1964 Rakek – Mama me je nagarbala

Leta 1966 smo se od stare mame preselili v hišo na Postojnski 15. Spodaj sta stanovala Pǝtrinčǝk in njegova žena, zgoraj pa mi. Nekoč so prišli na obisk teta, stric in sestrična mojih let. Ker je bilo v stanovanju malo prostora, so naju nagnali ven. To pa ni bilo kjer koli. Teta Pǝtrinčǝkova je bila, žal ne morem reči drugače, žleht. Na dvorišče nisva smeli in tako sva se zabavali pred hišo. Kolikor se je pač dalo. Ko sva se naveličali, sva se odpravili nazaj v hišo. Potem pa se je zgodil eden tistih dogodkov, ko več stvari sovpade skupaj v trenutku. Prijela sem za kljuko, da bi odprla vrata, le-ta pa so se odprla sama in v veži je stal, sicer nasmejan, Pǝtrinčǝk. Sestrična je zavpila, ker ga ni poznala in se je ustrašila, in odskočila, jaz pa kot ovca za njo, ampak malo bolj. In tu se mi je strgal film. Naslednje, česar se spomnim, je, kako me je mama z eno roko držala za levo nadlaket, z drugo roko me je garbala po riti za vse ubit, jaz pa sem tulila kot jeshar. Kaj se je zgodilo? Ko sem odskočila, kot že rečeno, malo preveč, sem skočila pod avto, ki je peljal proti Cerknici. Le ta me je zbil, jaz pa sem se, po pripovedovanju, zvalila izpod njega. Tedaj so pritekli že moji starši in teta in stric in še en kup firbcev, seveda, pa ne zato, da bi mi pomagali ali tolažili ubogega šoferja, temveč samo zato, za firbec. Spomnim se tudi, da je šofer, pod katerega fička sem skočila rekel mami: »Gospa, nehajte jo no tepst, saj ji boste še kaj naredili!« Ustavil je tudi nasproti vozeči fičko, ki je bil enake barve kot »moj« in oba šoferja sta imela enaki srajci. Koliko je pa tudi bilo izbire v šestdesetih letih?

Zdaj si pa predstavljajte šoferja, ki bi mu danes mulc skočil pod avto? Najprej bi ga oglobila policija in podala ovadbo pa še vse možne kazenske točke bi mu nabili. Starši pa se ubogega sončka niti s prstom ne bi dotaknili, ampak bi prej kot do zdravnika tekli do odvetnika in za mastne solde tožili že tako kaznovanega šoferja. Ker če je človek, ima vest in mu dela težave vsak dan.

Franc Gabrenja in njegova žena Antonija, rojena Milavec, ena Frančeva sorodnica, na obisku iz Amerike.

Ne vem, zakaj so jo klicali mamika, ker jim to zagotovo ni bila. Mogoče po navadi starih časov, da so starejšim ženskam rekli mam’ca. Ali pa ji je res bila kot mati.