V zapisu o šolski sliki Begunje 1971/72 – 1. razred je Danica omenila tudi cepljenje proti črnim kozam in mi dala idejo. Tudi nas so cepili v šoli. Bilo je 30. marca 1972. Tako kaže zapis v Izkaznici o cepljenju. Medicinska ekipa se je nastanila v učilnici za tehnični pouk, poleg stare telovadnice. Iz razreda so nas peljale tovarišice čez cesto razred po razred. V učilnici so nas postavili v vrsto, morali smo razkriti ramo in potem smo se pomikali proti zdravniku dr. Emilu Trudnu. Ko smo bili vsi pošpikani, smo šli nazaj k pouku. Ni bilo hudega. Dva fanta sta jokala. Moški! Nobeden od staršev se ni ajnpildal, noben sonček ni zbolel ali še kaj hujšega.
Črne koze so nalezljiva bolezen, ki ni ozdravljiva. Učinkovito je le cepljenje. Pojavile so se že okrog leta deset tisoč pred našim štetjem. V 18. stoletju je zaradi njih umrlo okrog štiristo tisoč Evropejcev, veliko ljudi je oslepelo. Prvo cepivo je leta 1796 izdelal zdravnik Edward Jenner. Na naših tleh so ga začeli uvajati okrog leta 1800 in nadaljevali do izkoreninjenja bolezni. Opustili ga niso niti v času svetovnih vojn. Do leta 1972 je bilo obvezno za otroke v starosti treh mesecev. Pri meni so malo zamudili. Cepili so me 6. novembra 1961, imela sem sedem mesecev. Bolelo je. Se spomnim, ker sem bila zdraven. Že prej sem bila siten otrok, je rekla mama, potem sem bila najbrž še bolj. Od leta 1979 je bilo cepljenje obvezno le še za potnike v države, kjer so se okužbe še pojavljale, ali države, ki so zahtevale cepljenje. V programu cepljenj za leto 1984 vakcinacija proti črnim kozam ni več zajeta. Cepljenje ni več mogoče, ker so uničili vse zaloge cepiva, ker je bila bolezen – kokr! – že izkoreninjena. Ne vem, če je bilo to pametno. Prišparano se najde. Včasih tudi sama kaj v smeti vržem, čez en mesec bi pa rabila. Virus še vedno obstaja v labrato laboratorijih. Če bi danes izbruhnila epidemija, bi zboleli vsi, tudi cepljeni.
Nesreča nikoli ne počiva in nikoli ne pride sama. Mora biti pa že fejst zmatrana. Potnik z romanja v Meki se je 15. februarja 1972 vrnil v majhno vasico Damjane pri Đavicah na Kosovu. Kot je v moški navadi, iz Meke ni šel takoj domov. Vmes se je ustavil še v Iraku in se okužil s črnimi kozami. Po prvih simptomih je odšel v beograjsko bolnišnico. Tam niso mogli ugotoviti, za kakšno bolezen gre, ker koz v Jugoslaviji ni bilo že od leta 1927. Do tedaj je virus prenesel že na 27 ljudi v Beogradu. Zaradi tega je na območju glavnega mesta in Kosova izbruhnila epidemija. Sprva je bila prikrita. Država je kljub temu 16. marca 1972 razglasila izredne razmere in zaprosila Svetovno zdravstveno organizacijo za pomoč. V hotelih in kampih so bile organizirane karantene. Vojska, policija in zdravniki so bili zadolženi za odkrivanje obolelih in cepljenje. V času Tita »ne« ni bila opcija. Množično cepljenje so začeli mesec dni po prvem primeru. Ljudje so sami hodili na cepilna mesta. Na pomoč so prispeli vodilni strokovnjaki za črne koze, vključno z Donaldom Hendersonom in Donom Francisom. Življenje je teklo normalno, vsi so hodili v službo in šolo, trgovine so delale normalno in javni promet je obratoval. Se ne da, knede?! Naj vas ne spominjam na koronske čase. Primerjajte pa sami. Sami se tudi vprašajte, kdo je bil diktator? Vse se da, če se hoče in nič, če se samo malo noče. V Jugoslaviji je bilo okuženih le 175 ljudi, 35 jih je umrlo – na 20.600.000 prebivalcev. Epidemija ni prešla jugoslovanskih meja. V Sloveniji so v desetih dneh cepili milijon in pol ljudi, v Jugoslaviji 18 milijonov, ker po tistih gorskih vaseh, kjer se parijo volkovi, res niso hodili. Tudi verjetnost, da bi tja zašel kakšen okužen, je bila nična. Ko je primanjkovalo igel, so nekateri zdravniki uporabljali gramofonske. Epidemija je bila uradno zaključena 21. aprila 1972. Jugoslovanska vlada je prejela mednarodne pohvale za uspešno zajezitev epidemije. S cepljenjem svetovnega prebivalstva so bile črne koze leta 1977 izkoreninjene.
Na to temo je Goran Marković leta 1982 posnel film z naslovom Variola vera. Je kombinacija grozljivke in filma katastrofe. Predlagam, da si ga pogledate, boste videli, kaj naredi karantena. Dostopen je na povezavi https://www.youtube.com/watch?v=dW5OlBEvh5o
Viri:
Kraj: Rakek, Jugoslavija
Datum: 1961, 1972
Avtor: dr. Budič in dr. Truden, trpela sem pa jst
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 24. 10. 2024
Oblika: 2 dokumenta