Slovenija 1941/45 – Fotograf Maksimilijan Zupančič – Milijan (1911-1968)

Partizanski fotograf in organizator fotoreporterske službe: Maksimilijan Zupančič – Milijan (1911 – 1968)

Maksimilijan Zupančič – Milijan, zaradi krajših prstov na desni roki so ga v partizanih imenovali tudi Rokca, je za poznavalce medvojne partizanske fotografije pravo odkritje in prav s tem zapisom ga želim predstaviti širši javnosti. Od kapitulacije Italije septembra 1943 do maja 1945 je namreč v težkih vojnih razmerah v zaledju NOB posnel več kot 1400 leica posnetkov. Po drugi strani pa je imel v letih 1944/45 pomembno vlogo pri organizaciji fotografske službe in dostave fotografskih potrebščin na novomeškem območju, dokler ga niso konec leta 1944 vključili v Foto sekcijo SNOS v Črnomlju. Kot profesionalni fotograf je v partizanih, posnel številne tematsko raznovrstne posnetke, ki dostikrat presegajo dokumentarni nivo. Prav njegova tematska širina in organizacijska žilica pomembno bogati in dopolnjuje slovensko odporniško fotografijo med drugo svetovno vojno.

Maks, kot so ga klicali domači, se je rodil 3. novembra 1911 v Radečah v narodno zavedni družini. Brat Stane je bil prvoborec, saj je že leta 1941 vstopil v partizane, sestri sta bili internirani v koncentracijskem taborišču Dachau, sam se je po prigovarjanju brata po kapitulaciji Italije septembra 1943 pridružil Gubčevi brigadi.

Leta 1927 se je izučil za fotografa, slikarja in pleskarja pri mojstru Rjavcu v Stični na Dolenjskem. Poročil se je leta 1935. Bil je veseljak, boem in samosvoj človek. Na veselicah je večkrat igral kitaro, brat Stanko pa ustno harmoniko. Fotografiral je poroke, veselice, obhajila, družinska slavja v okolici Sevnice, Radeč in Krškega. Lotil se je vsakega opravila, popravljal je avtomobile in nekaj časa vozil poštni avtobus iz Sevnice do Planine nad Sevnico. Že pred drugo svetovno vojno je imel fotoatelje v Sevnici na Glavnem trgu, nasproti sodišča. Njegova fotografska dejavnost se je tesno prepletala s spretnostjo barvnega retuširanja negativov in pozitivov. Zanimiv je podatek, da se je iz Maksimiljana ali Maksa zaradi številnih nemškutarjev v Sevnici preimenoval v Foto: MILIJAN (imel je tudi pečat s tem imenom) in tako izpričal svojo narodnost. Pod tem imenom tudi v Fototeki Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije v Ljubljani hranijo njegove dragocene medvojne fotografije. Z ženo, ki se je tudi ukvarjala s fotografijo (v glavnem je delala v temnici ali pa, če Maksimiljana ni bilo, fotografirala v ateljeju), sta že pred vojno kupila maloformatno kamero Leica.

Zupančiča in njegovo družino so kot zavedne Slovence leta 1941 zaprli v Rajhenburgu (Brestanici) in jih hoteli z zadnjim transportom avgusta 1941 izseliti v Slavonsko Požego, Kutino. Med prevozom jim je uspelo pobegniti na italijansko okupacijsko ozemlje v Mokronog, tam je imel Zupančič že pred vojno temnico pri prijatelju gostilničarju Deu. Na začetku junija 1943 so se preselili nazaj v Sevnico, a fotoatelje je bil izropan.

Devetega septembra 1943 je vstopil v partizane v Gubčevo brigado v Mokronogu in z Leico začel takoj fotografirati 3. bataljon Gubčeve brigade ob kapitulaciji Italije v Mokronogu in pozneje ruševine po nemškem bombardiranju Mokronoga septembra 1943. Ker je bil zelo iznajdljiv in spreten, so ga vključili v tehnični odsek Gubčeve brigade v Črmošnjicah in Starih žagah, tam je poleg tehničnih opravil fotografiral delo v partizanskih delavnicah (na primer izdelovanje mila in paste za čevlje). Aktivno in prizadevno je dokumentiral raznovrstne dogodke v novomeškem okrožju OF.

