare slike:

Dečji dan za pogozdovanje je bil 24. aprila 1940. Gozdna uprava logaške gozdne drevesnice je šoli poslala 400 smrekovih sadik. Sajenja se je udeležilo 73 otrok 3. in 4. oddelka. Zasajena parcela ima parcelno številko 1541 k. o. Unec z imenom Zalovka in je last Lucije Ileršič z Unca 26.

Na posnetku sta na desni mogočna Krovcova hiša – (Mlinar), nekdaj je bila to gozdarska hiša (porušena ob gradnji viadukta), hiša na levi pa še stoji, v njej je živel upokojeni gozdar Meliva, poleg si je zgradil cerkvico, ki se je pred leti podrla. Po izgradnji avtoceste si je zgradil brunarico ob koncu Škocjanske ceste na Rakeku in se tja preselil.

V ozadju področje nad Hribcami pod Kolobarjem pred izgradnjo avtoceste.

Na zadnji strani je zabeleženo, kdaj je bila fotografija posneta: Trasa avtoceste skozi našo Zalovko, oktober 1969.

Viri:

• Kronika šole Unec

Kraj: Zalovka (Unec – Hribce)
Datum: oktober 1969
Avtor: Franc Perko ml.
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 25. 5. 2017
Oblika: fotografija

Pred osnovno šolo Grahovo se je slikal 1. razred z razredničarko Meto De-reggi. Doma je bila iz Cerknice – Mikšetova.

Slikanih je 32 prvošolčkov, 16 deklic in 16 dečkov. Slika se mi zdi zanimiva zaradi dveh stvari. Romana, lastnica te fotografije, se je naslednje leto preselila v Cerknico in drugi razred obiskovala v Cerknici. Potem se vrne v Grahovo in tam konča osemletko. Srednjo lesarsko šolo pa zopet obiskuje v Cerknici, kjer sva postali sošolki. Benjamin Žnidaršič pa se je po tem šolskem letu preselil v Cerknico, postal moj sošolec in v Cerknici šolo tudi zaključil. Prav tako je naslednje leto prišla živet in obiskovat šolo v Cerknico tudi Jolanda Funda.

Sedijo:

• Elči Novak,
• Tanja Mihevc,
• Breda Čuk,
• Liljana Casol in
• Ida Telič.

Stojita v drugi vrsti:

• Beno Truden in
• Ivan Cvetko.

3. vrsta:

• razredničarka Meta De-reggi,
• Marinka Tornič,
• Meta Muhič,
• Zvonka Škrlj,
• Marija Škulj in
• Anica Švigelj.

Sedijo:

• Zdenka Zrimšek,
• Stanko Turk,
• Filip Pantar in
• Božo Marolt.

2. vrsta:

• Jože Švigelj,
• Janez Telič,
• Brane Cvetko,
• Stane Funda.

3. vrsta:

• Romana Kovač,
• Janez Kandare in
• Drago Lunka.

Sedijo:

• Emil Ule,
• Rajko Mulec in
• Vika Smerdu.

2. vrsta:

• Marko Udovič,
• Benjamin Žnidaršič in
• Jolanda Funda.

3. vrsta:

• Milenka Vesel,
• Sonja Žnidaršič in
• Stane Švigelj.

Viri:

• Romana Strlre
• Marija Kraševec
• Breda Kebe
• Stane Funda

Kraj: Grahovo
Datum: 1967
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Romana Sterle
Skenirano: 23. 11. 2016
Oblika: fotografija

