Z ženo Ireno sva v tistih letih, ko naju vnuki večkrat sprašujejo: “Nona, ata, kako je bilo, ko sta bila vidva majhna.” Glede na to, da bo najstarejši postal šolar letošnjo jesen, drugi drugo leto, tretji čez dve leti, … … … jim večkrat pripovedujeva zgodbe o šoli v najinem času in ni lepšega pripomočka za te zgodbe, kot je najina Prva čitanka. Ker je bila za ta namen rabljena že pri najinih sinovih, je močno zdelana. Ko smo stanovali v Ložu, jo je enkrat odnesel veter z balkona tako, da nima vseh strani, a je kljub temu čudovit spomin na najin prvi razred.
Prva čitanka je bila, kot se spomniva, edina knjiga, ki smo jo imeli prvošolčki v šolskem letu 1957/58. Z njo smo se učili pisanja in branja, namenjena je bila tudi spoznavanju prirode in družbe, uporabljali smo jo tudi za pomoč pri risanju. V prvem razredu smo se morali naučiti abecedo in pisanja velikih in malih tiskanih ter velikih in malih pisanih črk. Težka naloga je bila to za sedemletne otroke, ki pred vstopom v šolo nismo poznali vrtca, doma pa se tudi niso posvečali naši pripravi za vstop v šolo. Redki so bili takrat prvošolci, ki so ob vstopu v šolo že znali kakšno črko, morda začetnice svojega imena. S trudom pa tudi s primerno strogostjo so nas v celoti opismenili že v prvem razredu.
Takratna čitanka, ki jo je uporabljala naša generacija, je prvič izšla leta 1950. Čudovito jo je ilustriral slikar Tone Kralj. Rojen je bil leta 1900 v Zagorici pri Dobrepolju. Slikarstvo in kiparstvo je študiral v Pragi, se izpopolnjeval na Dunaju, v Parizu, Benetkah in v Rimu. Njegov pomembni mentor je bil slikar, brat France Kralj. Velike stvaritve so njegove predvojne poslikave cerkva na Primorskem, s poudarjeno protifašistično noto. Po vojni se je bolj posvetil ilustraciji in grafiki. Tako smo se srečali z njim v Prvi čitanki in po letu 1954 še z njegovimi znamenitimi ilustracijami v ponatisu Levstikovega Martina Krpana.
Pri učenju črk in branju so bile v veliko pomoč ilustracije ob vsaki novi črki. Poleg tega se je bilo treba že v prvem razredu naučiti pisanja s peresnikom in črnilom oz. tinto, kot smo to takrat imenovali. Roke umazane od tinte do komolca, včasih tudi nos, packe v zvezku in na klopeh, razlita tinta, razkrečena peresa so bili vsakodnevni dogodki.
Če smo se ob tem še učili pesmico Mama, se je marsikateremu učencu ob tem utrnila solza:
Piška toži: čiv, čiv,čiv,
kliče svojo putko.
Putka svoje detece
vzame pod perutko.
Joka se Alenčica,
če je čisto sama,
hoče v mehek naročaj,
kliče: mama, mama!
Čudež je, kako nas je v Novi vasi učiteljica Ivanka Popit – v drugem polletju se je po poroki pisala Lah, uspela pripeljati skozi vse te preizkušnje. V osnovni šoli Rodik, kamor je hodila Irena, se je s tem spoprijemala učiteljica Marica Ban. Ker je bila šola v Rodiku enorazrednica s štirimi razredi učencev, je pouk potekal dopoldne za tretji in četrti razred skupaj in popoldne za prvi in drugi razred skupaj. Obenem je bila Marica tudi ravnateljica šole in hišnik, za pomoč je imela le kuharico v mlečni kuhinji.
Ko smo se bolj ali manj spoprijateljili s črkami in branjem je hitro prišla na vrsto zgodba o Maršalu Titu. Vsak dan smo se na začetku in ob koncu pouka pozdravili s pozdravom: Za domovino s Titom – naprej! Že v prvem razredu smo bili za Dan republike 29. novembra sprejeti v pionirsko organizacijo. Do takrat smo se že naučili svoj podpis z velikimi tiskanimi črkami. Ime cicibani smo prepustili naslednji generaciji.
Značilen odsev tistega časa so poklici, ki smo jih spoznavali v prvem razredu. To so bili obrtniki, rudarji, železničarji in traktoristi, seveda pa tudi skoraj nedosegljivi poklici mornarjev in pilotov. Nič poklicev za dekleta, skoraj nič iz današnjih smeri izobraževanja. Bili so časi obnove in izgradnje domovine in za to so nas navduševali.
Prvo čitanko je izdala takratna Državna založba Slovenije, natisnila pa jo je tiskarna Ljudska pravica v Ljubljani. Izdanih je bilo 35.000 izvodov letno, kar odgovarja takratnemu številu prvošolcev letno. Danes v Sloveniji ne dosežemo števila 20.000 prvošolcev.
V letih 1950/52 je bil direktor Državne založbe Slovenije – DZS Venceslav Winkler. Pozneje je bil urednik izdaje šolskih knjig pri DZS. Venceslav Winkler, učitelj in pisatelj, partizan je bil rojen na Lokvah na Primorskem. Kot ravnatelj in učitelj je pomemben pečat pustil na Blokah, kjer je ravnateljeval in poučeval v letih 1929 do 1938. Poleg takratnega župana Lenarčiča je bil duša naprednih usmeritev in soustanovitelj Društva kmečkih fantov in deklet – DKFiD. Aktivno je deloval tudi v širši zvezi teh društev. Življenje in delo na Blokah je pomembno vplivalo tudi na njegovo literarno delo. Njegova dela Hribčev Gregec, Cesta čez Resje, Potoška mladost, Hiša v grapi so dala podobo resničnega življenja na takratnem slovenskem podeželju. Žal ga danes na Notranjskem komaj poznamo.
Naša generacija se je poslovila od Prve čitanke. Leta 1958 je izšlo Prvo berilo. To je izhajalo vse do uvedbe devetletke, ko je izginilo iz učnih programov in se je tako ali tako vse spremenilo.
Viri:
- France Škrabec, Nova vas
- Zdenka Mazij, Velike Bloke
- Wikipedija
Kraj: Bloke, Rodik
Datum: 1957
Avtor: Uredniški odbor DZS; ilustracije Tone Kralj
Zbirka: Alojz in Irena Mazij
Skenirano: 18. 3. 2021
Oblika: učbenik, publikacija