Drugega septembra 1968 sem prvič vstopila v to stavbo, prvega je bila namreč nedelja. Z mano je šla v šolo mama Cvetka. Prvi šolski dan je potekal tako, kot še danes, po krajšem spoznavanju smo dobili košček torte, potem pa smo bili z naslednjim dnem vrženi v šolski sistem.
Ker šola ni imela dovolj prostora, otrok pa nas je bilo veliko, so nas razdelili v dve skupini. Vozači so imeli pouk dopoldne, domačini pa smo štiri leta gulili šolske klopi popoldne. Domačini smo bili otroci iz Begunj, Bezuljaka, Dobca, Kožljeka, Selščka in Topola. S sošolko, sosedo Ireno Matičič (por. Ravnik) sva se morali znajti, kakor sva vedeli in znali, da sva prišli pravočasno v šolo in potem tudi domov. Starši so bili v službah, stari mami sta kosilo skuhali malo prej, sami pa sva morali poskrbeti, da sva se pravi čas odpravili peš čez Ribek v Begunje in pri tem vračunati vse tisto, kar naju je med potjo v šolo še zanimalo.
Pouk smo začeli malce pred 13. uro, končali pa ob 17. uri. Prvo leto sva v šolo hodili sami, kasneje pa se nama je pridružilo še nekaj otrok naslednje generacije. Pot v šolo je bila strašno zanimiva. Obirali smo okusna jabolka, hruške in slive, na njivah pa pulili repo in korenje. Poznali smo vsak kamen in grm, primerjali svojo višino z višino mladih smrek, smo bili kar približno enako visoki, v mlaki v ovinku za Selščkom preštevali žabe. Dolga je bila pot do znanja …
Pozimi, ko je bilo veliko snega, je bila pot čez Ribek neprehodna, zato smo hodili po glavni cesti, domov pa smo se vračali z goriškim avtobusom, ki je v Begunje že v trdi temi pripeljal ob peti uri. Da smo ujeli avtobus, so nas učitelji spustili od pouka nekaj minut prej. Prvi dve leti smo imeli pouk tudi ob sobotah. Neko soboto v drugem razredu je močno snežilo. Z Ireno sva se soglasno odločili, da je snega preveč in nisva šli v šolo. Problem pa je nastal, ker je Marjanca Nared iz Dobca to soboto prišla v šolo. Učiteljica Jožica Košir naju je okregala in nama dala neopravičen dan.
Do vhodnih vrat v šolo smo prišli skozi dva kamnita stebra. Okrog šole je bila varovalna ograja, da smo lahko brezskrbno tekali naokrog. Skozi težka vrata smo po nekaj stopnicah prišli v hodnik. V pritličju sta bili učilnici tretjega in četrtega razreda. V učilnici četrtega razreda je bil tudi klavir, na katerega je lepo igral učitelj Janez Petrič. Zlizane kamnite stopnice (po njih smo se radi drsali po riti), ki so se mi zdele velikanske, so nas pripeljale v prvo nadstropje, kjer sta bili učilnici prvega in drugega razreda, zbornica in šolska kuhinja. Spomnim se velikega reliefa Jugoslavije, ki je bil v pritličju na steni nasproti stopnic. V učilnicah so bile peči za ogrevanje, drva pa so bila pospravljena v drvarnici za šolo, ki je vidna na sliki. V nadstropju je bil tudi manjši kabinet, v katerem so bili pospravljeni razni učni pripomočki, med drugim tudi okostnjak in kozarci z balzamiranimi manjšimi živalmi. Ta prostor se mi je zdel zelo strašen in sem se mu raje izognila. Za šolo je bilo igrišče, ob katerem sta rastli tudi dve zelo dobri hruški. Stopnice, ki so vidne na levem vogalu, so vodile do stanovanja učiteljice Rozke Škerlj. Njen sin Dušan je bil moj sošolec, ona pa me je učila v prvem razredu. Bila je zelo dobra učiteljica, prava mama. Enkrat pozimi sem v šolo prišla čisto premočena. Učiteljica me je odpeljala v svoje stanovanje in mi dala Dušanova oblačila, da sem se preoblekla in suha prisostvovala pouku.
Telovadnice nismo imeli, če je bilo lepo vreme, smo se preganjali na igrišču za šolo, največkrat smo igrali med dvema ognjema, včasih smo šli na sprehod, pozimi pa smo v učilnici razmaknili mize in stole in telovadili tam. Vsako leto smo imeli tudi skupinsko slikanje. Fotograf Bajček nas je postrojil pred vhodna vrata, rekel: “glej ga, tiček” in razred ovekovečil za vse večne čase. Kdor je želel, ga je slikal tudi posamično. Kdo ve, zakaj sem se v prvem razredu hotela slikati tudi sama, saj sem bila vsa grintava okrog ust?
Lepe spomine imam na to šolo, zdi se mi, da je stavba imela dušo, ki jo je kasneje z razširitvijo in posodobitvijo izgubila. Bila je naš drugi dom.
Kraj: Begunje
Datum: december 1960
Avtor: Vinko Toni
Zbirka: Vinkotov kufr
Skenirano: 20. 3. 2010
Oblika: negativ 135