Takšna so bila delovna mesta v Kovinoplastiki sedem let po ustanovitvi Kovinskega obrtnega podjetja Lož leta 1954. V starem zadružnem domu v Ložu delavka sestavlja pante, to je okovje za vrata in okna, sestavljeno iz dveh delov. Sedi na dvignjenem stolu, noge ji visijo brez opore, zasukana je postrani, ker pod mizo ni prostora za noge. S prsti ene noge se zdi oprta na rob zaboja pred njo, na sedež si je podložila od doma prinešeno blazino, da je rob stola ne bi tako žulil, kajti na njem sedi vsak dan sedem ur in pol, no, mogoče malo manj, če upoštevamo še premore za wc, ki je ali pa ni wc, mogoče je samo 00.
S preprosto napravo krivi ali koviči kovinske dele okovja skupaj. Kakšna je temperatura v prostoru, raje ne bi vedela – velikokrat so mi stare delavke povedale, da je bilo pozimi tako mraz, da so se jim vlažni prsti lepili na mrzlo kovino. No, tokrat je bilo nemara malo topleje, saj je nekdo obesil jopič najbrž kar na ročaj lopate, s katero je delavka dodajala polizdelke v zalogovnik. Spredaj se vidi del močnega lesenega zaboja, v katerem so sestavni deli za pante ali že dokončani izdelki, nad njim pa električno stikalo in žice, ki vodijo k stroju. Stena je do višine kakega metra in pol pobarvana s temnejšo barvo, okno je videti staro. Hrupa v prostoru pa bolje, da ne slišimo.

Delavka pri stroju je Francka Pelan iz Loža, Odamčkova po domače, ena starejših delavk, ki je davno pred letom 1967, ko je Kovinoplastika in s tem tudi pantarija dobila novo proizvodno halo, izkusila, kaj se pravi razvoj industrije iz niča. Poleg nje so v tistem času v pantariji delale še druge Ložanke: starejša Turšičeva Marija, Ravšljeva mama, Ulkova Ani in gotovo še kakšna … To so bile samo nekatere izmed vseh skromnih in delavnih notranjskih žensk, ki so prišle v delavnice z njiv in izza štedilnikov in se tako rekoč čez noč uspešno prilagodile povsem drugačnemu načinu življenja.

Pantarija je delovala še dolgo v devetdeseta leta, čeprav so bili njeni proizvodi čisto elementarni, brez kakih prefinjenih mehanizmov in postopkov izdelave. Imeli so zgolj moški in ženski del nasadil, ki se pritrdita eden v vratno ali okensko krilo, drugi v podboj, stakneta skupaj in že se vrata odpirajo in zapirajo. Na takratnem jugoslovanskem trgu jih ni bilo težko prodati. To delo je bilo preprosto, monotono in naporno zaradi teže, hrupno in neprijetno zaradi opilkov, ki so se zadirali v nezaščitene roke, ko še ni bilo na voljo usnjenih rokavic … Delavka na sliki ima na sebi delovno haljo, najbrž novo, ker se še sveti. Mogoče jo je oblekla le za fotografiranje, drugače je imela na sebi eno tistih modrih iz grobega bombaža ali pa kar svoj predpasnik, kakor čisto na začetku, ko se je Kovinoplastika še imenovala Kovinsko obrtno podjetje Lož.

Roka, s katero je segla v zalogovnik, je gola, nima zaščitnih rokavic – jih še ni na voljo ali se je sama tako odločila, ker je z rokavicami na rokah manj spretna in ne dosega norme?

“Mama je velikokrat pripovedovala, da je bil pozimi tak mraz, da so panti, mokri od hladilne emulzije za stroj, zmrznili in so tolkli po njih, da so šli narazen…”, se spominja Franckina hči Vida.

Nič niso spraševale po udobju, varnosti pri delu in ergonomski ureditvi delovnih mest te naše mame – samo da je bila služba in plača konec meseca, ki je pomenila še en korak k boljšemu življenju. Brez besed so potrpele vse napore, neudobje, hrup, mraz, vročino in tveganje za poškodbe, ki so bile prva leta zlasti na rokah precej pogoste. Ko je začela delovati tovarniška menza s toplo malico in so si sčasoma lahko privoščile med delom tudi kavo, je bil to dogodek vreden vsega odobravanja, saj ni bilo več treba nositi na šiht torbe s kosom kruha in steklenico čaja ali mlečne kave. Ko se je tovarna razvijala, so bile kmalu zaposlene vse, ki so to želele, priseljevati so se začeli ljudje že tudi iz drugih krajev, delo je dobil vsak. Ne bom pozabila starejše domačinke – imela jih je že okoli sedemdeset – ki je nekoč v strahu vprašala, ali bo res morala v pokoj, saj si tega ni želela. Prvič v življenju je imela stalen zaslužek, v tovarno pa je prišla delat že krepko v letih.

O zgodbah teh delavk bi lahko napisali knjigo in bi jo najbrž tudi morali.

