![]()
Lohnetovo mamo in očeta je nekdo fotografiral nekega sončnega dne pred njihovo obnovljeno hišo. Je bil kdo od etnologov, ki so tisto leto delali v Loški dolini in večkrat fotografirali tudi Lohnetovo hišo in njihov skedenj? Pričakovalo bi se, da so slikali tudi izdelovalca grabelj in posneli odličnega pripovedovalca. Vendar slika ni iz muzeja, ampak iz zasebne zbirke in čas nastanka ni nujno leto 1962.
Stara hiša na tej sliki, ki so jo Lohnetovi kupili od nekega Martinovega strica, je bila prvotno krita s slamo in nižja za toliko, kot je na tej sliki videti rumenih zidakov položenih pod streho. Hiša je bila podzidana okoli leta 1954 in na novo pokrita z opeko, novi so tudi žlebovi. Stopnice v ozadju držijo v po mojem najstarejši del hiše, ki je imel spodaj svinjake, tu gor pa je bilo zdaj nekaj kot shramba ali kašča, med vojno in še pred njo pa sta tu stanovali Mici Baraga in njena mama, zgoraj pa Šmitova mama. Spodaj je bila štala, zgoraj pa veža, kuhinja, hiša in štibelček. Čisto zgoraj je bila izba, mostovž in ena sobica. Stranišče pa zunaj.
Na portalu sta vklesani začetnici MM, ki najbrž pomenita Mlakar Matevž, temna lisa okoli obeh črk pa morda namiguje, da je bil prvotni napis drugačen, saj je bil tudi lastnik drugi …
Lohnetov oče na sliki so nedeljsko oblečeni in pozirajo z značilnimi atributi: grablje, ki so jih izdelovali, pol cigarete, ki se skriva med prsti in svetla verižica, ki vodi od gumba na telovniku do prsnega žepka z uro. In kravata. Pa brez klobuka – res je bil lep dan in morda so se za slikanje posebej uredili. Zravnani so kot fant in na smeh se držijo – po mojem tu še nimajo sedemdeset let, največ oseminšestdeset.
Mama imajo svetlo ruto zavezano na mašenco, bombažen predpasnik s šierami, scela krojeno obleko, na nogah pa debele nogavice in kompaktne, z usnjem obšite visoke copate s sponko na preklop. Ti klobučevinasti copati – skoraj čevlji – so bili že malo boljši, značilni za tisti čas in zelo priljubljeni. Imeli so trdne usnjene podplate in v njih so starejši moški in ženske hodili ves dan, tudi okoli hiše, če le ni bilo blata – takrat so plantali gumijasti škornji.
Lohnetova mama Lucija z dekliškim priimkom Mihelčič so bili zelo delovna in urejena ženska. Kot mož so bili tudi oni doma s Knežje Njive, Majdarjevi po domače. Nikoli niso hodili nikamor vasovat, nikoli niso postavali po vasi in klepetali ali zgolj sedeli pred hišo in počivali, tudi v nedeljo ne. Rodili in vzgojili so osem otrok, štiri fante in štiri dekleta. V hlevu pod hišo so vedno imeli vsaj eno kravo, ki je vsake toliko povrgla teleta. Včasih so zredili junico, ki je šla potem v prodajo. Mati so molzli in nekaj tistega zelo mastnega mleka prodali sosedom, redili pa so tudi prašiča, dokler so mogli, pa kokoši in kakega zajca. Zdi se, da so bili v hiši gonilo napredka, za razliko od očeta. Ti so znali biti malce nezaupljivi do novotarij, ki so bile takrat na pohodu – prvi radijski aparati, kolesa za vse, prvi mopedi … do pralnih strojev, traktorjev in televizije manjka še nekaj let.
Lohnetova mama so kar naprej delali. Kadarkoli si jih lahko videl na njivi pod hišo, kjer so imeli krompir, vsajen v vrstah počez, pa zelnik z natiškim fižolom, zelo visoko obsut … Okopavali, pleli in rahljali so ali obirali listje pese in zelja za v svinjski kotel. Na tisti njivi je prav vse bohotno raslo. Neko leto so obilno letino stročjega fižola, ki ga družina ni sproti pojedla, obkuhali in posušili za zimo, razprostrtega na reti, rešetu in lesah za sadje. Ni bilo zmrzovalnikov, kozarcev za vlaganje in podobnih pripomočkov. Tisti posušeni stročji fižol so potem namočili, do konca skuhali in ravnali z njim enako kot s svežim. Seveda pa so pridelali tudi dovolj fižola v zrnju, ki so ga sadili ob robu njive ali med krompir in koruzo.
V kuhinji so že imeli nov bel emajliran štedilnik, vodo pa so jim še dolgo v vedrih iz studenca prinašali domači sinovi. Na dan so prodali dva ali tri litre mleka, ki so ga skrbno odmerili po lončkih na štelažci v veži, in nam ga potem prelili v kanglice. Če se je polila kakšna kapljica, so mama rekli: “Naj bo za verne duše v vicah!” Tako so osmislili sicer malenkostno izgubo dragocenega živila. Ko se je krava otelila, smo odjemalci mleka postali “stranka” pri sosedovih, dokler niso tudi tam imeli teleta, Lohnetova krava pa je spet normalno molzla …
Ko je šel najmlajši Lohnetov sin, ki je bil bolj drobne postave, drugič na vestirengo in bil končno potrjen za JLA, so mu mama tja pošiljali doma narejeno čokolado z lešniki, da bi bil lažje kos napornim nalogam vojaka. Resnici na ljubo namreč tudi tedaj hrana v vojski še ni bila kdo ve kaj: kupus, pasulj, popera … Ampak Lohnetova mama so dali tisto mlečno čokolado za njihovega vojaka pokusiti tudi meni, čeprav jim res ne bi bilo treba … Ali pa sem tako zelo lakomno buljila vanjo, da niso mogli drugače??
