Železniška postaja Postojna se je v času gradnje avtoceste Vrhnika-Postojna (1970-1972) zelo spremenila. Podrtih je bilo nekaj objektov, kot sta kurilnica in obračalnica. Odstranjenih je bilo nekaj stranskih tirov, zgrajen pa je bil tudi nov medtirni peron s podhodom, ki je še danes v funkciji.

Rapalska meja med kraljevinama Italijo in SHS je leta 1920 zelo posegla v naše kraje. V obdobju med obema svetovnima vojnama je bila Postojna mejna postaja, ki je pripadla Italiji, Rakek pa na drugi strani Jugoslaviji. Zaradi mejnih potreb sta bili obe postaji zelo povečani – še posebno postajna poslopja, pa tudi tiri in tirne naprave. V Postojni sta bili kurilnica in obračalnica zgrajeni še pred prelomom stoletja. Osem mesecev pred otvoritvijo proge Ljubljana-Trst je bil v promet predan odsek Ljubljana-Postojna.

Pogled na postajo Postojna leta 1971 z juga proti severu oz. v smeri Rakeka. Na levi strani se nahaja tovorno skladišče, za njim pa postajno poslopje. Na desni strani se vidi poslopje kurilnice s pripadajočimi objekti ter opuščeno okroglo betonsko jamo, kjer je nekoč bila obračalnica. Med kurilnico in gozdom se že vidijo prva dela na trasi avtoceste. Prav zaradi avtoceste so bili porušeni vsi objekti na vzhodnem delu postaje.

Kurilnica v Postojni je imela dva tira, prvotno pa je bila namenjena parnim lokomotivam. Več ur pred začetkom vožnje je bilo potrebno parne lokomotive zakuriti, da se je tlak pare v kotlu dvignil na določen nivo, da se je lokomotiva sploh lahko premaknila. Kurilnice so služile še za oskrbo lokomotiv z vodo in s premogom ter tudi za manjša popravila in preglede lokomotiv. Italijani so leta 1936 v celoti elektrificirali progo Trst-Sežana-Postojna in Pivka-Reka, tako da se je število parnih lokomotiv na elektrificiranih progah začelo zmanjševati, saj so jih zamenjale električne lokomotive in elektromotorne potniške garniture litorine. Na desni strani lesenih pragov se v tiru vidi kanal za pregled tirnih vozil. V času parne vleke so se ti kanali uporabljali za praznjenje lokomotivskih pepelnikov.

Betonska krožna jama obračalnice v Postojni. Poleg Postojne, so bile obračalnice nekoč še na Rakeku, v Pivki, Divači in v Borovnici. Obračalnica je bila zelo aktualna v času, ko sta bila Rakek in Postojna mejni postaji in je veliko število vlakov tu končalo ali začelo vožnjo, zato je bilo treba lokomotive obračati, da so vedno vozile z dimnikom naprej. Do leta 1933 so lokomotive z Rakeka vozili na obračanje tudi v Postojno, nato pa je zaživela nova obračalnica na Rakeku.

Tako kot na Rakeku, je tudi v Postojni obračalnica izgubila ves pomen po koncu druge svetovne vojne, ko se je meja ponovno premaknila proti zahodu. Vrtljivi jekleni deli so bili odstranjeni in tako kot z Rakeka verjetno poslani nekam v južne kraje nekdanje skupne države Jugoslavije. Kdo ve, mogoče so danes še vedno v uporabi in se na njih, namesto parnih, vrtijo kakšne druge lokomotive.

Slovarček:

• kurilnica: območje, kjer so se zakurile parne lokomotive, preden so začele z vožnjo
• SHS: Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev
• obračalnica: naprava za obračanje železniških tirnih vozil
• litorina: vzdevek za italijanske potniške garniture z električnim ali dizelskim pogonom

Kraj: Postojna
Datum: 17. 7. 1971
Avtor: Radivoj Pleterski
Zbirka: Karel Rustja
Skenirano: 10. 12. 2014
Oblika: negativ 135

Prem je kraško naselje, ki leži na slemenu nad reko Reko, na obrobju Brkinov. Ime naselja izhaja iz rimskega obdobja, ko je na tem območju stala utrdba, imenovana Castra Prima.

Vas Prem je zanimiva tako geografsko kot kulturno. Vaške hiše so grajene v tipični primorski arhitekturi, gledano iz zraka tvorijo nekakšen križ, ki je na svojem daljšem delu omejen z ene strani s cerkvijo sv. Helene, z druge pa z gradom, ki se prvič omenja v začetku 13. stoletja.

Na Premu se je rodil Dragotin Kette (1876-1899), pesnik slovenske moderne.

Na sliki je vsakdanja noša na Premu, sredi 19. stoletja na Goldensteinovem akvarelu, pozornost je umerjena na dekle, ki prodaja obroče.

Zanimivo se je vprašati, kako sta se skupaj znašla premska ljudska noša in obroči. Vedeti je treba, da so bili leseni obroči, preden so se uveljavili železni, splošno uporabni. Pa naj je šlo za obijanje sodov za vino ali druge tekočine in pijače, pa za kadi, škafe, bariglice ipd. Pa še za marsikaj so potrebovali lesene obroče. Tako so v Loški dolini zdelovali sode iz mehkega lesa za žeblje, mavec, cement in podobno. Izvažali so jih v Trst in Dalmacijo. Obročarji pa so izdelovali lesene obroče iz leske in jesena ne samo za posodarstvo, ampak da so z njimi obijali tudi zaboje, ki so danes obiti le še z obročnim železom ali valjancem. Velike množine klanih obročev so odpošiljali v Trst, ki je gospodarsko cvetel kot največje pristaniško mesto Avstro-Ogrske. Vsakovrstno blago, ki je prihajalo v Trst po morju, so vlagali v lesene zaboje, obite z leskovimi obroči in ga razpošiljali po državi. Na enak način so domače blago vtovarjali na ladje za inozemstvo. Tako so gotovo lesene obroče izdelovali tudi na Premu in Goldensteinu se je zdelo primerno, da mladenko in mladeniča v premski ljudski noši poveže z lesenimi obroči in tako ohrani spomin, ne le na lokalno narodno nošo, temveč tudi na obročarstvo.

Kurz zum Thurn und Goldenstein Franc vitez, slikar, rojen 20. januarja 1807 pri Sv. Mihaelu v Lungau-u (Salzburško), umrl 29. avg. 1878 v Badnu pri Dunaju. V osnovni šoli v Titmoningu je dobil veselje do risanja. Oče ga je poslal za trgovskega vajenca v Salzburg, kjer je proste ure prebil pri slikarju Petzoldu ali se vežbal v petju in goslanju. Nameraval je baje h gledališču, pa so ga prijatelji pregovorili, da je namero pustil; to ga je še bolj nagnilo k slikarstvu. Iz Salzburga je prišel v trgovino v Celovec in v Gradec. Tu je pustil trgovino in se 1831 vpisal na slikarsko akademijo (vodja Jos. Avg. Stark), ki jo je 1834 kot najboljši med vrstniki dovršil. Iz Gradca je prišel v Ljubljano za učitelja risanja in slikanja na trgovski šoli Jakoba Mahra in osnoval še lastno risarsko šolo, ki je imela kmalu veliko učencev. Poleg pouka je veliko slikal, njegovih slik je okoli tisoč: 252 pokrajinskih slik, 138 oltarnih podob, vsaj 11 križevih potov, 93 fresk raznih velikosti, mnogo portretov, arhitektonskih in figuralnih slik, zlasti več božjih grobov (z Jezusom na Oljski gori, grob s stražniki, vstajenje s tremi ženami) itd.

Ljubljanski muzej je 1911 kupil 79 njegovih pokrajinskih akvarelov in 6 oljnih slik. Ob raznih naročilih je Goldenstein prehodil vso Kranjsko in v svojo risanko risal pokrajine; te risbe je nameraval foto-grafično razmnožiti in izdati. Na Korytkovo željo je narisal jugoslovanske narodne noše; 12 teh risb je po Korytkovi smrti objavila Carniolia 1844, kolorirano izdajo je preskrbel Blasnik 1863. K. se je radi vzgoje svojih sinov 1867 preselil v Gradec. Smrt ga je zalotila, ko je obiskal svojo hčer v Badnu pri Dunaju.

