Na fotografiji je verjetno osebje zdravilišča v vasici Dult na avstrijskem Štajerskem v bližini Gratkorna, kjer je živela Anna Schwabl (rojena Ana Perko v Dražen Vrhu v Slovenskih goricah) sestra mojega starega očeta Perko Valentina. Valentin Perko (Dražen Vrh) in žena Antonija (rojena Ileršič, Ovčarjeva z Rakeka) sta imela štiri otroke: najprej dvojčici 28. januar 1908, ena je umrla ob porodu, druga, ki je preživela, je bila Julijana; sledil jima je 4. junija 1910 sin Franc, moj oče, 19. septembra 1912 pa še Terezija, ki je umrla zaradi prehlada, stara le dobro leto, 1. novembra 1913. Moj oče Franc je večkrat povedal, da se je sestrice Terezije spominjal predvsem po tem, kako je bila tedaj lepa, bila je vsa v cvetju. Otroški pogled pač, imel je le dobra tri leta. Julijana je bila bolehna (tuberkuloza), in verjetno se je zdravila, ali pa le obiskovala okrevališče v vasici Dult, tri kilometre oddaljeni od Gratkorna, kjer je bivala njena teta Anna Schwabl. Da je lahko prišla iz Jugoslavije v Avstrijo, je potrebovala dovoljenje občine, kjer naj bi prebivala. Župan občine Gratkorn je 24, septembra 1931 dovolil Anni Schwabl (rojeni Perko), ki je tam opravljala poklic babice, da ji pride za nedoločen čas pomagat pri gospodinjskih opravilih nečakinja Julijana Perko iz Unca 4 (prav bi bilo Slivice 4) pri Rakeku. Po vsem sodeč, so v prošnji za preselitev napisali pomoč v gospodinjstvu namesto zdravljenja.
Julijana je v začetku oktobra 1931 prišla v Avstrijo in jo po petih mesecih bivanja v Gratkornu oziroma Dultu, v začetku marca 1932 zapustila. Ena od sester v okrevališču, Magina, ji je za slovo podarila fotografijo osebja zdravilišča in na zadnjo stran napisala pesmico v slovenskem jeziku. Julijana je malo pred svojim 29. rojstnim dnevom, 8. decembra 1936 umrla na svojem domu v Slivicah št. 4.
Moj oče Franc, s svojimi tetami, sestrami njegovega očeta, ki so se po koncu prve svetovne vojne odločile za Avstrijo, ni hotel imeti nobenih stikov.
Nagrobnica
Pismo moje Angelj nesi
tja na tihi mirodvor,
in položi je k cipresi
ali pod zeleni bor.
Kogar ljubim rad mu pišem
naj bo daleč ali ne,
dušo svojo mu narišem
kakor pravi mu srce.
Kogar dolgo videl nisem
bolj po njemu hrepenim,
kdor mi več ne piše pisem,
bolj za njega se skrbim.
Čim je večja pa Daljava,
ki osebe mi deli,
bolj nam duša vztrepetava,
polna teženj in skrbi.
Pismo materi poslala,
žalostna bi danes hči,
da pri nji bi žalovala,
ki že dolgo v grobu spi.
Sin spominja se Očeta,
ki Gospodu je zaspal,
rad bi kakor druge leta
luč na grobu mu prižgal.
Milo jedikuje žena
kar zapustil jo je mož,
in na svetu osamljena
mu sadi na grobu rož.
Tudi mož okoli tava,
žalosten pobit, potrd,
duh njegov le k ženi vzplava,
ki pobrala jo je smrt.
Mati se po sinčku joka,
ki k nebesom je zletel,
Oče tam za hčerko joka, stoka,
kjer edinko je imel.
Bratec sestro, sestra brata,
rada videla bi še,
a zaprla so se vrata,
in zaman želi srce.
Morda tudi v božji njivi
spi že dušni Tvoj pastir,
ki ti v skrbi ljubeznivi
je prinašal srčni mir.
V tihem grobu utihnilo
tudi ono je srce,
ki tako te je ljubilo,
in ti lajšalo gorje.
Angel sliši odgovora
čakal bodem v pozno noč,
odgovora z mirodvora,
upno tja k grobovom vzroč.
Ko premagal me je spanec,
sem zasanjal ta prizor,
da je božji mi poslanec,
že prinesel odgovor:
Spoved, obhajilo, maše,
duše v vicah tolaže,
in na svetu duše Vaše,
v lepih čednostih krepe.
Pride enkrat dan vstajenja,
vsi grobovi se odpro,
in takrat bo čas združenja,
ko dospemo vsi v nebo.
Za spominjek Julki S. Magina
Zapis je enak originalu v rokopisu na fotografiji.
Kraj: Dult, Avstrija
Datum: 6. 3. 1932
Avtor: neznan, Magina (pesem)
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 17. 1. 2025
Oblika: fotografija