1909 Lož – O Matevžu Pelanu in zgodovini loških usnjarjev in čevljarjev

Najstarejša sled o loških kožarjih se najde v zgodovini celjskih grofov, ki pripoveduje, da so slednji vzeli avstrijskim vojvodom več posestev na Kranjskem. Leta 1439 se napoti Vitovec, poveljnik celjske posadke, proti Ložu, kjer premaga Friderika Fladničarja, vojskovodjo vojvode Friderika. Fladničar se je vrnil v Lož in ga spet zasedel, toda pri naskoku ga je ubil neki loški čevljar. Pomenljivo je, da vsi zgodovinarji omenjajo tega čevljarja, pravi Lavrič.

Tako kaže, da je bilo usnjarstvo v Ložu prisotno vsaj že v 15. stoletju, v 16. stol. pa so bili čevljarji in usnjarji že združeni v zadrugo sv. Fabijana in Sebastjana. Bratovščina je prvič omenjena leta 1526, ko je dala dva goldinarja za vojsko zoper Turke. Leta 1541 so zidali zvonik pri kapeli sv. Petra v Ložu in bratovščina sv. Fabijana in Sebastjana je zanj darovala pet goldinarjev. Načelnik zadruge v tem letu je bil najbrž Martin Prevec.

Svoja pravila si je zadruga osnovala najverjetneje po rokodelskem redu ljubljanske strojarske zadruge. Iz ohranjenega prepisa brez letnice je razvidno, da je krščansko življenje tisti čas bujno cvetelo, o čemer priča tudi zapis: “Na čast svetima Fabijanu in Sebastjanu, našima patronoma, danes zbrani meščanski mojstri čevljarske in usnjarske obrti v cesarskem mestu Lož smo (…) določili rokodelski red z namenom, da vpeljemo in razširimo Bogu ljubo nravnost, da pridobimo dobro ime in odpravimo razne nerednosti.” Zadruga je imela namen skrbeti za častno blagostanje svojih udov in za njihovo večno zveličanje, zahtevala pa je, da se njena pravila strogo upoštevajo – kdor bi jih prelomil, ga čakajo stroge kazni.

Člani so bili lahko le čevljarji in usnjarji, čez čas so se pridružili še manj številni krznarji, nikakor pa ne drugi rokodelci ali kmetje. Vendar so strogost čez čas omilili in ohranjen je zapis, da so leta 1625 s primerno utemeljitvijo sprejeli medse tudi kovača Mihaela Starino. 

Zadruga je imela občne zbore na dan sv. Fabijana in Sebastjana, izjemoma tudi na dan sv. Antona Puščavnika. Račune sta podpisala zadružni “oče” in zadružni starešina.

Od leta 1600 do leta 1716 so znani sledeči zadružni “očetje”:

1. Hanže Spehek (1625 -1658)
2. Jurij Tomšič (1658 – 1661)
3. Miha Šepec (1661 – 1683)
4. Jurij Lekšan (1683 – 1685)
5. ? Šepec (? 1687 +?)
6. Lenard Ule (? +1691+?)
7. Jakob Tomšič (?+1713- 1716+?)
8. Valentin Zabukovec (?1734 +?)

Nekaj materialnih koristi so imeli tudi bratje, ki niso bili čevljarji ali usnjarji. Posebni zapisnik iz leta 1622 navaja imena udov, katerim je zadruga preskrbela skrbno popisane kravice. V 18. st., je začela zadruga bratom posojati tudi žito in denar.(…) Bratovščina je imela lastne žitne shrambe. Dne 1. januarja 1765 so plačali starešine vpričo mestnega sodnika Valentina Zabukovca in vseh bratov toliko davkov, da je bil prostor, kjer je stala kašča, za večne čase prost vsakega davka. (… ). Imeli so tudi nekaj lastnih posestev: par vrtov, ogrado in veliko njivo “pod Hrušico”, ki so jih dajali v najem. 