* Tretji bataljon Gubčeve brigade ob kapitulaciji Italije, Mokronog, september 1943. (MNSZS)

* Ruševine po nemškem bombardiranju Mokronoga, september 1943. (MNSZS)

Maksimilijan Zupančič je bil glede na ohranjeno dokumentacijo v Arhivu Slovenije tudi zelo pomemben organizator dostave fotografskega materiala in fotoreporterske službe v Novomeškem okrožju OF. Pisno je komuniciral z vodjo Fotosekcije SNOS, pomembnim organizatorjem in partizanskim fotografom profesorjem Franjem Veselkom, kar je razvidno tudi iz dopisov, ki jih je Veselko pošiljal načelniku pri Predsedstvu SNOS-a Jožetu Zemljaku, ki je bil neposredno nadrejen Veselku in odgovoren za organizacijo fotoreporterske službe od aprila do septembra 1944.

Na Veselkov poziv konec maja 1944 in dopis 7. junija 1944, da okrožja OF za Notranjsko, Novomeško, Ribniško čim prej organizirajo fotoreportersko službo, ki je bila dogovorjena na prvi konferenci novinarjev na osvobojenem ozemlju v Metliki 5. in 6. maja 1944, ki je dala pomembne spodbude fotoreporterski službi, so se odzvali na Informacijsko propagandnem odseku pri Okrožnem odboru OF Novo mesto: »Na vaš dopis 7. t. m. (junija) vam odgovarjamo sledeče: »Naš foto oddelek se je začel organizirati šele v začetku meseca, ko je prevzel tozadevne naloge tov. Zupančič. Do sedaj smo fotografirali okrajno NO skupščino Toplice, veliko okrajno zborovanje okraja Toplice, kjer je bilo navzočih preko 2000 ljudi, manifestacijsko zborovanje v Toplicah ob priliki invazije, prevoz zaplenjenega blaga iz Radeč preko Krke in več drugih pomembnih dogodkov. Filme in plošče bomo razvijali sami, ker imamo že organizirano temnico. Slike vam bomo takoj poslali, kakor hitro bodo gotove. Poskušali bomo tudi organizirati fotoamaterje po okrajih, da bodo lahko slikali vsak važnejši dogodek. Ravno tako zbiramo vse slike in negative iz časa italijanske okupacije in vam jih bomo sproti pošiljali.«

Na ta način so uresničevali smernice, ki so bile dogovorjene na prvem zborovanju novinarjev 5. in 6. maja 1944 v Metliki. Na zborovanju so se pogovarjali predvsem o propagandi v najširšem smislu, znotraj katere, je imela pomembno mesto tudi fotografija.

Dne 16. junija 1944 Zupančič obvešča Foto sekcijo SNOS oz. Franja Veselka: »Naša foto sekcija je že v polnem obratovanju za razvijanje običajnih filmov in plošč. Nimamo pa drobno zrnatega razvijalca za filme Leica aparata. Zato vas prosimo, če je mogoče, da nam pošljete vsaj 500 gramov natrijum sulfita. Če imate že v tubah ta razvijalec, vas prosimo, da nam pošljete par komadov tega. V najkrajšem času vam pošljemo nekaj slik iz tukajšnjega terena.«

Zanimiv je tudi lastnoročni Zupančičev pripis na dokumentu, ki kaže na uspešno sodelovanje s partizanskim fotografom in organizatorjem foto reporterske službe na Notranjskem Vinkom Bavcem: »Najlepše pozdrave pošiljam tovarišu Bavcu, in če je mogoče, naj mi javi, če se dobijo kakšni filmi za leico. Ali če bi se dobil mogoče kak močnejši objektiv, jaz imam sicer Elmerja 1.3,5 pa mi ne služi v temnejših prostorih.«

Milijan Zupančič (pod dokumenti se je Zupančič podpisoval običajno samo kot Milijan) je Foto sekciji SNOS 7. avgusta 1944 poslal seznam slik, ki so jih poslali na okrožje Moravče na Gorenjskem. Iz seznama je razvidna motivna raznolikost fotografske dejavnosti v zaledju, ki jo je zbirala v svojem centraliziranem arhivu Foto sekcija SNOS. Za ilustracijo povzemam nekaj motivov: radiotelegrafisti partizani preizkušajo aparat, slovenski partizani v svojem tanku, partizanska radio delavnica, partizan in partizanka na dopustu, volitve v Poljanah na Dolenjskem, delo sovražnika in domačih izdajalcev, vojaška godba na žalni slovesnosti, upravno političen tečaj, Čabranke nosijo iz Bele krajine živež domov itd.