Prava podoba našega največjega pesnika Franceta Prešerna je še vedno skrivnost, ki je pritegnila številne slovenske umetnike. Nastajale so raznovrstne upodobitve, še posebej zaradi tega, ker Prešeren ni bil portretiran za časa svojega življenja, kar je umetnikom predstavljalo dodaten ustvarjalen izziv. Prvi ga je posthumno, leto dni po pesnikovi smrti, po spominu naslikal prav slikar nemškega rodu Franz Kurz zum Thurn und Goldenstein. Goldenstein je bil s Prešernom v prijateljskih odnosih, vendarle pa je potrebno poudariti, da po vsej verjetnosti slikar ni videl poeta kar nekaj let pred njegovo smrtjo. O verodostojnosti portreta lahko ugibamo tudi zaradi tega, ker je bilo Goldensteinovo umetniško znanje skromno. Prvi kupec Goldensteinovega portreta France Potočnik je leta 1851 prepustil portret v hrambo dr. Janezu Bleiweisu.

Akvarel dekleta, ki prodaja obroče je leta 1984 povzeto iz Carniolie 1844, objavil Angelo Baš v delu Opisi kmečkega oblačilnega videza na Slovenskem v 1. polovici 19. stoletja.

V knjigi je lepo opisano oblačilo prodajalke obročev.

Slovarček:

• narečno: knjižno
• narečno: knjižno

Viri:

• Slovenski biografski leksikon
• Angelo Baš, 1984. Opisi kmečkega oblačilnega videza na Slovenskem v 1. polovici 19. stoletja. SAZU Ljubljana.

Kraj: Prem
Datum: 1844
Avtor: Goldenstein (Kurz zum Thurn und Goldenstein Franz)
Zbirka: Marija Makarovič
Skenirano: –
Oblika: datoteka

Oseba na sliki je moja malenkost, slikala me je sestra Lenča.

Nedeljski izleti s precej hoje so bili v naši družini zakon, večkrat smo šli tudi s prijatelji. Pravzaprav nas je za pohodništvo navdušil očetov sodelavec, ki so mu zdravniki zaradi tromboze predpisali hojo. Če je konec meseca zmanjkovalo denarja, smo se pač peljali do zadnje postaje mestnega avtobusa in potem šli peš naprej.

Avgusta 1966 smo šli v Pekel pri Borovnici, skoraj gotovo z vlakom. Bilo je lepo, tudi vode je bilo veliko. Žal mi je bilo, da nisem imel s sabo kopalk, da bi se vsaj za trenutek namočil v tolmunu pod slapom.

Okence desno na sliki je iskalo, malo okence levo služi določanju oddaljenosti.

Nosil sem fotoaparat Werra 3 z objektivom Tessar 2.8/50 mm. Kupil sem si ga pol leta prej z nagrado na matematičnem tekmovanju. Pri nakupu mi je padel iz rok (z objektivom obrnjenim navzdol!) in prebil šipo na prodajnem pultu – brez vidnih posledic za kamero. Šipo je plačala zavarovalnica. To je bilo v trgovini Centromerkur pri Prešernovem spomeniku v Ljubljani.

Pozneje sem aparat nosil obvezno v rjavi usnjeni torbici na jermenu okrog vratu. S tem aparatom sem imel veliko veselje, skoraj večje kot z nekaterimi kasnejšimi dražjimi kamerami. Zakaj, bom razložil v bolj tehničnem odstavku na koncu.

Razočaran sem bil, ko je po razvijanju filma postalo jasno, da je precej slik iz soteske premalo osvetljenih. Takrat sem ekspozicijo določal po tabeli, priloženi filmu. V Peklu pa je bilo očitno temneje kot v »globoki senci« iz tabele. Vseeno je nastalo nekaj uporabnih slik, denimo mlina pri vhodu v sotesko.

Pokrovček objektiva sem lahko spremenil v sončno zaslonko.

Werra 3 je imela optično iskalo s pomočjo za ostrenje (na podlagi dvojne slike) in majhen centralni lamelni zaklop. To je pomenilo precej manj stresenih slik kot pri mojih kasnejših zrcalno refleksnih aparatih. Pri centralnem zaklopu se namreč lamele odpirajo od sredine navzven. Pri zrcalno refleksnem aparatu pa pred ekspozicijo zrcalo, čez katero gledamo skozi objektiv, skoči navzgor. Zaklop tik pred filmom je velik in se hitro premakne v eni smeri. Vse to povzroča tresljaje. Pri digitaliziranju mojih filmov sem bil šokiran zaradi ogromne množice rahlo stresenih in zato neostrih fotografij, narejenih z zrcalno refleksnimi aparati (z boljšimi objektivi, kot ga je imela Werra).

Morda so tudi zato številni slavni fotoreporterji uporabljali aparate znamke Leica s podobno zasnovo kot moja Werra (a z vrhunskimi objektivi, tišjim centralnim zaklopom in ustrezno visoko ceno).

Mali slapovi v spodnjem delu soteske.

Kolo mlina pri vhodu v Pekel.

Prispevek je napisal: Peter Legiša.

Kraj: Pekel pri Borovnici
Datum: avgust 1966
Avtor: Peter Legiša
Zbirka: Peter Legiša
Skenirano: —
Oblika: 3 datoteke

Neznana ženska s puško v debelem tvidastem kostimu z jakno, pumparicami ali krilom in baretko se v albumu dr. Viktorja Kraševca iz let 1931 – 1933 pojavi večkrat in vsakokrat je impresivna.

Na tej sliki je v ozadju Snežnik, slikan iz smeri vzhod – jugovzhod, morda nekje z južnega grebena Racne gore ali Petelinjeka nad Gornjimi Poljanami. Ampak vse hribovje dama s puško povsem zasenči. Kdo je bila, najbrž ne bomo nikoli zanesljivo izvedeli. Po mnenju pisatelja in zgodovinarja Slavka Malnarja iz Ravnic pri Prezidu je zagotovo pripadala višjemu, bogatejšemu sloju prebivalstva. Prava Amazonka.

Toda ko že kdo ve katerikrat prebiram knjigo Francija Strleta Partizanski volk samotar iz leta 1975, ki govori o izjemni osebnosti in življenjski poti partizana Viktorja Kraševca najdem v njej naslednje podatke:

Oče Jakob Kraševec, Malnarjev iz Vrhnike pri Ložu, je bil sprva gozdni delavec. Ko je njegov prijatelj Franjo Žagar, prav tako prvotno gozdni delavec, postal lastnik parne žage na Milanovem vrhu, je bil Jakob njen upravnik, ker je bil vsestransko zelo sposoben.

Domov v Vrhniko je Jakob prihajal le konec tedna. V njegovi hiši se je o lovu res veliko in kar naprej govorilo … Lovci so bili vsi Viktorjevi strici in vsi bratje. Še celo sestra Fanika je stalno hodila na lov in tudi izvrstno streljala …

Mladi Viktor, deseti od dvanajstih otrok Jakoba Kraševca, je že pri dvanajstih na Milanovem vrhu uplenil srnjaka. Ker si tega očetu ni upal povedati, je prosil sestro Faniko (rojeno drugo po vrsti), naj zanj pri očetu reče dobro besedo …

Po navedbah v knjigi ugibam in preračunavam, da bi na teh slikah iz let 1931 do 1933 lahko bila lovka Fanika Kraševec, Viktorjeva starejša sestra in hči Jakoba Kraševca, upravnika žage ter teta lastnika albuma. Preveč drzno? A ni nemogoče.

Kdor koli že je bila dama na teh slikah – v tistem času je bila gotovo še bolj posebna, kot bi bila dandanes.