Od 1625 do 1685 so bili občni zbori zelo redni, po smrti Mihaela Šepca pa se zdi, da je zadruga začela hirati, po eni strani zaradi nenaklonjene politike, po drugi pa po svoji krivdi – med leti 1685 in 1735 so bolj kot kdaj koli zapisani številni likofi, ki so jih poleg vpisnine morali plačati novi člani. Leta 1685 je plačal Gregor Vole 60 bokalov vina, istega leta pa je bil v zadrugo sprejet tudi Matevž Prelc s pogojem, da bo godel bratom o praznikih … Očitno se je Ložanom tiste čase dobro godilo. Posledice tega razkošnega življenja so bile kmalu vidne, saj je zadruga vidno pešala.

Pisec članka tu dogajanje osvetli z nekaj podrobnostmi, ko navaja, koliko so novi člani plačali vstopnine v obliki denarja in olja ali vina; kako zadruga 20. januarja 1676 povabi gospode na kosilo in ima 3 goldinarje stroškov; kako 17. januarja 1707 Janez Ule vpričo cele zadruge dolži Matijo Baraga, da je strojil konjsko kožo, kar je po pravilih strogo prepovedano … Aprila 1713 Martin Knafel ukrade eno kožo in plača kazen 40 funtov olja …

Od leta 1735 do 1750 niso več zapisovali vsakoletnih zborovanj, ne letnih računov – v zadrugi očitno vlada brezbrižnost. Po letu 1725, ko pravico imenovati mojstre poleg zadruge dobi tudi mestna oblast, nastane v obrtnem stanu velik razdor in tudi loška zadruga zgubi samozavest.

Leta 1750 cesarica Marija Terezija zapove, naj se pregleda svoboščine vseh zadrug in v tem postopku se mnoge zadruge želijo okoristiti na škodo drugih in raztegniti svoje kupčije kolikor mogoče daleč.

Loška zadruga je predložila svoje lepo napisane pravice na dveh listih šele čez nekaj let. V spisu povedo, da jim veliko škodo delajo čevljarji po bližnjih vaseh in trgih, poleg tega se nekateri od njih niti niso izučili pri mojstru ali znajo svoje rokodelstvo le na pol.

Druga huda težava so Cerkničani, ki so začeli svojo usnjarsko obrt protipostavno, strojijo konjske kože, kar je v rokodelskem redu prepovedano, in jih prodajajo tostran Vipave vse do Trsta, Reke in Kastava, kjer ima loška zadruga starodavne in izključne pravice spravljati svoje izdelke na trg. Konjske kože prodajajo zelo poceni, zato ne more loška zadruga prodati niti svojih volovskih kož.

Njihovih težav še ni konec: Lož je imel do leta 1751 vsak teden tržni dan, tega pa je vlada z odlokom preložila v Sodražico, kjer pa Ložanom delajo velike sitnosti ribniški čevljarji, ki jim grozijo in hočejo zapleniti usnje. Loško zadrugo hočejo izpodriniti drugi. Obrtni davek je velik, blagostanje vidno gine, bodočnost ne obeta nič dobrega … Prošnje za podporo in pomoč niso bile uslišane, še več, na Dunaju ali med potjo so se izgubile njihove listine s privilegiji.

Leta 1753 je tudi cerkniška zadruga predložila svoje pravice, ki si jih je ustvarila kar sama s tem, da jih je na škodo drugih veliko let izvrševala in ni bilo nikogar, ki bi se jim mogel uspešno ustavljati … Nadvojvoda Ferdinand je z odlokom leta 1600 prepovedal šušmarstvo po kmetih in zabranil neoženjenim pomočnikom brez stalnega doma samostojno izvrševati čevljarsko obrt. Po tem odloku, s katerim sta bili seznanjeni tudi loška in cerkniška zadruga, imajo pravico izvrševati čevljarsko obrt izključno pošteni meščanski rokodelci. Kljub temu da so se pravice cerkniške zadruge vladi zdele sumljive, pa so številčnejši člani njihove zadruge dosegli svoje – novembra 1753 jim je cesarica dovolila, da smejo tržiti po omenjenih krajih.