Slovarček:

• pant: okenski ali vratni tečaj
• pantarija: oddelek za izdelavo pantov
• šiht: delovna izmena

Viri:

• Vida Fratina, Kobarid, maj 2017, ustno
• Tone Mlakar, Viševek, junij 2017, ustno

Kraj: Lož, zadružni dom
Datum: 1961
Avtor: ni znan, mogoče Jože Berglez
Zbirka: Vida Fratina
Skenirano: 10. 5. 2017
Oblika: fotografija

28. junija 1936 so gasilci z Unca proslavili 25-letnico ustanovitve. Proti koncu leta 1911 je bilo namreč ustanovljeno Prostovoljno gasilsko društvo Unec, katerega načelnik je bil Avgust Belle, že v naslednjem letu pa so pričeli z rednimi vajami in kupili novo ročno brizgalno. Postavlja se vprašanje, ali se je na Uncu res tako pozno ustanovilo gasilsko društvo? 

Ko listamo stare časnike, šolsko kroniko in zapisnike županstva Rakeka, bi sodili, da so bili gasilci na Uncu organizirani že mnogo prej. Le nekaj virov si poglejmo:

• V kroniki ljudske šole na Uncu je aprila 1883 nadučitelj zapisal: “Ako bi požar nastal, ne moremo si prav čisto nič pomagati, akoravno imamo svojo lastno in še v dobrem stanju ohranjeno brizgalnico.” Vas namreč ni imela vode. Z vodo, tako za ljudi kot za živino, so se oskrbovali iz več mlak, kjer so bili nekakšni skromni izviri, ob daljšem sušnem obdobju pa so moralo po vodo v reko Unico.
• Da so imeli na Uncu brizgalno že pred letom 1899 in seveda verjetno tudi požarno brambo pričajo zapisniki občinskih sej Županstva Rakek. 26. 11. 1899 ob sprejemu proračuna za leto 1900 so bile na vasi razdeljeni posebni davki:
  “Na vas Rakek naj se naloži 60 gld za cerkniškega organista in na vas Unec 300 gld za pokritje brizgalne in cerkve za popravilo.” Tudi v zapisniku 15. 3. 1900 se srečamo z brizgalno:…” in na predlog podžupanstva na Unci se naloži vasi Unec Slivice v pokritje dolga na brizgalni in popravljanju cerkve 600 K…”

Na slovesnosti je bilo tudi šest deklet v narodnih nošah, ki so se takole postavile pred objektiv fotografa. Upam, da jih bomo s pomočjo obiskovalcev starih slik spoznali.

V starih slikah 1936 Unec – Obletnica PGD (29. 4. 2013) je med drugim zapisano ob drugem posnetku s te slovesnosti: Dekleta v narodnih nošah: Julka Matičič in poleg nje ponosno koraka njena mala sestrica Marija Ana, Mara Jaklova in Vera Hladova iz Slivc.

Na zadnji strani je Franc Perko st. zapisal: Spomin s proslave 25 letnice obstoja gas. čete. Unec dne 28. VI. 1936.

Viri:

• F. Perko: Vasi v objemu železnice, 2008, stran 462-463.

Kraj: Unec
Datum: 28. junij 1936
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 25. 5. 2017
Oblika: fotografija

Pred nami je tipična slika iz albuma za obujanje spomina. Vsi so nasmejani in dobre volje, saj je za njimi še ena uspešna veselica. Predvidevamo, da je ta slika nastala istega dne kot že objavljena fotografija s skupino Mladi zadružniki.

 Kot je že bilo napisano, so se pri Bavdkovi gostilni dogajale razne prireditve in veselice. Za hrano in pijači je bilo poskrbljeno s strani gostilne. Za zabavo in ples je skrbela domača skupina Mladi zadružniki. Harmonikar v tej skupini je bil Alojz Hiti iz Osredka. In tako imamo tukaj lep primer prijateljstva, saj je obkrožen s samimi sovaščani iz Osredka. Brez Bavdkove mame Antonije na sredini pa slika sploh ne bi bila popolna. Rade volje se jim je pridružila s polnim litrom v rokah in obveznim belim predpasnikom, kot se za pravo gostilničarko spodobi. Fantje so si hitro napolnili svoje kozarčke, da so lahko nazdravili. Tudi deček, ki je med njimi, zvedavo zre v neznanega fotografa.

