Železniška karta je pripadala Mariji Albreht, vdovi po železniškem delavcu Janezu Albrehtu. Izdana je bila leta 1953 in je veljala za potovanje v tretjem razredu.
Pred pojavom železnice so ljudje potovali peš, s konjem ali s poštno kočijo. Slednje je bilo drago in so si ga lahko privoščili le premožnejši. Poštni monopol je prekinil prihod železnice. Potovanja so postala cenejša in dostopna tudi ljudem, ki so prej potovali peš. Postala so tudi pokazatelj družbenega stanu. Potovati je bilo mogoče v prvem, drugem ali tretjem razredu. Prvi razred je bil najbolj razkošen. Sedeži prvega in drugega so bili oblazinjeni, s stenskimi naslonjali in ogledali. V tretjem razredu so bile klopi lesene. Kljub temu pa je tu sedelo največ potnikov zaradi ugodne cene. Na enem sedežu je npr. sedela dama s pajčolanom in senčnikom v rokah, poleg nje pa kmetica, ki je v košari nesla kokoši na trg. So pa potniki v tem razredu praviloma bolj komunicirali med seboj. Na daljših potovanjih je bil potnikom prvega in drugega razreda na voljo jedilni vagon, v tretjem so jedli, kar so prinesli s seboj in si med sabo tudi delili.
Še ko sem se vozila v službo z vlakom, ki smo mu rekli »kupejc« so bili v njem oblazinjeni sedeži, naslonjala in ogledala. V kupeju je bilo šest sedežev. Če je bila sila, smo dvignili naslonjala za roke in na vsaki strani je lahko sedelo pet ljudi. Razlike med prvim in drugim razredom razen v ceni ni bilo. Gomulka ni imela razredov. Kadar je zapadlo veliko snega, kupejc, ki ga je praviloma vlekla »brižitka«, ni peljal. Razlogov je bilo veliko in jih tu ne bi naštevala, največkrat zaradi težav z elektriko, ki ne mara vode oziroma snega. Takrat so nam »poslali« vagone z lesenimi sedeži, ki jih je vlekla »dizlca«. Vlaku smo rekli teksas saj je bila notranjost res taka, kot jih vidite v starih kavbojskih filmih. Na kovinskem ogrodju so bili pritrjeni leseni sedeži s kratkim sedalom in pokončnim naslonjalom. Še pred Logatcem te je vse bolelo. Okna so bila velikanska v primerjavi s tistimi v kupejcu. Praviloma se niso dala odpreti. Saj ni bilo potrebe. Dihtala niso in če je sneg še vedno padal, smo imeli do Borovnice v vagonu snega že za enega snežaka. Gretje je bilo, a ni delalo in smo ponavadi sedeli kar oblečeni. Pot smo si praviloma krajšale s pletenjem ali branjem. Na teksasu nikoli, ker nobena ni upala sneti rokavic, da ji ne bi zanohtalo. Da si odprl vrata na izstopni postaji pa si se moral z vso težo nasloniti na kljuko in z ramo fejst poriniti vrata na ven. Če si imel srečo, so se odprla. V nasprotnem primeru si tekel do naslednjih.
Slovarček
- gomulka: serija štiričlenih, nekdaj tudi tričlenih, elektromotornih potniških garnitur Slovenskih železnic
- Brižitka: Lokomotiva SŽ 363 je serija električnih lokomotiv Slovenskih železnic. Zaradi francoskega porekla in elegantne oblike se je zanjo, po francoski igralki Brigitte Bardot, uveljavil vzdevek brižita oz. brižitka.
- dizlca: lokomotiva na dizelski motor; zelo prav so prišle, ko je bil žled
Kraj: Rakek
Datum: 1953
Avtor: —
Zbirka: Franci Albreht
Skenirano: 16. 12. 2022
Oblika: dokument