Viri:

• Franci Strle: Partizanski volk samotar, Partizanska knjiga, 1975
• Slavko Malnar, Ravnice, november 2023, pisno

Kraj: prva slika: mogoče nekje na južnem grebenu Racne gore ali Petelinjeka. Druga: kraj ni znan
Datum: med 1931 in 1933
Avtor: ni znan
Zbirka: Borut Kraševec – album Milanov vrh
Skenirano: 2. 10. 2023
Oblika: 2 fotografiji

26. decembra 1981 je Mešani pevski zbor Kulturnega društva Bloke priredil slavnostni koncert ob 10. obletnici delovanja. Častni gostje prireditve so bili takrat še živeči člani predvojnega Moškega zbora “Deteljica”, ki je v okviru Društva kmečkih fantov in deklet Bloke pričel s prepevanjem leta 1931. Iz delovanja tega zbora so črpali tradicijo vsi poznejši zbori na Blokah in tudi takratni in današnji MePZ.

Za ta jubilej je učitelj Jože Košorok, prvi zborovodja zbora “Deteljica”, zapisal:

V Novi vasi sem l. 1931 ustanovil šolski mladinski zbor, pri Društvu kmečkih fantov in deklet pa Moški pevski zbor, ki je prav lepo napredoval in nastopal na Blokah in okoliških krajih.

Pogoji za delo so bili sicer slabi, prepevali smo v Lavričevi garaži, dostikrat pa kar pod lipo v Novi vasi, na Hudem vrhu ali na Velikem vrhu ali pa ko so za Piškovcem pekli janca.

Glavna opora mi je bil Tone Šraj – Tajnikov Tone, ki je razmnoževal in vodil administracijo, pa pok. ravnatelj Venceslav Winkler, ki je dal prostore v šoli in petrolejke, pa seveda pok. Stanko Lenarčič, ki nam je kot preds. Posojilnice nakupil harmonij, saj sem prej kar na vijolino igral zraven, kar je za moški zbor premalo in neustrezno. V Slovenskem šolskem muzeju je shranjena zahvala, ki so mi jo dali bloški pevci ob mojem odhodu.

Na jubilejnem koncertu l. 1981 so poleg domačega Moškega in Mešanega zbora pod vodstvom prof. Srđana Ribarovića nastopili še basist Ladko Korošec in pianist Milan Stante ter postojnski oktet Bori. Prireditev je povezoval Cerkničan Marjan Kralj.

Bloški pevci so ob tem jubileju v programski list zapisali:

Moški pevski zbor praznuje s tem koncertom deseti rojstni dan. 17. decembra 1971 je bila prva pevska vaja. Osem let smo prepevali pod sindikalno zastavo tovarne NOVOLIT, potem kratek čas kot samostojna pevska skupina, dokler se nismo v l. 1980 kot prva sekcija vključili v novoustanovljeno Kulturno društvo Bloke. V tem času smo imeli mnogo nastopov v domačem kraju, v drugih krajih občine in izven občine, peli smo tudi rojakom na Koroškem, pa v radijskih in televizijskih oddajah. Vloženega je veliko truda in prostega časa, posebej veliko truda pa je vložil zborovodja prof. Srđan Ribarović. Iz enega zbora so v zadnjem letu nastali kar trije: moški, ženski in mešani. Prav ta življenjska moč je poleg ubranega petja najdragocenejša vrlina naše pevske bratovščine.

Po koncertu so se fotografirali takrat še živeči pevci predvojnega zbora “Deteljica”:

• Tone Pirc, Vel. Bloke,
• Franc Lipovec st., Nova vas,
• Jože Košorok, zborovodja “Deteljice” in
• Srđan Ribarović, zborovodja jubilantov.

Na desno stran sta stopila pevska veterana

• Lojze Mazij st., Vel. Bloke in
• Franc Palčič st., Metulje.

Na tem koncertu je zbor prvič zapel narodno iz okolice Vipave “Sonce gre za gore”, ki jo je po Petračevem petju za mešani zbor priredil Srđan. Pesem je posvetil Francetu Škrabcu za njegovo 50. obletnico, ki jo je France praznoval v tistem letu.

Danes ni med nami nikogar iz te fotografije, France Škrabec je v 93. letu umrl v letošnjem novembru.

Viri:

• Koncertni list MePZ KD Bloke 1981
• Koncertni list MePZ KD Bloke 2001

Kraj: Nova vas
Datum: 26. 12. 1981
Avtor: neznan
Zbirka: Alojz Mazij
Skenirano: 19. 10. 2023
Oblika: fotografija

Marija z detetom je obiskala vojake na bojišču. Vojak se je spoštljivo odkril in priklonil. Sprejel ju je odprtih rok. Ne tako kot v Betlehemu, ko ju z Jožefom ni nihče maral. Sliko je narisal Adam Setkowicz, poljski slikar.

Na božični večer in božič leta 1914 se je v strelskih jarkih prve svetovne vojne zgodil neverjeten, skorajda pravljičen prizor. Nemški in britanski vojaki ter manjše število francoskih so nehali streljati, zapustili strelske jarke in stopili na tako imenovano. »nikogaršnjo zemljo« med bojnimi linijami. Tam so se vojaki prijateljsko družili s sovražnimi vojaki, si izmenjavali darila (gumbe, čepice, manjše količine hrane, tobaka in pijače), novice, peli božične pesmi in na grozo poveljujočih celo igrali nogomet. Izmenjali so vojne ujetnike in imeli skupne pogrebne obrede.

Prvi znan primer se je zgodil v pokrajini Ypres v Belgiji. Nemci so prižgali sveče in lučke, jih postavili nad svoje strelske jarke in začeli peti božične pesmi. Kmalu so se pridružili Britanci. Na nekaterih delih so bile skupne božične maše v latinščini. Ponekod je premirje trajalo do novega leta. Ohranila so se pričevanja o tem, da so nekateri vojaki preveč popili in zaspali v sovražnih jarkih. Naslednje jutro so se opravičili tamkajšnjim »prebivalcem« in se vrnili na svojo fronto. Dogovorjeno je bilo, da bo premirje trajalo do polnoči. Razvleklo se je do naslednjega dne (Štefana), ker se Nemci niso hoteli vrniti v boje, Britanci pa niso hoteli streljati na nepripravljene nasprotnike. Menili so, da je to nečastno. Premirje ni bilo odraz upora ali mirovništva, temveč bojnega (viteškega) kodeksa, ki je bil še nekoliko prisoten v zavesti vojakov tistega časa. Po tem dogodku je vrhovno poveljstvo obeh vojska odredilo strogo prepoved bratenja s sovražnikom. Kasneje so bila še zabeležena premirja za božič in druge praznike. Primeri pa niso bili tako razširjeni kot tisti leta 1914.

Razglednico je izdal Rdeči križ avstro-ogrske monarhije. Dragonec Rihard Drole iz Travnika je 25. decembra 1914 pisal staršem: »Dragi stariši! Pišem Vam na bojišču, daleč od doma, ravno opolnoči. Sveti večer! Naša četa je prišla danes ob osmih s partulje. Ves dan smo bili v hudem ognju, proti večeru so nam začeli Rusi pošiljati božične darove – granate in šrapnele.«

Pismo je predolgo za objavo. Rihard piše še, da so bili v gozdu, in ko jih je zamenjala druga četa, so se umaknili v zaledje. Zaradi praznovanja svetega večera na bojišču so jokali vsi. V Skalniku, kjer so imeli tabor, so dali konje v hleve h kmetom. Vojaki so odšli v halupo po čaj, vanj nadrobili prepečenca in posedli okrog mize. Med jedjo so se pomenkovali, kako lepo mora biti tedaj doma. Ob desetih so šli k vojaški kuhinji, kjer je stalo božično drevesce. Okrašeno je bilo s svečami, nekaj patronami in prepečencem. Okrog njega je stal cel škadron. Ritmojster je imel kratek nagovor. Vojakom so razdelili nekaj čokolade in po dve cigareti. Skupaj so zapeli pesem: »Sonce šlo je za goro, bilo je tak žalostno …«. Potem so se vrnili na stanovanje. Tam jih je čakala božičnica. Miza je bila pogrnjena z belim prtom. Na njem je bilo seno, sveče, zataknjene v oves, in na vsakem vogalu hlebec rženega kruha. V skledah je bil riž, krompir in zelje, a vse je bilo nesoljeno. Po večerji so se pogovarjali, kako malo so prej cenili dom in domačo oskrbo. Nato so pokleknili okrog mize, molili in odšli spat v hlev.