Z leve:

• France Brzek nazdravlja Slavku Klančarju,
• v sredini je Antonija Bavdek – gostilničarka,
• Ludvik Klančar nazdravlja Francetu Medenu,
• deček je Radko Klančar, tudi iz Osredka,
• čepi Alojz Hiti s svojo harmoniko.

Slavko in Ludvik Klančar, brata, C’rkvena po domače, sta bila strica Radku. Pet fantov iz iste vasi, pet velikih prijateljev. Komu so nazdravljali? Na uspešno pravkar izpeljano veselico in še na mnoge naslednje! Ja, pa na prijateljstvo, seveda!

Viri:

• Miro Bavdek
• Judita Nared
• Veri Meden

Kraj: Sveti Vid
Datum: 1957
Avtor: neznan
Zbirka: Danica Červek
Skenirano: 23. 1. 2017
Oblika: fotografija

Za binkošti leta 1938 so se v Jermendolu, kjer je bila znana gostilna Josipa Plosa, slikali fantje in dekleta z Babne Police, Poljan, Šmarate in še od kje. Prišli so plesat in se poveselit, saj so binkošti, ki jim tukaj po domače rečemo vinkešte, velik praznik. Ne vemo, kdo je avtor fotografije, poznamo pa skoraj vsa imena fotografiranih fantov in deklet.

Prvi z leve sedi na tleh Stanko Grbec, Novakov z Dolenjih Poljan, rojen leta 1921. Med vojno, o kateri v času na tej sliki še ni ničesar vedel, je bil v Štirinajsti diviziji, potem, ko je bila družina pregnana v Pudob in hiša požgana. Izučen je bil za čevljarja in tam nekje leta 1955 je napravil prve meni namenjene čeveljce, pravzaprav sandale … Najbolj mi je bilo všeč jemanje mere, ker me je svinčnik tako prijetno požgečkal po stopalu, ko ga je čevljar občrtal na papirju. Žal merjenja ni hotel ponoviti, dovolj je bilo enkrat, je rekel. Sandali so bili rjave ali temnordeče barve in skorajda že premajhni, ko jih je končno utegnil dodelati, saj je čevljaril bolj v slabem vremenu, v lepem pa kmetoval … Težkemu življenju navkljub je Stanko dočakal krepko preko devetdeset let.

Poleg njega je fant, ki se je pisal Almajer. Je bil iz Kozarišč, z Vrhnike ali od kod drugod? Poleg njega je Stankov sovaščan s Poljan, po domače Mežnarjev, s priimkom Škrbec. Je to Karel ali njegov brat; mogoče kdo drugi? Je pa zagotovo z Dolenjih in ne iz Gorenjih Poljan, kjer so tudi imeli Mežnarjevo družino, kot skoraj v vsaki vasi.

V drugi vrsti je prvi na levi Lojze Levec, Bazizlov iz Viševka, poleg pa Tastarih Francka z Babne Police. Sledi še eden od Mežnarjevih s Poljan. Kaj pa, če je to Karel oziroma Karol, po domače kar Korle? Čez rame ga drži Janez Špeh, Gržetov iz Podgore. Janez je drugo roko položil na ramo Novakovi Micki, Stankovi sestri z Dolenjih Poljan, z druge strani pa jo čez rame drži mladenič iz Loškega Potoka, čigar ime se ni ohranilo. Poleg njega je Mežnarjevo dekle s Poljan, a ne vemo, kako ji je bilo ime. Zadnji na desni je Jernejčkov Feliks, Truden iz Šmarate, kot je tudi njega skrbno zapisala Fani Truden po spominih svoje mame.

Dan je moral biti res lep in razpoloženje nadvse praznično. Oblekli so najboljše poletne obleke, privezali kravate, pripeli ali prijeli v roke šopke … Ravno je cvetela in dišala jerebika in vsak je dobil vejico v roke, kakor so jih bili naučili stari fotografi, da so bile slike lepše in dragoceni trenutek, ki je ostal na fotografiji, videti bolj svečan. Nekaj fantov ima šopek ali vejico asparagusa tudi na reverju. So jim ga dala dekleta?

