Iz bogate zbirke Jerneja Malovrha je tudi ta slika pohodnikov na hrib. Morda gredo na Slivnico. Črna marela je služila za senco, tam kjer je le-ta že bila pa za oporo pri hoji.
Enkrat so tudi mene zvlekli na Slivnico. O tem sem že pisala. Pravzaprav sem bila tam dvakrat. Enkrat so me nafintirali peš, drugič sem se peljala leta 2000 z avtom. Gor sem šla zato, ker so bile takrat velike poplave, da sem lahko fotografirala Cerkniško jezero, ki je bilo prav do ceste. Saj veste – gora ni nora … jaz pa tudi ne.
Ta slika me je spomnila na en drug gozdni dogodek – gobarjenje. Nekega dne je šla moja bivša sodelavka po gobe. Mislim, gobe je šla nabirat. Saj ni potem nič povedala, če je kaj nabrala ali ne. Se mi pa zdi, da ni, ker bi se drugače hvalila. Jaz sem samo enkrat gobe nabirala. Soseda je rekla naši mami, kako bi šla rada enkrat gobe nabirat pa ne ve, kje so. Ni problema, je rekla mama, te bom jaz peljala na Dolenjsko. Tam jih je polno. Glede na to, da mama ni imela vozniškega dovoljenja, sem vedela, kaj me čaka. Najprej smo šli k teti in se naročili na kosilo. Potem smo šli pa nabirat. S seboj smo vzele še bratranca, ki je tam doma in se v gozdu znajde. Jaz gob ne poznam. Pa sem dobila poduk, da če ne vem, ali je prava ali ne, naj jo malo odlomim in če bo ratala črna, ni prava. Zdaj mi je jasno zakaj – črna je pogrebna barva. Dali so mi največjo košaro, večjo kot za k žegnu in me odvlekli v en gozd. Kar naenkrat so vsi izginli. Kličem, pa se noben ne oglasi. Kličem še bolj, nobenga ni bilo, noben se ne oglasi, še medveda ni. Kdo bo iskal gobe, najprej skušam poiskat pot iz gozda. Hodim, kličem, sem že skoraj jokala, ko sem prišla do ene makadamske ceste. Hvala bogu! Klinc, hvala bogu! Na katero stran pa naj grem? Šla sem malo gor, malo dol, spet nazaj gor, ponovno nazaj dol … Končno se le mama iz gozda ven prikaže. Mater sem bila srečna. Pa ni bilo dovolj. Ne, ki pa. Je bilo treba iti še v en drug gozd, ker so imel tedaj vsi v košari toliko kot jaz, se reče nič. O, tam je bilo pa gob k boga. Jaz nabiram ene pet, deset minut in laufam k mami, ki sem jo imela sedaj na dosegu oka in se pohvalim, da jaz sem pa že. »Pokaž!« Vsa ponosna ji dam košaro, ona pa pobira gobe, govori »ta ni ta prava, ta ni ta prava« pa meče ven. Na koncu ni ostalo v košari nič drugega razen dna in mojega rilca. Tako sem zaključila gobarsko kariero. Mi je bilo pa v tolažbo, da tudi ostali niso imeli kaj več sreče.
Kraj: neznan, mogoče Slivnica
Datum: 1938
Avtor: neznan
Zbirka: Jernej Malovrh
Skenirano: 10. 3. 2010
Oblika: fotografija