Slovarček:

• Adam Setkowicz: Rodil se je leta 1876 v Krakovu in tam študiral na Akademiji za likovno umetnost. Slikal je žanrske prizore iz življenja poljskega podeželja: vožnje s sanmi, lov, ljudske običaje, pa tudi gozdne pokrajine. Manj pogosto je slikal vedute krakovske arhitekture, alegorične prizore in slike na judovsko tematiko. Ustvarjal je predvsem akvarele in olja na platnu. Značilnost njegovih del so majhni formati. Sodeloval je z založbo Salon poljskih slikarjev, za katero je ustvaril božične in domoljubne razglednice. Umrl je leta 1945.
• Skalnik: mesto na Poljskem
• halupa: iz vej spletena bajta
• škadron: eskadron – je bila osnovna vojaška taktična enota konjenice, ki ustreza pehotni četi oziroma bataljonu.
• ritmojster: nekdanji stotnik

Viri:

• Koledar Družbe sv. Mohorja: za prestopno leto 1916 (1916). URN:NBN:SI:DOC-EO8DITFJ from http://www.dlib.si
• https://www.ebay.com/itm/385575633423
• https://povijest.hr/bitkeiratovi/1914-bozicno-primirje/

Kraj: Evropa, nekje na fronti prve svetovne vojne
Datum: 1914
Avtor: Adam Setkowicz
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 26. 1. 2023
Oblika: razglednica

Razrednik Konrad Knez in 6. d razred v Cerknici v šolskem letu 1977/78.

Razrednik in učitelj likovnega pouka Konrad Knez je bil kar precej strog učitelj. Pri likovnem pouku ni dovolil učencem uporabljati ravnila kot pripomoček pri risanju. S tem je spodbujal prostoročno risanje. Na svojem delovnem mestu je vedno nosil oblečeno delovno haljo. Tako je bilo tudi tedaj, ko so se šli slikat.

Razrednik Konrad Knez.

• Sedijo: Peter Petrovčič (Cerknica), Jože Kebe (Cerknica), Marija Hrovatin (Dolenja vas), Berta Žnidaršič (Cerknica) in Anka Urh (Cerknica).
• Druga vrsta: Milivoj Đukič (Cerknica), Roman Ule (Cerknica), Janko Gruden (Cerknica), Matevž Savovič (Dolenja vas) in Liljana Kebe (Dolenje Jezero).
• Tretja vrsta: Renato Ponikvar (Cerknica), Rastko Šlosel (Cerknica), Franci Ris (Cerknica), Samir Klančar (Cerknica) in David Ravšelj (Cerknica).

• Sedijo: razrednik Konrad Knez, Tatjana Prevec (Cerknica), Alenka Žnidaršič (Cerknica) in Mojca Homovec (Cerknica).
• Druga vrsta: Jasmina Turšič (Cerknica), Romana Zidar (Cerknica), Miljana Kobal (Cerknica) in Miranda Škerl (Cerknica).
• Tretja vrsta: Jernej Dolničar (Cerknica), Matjaž Harmel (Cerknica), Jože Leskovec (Dolenje Jezero), Miha Mele (Cerknica) in Matjaž Pavlin (Cerknica).

Viri:

• Berta Golik
• Milivoj Đukič

Kraj: Cerknica
Datum: 1977/78
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Berta Golik
Skenirano: 23. 5. 2023
Oblika: fotografija

Na fotografiji je Fanika Klepec, rojena Krašovec, ona je tudi lastnica albuma, ki sem ga našel med stvarmi svojega očeta Viktorja Kraševca (1932‒2022), potem ko je lani umrl.

Fanika se je rodila 26. 10. 1888 v Vrhniki pri Ložu (hiša št. 12) mojemu pradedu Jakobu Krašovcu (1861‒1932) in prababici Ani (rojeni Avsec, 1865‒1943). Bila je drugi otrok v družini, v kateri se je sicer rodilo dvanajst otrok. Podatke o tem zajemam iz rodovnika, ki ga je sestavil moj oče po cerkvenih knjigah.

Kot povzema iz Strletove knjige že gospa Milena Ožbolt, je bil Fanikin oče Jakob prijatelj in desna roka Franja Žagarja, lastnika žage v Markovcu in na Milanovem vrhu. Jakob je bil prav upravnik žage na Milanovem vrhu. To je najbrž eden od razlogov, da je od tod tudi veliko fotografij iz Fanikinega albuma. Pomemben podatek je, da je bila Fanika skupaj z možem, ki se je pisal Klepec (ime mi ni znano), lastnica gostilne na Milanovem vrhu.

Fanika ni imela otrok. Znano je tudi, da je bila tako kot njen oče in bratje strastna lovka, pa tudi športnica, o čemer pričajo številne fotografije s puško in na smučeh. Oče mi je pravil, da se spomni, kako je teta Fanika nekoč pozimi na smučeh prišla z Milanovega vrha v Vrhniko. Očeta, ki je bil takrat še otrok, so začeli siliti, naj ji pove pesmico, ki se jo je naučil na pamet, vendar je ni hotel in je tako trmoglavil, da je bil nazadnje tepen. Fanika Klepec je umrla 2. 3. 1940.

Glede pisave priimka, torej Krašovec ali Kraševec: moj praded in ded sta se podpisovala Krašovec, moj oče pa Kraševec. Menda se je nekoč (to je moralo biti že enkrat po vojni) nekdo zmotil, ko so izdajali dokumente.

To je album Fanike Krašovec. V njem je ohranjeno 312 fotografij formata 6 x 9 na 24 listih. Označene fotografije so nastale v letih 1931 do 1933.

Prispevek je napisal: Borut Kraševec (1973).

Kraj: Vrhnika; kraj nastanka fotografije ni znan
Datum: 1931-1933
Avtor: neznan
Zbirka: Borut Kraševec
Skenirano: 2. 10. 2023
Oblika: album fotografij

Začetki lesne tovarne Brest segajo v leto 1947, bila je največji delodajalec na Cerkniškem. Zgradila je več obratov v krajih po celotni Cerkniški občini, ki so dajali kruh marsikateri notranjski družini. Intenzivna gradnja novih Brestovih obratov je potekala v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja. Za novo proizvodnjo pa je bilo treba nabaviti tudi novo opremo. Ta je z vagoni pogosto prihajala na železniško postajo Rakek.

Julija 1969 je na Rakek prispel nov sušilnik za Tovarno ivernih plošč Cerknica. Prestavitev ogromnega sušilnika z vagona na tovornjak je bila brez ustrezne mehanizacije pravi zalogaj, a fantje so to prepreko preskočili brez večjih težav.

V sredini 70. let prejšnjega stoletja je v Podskrajniku zrasel popolnoma nov obrat Bresta za proizvodnjo ivernih plošč, skupaj s centralnim skladiščem. Čez nekaj let se jima je pridružil še Brest tapetništvo. Kar nekaj vagonov z opremo je bilo razloženih na Rakeku. Pomagali so si tudi z mehanizacijo.

V Brestovem obzorniku so pod fotografijo zapisali: “Prispela je že prva oprema za novo Tovarno ivernih plošč”. Na vremenske razmere občutljiva oprema je morala biti med transportom po železnici zaščitena s ponjavami.

Nova oprema za obrat v Podskrajniku, prekladajo se valjčki za transport ivernih plošč. Kar sedem ljudi opazuje manevriranje, a le eden se trudi v čelnem viličarju SKIP. Produktivnost dela na fotografiji res ni bila na vrhuncu, a fantje so vseeno opravili svojo nalogo, Brest pa je tudi postavil nove obrate v Podskrajniku. Objekti še vedno stojijo, le vsebina v njih je danes drugačna od tiste, za katero so bili dejansko tudi zgrajeni.

