1955 Rakek – Obstojnost barve na železnici

Vleka vlakov je bila še naprej parna in lokomotive so lahko »odžejali« tudi na Rakeku z vodo po 3, 6 km dolgem cevovodu iz cerkniškega potoka. Italija je svoj del proge do leta 1936 že elektrificirala in so poslej do Postojne vozile električne lokomotive Brede ter elektromotorni vlaki Littorine. Po vojni so od Postojne nadaljevali elektrifikacijo, tako da je bila do Rakeka proga elektrificirana leta 1955, do Logatca 1959, do Borovnice 1961, železniška postaja Ljubljana pa leta 1962. Ker so v Italiji in do Postojne uporabljali sistem enosmerne napetosti, so ta sistem nadaljevali tudi naprej po Sloveniji, zaradi česar je bilo treba lokomotive na železniških postajah v Dobovi (smer Hrvaška) in na Jesenicah (smer Avstrija) zamenjati, ker imajo v teh državah na železnici sistem izmenične napetosti. Nekatere novejše lokomotive so danes že uporabne za oba sistema.

Poleti leta 1955 smo mladeniči z Rakeka – o morju takrat ni nihče razmišljal – med šolskimi počitnicami dobili honorarno zaposlitev z barvanjem drogov ob progi. Začeli smo pri štalverku na izteku postaje Rakek in potem mimo Pavšnarjeve hiše, Čuvajnice 24, čuvajnice Pri Lukcu, čuvajnice Pri Škrbcu in do postojnske postaje. Plačilo je bilo odvisno od števila pobarvanih drogov.

Prvi dan je vsak pleskar s špahtlom in jekleno krtačo očistil rje štiri drogove, naslednji dan jih je prebarval z minijem, potem je sledila temno siva barva, zadnji dan pa svetlo siva. Če si dobil drogove na odprtem delu proge, je šlo čiščenje hitro, v usekih pa so bili drogovi zaradi vlage zoprno zarjaveli. Na drog si prosto splezal in prinesel s seboj deščico na zakrivljenem betonskem železu, ki si ga obesil k zakovici, kar je služilo kot stojišče. Na kak varnostni pas se ni nihče spomnil, z eno roko si se pač držal droga, v drugi pa si imel čopič, kantica z barvo pa je tudi visela na zakovici. Zabavno je bilo, ko so slab meter od tebe vozili mimo brzovlaki s potniki pri odprtih oknih. Ko sem tako nekoč stal na tem stojišču in je prišel mimo mrki priletni delovodja, ki je tudi strogo nadziral kvaliteto čiščenja in barvanja, sem ga vprašal, do kdaj bo po njegovem ta barva vzdržala. Možakar mi je brez pomišljanja odgovoril: »Dokler ne bo imel ajzenpon dnarja za novo farbanje«. Danes vidim, da je bil to preroški odgovor.

Sedaj, ko električni potniški vlaki vozijo skoraj prazni, si je težko predstavljati, da so bili v preteklosti običajni do kraja natrpani vlaki s počasno parno vleko. Ko je nekoč tak vlak pripeljal iz dolgega tunela, razsvetljave v zadimljenih vagonih ni bilo, potniki pa so stali stisnjeni kot sardine v konzervi, se je oglasil možakar:
»Ta je bil pa dolg.«
»O, a je bil vaš?« je vprašala ženska poleg njega.

Prve električne drogove so izdelali iz obrabljenih tirnic, tako da so tri nekoliko obrezane tirnice, na postajah zaradi večje obremenitve pa štiri, spojili z zakovicami. Prihranki v primerjavi s cevastimi drogovi so bili precejšnji, a vzdrževanje je dražje.