Iz albuma Jerneja Malovrha sem si izbrala sliko mlade dame, ker mi je zelo všeč. Ima lep dirndl, uhane, bele škorenjčke, ki niso bili prav poceni in zlato uro. Če je z vodometom, ne vem. Moja je. Ni pa zlata. Najbolj všeč na njej so mi lasje.
Lasje niso kar nekaj. Poglejte, kaj se je zgodilo s Samsonom, ko mu je Dalila odrezala naglavni okras. V Viktorijanski dobi so bili z lasmi tako obsedeni, da so specializirani roparji na cesti napadli ženske in jim jih rezali. Revne so svoje prodajale za kos kruha, da so prehranile otroke. Koder las kraljice Viktorije so na dražbi prodali za skoraj petdeset tisoč funtov. Jaz imam še obe svoji kiti, če je kakšen interesent, jih dam za manj denarja. So bili pa moji lasje nekdaj skoraj taki, kot sem si jih celo življenje želela – skoraj oranžni. Potem pa so se z leti spreminjali od kostanjevo rdečih na rjave in končno na plesnive. Zdaj imam barvo, kakršno hočem. Ampak jo moram plačat. Tudi v 19. stoletju so si ženske barvale lase. To je bilo tedaj smrtno nevarno, ker so vse barve vsebovale svinec. Za rdečelaske je bilo nevarno že stoletja prej, saj so jih imeli na sumu, da so čarovnice in so največkrat končale na grmadi. V srednjem veku so prešuštnicam ostrigli lase do kože. Praksa se je ponovila med in po drugi svetovni vojni. Ženske, ki so se družile z okupatorji, so postrigli na balin.
Najbolj znana čupavca sta bila filmska igralca Yul Brynner in Telly Savalas, ki se ga spomnimo kot Kojaka. Ta dva nista imela stroškov s frizerjem, šamponom in glavniki. Zjutraj sta le prah pobrisala in zadeva je bila urejena. Sta morala pa v poletni pripeki nositi pokrivala, ker sta bila bosa po glavi. Revolucijo v frizurah so prinesli Beatli in Rolling Stonesi, ki se še vedno dobro držijo, glede na svoja leta. Pa naj še kdo reče, da preveč seksa, drog in rock’n’rolla škodi. Tudi viskiju in cigaretam se niso odrekli. O laseh so posneli tudi muzikal (pred mesecem je bil na TV in sem ga z veseljem še enkrat pogledala). Glavni igralec Treat Williams, ki je upodobil nesrečnega Bergerja, je umrl leta 2023. Mladi fantje so z dolgimi lasmi kazali uporništvo. Nekateri celo z izgovorom, da jih je imel celo Jezus. Sam res! Pa se nihče nikoli ni spotikal. Moda dolgih las je čez lužo prispela tudi v naše kraje Tu so dolgolascem grozili z izključitvijo iz šole, starejši so imeli težave pri zaposlovanju. Čupavac se ni skladal z likom socialističnega junaka dela. Podrediti so se morali, hočeš nočeš, tudi športniki. Slovenskim košarkaškim prvakom je Ranko Žeravica prepovedal dolge lase. Ko se je Krešimir Čosić na treningu prikazal s čupo, je bil takoj obveščen, da lahko ostane brez štipendije. Obiskal je frizerja. Če sta bila Yul Brynner in Telly Savalas nekoč izjema, je njuna frizura dandanašnji bolj pravilo kot ne. Razlogi so različni. Ženske frizure so bile vedno dolgih las. Krajšati so jih začele v dvajsetih letih 19. stoletja. Dolgi lasje so lepi, a je z njimi veliko dela. Ko sem sama imela lase do riti in sem si jih umila, sem se s kolesom peljala v Planino. Navzdol je šlo sto na uro in so se posušili. Zdaj, na stara leta, imam vse plačano.
Povzeto po prispevku v reviji »Kaj veš« (pa križanke sem tudi rešla) iz decembra 2023.
Josip Pelikan je bil znan celjski fotograf. Imel je ohranjen atelje iz leta 1899 in tudi vso opremo: pohištvo, kamere, zavese, stole. Tu je delal do leta 1920. Danes je v Muzeju novejše zgodovine Celje stalna razstava o njegovem delu. Ko so leta 2019 postavili razstavo ženskih portretov, je Helena Vogelsang, ena izmed avtorjev razstave, povedala: »Pri pregledovanju vseh portretnih fotografij, pod katere se je mojster podpisal, sem spoznala, da nefotogeničnih žensk v tistem času ni bilo. Pelikan je znal poudariti njihovo lepoto, ženstvenost, seksualnost, čutnost, tudi ranljivost v vsej njihovi edinstvenosti.«
Viri:
Kraj: Celje
Datum: 1930
Avtor: Josip Pelikan, Celje
Zbirka: Jernej Malovrh
Skenirano: 10. 3. 2000
Oblika: fotografija