Kot zanimivost naj omenim, da je tudi iz Veselkovih pisem razvidna dejavna vloga partizanskega fotografa Zupančiča pri organizaciji dostave fotografskega materiala in organizaciji fotografske službe v novomeškem okrožju OF.

10. julija 1944 Veselko obvešča načelnika Zemljaka: » Včeraj je bil pri meni fotoreporter iz novomeškega okrožja tov. Zupančič, dal mi je nekaj posnetkov. Izjavil mi je, da ima duplikate dopisov, ki jih je meni poslal, jaz pa jih nisem prejel. Dal sem mu film 6 x 9. Filme za belokranjsko okrožje 6 x 9 sem že razdelil, v ostala okrožja odpošljem danes.« In nato dodaja, da mu bo Zupančič poslal nekaj fotografskega papirja, ki so ga partizani zaplenili nekje na Štajerskem.

V dopisu Zemljaku 6. avgusta 1944 Veselko med ostalim piše: » Za povečevalnik iz Trebnjega mi je tov. Zupančič, fotoreporter novomeškega okrožja v Črnomlju izjavil, da je trenutno težko priti v Trebnje, pa bo že kmalu to uredil. Izročil mi je nekaj razglednic za Tebe, opremil jih bom z napisi in Ti jih jutri poslal.«

17. septembra 1944 poroča Veselko načelniku Zemljaku med drugim tudi naslednje: »Tvojo pošiljko papirja in razvijalca prejel! Razglednice so posebno dobrodošle. Tudi Zupančič iz novomeškega okrožja mi je poslal za 200 lir razglednic, nekaj prav dobrih.«

* Kuhinja Cankarjeve brigade, 21. september 1943. (MNSZS)

* Krojaška delavnica pri Tajnerju v Črnomlju 22. oktobra 1944. (MNSZS)

Oblastna struktura narodno osvobodilnega gibanja se je vse bolj zavedala pomembne vloge, ki jo je imela propagandna fotografija, zato je izdatno podpirala organizacijo številnih razstav na terenu. Potujoče razstave niso bile obsežne, vsebovale so 20 do 40 fotografij, večinoma velikosti 18 x 24 cm. Postavljene so bile na pol osvobojenem in osvobojenem ozemlju na vidnejših mestih v vaseh, trgih in mestih. S pomočjo razstavljenih fotografij so lahko civilni prebivalci in partizani spoznali pomen NOB ter posledice, ki jih je sovražnikovo razdejanje zadalo slovenskemu narodu. Fotografije so bile opremljene s podpisi, večkrat tudi v angleščini, da so lahko njihovo vsebino razumeli člani zavezniških misij. Fotografije so nazorno seznanjale zaveznike o boju partizanske vojske proti nacifašizmu. Fotografija je učinkovala močneje kot nekatere druge vrste propagandnega gradiva, saj je neposredno in na zelo realističen način dosegala propagandni učinek.

V poročilu Foto sekciji SNOS 25. oktobra 1944 je razvidno, kako si je Zupančič prizadeval pri organizaciji potujočih razstav in organizaciji fotoreporterske službe: »Izdelal sem 90 komadov povečav, katere bom posredoval za razstavo ljudstvu, in sicer sobna razstava. V nedeljo 1. oktobra bom tem povečavam oziroma razstavi dodal še 40 povečav v velikosti razglednic najrazličnejših dogodkov iz partizanskega življenja. Iz več krajev sem dobil prošnjo, da jih razstavim, zato jih bom po končani razstavi razstavil v okraju Žužemberk, Občice, Poljane. Po končanih razstavah vam bom poslal vse omenjene fotografije na gornji naslov za nadaljnje razstave.« In nato dodaja: »Organiziral sem po več krajih fotoreporterje, da bodo beležili važne stvari: propagandne posnetke, zločine. Primanjkuje mi samo fotoaparatov, ker so jih ljudje poskrili. Dal sem nalog vsem propagandistom novomeških okrajev, pa še do sedaj niso našli več kot dva fotoaparata za film 6×9.«

Pomena propagande fotografije se je zavedal tudi načelnik Odseka za informacijo in propagando pri Predsedstvu SNOS-a Jože Zemljak, ki je 22. julija 1944 poslal številnim kulturnim delavcem in propagandistom okrožnico; med ostalim tudi arhitektu Branku Simčiču: »Naš odsek bo z 2. avgustom otvoril kurz za propagandiste. Kurz bo trajal predvidoma dva tedna. Na ta kurz Te vabimo kot predavatelja, in sicer so rezervirane zate štiri ure na temo: Oblikovna stran letakov, lepakov, stenskih časopisov in desk. S tvojim sodelovanjem računamo. Prosim, da nam po možnosti do torka sporočiš kratek načrt predavanja in ali Ti odmerjeni čas ustreza. Treba je računati tudi z diskusijo.« Ta propagandistični tečaj omenjam zato, ker je Zupančič septembra 1944 posnel izredno lep in poveden prizor partizanov, ki prebirajo stenčas.