Micka ima oblečeno zanimivo obleko z nabranimi rokavčki, belo stilizirano pentljo pod vratom in svetlim gumbom na paščku, ki jo drži. Ji je obleko sešila prijateljica in soseda Okoliševa Rezka ali kdo drug? … Kravate fantov so široke in črtaste, dekliške obleke svetle in poletne … Zadnji na desni ima z reverja v prsni žepek speljano svetlo kietenco, mogoče od žepne ure … saj zato pa je žepna, da se nosi v žepu in ni treba, da jo je videti, ali ne?

Človek si lahko samo želi čimveč takih vzornih zapisov na slikah. Fotografija ogromno pove, skupaj z besedami pa še trikrat več.

Drugi, starejši zapis na hrbtni strani je ohranil čas nastanka slike: “Spomin Jermendol Binkošti 1938” …

Slovarček:

• kietenca: verižica
• vinkešte: binkošti

Viri:

• Fani Truden, Stari trg, junij 2017, ustno

Kraj: Jermendol
Datum: binkošti 1938
Avtor: ni znan
Zbirka: Milena Ožbolt
Skenirano: 13. 6. 2017
Oblika: fotografija

Na tihem mirnem gričku, ponosni grad stoji, veliko mladih deklic, veselo v njem živi. Samo za kratko dobo, smo tukaj se sešle, če vidmo se še kdaj v življenju, to pa sam Bog ve.

Skromna slikica, narisana z navadnim svinčnikom ene od učenk gospodinjske šole v Mali Loki pri Trebnjem, veliko pove. V gradu z bogato zgodovino je skupaj z veliko dekleti leta 1939 živela Terezija Jernejčič iz Slivic, ki se je kasneje poročila v Ivanje selo k Malnarjevim.

Grad Mala Loka pri Trebnjem je po več menjavah lastnikov prešel leta 1929 v last Gospodarske zveze Ljubljana. Ta je leto kasneje v teh prostorih odprla gospodinjsko šolo, ki so jo do leta 1949 upravljale šolske sestre. Po drugi svetovni vojni je grad prešel v roke KZ Trebnje in je tu bila do leta 1961 kmetijska šola. Po podpisih v spominski knjigi je razvidno, da so bile učenke te šole praktično iz cele Slovenije.

Ko so se dekleta po enoletnem skupnem bivanju poslavljale od sošolk in učiteljic, so si v skromen spominski zvezek zapisale čudovite misli in napotke, ki bi lahko veljali tudi danes, seveda, če bi jih upoštevali.

Pa si preberimo nekaj najbolj zanimivih:

Vse pozemeljsko bogastvo prazno ti srce pusti. Čas, ki vestno ga porabiš, vir je sladkih srečnih dni.

Reziki Mala Loka 1939

Ni slajšega, kot ljubiti bitje, ki ti je vdano. A vedi, da ni grenkejšega kot spoznanje, da si varana.

Rezki Mala Loka 8. 8. 1939

Kadar na večer življenja, brala boš vrstice te, koliko spominov sladkih, božalo ti bo srce. Znanci, znanke iz mladosti stopijo pred tvoj obraz kakor živi, in med njimi, ali stopim tudi jaz?

Francka Kvas iz Zaloga pri Komendi.

Ko veselja sreče boš iskala, glej, da te ne vara svet. Kolikokrat ti bo strupa dala, prav tista roka, ki ti ponuja cvet.

Angelca Lovšin, Goriča vas pri Ribnici

Bodo rožce ovenele, vsahne rožmarin, bodo ptičke onemele, ostal bo le spomin.

Lenka Debevec Ebersdorf, Pliberk- Koroška

Srečna in res sama s seboj boš gospodinja takrat, ko ne boš nase mislila.

Pepca Frece, Liboje, Petrovče pri Celju

Če reče kdo ti žal besedo, ne vtisni jo takoj v srce, saj srce dostikrat ne ve, kaj usta v hipu zgovore.

Francka Dolhar iz Predoselij

Karkoli boš delala, pomisli na posledice.

Tončka Cerovšek, Pijavško pri Krškem

V trpljenju in nezgodah, prebridkih solz ne toči v življenja težkih urah, le Bogu se izroči.

