Takrat se je v gozdu delalo še z ročnim orodjem, čeprav so se v državnih gozdovih že uporabljale motorne žage. Za podiranje drevesa, če je bilo tanjše, se je uporabila sekira, za debelejše pa žaga amerikanka. Za kleščenje manjša in lažja sekira ali fovč (vejnik), vlačenje do poti pa kar na roke, za prevoz pa volički ali krave in voz.
Moja mama se je res lotila vsega, povsod je bila zraven, tako se je lotila tudi priprave drv. In seveda sem moral biti pri vsakem delu že od malega zraven tudi jaz, kot najstarejši od štirih otrok.
Tanjše veje smo doma enostavno na čoku nasekali na dolžino, primerno za šporget, debelejše veje pa na kobili narezali s kambarco. Le prav debele goli smo razrezali z amerikanko in jih potem razklali s sekiro in vse skupaj lepo zložili v drvarnico. Za drva smo porabili tudi garivce, okleščene smrekove ali jelove veje. Priprava drv se kar ni hotela končati, dan za dnem smo bili s tem zaposleni jeseni, ko se je končala košnja. Čas za potepanje, poležavanje in dolgočasenje tudi na manjših kmetijah, kot je bila naša, razen ob nedeljah, pa še takrat se je oče, vsaj dopoldne spomnil kakega dela, praktično ni bilo.
Za drva, ki se jih je porabilo ogromno, se je porabilo tudi ogromno časa. V šporgetu v kuhinji je gorelo skorajda ves dan, tudi poleti, da je ostala jedača v loncu topla, so ga gospodinje odmaknile na rob šporgeta. Od jeseni naprej pa smo dvakrat na teden zakurili v kotlu še v svinjski kuhinji za hrano za prašiče. Enkrat na teden smo zakurili še krušno peč, da je mama spekla kruh za ves teden. Ko je vzela ven kruh, smo v toplo peč naložili koruzne storže, ki smo jih potem ob večerih robkali. Dela res ni nikoli zmanjkalo.
V hiši je bil le en dimnik, za šporget v kuhinji, za krušno peč in za kotel, kjer so se kuhala umazana oblačila in rjuhe. Ko je prišel dimnikar iz Planine (če se prav spomnil je bil Milavc) ometat dimnik, je vstopil vanj za vratci v krušni peči in splezal po njem in ostrgal z grebljico saje in žlindro, ki so se med letom nabrale v dimniku. V tem velikem dimniku so iz sten dimnika gledali ven zidaki, kot nekakšne stopnice, po katerih se je dimnikar pri čiščenju povzpel.
V sobah pa nismo imeli ogrevanja, le s ceglom (strešnikom), zavitim v cunjo, ki se je prej dodobra segrel v roru, smo si ogreli posteljo, potem pa se pokrili s tuhno. Zjutraj so bile na okenskih šipah rože, po stenah pa se je svetlikal sren. Že kmalu je oče namesto manjših oken vzidal trodelna okna, tako je bila malo boljša toplotna izolacija.
Pozimi je bila topla le soba stare mame Antonije, kjer je stala krušna peč, bila je nekaj manjša od običajnih, pa vendar vsakih nekaj dni topla, da smo se skobacali nanjo, pa smo bili od toplote kar nekako matasti. Ne spomnim se, da bi kdaj prespali na njej, smo se pa pregreti potem podali v mrzle sobe, prave ledenice kjer smo spali.
Počasi so se razmere spreminjale in izboljševale, za ogrevanje smo uporabljali plinsko peč, ki smo jo selili iz prostora v prostor, da smo ga malo ogreli, spomnim se tudi težke termoakumulacijske peči, na koncu pa je moja domačija dobila centralno kurjavo.
Slovarček:
- šporget: štedilnik (na drva)
- ror: prostor v štedilniku, namenjen peki, pogrevanju hrane, sušenju …, pečica
- kambarca: žaga z ukrivljenim lokom
- matast: omotičen
Kraj: Rakek – Pretržje
Datum: 1964
Avtor: Franc Perko
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 27. 10. 2022
Oblika: kopija fotografije