Slovarček:

• iverka: osnovna pohištvena plošča, sestavljena iz lesnih iveri, ki so pod visokim pritiskom medsebojno lepljene z različnimi lepili
• SKIP: Ljubljanska strojna tovarna, ki je izdelovala rovokopače in čelne nakladače

Viri:

• Brestov obzornik, IX (31. 1. 1975), št. 88, str. 3

Kraj: Rakek
Datum: 1969 in 1975
Avtor: neznan
Zbirka: arhiv Brestov obzornik, Knjižnica Jožeta Udoviča, Cerknica
Skenirano: —
Oblika: datoteka

Poplavljeno Planinsko polje – s pomočjo prometnih znakov lahko ugibamo, kje so ceste, križišče.

Aprila 1975 smo se z avtom odpeljali gledat poplavljeno Planinsko polje. Pod samo Planino smo bili priča iznajdljivosti prebivalcev, ki so s kolesi prevažali čez plitvo vodo ne samo sebe, ampak tudi potnike. Šli smo tudi do vhoda v Planinsko jamo. Dotok vode je bil impresiven.

Pri naši družini je bila dolgo časa ena sama plača – očetova. Tako smo morali živeti bolj skromno. Živeli smo v Ljubljani, na izlete smo hodili z javnim prevozom. V planinski koči ali gostilni je bil kvečjemu kak malinovec (narejen iz malinovega sirupa) za otroke. Sicer pa smo hrano nosili s seboj. Spomnim se, da smo na šmarnogorski Grmadi malicali kruh in trdo kuhana jajca.

Večkrat smo hodili s prijatelji ali z očetovimi sodelavci. Mamina sošolka, ki je živela v Bohinjski Bistrici, je recimo organizirala tridnevni pohod na Triglav.

Na izlete smo sprva hodili na priljubljene cilje v bližini Ljubljane: Sv. Primož nad Kamnikom, ki smo ga videli z našega okna, Sv. Lovrenc in Grmada nad Polhovim Gradcem, Iški Vintgar, Lubnik in Križna gora nad Škofjo Loko, Ortnek in Sv. Ahac nad Turjakom, Kriška gora nad Golnikom; tudi Rakov Škocjan in Cerkniško jezero … Moja mati je bila bolj nemirnega duha in je rada šla iz mesta. Želela si je tudi bolj oddaljene cilje: Goriška brda, Prekmurje (to zadnje smo lahko uresničili šele z avtom). Oče si je hotel ogledati kraje iz svoje mladosti. Blizu Šmarja-Sap, kjer je svoj čas učiteljeval moj papa Henrik, naju je z očetom namočil dež in sva se potem pri očetovih znancih sušila ob peči. Na izletu smo recimo od daleč videli ruševine gradu ali neznano cerkvico na hribu in to je bil cilj naslednjič. Zelo uporabna za izbiro izletov je bila knjiga »Slovenija, Turistični vodnik«, izdana leta 1964, Napisal jo je France Planina.

Okrog 1970 je oče dobil honorar za dolgoletno delo pri Zgodovini slovenskega slovstva. S tem denarjem je kupil Renault 4, »katrco«, ki so jo prav takrat začeli sestavljati v Litostroju. Vozil sem najprej jaz, ki sem že imel izpit, potem tudi sestra. Spomnim se, da smo takrat v Žužemberku prvič šli na kosilo v gostilno. Za kosilo zunaj je bila najbolj zainteresirana mama, ki se je malo naveličala gospodinjstva. Ampak tudi kasneje smo pogosto imeli malico s seboj. Zdaj smo si lahko privoščili več ciljev, tudi bolj oddaljenih. Zvedeli smo, da so v Mačah pri Preddvoru obnovili lepe freske, pa smo se odpeljali gledat.

V Suhi krajini smo pozimi pri neki hiši kupili pleteno košaro. Tla so se ravno malo odtajala, in ko sem hotel speljati, je avto le drsel vstran proti plitvi jami na travniku. Tako sem šel nazaj v hišo in dva krepka fanta z domačije sta pomagala avto poriniti nekaj metrov nazaj, kjer so kolesa prijela. Sicer pa smo se vozili tudi v snegu. Originalne gume na katrci so bile kar uporabne tudi pozimi.

Nevarnost so bile glavne prometnice. Za tovornjaki so se nabirale kolone, na vsakem klancu so težka vozila še dodatno omagala. Prehitevanje s šibkim motorjem katrce je bilo hudo tvegano. Enkrat sem jo pri Senožečah poceni odnesel z zmečkanim blatnikom, ko sem se med prehitevanjem stisnil ob tovornjak. Nasproti mi je namreč pripeljal spregledan avto, skrit v nižjem delu valovite ceste. Smrti na cesti je bilo štirikrat toliko kot danes. Varnostne pasove za katrco sem kupil v Trstu; montiral sem jih brez težav sam.

Križišče

Začetek Planine, krajevna tabla

Takrat so za potrebe telefonije postavljali takšne drogove. Na drugi strani so bili v vodi.

Most preko Unice – jezero, ki je nastalo zaradi poplave, se je začelo prelivati preko ceste.

Najprej je čez vodo na štangi prepeljal punco.

Odpeljal se je nazaj po naslednjega.

Na vrsti je bil fant.

Potem pa so že nastopali.

Divja moč Unice.

Žaga pri Planinski jami.

Prispevek je napisal: Peter Legiša.

Kraj: Planina
Datum: april 1975
Avtor: Peter Legiša
Zbirka: Peter Legiša
Skenirano: —
Oblika: datoteke

Na sliki je Pavel Kerže v Benetkah. V ozadju se lepo vidi zvonik cerkve sv. Marka in ena od beneških znamenitosti – gondole.

Benetke niso le kanali, stare hiše, Most vzdihljajev in golobi. So tudi plaže in mondeno letovišče. Beneško kopališče Lido je pas kopnega, ki ločuje laguno od odprtega morja. Tu se je v 19. stoletju razvilo mondeno obmorsko letovišče z luksuznimi hoteli. Tu je Thomas Mann napisal roman Smrt v Benetkah. Če niste brali, niste nič zamudili. Zakaj bi se hodili kopat v Benetke, če je jezero pred nosom. Glede na letošnje padavine bo kmalu tudi na naši njivi. Riževe sadike sem že naročila. Pa ne pozabimo, da naš Kras ni gol le zaradi ognjene stihije leta 2022, temveč tudi zato, ker so posekali hraste za pilote, na katerih so Benetke zgrajene. Po novem je za dnevne turiste vstopnina pet evrov. Če boste prespali, vstopnine ni, je pa prenočišče toliko bolj drago.

Leta 1975 je sindikat pokojnega Bresta organiziral izlet v Benetke. Mama se je žrtvovala za dobrobit in kulturno izobraževanje svoje prestolonaslednice in sva šli. Takrat si je to še lahko privoščila, ker še nismo imeli krave. Kot je na izletih običajno, je moral biti prvi postanek takoj čez mejo, da so šli nekateri lulat, kadit ali pit kofe. Eden izmed udeležencev, ki ni bil med najbolj brihtnimi, je v obcestnem postajališču kupil po en izvod vsake pornografske revije kar so jih imeli. Toliko jih niso prodali cel mesec prej, ne kasneje. Potem se ni nikomur več mudilo na stranišče ali pa kadit. Moški so se naslajali v zadnjem delu avtobusa in imeli nesramne pripombe, ki jih mi, tedaj še mladoletni, naj ne bi slišali. Janeza Rebca, ki smo ga vzeli s seboj za vodiča, je malokdo poslušal.

V Benetkah smo imeli klasični repertoar. Na vsakem izletu dobi skupina uro ali dve za frej lauf. Za nakupe so bile Benetke za naše jugoslovanske plače predrage. L. in jaz sva šli kar tako malo na okrog. Prav na nekem takem pomolu kot je na sliki, je sedel starejši možiček manjše postave. Oblečen je bil v trenč in pokrit s klobukom. Prodajal je nekoga drugega slike. Z L. sva komentirali, katera slika je kateri bolj všeč. Vprašal je, če govoriva angleško. L. ni znala, jaz pa glih de in sem rekla, da znam. Potem se je pogovarjal z menoj in mi povedal, da je bil nekoč slaven boksar. Boksal je v Ameriki in je bil prvak. Pokazal mi je tudi sliko v boksarski uniformi in drži. Spodaj je pisalo Jack LaMotta. Saj sem mu verjela. Takrat sem bila še mlada in naivna, interneta ni bilo. Na Benetke, možička in Jacka sem pozabila. Ponovno sem se spomnila nanj leta 1981, ko se je njegova takrat enainpetdesetletna bivša žena slikala za Playboy. Za svoja leta je bila prav fejst baba. Z Jackom sva se ponovno srečala in se bolj podrobno spoznala kakšno leto kasneje, ko sem si ogledala film Pobesneli bik. Jacka LaMotto je odlično upodobil Robert De Niro in za vlogo prejel oskarja. Film so posneli že leta 1980. K nam je prišel nekoliko kasneje. Leta 2017 pa je Jack umrl v Ameriki. Tedaj je že bil internet in sem se s tem seznanila. Ej, beneški ata! Si me nasankal kar za dolga desetletja.