Angela Primožič iz Št. Ruperta

Najprej dobro presodi sebe, da boš lažje milejše sodila druge.

Šolska sestra Matijana

Viri:

• Krajevni leksikon Slovenije, 1971 DZS, Ljubljana

Prispevek je napisala: Ana Ivančič.

Kraj: Mala Loka pri Trebnjem
Datum: 1939
Avtor: –
Zbirka: Marija Sečnik
Skenirano: 7. 6. 2017
Oblika: dokument

1. razred meščanske šole Miroslava Vilharja na Rakeku z razrednikom Cenetom Vipotnikom v šolskem letu 1940/41.

Na Meščanski šoli Miroslava Vilharja na Rakeku so poučevali številni znani Slovenci: Tone Gaspari, brat slikarja Maksima Gasparija, skladatelj Makso Pirnik, pisatelj Josip Ribičič, pesnik Cene Vipotnik.

Izvestje Državne meščanske šole Miroslava Vilharja na Rakeku za šolsko leto 1939/40 prinašajo naslednjo novico:

Z odlokom gospoda bana dravske banovine IV štev. 8209/1 z dne 15. IV. 1940. je bil postavljen za honorarnega učitelja na meščanski šoli na Rakeku Vipotnik V. Vincencij, dipl. fil,
Vipotnik V. Vincencij, dipl. fil., honorarni učitelj. Poučeval je sl I A, I B, II A, II B; zg III; ze II A; pi II B; tedensko 20 ur.

Slovenski biografski leksikon:

Vipotnik Cene (Vincencij), pesnik, urednik in prevajalec, rojen 11. novembra 1914 v Zagorju ob Savi mizarju Vincenciju in Alojziji r. Robavs, umrl 2. septembra 1972 v Ljubljani. V rojstnem kraju je 1928 končal 8 razredov osnovne šole, 1928–30 (po opravljenem izpitu čez 1. in 2. razred) obiskoval 3. in 4. razred meščanske šole v Ljubljani, tu se je 1930 (po dopolnem izpitu) vpisal v 4. razred II. realne gimnazije. Zaradi socialnih idej, ki jih je bil izrazil v šolski nalogi, je bil 29. aprila 1933 za eno leto izključen iz vseh ljubljanskih srednjih šol, tako da je 6. razred 1933 dokončal v Mariboru, 7. in 8. pa 1933–5 v Ljubljani na I. realni gimnaziji. Jeseni 1935 se je vpisal na filozofsko fakulteto v Ljubljani, 1939 diplomiral iz francoskega jezika in literature. Od aprila 1940 je služboval na meščanski šoli na Rakeku, bil tu kot član odbora OF 29. junija 1942 od italijanske vojske prijet ter odpeljan v koncentracijsko taborišče Monigo pri Trevisu, nato v Chiesanuovo pri Padovi. Po kapitulaciji Italije je konec sept. 1943 v Zagrebu ubežal s transporta, namenjenega v Nemčijo. Ker mu je vrnitev na Rakek preprečila ljubljanska policija, je ostal nezaposlen v Ljubljani; od maja 1944 do marca 1946 je učil na meščanski šoli na Viču, vmes (po osvoboditvi 1945) nekaj časa delal pri propagandni komisiji IOOF. 15. marca 1946 je postal član redakcije SKZ, od 1. junija 1949 do smrti pa je bil urednik pri Cankarjevi Založbi.

V kroniki ljudske šole Rakek (ne meščanske) je o nesrečnem 29. juniju 1942 tale zapis (zapis je nastal po koncu vojne):

…na dan sv. Petra in Pavla, 29. junija 1942 so napravili (Italijani op. Perko) veliko racijo in odpeljali skoraj vse moške iz vasi v italijansko internacijo.