* Stenčas in oglasna deska propagandnega odseka okrožja OF Novo mesto, september 1944 (MNSZS)

Oktobra 1944 je Izvršni odbor OF za vodjo Oddelka za fotografijo in kinematografijo imenoval Franca Brenka. Veselko pa je ostal vodja Foto sekcije SNOS v okviru novega oddelka in je bil Brenku neposredno odgovoren.

Medtem ko je Janez Zemljak konec leta 1944 odšel v Beograd in stopil v diplomatsko službo, v kateri je ostal 20 let.

Konec leta 1944 si je France Brenk prizadeval, da bi se osrednji fotografski sekciji, vojaška pri Glavnem štabu in zaledna pri SNOS, združili v eno. V tem smislu so kadrovsko okrepili foto sekciji s sposobnimi fotografi in organizatorji fotoreporterske službe na terenu z namenom, da bi čim bolje dokumentirali sklepne boje za osvoboditev domovine. Po drugi strani pa je imela centralizacija tudi negativne posledice v posameznih okrožjih OF. Tako je npr. Zupančičev odhod iz Novomeškega okrožja OF v Črnomelj na sedež Foto sekcije SNOS povzročil, da je fotografska dejavnost skorajda zamrla. Podobno je bilo z Vinkom Bavcem, fotografom in organizatorjem fotografske službe v Notranjskem okrožju OF. Vsekakor Zupančič in Bavec nista bila osamljena primera.

Kadrovsko okrepljena Foto sekcija SNOS je imela med seboj razdeljena delovna področja. Maksimiljan Zupančič in Ivan Pirnat sta bila zadolžena za dokumentiranje zanimivih dogodkov na osvobojenem ozemlju. V sklopu Foto sekcije SNOS so delovale še foto sekcije pri pokrajinskih odborih OF (za notranjsko, novomeško, ribniško, črnomaljsko in druga območja).

Konec leta 1944 so si v Fotosekciji SNOS zadali nalogo zbrati negative in fotografije o razvoju NOB na celotnem slovenskem ozemlju. Albumi naj bi bili zbirka fotografskega gradiva, ki bi ga koristno uporabili ne samo v propagandne, temveč tudi v študijske namene. Zato je vodja Foto sekcije SNOS Franjo Veselko oktobra 1944 začel sistematično urejati in popisovati vsebino posnetih filmov in jih razvrščati v albume. Poleg organizacije in usmerjanja fotoreporterjev je Veselko skrbel za tekoče delo v temnici, dokumentacijo, seveda pa je tudi sam dejavno fotografiral številne zaledne dejavnosti na osvobojenem ozemlju. Največ je delal v fotolaboratoriju, kajti zelo dobro se je zavedal, da je potrebno posnete filme dodatno izpirati in jih na ta način ohraniti za bodoče rodove.

Tudi znani partizanski fotoreporter Edi Šelhaus mi je v pogovoru večkrat zatrdil, da brez Veselkovega natančnega dodatnega izpiranja njegovih filmov, se večina njegovih filmov ne bi ohranila. To pa zato, ker je Edi zelo rad fotografiral po terenu in se je izogibal delu v temnici.

* Profesor Veselko pregleduje albume s fotografijami, Črnomelj, 22. oktober 1944. (MNSZS)

* Profesor Veselko v temnici Foto sekcije SNOS, Črnomelj 23. oktober 1944. (MNSZS)

Višek svoje dejavnosti je Foto sekcija SNOS doživela z razstavo izbranih partizanskih fotografij v hotelu Lackner v Črnomlju med 25. in 31. decembrom 1944. Na njej je sodelovalo 30 brigadnih, okrožnih in področnih fotoreporterjev iz vse Slovenije s 167 fotografijami. Osem tisoč obiskovalcev je za najboljšo izbralo fotografijo z naslovom Na straži fotografa Jožeta Bitenca.