Razmerje med loško in cerkniško zadrugo je tako postalo še bolj napeto in Ložani se skušajo braniti na vse načine. Že prej so imeli določbo, da morajo na sejme hoditi samo skupaj in za kršitev zagroženo krepko kazen. 18. januarja 1754 tudi sklenejo, da noben njihov član ne sme šivati ali delati z usnjem, ki je bilo kupljeno v cerkniški fari, če ne, bo plačal kazen dveh cekinov. Pritožili so se tudi cesarici in zahtevali, naj Cerkničanom podeljene pravice prekliče, saj jih je nadvojvoda Ferdinand podelil samo poštenim meščanskim rokodelcem, ne pa Cerkničanom, ki niti meščani niso, niti niso pravi mojstri in strojijo večinoma konjske kože in delajo iz njih podplate … itd. 

Kako se je zadeva rešila, ohranjene listine ne izkazujejo, dejstvo je, da sta zaradi stalnih prepirov pešali obe zadrugi. Hud udarec je loško zadrugo doletel za časa Jožefa II., leta 1785, ko jim je vlada zaplenila vse premoženje, tudi žito in živino, celo tisto, kar so se člani namenili prodati in iztržek dati za svete maše … Na v Postojno poslano pritožbo so leta 1785 dobili negativen odgovor in blagostanje zadruge je še naprej vidno usihalo. 

V letih od 1750 do 1850 pomanjkljivi zapisniki zadruge izkazujejo samo to, da so bili njeni “očetje” naslednji možje: Jurij Ule, Valentin Ule, Šimec Južna, Andrej Prevec, Simon Ule, Štefan Južna, Simon Tomšič in Lenard Mlakar. 

V začetku januarja leta 1800 je zadruga sklenila, da sme mojster vzeti učenca v pouk samo z vednostjo in privoljenjem mestnega sodnika in zadružnega “očeta”, sicer je uk neveljaven, mojster pa se ne more pritožiti ne na sodnika ne na zadrugo, poleg tega pa plača dve kroni globe. 

Med leti 1812 in 1855 razberemo predvsem obravnave in kazni za zmerjanja in prepire, za kršitev določb rokodelskega reda, na primer šivanje konjske kože, zaradi neplačanega dolga ipd.

V zadružnem registru umrlih članov je zadnji zapisan Janez Prevec leta 1855. Skozi 19. stoletje zadruga postaja vse bolj pogrebna bratovščina. Umrlim bratom so poskrbeli za dostojen pogreb in eno sveto mašo. Vsako leto pa so plačali 12 svetih maš za žive in mrtve brate.

Druge zadruge so enako hirale, predvsem zaradi obrtne svobode, gospodarski liberalizem po letu 1848 pa je grozil, da jih popolnoma zatre, zato so se te množično pritoževale na Dunaj, a brez uspeha.

Leta 1859 so prenehale delovati vse zadruge, ko je vlada razglasila popolno obrtno svobodo. Loška zadruga pa niti tega ni dočakala, kajti leta 1856 na izrednem občnem zboru člani postanejo novo društvo z imenom Pogrebna bratovščina sv. Fabijana in Sebastjana v Ložu, ki je bilo pod nadzorstvom župnika v Starem trgu. Že od nekdaj pa še ima svoj bratovski oltar v cerkvi svetega Petra v Ložu, za katere polepšanje je nekdanja zadruga veliko storila …

Pred dobrimi 20 leti (okoli leta 1889, op. M. O.) je bilo v Ložu še pet samostojnih usnjarjev. Od teh leta 1909 živi le še Jožef Pelan (oče moža na sliki, op. M. O.). “Z njim bo legel v grob zadnji zastopnik čevljarske in usnjarske obrti, ki je več stoletij preživljala nad polovico loškega prebivalstva”, zaključi svoj članek Andrej Lavrič.