“No, pač, toku je blu …”
je svojo pripoved začel France Anzeljc- Petrač s Hudega Vrha na Blokah, rojen 1924, in nadaljeval:
“Sem bil že precej v letih, bil sem trideset let star, oče pa je rekel: Tako je, čas bi bil, da kaj pokreneš! No, potem sem pa premišljeval, Micko sem že poznal, pa sem si rekel, nič, kar dogovorit se bom šel! Sam si nisem upal oditi tja, mi je bilo malo nerodno in sem dobil enga posrednika. Bil je Jaka, Čardni oče iz Topola, ki je dobro poznal to hišo. Njega sem vprašal, če bi šel z mano. Seveda, prec je bil zato. No, pa sva krenila že zjutraj ob štirih čez Goro na Vagovko, z avtobusom do Sodražice, potem pa peš v Kot. No, ko sva prišla tja, sva pa pozdravila: Dobro jutro! Potem me je pa oče Jaka predstavil: No tako, to je France z Blok, je fejst fant! Micka, le poglej ga! No in potem smo šli pa v hišo, nekaj časa smo se pogovarjali in se kar domenili in še isti dan smo šli naročit balo h mizarju Košmrlju v Loški Potok. Bala še ni bila gotova, oklice sem župniku že naročil, pa sem dobil poziv na orožne vaje, za nedoločen čas! Vse je bilo prehitro, a odlašat nisem mogel. Spet sem šel v Kot k Micki. Tako sem razložil, ohcet bo deset dni prej, jaz imam poziv za orožne vaje, za nedoločen čas! Tako se je potem končalo. Dobil sem dva furmana, da sta me peljala po nevesto, pa godca in v soboto in nedeljo je bila ohcet, v ponedeljek sem šel pa na orožne vaje v Postojno.”
Micka, roj. Nosan l. 1928 pri Špičkovih v Kotu pri Ribnici, je večkrat bolj hudomušno povedala svojo stran zgodbe:
“Ko sta prišla k nam, sem si ga dobro ogledala. Tako sem si mislila: prav lep ni, je pa bogat, kar vzela ga bom! Je pripovedoval, da ima v gozdu take hoje, da jih trije ne objamejo. Ko sem pred poroko prišla pogledat gor na Hudi Vrh, me je peljal na vrt in kar s kapo pokazal dol proti Metuljam in mi povedal: To je je vse naše! Joj to je pa res bogastvo, vzela ga bom, sem si rekla! Doma smo imeli kajžo, velika želja je bila imeti svojo zemljo. Tako sem prišla gor. Potem pa ni bilo skoraj nič debelih hoj, zemlje pa tudi le malo več, kolikor je segla njegove kapa.”
To je bil torej začetek dolgega in ubranega zakona.
Svatje, godec in furmana so na Petračevem vrtu s pogledom proti Metuljam počakali, da sta se mladoporočenca slikala.
Micki in Francetu rojenice torej v zibelko niso položile ravno materialnega bogastva, zato pa mnoge druge darove, predvsem ljubezen do slovenske zemlje, naših pesmi in pripovedi, posluh za ljudi v stiski.
France je kot mlad fant preživel Italijansko taborišče. Da, bilo smo hudo lačni, je pripovedoval, a taki kot Italijani pa le nismo bili! Veš, da ti Lahi tudi lastovke in konje jedo, tudi če imajo dovolj drugega! Meni je pa njihov duhovnik sveto hostijo ponujal skozi mrežo! Jo nisem vzel.
Takoj po vojni je France že pel s fanti po vaseh. Moj oče je večkrat povedal, da je leta 1946, ko se je on ženil pri Mihovih v Topolu, Petrač pel “naprej”. Nekoliko je Franceta takoj po vojni prizadela obsodba na nekaj mesecev prisilnega dela v Rečici ob Savinji. Postavili so ga namreč za predsednika KOZ-e Hudi Vrh (Kmetijsko obdelovalna zadruga). Od oblasti so dobili celo nekaj vina za košnjo. Tik pred košnjo je prišla od zgoraj kontrola, da vidi, kako so zadružniki pripravljeni na delo. Vina ni bilo nikjer več! Predsednika Franceta so tako poslali v popravni dom! Predčasno piti državno vino se vendar ne sme!
Vsakodnevno delo na kmetiji in pozneje na Elektrožagi oz. Novolitu, družina, Franceta ni oviralo pri pevskem udejstvovanju. Pričel je že v Zadružnem zboru. Leta 1971 je bil med ustanovnimi člani Sindikalnega moškega zbora Novolit. Leta 1980 pa sta bila z Micko že na prvi vaji novoustanovljenega Mešanega pevskega zbora in Kulturnega društva Bloke, ki živi še danes.
Naučila sta nas nešteto slovenskih pesmi, veliko veselih, zarobljenih. Naš pokojni zborovodja, Dalmatinec Srđan Ribarović je s svojo ustvarjalno žilico povzel njuno petje, njegov naslednik Jože Rajk je njuno petje in izvirne pripovedi posnel, Ljoba Jenče pa je vse skupaj uredila in zapisala v originalnem narečju. Tako je naše Kulturno društvo lahko leta 2010 izdalo knjižico “Sem šu sem šu čez gmajnico” z neprecenljivo vsebino. Spomini na mnoga njuna samostojna gostovanja ali nastope z zborom, pa na priznanja, kot so Maroltovo, Gallusovo, Občinsko … počasi bledijo. Nove generacije pa vendar lahko slišijo Petračeva dva v nepozabnih: Take ni kje moja žena, Lan sm se ožjenu, Lejsarjov malen, Sonce gre za gore mi počivat … Za TV Slovenija sta posnela samostojno oddajo z izvirnim petjem, sodelovala sta pri snemanju odmevnega TV filma o Bloškem smučanju z naslovom Beli krog življenja in tudi sicer predstavljala starosvetno bloško smučanje. Vsega njunega dela ni mogoče našteti.
Tako je Mišo Strman upodobil bloška smučarja Micko in Franceta na naslovnici knjižice Sem šu, sem šu čez gmajnico.
Nešteto naših skupnih nastopov ali prijetnih gostilniških večerov je France zaključil s hudomušno – dvoumno: Da bi ga malo noter djau, pa bi ga rejšu vseh težau! “No, pač, toku je blu ” bi zaključil France.
Od njega smo se poslovili spomladi 2015. leta. Micka je še konec leta 2018 prišla na vajo zbora, imela je 90 let in pojamrala, da ji moči pešajo. Nisem vedel, kako bi jo malo potolažil in opogumil pa sem ji omenil: “Micka pa saj če bi se kaj, Bog ne daj, zgodilo, boš pa spet s Francetom skupaj tam nekje nad oblaki!”
Hitro me je podučila: “Midva sva si ob poroki obljubila zvestobo do groba, in tako je tudi bilo. Na onem svetu se pa vse začenja od začetka, se bo pa videlo, kaj se bo kaj tam trefilo.” Smehu ni bilo konca. Od nje smo se poslovili v januarju 2019.
Viri:
- Dokumentacija KD Bloke
- Knjižica ” Sem šu sem šu čez gmajnico”
Kraj: Hudi Vrh na Blokah
Datum: 1954
Avtor: neznan, Mišo Strman
Zbirka: Vladimira Kraševec, Vel. Bloke, sorodnica Petračevih
Skenirano: 23. 11. 2024
Oblika: 3 fotografije, naslovnica knjižice