Razglednico iz Vrbe s senčnim profilom Franceta Prešerna je leta 1962 dobila Sonja Lipovec pri Malenski mami v Markovcu. Slika je precej stara, natisnjena na bolj hrapavem papirju in s fotografijo v zelenkasti barvi. Kdo ve koliko časa je že bila pri hiši, preden je prišla na svetlo … Je pa kar prava, da ob njej opišem zanimiv otroški hobi, ki se mu takrat še ni reklo tako, niti izraza konjiček nismo poznali v pomenu nekega početja za razvedrilo, ampak smo rekli kar po domače: razglednice zbiram. To zbiranje je bilo velika moda, enako kot zbiranje vžigaličnih škatlic ali sličic filmskih zvezd iz prvega žvečilnega gumija, ki so ga izdelovali v Nerežiću na otoku Braču … kako se mu je že reklo, temu gumiju …? No, tudi če si v trgovini rekel samo “čigumi”, nisi mogel zgrešiti, ker so bile tiste ploščice v staniolu prvi edini žvečilni gumi. Tak v obliki cigaret se je dobil le v Italiji …
Zbirka razglednic je bila že kar statusni simbol – več ko si jih imel, bolj ko so bile od daleč in več ko je bilo med njimi barvnih, več si veljal med brati. Posebna kategorija so bile razglednice s slikami filmskih igralcev in “zaljubljene”, z nerodno pozneje obarvanimi slikami parčkov, ki so se objeti milo gledali in držali za roke, oblečeni in sfrizirani za tedanji okus že hudo staromodno. Pa tudi slike cvetja, po možnosti “gartrouž”, so bile imenitne.
Če je poštar prinesel razglednico v hišo, je bilo še v šestdesetih letih prejšnjega stoletja to nekaj imenitnega. Pomenilo je, da je nekje daleč nekdo mislil nate – kakšen sorodnik, prijateljica, sošolka ali – bognedaj – fant. Bogata zbirka razglednic je bila pravi zaklad, ob katerem smo se tudi učili in spoznavali domačo deželo in svet. Desetletja prej so bile razglednice s pozdravi kavalirjev privilegij imenitnih gospodičen, v naših časih pa so se že razširile tudi na starejše otroke. Zbirali smo jih, menjavali, kazali drug drugemu in jih skupaj po svoje preučevali, gojili hrepenenja po tujih krajih in delali načrte o bodočih potovanjih, si izmišljevali, da smo bili tudi sami že tam, si jih zavidali, se spominjali tistih, ki so jih poslali in ugibali o njih… Albumov nismo imeli, dovolj in celo bolj praktične so bile stare škatle od čevljev in le malo kdo je imel zanje imenitno poslikano pločevinasto škatlo. Ročno, z okrasnimi šivi sešite škatlice iz kartona in celuloida, znotraj oblazinjene z vato in prevlečene s svilo, so bile prava dragocenost, še posebno, če imele posebno lepo razglednico ali njen del všit kot okras; uporabljale pa so se le za hranjenje nakita in raznih dekliških skrivnosti.
Ne vem, kje je Sonja Lipovec, takrat še Plosova iz Podgore, hranila svoje razglednice, a zbirala jih je tudi ona. Kot vsi drugi zbiralci razglednic je po njih spraševala starejše, kamorkoli je prišla. Tako se spominja tudi te razglednice:
“Takrat, okoli leta 1962, smo v Beli malen hodili kupovat koruzno moko za žgance ali kaj za kokoši. Mama je včasih poslala tja tudi mene in tako sem nekoč naletela na Malensko mami. Pa sem tudi njo vprašala, ali ima kakšno razglednico zame, ker jih zbiram. In res mi je rekla, naj malo počakam, odšla v hišo in se čez čas vrnila z razglednico Vrbe in Franceta Prešerna, ki mi jo je dala … Še danes mi je lep spomin na tiste čase in na Belmalensko mami.”
Viri:
- Sonja Lipovec, februar 2018, ustno
Kraj: Vrba, Markovec (zgodba)
Datum: okoli 1962
Avtor: neznan
Zbirka: Sonja Lipovec
Skenirano: 3. 3. 2018
Oblika: razglednica