1943 Turjak – Zdravko Kržišnik – Partizanski fotoreporter in organizator oskrbe s fotografskim materialom

Zdravko Kržišnik
Partizanski fotoreporter in organizator oskrbe s fotografskim materialomOb napadu na turjaško postojanko slovenskih belogardistov 19. septembra 1943 je predvsem po zaslugi Zdravka Kržišnika nastala ena prvih celovitejših fotoreportaž. Kržišnik je fotografiral celoten potek bojev; posnel je dvanajst filmov leica, ki jih je v Dolenji vasi s fotoaparatom vred zaplenil italijanskemu oficirju. Po bitki je filme shranil v železno kaseto, ki jo je zakopal na turjaškem pokopališču. Ko se je po vojni vrnil ponjo, je kaseta izginila. Ostali so samo filmi, ki jih je skril v Cerknem, pa že ti so bili delno poškodovani in delno neostri. Posnetki zbiranja partizanskih čet in nekaj prizorov iz boja ter nekaj iz trenutkov po njem kljub vsemu tvorijo zaokroženo in kakovostno posneto dokumentarno celoto.* Grad Turjak pred napadom 19. septembra 1943.

* Borci 2. bataljona Prešernove brigade na položajih pri Turjaku 19. septembra 1943.

* Borci so vdrli v grad Turjak in ga zažgali, posadka se je nato predala 19. septembra 1943.

* Poškodovani grad Turjak 19. septembra 1943.

* Poškodovani grad Turjak 19. septembra 1943.

* Delno porušeni grad Turjak 19. septembra 1943.

* Jugozahodna stran gradu Turjak 19. septembra 1943.

* Porušeni grad Turjak – pogled na dvorišče 19. septembra 1943.

* Severnozahodna stran gradu Turjak 19. septembra 1943.

* Razdejana notranjost ene izmed dvoran v turjaškem gradu po predaji belogardistov, 19. septembra 1943.

* Razdejana notranjost ene izmed dvoran v turjaškem gradu po predaji belogardistov, 19. septembra 1943.

* Vojni plen na Turjaku 19. septembra 1943.

* Vojni plen na Turjaku 19. septembra 1943.

* Belogardisti zajeti na Turjaku. Foto Jože Petek, 19. septembra 1943.

Zdravko Kržišnik fotoamater in črkoslikar se je rodil v Dolenjem Logatcu leta 1921. Oče je bil čevljar, ki vrsto let ni dobil zaposlitve, zato je Zdravko že kot mladenič poprijel za vsako delo. Tako mu je trgovec Šmuc v Ljubljani za njegovo pridno delo ob novem letu (leta 1936) poklonil fotoaparat. Leta 1940 se je izučil za črkoslikarja. Zdravka je zanimalo tudi slikarstvo, kar kažejo njegove številne oljne slike, ki so se ohranile.

Že leta 1940 je Zdravko deloval pri ilegalnih akcijah v skupini napredne ljubljanske mladine. Aprila 1941 pa ga je okupacija dohitela v Ljubljani. Z ženo je hotel zaviti v tivolski park, ko je na Celovški cesti zagledal kolone italijanskih vojakov. Pogled je bil mučen in pretresljiv. Ko so se začele v Ljubljani okupatorjeve racije, je vedel, da bo moral v gozdove in tako je 9. maja 1942 zapustil okupirano Ljubljano in kmalu kot borec Dolomitskega odreda doživel prve spopade z italijanskimi vojaškimi enotami. Bojnih motivov je bilo veliko. Žal v odredu ni bilo nikogar, ki bi imel fotoaparat. Konec maja je Zdravko odšel na Gorenjsko v Škofjeloško četo in nato v Žirovsko četo. Tu je končno srečal nekoga, ki mu je posodil fotoaparat. Tako je posnel v partizanih prve posnetke, ki jih hrani Loški muzej.

Dne 4. julija 1943 je postal propagandist v Prešernovi brigadi, kjer še vedno ni bilo dovoljeno fotografirati. Le vodilni komisarji in komandanti so lahko pritiskali na sprožilec fotoaparata. Zdravko Kržišnik je v Prešernovi brigadi urejal tudi brigadno glasilo »Gorenjski fantje«. Ker partizanskih akcij ni bilo mogoče posneti, sta jih Zdravko in Stane Keržič risala s svinčnikom.

