Fotografija iz zapuščine Alojza Tomca nosi napis “Konjski lagar na fronti ob Piavi, 25. 8. 1918”. Onkraj reke je kakih šest konj, ki se pasejo, v mirni rečni gladini pa odsevajo prirezane krošnje dreves, pod katerimi počivajo živali.
Fotografija me je kar sama povabila, da pod njo priložim naslednjo zgodbo, ki jo je leta 2002 povedala Jožefa Strle, Jakopova Pepca z Babnega Polja. Pogosto je poslušala svojega starega očeta in si jo dobro zapomnila. Prvotni zapis je bil v babnopoljskem govoru, tu pa je za lažje branje in razumevanje nekoliko poenostavljen.
Naš ata so strašno radi konje imeli in takrat, ko so bili v prvi svetovni vojski zajeti, so v Rusiji tudi prosili za h konjem. So pa vozili kuhinjo, eni so rekli menažo. So točno povedali:
“To je bilo nekako od spomladi pa do avgusta, septembra. Jaz pa še en moj kolega pripeljeva tisto hrano, da bova razdelila in bog ve, kako je do tega prišlo: je eksplodirala ena granata! Konji so se splašili, zraven je pa tekla ena reka – ampak kakšna reka, kot se ji reče!! In sva jaz in kuhinja in vse skupaj padli noter v vodo. Ampak je padlo tako, da je bilo na kolesih … konji itak plavajo – in so plavali – midva pa na vozu … To je bilo dobro, da sva imela en žakelj kruha pa tisto hrano. Ja, seveda, za en teden je bila dobra, kaj pa potem?
Zdaj je bilo pa tako: čim je bila plitva voda, sva midva konje ven, da so se napasli, pa še mičkeno sva jim dala tistega kruha, tistega komisa, pa sva spet konje nazaj v vodo, pa smo šli po vodi… To smo hodili, da nismo nič vedeli kako. Ko se je luč naredila, je bila luč, ko je bilo plitvo smo šli ven, da smo bili pod kakšnim drevjem, če je bilo pa globoko, smo pa plavali … In tako smo mi prišli … saj ne bi vedel točno povedati, ali je bila Češka ali je bila Madžarska ali Poljska, nekam tako so govorili. Samo smo se komaj zmenili, kje bi bil tisti naš polk. In en možakar nam je pokazal: »Kar v to smer!« Potem nismo šli več po vodi, ampak smo šli iz tiste reke ven. In smo prišli ven na Štajerskem, v Gornji Radgoni!”
Tam sta vprašala, kje je zdaj tista komanda njihova, in so povedali, da je v Pekrah pri Mariboru. Sta šla tja, je bilo še daleč. Pravi:
“To je bilo pod jesen, je bilo grozdje že zrelo in sadja je bilo ogromnega, so nama kmetje dosti dali… Še sva jim šla pomagat otavo pokosit ali kar je bilo. Enkrat pa stojimo za Dravo, smo se nekam odpravljali, na neke vežbe ali kaj, in je bil nek desetar – takrat so jim rekli kaplar – in tisti je nekega fanta klofutal, ker ni prav deke dal na konja! Jaz pa gledam tisto, pa naredim:
»Mene pa ne bi!«
Kaj ni tistega pustil, je šel pa nad mano!? On je bil bolj majhen, bolj švoh, tisti kaplarček, jaz pa velik. Pa sem samo koleno nastavil. Ko se je vame zaletel, je pa padel. Seveda, vojaki so se smejali – me je dal pa na komando. Sem šel na komando – to je bila že kar huda… Me pa tam vprašajo za poklic, je tisti pisar pisal, jaz sem bil pa jezen, pa sem rekel: »Kaj sem – en zarukan kmet!« On je napisal pa knap, kajti to je bil nemški pisar, ni razumel – je napisal pa knap… Takrat so pa v Kočevju, kjer je bil rudnik, rudarje rabili… Pa so me iz Maribora poslali v Kočevje v rudnik!
»No,« sem rekel, »zdaj sem pa doma!«
Tam sem pa povedal na komandi, da jaz nisem rudar … jaz sem ravno tako povedal, kakor je bilo: »Če pa imate za voziti kaj, če imate konje, mi pa dajte!« Tisti komandir mi je čisto prec konje skomandiral in jaz sem od rudnika vozil premog na postajo, kjer so ga potem pa na vagone dajali…
In sem pozneje zaprosil, da bi šel na dopust – na urlaub so rekli – in sem prišel ravno za božič, pa so mi vsi doma rekli:
»Pa si živ ali si mrtev?!«
»Menda sem živ!« … To sem prišel za božič sedemnajstega leta, pa sem bil že eno letu v Kočevju.
