Na sliki je Leopold Melink – Polde, od leta 1947 pa vse do 1972 kinooperater v kinu Pivka. Stoji pred filmskim projektorjem AEG, v tipičnem tehničnem prostoru imenovanem kabina, za njim pa vidimo t. im. line, odprtine, skozi katere je projicirani žarek ponesel sliko do platna v kinodvorani. Skozi sosednjo lino je mojster med predstavo pogledoval na platno, če je obločna svetloba ravno pravšnja, če morebiti slika ne preskakuje in je s predstavo vse v redu.
O tedanji pomembni vlogi kina v družabnem življenju naših krajev smo že veliko pisali, tu bomo pogledali še na drugo stran Javornikov.
»Davnega leta 1947, je moj nono, Leopold Melink, prvič kot kinooperater zagnal filmske kolute v Kinu Pivka ter potem kar 25 let skrbel, da so bili tudi Pivčanke in Pivčani deležni filmske akcije in blišča.« Tako je o delovanju svojega deda zapisala naša someščanka Mateja Melink, v članku, ki ga povzemamo.
Na mestu, kjer danes stoji Krpanov dom, je stala stavba, ki je že pred drugo svetovno vojno verjetno služila tudi kot kinodvorana. V enem izmed zapisov iz arhiva družine Melink je namreč navedeno: »Krajevni ljudski odbor (Št. Peter na Krasu) je določil, da se med vojno razdejana kinodvorana obnovi. V prvi vrsti je bilo treba oskrbeti oziroma nabaviti nov aparat«.
K sodelovanju so povabili Leopolda Melinka – Poldeta, v tistem času hišnika v Mladinskem domu Tone Tomšič. Polde si je namreč potrebne izkušnje nabiral že v Italiji – bil je kinooperater že v Novari v kinu Vittoria ter v Trstu v kinu Buffalo Bill. Kot italijanski državljan je živel v Trstu do aretacije leta 1943 oz. do pobega iz zapora ob kapitulaciji Italije. Prek svojih tržaških poznanstev je v pivški kino iz Trsta pripeljal tudi kinoprojektor ter izvedel vsa montažna dela.
V izjavi o zaposlitvi Leopolda Melinka v kinu, ki jo je spisal eden izmed članov Krajevnega ljudskega odbora Št. Peter na Krasu konec leta 1951, piše: »Ker ni bilo tukaj nobenega, ki bi se spoznal v tej stvari, je Krajevni ljudski odbor prepustil popolnoma v njegovo režijo nakup. To je izvedel v splošno zadovoljstvo. Montažna dela je izvršil sam, čemur smo se čudili, dokler se nismo prepričali, da je tovariš Melink zelo usposobljen v tej stroki in električnih napeljavah. /…/«.
V kinu so si obiskovalci lahko ogledali filme različnih žanrov, od kavbojskih do romantičnih, v barvah ali črno-beli tehniki. Tuji filmi so bili tudi že opremljeni s podnapisi. Sicer pa so se filmi vrteli na filmskih kolutih – en film je imel štiri ali pet kolutov, ki jih je kinooperater moral med predstavo menjati. Ob vsaki menjavi je nastal kratek premor – podobno kot danes na televiziji, le da takrat med prekinitvami ni bilo oglasnih sporočil. Koluti so v Pivko prihajali večinoma z vlakom iz različnih krajev, glede na časovnico predvajanja pa so jih tudi odpošiljali naprej v druge kinodvorane.
Pivčani so kino sprejeli z navdušenjem, dvorana pa je kmalu postala središče kulturnega in družabnega življenja v kraju, saj so v njej potekale tudi krajevne prireditve in proslave. Do leta 1952 so se obiskovalci pred ali po kinopredstavi lahko srečevali tudi v bifeju, ki je deloval v sklopu kinodvorane.
Ker je kino dejavnost v tistem času dobro cvetela, so v zgodnjih 60. letih dvorano še temeljiteje prenovili ter nadgradili tehnično opremo. V dvorani je bilo na voljo kar 320 sedežev, iz postojnskega kina pa so pripeljali dva kinoprojektorja znamke AEG, ki sta omogočala, da so predstave potekale brez prekinitev. Kinoprojektorja sta še vedno delovala na obločni plamen, novejši projektorji, s katerimi so opremili tudi postojnski kino, pa na ksenonske žarnice.
Največja novost ob obnovi pa je bilo panoramsko filmsko platno oziroma CinemaScope, ki se je raztezalo čez skorajda celotno širino dvorane. Pred tem so bila platna namreč precej bolj kvadratne oblike.
Prav tako so v tistem času obnovili zunanjost stavbe in podrli dva prizidka pred izhodi iz dvorane. Kino je tako deloval vse do zgodnjih 70. let, ko je dvorano, kljub obnovam, že preveč načel zob časa. Tako so stavbo dokončno podrli in na novo zgradili že omenjeni Dom JLA ter kasneje Krpanov dom s sodobno kinodvorano, ki je še danes središče pivškega kulturnega dogajanja.
Kinooperater je moral opraviti strokovni izpit. Leopoldu Melinku ni bilo treba obiskovati tečaja, za izpit je imel dovolj izkušenj in znanja, kar je bilo potrjeno tudi v njegovih drugih dokumentih.
Spomnim se, da je izpit opravljal tudi cerkniški kinooperater Karli Bajc. Zelo verjetno so se kinooperaterji Pivke, Postojne, Cerknice in Starega trga poznali med sabo, če ne drugače, so se spoznali pri tako imenovanem “sklepanju filmov”. To je bila vsakoletna predstavitev filmov, ki so jih različni distributerji nabavili in pripravili za predvajanje po državi, nato pa ponudili kinom. Ena od prizorišč je bila puljska arena, distributerji pa iz vse države: slovenska Vesna film, hrvaška Croatia film, srbska Morava itd. Tam so kinooperaterji izbirali filme in se dogovarjali za datume, ko jih bodo prejeli in predvajali. Tja sta hodila cerkniška kinooperaterja oče Lojze in sin Karel Bajc, iz Postojne Štefan Bratina, zelo verjetno tudi Leopold Melink.
Viri:
- Leon Melink, Cerknica, 2024
- Mateja Melink: Kino Pivka od leta 1947, Pivški list, september 2022, str. 61
Kraj: Pivka
Datum: 1972, 1947-1972 (zgodba)
Avtor: neznan
Zbirka: Leon Melink
Skenirano: 13. 12. 2024
Oblika: datoteke