Kraj: Benetke
Datum: 1935
Avtor: neznan
Zbirka: Bojan Kerže
Skenirano: 2. 8. 2020
Oblika: datoteka

Neznani fotograf je na Mavrovi njivi pri Milanovem Vrhu 24. januarja daljnega leta 1932 dvakrat posnel druščino, v kateri je med fanti in otroki tudi več uniformirancev, najbrž vojakov ali graničarjev. In kdo je na to in druge slike iz albuma Viktorja Kraševca ml. z razločnim in energičnim rokopisom zapisal dragocene podatke?

Sodeč po besedilu v knjigi Francija Strleta Partizanski volk samotar je prizorišče njiva, ki je bila najbrž last višjega lovca Mavra ali je kako drugače povezana z njim. V knjigi beremo dialog med mladim Viktorjem Kraševcem, ki je začel izdelovati pasti za lisice in podobno divjad ter višjim lovcem Mavrom, ki je izvedel za njegove pasti, jih naročil zase večje število in hkrati domneval, da mladi Viktor z njimi tudi nezakonito lovi:

Na teh dveh slikah pa ni vdeti nič takega, kar bi moralo višjega lovca Mavra skrbeti. Med družbo otrok in odraslih je vsaj pet uniformirancev, od tega štirje na smučeh. Dva odrasla sedita na sankah, en otrok je na smučeh, prav tako nekaj odraslih moških. Le trije ali štirje so zgolj gledalci, med njimi mož v dolgi suknji. Smučarji in sankači so vrh vsakdanje zimske obleke nataknili na noge le volnene dokolenke ali ovijače, ki sodijo k uniformi, vzeli palčnike, ki so se ob prvem padcu zmočili – pa hajd na sneg!

Trije Slovenci – pevski zbor, je znan izrek, ki velja za nas Slovence. To so otroški, šolski, mladinski, fantovski, dekliški, ženski in moški zbori, mešani zbori, potem pa še cerkveni, gasilski, lovski, upokojenski … in še bi lahko naštevali. Tako se ljudje združujejo pri nas ob petju. Pojejo vse vrste pesmi, od narodnih, ponarodelih in umetnih pesmi, domače in tuje. V zborih pojejo pevci od popolnih samoukov do akademsko izobraženih priznanih umetnikov. Tone Kozlevčar, domačin iz Šentvida pri Stični, je bil ustanovni član Slovenskega okteta. Ob 20. obletnici okteta leta 1970 je prodrl z idejo o srečanju okteta z drugimi zbori v Šentvidu. Iz tega je nastalo veliko pevsko gibanje – Tabor slovenskih pevskih zborov.

Šentvid pri Stični sodi med najstarejše naselbine na slovenskem. Že v 6. stoletju so se tu za Iliri, Kelti in Rimljani naselili Slovani, ki so častili boga svetlobe Svetovita. Po prevzemu krščanstva so začeli častiti novega svetnika Sv. Vida in tako je nastal današnji Šentvid. Kraj je skozi celo zgodovino tesno povezan s stiškim samostanom.

Pevsko taborsko gibanje vztraja že 54 let. Gre za izjemno vseslovensko kulturno prireditev, praznik zborov iz Slovenije, zamejstva in izseljenstva, ki vedno poteka v juniju – ob kresi, ko se dan obesi. Prireditveni prostor je organiziran ob OŠ Ferdo Vesel in je tolikšen, da lahko poje največji zbor v naši državi, saj ob spremljavi godb nastopi tudi več kot pet tisoč pevk in pevcev. Ta veliki zbor zapoje slovenske narodne po izboru pa tudi izbrane pesmi znanih slovenskih skladateljev. Za dirigentskim pultom so se v teh letih zvrstili veliki slovenski skladatelji in dirigenti, kot so Radovan Gobec, Danilo Švara, Ciril Krpač … Tabor ima vsako leto slogan prireditve. Leta 1992 je Tabor dobil svojo himno, pesem “Pojo naj ljudje”, katere avtor je naš rojak Janez Kranjc.

Sam sem prvič na tem taboru pel s Primorskim akademskim zborom Vinko Vodopivec leta 1973. V Šentvid smo prišli že na predvečer prireditve, imeli samostojen koncert in nato v nedeljo nastopili na taboru. Spomnim se, da je  bilo, tako kot ponavadi, peklensko vroče, pivo in hladni špricarji so komaj opravljali nujno nalogo. Na poti domov smo se končno ustavili v gostilni Pri Strahu na Škofljici. Vročina in maligani so opravili svoje, v ponedeljek po nastopu nisem šel na predavanje. Pevskim kolegom študentom sem moral tako kot vedno zapeti himno naših vodopivskih večerov “Matjažek je gujdeka klal.” Prava himna so bile seveda Vodopivčeve “Žabe”.

Mešani pevski zbor KD Bloke se je tabora udeleževal od leta 1983 do leta 1989, ko nas je vodil Srđan Ribarović. Zbor si je zato prislužil spominsko plaketo. Odhod na Tabor v Šentvid je bil vedno lep izlet ob koncu sezone. Nekajkrat nas je vodil kar rezervni pevovodja France Škrabec. Z učenjem pesmi ni bilo pretiranega dela, saj so bile na programu večinoma pesmi, ki smo jih znali že od nekdaj. Vedno smo se tudi zanašali, da bo od več tisoč pevcev mnogo dobrih in pomembno je bilo, da si se že na vajah in nato po povorki na prireditvenem prostoru v svojem glasu pridružil dobrim in vse je šlo kot po maslu. Po nastopu je sledila mokrota, malica, spominske skodelice, veselica in petje na vsakem vogalu. Za domov smo se obvezno ustavili, da smo žeji dokončno dali hudiča.

Vsi zbori so na prizorišče glavne prireditve prihajali v dolgi povorki med špalirjem gledalcev, miličnikov in pevcev, ki so zaradi vročine izognili temu križevemu potu. Na 15. Taboru leta 1984 je tablo z imenom našega zbora nosila Andreja Tekavec – Brlan. V prvi vrsti so šle za njo Majda Marolt – Škrabec, Olga Knavs in Micka Anzeljc. Sledijo Marija Lipovec, Milka Urbas (zakrita) in Iva Štrukelj. Moški del vodijo France Anzeljc – Petrač, Miro Marolt in Lojze Modic, za njimi sta France Škrabec in Lojze Škrabec, v zadnji vrsti pa strumno korakamo in prepevamo Lojze Mazij, Rajko Lipovec in Ivan Turk. Nato sledijo naslednji zbori.

Kot rečeno so se ostali člani in članice zamaknili v senco. Praksa nas je izučila, da je treba za ta dogodek obvezno imeti kapo, če ne gre drugače pa marelo v funkciji senčnika. Vaje, povorka in nastop trajajo na prostem tudi pet ali šest ur.

Naslednje leto bomo pevke in pevci MePZ KD Bloke po dolgih letih ponovno zapeli na Taboru v Šentvidu z našo zborovodkinjo Tanjo Avsec.

