1914 Stari trg – Pogled z Ulake in dogodek dvajset let pozneje

Stari trg je posnet z Ulake, tako da se dobro vidi tudi ozadje z Racno goro, Markovim hribom in Kneškim vrhom čisto na levi ter prelazom Konjske Loke v sredini, kjer pelje pot v Loški Potok. Med njivami se proti Markovcu čez Kolečke in Skadulco z odcepom proti Viševku vije lepa bela cesta. Vidi se celo cesta na pobočju Racne gore, mogoče pa je slutiti tudi Martinovo hišo na Trznah in hiše v Belem malnu ter čisto v daljavi Markovec.

Na sliki najbolj izstopa Benčinova hiša, katere lastnik je razglednico tudi založil, za njo je manjša bela Kovačeva hiša, zdi pa se, da še ni Sokolskega doma nasproti nje, poznejšega TVD Partizan, pa tudi druge strehe so drugačne, hiše manjše. Velika streha z zatrepom bi lahko pripadala Pečetovi hiši, kjer je zdaj trgovina KGZ, za njo pa je občinska hiša, pozneje gimnazija oziroma šola. V ozadju na samem ob cesti je hiša, kjer so se včasih pisali Truden, mimo nje gre še zdaj bližnjica oziroma pešpot po kolovozu v Markovec.

Najbrž je razglednica res zelo stara, prav verjetno še iz časa Avstro-Ogrske. Če ugibamo po načinu gradnje Benčinove hiše in okraskih na fasadi, bi ta sodila nekam v prvi dve desetletji 20. stoletja in zdi se verjetno, da je gostilničar ob odprtju gostilne založil tudi razglednico … Seveda so to le domneve na povsem trhlih nogah.

Skrajno desno na tem izseku sta Voljčeva hiša in skedenj, malo bolj levo Glažarjeva oziroma Jurjevceva domačija s skednjem in hlevom. Čisto levo v sredini je Schweigerjeva hiša z značilnimi “kolonami” v prvem nadstropju, kjer je bil po vojni do leta 1964 internat, danes pa je spodaj gostinski lokal, zgoraj stanovanja.

Spodaj desno na samem ob Brežičku, ki ga skoraj ni videti, je hiša Marije Šega, ki še stoji, ob cesti, ki pelje v Markovec čez Kolečke, pa stoji Štancarjeva domačija z že tedaj visoko lipo. Kaj je poslopje med njima pa res ne vem, danes ga ni več.

Na znamki v cirilici in latinici piše Kraljevina Srba Hrvata i Slovenaca, torej je bila natisnjena pred letom 1929, ko se država preimenuje v Kraljevino Jugoslavijo, a je seveda lahko bila v uporabi tudi pozneje. Na poštnem žigu piše Stari pri Rakeku, datum ni viden, tudi sicer razglednica ni datirana. Tudi kdo je upodobljen na znamki ne znam razbrati, mogoče je kralj Aleksander Karađorđević. Razglednico je založil I. Benčina, gostilničar, izdelal jo je Atelje Ilirija Ljubljana, prejemnica pa je “cenjena gospodična Rezika Palčič, gostilna Vrhnika”, ki ji je “srčkane pozdravčke” iz Starega trga poslal Stane Vesel (?) iz mizarstva v Sodražici z druščino … Gospodično, rojeno okoli leta 1912, smo pozneje poznali kot Anžetovo teto Rezko in o dogodivščinah iz njene predvojne gostilne, ki je bila srce družabnega življenja v Vrhniki, se je ohranilo veliko zanimivih zgodb …

Civilna bolnišnica Stari trg med domobranskim napadom v nedeljo, 10. septembra 1944