Tako je mene tisto rešilo, da nisem šel spet na fronto. Ker drugi so verjetno šli na soško fronto. No, jaz sem šel pa v Kočevje!«
Ata so imeli od kolena dol čisto črne noge, ko so toliko časa bili po tisti vodi. Od mraza. Potem so vedno s palico hodili. Samo – povedati so znali pa strašno dosti.“
France Žnidaršič Žfran je za knjigo Andrejeva stopinja prispeval narečni zapis zgodbe, ki jo je slišal v Podcerkvi, kjer je bila doma njegova mama. Zapis je tukaj zaradi lažjega razumevanja nekoliko poknjižen, gre pa takole:
Med prvo vojsko so v Podcerkev poslali avstrijske vojake, da so delali pri kmetih. Z njimi je bil nek oberlajtnant, da jih je komandiral. Imeli so nekaj vojaških konj za delo, on je imel pa svojega konjička, da ni v tistih škorenjcih peš za njimi hodil.
Neko jutro ga je jahal napojit v breg. Je lepo drncal tja polagoma, pa s šibico žvižgal po luftu. V ovinku pod Šišnekovo hišo je pa s poti na travo pognal, da je šel konjiček lepo po mehkem. Tam je bila neka Lužarjeva ledina, ne vem, ali na desni ali na levi. Lužar je prav tam blizu kosil, je pa videl, da oberlajtnant po njegovem jaha, pa škodo dela. Mu je bilo vsake bilke škoda, pa se je s koso predenj postavil in se pognal za svoje:
»Her oberlajtnant, niks štrase po naši ledini!« Oficir je bil takoj užaljen, pa je vprašal:
»Velhes numer?« da je izvedel, iz katere hiše je.
»Ohte!« je dejal Lužar.
»Vi ne dobite konjev!« je rekel oberlajtnant… Je vojska konje namestila po hišah, da so jih krmili, pa delali z njimi. Nekako za pomoč.
»Briga me,« je dejal Lužar. »Naj jih ali ne! Saj imamo junce!«
O mojem dedu Antonu Okolišu pa je pripovedovala teta Mica, ko jih je imela že krepko čez devetdeset:
Ate so bili pa štiri leta v prvi svetovni vojski. Na Češkem so bili, potlej pa tam v Tirolah, v tistih hribih! Sam sneg! S Češkega so vojake sem dol, pa v Italijo…
So bili enkrat tako zboleli, da niso mogli žlice v usta nesti, ne jesti, ne umiti se, ne obriti! So imeli tolikšne mustafe, da bi jih lahko odzadaj zavezali! Ne vem, zakaj jih ni kdo drugi polziral… Tako trdi so bili! Jaz se ne spomnim, a so pripovedovali, da so samo senen drob poparili, pa v žakeljc dali, pa tja, kjer je najbolj bolelo polagali – s tistim so nekako pregnali revmo… Z vojske so taki prišli. Potem so ozdraveli, tako da so bili še dobri…
Pri Renkočih v Markovcu pa se je ohranil naslednji spomin:
Na Križni gori so se enkrat po prvi svetovni vojni, verjetno za deseto obletnico, srečali pa Maistrovi borci in vojaki iz prve svetovne vojske, predvsem iz soške fronte, z vse Notranjske. Je bil tudi moj oče tam. Je bilo veliko zborovanje, govornik je bil pa en general, samo ne vem kateri. Je pa rekel:
»Še se bomo borili za Koroško in za Primorsko!«
Tudi oče Franceta Ovsca, Polovnikov s Knežje Njive, je pripovedoval o prvi svetovni vojni, da si je sin zapomnil do pozne starosti:
Moj oče je bil artilerist, je bil v Pustricu, pa v Beljaku na Koroškem. Je rekel, da so bili še sami Slovenci tam takrat.
»Zmagali smo, potem smo se morali pa umakniti,« je pripovedoval. »Potem so nas pa še Italijani na Soški fronti pa u ujetništvo… Jaz sem bil med tistimi, ki smo ušli. Trije smo bili iz Monfalkona. Smo bili že devetnajstega doma, tisti pa, ki niso ušli, so bili pa do dvaindvajsetega notri, dokler ni bilo sporazuma med Italijo pa Jugoslavijo o priključitvi Primorske.«
Vedno znova, ko pregledujem te preproste zgodbe, me je groza, kako vojne, ki se rojevajo v diplomatskih salonih in kronanih glavah uničijo in prizadenejo milijone ljudi, ki sami od sebe nikoli ne bi dvignili roke nad drugega človeka. Ko da neki objestni, neodgovorni in brezčutni svetovni klovni spet in spet balinajo z glavami ljudi …
Slovarček:
- niks štrase: ni ceste
- velhes numer: katera številka
- zarukan – zabit
- švoh: šibak
- oberlajtnant: stotnik
- luft: zrak
- ohte: osem
- mustafe: brki
- polzirati: obriti
- žakeljc: vrečka
Viri:
- M. Ožbolt: Andrejeva stopinja, Kmečki glas, Ljubljana, 2004
Kraj: ob reki Piavi
Datum: 25. 8. 1918
Avtor: Alojz Tomec (?)
Zbirka: Anda Tomec
Skenirano: 16. 11. 2019
Oblika: fotografija