1964 Žilce – Pred jezom

Na sliki je pet mladih moških, ki so se v lepem in sončnem vremenu postavili pred leseno pregrado, ki pa ni navadna pregrada, ampak je v resnici jez. Pravzaprav možakarji stojijo na dnu še suhega novo nastajajočega umetnega jezera.

Vsa dela so člani turističnega društva, s pomočjo domačinov, opravljali prostovoljno in največ sami. Material za izdelavo jezu, predvsem deske in tramove, so nabavili po okoliških domačijah. Tramovi so bili skupaj zbiti s klamfami, deske pa na tramove z žeblji. Vse skupaj je bilo na tleh skrbno utrjeno z zemljo in ilovico. Po končani zajezitvi se je voda uspešno zbirala in tam je dejansko res nastalo jezerce. Na žalost pa je bilo zgodbe z jezerom tudi hitro konec. Ob prvem neurju je voda v jezeru preveč narasla, jez ni zdržal pritiska vode in se je podrl. Voda iz jezera je z ostanki podrtega jezu odtekla v potok Zalo in dalje proti Iški. Domačini so les od jezu videvali globoko v Iški še dolgo po tem.

Tudi o tej nesreči je bil leta 1966 objavljen članek v časopisu Glas Notranjske (povezava spodaj). Članek, ki je bil napisan o lepotah Vidovske planote in o razvoju turizma v Žilcah se je v enem delu glasil takole:

” Da, tudi na tej planoti je jezero, zdaj še samo jezerce. Prizadevni domačini so že zajezili bližnji potok, toda neurje jim je jez podrlo. Bili so žalostni. Toda odnehati nočejo. Pravijo: Zdaj moramo jez bolj strokovno narediti, da bo dovolj odporen, če voda v potoku naraste”

Kljub temu so po tem projekt jezera opustili. Na jezero so jih še dolga leta spominjali ostanki lesenih tramov, vkopanih na mestu, kjer je bil nekdaj jez.

• Franc Doles,
• Bojan Bavdek (gostilničar).

• neprepoznan,
• moški za njim bi lahko bil Miro Bavdek iz Jeršičev, ki se je dosti angažiral pri sami izdelavi jezu;
• Anton Bavdek.