Mnogo bolj natančno je 29. junij 1942 (za Unec, podobno je bilo gotovo tudi na Rakeku) opisal v svojem dnevniku Ivan Puntar – Štacnar (stran 516):

Praznik sveti Peter in Pavel zopet strašen dan. Italijanski barbar je v vas pridrvel zjutraj ob 4 uri po starem času z dvema tovornima avtomobiloma oborožen do zob s puškami bombami in strojnicami, razlil se je po vasi in moške jemal iz postelj, imel je kar listo hiš pri katerih jih bo vzel, pri mojem sosedu Šurčku vzel je vse štiri od fanta starega 15 let do očeta starega 50 let, vseh iz vasi pa 17 mož in fantov. Vas vsa preplašena, z jokom in strahom je žalostna kot izumrla. Z grozo gleda v bodočnost kajti Barbar ima vidno namen pokončati ves naš narod.

V Planini je naredil isto, vzel je 60 mož in fantov, pa še župnika. Vasi niso dale za to njegovo zločinsko delo nobenega povoda, storilo ni ničesar, bila je prav pri nas in Planini izredno mirno, a Hun ima načrt iztrebiti, ali bo Bog njemu to dopustil. Vse strašno preganja in ubija še ženske in mladoletne.

Kot zanimivost si poglejmo še učne pripomočke, ki so jih uporabljali učenci pri pouku na meščanski šoli, ki ga je vodil Cene Vipotnik (Izvestje Državne meščanske šole Miroslava Vilharja na Rakeku za šolsko leto 1939/40):

Slovenščina:

1. razred.: Rudolf Wagner in Maksim Rožman: Naša zemlja. (Slov. čitanka za I. razred mešč. šol.)

2. r.: Rudolf Wagner in Maksim Rožman: Naša beseda. (Slov. čitanka za II. razred mešč. šol.) 3. r.: Gaspari-Pečjak-Žerjav: Naši vodniki.

4. r.: Bajec-Kolarič-Rupel-Sovre-Šolar: Slovenska čitanka za IV. razred srednjih in sorodnih šol. II. izd.
Zemljepis:

1. razred: Radivojevič-Flere: Osnovni pojmi zemljepisa za I. razred mešč. šol. 
2. r.: Fr. Fink: Zemljepis za meščanske šole. (Splošni in posebni zemljepis)

3. r.: Prijatelj-Bohinec: Evropa.

4. r.: Orožen: Zemljepis kraljevine Jugoslavije.
Zgodovina:

2. razred: Rudolf Pečjak: Zgodovina za II. razred meščanskih šol.

3. r.: Rudolf Pečjak: Zgodovina za III. razred meščanskih šol.

4. r.: Lazarevič-Flere: Zgodovina Jugoslovanov.

Še nekaj velja omeniti. Cene Vipotnik je dober prijatelj pesnika in prevajalca Jožeta Udoviča. Takole je zapisal Jože Udovič v svoj dnevnik ob smrti Ceneta Vipotnika:

2. 9. 1972. Zjutraj ženski glas: ob 7. uri 20 je naš največji prijatelj, zlat človek in najboljši tovariš, odšel…Pot iz sončnega poletnega zaliva, od modre vode in sonca – v Haranovo deželo. Žalost, žalost. Srečanje z zadnjim nepojmljivim. Grlo se stiska, roka drhti. Takega bivanjskega kontrasta še nisva doživela. Zadnji pogovor pod manjdeljnom, zadnji pogled pred vrati v Piranu, ko je odhajal v Čedad. Nikoli ne vemo, kdaj koga zadnjič vidimo. Nikoli.
France Pibernik. Monografija Jože Udovič. Založba ZRC SAZU 2016; str.309.

Učenke in učenci na fotografiji se danes bližajo 90 letom. Verjetno je zadnji čas, da jih prepoznamo.

Levo spodaj razrednik, pesnik, prevajalec, urednik Cene Vipotnik.

1. razred meščanske šole Rakek 1940/41, razrednik Cene Vipotnik (informacija Tine Bombač).

Viri:

• France Pibernik. 2016. Monografija Jože Udovič. Založba ZRC SAZU.
• Izvestje Državne meščanske šole Miroslava Vilharja na Rakeku za šolsko leto 1939/40.
• Ivan Puntar – Štacnar. 2009. Moje delo, doživetja in pogledi. Dnevnik 1923-1943. Založništvo Jutro.

Kraj: Rakek
Datum: 1940
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 25. 5. 2017
Oblika: kopija fotografije, ki mi jo je iz bogate zbirke dal Tine Bombač iz Rakeka.