Ko pa sem prišla po mleko na velikonočno jutro, so mi zraven dali še pomarančo, ki je imela v debelo lupino zataknjen kovanec za 20 dinarjev …
Imela sem kakih deset ali enajst let in bilo je dan pred božičem. Mama so me vprašali, če bomo šli kaj k polnočnici, pa sem rekla, da ne. “Pa če bi šla z nami?” so vprašali. “Pojdi domov vprašat!” Doma niso imeli nič proti in tako sem se pozno zvečer pridružila Lohnetovim na poti v Stari trg. Bila je jasna in zelo mrzla noč s svežim snegom čez gležnje – lepo kot v slikanici. Po škripajočem snegu smo šli Lohnetova mama in oče, Matevž, njun najstarejši sin, in med njimi jaz. Tiščala sem se skupaj, zavita v zimske obleke, prisluškovala hrskanju korakov in kljub vsemu vsake toliko dvignila glavo proti mežikajočim zvezdam, ki so nas v grozdih opazovale s črnega neba.
V tesno nabasani cerkvi so me mama odpeljali na žensko stran blizu okna pred stranski oltar. Oče in Matevž sta snela pokrivala in sedla na moški strani. Tam smo potem počakali, da se je ob trepetanju številnih sveč z orglanjem in petjem začela polnočnica. Bilo je nadvse slovesno, še posebno, ker so zraven mene glasno peli tudi Lohnetova mama s svojim čistim in zvenečim glasom. Jaz seveda nisem znala, še moliti komaj kaj. Med molitvijo je bilo treba klečati na tleh, ki so bila siva, kamnita, trda in zelo mrzla. Ker je bila maša še latinska, nisem razumela nič in se malo dolgočasila. Pomagalo je natančno ogledovanje stranskega oltarja – na glavnega nisem videla – in preštevanje zvezdic, ki so še vedno sijale tam visoko in daleč za oknom. A vzdušje se je stopnjevalo in doseglo vrhunec z bučnim orglanjem in petjem Svete noči.
Ko takole preštevam nazaj, mislim, da je takrat maševal župnik in pesnik France Lokar, a nisem ga dobro videla, spomnim se le veliko beline, kadila in sveč. Kako sem takrat od prve in edine polnočnice prišla domov, ne vem, najbrž na pol v spanju.
Še nečesa v zvezi z Lohnetovo mamo ne smem pozabiti: njenih rož. Takrat so gospodinje v hladnih sobah z dvojnimi okni gojile kakšno pelargonijo, muškat ali primulo, na stojalu blizu okna asparagus in v mračnem kotu morda ščitovko. Poleti nekatere tudi nagelj ali roženkravt. Lohnetova mama pa so imeli na oknih ciklame in pozneje tudi cinerarije, o katerih je govorila vsa vas, ker jih prej nihče ni poznal in jim imena tudi zdaj nihče ni vedel … Ugibam, da so jim te lončnice prinesle hčere iz mest, ko so prišle na obisk. Mama so te rože skrbno negovali, a razmnožiti se niso dale, ni jim bilo vse všeč na tistih oknih, so pa uživale veliko občudovanje in slavo svojega razcveta.
Zunaj mama niso imeli veliko rož, samo “mačje zielce” (rumeni vratič) pod ciboro/štrboncljem/grehki/ zgodnjo drobno slivo … ki je stala le malo stran od hruške sutke ali kočevarce na dvorišču. Ko sem po zlizanih kamnitih stopnicah prihajala od hleva v stanovanjski del hiše, sem pogosto stegnila roko, se dotaknila tistih nakodranih listov in uživala njihov aromatični vonj …
Poleti so k Lohnetovim prihajali na počitnice njihovi mestni vnuki. Vrstniki smo bili in se včasih igrali skupaj. Ko smo mi še gradili, je prihajala Irena, ki je imela mamo šiviljo in zato polno škatlico pisanih ostankov blaga. Skupaj sva se igrali z njimi v naši gradbeni baraki. Pozneje sta včasih prišla tudi Franci in Tatjana pa še nekdo, ki je z enakim veseljem kot mi drugi metal žogo po dvorišču …
Tako je to bilo. Kaj naj zdaj – se zjokam, ker je minilo ali naj bom hvaležna, ker nam je bilo dobro?
Slovarček:
- mašenca: pentlja
- šiere: naramnice
- kupus: zelje (tukaj: značilna hrana v JLA)
- pasulj: fižol (tukaj: značilna hrana v JLA)
- popera: s slanim kropom poparjen star kruh (tukaj: značilna hrana v JLA)
- plantati: trpeti, biti intenzivno v uporabi
- štelažca: poličnik, nizek kos pohištva z odprtimi policami
- vestiernga: vojaški nabor
- hiša: velika soba v kmečki hiši
- štibelček: mala soba v kmečki hiši
Kraj: Markovec
Datum: domnevno leta 1962
Avtor: ni znan
Zbirka: Franc Mihelčič
Skenirano: 10. 11. 2023
Oblika: fotografija