V začetku septembra 1944 je moral oditi v AGITPROP glavnega štaba v Črmošnjicah. Po enomesečnem tečaju v Vojni vasi je bil dodeljen v Fotosekcijo GŠ, kjer sta takrat delala France Cerar in Jožica Jeraj. Njegova naloga je bila ureditev fotografskega gradiva, ki ga do takrat ni nihče urejal, čeprav je bilo posnetih več kot petsto filmov. Prinašali so jih z vseh strani. Zaradi pomanjkanja fotomateriala je takrat bolj malo fotografiral. Posnel je le nekaj fotografij na partizanskem letališču v Gribljah, od koder so odvažali ranjence v Bari v južno Italijo. Zaradi razmaha propagandnega dela je tudi organizacijski sistem GŠ Slovenije 20. januarja 1944 doživel reorganizacijo. Tako je nastalo več oddelkov, tudi propagandni, katerega del je bila fotosekcija; že obstoječe fotoreporterstvo je dobilo pravo organizirano službo s predpisanim sistemom delovanja.

Prvi vodja fotografske sekcije GŠ Slovenije je postal Ivan Trobec, ki mu je sprva pomagal Gojko Pipenbacher. Trobec je ostal v sekciji oziroma odseku do julija 1944, ko sta ga zamenjala France Cerar in kasneje Stane Viršek. Sekcija je imela fotoreportersko službo, ki je delovala na terenu, in tehniško službo, ki se je ukvarjala z razvijanjem filmov in izdelavo fotografij. Imela je tudi administrativno službo, ki je urejala fotografski arhiv. Največ članov je bilo konec leta 1944 in v začetku leta 1945, ko so v njej delovali Stane Viršek, France Cerar, Rudi Vavpotič, Zdravko Kržišnik, Jožica Jeraj, Ivanka Rojšek, Peter Jelič, Adolf Smolej in ekonom Peter Fajfar. Fotosekcija se je večkrat selila. Iz Črmošnjic so jo prestavili v Savinjo vas in od tam v Vojno vas pri Črnomlju. Kržišnik je poleg fotoreporterskega dela ukvarjal tudi z nabavo fotografskega materiala. Zato se je zaradi pomanjkanja fotografskega materiala konec leta 1944 napotil v Renče pri Gorici, da bi priskrbel večjo količino fotografskega gradiva. Pri delu mu je pomagala družina Fajt, pri nabavi z Gorenjske pa aktivisti v Novakih, od koder je prejemal filme in plošče; papir je dobival z goriške strani. Nabral je dva polna voza materiala, najrazličnejših fotografskih potrebščin. Iz Renč, kjer je bilo zbirno središče, je s pomočjo številnih terencev uspešno organiziral prevoz fotomateriala do Pivke in nato prek Mašuna do Broda na Kolpi. Po mesecu dni so prispeli v Belo krajino. Poleg Petra Jeliča, Franca Fajta in Zdravka Kržišnika so bili pomembni organizatorji dostave na območju 9. operativne cone še Peter Fajfar, Franc Foršček, Albin Nemec, Miran Tolar in Leon Miceli.

Delo je Kržišnik nadaljeval v Fotosekciji in materiala je bilo toliko, da so ga celo pozneje uporabljali v Trstu na Via Carducci 6, kjer se je do julija 1945 zadrževala njegova Fotosekcija. Fotografije hrani fototeka Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije v Ljubljani. (MNSZS)

Odporniški in partizanski fotografi so bili s svojim delovanjem v vojnih razmerah povsem enakovredni svetovnim vojnim fotoreporterjem ali pa jih s tematsko širino celo prekašali. vsi ti so bili pri beleženju vojnih dogodkov in razvejanega medvojnega kulturnega dogajanja brez dvoma “in”; kot je pravil partizanski fotoreporter Stane Lenardič, ki je delo svojih kolegov primerjal z delom svetovno znanega vojnega fotoreporterja Roberta Cape.

Viri:

* Franc Fabec, Dejan Vončina; Slovenska odporniška fotografija 1941 – 1945, Založba Modrijan, 2005

* Silvo Teršek, Zdravko Kržišnik: V boju za ohranitev spominov… , TV-15, 17. 6. 1971, str. 14

* Zbornik fotografij iz narodnoosvobodilnega boja slovenskega naroda 1941 – 1945, knjiga II/2, Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, Muzej narodne osvoboditve LRS v Ljubljani, 1961

Prispevek je napisal: Dejan Vončina.