Viri:

• Zborniki Taborov pevskih zborov Šentvid

Kraj: Šentvid pri Stični
Datum: junij 1984
Avtor: neznan
Zbirka: Alojz Mazij
Skenirano: 19. 10. 2023
Oblika: fotografija

Z dodatno pridobljenimi podatki dopolnjujemo prispevek:
1954 Loška dolina – Neznanec v lovski obleki in o raubšicih s Knežje Njive

Franc Mihelčič, pripovedovalec zgodbe o raubšicih v že objavljenem prispevku, je odkril, kdo je neznanec v lovski obleki s slike, ki izvira iz zapuščine Franca Trudna iz Podcerkve.

Gre za Alojza Strleta, Knauskovega, ki se je rodil leta 1901 kot eden od štirih bratov v družini snežniškega višjega gozdarja v Leskovi dolini. Umrl je leta 1980 v na Primorskem blizu Knežaka, bil pa je dolgoletni član Lovske družine v Babnem Polju. Do vojne je živel na Mašunu. Prepoznal ga je lovski kolega A. M. z Babnega Polja.

Mož na sliki je bil stric dolgoletne starotrške učiteljice Silve Šepec ter Vinka Strleta, avtorja knjige lovskih zgodb Fant, to pa so čekani ter brat Staneta  Strleta iz Iga vasi, o katerem piše v dveh prispevkih o internirancih na Rabu.

Viri:

• Franc Mihelčič

Kraj: ni znan, v Loški dolini
Datum: okoli 1954
Avtor: Franc Truden
Zbirka: Janko Štritof
Skenirano: 10. 7. 2012
Oblika: fotografija

V šolskem letu 1976/77 je 5. a razred dobil za svojo razredničarko Gertrudo Zigmund, učiteljico glasbenega pouka. Z njeno pomočjo so se prebijali skozi vsa štiri leta predmetne stopnje.

V petem razredu so imeli učenci med predmeti tudi srbohrvaščino. Skozi učenje so spoznavali izrek:”Piši kao što govoriš i pričaj isto.”  Po uri srbohrvaščine je sledila ura glasbenega pouka. Učenec je moral prebrati nekaj o Mozartu. Ker je bil še pod vtisom iz prejšnje ure, je tudi tukaj prebral vse točno tako, kot je bilo napisano. Še prav posebej se je potrudil in povdaril priimek Mozart. Sledil je smeh do ušes.

Proti koncu leta 1963 je na naš naslov za očeta, krojača Lojzeta nepričakovano prispela razglednica iz Nemčije, ki pa prikazuje Mont-de Marsan mesto v Akvitaniji v Franciji. Večkrat smo jo prebrali in to je njena zgodba.

Pri našem očetu se je krojaške obrti kot prva vajenka učila Fani Krže – Pečkova iz Betonovega na Gori. Do takrat je imel oče le vajence in pomočnike, fante. Prvi je bil Jože Hiti – Mazejev iz Vel. Blok še pred vojno, po vojni so se izučili Jože Modic – Gorupov iz Vel. Blok, Dominik Lužar – Krovčkov iz Vel. Blok, France Žgajnar – Matičev iz Topola, Lojze Milavec – Srebrnakov iz Nove vasi, nato je sledila Fani in za njo še Milena Suhadolnik – Suhadolnikova iz Nove vasi in kot zadnja Marija Zakrajšek – Koščakova iz Vel. Blok.

Betonovo je vasica s štirimi hišami na Gori v današnji občini Sodražica. Za Ravnami na Blokah se lepa cesta vzpne na Goro, včasih je tja vodila tudi pešpot čez pobočje Kebla.

Fani je pri nas živela nekaj več kot tri leta. Domov je hodila peš le vsake toliko ob sobotah popoldne, vračala se je v nedeljo zvečer, vsako leto pa je morala za nekaj mesecev tudi v krojaško šolo v Vrhpolje pri Vipavi. Bila je del naše družine. Poleg dela v delavnici je pomagala tudi pri delu v kuhinji v hlevu in na vrtu. Sam sem jo kot 7 ali 8-letni deček večkrat spremljal na poti na Betonovo in tam ostal za dan ali dva. Zelo velika prijatelja sva bila z njenim starejšim bratom Mirotom, ki je meni in moji sestri Olgi izdelal prve smuči. Oče je v Ljubljani našel enostavno okovje LATO in sreča je bila popolna.

Zelo mi je ostal v spominu zimski večer pri nas doma. Vsi smo šli že spat, Fani pa je še pospravljala delavnico, sortirala flike, sukance, igle … Kar naenkrat priteče vsa prestrešena v spalnico in po gorniško: “Majst∂r, en člov∂k skuz oknu kuka! Pa grd je!”
Oče jo je pomiril in samo vprašal ali tudi poje?
“Ja, ja tudi nakaj mrmra.”
“No potem je pa Tazadnji iz Slemena – mrmrajoči Stane, bo že odšel, ti samo luč ugasni in nič se ne boj, samo reci mu, da majstra ni doma.”

Po končani učni dobi je Fani dobila neko delo v Ljubljani in se nato, kot mnogi drugi v tistih časih, odpravila na delo v Nemčijo. Službo je dobila v kuhinji bolnišnice v Düsseldorfu. Kot je napisala na razglednico, jo imajo radi in se je dobro privadila. Želela pa si je dolgega pisma iz Blok, z novicami o naju s sestro, o pomočnikih Dominu in Lojzetu in vsem ostalem.

Varčna kot je bila, je uporabila kar razglednico, ki ji jo je po vsej verjetnosti prinesla kakšna sodelavka s potovanja po Akvitaniji na JZ Francije. Razglednica prikazuje sotočje rek Douse in Midon v reko z novim imenom Midonze v kraju Mont – de Marsan. Ta kraj leži ob eni od romarskih poti v špansko Kompostelo imenovani Via Lemovicensis.

Da bi Fani sama v tistih časih potovala tako daleč ni verjetno.

Stike z njo smo izgubili, na Betonovem živi njen nečak. Nanjo se spomnim vedno, ko gremo bloški pohodniki na Goro in se cesta pri Kračalih odcepi na Betonovo.

Prostor na razglednici je izkoristila do konca na vseh straneh. Na koncu smo jo pa še otroci počečkali. Kljub temu se je pri hiši ohranila 60 let.

Kraj: Velike Bloke, Mont de Marsan, Düsseldorf
Datum: november 1963
Avtor: Editions modernes Theojac, Limoges, Francija
Zbirka: Alojz Mazij
Skenirano: 19. 10. 2023
Oblika: razglednica

Učiteljica Pavla Lavrič je te učence poučevala v prvem in drugem razredu. Pravi, da so bili prijeten, vedoželjen razred. Postavila jih je na noge – naučila pisati, brati, računati, navezovati socialne stike in še, in še … Marsikatero prijateljstvo se je ohranilo do današnjih dni. Spominska fotografija je nastala ob zaključku drugega razreda. Na sliki manjkajo Martina Seljak, Drago Plos in Branka Crnić. Le-ta je že po prvem razredu s starši odšla iz Loške doline. Fotografirali so se pred vhodom na razredno stopnjo. Na desni se vidi razrita zemlja, kjer so urejali prostor za igrala vrtca. Kasneje so na igralih v senčki dreves vrtičkarji prebili marsikatero prijetno urico ob igri. Na levi se svetlika Belčeva hiša. Za njimi pa je Nadleški hrib in venec Javornikov, ki na zahodu obdajajo Loško dolino.

Razredničarka Pavla Lavrič

• Sedijo: Mateja Deutsch (Markovec Viševek), Barbara Špehar (Dane), Aleš Kocjančič (Markovec) in Samo Petrič (Stari trg).
• Srednja vrsta: Magda Sterle (Stari trg) in Janez Ravšelj (Markovec Nadlesk).
• Zadnja vrsta: razredničarka Pavla Lavrič (Lož), Melita Gerl (Stari trg), Lidija Novak (Lož) in Irena Okoliš (Dolenje Poljane).

• Zadaj stojita: Katja Ambrož (Lož) in Dagmar Mlakar (Lož).
• Srednja vrsta: Janko Mlakar (Viševek Nadlesk), Marjan Žnidaršič (Markovec Podlož) in Robert Lekan (Stari trg).
• Sedijo: Anton Janež (Babno Polje), Igor Gabrenja (Babno Polje), Peter Troha (Babno Polje) in Franci Jenc (Lož).