* Franjo Veselko: Delo v Foto sekciji SNOS za razstavo v hotelu Lackner v Črnomlju. Od leve proti desni: Edi Šelhaus, Maksimilijan Zupančič, Franjo Veselko in Daro Kopinič, 17. december 1944. (MNSZS)

Kot je razvidno iz številnih motivno raznovrstnih fotografij, je Zupančič skozi objektiv spremljal celo paleto dogodkov na osvobojenem ozemlju. Njegovi motivi so bili: uničena trgovina Bulc (Mirna na Dolenjskem, februar 1944), portreti partizanov Gubčeve brigade (Gradišče, marec 1944), življenje po bombardiranju Mokronoga – portreti partizanov in civilistov (marec 1944), 12. brigada na Trebnjem vrhu (marec 1944), partizani v okolici Trebnjega, portreti terencev (april 1944), zbor aktivistov novomeškega okrožja (julij 1944), prva predstava Frontnega teatra 7. korpusa v Črnomlju (julij 1944), zavezniški vojni material vozijo v skladišče (avgust 1944), življenje Cankarjeve brigade (Dolenjske Toplice, september 1944), igra Slovenskega narodnega gledališča: Namišljeni bolnik (4. oktober 1944), proslava osvoboditve Beograda in pa krojaška delavnica pri Tajnerju v Črnomlju (22. oktober 1944), pogreb partizanskega komandanta Franca Rozmana – Staneta v Črnomlju in posnetek njegove posmrtne maske (8. november 1944), kuharski tečaj partizanov v Črnomlju (14. november 1944), prehranjevalni odsek SNOS v Črnomlju (november 1944), štab 7. korpusa (Vauta vas, Semič 15. januar 1945), Dolenjski odred na pohodu (Dolenjske Toplice, 18. januar 1945), štab 15. divizije – žaganje drv za kuhinjo (20. januar 1945), portreti odlikovanih partizank (Črnomelj, 5. marec 1945), prvi ženski tečaj za narodno zaščito (Semič, marec 1945), sprejem 5. prekomorske brigade v Črnomlju (17. april 1945), evakuacija civilnega prebivalstva z zavezniški letali iz Krasinca v Beli krajini v osvobojeno Dalmacijo (24. marec 1945). Zaradi sklepnih bojev za osvoboditev Slovenije je konec aprila 1945 Zupančič posnel partizane, ki na kamionih zapuščajo Črnomelj; z njimi je odšla tudi večina članov obeh foto sekcij (GŠS in SNOS) z nalogo, da dokumentirajo osvoboditev slovenskega Primorja, Trsta, Gorice, Ljubljane in ostalega slovenskega etničnega ozemlja.

* Prevoz hrvaških ranjencev z vozovi Črnomelj – Gradac, 29. oktober 1944. (MNSZS)

* Zaščitna četa 7. korpusa na vajah, Poljane, 20. januar 1945. (MNSZS)

* Prevoz civilnega prebivalstva z zavezniškimi letali v osvobojeno Dalmacijo, Krasinec v Beli krajini, marec 1945. (MNSZS)

* Ženske obrezujejo trto v okolici Črnomlja, marec 1945. (MNSZS)

* Peta prekomorska brigada pred komando mesta v Črnomlju, 17. april 1945. (MNSZS)

Partizanskim fotoreporterjem se je pridružil tudi Zupančič, ki je dokumentiral boje in osvoboditev Kočevja 4. maja 1945, 6. maja je s fotoaparatom zabeležil prihod partizanov v Ribnico na Dolenjskem, boje in prihod partizanov v Velike Lašče in Turjak 8. maja 1945, boje za Ljubljano in osvoboditev Ljubljane. V Ljubljani je posnel kvalitetno in številčno reportažo o množičnem sprejemu partizanske vojske in veselje prebivalcev ob osvoboditvi. Posnel je tudi pogled na porušen Zidani Most, ustaške in nemške ujetnike v taborišču pri Zidanem Mostu in osvoboditev Celja.