Ladica Petrič Štritof iz Markovca se spominja, da je tistega dne že okoli osme ure zjutraj začelo pokati v Racni gori. K njim na Trzne je prestrašena pribežala Ravšljeva mama iz vzhodnega dela Markovca, ki je že prej izkusila hude reči v zaporu, pridružila se je še Justa Mlakar, Antonova in skupaj z Ladico, ki je bila tako ali tako namenjena na delo v bolnišnico, so pohitele proti Staremu trgu in navzgor na Mandrge. V Starem trgu pri Benčinovih je bil tiste dni nastanjen štab partizanskega 7. korpusa, ki se je ob napadu umaknil v Grad Snežnik, zato je pokalo tudi proti Viševku in Pudobu. Ljudje so bežali proti zahodu in tako so šle tudi bolničarka Ladica in njeni spremljevalki proti Podcerkvi, potem ko so mimogrede ugotovile, da je Civilna bolnica prazna in v njej ni več nikogar. Težje bolnike je namreč osebje že poskrilo v sosednjih hišah – pri Pekovih, v kaplanijo, v hišo nad Teličevo in tudi vsi drugi so se umaknili. Ladica se spomni le še moškega – najbrž je bil to upravnik Lojze Tomc – ki je nekoga priganjal: “Poskrijte vse, poskrijte, hajka je!”.

Domobranci, ki so prvi prišli do bolnice, so bili najbrž že utrujeni in naveličani od dolgega pešačenja in streljanja, tako da tedaj niso natančno preiskovali hiše. Ladica, Justa in Ravšljeva mama so pred njimi pobegnile čez Mandrge proti Podcerkvi, kjer jih je Baragova mama na svoji domačiji na klancu skrila v ozek prostorček med svinjskimi hlevi ter vrgla čeznje neke vreče. Tam so se stiskale ves dan do treh popoldne, ko je streljanje potihnilo in se je zdelo, da se lahko vrnejo. Stekle so nazaj proti Staremu trgu, a so že na vrhu klanca zagledale novo zeleno vojaško kolono, ki se je pomikala proti njim. Opazili so jih že in one so po zastavi, ki jo je nosil prvi, tudi že ugotovile, da niso partizani. “Če niso domači, bomo mogoče prišle skozi, drugače pa ne!” je rekla Ravšljeva mama. Vojak poleg zastavonoše je imel v rokah zajeten kup revije Slovensko domobranstvo. Ženske so se delale kolikor mogoče sproščene in ko so se srečali, je Ladica ogovorila tistega človeka: “Kaj pa je to? Ali lahko dobim enega? Tega se pa tu ne dobi…” in dobila je izvod Slovenskega domobranstva ter ga začela takoj pregledovati, da je skrila svoj obraz za njim. Enako sta storili še Justa in Ravšljeva mama in tako so stopaje druga za drugo, “zatopljene” v prebiranje časopisa, nekako srečno preživele srečanje z vojaško kolono in mimogrede ujele besede ribniško govorečih domobrancev.

Prišle so do Teličeve hiše oziroma bolnišnice in smuknile v vežo, hip za tem pa že zaslišale v zgornjem nadstropju ropotanje domobrancev, ki so vlačili iz sob bolniško opremo. Skočile so v zaprt prostorček pod stopnicami in tam ostale, dokler ni vse utihnilo.

Domobranci so tistega dne odnesli in razdejali vso bolnišnično opremo, na dvorišču pa pustili le eno samo neuporabno žimnico. Tri ženske, ki so se skrivale pod stopnicami, so šle zdaj proti središču Starega trga in videle, da pred Sokolskim domom sedi na pločniku še ena skupina domobrancev in malo naprej, pri Pavličevi hiši naletele še na tretjo. Niso si upale še mimo njih, pa tudi po Zavrtih ne, pač pa so se odločile za pot nazaj mimo Voljčevih in proti Marofu ter potem čez Brod proti Markovcu. Pri Marofu pa jih je čakal strašen prizor: pri kapelici je ležalo krvavo in iznakaženo truplo fanta s Poljan, ki so ga domobranci obstrelili in do smrti mučili. Na čelu je imel vrezano zvezdo, glavo od strani pa hudo poškodovano in izmaličeno. Pretresljivi pogled, delo prve kolone domobrancev, se jim je za vedno vtisnil v spomin.

Tistega 10. septembra 1944, ko so domobranci iz Ribnice, Velikih Lašč in domnevno tudi Stične, napadli Loško dolino z vzhodne strani, od Loškega Potoka in ne z Rakeka kot navadno, je bilo še veliko drugih mrtvih v Loški dolini. Opustošeno bolnico so po domobranskem vpadu, ko se je vse razbežalo, počasi obnovili in delovala je v zmanjšanem obsegu do konca vojne, kljub ponovnim sovražnim vdorom …