Nedavni mraz in sneg sta me spomnila na sliko iz leta 1952. Je sicer bolj slabe kvalitete, a se vseeno vidi, da je bilo takrat zelo veliko snega.
Spomnim se, da je pri nas zakril okna. Še potem ko so ga odkidali, je bilo v hiši še vedno temačno. Ko so naredili prehode tudi od hiše do hiše, je posijalo sonce. Oče mi je pripel smučke, take kratke, s štirimi lesenimi količki, med katere se je postavil čevelj in se pritrdil z jermenčki, in me postavil na sneg. Bilo je prav zanimivo, da sem bila njemu nad glavo. Kaj hitro pa me je postalo strah in me je spet postavil na tla.
Takrat je bilo toliko snega, da se je v vas zatekel jelen, ki so ga imeli kake 14 dni privezanega pod Podlipčim kozolcem. Spomnim se slike, a je nimam. Ko se je sneg sesedel in malo skopnel, so jelena izpustili. Ucvrl jo je proti Vinjemu vrhu, kar so ga nesle noge.
Na sliki pred vežnimi vrati naše – Kranjče hiše stojimo: nasmejana moja mama Katarina Kranjc s Tomažem v naročju, pri njej pa prav pri vratih Andrej, za njim jaz, pred njim pa Janez.
Prispevek je napisala: Marija Košir.
Kraj: Dobec
Datum: februar 1952
Avtor: France Kranjc
Zbirka: Marija Košir
Skenirano: 12. 11. 2014 (Marija Košir)
Oblika: skenirana datoteka