* Osvoboditev Celja 10. maja 1945. (MNSZS)

* Porušeni Zidani Most 10. maja 1945. (MNSZS)

Profesionalni fotograf Maksimilijan Zupančič – Milijan se je, kot pomemben organizator partizanske fotografske službe, pri nakupu fotografskih pripomočkov posluževal predvojnih povezav in poznanstev. Na to kaže tudi dopis Foto sekciji SNOS: »Sedaj imam več filmov na razpolago oziroma naprodaj, in sicer Leico Retino Kontaks i.t.d., če je kakšni reporter, ki potrebuje takšne filme jih lahko dobi, cena je 80 lir (filmi s kasetami), ker jih jaz ne rabim, zaenkrat jih imam zadosti, sicer pa jih lahko še dobim.«

Po drugi strani pa je kot partizanski fotoreporter vestno beležil raznovrstne dogodke v zaledju motivno izstopa kvalitetna fotoreportaža na partizanskem letališču Krasinec blizu Črnomlja marca 1945, kjer se civilisti (matere z otroki, starejši ljudje) vkrcavajo na zavezniška letala za prevoz v Dalmacijo. Kvalitetna sta tudi posnetka Veselka pri delu v fotolaboratoriju SNOS, partizanski stenčas itd. Svojo nakopičeno fotoreportersko energijo pa je Zupančič sprostil na ljubljanskih ulicah ob osvoboditvi Ljubljane. S svojimi številnimi posnetki je uspel vizualno pričarati veselje in množični sprejem partizanske vojske ob osvoboditvi Ljubljane. Po kvaliteti in številu posnetkov osvoboditve Ljubljane, ki presegajo dokumentarni nivo, najbolj izstopata prav Maksimilijan Zupančič in Rudi Stopar.

* Osvoboditev Ljubljane 10. maja 1945 (MNSZS)

* Osvoboditev Ljubljane 10. maja 1945 (MNSZS)

* Osvoboditev Ljubljane 10. maja 1945 (MNSZS)

Po osvoboditvi je bil Zupančič zaposlen v vojski v Celju. Ob koncu tedna je pomagal ženi, ki je delala v fotolaboratoriju v ateljeju v Sevnici. Spet je fotografiral družinska slavja, poroke, veselice in prireditve. Petdeseta leta so bila zanj prelomna; pustil je vojaško službo, se ločil od žene in se ponovno zaposlil kot fotograf v svojem fotoateljeju v Radečah nasproti gostilne Jadran in tam je delal do smrti 1968. Kot zanimivost naj zapišem, da se je pri njem nekaj časa v letu 1956 izpopolnjeval v fotografski dejavnosti najmlajši sin Vinka in Marije Bavec – Milan Bavec.

Živel je z Danico Kaše, materjo znanega slovenskega fotografa Egona Kašeta, ki je v petdesetih letih živel z njima. Zupančiča se spominja kot dobrega in inventivnega fotografa, ki je bil cenjen pri strankah, zato je imel več dela kot drugi fotografi. Če je imel večjo skupino ljudi, je zaradi kakovosti posnetka slikal na steklene plošče formata 10 x 15 in 13 x 18 cm. Sam je izdeloval steklene plošče po kolodijskem postopku malo pred fotografiranjem (portretiranci so morali stati na miru), tako da je bila plošča še vlažna in nato je štel na prste, preden je pritisnil na sprožilec. Kaše se tudi spominja, kako mu je pomagal izpirati steklene plošče v potoku. Drugače je uporabljal tudi Leico, ki jo je prinesel iz partizanov, dokler mu je še delovala (posnetki so bili premehki), in pa fotoaparat Retino in Retinete. V temnici fotografskega ateljeja je sedel za povečevalnikom, ki so ga izdelali v finomehanični delavnici IDRO v Celju. Zupančič je veliko vedel tudi o motorjih in avtomobilih. Bil je eden izmed redkih ljudi, ki je imel motor BMW s prikolico in pa v poltovornjak predelan avto Balilla. Maksimilijan Zupančič je poznal veliko ljudi. Kaše ga je večkrat spremljal, ko je fotografiral številna slavja in dogodke. Pravi, da je bilo samo po sebi razumljivo, da je tudi sam postal fotograf.

Viri:

– Dejan Vončina; Maksimilijan Zupančič – Miljan, partizanski fotograf in organizator fotoreporterske službe, Prispevki za novejšo zgodovino LI – 3, 2011, str. 117 – 128, Inštitut za novejšo zgodovino v Ljubljani

– Franc Fabec, Dejan Vončina: Slovenska odporniška fotografija 1941 – 1945, Modrijan založba, Ljubljana 2005

– Iztok Durjava, Zlata Sluga, Franc Podnar: Fotoreporterska služba med NOB, Muzej ljudske revolucije Slovenije, Ljubljana 1977

– Arhiv Republike Slovenije (ARS)

– Fototeka Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije

– Podatke je posredoval sin Božidar Zupančič, september 2007

Prispevek napisal: Dejan Vončina.