Viri:

• Pavla Lavrič
• Lidija Novak

Kraj: Stari trg
Datum: pomlad 1980
Avtor: Jože Žnidaršič
Zbirka: OŠ heroja Janeza Hribarja Stari trg
Skenirano: 3. 11. 2023
Oblika: fotografija

 Slika je prilepljena v albumu, ki ga je dr. Viktor Kraševec hranil v spomin na bivanje in delo njegovega strica, očeta (in mame?) na Milanovem vrhu. Sin Borut Kraševec je slike posodil spletni strani Stareslike.cerknica.org., da bi jih lahko objavili in o njih še kaj napisali.

Iz dveh virov je prišlo nekaj podatkov in namigov o osebah na tej sliki, na kateri piše “Petričevi” in datum “1. 1. 1933”. Čigava je pisava, lahko le ugibamo, fotograf je neznan, kraj fotografiranja pa, glede na kontekst z drugimi slikami iz tega albuma, Milanov Vrh.

Zima je pred vratmi, na Blokah je enkrat že ovrglo, jutranje temperature so se spustile pod ničlo. V tem času pridejo na vrsto koline. Kjer pridne gospodinje vzredijo domačega pujsa, je seveda najbolje, vendar je to redko, drugi ga tako kot včasih kupijo ali se pridružijo na tem prazniku k žlahti. Pri nas smo imeli včasih v gospodarskem objektu svinjak, klet za skuho in krompir in svinjsko kuhinjo s kotlom. Mlade pujske smo kupili konec spomladi od preprodajalcev iz Srbije, največkrat iz Šabca. Ko smo zagospodarili tamladi, prašičev nismo več redili doma, ampak smo za koline prašiča kupili. Za to delo smo največkrat izkoristili proste dni okoli takratnega praznika 29. novembra.

Povezal sem se z gostilničarjem Ivanom Miklavčičem, ki me je rad vzel s seboj, ko se je odpravil po prašiče za gostilno. Običajno sva šla k njegovim stalnim rejcem v okolici Murske Sobote pa tudi na sejem v Samobor pri Zagrebu sva se odpravila. Vedno sva krenila zgodaj zjutraj, takoj po tretji uri. Stara Lada karavan in težka prikolica za štiri prašiče, denar v prgominih, vse je bilo pripravljeno že prejšnji večer. Pri eni od teh poti so se nama na stari cesti pred Vranskim – avtoceste še ni bilo, od zadaj z Golfom zaleteli štirje fantje. Takoj se je videlo, da so še včerajšnji in so korajžno trdili, da nama zavorne luči niso delale in sva vsekakor kriva midva. Ivanu je bilo hitro vsega dovolj. “Lojze, pritisni na bremzo”, je ukazal. Kljub temu da so žarnice visele samo še na žičkah, so gorele. “Fantje, kuponček ven, srečo imate, da se nama mudi, ker bi drugače klical milico”. Nekako sva prikolico zbolhala in krenila naprej. Hudo je bilo potem na blatnih prekmurskih dvoriščih, prikolica se ni dala odpet in obračali smo jo z odnašanjem in nekako vendar naložili štiri lepe pujse. Ko sva jih pripeljala domov, je on svoje spustil v svinjak, naš pa je zadnjo noč preživel v prikolici na našem dvorišču. Ob neki priliki se je zvečer zelo shladilo in z Ireno sva se ustrašila, da ne bi pujs zmrznil. Ponoči sva ga hitela zalagati s slamo in senom. Nič mu ni bilo in mirno je počakal svoj konec.

Tista leta je pri nas klal Srebrnakov France iz Nove vasi, ne vem zakaj se ga držalo ime Bečar. Bil je prijatelj mojega očeta, saj se je tudi njegov brat Lojze Srebrnakov pri nas učil za krojača in smo tako hišnega mesarja imeli zagotovljenega.

Običajno je šlo zjutraj vse po redu. Že prejšnji dan sta mama in Irena pripravili vse potrebno: sol, česen, meto, poper in druge začimbe, špine, razne krpe, nože … Zjutraj so se prikazali držači, stol za klanje ali trugo smo si izposodili, pripravili smo še verige za obesit in vse ostalo.

Ko je naš Matevž krenil v srednjo šolo, je znal o tem prazniku pripovedovat svojim gimnazijskim sošolcem. Bili so navdušeni in mislim, da je bilo leta 1994, so trije Ljubljančani, njegovi sošolci, prišli z njim. Zjutraj so hitro vstali in z zanimanjem čakali, kako se bo stvar odvijala. Razporedili smo jih ob domačih sigurnih držačih. Ko so videli, za kaj bo šlo, da bomo pujsa zgrabili in zaklali in so videli posodo za kri, so prebledeli in se zaprli v garažo. Šele ko je cviljenje utihnilo, so se pokazali ven. Vse skupaj so nas gledali kot kakšne ljudožerce. Počasi so se le okorajžili in sošolec Boris, ki je bil na gimnaziji član fotokrožka, nas je nekajkrat s fotoaparatom pritisnil pri delu. Za fotografijo, na kateri s stricem Jožetom čistiva dlake s svinjske glave, je na šolski razstavi dobil nagrado. Tudi mi smo dobili to sliko, ki jo danes objavljamo na Starih slikah.

Letos sem začel malo več hoditi okoli zdravnikov. Z leti se rade privržejo razne bolezni. Z doktorjem specialistom kardiologom sva ob pregledu razpredala o morebitnih razvadah, kot so kajenje, alkohol in nezdrava prehrana. Ob zanikanju vseh razvad sem le priznal, da kakšen svinjski udek le ni odveč in da smo doma še nedavno klali prašiča. V dokaz sem mu omenjal fotografijo s podstrešja. Navdušeno je poslušal, podprl raznovrstno prehrano in mi potrdil, da novodobnih navodil o škodljivosti mesa in dobrot kralja živali le ne gre jemati dobesedno. Bi pa zelo rad videl tudi omenjeno sliko, je omenil. To njegovo željo sem izpolnil že ob naslednjem pregledu. Miloš jo je perfektno skeniral in odnesel sem mu jo za spomin. Slišati bi morali, kakšen hvalospev ji je napravil: “Diagonala – vaša glava g. Mazij, svinjska glava, glava strica, oba z brki in v kapah, čudoviti proporci in črno-beli kontrasti, sneg, pa še veriga s kavljem … To sliko bom dal v uokvirit in bo visela v moji ordinaciji kot hvalospev uravnoteženi prehrani.”

Ta slika ni bila edina šolska nagrada v zvezi z našimi kolinami. Naš Matevž je kot osnovnošolec pri prostem spisu s temo “Zgodilo se je nekaj smešnega”izbral zgodbo “Ušel nam ja prašič”in opisal, kako nam je enkrat tik pred klanjem iz prikolice ušel pujs in kako smo ga skupaj z držači in mesarjem lovili ob Bloščici. Hudič nikoli ne pride sam. Tisto leto klobase in salame niso uspele. To je bila samo potrditev, da mora žival mirna pod nož, drugače se že kaj sfiži. Za spis je fant dobil nagrado in prečitati ga je moral na šolski prireditvi. Dobil je dolg aplavz, smeh prisotnih staršev se še dolgo ni polegel.

V novejšem času se je stvar spremenila. Klobase in ostale dobrote kralja živali kupujemo pri domačih mesarjih.

Slovarček:

• ovrglo: prva rahla snežna odeja
  
• skuha: pesa, krompir, perje, vse za svinjski kotel
• prgomin: denarnica
• truga: velik lesen zaboj za vrelo vodo, v njem se s pomočjo kolofonije odstranijo prašiču ščetine
• zbolhala: uredila

Kraj: Velike Bloke
Datum: 1985, 1994
Avtor: Boris Šaletić
Zbirka: Alojz Mazij
Skenirano: 19. 10. 2023
Oblika: fotografija

https://new.express.adobe.com/webpage/static/embed/embed.js

Kraj: Rakek
Datum: 1967, 2023
Avtor: Ilirija Ljubljana, Miloš Toni
Zbirka: Ivanka Gantar
Fotografirano: 3. 2. 2023
Oblika: predmet