Pred hišo v Ravniku 17 leta 1963, po vrnitvi iz Apaške doline, so se zbrali oče Jurij in mama Angela ter vsi še živeči njuni otroci.
- Sedita mama Angela in ata Jurij.
- Stojijo hčerke: Ljudmila, Angelca, Marija, Frančiška in
- sinovi: Milan, Vladimir, Stanislav, Janez.
To je bilo verjetno prvo srečanje mame Angele in ata Jurija s svojimi še živečimi hčerami in sinovi v hiši Ravnik 17. Takih srečanj pa je bilo kasneje še več, saj so se vsi radi vračali na svojo rodno Bloško planoto.
Še en posnetek iz leta 1963, tokrat poleg tudi žene in možje njunih otrok s podmladkom, ki so se udeležili srečanja.
- Prva vrsta: Tomo, Igor, Darja.
- Sedita mama Angela in ata Jurij.
- Druga vrsta: Irena, Viktor, Milena, Milka, Angelca, Marija, Mišo, Dušan, Jure, Tanja, Marija, Uroš.
- Tretja vrsta: Milan, Stanko, Fani, Joži.
- Četrta vrsta: Božo, Janez.
Letos januarja 2025 ob 90. letnici Stankove žene Jožice, so po dolgih letih njun sin Tomo in vnuka Arne in Pino pripravili srečanje s prijetnim programom za široko paleto sorodstva in prijateljev.
Po programu naselitve Apaške doline v domove po izselitvi »Apaških Nemcev« leta 1945/46, so naseljevali družine iz drugih delov Slovenije Po vrnitvi iz internacije in osvoboditvi je bila družina Jurija Zupančiča, ki je v požigu Ravnika in Lepega Vrha leta 1942 ostala brez vsega, preseljena v Žepovce v Apaško dolino pri Gornji Radgoni.
Pogoj, da bi postal polnopravni lastnik kmetije s posestvijo, je bilo določeno število let bivanja in dela na kmetiji. Ko sta ostala praktično sama (otroci so si ustvarili svoje družine), nista premagala silnega domotožja, ki ju je vleklo nazaj med notranjske griče in gozdove. Tako sta se predčasno vrnila domov na Bloško planoto. Tu sta leta 1962 odkupila staro nedodelano hišo v Ravniku. Hišo sta obnovila do leta 1967, ko so se zopet vsi zbrali.
Letos mineva 79 let od izselitve nemškega prebivalstva iz Apaške kotline in naselitve družin iz drugih delov Slovenije.
Po 2. svetovni vojni se je v Kotlino priselilo 512 družin, a jih je skoraj polovica že kmalu odšla. Za Apaško kotlino v sedanji občini Gornja Radgona (kotlina meri 5.321 ha in jo sestavlja 21 krajev) malokdo ve, da je bila do konca II. svetovne vojne v glavnem naseljena z nemško govorečimi ljudmi. Takratna oblast jih je večino odselila, namesto njih pa naselila nove prebivalce iz skoraj vseh predelov Slovenije. Prevladovali so bivši borci narodnoosvobodilne vojske oziroma njeni simpatizerji. V Apaško kotlino je večina priseljencev, ki so jih imenovali kolonisti, prišli v začetku leta 1946, nekaj pa že ob koncu 1945. Po podatkih je bilo teh družin 512. Naselitev so v glavnem opravljali z vlakovnimi kompozicijami. Nekatere so pripeljali do Radencev ali Gornje Radgone, spet druge do Maribora.
Po prihodu v Apaško kotlino je vsaka družina dobila 3 do 5 ha zemlje, hišo, gospodarsko poslopje, živino in orodje za kmetovanje ter vse potrebno za življenje. Kot se spomnijo nekateri »prišleki«, je bilo za mnoge priseljence prav razkošno, saj je bilo v hišah vse, kar so rabili. Živali, ki so bile v gospodarskih poslopjih, so krmili sosedje. Seveda pa je bilo to »bogastvo« v mnogih primerih le navidezno. Povedati je treba, da so bile hiše v glavnem brez pravih temeljev in da oprema ni bila bogve kako dobra. Toda za ljudi, ki so prej pogosto živeli v bistveno slabših razmerah, je bila Apaška kotlina »obljubljena dežela«. Največji problem je bil, ker novi naseljenci niso znali kmetovati, drugih del oziroma zaposlitev pa v tistem času na območju Apaške kotline ni bilo. Zato so številni razočarani zapuščali »Titovo dolino« in se vračali tja, od koder so prišli. Namesto njih so se v Apaško kotlino priseljevali ljudje iz sosednjega Prekmurja. Podatki kažejo, da se je do leta 1960 odselilo okrog 40 odstotkov priseljenih družin.
Kolonisti so se v veliki meri odločili za vključevanje v takratne kmetijsko obdelovalne zadruge. Menili so, da bodo ob skupnem obdelovanju zemljišč in delitvi dohodkov uspešnejši. V začetku so zadruge ustanovili v Apačah, Stogovcih, Podgorju, Žepovcih in pozneje še v Lutvercih, Segovcih in Nasovi. Med leti 1949 in 1952 so bili praktično vsi priseljeni člani zadruge. Redki domačini pa se za zadruge niso prav posebno radi odločali. Toda zadruge so pričele kaj hitro pešati in po letu 1953 jih je večina tudi propadla. To je bilo za »koloniste« novo razočaranje. V tem času so številni zopet zapustili Apaško kotlino.
(Povzetek po članku Francija Klemenčiča v Večeru izpred 29 let.)
Mama Angela in ata Jurij ob zlati poroki pred obnovljeno hišo v Ravniku leta 1969.
Še nekaj podatkov iz družinskega drevesa. Tu najdemo osnovne podatke za vseh 12 otrok Angele in Jurija in njihovih potomcev.
V domači hiši Jurija na Štorovem se je rodila:
Hči, prvorojenka Marija (1919 – 2015), mož Mirko Stare; sin Uroš. Živela na Bledu.
Na Lepem Vrhu 4 so se jima rodili:
Hči Frančiška Fani (1921 – 1982), mož Stanislav; sin Stanislav Miha in hči Marjanca. Živela v Ljubljani.
Sin Jože Pepi (1922 –1945) žena Marija Marica Tekavec, hči Marija.
Sin Frančišek (1923 – 1925)
Hči Alojzija (1925 – 1927)
Hči Angelca Strman (1926 –2002), mož Božidar Strman; sinovi: Slavko, Božidar (Mišo), Jurij. Živela v Ljubljani.
V Podcerkvi 12 so se jima rodili:
Sin Janez (1929 –1999), žena Marija Mimi Likar; hčerki Jana in Darja. Živel na Rakeku.
Sin Stanislav Stanko (1930 –1995), žena Jožica Masič; sin Tomo. Živel v Ljubljani.
Sin Vladimir Miro (1932), žena Renata; sin Miran in hči Tanja; Živi v Murski Soboti.
Na Lepem Vrhu 4 so se jima rodili:
Hči Ljudmila Milka (1935 –1985), mož Viktor Zagorc; sin Dušan in hčerka Milena. Živela v Žepovcih.
Sin Anton (1937-1937).
Sin Milan (1940 – 2020) žena Irena, sin Igor. Živel v Lutvercih.
Viri:
- Bakos.si
- Jana Zupančič Juvančič
- MyHeritage, Family Juvančič
Kraj: Ravnik
Datum: 1963
Avtor: neznan
Zbirka: Jožica Zupančič
Skenirano: 30. 11. 2024
Oblika: 3 fotografije